
uiuuauninn

(Gradimir)
lj udski učitelj.

Ponatis iz »Učiteljskega Tovariša" 1884. in 1885. 1.

V Ljibljaai.

Kati8nil in založil J. R. Milic.


v

slovenski ljudski šoli.

Spisal

Janlso

(Gra&imir)
ljudski učitelj.

Ponatis iz „Učiteljskega Tovariša“ 1884. in 1885. 1.

V Ljubljani.

Natisnil in založil J. Rudolf Milic.

1885 .

ki ni predpisan v ljudskih naših šolah. Istina je, da se naravnost ne zape¬
či veduje, da bi gojili slovstveno zgodovino  v ljudski šoli; vender razumni
učitelj bode znal važni ta predmet družiti z jezikovim poukom,  kar bode gotovo
na veliko korist nežni ljudsko-šolski mladini.

Uže predlansko leto sem imel priliko v »Učiteljskem Tovarišu" opozarjati na to, kako
dobro je, da je v naših berilih: v H., III. in IV. podpisano malo ne pri vsakem koščeku
ime onega pisatelja, ki je spisal dotični odstavek. Naravno je, da se mora vestni učitelj,
obravnujoč dotični košček, pomuditi tudi pri podpisanem pisateljevem imenu.
V kratkih, učenčevemu razumu dostopnih,  navdušenih besedah, naj otrokom
pove pisateljev životopis in opiše njega slovstveno delovanje. Tako, dragi mi kolega,
budil bodeš v srčecih v odgojo izročene ti mladine ljubezen  do našega jezika in na¬
roda; tako položiš v srca svojih učencev kal one navdušenosti, katera jim v poznejih
letih vzplamti v korist narodni naši stvari! Saj je sploh znana reč, da je slovenska
naša mladina vzprejemljiva za vse lepo in blago; vtisi, katere pa zadobi nežno otroško
srce, ostanejo vse žive dni. Na tebi je torej, dragi mi tovariš, da učencem kažeš,
kako so delovali, borili se in trpeli naši pisatelji za naš narod; tako bodeš svojemu
domu ustvarjal jeklene značaje, in učenci tvoji, kakor hvaležni narod slovenski, bode bla¬
goslavljal tvoj spomin, ko bode uže davno hladna zemljica pokrivala tvoje kosti! ... .

A tu poreče marsikaternik: „To je vse lepo in prav; a imeti bi morali nekak
n a vod,  kako obravnavati slovstveno zgodovino v naših ljudskih šolah, in to toliko bolj,
ker je sploh znana reč, da se starejši učitelji niso učili zgodovini slovenskega slovstva,
in kar je mlajših, učili so se jej sicer, a po nekod prav plitvo!"

Predragi moj! Da se kolikor toliko odpravi ta nedostatek, doskočiti hočem jaz
na pomoč. Opisati hočem ljudsko-šolskim učencem primerno vse one pisatelje, ki so
podpisani v naših berilih, pričenši z II. in končavši s IV. Berilom. Da to ne prelehko
nalogo povoljno rešim, posluževal se bodem mnogih in dobrih virov,  ki so mi na
razpolaganje. Tako pride delce kot celota vender prav učiteljem in učencem. Nadejam

4

se, da preskrbi vrli rodoljubni založnik poseben prenatis tega spisa*), vsled česar se
delce utegne prav razširiti mej našim učiteljstvom, kar bi bila posebna moja želja.

Predno se pa lotim namerovanega životopisja, zdi se mi potrebno, da na kratko
označim, kaj je slovstvo  ter popišem najvažniše oblike, katere se nahajajo bodi si
v poeziji ali prozi. Se ve, da ne velja naslednjih 6 paragrafov učencem, ampak učitelju,
kateremu ne bodo škodili.

§. 1. Slovstvo  se imenujejo oni izdelki človeškega uma, ki so se nam zapustili
v pismu. Razločujemo vednostno in lepo  slovstvo; poslednje obsega pesniška dela.
Vsaka stroka človeškega znanja ima svoje slovstvo; tako n. pr. imamo pedagogijsko
slovstvo, zdravniško slovstvo i. t. d. Zgodovina slovenskega slovstva nam kaže naj-
važniša prozaična in poetiška dela.

§. 2. Nevezani priprosti govor imenuje se proza, izdelki v prozi so prozaični.
Poezija ali pesništvo  je umetnost, s katero kažemo to, kar je lepega, z besedami;
poezijo zovemo tudi vezano  besedo, ker se ne more tako slobodno gibati, kakor
proza, ampak so ji odločene posebne meje in vezi; izdelki v poeziji so poetični ali
pesniški.  Poezija razpada z ozirom na pesnika, t. j. človeka, ki pesni zlaga, a)  v
narodno in h)  v umetno  poezijo. Narodna pesen  je ona, katero narod uže od
nekdaj popeva, o kojej se pa ne ve, kdo jo je zložil. Čim dlje kaka pesen mej na¬
rodom živi, tem boljša je. Umetne  pesni zlagajo poznani izobraženi pesniki.

§. 3. Vsaka pesen obdeluje svoj predmet, po tem razpada poezija v lirično,
epično in dramatično  poezijo. Lirična  pesen je ona, ki razodeva notranja čutila
pesnikova; njen izvor je v pesnikovem srci. Epična  je ona pesen, v kateri nam
pesnik kako prigodbo pripoveduje, pri čemer nema njegovo srce  nobenega opravila.
Dramatična  poezija je pa ona, ki nam kaže dejanja, ki se vršijo pred našimi očmi;
ona ima tudi lirične in epične momente.

§.4. K lirični  poeziji (katera ima svoje ime od lire,  s katerim orodjem so
v starih časih petje spremljali) spada: pesen, elegija, oda in himna. — Pesen
je priprost izraz kakega občutka, to se ve v prijetni obliki in blagoglasni besedi.
Pesni so svete in posvetne,  pa tudi narodne in umetne,  kar sem uže omenil.
— Elegija  (tudi žalostinka imenovana), je ona lirična pesen, ki izrazuje milo-tožne
občutke. — Oda je pesen, ki z visokim navdušenjem visoke misli v visokih besedah
javi. — Himna  je oda v slavo božjo.

§. 5. Epične pesni razpadajo po različnosti oblik v: epos, roman, novelo,
poetično povest, idilo, pravljico, legendo, basen, parabolo, romanco
in balado. — Epos  je množina junaških pesnij (t. j. takih pesnij, v katerih se opevajo
slavna dela narodnih junakov), ki so zložene v umetno celoto. Epos more biti na¬
roden ali umeten.  Narodni epos je zložen iz narodnih pesnij (n. pr. Iliada in Odiseja).
Umetni epos, tudi epopeja  imenovan, obstaja iz umetnih pesnij. V epopeji nahajamo
junaka  (t. j. glavno osebo vsega čina), krog katerega se dejanje suče. — Roman

Mož je to storil; lepa hvala mu !

5

je epos v prozi. — Novela  je okrajšan roman. — Poetiška povest  je eposu so¬
rodna, samo nij tako obširna in globokomiselna. — Idila  je pripovest, ki nam kaže
srečo, katera se nahaja osobito v tihem, priprostem živenji na kmetih. — Pravljica
je izmišljena povest, v kateri vidimo delajoče: ljudi, živali, duhove in druge naravske
sile; v njej se — rekel bi — zrcali nekako otroško verovanje v čudeže. — Legenda
je epična pesen, ki pripoveduje pobožna in čudesna dejanja iz zgodovine svetih in bo-
goljubnih mož. — Basen  je poučna povest iz živalskega živenja; v njej nahajajoča se
morala (podučilo) stavi se pred njo ali za njo; časih se celo opušča in tedaj mora
čitatelj sam iztakniti „moralo“. — Parabula  je povest, katera nam s kako primero
ne kaže le kakega vodila za živenje, temveč tudi kako višo resnico iz človeškega ži¬
venja; v parabuli delujejo skoro zmerom le ljudje. Najlepše parabule nahajamo v novem
testamentu. Romanca in balada  ste poetični popis dejanj, šeg in navad. Pesni
le-te nagibljejo nas k občudovanju, vžigljejo nam domišljijo in mečijo nam srce. Da-si
ju v novejši poeziji nekateri ne ločijo strogo druge od druge, nahajamo vender bistvene
razlike mej njima, in te so: 1. Romanca  je daljša, obširniša; balada  pa krajša,
jedrnatiša. —2. Romanca  je bolj veselega, balada  bolj skrivnostnega značaja. 3. Pri
romanci  nadvladuje epični element, pri baladi  lirični. 4. Romanca  je za petje;
balada  pa se ne da peti. 5. V romanci  prevaguje pretekli  čas, v baladi  pa se¬
danji. 6. Romanca  je španjskega izvora, balada  italijanskega.

K pesnim, ki nas poučujejo (tedaj k poučnim ali didaktičnim pesnim), spada tudi
alegorija ali pripovedno-naučna pesen.  Ta nam poočituje kak predmet po
kakem drugem predmetu, ki je prvemu podoben in nam umljivejši. Prekrasne alegorije
nahajamo v hebrejščini in v sv. pismu novega zakona. — K poučnim pesnim štejemo
tudi satiro in epigram. Satira  graja človeške slabosti in jih poboljšati skuša ali pa
neumnosti tega sveta na smeh postavlja. Epigram  je prav kratek pesnišk izdelek,
ki ostro piči ali ima sploh jedernat bistroumen zavinek.

§.6. Dramatika  je poezija, katera ima nalogo, da nam po več osebah kako
resnično ali izmišljeno dogodbo tako kaže, kakor bi se vršila ravnokar pred našimi očmi.
Dramatika obsega tragedijo, šaloigro, dramo in burko. — Tragedija  (tudi
žaloigra imenovana), je dramatično delo, ki nam kaže živenje z resnejše strani. V
njej gledamo človeka, borečega se s svetom in z usodo; usmiljenje, strah in groza nas
prošinjuje, videče, kako v tem boji onemaga in pogine! Šaloigra ali komedija,
kažoč živenje z vesele njegove strani, je slika kacega resničnega ali izmišljenega dru¬
žinskega dogodjaja, ki se živim govorom, zdravim dovtipom in humorom smeši človeške
slabosti in napake, a le za to, da nas poboljša. Dejanje zaključuje se veselo in po-
voljno. Drama  je dramatično delo, ki nam enako tragediji kaže borečega se junaka,
kateri pa iz zapletek zmagonosno izhaja. Drama torej ni skozi in skozi tragičnega
značaja, ampak ima tu in tam kaj smešnega; ona dela nekako sredino mej tragedijo in
šaloigro. Burka  je kratko dramatično delo, ki nam predočuje kako smešno dejanje
v čudnem, frapantnem in jako živahnem razvoji. Ako združimo dramo z muziko in
petjem tako, da delajoče osebe‘ne govore, ampak pojo, potem dobimo opero ali spevo-

6

igro.  če razpravlja opera resnoben predmet, imenujemo jo resnobno opero  (opera
seria); ako jej je predmet šaljiv, nazivljemo jo šaljivo opero  (opera buffa). Manjše
opere zovemo operete.

*

* *

Po tem razlaganji različnih oblik v poeziji in prozi, koje sem napisal v korist
neveščemu tovarišu, prehajam k pravi rešitvi svoje zadače. Nikakor ne trdim, da bi
se moralo prav tako — in nič drugače — razlagati v ljudskih naših šolah, kakor bodem
jaz tukaj kazal; saj je znano, da „več potij pelje v Rim“. Pričujoče moje delce naj se
smatra le kot skromen poskus.  Ako je bodo tudi drugi tovariši mogli s koristjo upo-
trebljevati, veselilo me bo jako; a še radostnejši bodem, če morda ta spis spodbudi
spretnišega sotrudnika, da nam napiše boljše delo na to stran! „Začetek vsak —
je težak",  to naj se blagovoljno pomisli! ....

Omeniti moram še, da bodem razpravljal le ob onih pisateljih, ki so pod poedinimi
sestavki v naših ljudsko - šolskih berilih podpisani.  Na nepodpisane ali le s kako
chiffro označene spise ne morem se ozirati. Obžalovati je, da se pri izdavanji teh beril
nijso pod vse berilne koščeke podpisala popolna  pisateljska imena! Naj bi se to pri
prihodnjih izdavah ne opuščalo! . . ..

A zdaj pričnimo z Drugim Berilom!

Simon Jenko.

(Glej na strani 3., pesen: „Molitev“.)

ljubi otroci! Košček 1., ki sem vam ga tu razlagal in bral ima 8 vrstic. Te
vrstice so lepo merjene; to takoj začutite, ako vam jih tako berem, (učitelj
bere ritmično; torej:

Oče! z nami bodi,

Kaži pravi pot, i. t. d.)

Ako natanjčneje pogledamo te vrstice, vidimo, da se nekatere besede koncem vrstic
ujemajo tako, da prav lepo zvonijo: bodi — vodi; kreposti — slabosti; um — pogum.
Takim ujemajočim se besedam pravimo uje m e. (Zakaj?) Pomnite dobro: Berilni
koščeki, ki imajo lepo merjene vrstice, katerih konečne besede se po
večem ujemajo, zovejo se pesni.

Zakaj je torej ta berilni košček pesen ? Človek, ki pesen zloži, imenuje se pesnik.

Tu spodaj pod pesnijo stoji tiskano: S. Jenko, Simon Jenko  namreč. To je
ime in priimek moža, ki je zložil to pesen. Kaj je bil torej Simon Jenko,  ker je
znal zlagati pesni? (Pesnik.)

Da, ljubi moji, Simon Jenko  je bil pesnik, prav dober pesnik, vrl sin našega
naroda! Škoda, da je moral veliko prezgodaj umreti; koliko prelepih pesnic bi nam
bil mogel še zložiti!

Vem, da bi radi kaj več zvedeli o tem vrlem slovenskem pesniku; zatorej po¬
slušajte !

Simon Jenko  se je rodil na Podreči blizu Mavčič, sredi Sorškega polja, v 27.
dan oktobra 1835. 1. (Učitelj, imajoč v šoli dober zemljevid, lehko pokaže na njem kje
na priliko je ta kraj, če so se učenci o Kranjski deželi uže učili. Mavčiče so na Kozlarjevem
zemljevidu „Slovenske dežele* zaznamovane). Koliko let bi bil S. Jenko imel, ko bi
še živel? (To naj se z učenci izračuna!) Bil je ubožoih kmetskih starišev sin, ki bi
bili težko mogli poslati bistroglavega dečka v mestne šole. A k sreči je imel Simon
Jenko v Novem Mestu strijca Nikolaja Jenka, ki je bil duhovnik in učitelj. Ta je skrbel
prav po očetovsko za Simonovo vzgojo in omiko. Dovršivši ljudsko šolo v Kranj i na

8

Gorenjskem, ide fantič Simon k strijcu v Novo Mesto, kjer dožeue, pri strijci bivajoč,
šest latinskih šol. Nezgoda pa je hotela, da mu je strijc oslepel, vsled česar je zapustil
Novo Mesto ter odšel v Kamnik na Gorenjsko. Naš Simon pa je vsled strijčeve nesreče
šel v Ljubljano, kjer je dovršil 7. in 8. latinsko šolo. — Izvršil je svoje učenje na la¬
tinskih šolah 1855. 1. Leta 1857. pa je šel na Dunaj, kjer se je na tamošnji visoki
šoli učil; postati je želel pravoznanec („doktar pravd 11 ). Mej tem časom, ko je živel
na Dunaji, umre mu dobrotnik strijc Nikolaj in naš Simon,  ki mu je hranil hvaležno
srce, žaloval je po njem, kakor žaluje dobri otrok za svojim očetom. Kdor hoče živeti
in se izučiti na Dunaji, v tem velikem in dragem mestu, imeti mora dosti novcev. A
ker pri Simonu Jenku tega nij bilo, moral si je služiti vsakdanjega kruha druge pod-
učujoč; pri vsem tem bilo mu je prebiti mnogo britkega. Marsikaka tožna pesnica,
katero nam je pesnik zložil v tem času, kaže, koliko je trpelo njegovo blago, občutno
srce! Po mnogih prestalih britkostih dovrši pravoznanske šole in pride na Kranjsko v
službo. Služil je najprej v Kranji  na Gorenjskem pri nekem beležniku, od tod je šel
v službo v Kamenik k nekemu odvetniku. Naposled se je vrnil zopet v Kranj,  kjer
je po daljšem bolehanji umrl 18. oktobra 1869. 1., jedva v 34. letu svoje dobe!

Ljubi otroci! Simon Jenko,  čegaver pesen »Molitev 11  sem vam danes razlagal,
pa ni zložil samo te pesni, ampak zložil jih je še mnogo več. Že kot dijak na latinskih
šolah je zlagal prav mične pesnice in leta 1865. je na svitlo dal celo knjižico svojih
pesnic z naslovom »Pesni, zložil Simon  Jenko 11 . Tudi mi bodemo se učili spo¬
znavati še kako njegovo pesen, ki je natisnjena v našem berilu; njega prištevamo naj¬
boljšim pesnikom slovenskim.  Vam, ljubi moji, bodi Simon Jenko  vzgled
marljivega, hvaležnega človeka, ki je goreče ljubil svoj narod ter njemu posvetil svoje
moči! Spominjajte se ga!

A. M. Slomšek.

(Glej 5. berilno vajo: »Zlate resnice 11 .)

V istini, ljubi otroci, zlata vredne so resnice, katere nam je tu napisal Anton
Martin Slomšek,  in vem, da kakor o Simonu Jenku, tako bi tudi radi kaj izvedeli
o Antonu Martinu Slomšeku. Povedal vam bodem tedaj nekaj o tem preblagem rodo¬
ljubu. Anton Martin Slomšek seje  rodil na Slomu blizu Ponikve na Štajerskem vdan
26. novembra 1800. 1.*) Od vasice Slom izvaja se njegov priimek »Slomšek 11 . Ker je
otrok Slomšek kazal bistro glavico in so mu bili stariši premožni kmetje, poslali so ga v
bližnje štajersko mesto Celje v šolo. Tu se je deček prav dobro učil. Ko izvrši latinske
šole (gimnazijo), gre v bogoslovje, ker njegova želja je bila, da bi bil duhovnik. Posvečen
v mašnika služil je kot kaplan v dveh vaseh blizu Celja. A dolgo ni kaplanoval; 29
let starega pokličejo za duhovnega voditelja in špirituvala (t. j. duhovnega nadzornika)
v semenišče (bogoslovje) v Celovec na Koroškem. Pa njega so čakale še častnejše službe!
Malo let pozneje postane župnik in dekan Vuzeniške župnine in ob enem šolski nadzornik
v onem okraji, in ko poteče zopet nekaj let, imenovan je bil korarjem v stolni cerkvi v
Št. Andreji na Koroškem ter škofijski šolski višji nadzornik. — Konečno doleti ga 1846. 1.
čast, da postane opat v Celji (opata imenujemo samostanskega poglavarja, ki ima blizo
tako čast kakor škof) — in še istega leta škof lavantinski.  Umrl je za nas veliko
prezgodaj 1862. 1. — (V katerem letu svoje dobe je tedaj umrl?)

*) Važnejši kraji naj se kolikor mogoče pokažejo otrokom na zemljevidu!

Pis.

9

Škof Anton Martin Slomšek bil je blag človek, ves pregret od ljubezni do milega
mu naroda slovenskega in posebno do tebe, slovenska mladina, čez vse drag mu je bil
materin slovenski jezik, ki ga je želel, kolikor le več mogoče, ugladiti in razširiti. Uže
kot bogoslovec v semenišči je učil svoje sobrate slovenščine. A kot duhovni pomočnik
je pridno speval lepe slovenske pesence, ki so bile priproste in v duhu našega naroda in
zavoljo tega — kakor vsi Slomšekovi spisi — silno po godu Slovencem. Slomšek je bil
tedaj pesnik slovenski;  a ker je spisal tudi mnogo povestic in več prav koristnih
slovenskih knjig, imenujemo ga tudi marljivega pisatelja slovenskega.  V našem
berilu bodemo čitali še mnogo njegovih pesnic in povestic.

Uže kot duhovni voditelj v Celovškem semenišči izdal je mnogo koristnih knjig za
otroke. Kot župnik Vuzeniške župnine in ob jednem šolski nadzornik spiše in izda
knjigo: »Blaže in Nežica", kije  neizrečeno dopadala in jo lehko imenujemo »zlato
knjigo" učencem in učiteljem, čem više se je pa pokojni Slomšek dvigal od časti do časti,
tem neutrudniše je delal v blagor slovenski mladini in v blagor naroda. L. 1846. prične
izdavati »Drobtinice".  Bila je to knjiga, polna lepih povesti, pesnic in drugih korist¬
nih spisov, od katere je vsako leto en zvezek izhajal na svetlo. Slomšek je tudi spisal
»Mali katekizem",  ki se še dandanes rabi v naših šolah, in je oskrbel tudi nekaj
drugih šolskih knjig, katerih je bilo tedaj silno potreba. Povsod, kjer je le mogel, pomagal
je rajni škof Slomšek tudi z denarjem, ako je bilo to v korist našemu narodu. Tako
je n. pr. lepo svoto denarja položil domovini na altar, ko seje  1. 1851. ustanovila »družba
sv. Mohor a".

Na tak način, ljubi moji otroci, deloval je Slomšek v prospeh svojega naroda! Do -
zdaj ni ga še bilo mej Slovenci moža, ki bi bil za slovensko mladino bolj skrbel od
Slomšeka ter jo v vsem lepem in dobrem vodil; imenujemo ga torej po pravici prvega
slovenskega detovodca.  Hranite mu zato, ljubi moji, blag in pobožen spomin!

A Slomšek nam bodi tudi v drugem obziru v vzgled! V vzgled nam bodi blagi, po¬
božni, ponižni gospod posebno zaradi velikega domoljubja!  V tistih časih, ko
je Slomšek živel, naš jezik ni še bil tako razvit, kakor je dandanes; še celo zaničevali
so ga nasprotniki. Slomšeka pa to ni motilo; njega tudi ni prevzela visoka škofovska
čast; on se ni sramoval svojega ubožnega naroda in zaničevanega mu slovenskega jezika;
delal je neumorno za-nj kakor mlad duhovnik in pozneje kakor škof!

Pri spominu preblazega domoljubnega vladike Slomšeka obljubimo, ljubi otroci, da
bomo vedno tudi mi spoštovali, ljubili in po svojih močeh se trudili za naš narod in
jezik. S tem, da se potrudimo, kolikor toliko posnemati blagega vladiko, slavili bodemo
najprimerneje njegov spomin!

Op6mnja. Kakor pri zgodovinskih črticah sploh, tako je tudi pri teh podobah iz domačega
našega slovstva silno koristno, ako more učitelj učencem pokazati dobro sliko  onega pisatelja, ki
ga obravnava. Dobre Slomšekove slike niso redke; zato jih bode učitelj lehko z uspehom rabil v šoli!

Krištof Šmid.

(Glej 6. berilno vajo: »V slogi je moč".)

Krištof Šmid,  čegar mično povestico smo tu čitali, ni bil rodom Slovenec, nego
Nemec. Rojen je bil 1768.1. na Nemškem ter je pisal prelepe povesti v nemškem jeziku
za mladino. Bil je kanonik na Nemškem ter je umrl v visoki starosti 1854. 1. — Ker
je tako primerno in lepo znal pisati za mladino, kakor do zdaj malokdo, preložili so

SlOTStv. zgod. 2

10

njegove povesti skoro v vse jezike, ki se govore v Evropi. Tudi v naš slovenski jezik
se je preložilo uže mnogo Krištof Šmid-ovih spisov, ki so vredni, da jih marljivo prebi¬
ramo in si njih dobre nauke osrčimo.

Op6mnja. Menim, da ni potrebno, da bi se pisatelji, ki niso bili Slovenci, daljše opisovali,
da-si jih. omenjati kaže, ker so podpisani v naših berilih. Sicer je daljši popis potreben tudi le pri
onih slovenskih pisateljih, ki so istinito mnogo zaslužni za naš narod; manj zaslužnim v ljudski šoli
ne moremo odmerjati premnogega prostora. Vsacega podpisanega pisatelja bodemo le enkrat  opi¬
sovali; če je ta spisal več berilnih vaj, znal bode umni učitelj pri teh vajah o enem in istem pisatelji
primerno ponavljati. Pri 8. berilni vaji („Prva skrb“) torej ne bodemo zopet govorili o A. Slomšeku,
nego gremo k bližnji berilni vaji, kjer je podpisan:

F. Cimperman.

(Glej 9. berilno vajo: „Mladini“.)

France Cimperman se je rodil v Ljubljani 3. septembra 1852. 1., kjer je tudi
hodil najprej v I. mestno ljudsko šolo, potem pa v gimnazijo. Bil je za pesništvo zelo
nadarjen in uže kot dijak na gimnaziji je po različnih časopisih priobčeval pesnice, vse
hvale vredne. Bil je blag, dober in pobožen mladenič, neizmerno ljubeč svoje drage,
kakor tudi domovino svojo. Od njega je narod po pravici še mnogo pričakoval; toda:

„človek obrača, Bog pa obrne". V osmi latinski šoli Cimperman hudo oboli in umre
na žalost svojih dragih in naroda v dan 30. maja 1873. 1. Moral je tedaj še-le  v
21. letu svoje dobe v grob! Njegov brat Josip Cimperman (tudi slovenski pesnik in
pisatelj) je 1. 1874. njegove pesni zbral ter v posebni knjigi dal na svetlo. Fr. Cimperman
pa naj bode učeči se mladini v vzpodbudni vzgledi

Miroslav Vilhar.

(Glej 13. berilno vajo: „Cena“.)

Našemu narodu priljubljeni pesnik Miroslav Vilhar  se je rodil v 7. dan sept.
1818. 1. v Planini na Kranjskem (Notranjskem). Učil se je na Dunaji ter je sploh
bil popolnoma nemško odgojen. Iz prva je speval nemške pesni, a kmalu se odloči, da
vse svoje moči posveti ubogemu slovenskemu narodu, kateri je bil posebno v njegovi dobi
krepkih podpornikov potreben. Takoj prične pisati v slovenskem jeziku pesni, ki so
neizrečeno dopadale. In ni čuda, saj so vse tako lepe, v gladko-tekočem jeziku zložene,
da-si  so priproste; izšle so iz čutečega srca, in našle so pot v srce naroda! — A
Vilhar je imel še drugo lepo zmožnost; on namreč ni le pesni znal zlagati, nego znal
jim je tudi napeve skladati. Človeka, ki h kaki pesni napev zloži, zovemo sklada¬
telja. Mirolav Vilhar je bil torej pesnik in skladatelj ob enem.  Ne¬
katere njegove pesni in napevi so postali uže popolnoma narodni, t. j. narod jih povsod
rad popeva, ker so se mu neizrečeno omilili. Kako radi pojete tudi vi, ljubi otroci, lepo

pesenco : „P 0  jezeru, bliz’ Triglava,

čolnič plava sim ter tj e! . . .“

Vidite, to pesenco je zložil Miroslav Vilhar in tudi napev ji je preskrbel. In kako
mila nam je Vilharjeva pesen in napev:

„Bom šel na planin’ce,

Na strme vrhe!

Bom slišal od daleč
Zagorske zvone!“

11

Gotovo nij ga kraja na Slovenskem, da ne bi bile znane take in enake Vilhar-jeve
pesni; z njimi se razveseljuje mlado in staro! In ravno to, ljubi moji, dokazuje, da so
take in enake Vilhar-jeve pesni zares krasne, ker le lepe pesni, ki gredo narodu k srcu,
kmalu se jako razširijo, ter jih narod poje od roda do roda!

Miroslav Vilhar je iz prva svoje pesni priobčeval po različnih časopisih; a 1860. 1.
jih priobči v posebni zbirki; dal pa je tudi nekaj zvezkov svojih napevov in marsikaj
druzega natisniti. Gotovo se še dobro spominjate, ljubi moji otroci, kako veselje ste
imeli, kadar ste gledali svoje součence, ko so predstavljali igro M Kaznovana radovednost",
t. j. igra, ki je bila natisnjena v „Vrteči". Tudi Miroslav Vilhar je spisal več takih in
enakih iger, ki se še dandanes pridno predstavljajo po Slovenskem.

Od 1860. 1. je M. Vilhar stanoval v Ljubljani, kjer je bil deželni poslanec. Izdajal
je 1863. 1. tudi časopis „Naprej“,  v katerem je moško branil narodne naše pravice.

Miroslav Vilhar je bil iz prva premožen mož; zato je podpiral tudi z denarjem vsa
podjetja, ki so bila v korist našemu narodu. Ker so ga vrhu tega tudi priobčevani spisi,
katere je iz svojega žepa zalagal, mnogo denarja stali — bilo se je njegovo premoženje
precej stajalo. Po mnogih prestalih britkih izkušnjah je umrl v dan 6. avgusta 1871. 1.
A da-si je blagi mož umrl prerano, storil je mnogo v korist svojega naroda, za katerega
je bil ves navdušen. V vzgled nam bodi narodna njegova požrtvovalnost in ljubezen!

Peter Gros.

(Glej 15. berilno vajo: „Sirota Jerica")

Peter Gros  je zdaj učitelj v Zagorji pri Savi na Kranjskem. Rojen je v dan
17. febr. 1834. 1. v Tržiči na Gorenjskem. Od mladih nog ga je veselilo slovensko
čitanje in spisovanje. Kot učitelj je Peter Gros uže pred 20. leti spisoval povestice in
pesnice, katere je na svetlo dajala „družba sv. Mohora". Zdaj je uže večleten, marljiv
sotrudnik „Vrtecev“. Posebno v prejšnjih tečajih „Vrtečevih“ se nahajajo nekatere prav
mične pesnice in povestice Peter Gros-ove.

„V r t e e“.

(Glej 23. berilno vajo: „Bog je pravičen 1 '.)

Lepa ta povestica (»Bog je pravičen") bila je natisnjena uže svoj čas v »Vrteči";
zato je pod njo naravnost opomnjeno, da je vzeta — »iz Vrteča". Kateri od vas ne
pozna „Vrteča", prelepega tega lista, navlašč pisanega za slovensko mladino? Saj me
vsak mesec, ko izide, hrepeneč poprašujete po njem, in željno ga prebirate ter se ga
neizmerno radujete!

List »Vrtec" izhaja od 1870.1., torej užč 14. leto. Odkar je 1851.1. nehal izhajati
mladinski časopis »Vedež", kije  od 1845. 1. hodil na dan, Slovenci nismo imeli časopisa, ki
bi bil namenjen slovenski mladini v zabavo in pouk. „Vrtec“, pod uredništvom vrlega učitelja
g. Iv. Tomšiča, prinaša lepe povestice, pesnice in druge poučne spise; ima lepe podobe,
in v prejšnjih letih je prinašal tudi kaj mične napeve. Želeti bi bilo, da si ga naroči
vsaka družina, katera le količkaj more, ker je vsestransko najgorkejšega priporočila vreden!

12

Matija Valjavec.

(Glej 26. berilno vajo: „Kam in kje“?)

Pesnik Matija Valjavec se je rodil na Beli  blizo Preddvora na Kranjskem 1. 1831.
Zdaj živi kot gimnazijalni profesor — t. j. učitelj na latinskih šolah — v Zagrebu na
Hrvatskem. On je uže prav zgodaj pesni zlagal, ter jih objavljal pod izmišljenim imenom
„Matija Kračmanov".  Tako navado imajo mnogi pesniki in pisatelji, kateri nočejo,
da bi se njih pravo ime precej izvedelo. Izdal je tudi celo knjigo svojih pesni,  katere
moremo imenovati krasne.  Valjavca štejemo sploh mej najboljše pesnike slovenske.
On nam je po različnih časopisih spisal mnogo poučnih sestavkov; preložil nam je mar-
sikoje lepo delo iz tujega jezika v slovenščino, ter se nam je po svojih učenih spisih
skazal izbornega učitelja slovenskega jezika. Tako nam je n. pr. spisal: »Izgledi
slovenskega jezika na Ogerskem";  poučil nas je, kako naglašati slovenske besede
in še dokaj druzega. V čemer pa gre Valjavcu posebna zasluga, to je, da pr e mar¬
ljivo nabira narodne pesni.  A porečete: Kaj so narodne pesni, in zakaj je
pohvalno in zaslužno, da jih nabiramo? Narodne pesni so one pesni, katere narod —
t. j. ljudstvo -- užč od davnih časov prepeva in od katerih se ne vč, kdo jih je zložil.
Pred davnim časom živel je kdo, ki je o tem ali onem predmetu zapel. Njega samega
so v teku časa pozabili, a pesen njegova se je tako dopadala, da se je širila koj iz
začetka od ust do ust, pozneje od vasi do vasi, ter je postala na tak način s časom
prava narodova svojina. Narodne pesni, kakor navlašč stvarjene za petje, živijo časih
sto in sto let. In to jim baš daje veljavo, zakaj slabo blago pride in preide hitro.
Narodne pesni nam zvesto kažejo, kakšni so bili naši pradedje, kaj so delali, s čim so
se veselili, kaj jih je žalostilo i. t. d. Kakor uže rečeno, one so pripravne za petje,
pojo se, rekel bi, kar same; pesen in napev nastala sta navadno ob jednem, razširivši
se potem po krasni slovenski naši domovini. Narodne pesni niso — kakor druge —
umetno, nego silno priprosto zložene; mnogim manjkajo celo ujeme ali rime, jezik jim
je lehko umljiv, domač, tak, kakeršnega govori priprosti in pošteni slovenski naš kmet.

Slovenci imamo mnogo mnogo prav lepih narodnih pesni in napevov. Neka narodna
pesen — o „Lavdonu“ — natisnjena je tudi v našem berilu. Kdo jo prebere, pa se ne

zamisli v one tožne čase, ko je divji Turek pustošil po slovenskih pokrajinah?

Narodne pesni zapisovati, zaslužno in pohvalno je delo. Tudi vi, ljubi moji, vadite
se lehko uže zdaj zapisovati krasne take pesence, katere slišite doma iz ust kacega
sivolasega starčka ali pa jako stare babice. Tako ostanejo take pesence v narodu, izmej
kogar so vzete.

Isto tako kakor narodne pesni važne so tudi in zapisovanja vredne narodne pri¬
povedke, t. j. pripovedke, katere se širijo uže od starih časov mej našim ljudstvom. —

Valjavec  uže od nekdaj marljivo nabira in na svetlo daje tako narodno blago, zaradi
česar mu bo narod slovenski vedno hvaležen.

Jožef Virk,

(Glej 30. berilno vajo: „Sreče dom“.)

Jožef Virk  se je rodil 16. marcija 1810. 1. na Podrečem na Kranjskem. Stariši
njegovi so bili ubožni ljudje; a ker so ga podpirali nekateri dobrotniki, mogel je iti v
Ljubljano, kjer se je šolal. Kot učenec na gimnaziji, dobi Virk učitelja Matijo Čopa,
znanega, prerano umršega učenjaka slovenskega, ki je mlademu Jožefu obudil veselje

13

do materinega jezika, in ki ga je navduševal za to, naj zlaga slovenske pesni. Ko
dovrši latinske šole, odloči se za duhovski stan. Učil se je bogoslovja najprej v Lju¬
bljani, potem v Celovci. — V Celovški bogoslovnici mu je bil duhovni voditelj poznejši
škof Ant. M. Slomšek,  ki je bil neutrudljiv v tem, da je Virka spodbadal k marlji¬
vemu pesnikovanju, t. j. k zlaganju pesnij.

Po prejetem mašnikovem posvečenji služil je Virk po različnih krajih naše do¬
movine kot duhovni pastir. Znamenito je, da je svoj čas kaplanoval tudi v Vuzenici
na Štajerskem, kjer mu je takrat bil nadžupnik A. M. Slomšek,  poznejši škof lavan¬
tinski. Naposled pride Virk za župnika v Loče na Štajerskem, kjer je po 19letnem
tamošnjem službovanji po kratki bolezni umrl 4. januvarja 1880. 1.

Pokojni Jožef Virk  je bil blaga duša, vrl narodnjak, iskren duhovnik, marljiv
učitelj in eden najpriljubljenejših pesnikov slovenskih. Njegove pesni, katerih je zložil
ogromno število, priproste so sicer, a ker so tako zložene, da gredo narodu do srca,
prikupile so se neizmerno ter se razširile tako, da se lehko o njih trdi, da so zdaj uže
popolnoma narodne.  Svoje pesni je Virk priobčeval po družbi sv. Mohora in drugih
listih. Speval je poleg posvetnih tudi pobožne  pesni; sosebno so na glasu njegove
»Marijine".  Otroke je pokojni Virk jako ljubil; sam je trdil: »Moje največe ve¬
selje je bilo od nekdaj mej šolskimi otroki".  A vrhu vsega tega bil je v
vsem svojem obnašanji jako ljubeznjiv; rad je katero zapel ter je bil sploh dobrovoljen mož.

Rodoljub Ledinski.

(Glej 37. berilno vajo: »Pot do kraha".)

Rodoljub Ledinski,  čegar pravo imč je Anton Žakelj,  rodil se je v dan 14. okt.
1816.1. v Ledinah nad Idrijo na Kranjskem. Od rojstnega mu kraja »Ledine" se izvaja
njegovo pisateljsko ime »Ledinski" (tako je namreč podpisaval svoje pesni, ker ni hotel,
da bi se njegovo ime precej izvedelo). Zvršivši ljudsko šolo, učil se je na latinskih šo¬
lah v Karlovci (na Hrvatskem) in v Novem mestu (na Dolenjskem). Dognavši gimnazijo
ide v bogoslovnico v Ljubljano ter je bil 1842.1. v mašnika posvečen. Po tem je služil
kot duhovni pomočnik po različnih krajih naše domovine, naposled v Turnu nad Leskovcem,
kjer je umrl v dan 26. aprila 1868.1.

Rodoljub Ledinski je bil nadarjen pesnik.  Mnogo njegovih pesni je natisnjenih
po različnih časopisih in knjigah slovenskih. Bolj poznane so pričujoče: »Pot do kruha",
»Pesen o setvi" in »Mlada Breda", narodna pesen v Idrijskih hribih, katero je Ledinski
nekoliko popravil. Zasluga mu gre tudi v tem, ker je nabiral ter priobčeval narodne
pesni. Rodoljub Ledinski je bil skromen mož; živel je bolj na tihem sam za-se ter se
marljivo ukvarjal s pesnikovanjem. Ker ni rad zahajal mej ljudi, niso ga nekateri ma¬
rali, prezirali so ga in celo obrekovali. Istina je, da je bil Ledinski eden najboljših
pesnikov svojega časa  in da se mu godi krivica, ker ga še dandanes ne znamo
njega zaslugam primerno čislati. Glede rodoljubnosti in skromnosti, teh dveh lepih
lastnosti, nam je Ledinski lehko v vzgled.

„Z v o n“.

(Glej 46. berilno vajo: »Lastovkam".)

Prelepa ta pesen »Lastovkam" je bila le-sim pretiskana iz »Zvona". »Zvon" je
list, ki prinaša pesni, povesti, učenostne spise i. t. d. -Začel je bil izhajati na Dunaji

14

1870.1. pod uredništvom Josipa Stritarja,  tamošnjega c. kr. gimnazijalnega profe¬
sorja. Od 1881.1. naprej pa izhaja »Zvon" v Ljubljani,  kjer se je prekrstil v »Lju-
bljanski Zvon",  ki ga zdaj ureduje Fran Levec,  c. kr. profesor v Ljubljani.

Ta lepoznanski list je neizmerno koristil našemu narodu; pri njem so sodelovali in
še sodelujejo najboljši slovenski pesniki in pisatelji. »Zvon" je od nekdaj pisal prelepo
čisto slovenščino ter je s prepričevalno besedo budil in učil. Zasluga tega lista je ne¬
minljiva.

Grimm.

(Glej 49. berilno vajo: »Koliko stoji žrebe".)

Ta basen je posneta po Grimmu,  ki je bil sloveč jezikoznanec in nemški pisatelj.

Andrej Praprotnik.

(Glej 62. berilno vajo: »Na vrtu".)

Andrej Praprotnik,  zdaj voditelji, mestni 5razr. deški ljudski šoli v Ljubljani,
porodil se je v dan 9. novembra 1827. 1. v Podbrezjah na Gorenjskem. V šolo je hodil
najpred doma, kjer mu je bil prvi učitelj tamkajšnji župnik, slavni Fran Pirc,  pozneje
misijonar*) v Ameriki. Potem se je šolal v Šent-Juriji (pri Kranji) pri svojem strijci, uči¬
telju, v Kranji in v Ljubljani. Služboval je najpred v Kamni Gorici in v Škofji Loki na
Gorenjskem, potem pa na Dobrovi pri Ljubljani, odkoder je prišel v Ljubljano k I. mestni
ljudski šoli, kjer služi uže od 1. marcija 1858.1. Uže mlad je spisoval povestice in zlagal
mladini pesnice, katere so bile natisnjene v tedanjih časopisih (v »Vedežu", v »Šolskem
Prijatelju", v »Novicah", v »Danici" i. dr.). L. 1856. je izdal zbirko svojih tedanjih pesni
pod naslovom: »Pesmi cerkvene in druge".  (Na prodaj pri H. Ničmanu v Ljub¬
ljani.) Osnoval je »Knjižnico slovenski mladini"  in dajal na svetlo »Darek
pridni mladosti"  (tri zvezke lepih povestic in pesnic). Spisoval je »Slovenska
Berila".  Pesnice: »Zjutraj" (glej 3. berilno vajo), »Odide nam kmalu pomlad in poletje"
(glej 71. berilno vajo), »Pomlad mila odklenila svoj veseli nam je raj" (glej 113. berilno
vajo) so njegove ter prenesene iz prejšnjih beril. Priobčil je »Spisje" in »Slovensko
slovnico"  za ljudske šole. V novejšem času spisal je tudi »Slovenski Abecednik",
ki se uže tu pa tam prvenci po njem prav dobro uče. L. 1879. je »družba sv. Mohora"
izdala njegov »Slovenski spisovnik",  ki je svetovalec v vseh pisarskih opravilih.
Uže pred 24. leti je jel izdajati »Učiteljskega Tovariša"  (list za šolo in dom),
katerega po maloletnem prestanku še zdaj ureduje. Ta list, kot prvi šolski list na Kranj¬
skem, koristil je uže veliko slovenskemu šolstvu in učiteljstu. Andreja Praprotnika
spoštujemo kot pesnika  (cerkvenih in drugih pesni), marljivega pisatelja  in kot
rodoljubnega detovodca slovenskega.  Te zasluge je pripoznalo slovensko uči¬
teljstvo, ko je lansko leto primerno slavilo petindvajsetletnico Praprotnikovega službovanja
v Ljubljani. Njegove zasluge priznal pa je tudi naš presvetli cesar sam, podelivši mu
zlati križ s krono za zasluge.

Anton Umek.

(Glej 63. berilno vajo: »Rožici".)

Pesnik Anton Umek  se je rodil 12. junija 1838. 1. na Okiči (na Kranjskem).
Šolal se je na gimnaziji v Ljubljani ter dognavši jo, šel je na vseučilišče, t. j. na visoke

*) Misijonar je učitelj kristijanske vere, navadno duhovnik, ki potuje mej nekristijanske narode,
da ondi širi Kristov nauk. Pis.

15

šole na Dunaj, kjer se je učil jezikoznanstva, ker je želel postati profesor v tej stroki.
Izvršivši svoje učenje na visokih šolah pride za učitelja slovenskega jezika na gimnazijo
v Celovec. A žalibog, ni mu bilo odločeno dolgo živenje; umrl je za plučno boleznijo
v dan 15. junija 1871. L, še-le 33 let star.

Anton Umek se je uže zgodaj poskusil v pesnikovanji. Iz prva je priobčeval svoje
pesni po nekaterih slovenskih časnikih z izmišljenim imenom »Okiški",  katero ime se
izpeljuje od rojstnega mu kraja „Okiča“. Ko je 1858. 1. umrl sloveči misijonar Ignacij
Knoblehar, Abuna Soliman, iz srednje Afrike domov se povračujoč, razpisali so primerno
darilo za najboljšo pesen, katera bi slavila rajnega misijonarja. Darilo dobi Anton
Umek,  takrat še dijak na Dunaji ter njegov slavospev priobči se v posebni knjigi z
naslovom: »Abuna Soliman".  Tej knjigi, katera je delala mlademu pesniku Um eku
vso čast, sledila je 1865.1. druga z naslovom: „Pesmi, zložil Anton Umek Okiški“.
Poučne in dične Umekove pesnice opevajo po večera Boga in domovino. L. 1869. se je
v Celovci rodil poučen list „Besednik“,  kateremu je bil Anton Umek, takrat gimna-
zijalni učitelj, urednik. Anton Umek nam je podal tudi nekoliko poučnih spisov, in uže
po njegovi smrti je prišla na svitlo: »Pavel in Virginija®,  povest, katero je bil
ranjki na slovenščino preložil. Da nam ga ni ugrabila tako zgodaj nemila smrt, gotovo
bi nas bil plodoviti  pesnik razveselil še z marsikakim lepim delom!

Boris Miran.

(Glej 75. berilno vajo: »Spomladi v gozdu.")

Boris Miran  se je rodil 6. marcija 1836. 1. v Velikih Laščah na Kranjskem,
kjer je izvršil početne šole. Gimnazijo je dognal v Ljubljani, ter na to šel na Dunaj na
vseučilišče, jezikoslovja se učit. Na Dunaji je prišel za domačega učitelja v različne
bogate in plemenitaške družine. S temi je tudi mnogo potoval. Bil je na Nemškem,
Francoskem, v Italiji, v Švici in drugod. Konečno naveličavši se učiteljevanja po raz¬
ličnih hišah, vzprejme službo učitelja na c. kr. gimnaziji na Dunaji, kjer v tej lastnosti še
dandanes živi.

Boris Miran-ovo pravo ime je Josip Stritar;  »Boris Miran" mu jele  izmišljeno
pisateljsko ime, pod katerim je posebno prejšnja leta priobčeval svoje umotvore: pesni,
povesti in druge ukovite spise. Uže kot dijak se je Boris Miran mnogo zasebno učil
Mnogo se je pečal z nabiranjem in preučevanjem narodnih pesnij, ter se je uže zgodaj
temeljito priučil poleg slovenskega in nemškega jezika tudi laškemu in francoskemu jeziku.
Bral in studoval je mnogo v imenovanih jezikih; pa tudi izdelki v grščini in latinščini
so mu bili priljubljeni. Preskrben tako z bogatim zakladom svojih znanosti in podprt z
izredno prirojeno mu nadarjenostjo, stopil je v javnost primeroma pozno; kajti jel je
priobčevati svoje pesni šele 1867. in 1868. leta, in sicer v listu »Glasniku", ki je isti
čas izhajal. Prej uže — 1.1866. — pa je spisal »Preširnovo življenje in Pre¬
ši r no ve poezije",  spis k novi izdavi Preširnovih pesnij. Ta dobro premišljeni in
hvalevredni sestavek je šele pripomogel, da smo Slovenci spoznali in jeli prav čestiti prvaka
naših pesnikov, Preširna,  o katerem vam bodem tudi prilično govoril. L. 1869. priobči
Boris Miran na Dunaji zbirko prekrasnih svojih pesnij z naslovom: »Pesmi, zložil
Boris Miran".  Koj drugo leto pa ustanovi »Zvon",  o katerem sem vam uže nekaj
razložil in kateremu je bil urednik ves čas, dokler je izhajal na Dunaji. Kasneje (1. 1872.
in 1876.) priobčil je Boris Miran troje zvežčičev svojih pesnij), a 1. 1877. nekaj svojih
pesnij v nemškem prevodu.

16

V »Zvonu" je Boris Miran ali Josip Stritar dalje priobčeval vzorne svoje pesni; a
objavljal je v njem tudi krasne povesti in različne druge spise, ki so imeli, da-si časih
močno osoljeni, vselej blag namen; narod, navlasti nadejepolno slovensko mladino pouče¬
vati. Tu nam je razlagal, kaj je pesništvo, kako treba dobre pesni skladati, ter nam to
sam se svojim vzgledom kazal. Pri tem mi je omeniti, da je Boris Miran na Dunaji
rad zbiral nadarjene nadejepolne dijake okoli sebe, ter jim tudi se živo besedo  po¬
jasnjeval, kako je vredno pesnikovati in pisateljevati. Boris Miran je velik pesnik,
odličen pisatelj in temeljit presojevalec slovstvenih izdelkov.  Njegove
pesni so po vsebini in po obliki dovršene, njegovi spisi pisani v prekrasni, gladkotekoči
slovenščini; a pri vsem tem so lehko umevni, narodno se glaseči. Zdaj sodeluje pri
»Ljubljanskem Zvonu", v kojem priobčuje pesni. Zasluge Boris Miran-ove za naš narod
so neminljive; ž njim se lehko pričenja nova veselejša doba sadunosnega delovanja na
slovstvenem našem polji. Mnogi mlajši pesniki in pisatelji osrčevali so Boris Miran-ove
nauke, sledili so njegovemu vzgledu, ter delajo svojemu učitelju zdaj vso slavo.

Miha Kastelec.

(Glej 109. berilno vajo: „Solnce“.)

Pesnik Miha Kastelec  se je rodil 1796. 1. v Gorenji vasi pri Zatičini na
Dolenjskem. Šolal se je na gimnaziji v Ljubljani, kjer je po dovršenem učenji stopil v
službo v Ljubljansko knjižnico kot pomočnik; pozneje je postal samostalen knjižničar
ravno tam. Umrl je 22. oktobra 1868. 1. v Ljubljani.

Kastelčeva največa zasluga je v tem, da je 1830. 1. jel izdavati »Kranjsko če¬
belico".  To je bila zbirka, katera je prinašala v posamičnih zvezkih pesni različnih
takratnih slovenskih pesnikov. Kastelec jej je bil urednik. O veliki važnosti te zbirke
bodemo še govorili pri drugi priliki. Tu mi je še povedati, da je tudi priobčeval svoje pesni
po »Čebelici", ter jih podpisoval s črko začetnico svojega imena in priimka: „M. K.“,
(t. j. Miha Kastelec). Pričujoča Kastelčeva pesen »Solnce" šteje se k onim, ki so se
mu še najbolj posrečile. Vender gledč na to, da je Kastelec vedel tedanje pesnike na
Kranjskem buditi in združiti v vkupno plodunosno delovanjo v »Kranjski Čebelici",
dolžni smo vso čast njegovemu spominu!

Anton Janežič.

(Glej 115. berilno vajo: »Nevihta".)

Blagi rodoljub in slavni slovničar slovenski — Anton Janežič  — rodil se je kot sin
kmetskih starišev v dan 19. decembra 1828.1. v Lešah, v Šent-Jakobski župnini v Rožni
dolini na Koroškem. Dovršivši svoje šolanje, učil je slovenščino na realki in gimnaziji
v Celovci, kjer je uspešno deloval od 1848. do 1868. 1. Bil je izredno marljiv
delavec na slovstvenem polji. Enako marljivi čebelici delal je noč in dan v blagor svo¬
jemu narodu, ker njegova blaginja mu je bila močno pri srci. V šoli je bil mladini blag
in vrl učitelj. Učil, prigovarjal, budil, navduševal pa je tudi vserod, kjer se je lehko
nadejal kaj uspeha v blagor drazega mu naroda. Leta 1850. prične v Celovci izdavati
lepoznanski list z imenom »Slovenska Bčela",  katera je izhajala do julija 1853.1.
V tem listu so se urili v slovenskem spisovanji in pesnikovanji tudi dijaki, kar je bilo
njim in drugim v veliko narodno vzpodbudo. Leta 1851. izda »Ročni slovar sloven¬
skega in nemškega jezika";  a 1854.1. Slovence razveseli se svojo »Slovensko

17

slovnico 8 , katera se se dandanes rabi po srednjih naših šolah in ki je užč doživela
več natisov. Ta slovnica je močno oživela Janežičevo ime, pa saj je tudi tako izvrstna,
da boljše do zdaj še nismo imeli, niti je skoro gotovo boljše ne dobomo tako hitro.
Mnogo se je trudil vrli Janežič pri sestavi te slovnice; a pri tem delu so ga podpirali
rodoljubni jezikoznanci slovenski. Po tej slovnici se nam je ravnati, ako hočemo govoriti
in pisati lepo in čisto slovenščino, do česar mora biti vsakemu pravemu rodoljubu!

Leta 1858. ustanovi »Slovenski Glasnik 8 ,  ki je izhajal do 1868. 1. Izvrstni
ta list, podoben denašnjemu »Zvonu 8 , bil je zelo važen, in nam je mnogo koristil.
Vanj so pošiljali svoje pesni, povesti in druge ukovite spise prvi takrat živeči pesniki
in pisatelji slovenski. Bil je močno priljubljen in razširjen list. Znamenito je, da je
v »Glasniku 8  nastopil tudi pesnik Stritar se svojimi pesnimi in poučnimi sestavki,
ter je vrhu tega v njem ostro razsojeval nekatere takratne spise. Sodelovali so pri
»Glasniku 8  tudi: prvi naš povestničar Josip Jurčič, uže znani vam Valjavec, Jenko, Umek
in drugi. Janežič se je sploh močno trudil, da bi bil pridobil »Glasniku 8  dobrih sode¬
lavcev; zatorej je prigovarjal in navduševal posebno mlade nadarjene pisatelje, da so
vanj pisali. Blagi mož je ubogim nadepolnim pisateljem njih spise tudi plačeval, in po¬
sebno izredno nadarjenemu Josipu Jurčiču, o katerem bomo še slišali, bil je pravi voditelj
in podpornik.

A s tem ni bilo Janežičevo delovanje še nikakor končano. Da bi mladino navdušil
za lepe slovenske pesni, zbere najlepše, pravi cvet slovenskih pesni, ter jih 1861. 1. izda
v knjigi z naslovom: »Cvet slovenske poezije 8 ,  kateri doda tudi »nauk o pesniš¬
kih izdelkih 8 . Precej drugo leto, t. j. 1862.1., pa prične izdavati »Cvetje iz domačih
in tujih logov 8 .  V malih zvezkih je tu priobčeval različna izvirna slovstvena dela,
t. j. pesni, povesti, i. dr., ki so mu jih v natis pošiljali takratni pisatelji. Pa tudi prevode
t. j. na slovensko preložena slovstvena dela, je prinašalo »Cvetje 8 . Tu nahajamo prevode
iz grščine, latinščine, nemščine ter tudi iz drugih slovanskih jezikov. Vedno skrben za
slovensko mladino, spisal je tudi »Cvetnik 8 ,  t. j. slovensko čitanko za srednje šole,
(prvi, drugi in tretji del); a da bi znanje milega mu slovenskega jezika razširil tudi mej
Nemci, spisal je »Slovensko slovnico za Nemce 8 ,  po kateri se Nemci še dandanes
če jih je volja, uspešno učijo našemu jeziku.

To in še mnogo druzega je objavil Anton Janežič v korist našemu narodu. A vrhu
tega je bil tajnik, ali prav za prav duša družbi sv. Mohora, ustanovljeni 1851.1. v Celovci.
Tako mnogostransko in neumorno delovanje pa je škodovalo njegovemu zdravju; saj je
sploh znano, da »lok, preveč napet, poči 8 , in taka je tudi s človekom, ki se v svoji go¬
rečnosti trudi noč in dan,  neprivoščivši si potrebnega miru in počitka! Janežič je jel
bolehati. Umaknil se je bil sicer na deželo, da bi si v čistem vzduhu vtrjal zdravje; a
vse ni kaj pomagalo. Po daljšem bolehanji sklenil je svoje narodu posvečeno ži-
venje  v dan 18. septembra 1869.1., zapustivši soprogo in dvoje otrok. Hvaležna družba
sv. Mohora mu je postavila kot prvemu izbornemu svojemu tajniku krasen spomenik na
grob ter je osnovala »Janežičevo ustanovo 8 .

Prerano umrli Anton Janežič je podoben ratarju, ki se mnogo trudi z obdelovanjem
zemlje; ki marljivo sadi in prilija, a sadu, ki ga dajo drevesa, ne uživa, ker ga prej ne¬
mila smrt pobere. Janežič se je premnogo trudil na polji slovenske književnosti. Sad,
ki je nastal vsled njegove izredne trudaljubivosti in ki ga zdaj uživamo mi in ga bodo
uživali naši nasledniki; ta sad je tako sladek in krepčujoč, da bode spomin na vrlega
tega moža živel, dokler se bode glasila mila slovenska beseda!

Slovet v. zgod.

3

18

Urban Jarnik.

(Glej 117. berilno vajo: „Zvezde“.)

Urban Jarnik se je rodil 11. maja 1784. 1. na Potoku v Zilski dolini na Koroškem.
V Celovci je dovršil srednje in više šole. Tu mu je prigovarjal duhovnik in slovničar
Osvald Gutsmann, ter je nadarjenega Urbana za slovenščino navduševal. Posvečen v
duhovnika je služboval Jarnik v Čanjčah, potem pod Krnosom in v Celovci, kamor je bil
prišel 1809.1. Nato je župnikoval v Št. Mihelu, naposled pa v Blatnogradu (Moos-
burgu) na Koroškem,  kjer je umrl 11. junija 1844.1., 60 let star.

Urban Jarnik je bil veleučen rodoljub. Znal je vse slovanske jezike, posebno pa
je ljubil slovenščino. Leta 1814.izdal je „Zber lepih ukov za slovensko mladino",
katera knjiga obsega pesni, povesti, basni in nekaj drugih lepih naukapolnih sestavkov.
Vrhu tega je spisal „Sadj erejo“, »Slovensko slovnico"  (1829.1.) in »Slovensko-
nemški-latinski slovar,  od katerega seje  le nekaj pol natisnilo; ostali rokopis
pa se je zgubil.

A Jarnik ni le pisal v slovenščini, nego tudi v nemščini je priobčeval nekatere
svoje knjige, katere še dandanes pričajo, kako učen jezikoznanec je bil pokojnik. Pečal
se je pa tudi prav pridno se slovenskim pesnikovanjem, posebno za časa, ko je kapla-
noval v Čanjčah. Nekatere njegove pesni nahajamo tiskane v „Kranjski Čebelici" in
drugod; a mnogo jih je zapustil v rokopisu, in so se poizgubile.

Jarnik je bil blagosrčen, uljuden in prijazen mož. Otroci, posnemajte ga v teh
lepih lastnostih!

Fran Krek.

(Glej 136. berilno vajo: „Iz malega raste veliko".)

Slovenski pesnik Fran Krek  se je rodil v Selcih pri Železnikih na Gorenjskem
v dan 9. aprila 1858.1. Ljudsko šolo je dovršil v Škofji Loki; potem je šel na gimnazijo
v Kranj. Od tod se napoti svoje učenje nadaljevat na gimnazijo v Ljubljano, kjer je
bil vzprejet tudi v knezoškofijsko malo semenišče, nazvano Alojzijevišče. Po dovršenih
gimnazijskih šolah odloči se za duhovski stan. Posvečen v mašnika služboval je nekoliko
časa v Ljubljani, a zdaj kaplanuje v Žiri  h na Kranjskem.

Uže kot dijaku na gimnaziji Ljubljanski vzbudilo se je Franu Kreku veselje do pes-
nikovanja. Kasneje je jel priobčevati svoje pesni v »Vrtci  “, ki mu je silno priljubljen
list. Zdaj skoro ne izide številka »Vrtčeva", da ne bi je dičila kaka pesenca nadarjenega
Frana Kreka. Tudi pričujoča pesen „Iz malega raste veliko",  bila je svoj čas uže
natisnjena v „ Vrtci". Ker je Fr. Krek še mlad, nadejati se je, da nas bo razveseljeval
še z mnogimi svojimi mičnimi pesnicami!

Janez Strel.

(Glej 142. berilno vajo: „Popotnik“.)

»Popotnik pridem čez goro,

Od doma vzamem še slovo . . .

Kdo se ne spominja te priljubljene pesni, katera je zaradi svojega mičnega napeva
postala uže narodna? Čuješ jo povsod po Slovenskem; poje jo rada breziskrbna mladina;
poje jo rad postavni mož in krepka ženica, kakor tudi sivi starček in slabotna babica!
Pa saj se te pesni divni glasi tako čudno milobno oprijemajo našega srca, da nam tega

19

skoro ni popisati! Tudi vi, ljubi otroci, radi jo pojete; ne-li? O tej pesni vam nekaj
več povem. — To je prva slovenska  pesen, katera se je javno pela na Dunaji
1847. 1. Izprva se je sploh mislijo, da jo je zložil Blaž Potočnik, župnik v Šent-Vidu
nad Ljubljano, a temu ni tako; nego pesen le-to je zložil v Zgornjih Gorjah na Gorenj¬
skem v 18. dan septembra 1836. 1. po neki nemški pesni tu podpisani Janez Strel,
kar je sam 1847.1. javno priznal. Blaž Potočnik je to pesen le nekoliko popravil.

Janez Strel  je bil rojen v dan 23. septembra 1790. 1. v Mokronogu  na Do¬
lenjskem. Bil je dekan v Gornjih Gorjah na Gorenjskem; od 1845.1. pa v Trebnjem
na Dolenjskem, kjer je 1847.1. umrl. (Koliko let je bil star, ko je umrl? Kako dolgo
ga uže hladna zemljica pokriva?)

Fran Jamšek.

(Glej 143. berilno vajo: „Celje za časa Rimljanov Celeja“.)

Fran Jamšek seje porodil v dan 17. julija 1840.1. v Žalci pri Celji na Štajerskem.
Zdaj je nadučitelj na trirazredni ljudski šoli v Rajhenburgu na Spodnjem Štajerskem.
Bil je nekaj let tudi c. kr. okrajni šolski nadzornik na Spodnjem Štajerskem.

Vrli ta rodoljub je v nekdanjem listu »Besedniku" s podpisom »Žavski" priobčil
opis lepe »Savi nj ske doline";  pa pisal je tudi v nekdanji šolski naš list v „Slovenskega
Učitelja". Dandanes priobčuje svoje spise v „Popotniku“ in v »Učiteljskem Tovarišu",
ki sta lista namenjena slovenskemu učiteljstvu. Tudi v naših (ljudsko-šolskih) berilih, v
II., III. in IV., nahajamo nekaj spisov Fran Jamšek-ovih.

Janez Božič.

(Glej 146. berilno vajo: »Cirkniško jezero".)

Ni dolgo tega, kar je umrl vrli rodoljub Janez Božič. Rodil se jč v Lescah na
Gorenjskem v dan 15. okt. 1829. 1. Šolal se je v Ljubljani ter 1854.1. postal duhovnik.
Služil je najpred v Krašinji. Ker je imel veselje do učiteljevanja na srednjih šolah, otide
na Reko, kjer vzprejme začasno učiteljsko službo na tamkajšnji gimnaziji. Pa vsled nastale
trdoslušnosti popusti učiteljevanje ter odpotuje v Celovec, kjer je bil urednik časniku »Slo¬
vencu" (od 1864. do 1867.1.) Naposled je bil duhovni oskrbnik vKortah naKoroškem,
kjer je umrl 22. maja 1884. 1.

Janez Božič je bil marljiv pisatelj. Izmej drugih njegovih spisov in prestav imenujem
vam le knjigo: »Stric Tomaž ali živenje zamorcev v Ameriki".  Pošiljal
je svoje spise tudi v nekdanji mladinski list »Vedež", ter sodeloval pri Janežičevem
»Glasniku" in pri drugih časopisih.

Blaž Potočnik.

(Glej 147. berilno vajo: „Sava“.)

Ljubi otroci! Temu spisu »Sava", pridejana je Blaž Potočnikova  pesnica:

»Pridi Goren’c,

Z mrzle planine"! . . .

Kateremu Slovencu ni znana priljubljena ta pesen; saj jo pojejo po vsem slovenskem
svetu. Spretni pesnik in pisatelj slovenski Blaž Potočnik  rodil se je 31. jan. 1799. 1.
v Struževem pri Naklem na Gorenjskem. Bil je duhovnik ter je služboval v Šent -Jerneji

20

na Dolenjskem, potem pa pri Ljubljanski stolni cerkvi, kjer je bil tudi čislan pevec. Kasneje
je prišel za župnika v Št. Vid nad Ljubljano,  in tu je umrl v dan 20. jun. 1872.1.
Pokojni je bil blaga duša, vesel, povsod priljubljen in spoštovan mož. Pisal je v različne
časnike, posebno pa je bil krepak podpornik „ Kranjski čebelici". L. 1849. je izdal po nemško
pisano „slovensko slovnico",  katera seje  potem po šolah rabila. Potočnik je pisal
kaj gladko in čisto slovenščino; mične njegove pesnice so jako priljubljene in razširjene,
ker se glasijo kakor narodne. Zlagal je lepe cerkvene in druge pesni; poslednje je izdal
1. 1827. z naslovom: „Svete pesmi za vse velike praznike in godove med
letom".  K svojim pesnim je večinoma sam zlagal lepe napeve.  Mnogo prav
lepih pesni je zložil Blaž Potočnik. Imenujem vam le povsod poznane: „Zvonikarjevo“
(»Ko dan se zaznava"), »Sirota", „Kdor ima srce, zna za dom solze" i. dr.

Luka Jeran.

(Glej 150. berilno vajo: „Skopulja“.)

Luka Jeran,  rojen v dan 16. okt. 1818.1. v Javorjah. Zdaj je kanonik v Ljubljani
ter ureduje cerkveni list: »Zgodnjo Danico".  Bil je nekaj časa tudi misijonar v Afriki.
Od nekdaj je bil marljiv podpornik časniku »Novicam", ter je zložil mnogo mičnih cerkvenih
in drugih pesnic. Vrhu tega je spisal več molitvenih knjig in drugih pobožnih spisov.

„N o v i c e“.

(Glej 151. berilno vajo: »Pripovedka o landeškem gradu".)

Ta berilna vaja je vzeta iz »Novic". »Novice" so najstareji in najzaslužnejši slovenski
časnik. One' izhajajo uže od 1843. 1. (torej 42. leto) v Ljubljani, ter obsegajo različne
sestavke gospodarske, obrtniške in narodne, vrhu tega pa prinašajo tudi mnogo drugega
lepega blaga, pesni, povesti, razne dopise in novice i. dr. Prvi  urednik »Novicam" je
bil kmetijske družbe tajnik v Ljubljani pokojni: Dr. Janez Bleiweis (rojen 19. nov. 1808.1.
v Kranji na Gorenjskem), mož, kateri je po svoji značajnosti, veliki učenosti, žarni do¬
moljubnosti in neutrudnem delovanji narodu v blagor zaslužil ime »oče slovenskega
naroda".  Po smrti Bleivveisovi — 19. nov. 1881. 1. — prešlo je uredništvo »Novic" v
druge roke.

Pred 1843. 1. so se pri nas tiskale knjige v črkopisu, ki ga je izumil bil ravnatelj
stanovskih šol v Ljubljani: Adam Bohorič  (1584. L); po tem znamenitem slovničarji
se je imenoval ta črkopis: »bohoričica".  Še dandanes nahajamo tu pa tam kako
molitveno in drugo knjigo, ki je tiskana v »bohoričici" in še so nekateri stari Slovenci,
ki le bohoričico čitati znajo.

Po »bohoričici" je bil današnji z bohoriški s, današnji s bohoriški f, današnji š
bohoriški fh, današnji ž bohoriški sh, današnji c bohoriški z, današnji č bohoriški zh.

Po tem takem se je nekdaj pisalo po bohoriško: shaloft (mesto žalost); zhaf (mesto
čas); fhola (mesto šola); uzhenez (mesto učenec) i. t. d.

Slovenski črkopis »bohoričica" se je neizpremenjen ohranil 300 let! Poskusila sta
bila sicer uže 1824. 1. in 1825. 1. dva pisatelja (Danjko in Metelko) prodreti vsak se
svojim novim črkopisom; a ni se jima posrečilo! Še le »Novice" so vpeljale
namesto bohoričice črkopis, kakor ga imamo dandanes  in koji se zove
»gajica",  ker ga je izumil dr. Ljudevit Gaj.

21

Dr. Gaj je bil namreč priredil svoj črkopis za Hrvate; a Slovenci, izposodivši si ga
od bratov Hrvatov, skoristili smo si s tem jako, ker gajica nas druži s Hrvati, Cehi,
Slovaki in nekoliko tudi s Poljaki. V začetku so „Novice“ izhajale le v bohoričici, vender
so posamičnim svojim pisateljem dopuščale, da so rabili tudi druge črkopise. Ko so
pa »Novice" videle, da jim prihaja zmerom več in več dopisov v gajici,  odločile
so se za gajico popolnoma ter so od 1846. 1. izhajale izključno le v gajici.
»Novice 11  torej, oziroma njih takratni urednik, dr. J. Bleivveis,  ima veliko za¬
slugo, da se je pri nas začel primerni in koristni črkopis — gajica!  Od 1846. I.
torej pišemo Slovenci le v gajici!

A »Novice" imajo poleg tega tudi še drugih zaslug! One so namreč kot prvi slo¬
venski list vzbudile in združile vse takratne slovenske pisatelje  in pesnike,
da so jeli pisati va-nje; bile so pravo središče vseh takratnih slovenskih slovstveno
delujočih sil! V oni dobi, ko se še priprosti naš narod ni zavedal svoje narodnosti, ko
je — rekel bi — le nemščina  se šopirila v šoli in zunaj šole; v oni dobi, ko smo
Slovenci bili še na bolj nizki stopinji omike, oglasile so se »Novice" ter vzbujale
narodno zavest, šireč omiko tudi v koči slovenskega ratarja! V »Novicah* so se zglašali
naši najslavniši pesniki Preširen, Koseski i. dr. A »Novice" so se tudi trudile, da so
pisale čisto slovenščino  ter so naš jezik obvarovale »vsake tuje mešanice".

Z »Novicami" pričenjamo po pravici novo veselo dobo  v zgodovini slovstvene
naše zgodovine!*)

»Cvetni k“.

(Glej 152. berilno vajo: »Vrbsko jezero".)

Ljudska ta pravljica je le-sim pretiskana iz »Cvetnika".  »Cvetnik" je berilo za
slovensko mladino, katero je izdal uže opisani Anton Janežič.  Obsega prvi, drugi in
tretji del ter se rabi kot šolska knjiga po srednjih šolah (t. j. po gimnazijah, realkah
in učiteljiščih.)

Op6mnja.  S tem se končava »slovstvena zgodovina" v »Drugem Berilu"; prihodnjič pride na
vrsto »slovstvena zgodovina" v »Tretjem Berilu".

o a


‘) Glej »Učit. Tov." 1882. 1. na str. 9.! Vredn.

Jakob Zupan.

S (Glej 8. berilno vajo: »Izreki".)

'akob Zupan se je rodil 4. julija 1785. 1. v Prevojah blizo Kamnika na Gorenj¬
skem. Bil je duhovnik, doktor bogoslovja in profesor v bogoslovnici v Ljubljani.
Zaradi svoje učenosti ne le v jeziku, nego tudi v zgodovini, slovel je daleč na
okrog. Bil je goreč slovensk rodoljub, pisal je v mnoge časnike, posebno pa je marljivo
podpiral »Kranjsko Čebelico" se svojimi pesnimi, katere je podpisoval s črko „S“.
(t. j. bohoriški „Z“.). Zapustivši Ljubljano prišel je v Celovec ter od tod potoval peš po
Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, po Istri, Hrvatskem in Slavonskem. A vrnil se je
zopet v Celovec, kjer je umrl po dolgem bolehanji 1852. 1.

Kakor mnogi učeni možje, imel je tudi Zupan svoje posebnosti, a vrhu tega je bil
brezobzirno odkritosrčen, zaradi česar mu je bilo pretrpeti marsikaj britkega.

Fran Cegnar.

(Glej isto berilno vajo.)

Fran Cegnar  se je rodil v dan 8. decembra 1826. 1. pri Sv. Duhu blizo Škofje.
Loke na Kranjskem. Bil je svoj čas urednik listu »Sloveniji" in »Ljubljanskemu časniku",
a zdaj je višji brzojavni uradnik v Trstu.

Iskreni rodoljub Fran Cegnar  šteje se mej najboljše pesnike slovenske.
L. 1860. je izdal knjigo prelepih svojih pesni; a tudi druge mične spise imamo od njega
V našem »Tretjem Berilu" je natisnjena krasna njegova pesen »Na gr ob eh";  v »če¬
trtem Berilu" pa bote čitali mično pesnico Cegnarjevo: »Kosec";  obče poznana je njegova
pesen »Rojakom"  (»Hej rojaki, opasujmo uma svitle meče"), lep je tudi njegov »Opis
Trsta"  i. t. d. Cegnar je svoj čas poučeval na Tržaški gimnaziji slovenščino,  katero
piše kaj lepo, gladko in pravilno. Preložil nam je vrhu tega marsikak lep umotvor iz
tujega jezika na slovenščino; posebno izvrstni so njegovi prevodi nekaterih gledaliških
iger slavnega nemškega pesnika Schiller-ja (izgovori: Šilerja); tu naj imenujem le po
Cegnarji poslovenjeno »Marija Stuart", »Viljem Tell" in »Valenštajn".  V po¬
slednjem času sodeluje Cegnar pri Tržaškem časniku »Edinosti".

23

Fran Levstik.

(Glej isto berilno vajo.)

Fran Levstik rodil se je 1831.1. v Reti  j ah  pri Velikih Laščah. Hodil je
najprej v domačo šolo, potem pa se je šolal v Ljubljani in na Dunaji. Vrnivši se v
Ljubljano, dobi službo domačega učitelja pri grofu Pace-ji na grajščini Thurn na Dolenj¬
skem pri Čateži,  kjer ostane v službi od 1855. 1. do 1858. 1. Od grofa Pace-ja pride
za domačega učitelja k pesniku Miroslavu Vilharju v Senožeče  na Notranjskem, a
1861. 1. otide v Trst,  kjer je bil tajnik tamkajšnji „Slovenski čitalnici". Pozneje je bil
tajnik „Slovenski Matici" *) v Ljubljani ter uredoval tudi Wolfov slovensko-nemški slovar.
Zdaj živi v Ljubljani kot knjižničar  v veliki knjižnici.

L. 1854. je prijavil knjižico izvirnih svojih pesni. L. 1856. je »Družba sv. Mohora"
izdala njegov prevod „Rokopis Kralj e d vorski“.  Iz tega zanimivega rokopisa lehko
sodimo, kako so mislili in delovali Cehi uže v prastarih časih; zato je tudi ta rokopis
zelo važen, in je bil preveden uže v mnoge jezike.

Levstik je znan kot izboren jezikoznanec slovenski.  Zanimiv je njegov
spis „Napake slovenskega pisanja",  ki ga je priobčil v „Novicah“ 1858. L; pa
tudi njegova nemški pisana slovnica slovenskega jezika,  katero je spisal 1866.1.
je delo, ki kaže globoko njegovo učenost v jeziku. L. 1880. je poslovenil in priobčil
„Nauk slovenskim županom".  Ta knjiga je pisana v vzgledno-čistem jeziku; vrhu
tega ima tudi dodatek — „S16vniček“, — v katerem Levstik tolmači in pojasnjuje ne-
navadnejše besede, kojih se v tej knjigi poslužuje.

Fran Levstik je dosihmal sodeloval uže pri mnogih listih in 1870. 1. je tudi sam
uže izdajal šaljiv list „Pavliha“ na Dunaji. Nekaj njegovih umotvorov je natisnjenih tudi
v našem Berilu; tu n. pr. nahajate njegove krasne pesni „Pomladni sprehod",
»Upanje", „Ubežni kralj";  izvrstno je pisana njegova povest »Martin Krpan",
katera je tudi natisnjena v našem Berilu.

Da je Levstik dospel do tako visoke stopinje izobraženosti, bral in učil se je ne¬
utrudno in mnogo. Slovensko mladino Levstik iskreno ljubi; rad se ž njo bavi in jo
poučuje. Tudi mladinski list „Vrtec" je rad podpiral. Zdf se mi, da se njegov značaj
kaže iz naslednjega njegovega izreka:

»Kdor resnico ljubi,

Ušes jej ne maši:

Kdor se je pa brani,

Zaveže še oči."

J. Koseski.

(Glej isto berilno vajo.)

Slovenski pesnik Jovan Koseski  — kateremu je pravo ime Jovan  (t. j. Ivan)
Vesel,  rodil se je v dan 12. septembra 1798.1. v vasi Koseze  pri Moravčah na Gorenj¬
skem; od rojstne mu vasi si je pridel pesniško ime »Koseski".  Njegovi roditelji so bili pri-
prosti kmetje. Uvidevši, da je deček Ivanek bistre glavice, pošljejo ga v šolo v Ljubljano,
potem pa v Celje na gimnazijo, katere pa ni dovršil tam, nego nje zadnji dve leti v

*) »Slovenska Matica" sl6ve v Ljubljani društvo, ustanovljeno 1863. L, ki ima namen, slovenske
knjige izdavati ter tako slovensko ljudstvo izobraževati. Pis.

24

Ljubljani. Dognavši gimnazijo otide 1814. 1. na Dunaj, da bi se učil na tamkajšnji
visoki šoli pravoslovja; kasneje seje šolal na vseučilišči v Grad  c i. L. 1819. stopi v državno
službo; služil je najprej na Goriškem v Tolminu in Gorici do 1. 1832. Na to pride v
Trst, kjer postane časoma c. kr. finančni svetovalec. L. 1852. bil je upokojen, a to
vsled hude bolezni, katera ga je mučila tri leta. Umrl je 26. marcija 1884. 1. v Trstu,
star 86 let.

Uže kot dijak na gimnaziji poskušal se je Koseski v slovenskem pesnikovanji. Zložil je
mnogo čvrstih pesen, katerih pa ni brž objavil. Bilje  prav marljiv podpornik »Novicam";
posebno od 1844. do 1852.1. A 1852. 1. napade ga huda bolezen, katera je zelo
oslabila njegovo telesno in duševno moč.

Razsojevaje Koseskega umotvore moramo torej razločevati dve dobi;  prva sega
od 1818.1. (ko je javno nastopil) do njegove bolezni (1852. L); druga pa sega od njegove
bolezni do njegove smrti.

Koseskega pesni v prvi  dobi so ognjevite, vzvišene, veličastne in resne. V njih
se kaže ljubezen do Boga in domovine. Enako apostolu kliče neprenehoma svoje rojake
na delo narodu v blagor, zagotovljajoč, da »krasno bo sad slovenske reči ob uri
dozorel",  t. j. Slovencev čakajo srečni in veseli dnevi v bodočnosti! Koseskega
pesni so imele neizmeren vpliv na probujo slovenskega naroda,  in uže
zaradi tega zasluži njegovo ime, da se ga spominjamo.

Poleg izvirnih pesni ima Koseski največ prevodov. Prestavljal je namreč iz raz¬
ličnih jezikov, tako n. pr. iz nemškega, angleškega, grškega, ruskega in italijanskega.
L. 1870. je priobčila »Slovenska Matica" v Ljubljani Jovana Koseskega zbrane
pesni;  a 1.1880. objavi isto društvo še »Dodatek"  tem pesnim. Omeniti je o Koseskem
še to, da ni pisal narodno,  to pa izhaja iz tega, ker po svojih službenih okolnostih
ni zmerom živel v slovenskih krogih, mej slovenskim narodom.

Izmej izvirnih pesni vam omenim le njegove »Slovenija cesarju Ferdinandu
o veselem dohodu v Ljubljano 1844.1.“, »Visoka pesem", »Vojaška",
»Novice bralcem koncu leta"  in dr. Mej prevodi se mu je dobro posrečila:
»Devica Orleanska", »Pesem o zvonu",  katere odlomek, imejoč naslov »korist
ognja" je natisnjen na 112. strani našega Berila in dr.

Poleg ogromnega števila pesni je Koseski  spisal tudi nekaj povestij in drugih
koristnih spisov.

Jovan Koseski  je bil ljubeznjiv in plemenit mož, vrlo brižen za izvrstno odgojo
svojih otrok, kateri, dorasši, uživajo vsi zdaj obče spoštovanje. In, ako pomislimo na
različne okolnosti, posebno na čas, v katerem je Koseski deloval, moramo priznati, da
je mnogo storil za narod slovenski;  zato bode njegov spomin živel mej nami.

Zschokke.

(Glej 12. berilno vajo »Strgan rokav".)

Ta berilna vaja je bila svoj čas natisnjena v »Vrteči", in je posneta po Zschokke-jevi
(izreci: čoke-jevi) nemški povesti. Henrik Zschokke  je bil priljubljen nemški pi¬
satelj, porojen 1. 1771. v Frankobrodu pri reki Odri na Nemškem. Spisal je Nemcem
mnogo lepih povesti i. dr., posebno pa slovi zaradi svoje knjige: »Ure pobožnosti".
Zschokke je umrl 1848.1. v Švici.

25

Fran Metelko.

(Glej 13. berilno vajo: »Popotnika in medved 11 .)

Fran Metelko se je rodil v dan 14. julija 1789. 1. v Škocijanu na Dolenjskem.
Šolal se je v Rudolfovem (na Dolenjskem) in v Ljubljani; 1814. 1. je bil v mašnika
posvečen ter je šel kaplanovat v Gorje; a uže drugo leto pride za kaplana k stolni
cerkvi v Ljubljano. Nekoliko časa je opravljal tudi službo duhovnega voditelja v Ljubljanski
bogoslovnici. L. 1816. ustanovi takratni semeniški vodja, poznejši škof Tržaški, M. Ravnikar,
šolo slovenskega jezika za bogoslovce; za učitelja v to šolo je bil pozvan Fr. Metelko.
Učil je v bogoslovji od 1. 1816.— 1848. L. 1849. postane Metelko profesor slovenščine
na Ljubljanski gimnaziji, v kateri službi je ostal do 1858. 1. Umrl je po skoro dveletnem
bolehanji v dan 27. decembra 1860.1.

Fran Metelko je bil učen in sloveč slovničar  slovenski. Znal je poleg svojega
materinega jezika temeljito nemški, laški in francoski; a čez vse ljub mu je bil materin
slovenski jezik. L. 1825. je spisal po nemški preizvrstno slovensko slovnico,  katero
je nazval: »Lehrgebaude der slovenischen Spracbe". (Učilna zgrada slovenskega
jezika).  Ta slovnica je v resnici mojstersko delo, prava zakladnica, iz katere so zajemali
vsi bodoči slovničarji slovenski. Imenitna ta Metelkova slovnica se naslanja na jezik,
kakeršnega govori priprosti naš narod, a ob enem se ozira na staroslovenščino, katera je
mati zdanji slovenščini. Pomniti je, da je Metelko priporočal v tej slovnici nov črko¬
pis,  po njem „metelčica“  zvan. A do splošne stalne veljave se metelčica ni mogla
popeti, niti ne izpodriniti takrat udomačene „bohoričice“. Vrhu te učene slovnice objavil je
Metelko še marsikatero knjigo za rabo šolskim otrokom; tu imenujemo le njegov »Abecednik
za slovenske šole“  (1829.. 1.), »Številstvozaslovenskešole 11  (1830.1.), Berilo
za male šole na kmeti  h“  (1834.1.). Priobčil je tudi kitico Ezopovih basni, izmej katerih
nahajate v našem berilu jedno, namreč »Popotnika in medved", kojo smo čitali.

Metelko se je potegoval in je pisal kaj lepo in čisto slovenščino; odločno se je
protivil temu, da bi v slovenščino jemali izraze iz drugih narečij. Njegova je zasluga,
da se je slovenščina v jako kratkem času ugladila ter dobila stalna, znanstveno podstavna
pravila; k temu je namreč pripomogla omenjena izborna njegova slovnica. Metelko je
bil iskren narodnjak in kot človek skromna in blaga duša. Rad je bednim ljudem po¬
magal z znatnimi svotami; pri tem pa navadno ni imenoval svojega imena, da obdarovani
ljudje niso vedeli, kdo jim je dobrotnik! Iskreno je ljubil slovensko mladino, pa tudi
narodne slovenske učitelje, ki delujejo uspešno za slovenščine razcvit in blagor naroda.
Vse svoje precejšnje premoženje, katero si je bil baje „po sreči" in z varičnostjo prido¬
bil, zapustil je v blage namene!  S tem je še dandanes pomagano marsikateri siroti
na Kranjskem; pa tudi Kranjski učitelji, odlikujoči se v slovenščini in sadjereji, uživajo
še zdaj dobroto Metelkove zapuščine, tako zvane »Metelkove štipendije".

Takemu vrlemu možu, kakeršen je bil Metelko, bode naš narod hranil vedno
hvaležen spomin!

Fran Levec.

(Glej 17. berilno vajo: »Cerkvica".)

Fran Levec se je rodil na Ježici na Kranjskem 1846.1. Učil seje  v Ljubljani in na
Dunaji ter je zdaj profesor na ljubljanski višji realki. Uže kot dijak je zlagal mične pesni, ka¬
tere je priobčeval v različnih slovenskih časopisih. Ko je Stritar 1870. 1. jel izdavati Dunajski
»Zvon", podpiral ga je Levec z lepimi svojimi pesnimi, a pozneja leta je priobčeval v

Slovstv. zgod. 4

26

»Zvonu® jako znamenite opise »odličnih pesnikov in pisateljev slovenskih 11 .
Ko je bival kot gimnazijalni učitelj v Gorici, priobčil je knjižico: »Valentin Stanič®,
v kateri opisuje živenje in delovanje Goriškega pesnika in pisatelja Staniča;  baš ta čas
je Levec tudi marljivo podpiral Goriški list »Soča®. Za »Družbo sv. Mohora® je kaj
spretno opisal pokojnega vrlega rodoljuba dr. J. Bleivveisa.  To pesnico, »Cerkvica®,
katero smo tu čitali, zložil je Levec še kot dijak; v IV. Berilu pa bodemo čitali krasno
Levčevo pesen »Na planine®.

To, in marsikaj druzega je priobčil Fran Levec. Zdaj ureduje znani »Ljubljanski
Zvon®.  Levec je iskren slovensk rodoljub in kot učitelj priljubljen in spoštovan mož.

I  Bilec.

(Glej 18. berilno vajo: »Pastir®.)

Slovenski pesnik Janez Bilec se je rodil 1839.1. v Trnovem na Notranjskem, in je
zdaj duhovnik v Ilirski Bistrici, kjer živi zaradi bolehnosti v pokoji. Priobčil je v posebni
knjigi svoje »Pesni®; a poleg teh nam je podal tudi nekaj poučnih sestavkov; tako n. pr.
nahajamo v Janežičevem »Cvetniku® Bilčeve spise: »Zrno®, »Gospodov dan® in dr. Iz-
mej pesni so, poleg tu natisnjene »Pastir®, znane njegova »Domovju® (V mislih gleda
duša vedno), »Otročja leta® (Ko v tihotni noči kratka) in dr.

„Dragoljulbci“.

(Glej 21. berilno vajo: »Nenavadna pravda®.)

Ta povest je vzeta iz »Dragoljubcev®. »Dragoljubci® so knjižica, polna lepih po-
vestic za slovensko mladino, katero je izdal vrli urednik lista »Vrtec®, g. Ivan Tomšič,
učitelj v Ljubljani, 1879.1.

Krummacher.

(Glej 22. berilno vajo: »Božja skrinjica®.)

Ta povest je posneta iz nemščine. Spisal jo je nemški pisatelj Friderik Adolf
Krummacher,  ki je bil rojen 1768. L, a je umrl kot nemški pridigar v Bremenu 1845. 1.

Fran Erjavec.

(Glej 26. berilno vajo: »Prave sreče dom®.)

Učen prirodosloven in vrlo spreten pisatelj slovenski je Fran Erjavec.  Porodil
se je 1834.1. v Ljubljani in je zdaj profesor na višji realki v Gorici. Uže v Janežičevem
»Glasniku® je priobčeval kaj lepe pripovesti in naravoslovne sestavke, a pozneje je ob¬
javil po »Družbi sv. Mohora®, po »Slovenski Matici®, »Zvonu® in drugih listih mnogo
neprecenljivih spisov. Posebno pa podpira »Družbo sv. Mohora® neutrudno se svojim
zlatim peresom. Tu omenjamo le krasne Erjavčeve knjige: »Domače in tuje ži¬
vali®, »Naše škodljive živali®.  Priobčil je tudi celo število šolskih  knjig; n. pr.
»Prirodopis živalstva®, »Nauk o človeškem telesu®  in dr. Pa tudi v naših
berilih za ljudske šole se ne manjka prekrasnih sestavkov Erjavčevih, n. pr. nahajamo v
»Tretjem Berilu® sestavek »Prave sreče dom® in »Človek®;  v IV, Berilu pa lepe

27

prirodopisne sestavke: „Severni jelen in lama 8 , „1 n d i j s k i slon", „Orel“, „Se-
lilne ptice", »Živali škodljive sadnemu drevju", »Žuželke" in dr. Er¬
javec je tudi vrlo zmožen  hrvaščine, v katerem jeziku je uže priobčil marsikako
lepo delo.

Anton Klodič.

(Glej 27. berilo vajo: »Materin blagoslov".)

Anton Klodič se je porodil 1836. 1. v Illodičih, v Videmskem okraji. Ko se je
izšolal, služil je kot gimnazijalni profesor na različnih krajih (v Dalmaciji, v Gorici);
naposled postane c. kr. deželni šolski nadzornik štajerskih ljudskih šol. L. 1873. pa je
bil imenovan za enako mesto na Primorskem, kakor je še zdaj v Trstu.

Anton Klodič govori in piše izvrstno več jezikov in je iskren prijatelj šolski mladini.
Z različnimi spisi, ki jih je priobčil, pokazal je, da je spreten pisatelj. L. 1878. je ob¬
javil gledališko igro »Materin blagoslov",  katere odlomek nahajamo v našem
berilu. L. 1879. pa je sestavil in na svetlo dal knjigo »Učni načrti za ljudske
šole na Primorskem".  Ta knjiga je pisana v 4 jezicili (v slovenskem, hrvatskem,
laškem in nemškem jeziku), in je velike važnosti za učitelje na ljudskih šolah. V »Če¬
trtem Berilu" je natisnjenih tudi nekaj sestavkov Anton Klodičevih; tam nahajamo n. pr.
odlomka iz njegove igre »Materin blagoslov", namreč pesen: »Kovaška" in »Hvala
kovačem",  dalje poučna sestavka: »Bankovci" in »Sodružja".  Vrhu tega je Klodič
priobčil še več spisov, ki pričajo, da je učen jezikoslovec.

Zaradi velikih zaslug, ki jih ima Anton Klodič za šolstvo, povzdignil ga je naš
presvetli cesar v viteški stan  s pridevkom »Sabladoski".

Ljubi otroci! Vitez Anton Klodič - Sabladoski, zdanji deželni šolski nadzornik na
Primorskem, bodi vam v vzpodbuden vzgled! Na njem vidite, kako se lehko oslavi človek,
ako ima bistro glavo, železno voljo in je neutrudno delaven, da-si  se je morda rodil le
v priprosti kmetski koči!

Fran Jeriša.

(Glej 33. berilno vajo: „Žabi“.)

Pisatej in pesnik velike nadarjenosti je bil prerano umrli Fran Jeriša,  čegaver
basen »Žabi" smo tu čitali. Rodil se je kot sin silno ubogih starišev v dan 3. aprila
1829. 1. v Št. Martinu podŠmarijino goro  (a ne v Smledniku, kakor nekateri
trdijo*). Gimnazijo je dovršil v Ljubljani 1848. 1. Učil se je nekoliko časa zasebno
pravoslovja v Ljubljani, a potem je odšel na Dunaj, kjer je pravoslovje dovršil ter se
poprijel modroslovja, ker želel je postati profesor.  A žalibog, ni se mu želja izpolnila:
umrl je meseca septembra 1855. 1. na Dunaji za kolero, še-le 26 let star.

Pokojni Jeriša je uže zgodaj pokazal bistro svojo glavo ter je bil vesela nada
svojih starišev, prijateljev in znancev in vsega naroda slovenskega! Prihajajoč iz silno
ubožne rodbine, trpeti je moral veliko pomanjkanje. A vse to ni oviralo vstrajnega
njegovega delovanja! V šoli je bil zmerom prvi odličnjak, ali vsaj eden prvih mej od¬
ličnimi dijaki. Vsled svoje velike nadarjenosti in bučelične pridnosti prisvojil si je uže

*) O tej stvari mi piše prijatelj Jerišev, slovenski pesnik Fr. Cegnar, to-le:  »Rojstveni kraj
dotičnega nepozabljivega mojega prijatelja (namreč Fr. Jeriše) mi ni prav natanko znan. V šolah se
je pisalo, da je iz Smlednika, toliko pa vem, da ni doma prav iz te vasi,  ampak blizu nje,
da pa skoro gotovo spada pod Smledniško župnijo. Njegova roditelja sta bila zelo, zelo uboga in zato
je mogoče, da nista imela stalnega stanovanja, od tod menda različna poročila". Pis.

kot dijak obširno znanje; govoril in pisal je mnogo jezikov  ter je neumorno delal v
blagor svojega milega slovenskega naroda, kojega je iskreno ljubil ter se je zmerom
navdušeno zanj potegoval. Poseben prijatelj pa je bil tebi, slovenska mladina; spisal je
mn ogo pesnic in povestic tebi v pouk, katere je podpisoval z izmišljenim imenom „De-
tomil".  In res, pravo ime si je bil izbral: bil je v istini detomil pesnik in
pisatelj slovenski!

Človek se ne more dovolj načuditi, ako pregleduje, koliko  izvrstnih spisov je
priobčil mladenič Fr. Jeriša po različnih časopisih slovenskih! Pisal je v mladinski list
»Vedež", v »Novice", v »Slovenijo", v »Ljubljanski Časnik" in »Glasnik". Tudi je mnogo
prevajal iz tujih jezikov, tako iz mnogih slovanskih narečij, iz nemščine, angleščine in
drugih jezikov. Ne bodem vam našteval vseh  Jeriševih umotvorov, vender nekaj  vam
jih tu naštejem: V »Vedeži"  nahajam njegove povesti »Mladi kamnosek, lep
izgled detinske ljubezni", »Na sv. Miklavža večer",  tu natisnjeno »Žabi",
potem pesence: »Hvaležna solzica cesarju Ferdinandu I. o Njegovem od¬
stopu, in ljubezni iskrica novemu cesarju Francu Jožefu  I.“, »Nada",
»Barkica", »Deklici z venčkom"  in kaj milo »Zvezdico". V »Ljubljansk em
časniku"  pa je spisal znamenite »Pripovedke slovenskega naroda",  ki jih je
po raznih krajih nabral, in dr. Pa tudi po nekaterih slovenskih berilih je natisnjenih
nekaj Jeriševih izdelkov, n. pr. v Janežičevem »Cvetniku".

Mislite si lehko, dragi otroci, kako britko je presunila novica o Jeriševi nenadni
smrti vsakega slovenskega domoljuba! »Novice" so o tej priliki v št. 73., 1855. 1. pisale
tako-le: »Z Dunaja smo žalostno novico prejeli, da gosp. Fran Jeriša  je ondi za
kolero umrl. Nadepolni mladenič — bil je še-le 26 let star — ki se je zdaj po dovr¬
šenih pravoslovnih šolah pripravljal za gimnazijalno učiteljstvo, je bravcem »Novic" po
mnozih lepih spisih in pesnih tako dobro znan, da lehko sami cenijo veliko zgubo, ki
je s smrtjo njegovo zadela slovensko slovstvo".

In res, milo se človeku stori, ko pomisli, da je nadarjeni mladenič, ki je toliko
lepega še obetal svoji domovini, moral iti v prezgodnji grob, in to baš takrat, ko je
kmalu za vselej imelo odklenkati njegovemu pomanjkanju; ko je imel začeti uživati
sad svojega truda! . . .

Po Jeriševi smrti je prišlo še nekaj njegovih spisov v nekaterih slovenskih časo¬
pisih na dan.

Otroci, spominjajte se detomilega pokojnega Frana Jeriše!

Valentin Orožen.

(Glej 34. berilno vajo: »Lastovki v slovo".)

Kot sin priprostih kmetskih starišev se je rodil Valentin Orožen  v dan 31. ja¬
nuarja 1808. 1. na Sevnem  pri Št. Juriji na Štajerskem. Studoval je na gimnaziji v
Celji in Gradci, a po dovršenih gimnazijalnih študijah šel je v Celovec v bogoslovnico ter
je bil 1. 1835. v mašnika posvečen. Služboval je potem kot duhovnik po različnih krajih
na Spodnjem Štajerskem; naposled je bil duhovni pomočnik skozi 17 let v Št. Martinu
na Dreti pri Gornjem Gradu na Spodnjem Štajerskem. Od tod je šel v pokoj v Okonino,
kjer je umrl v dan 4. maja 1875. 1. v 68. letu svoje dobe.

Valentin Orožen  da, se v mnogih ozirih prispodabljati pesniku Jožefu Virku,
o kojem smo uže slišali. Kakor Virk, bil je tudi V. Orožen  prav vesel, prijazen in
dober rodoljub; zlagal je slovenske pesnice, katere so se zaradi svoje priprostosti in

29

miline silno prikupile ne le po slovenskem Štajerskem, nego po vsi krasni slovenski
domovini! In kakor Virk, ljubil je tudi Orožen  poštene vesele družbe in lepo ubrano
petje ter je tudi sam rad pel, posebno svoje pesnice. Po vsem slovenskem svetu je
znana Orožnova: »Vse mine" (Kje so moje rožice . .), tu natisnjena »Lastovki v slovo“
i. dr. Poslovenil nam je tudi gledališko igrico: „Mala pevka“.

Po smrti Orožnovi  so izišli v posebni knjigi 1879. 1. v Celovci njegovi spisi z
naslovom: »Valentin Orožnovi spisi".

Pha e de r.

(Glej 36. berilno vajo: »Sraka in golob".)

Pričujoča berilna vaja je posneta po Phaedru  (izgovori: Pedru). Phaeder je bil
rimsk basnopisec,  t. j. pisal je basni (naučne pripovesti iz živalskega živenja).

v

»Kranjska Čebelica".

(Glej 37. berilno vajo: »Mravlja s kobilico".)

O »Kranjski Čebelic  i“ sem vam uže nekaj omenil takrat, ko sem govoril o
Ljubljanskem knjižničarji Mihi Kastelci,  ki jej je bil urednik. Pričela je izhajati
1. 1830. v zvezkih, ki so prinašali slovenske pesni.  Od 1. 1830. do 1. 1833. prišlo
je čvetero zvezkov na dan, a 1. 1848. objavil se je nje peti zvezek.

»Kranjska Čebelica" je bila za nas Slovence velike koristi. V onih časih namreč
so bili slovenski pesniki potihnili, in prihajali so na svetlo le učeni spisi in slovenske
slovnice. »Kranjska čebelica" pa je tedanje pesnike slovenske vzbudila in združila, da so
se jeli glasiti in tekmovati v njej. Mej marljivimi sodelavci »Kranjske čebelice" ime¬
nujem le uže znanega vam Miho Kastelca, doktorja Jakoba Zupana, Blaža Potočnika,
Urbana Jarnika; pa sodelovali so pri njej še dragi slovenski pesniki.

V »Kranjski Čebelici" so se smeli slovenski pesniki prosto gibati, t. j. vsak je
slobodno opeval to, kar mu je velelo njegovo občutno srce. Vsled tega pa se je bilo
slovensko pesništvo jako lepo razcvelo in navdušenje za miloglasno slovenščino oživelo.
Tudi je »Kranjska Čebelica" pospeševala, da smo se Slovani spoznali drug z dragim,
ker je vzprejemala prevode iz dragih slovanskih jezikov. A tudi lepe slovenske narodne
pesni je prinašala »Čebelica". Posebno veljavo pa je zadobila še zato, ker je v njej
priobčeval svoje prekrasne pesni P’ran Preširen,  najslavnejši vseh dozdanjih sloven¬
skih pesnikov; on je slovensko pesništvo nekako veselo prerodil in obogatil. O njem
bomo več slišali v naslednjem sestavku.

Zares hvaležni moramo biti možem, ki so nam oživeli »Kranjsko Čebelico",  in
osobito Mihi Kastelcu,  ki je bil prevzel njeno uredništvo!

Fran Preširen.

(Glej 39. berilno vajo: »Izreki".)

Vseh slovenskih pesnikov najslavnejši je bil in je dr. Fran Preširen.  Rodil
se je v dan 3. decembra 1800. 1. v Vrbi blizu Bleda na Gorenjskem. Njegov oče Šimen
je bil priprost kmet in ribič. Imel je osmero otrok (3 sine in 5 hčera); izmej sinov
je bil naš Fran  najstarji. Ko dorase za šolo, pošlje ga oče najprej v šolo v Kranj, a

30

potem  v Ribnico,  kjer je bival Francetov strijc, dekan. Franček se je kaj dobro učil,
tako celo, da je vsako leto bil v „zlate bukve 11  vpisan in radi pridnosti obdarovan. Pre¬
brisani deček, ki je videl uže toliko prirodnih lepot v rojstnem mu kraji na Gorenjskem,
prisluškoval je v Ribnici pridno, kadar so se menili krepkogovorni in šegavi Ribničanje.
In tako se je bil navzel tudi Ribniške šegavosti, katera mu je ostala do poznejih let.
Dovršivši Ribniško učenje pride na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil zmerom odličen
dijak. Učil je tudi druge po hišah in si s tem služil marsikak krajcar, da je lože

shajal. Učil se je pa tudi sam za-se mnogo, a ne toliko za šolo, nego za živenje. Prav

marljivo se je lotil kot dijak v Ljubljani preučevanja različnih jezikov, navlasti roman¬
skih  (talijanščine, francoščine, španjščine). Po dokončanem gimnaziji otide na Dunaj,
da bi se na tamkajšnji visoki šoli izučil pravništva, ker hotel je postati jezičen doktor.
Tu je imel priložnost, naučiti se več slovanskih jezikov, pečaje se mnogo z različnimi

Slovani. V dan 27. marcija 1828. 1. postane doktor in se vrne v Ljubljano, kjer dobi

cesarsko službo. A kmalu sam popusti to službo ter vstopi v pisarno Ljubljanskega
jezičnega doktorja Chrobata za pomočnika. L. 1847. se preseli v Kranj, kjer odpre
lastno svojo pisarnico. Tu začne bolehati. Skrbno je za-nj  skrbela in mu stregla
sestra njegova; a vse ni nič pomagalo. Prihajalo mu je zmerom hujše. Naposled se
uleže in po trinajsttedenski bolezni previden s sv. zakramenti za umirajoče umre v dan
8. februvarja 1849. 1. v naročji drage mu sestre. Zavedal se je do zadnjega vzdiha.
„Kmalu bo treba pred sodbo iti“, zaječal je malo pred smrtjo; a zadnje njegove besede
so bile: »Vzdignite me, zadušiti me hoče!"  . . .

Fran Preširen je umrl veliko prerano — 48 let star. Se smrtjo njegovo je zato¬
nila najlepša zvezda, katera je svetila na slovenskem nebesi! Do zdaj ni ga bilo pesnika,
kateri bi znal tako v srce segajoče pesni peti, kakor Fran Preširen! Njega po pravici
zovemo mojstra, kralja slovenskim pevcem!  Preširnove pesni so se razširile
po vsi Sloveniji, pač zato, ker so lehko umljive in dopadljive tudi priprostemu Slovencu!
V našem berilu nahajamo velekrasno Preširnovo pesen „Spominjaj se smrti!"

Zgodaj uže vzbudil se je Preširnov pesniški duh. Kot dijak na gimnaziji v Ljubljani
poskušal je Preširen zapeti svoje prve pesni. Vender še le 1. 1830. je pričel polagoma
objavljati več svojih pesni in to v »Kranjski Čebelici". Pozneje je tudi po drugih listih
priobčeval svoje pesni, a 1. 1847. jih objavi v Ljubljani v posebni knjigi z naslovom:
»Poezije doktorja Franceta Preširna".  L. 1866. sta Jurčič in Stritar v
Ljubljani iz nova izdala »Pesmi Franceta Preširna", dodavši zbirki še nekaj do takrat
nenatisnjenih pesni Preširnovih. To drugo izdanje je posebno imenitno zato, ker ima na prvih
48tih straneh izvrstni spis g. Stritarja »Preširnovo življenje in Preširnove poezije". Po tem
spisu smo Slovenci še - le spoznali, kako izboren pesnik je Preširen! Ne pred njim, ne
za njim ni nikdo tako vzgledno-krasnih  pesni zlagal, kakor Preširen! Zato ga
lehko imenujemo preustrojevalca, stvarnika slovenskega pesništva!  Njegovemu
vzgledu so sledili vsi odlični poznejši pesniki. Vrli učenci  Preširnovi so n. pr. Stritar,
Jenko, Levstik i. dr., in zatorej je Preširnova zasluga, da jih imamo!

Pokojni Preširen je bil učen doktor in navdušen Slovan. On je iskreno ljubil
slovensko svojo domovino, in žalila ga je v dnu srca njena nesreča. Njej je posvetil
vse svoje moči; za njo je delal neumorno vse svoje živenje. Lepa, čista slovenščina bila
mu je zelo pri srci; za njo se je vedno krepko potegoval. Sam je z vzgledom kazal,
kako jo je pisati. Beseda v njegovih pesnih je pravilna, čista, gladka, lepo in narodno
se glaseča!

Kot človek  je bil Preširen preblaga duša. Imel je mehko srce, ter hudo ga je
ranjevala nesreča njegovega sobrata! Tudi otrokom je bil velik prijatelj. Rad jim je

31

dajal sadja ali kaj tacega, česar si želi otroško srce. Zato so ga pa tudi otroci ne¬
izrečeno radi imeli. V Kranji so hodili kakor verne ovčice za njim proseč: »Gospod
doktor, ali nam bote dali fig?“ Obče je znana Preširnova poštenost, odkri¬
tosrčnost  in nenavadna milosrčnost.  Sam je živel v prav skromnih razmerah;
navzlic temu ni šel berač od njegove hiše, da ne bi mu dal par krajcarjev! Pravijo,
da je imel nekdaj le dve srajci; a vender daruje eno beraču, ki ga je milo prosil »jedne
srajce". Ali ni to lep dokaz milega  srca Preširnovega?

In vender ta velezaslužni, blagi mož ni bil srečen! Prezirali so ga, mnoga krivica
se mu je dogajala, žalost in britkost ste napolnjevali občutljivo njegovo srce! Posebno
zapuščenega se je čutil na svetu, ko sta mu umrla najboljša prijatelja (čop in Smole),
katera edina sta ga popolnoma umela ter ž njim delila žalost in veselje! Od tedaj ni
ga videl nihče več veselega! Tudi lep vzgled, kako iskreno in zvesto je Preširen ljubil
svoje prijatelje!

Preširen je pokopan na pokopališči v Kranji. Njegovi čestitelji so mu postavili
uže 1852. 1. lep spominek na grob. A 1. 1872. so nekateri vrli Slovenci vzidali v rojstno
hišo njegovo spominsko pločo, na kateri je citati, da »v tej hiši se je rodil dr. Fr. Pre¬
širen, 3. dec. 1. 1800.“

A tudi mi, ljubi otroci, slavimo Preširnov spomin! Posnemajmo izbornega pesnika
v domoljubnosti, blagosrčnosti ter v trudoljubivosti!

Gregor Krek.

(Glej 43. berilno vajo: „Večer“.)

Gregor Krek  se je rodil kot sin priprostih kmetskih starišev v dan 8. marcija
1840. 1. v čateni v Javorški župniji na Gorenjskem. V ljudsko šolo je hodil v Škofji
Loki, a v gimnazijo v Ljubljani. Izvršivši 1860. 1. latinske šole, otide na Dunaj, kjer se
je na tamošnji visoki šoli učil jezikoznanstva, posebno slovanskega. L. 1864. postane
doktor, a 1865. 1. profesor  v tej stroki. Na to je dobil učiteljsko službo v Gradci
na realki, a ob jednem je poučeval tudi na tamošnjem vseučilišči slovansko jezikoslovje.
L. 1875. je bil povišan v rednega profesorja na Graškem vseučilišči, kjer marljivo deluje
še danes.

Gregor Krek je v mladostnih letih mnogo pesnikoval. Kot gimnazijalec je priob¬
čeval svoje pesnice v »Novicah" in »Glasniku"; a jedva končavši gimnazijo priobči v
posebni knjigi svoje »Poezije"  (pesni). To se je godilo 1860. 1. v Ljubljani. L. 1863.
pa je objavil obširno pripovedno pesen: »Na sveti večer o polnoči".  Še veliko
uspešneje, kakor s pesništvom, deloval je G. Krek in še deluje na polji slovanskega jeziko¬
znanstva, Spisal je v nemškem jeziku več učenih jezikoslovnih knjig, vsled katerih je
njegovo ime daleč na okrog zaslovelo ter mu častno zdanjo službo pridobilo. Ivrsten je
tudi njegov slovenski spis: »Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih
pesnij",  kateri je objavil 1873.1. V novejem času sodeluje pridno pri listu »Kresu",
v katerem priobčuje znamenite jezikoznanske razprave. Kraj vsega tega je Gregor Krek
izboren domoljub, prijatelj in podpornik slovenski mladini.

„Glasnik“.

(Glej 48. berilno vajo: »Kedo ?“)

»Glasnik"  je bil lepoznansk list, podoben denašnjemu »Zvonu". Izhajal je od
1858. 1. v Celovci; urednik mu je bil za naš narod velezaslužni, uže znani vam Anton

32

Janežič. „Glasnik“ je prinašal pesni, povesti, slovniške razprave, naravoznanske članke,
ocene različnih del i. t. d. Znameniti njegovi sodelalci so bili: uže znani vam Valjavec,
Cegnar, Jenko, Krek, Erjavec, Stritar in dr. „Glasnik" je izhajal 10 let, in je jako
koristil našemu narodu!

Valentin Vodnik.

(Glej 64. berilno vajo: „Avstrija za vse 11 .)

Začetnik umetnemu slovenskemu pesništvu, Valentin Vodnik,  porodil se je v
dan 3. februvarja 1758. 1. v Gornji Šiški blizu Ljubljane. Stariši so mu bili priprosti
kmetje. Devet let star popusti, kakor sam piše, „igre, luže in drsanje po mlakah", ter
pride v šolo v Novomesto, kjer mu je bival stric Marcel Vodnik, ki je bil frančiškan
le-tam. L. 1770. napoti se Valentin Vodnik v Ljubljano, da se uči na tamošnji gimnaziji.
Dognavši šest latinskih šol vstopi v samostan k frančiškanom, kjer je tudi „novo mašo
bral". A 1784. 1. pošlje ga Ljubljanski škof iz samostana „duše past". Služboval je
kot duhovnik na Gorenjskem in Dolenjskem. Njegovi prijatelji pa so se mnogo trudili,
da bi mu pridobili službo v Ljubljani, in res se jim posreči: Valentin Vodnik pride
1796.1. za duhovnika k sv. Jakobu v Ljubljano. L. 1797. ga imenujejo učiteljem pesništva
na latinskih šolah v Ljubljani. L. 1809. so pridrli Francozi v Avstrijo; pridobili so si
Koroško, Kranjsko, Primorsko in Dalmacijo,' ter iz teh dežel osnovali „Ilirijo“. Glavno
mesto Iliriji je bila — Ljubljana. Vodnika so Francozi radi imeli, ker jim je bil prijazen
ter je dobro govoril francoski. Zato so ga imenovali ravnateljem različnim šolam, srednjim
in nižjim. A le kratko časa so gospodovali Francozi v Iliriji. L. 1813. bili so izpodeni
iz naših dežela, katere je Avstrija zopet pridobila. Vodnik je bil potem le še učitelj
laškega jezika na Ljubljanski gimnaziji, za kar je dobival silno pičlo plačilo. A Vodnik
je potrpežljivo prenašal svojo osodo. Ta čas je mnogo poučeval po hišah v Ljubljani,
da bi se lože preživel; potreti ni mogla trpka ta nesreča za narod slovenski gorečega
moža. Delal je tudi v teh bridkih urah vztrajno v blagor slovenskemu narodu! Toda ni
dolgo živel potem. Umrl je 8. januarja 1819. 1. v veliki bedi nagle smrti. — Vodnik
je pokopan pri sv. Krištofu na Ljubljanskem pokopališči. Prijatelji njegovi so mu postavili
dostojen spomenik na grob z latinskim napisom, a dvajset let pozneje so mu Slovenci
omislili nagrobnik se slovenskim napisom.

Vodnik je bil jako delaven slovensk pesnik in pisatelj.  Njega imenujemo
„prvega pesnika",  ne v tem pomenu, da bi bil najboljši pesnik pri nas, saj vam je
znano, da častno to mesto zavzema dr. Fr. Preširen!  A Vodnika imenujemo prvega
slovenskega pesnika zato, ker je prvi  znani umetni pesnik, ki je zlagal posvetne pesni,
katere so v istini kaj vredne. Iz dobe pred  Vodnikom so se nam ohranile največ le
mnoge slov. narodne pesni, o katerih tedaj ne znamo, kdo jih je zložil. Da se nam je
pa prvi znani slovenski pesnik — Valentin Vodnik — vzbudil, zato gre največa zasluga
Marku Pohlinu, s kojim je Vodnik občeval uže kot dijak na nižji gimnaziji. Bil je to
slovensk redovnik (Avguštinec), porojen 1735. 1. v Ljubljani. Ni bil sicer dober pisatelj,
a vrl slovensk narodnjak, ki je v mladem Vodniku vzbudil ljubezen do slovenskega jezika
in naroda. Izdaval je Pohlin knjižico „Pisanice“, v koje je tudi Vodnik pošiljal vsled
Pohlinovega nagovarjanja svoje pesni. Zgodaj uže poskusil se je Vodnik na pesniškem
polji. Kot 1 Dietni mladenič se je uže oglasil s pesnijo „Zadovoljni Kranjec".  V
našem berilu nahajamo njegovo pesen: „N a moje rojake" in „Sraka in mlade".
Obče znana je tudi Vodnikova pesen: „Moj spominek",  posebno pa „11 i r i j a oživ-

33

1 j e n a“, katera se smatra za najlepšo in najnavdušenejšo Vodnikovo pesen! Svoje »P e s n i
za poskušnjo 11  je priobčil Vodnik 1806.1., a tri leta pozneje »Pesmi brambovske,
katere so se popevale po Kranjskem za časa francoskih vojen. L. 1840. sta izdala
Preširen in njegov prijatelj Smole zbrane Vodnikove pesni, in sicer tudi one, koje je bil
zapustil pokojnik v rokopisu; a 1869.1. jih je po „Matici Slovenski 11  v Ljubljani iz nova
priobčil Fran Levstik, in ta Levstikova izdava je veliko boljše urejena od drugih.

A ne le kot pesnik, tudi kot pisatelj  se nam kaže Vodnik silno marljivega
moža. L. 1795. je jel izdavati ,,Veliko pratiko 11  (prva Vodnikova knjiga). Hodila
je na svetlo tri leta. Izdaval jo je na svet iskrenega mu prijatelja in svetovalca ba¬
rona Žige  Z oj  s a,  s katerim učenim bogatašem se je bil seznanil in poprijateljil za časa
svojega službovanja v Koprivniku  (v Bohinji na Gorenjskem). Prinašala je Vodnik¬
ova „Velika pratika 11  vrhu navadnega koledarja različne potopise, kratkočasnice in pesnice.
Napisal nam je tudi celo vrsto knjig in drugih spisov, od katerih vam le nekoliko ome¬
nim. L. 1811. je objavil »Pismenost ali gramatiko za ljudske  šole 11 . Bila
je to prva slovenska slovnica, katera se je vpeljala v šole. Istega leta pride na svetlo
Vodnikov »Krščanski nauk za ilirske  dežele 11 , dalje 1. 1812. »Abeceda za
prve  šole 11  in dr. Izvrstna je njegova nemški pisana »Zgodovina Kranjskega,
Goriškega  in  Trsta 11 , katera je prišla na svetlo uže 1807. 1. in ki se je malo ne
40 let rabila kot šolska knjiga po naših srednjih šolah. Mnogo prej pa se je bil Vodnik
poskusil na časnikarskem polji. Izdavati je bil namreč počel 1. 1797. »Ljubljanske
Novice 11 , časnik, ki je prvi dve leti izhajal po dvakrat na teden, naslednji dve leti pa
le enkrat na teden, časnik le-ta  je mnogo koristil v probujo in napredek Slovencev,
akopram je izhajal le štiri leta in ni bil pisan prav v gladkem jeziku. Najimenitnejše
Vodnikovo delo pa je: »Nemško-slovenski-latinski  slovar 11 , ki ga je zapustil
v rokopisu. Ta slovar je izšel še-le 1860. 1. in sicer brez latinskega dela na stroške
takratnega škofa Ljubljanskega g. Wolfa. Uredil ga je Cigale, c. kr. uradnik pri mini-
sterstvu na Dunaji. Ta slovar je Vodnika stal ogromno truda. Za-nj je nabiral marljivo
mnogo let besede po Slovenskem; v tem poslu so mu tudi njegovi prijatelji pomagali.
Ta slovar je obče znan po Slovenskem z imenom „Wolfov slovar 11  in nadejati se je, da
nam kmalu izide njegov slovensko-nemški del, katerega uže prireja spreten slovensk
profesor. Poleg vsega tega imamo od Vodnika še mnogo drugih drobnih spisov. K
najboljšim izdelkom v slovenskem pesništvu pa spadajo Vodnikove basni,  naučne po¬
vesti iz živalskega živenja.

Tako je tedaj deloval Valentin Vodnik v blagor toliko ljubljenega mu naroda slo¬
venskega! A kraj tega se je tudi sam čedalje bolj izobraževal. Pridno se je bavil z
jezikoznanjem.  Znal je poleg svojega materinega slovenskega jezika tudi nemški,
latinski, grški, italijanski, francoski in tudi nekaj slovanskih narečij. Pečal se je pa tudi
z drugimi vedami, tako z rastlinstvom, z rudninstvom, s poznavanjem starega denarja
itd. Vodnik nam je torej lehko v vzgled pridnega človeka.  A tudi v drugih
ozirih se lehko vzgledujemo po njem! Bil je dober, vesel, odkritosrčen človek, učencem
blag učitelj, spodbujajoč jih k poštenosti, pridnosti in rodoljubnosti! Vse ga je imelo
rado in spoštovalo kot človeka in duhovnika! Vodnik se je vse svoje živenje trudil za
slovenščino in sam je pisal: »Vselej sem želel kranjski jezik čeden nare¬
diti! 11  Poslušal je marljivo, kako priprosti narod govori ter dobre besede izmej naroda
vpeljal v književni jezik. A učil se je tudi od starejših dobrih pisateljev; oziral se je
mnogo na staro - slovenščino in na druga slovanska narečja. Na podlogi vsega tega je
likal in čistil slovenščino! Tudi je marljivo nabiral lepe, narodne  pesni ter na pod¬
logi le-teh skušal zlagati druge umetne pesni!

Slovstv. zgod.

5

34

Vodnik je bil slovenskemu narodu res vodnik!  Njegovi, po vežem nadarjeni
učenci, posnemajoči priljubljenega jim učitelja, jeli so vsled njegovega prigovarjanja pisati
in delati za narod. Na tak način je vzbudil bil Vodnik kaj živahno delovanje za našo
milo narodno stvar, in zato se ž njim začenja tudi nova doba  v našega slovstva
zgodovini!

Da tacega moža hvaležni narod slovenski ni pozabil in nikdar pozabil ne bode,
umevno je samo po sebi! Uže 1858. 1. o svečnici se je v Ljubljani obhajala kaj slovesno
stoletnica  Vodnikovega rojstva; 1859. 1. pa se je priobčil „Vodnikov Spominek 11 ,
knjiga, katera obsega Vodnikovo podobo in nadroben popis živenja tega za narod zasluž¬
nega moža. Mnogi pesniki so v pesnicah slavili Vodnikovo ime; a tudi po vsem Slo¬
venskem se vsako leto napravljajo „besede“ in „veselice“ Vodniku v čast in slavo!

J. Podmilšak in J, Jesenko.

(Glej 76. berilno vajo: „Burja, zameti in plazovi v Alpah“.)

Ta spis je posnet po Jože-tu Podmilšaku in Janezu Jesenku.  Ob krat¬
kem vam povem nekaj o vrlih teh dveh možeh.

Jože Podmilšak  se je rodil v dan 25. marcija 1845. 1. v Krašinji,  tri ure
od mesta Kamenika. Bil je sin priprostih kmetskih starišev. Učil se je najprej v do¬
mači šoli, potem je prišel na Ljubljansko normalko (mestno ljudsko šolo), ter na to
vstopil na gimnazijo v Ljubljani. Ko je bil Podmilšak še dijak na Ljubljanski gimnaziji,
vzamejo ga v vojake. Tožnim srcem je zapustil učenje ter je živel kot vojak v Komornu
na Ogerskem, pozneje pa v Brnu na Moravskem. Decembra meseca 1870. 1. dosluži
vojake ter dobi službo kot trgovsk pisar v Celovci. Uže drugo leto pa pride za urad¬
niškega pričetnika k deželnemu odboru v Ljubljano. A tudi tukaj ni ostal dolgo. L. 1872.
dobi službo c. kr. brzojavnega (telegrafskega) uradnika v Trstu, kjer je potem najdlje služboval.
Žalibog prične bolehati, jedva prišedši v cesarsko službo. Meseca oktobra 1874.1., idočega
v službenih zadevah skozi Ljubljano, hudo napade prsna mu bolezen. Zaman je bila
vsa zdravniška pomoč. V dan 24. decembra 1874. 1. izdihne svojo dušo v deželni bol¬
nici Ljubljanski.

Jože Podmilšak  je bil vrlo priden slovensk pisatelj. Uže kot dijak na spodnji
gimnaziji je jel marljivo pisateljevati. Poseben vpliv je na-nj  imel pokojni Anton
Janežič,  ki ga je vedno nagovarjal, naj pridno spisuje. In v istini je Podmilšak mnogo
pisal v Janežičev „Glasnik“; a Janežič mu je tudi njegove spise plačeval, ter mu je bil
vedno veren svetovalec in podpornik. Jože Podmilšak je mnogo  spisal. Sodeloval je
pri »Glasniku 11 , pozneje pri listu »Besedniku 11  in „Zori“; a vrhu tega je mnogo lepih
povesti in naučnih sestavkov napisal za družbo sv. Mohora. Ni sicer navadno pisal s
pravim svojim imenom, nego pridel si je bil pisateljsko ime „Andrejčkov  Jože 11 , to
pa zato, ker mu je bil oče Andrej. In kateri Slovenec, ki bere bukve družbe sv. Mo¬
hora, ne pozna Andrejčkovega Jože-ta?  Saj je pokojnik spisal za to družbo
vrsto ličnih povesti in poučnih sestavkov; naj vam le omenim njegove: „Lepe pesni
glas, seže v deveto  vas 11 ; „Vseh svetnikov  dan 11 ; »Tolažba na smrtni
postelji 11 ; »Amerika, ali povsod dobro, doma najboljše 11 ; »Žalost  in  ve¬
selje 11  in dr. Pa tudi v Janežičevem »Cvetniku 11  nahajamo vse polno lepih Pod-
milšakovih sestavkov. Poskušal se je časih tudi kot pesnik in nam v nekdanjem »Glas¬
niku 11  priobčil pesnice: »Moj  dom 11 , »Slovo 11 , »Nočni  požar 11  in dr.

Jože Podmilšak  nam je lehko v vzgled pridnega mladega moža! On je delal

neutrudno ljubljenemu našemu narodu v blagor. Uže kot dijak se je rad učil tudi ne-

35

šolskim predmetom, posebno češkemu in poljskemu jeziku. Iz češčine je kasneje mnogo-
kako lepo povest preložil na slovenski jezik. Pisal je silno umljivo in po domače, zato
tudi naš kmet rad prebira njegove spise, kateri mu jako ugajajo.

Podmilšak je umrl mnogo prerano, neizpolnivši niti 30. leta! Vender v tej kratki
dobi se je pri našem narodu toliko prikupil, da mu je zagotovljen trajen spomin!

A o Janezu Jesenku  vam tudi moram nekoliko povedati! Vrli mož še živi, in
je zdaj profesor na gimnaziji v Trstu. Janez Jesenko se je rodil 1838. 1. v Poljanah
na Gorenjskem; on je učen mož, izvrsten zgodovinar in zemljepisec, spreten pisatelj
slovenski ter zna mnogo jezikov. Spisal nam je več izbornih šolskih knjig, katere se
rabijo po naših srednjih šolah (gimnazijah, realkah in učiteljiščih). Naj vam omenim
le njegovo »Zemljepisno Začetnico", Občni Zemljepis" in »Občno Zgodo¬
vino za srednje šole".  Prevel nam je tudi iz angleščine nekoje lepe povesti, ter
sodeluje v slednjem času pri listu »Zvonu". V njem nam je 1881. 1. priobčil jako za¬
nimivo in učeno razpravo: „0 zemeljskih potresih".  O rodoljubnem gospodu
profesorji nam je, če Bog da, še mnogo lepega pričakovati!

Lovro Pintar.

(Glej 79. berilno vajo: »Lov na divje koze".)

Lovro Pintar  se je rodil pri Sv. Tomaži  v Selški župniji nad Škofjo Loko
na Gorenjskem 1814. 1. Ljudsko šolo je izvršil v Škofji Loki, spodnjo gimnazijo v Kar¬
lovci na Hrvatskem, a zgornjo gimnazijo v Ljubljani. Na to se odloči za duhovski stan
ter vstopi v bogoslovnico Ljubljansko. Posvečen v mašnika služboval je kot kaplan na
Gorenjskem in Dolenjskem; a naposled je župnikoval v Zalem logu  pri Železnikih in
na Breznici pri Radovljici.  Umrl je 1876. 1. kot župnik v pokoji v Preddvoru,
v kraji, kjer je uže svoj čas kaplanoval.

Pokojni Lovro Pintar je bil velik prijatelj. kmetijstva, šolski mladini in ljudskim
učiteljem. Posebno rad se je pečal se sadjerejo ter je navlasti v »Novicah" priobčil
mnogo poučnih sestavkov. Tudi v »Učiteljskem Tovarišu" je pisal o sadjarstvu. Spisal
je več lepih molitvenih knjig, n. pr.: »Nebeške iskrice", »Marija Devica" i. dr. Bil
je izvrsten narodnjak, goreč dušni pastir, vesel družbenik ter gostoljuben gospod. Pri
svojih župljanih je užival splošno zaupanje, tako celo, da je bil voljen za deželnega in
državnega poslanca!

Schiller.

(Glej 80. berilno vajo: »Lovec".)

Pričujočo pesen je po nemški Schillerjevi poslovenil uže znani vam Fr. Cegnar.
Friderik Schiller  (izgovori Šiler) je bil preslaven nemški pesnik, porojen v dan
10. novembra 1759. 1. v Marbachu na Virtenberškem (na Nemškem). Njegov oče je bil
virtenberšk stotnik. Friderik Schiller se je izučil zdravilstva, vender je vselej mnogo
več veselja kazal do pesnikovanja in pisateljevanja. Podal je Nemcem mnogo prekrasnih
umotvorov, s katerimi si je pridobil neminljivo slavo. Nekateri njegovi pesniški izdelki
so se iz nemščine preložili v mnoge druge jezike. Tudi nam Slovencem sta jih neko¬
liko poslovenila znana vam pesnika Koseski in Cegnar. Tako n. pr. je Koseski poslo¬
venil Schiller-jevo »Devico Orleansko" in »Pesen o zvonu";  a Cegnar »Ma¬
rij a Stuvart", »Vilj el m Tell" in »Valenštaj  n", prekrasna dela nemškega veleuma!
A tudi v našem berilci nahajamo nekaj poslovenjenih Schiller-jevih pesnij; tako n. pr.:
»Slovo"  (str. 91), »Domovina"  (str. 110), »Korist ognja"  (str. 112) i. t. d.

36

Friderik Schiller ni dolgo živel. Prsna bolezen je naredila konec občudo¬
vanemu pesniku v dan 9. maja 1805. 1. v Weimar-u na Nemškem v 46. 1. njegove
dobe. Pomnite še to, da je bil Schiller sovremenik našemu Vodniku,  t. j. živel
je z Vodnikom ob enem in istem času.

Josip Jurčič.

(Glej 84. berilno vajo: „Rudar“.)

Odličen slovenski pisatelj je bil Josip Jurčič.  Rodil se je v dan 4. marcija
1844.1. na Muljavi  pri Zatičini na Dolenjskem (na Kranjskem) kot sin ubožnih kmetskih
starišev. V gimnazijalne šole je hodil v Ljubljani; potem se je učil na Dunajskem
vseučilišči jezikoslovja in pravdništva. A kmalu se loti poklica, za kateri je bil najbolj
ustvarjen — namreč pisateljevanja. V slednjem času je živel v Ljubljani kot glavni
urednik „Slovenskega Naroda 11 , lista dnevnika. Umrl je po daljšem bolehanji v dan
3. maja 1881. 1. v Ljubljani.

Josipa Jurčiča imenujemo po pravici mojstra slovenskim pripovednikom.
Do zdaj je bilo še malo Slovencev, ki bi bili znali tako priprosto in vender tako lepo
pisati, kakor Josip Jurčič! — Začel je zgodaj pisateljevati. Uže kot sedmošolec na
Ljubljanski gimnaziji je spisal povest „Jurij  Kozjak 11 , katero je izdala družba sv. Mo-
hora 1864. 1. Budnik in podpornik Jurčičev je bil blagi pokojni Anton Janežič.
On je nadarjenega Josipa  denarstveno podpiral; dajal mu je dobrih svetov ter mu
prigovarjal, kaj in kako naj piše. Zato vidimo, s koliko marljivostjo je Jurčič sodeloval
pri Janežičevem „ Glasniku" uže 1864. 1.

Od tedaj nam je Jurčič spisal mnogo pripovednih knjig, ki so pravi biseri  v našem
književstvu. V družbi se Stritarjem je izdal „Mladiko“,  knjigo polno lepih pesni in
povesti nekaterih nadarjenih slovenskih pisateljev. Sam pa nam je ustanovil „Slo-
vensko knjižnico 11 ,  zbirko povesti, izvirno slovenskih ali na slovenski jezik pre¬
loženih. Te povesti je spisoval ali sam, ali so mu jih pošiljali v natis drugi pisatelji
slovenski. Pisal je tudi romane. „A kaj so — romani? 11  — porečete. Romani so
neka posebna vrsta povesti, v katerih se nam kake zgodbe na dolgo in široko pripove¬
dujejo, kakor da bi se — če tudi so umišljene — resnično godile. V teh povestih ob¬
čudujemo spretno pero Jurčičevo. Kako mično je znal opisovati domače šege in navade
In kaj pa še čisti ta gladkotekoči jezik!

A tudi na pesniškem polji se je poskušal pokojni Jurčič! V „Slovenski Vili",
zabavni knjigi, katero je izdal 1865. L, priobčil nam je nekatere svoje pripovedne
pesni;  in tudi v našem Berilu se nahaja na strani 241. dokaj lepa Jurčičeva pripo¬
vedna pesen »Junakov  grob 11 . Visoko se ceni njegova žaloigra „Tugomer“,  katero
je izdal 1876. 1. po »Slovenski knjižnici 11 . Kot časnikar je bil silno delaven in pravičen.
Priobčeval je v svojem listu (»Slov. Narodu 11 ) važne članke ter se zmerom neustrašeno
boril za naše narodne pravice!

A koliko druzega je še spisal nadarjeni ta pisatelj! Odveč bi bilo vse to vam tukaj
pripovedovati!

Josip Jurčič je bil navdušen Slovan,  blag in značajen mož. V mnogoštevilno
slovanstvo je stavil zmerom vse svoje nadeje; priučil se je bil skoro vsem slovanskim
jezikom ter delal je neumorno »od ranega jutra do poznega večera", pišoč vedno lepe
povesti ali narod v vznesenih besedah drameč in spodbujajoč! Izdajalca svojega na¬
roda, nemarneža v narodnem obziru, je zaničeval ter vedno mu je bilo na tem, da bi
koristil in osla vil dragi mu narod slovenski, kateremu je bil udan z vsem srcem! Svoje

37

starše je ljubil z vso gorečnostjo otroške ljubezni ter skrbel je za-nje do konca dnij,
kakor to dela blag in dober sin!

Žal, da nam je ta vrli mož veliko prerano umrl, še-le 37 let star! Neutrudno
delovanje Jurčičevo nakopalo mu je neozdravno bolezen. Zastonj je ubogi mož iskal
zopet zdravja v milem podnebji, v Gorici in Benetkah. Bilo je prepozno! Še na smrtni
postelji se je ljubeznipolen spominjal svojega naroda; rad bi bil še živel, le, da bi
mogel še koristiti ubogemu narodu slovenskemu, za kateri je, kakor
se mu je zdelo, „premalo storil"!

Koliko rodoljubje tiči v teh besedah! Predragi moji! Po Jurčiči se lehko vzgle-
dujemo vsi Slovenci, navlasti pa ti, slovenska mladina! Spoštuj tudi ti, kakor on, svoje
starše; prešinjena bodi svete domovinske ljubezni, ter vse žive dni hrani v dnu srca po¬
menljive besede, katere je pokojni Jurčič pisal v svojem „Tugomeru“:

Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,

Kadar braniti je česti in pravde
Narodu in jeziku svojemu! ....

Narod slovenski je in bode Jurčiču vedno hvaležen. Postavil je prvaku slovenskih
pisateljev lep spomenik na grob; a v dan 15. avg. 1882. 1. se je vršila velika narodna
slavnost na Muljavi pri Zatičini, kjer se je na Jurčičevem rojstvenem domu vzidala in od¬
krila spominska ploča s tem napisom: „V tej hiši je bil porojen v dan 4. marcija 1844.1.

Josip Jurčič,  pesnik in pisatelj slovenski. Postavil hvaležni narod 15. avg. 1882. 1."

Baš tega leta (1882.) so se jeli izdavati tudi „ J osipa Jurčiča zbrani spisi",
katerih je dosihmal izišlo uže nekaj zvezkov. — Po prerano umrlem Jurčiči toguje narod,
in po pravici, saj redko so sejani tako odlični pisatelji in rodoljubi, kakeršen je bil po¬
kojnik! Po pravici mu torej poje Boris Miran:

„Tvoj spomin nikdar ne mine,

Hvaležen bode večno ti Sloven;

Zapisan v zlato knjigo domovine
Ti svetiš poleg prvih se imen;

Nevenljiv venec glavo ti obdava,

A mi hvaležno te slavimo: S la val"

L. Toman.

(Glej 86. berilno vajo: „Cirkniško jezero".)

Vzgled pravega rodoljuba je bil Lovro Toman.  Rodil se je v dan 10. avgusta
1827.1. v Kamnigorici  na Gorenjskem. Latinske šole je izvršil v Ljubljani ter potem
odšel na Dunaj, pravoznanstva se učit. L. 1852. dobi doktorski naslov in na to stopi
v državno službo v Ljubljani. Kasneje je odvetnikoval v Radovljici in v Ljubljani. Bil
je tudi deželni in državni poslanec. Ko se je 1870. 1. mudil na Dunaji kot državni
poslanec, napala ga je huda bolezen, kateri je tudi podlegel v dan 14. avgusta istega
leta v Rodaunu, ne daleč od Dunaja.

Ves narod slovenski je žaloval po vrlem tem moži! In po pravici, saj je bil Lovro
Toman neustrašen boritelj za pravice Slovencev, in pomagal je iskreno ljubljenemu na¬
rodu duševno in gmotno,  kolikor mu je bilo mogoče! Lovro Toman nam je usta¬
novil velekoristno društvo „Slovenska Matica"  v Ljubljani, ki pošilja vsako leto
prav lepih slovenskih knjig mej svet. To društvo je bilo blazemu pokojniku tako pri
srci, da mu je pozneje volil 10.000 gld.; a dramatičnemu društvu v Ljubljani, ki nam
oskrbuje primerne slovenske gledališke igre, zapustil je 1000 gld.

38

Tomana spoštujemo pa tudi kot spretnega slovenskega pesnika.  Zgodaj užč
je po časopisih priobčeval svoje pesni; a 1848. 1. izda za slovensko reč navdušeni
mladenič svoje pesni v posebni knjigi z naslovom »Glasi domorodni".  Te pesni
nam kažejo nadarjenega pesnika, polnega goreče navdušenosti za slovensko domovino;
jezik jim je gladkotekoč in lepo zvoneč.

Po smrti Tomanovi je »Slovenska Matica" v Ljubljani iz hvaležnosti do pokojnika
objavila 1876. 1. knjigo z naslovom: „dr. Lovro Toman",  v kateri so se priobčile
pesni, katere je pozneje zložil in zapustil umrli pesnik. Poleg tega ima knjiga dobro zadeto
podobo Tomanovo in opis njegovega živenja in delovanja, katerega je oskrbel znani vam
Andrej Praprotnik. Tudi v našem Berilu nahajamo na strani 264. (vrhu pričujoče) lepo
pesen Tomanovo: »človek brez domoljubja";  a v IV. Berilu je na strani 14. na¬
tisnjena njegova pesen: »Gorje, gorje!"

(Konečno vam tu pokažem še sliko tega vrlega Slovenca. Hranite mu blag spomin!)

Dr. J. Mencinger.

(Glej 87. berilno vajo : »Bohinjsko jezero".)

Ivan Mencinger  se je rodil v dan 26. marcija 1838. 1. v Bistriški župniji v
Bohinji. Učil se je najprej na Bistrici, potem je prišel v šolo v Ljubljano, a od tod na
Dunaj in v Gradec; v slednjih dveh mestih se je učil pravoznanstva. L. 1864. postane
doktor prava, ter je služboval potem kot odvetniški pričetnik v Brežicah na Štajerskem
in v Ljubljani. L. 1871. postane samostalen odvetnik v Kranji, odkodar se čez leto dnij
preseli v Krško,  kjer biva še zdaj kot odvetnik in kmetovalec.

Doktor Ivan Mencinger  je spreten pisatelj slovenski. Uže kot osemnajstletni
mladenič je jel pisateljevati ter mnogo pisal v »Novice", Janežičev »Glasnik" in v »Slo¬
venski Narod". Zadnja leta sodeluje tudi pri »Ljubljanskem Zvonu". V njem je pri¬
občil 1881. 1. delo: »Mešana gospoda",  a 1883. L: »Ajdovski gradeč".

Krstnik.*)

(Glej 106. berilno vajo: »Avstrija moja".)

Splošno se misli, da je to pesen zložil Janko (Janez) Krstnik  Kersnik, iz¬
borni pesnik in pisatelj slovenski, kateri je v prejšnjih letih imel navado, da je svoje
pesni priobčeval z latinskim podpisom »Baptista",  kar znači toliko kakor slovenski
»Krstnik". Vender, da je ta misel očitna pomota,  hočem vam tu dokazati!

Pesni, katere se nahajajo v naših berilih s podpisom »Krstnik", prevel je bil iz
nemščine pokojni učitelj Franjo Končan  (o katerem bodemo tudi še govorili), in to za
šolsko pesmarico »Slavček", ki jo je izdal c. kr. učitelj glasbe, Nedvčd v Ljubljani 1879.1.
Janez Krstnik Kersnik  je Končan-ove pesni na željo Nedved-ovo le nekoliko pregledal
in opilil. Ker je imel baš s to pesnijo »Avstrija moja" in s »Telovadsko",  ki
je natisnjena v IV. Berilu na strani 32., največ posla, zato je izdavatelj »Slavčkov" podpisal
pod ti dve pesni Janez Krstnik Kersnikovo  ime! Iz »Slavčka" se je potem ta pesen
— kakor tudi »Telovadska" — prenatisnila v naše Berilo, in to brez nikake podpisne
promene.

*) Akopram se bode komu zdela ta razprava preobširna in prenatančna za ljudsko šolo,  pri¬
občujem jo vender, ker utegne prav priti marsikojemu učitelju,  ki se resno bavi z našega slovstva
zgodovino. Ob jednem mi je čast, da izvršujem naročilo velecenjenega našega pisatelja J. Kersnika,
ki mi je glede te stvari pisal decembra meseca m. 1. sledeče: »Ako bote pisali o gori omenjenih pesnih,
povedati morate vsakako, da se po krivici meni pripisujejo.  V tem Vam dajem
prosto pooblastilo, razjasniti to zadevo". Pis.

39

Kakor sem vam uže omenil, o Končanu  bodemo pri drugi priliki kaj več slišali.
Za danes vam nekoliko povem o Janku Krstniku Kersniku, ki je Končan-ovo to
pesen dokaj lepo popravil!

Janko Kersnik  se je rodil v dan 4. sept. 1852. 1. na Brdu  pri Podpeči na Go¬
renjskem. Dovršivši 1870. 1. latinske šole, učil se je pravoznanstva na Dunaji in potem
v Gradci. L. 1874. izvrši učenje v Gradci ter dobi službo v Ljubljani, kjer ostane do

1880. 1. Tega leta pa je bil imenovan beležnikom na Brdu,  v rojstvenem svojem kraji,
kjer še dandanes živi.

Janko Kersnik  je začel celo mlad delovati svojemu narodu v korist. Uže 1866.1.
je priobčeval v »Glasniku" prve svoje pesni, torej kot jedva štirinajstletni  dijak!
Kasneja leta — 1870., 1877. — in 1878. priobčil je v Dunajskem »Zvonu" mnogo lepih
pesnic. Prišedši z vseučilišča, je za časa svojega bivanja v Ljubljani mnogo pisal za
»Slovenski Narod", kateremu je bil takrat urednik vrli pisatelj Josip Jurčič. Spoznavši
Jurčič Kersnik-ovo spretno pero, svetoval, nagovarjal in spodbujal ga je, naj se loti pi¬
sati tudi kake povesti, romane. In Kersnik je iskrenega svojega prijatelja ubogal ter
nam napisal več krajših in daljših povesti, romanov. L. 1876. je priobčil prvi svoj ro¬
man: »Na Ž eri n j ah", a ko je počel izhajati »Ljubljanski Zvon", pridružil se je tudi
Kersnik  njega izdavateljem ter nam napisal v njem mnogo lepih povesti. Tu je

1881. 1. nadaljeval in dovršil Jurčičev roman »Rokovnjači",  katerega pokojnik ni bil
dokončal. L. 1882. je napisal v »Zvonu" povest »Luterski ljudje",  1883. 1. roman
„Cyclamen“  (izgovori: Ciklamen), a 1884.1. povest »Gospod Peter".  V letošnjem
»Zvonu" je pričel pisati nov roman.

Janka Kersnika  smemo imenovati vrednega naslednika Jurčič-evega;
od njega se nadejamo, da bode še mnogo in krepko deloval sebi in narodu v slavo!

Fr. Jurkovič.

(Glej 114. borilno vajo: „Voda“.)

Fran Jurkovič  se je rodil pri Sv. Križi  blizu Ljutomera v dan 24. januvarja
1850. 1. Svoje učenje je izvršil v Mariboru, in službuje zdaj kot nadučitelj v Šmariji
pri Jelšah  na Štajerskem. Za naša berila je napisal pričujoči sestavek in na strani
177. razpravo o »Sadjereji".  Jurkovič je tudi skladatelj.  Uglasbil in izdal je

1882. 1. »Vrtnico"  in 1883. 1. »Veteransko koračnico",  muzikalna komada, ki
se lepo poslušata na glasoviru.

Dr. Razlag 1 .

(Glej 168. berilno vajo: »Hribček".)

Doktor Radoslav Razlag  se je rodil v dan 12. julija 1826. 1. v Radošlavcih
pri Ljutomeru na Štajerskem. Živel je kot odvetnik v Brežicah na Štajerskem in v Ljub¬
ljani, ter umrl v dan 5. junija 1880. 1. v Brežicah.

Razlag je bil iskren slovenski rodoljub in izprva prijatelj slovensko-ilirskemu
narečju, t. j. neka mešanica slovenščine in srbščine, vsled katere bi se mogli Jugoslovani
bolje porazumevati. V tej »mešanici" je Razlag 1852. in 1853. 1. izdal zabavni knjigi:
»Zora" in »Zvezdice"; vender kasneje se je taki mešanici odpovedal, ter pisal gladko in
čisto slovenščino. Razlag nam je napisal več pesmic, ter izdal je tudi »Pesmarico",
zbirko pesni različnih slovenskih pesnikov. Ta knjiga je prišla 1872.1. v drugem na¬
tisu na dan. — Iz te Razlag-ove pesmarice je pa natisnjena tudi naša pesnica »Hribček".

40

J. Volčič.

(Glej 181. berilno vajo: »Zdravje".)

Jan ez Volčič, rojen v Gabrovem blizu Škofje Loke (na Kranjskem) v dan 27. aprila
1825. 1. V ljudsko šolo je hodil v Škofji Loki, v gimnazijo pa v Novem Mestu in v
Ljubljani. Po dovršeni gimnaziji se posveti duhovskemu stanu, ter je bil 1849. 1. v
mašnika posvečen. Zdaj službuje kot župnik v Šmarjeti  na Dolenjskem.

Volčič je napisal več cerkvenih pesni in pobožnih knjig. Mej slednjimi naj vam
omenim le „Devetdnevnice k naši ljubi Gospe presvetega Srca"  in obširno
delo: „Življenje preblažene Device in Matere  in sv. Jožefa 11 , katero izdava
družba sv. Mohora. Priobčil je tudi poučno knjigo »Vojsko in slovo žganju" ter
»Domačega zdravnika",  iz katere knjige so posnete te črtice o zdravji.

Franjo Končan.

(Glej 182. berilno vajo: »Telovadski zbor“.)

Omenil sem vam uže, da je pesni v naših berilih s podpisom »Krstnik" zložil prav
za prav Franjo Končan,  ter da jih je Janez Krstnik Kersnik,  le nekoliko popravil.

Franjo Končan se je rodil v Ljubljani v dan 27. januvarja 1855. 1. Tu je dovršil
sedem latinskih šol in učiteljišče. Bil je učitelj pri sv. Antonu na Pohorji  blizu
štajerske Ribnice ter je umrl v dan 4. avgusta 1879. 1. v Ljubljani.

Pokojni Franjo Končan je bil nadarjen pesnik slovenski. Priobčeval je svoje pesni
v »Zvonu" in v »Vrtci"; a za šolsko pesmarico »Slavček" poslovenil je mnogo pesnic.
Umrl je, žal! veliko prerano, neizpolnivši niti svojega 25. leta!

Josip Stare.

(Glej 187. berilno vajo: »Odgoja spartanske mladine 1 '.)

Josip Stare  se je rodil v dan 16. okt. 1842. 1. v Ljubljani. Gimnazijo je dovršil
v Reki, a visoke šole v Pragi. Zdaj je profesor na realki v Zagrebu. Mož je prejšnja leta
marsikako gledališko igro preložil na slovenski jezik. V novejšem času marljivo sodeluje
pri »Ljubljanskem Zvonu". Najimenitniše njegovo delo pa je »Občna zgodovina za
slovensko ljudstvo",  katero izdava po družbi sv.Mohora. Letos je prišel uže 10. snopič
te knjige na svetlo.

K r o n e s.

(Glej 204. berilno vajo: »Celjski grofje".)

Fran Krones  se je porodil v dan 19. novembra 1835.1. v Ogerskem Ostrovu
(Ungarisch-Ostra) na Moravskem. Zdaj je profesor na vseučilišči v Gradci, kjer predava
avstrijsko zgodovino. Mož je zelo učen nemšk zgodovinski pisatelj, a tudi Slovanom
pravičen, ter ume celo nekoliko slovenščine. Ob jednem je ud c. k. deželnega šolskega
sveta v Gradci. Krones je 1874.1. izdal knjižico, namenjeno ljudskim šolam: »Pripovesti
iz zgodovine Štajerske",  katero je na slovenski jezik preložil vrli prijatelj slovenske
mladine, Ivan Lapajne,  zdaj c. k. okrajni šolski nadzornik v Krškem (porojen v dan
22. februvarja 1849.1. na Vojskem pri Idriji na Kranjskem). Iz omenjene knjižice je
vzeta tudi pričujoča berilna vaja.

Op6mnja.  S tem je konec slovstveni zgodovini v III. Berilu; ostaja nam še govoriti o slov¬
stveni zgodovini v IV. Berilu.

— —

M. Cigale.

(Glej 1. berilno vajo: „Bog je“.)

jako spreten jezikoznanec je Matija Cigale.  Rodil seje  v dan 2. septembra
1819. 1. v Lomeh pri Idriji na Kranjskem, ter je zdaj c. k. ministerijalni tajnik na
Dunaji. Bilje svoj čas urednik listu „Sloveniji“, ter nam je po različnih časopisih
spisal mnogo razprav, ki pričajo, da je strokovnjak v jezikoslovk On je tudi uredil Vodnikov
„Nemško-slovenski slovar",  kateri je 1860.1. izšel .:a troške Ljubljanskega
škofa Antona Wolfa v dveh debelih zvezkih. O tem slovarji smo uže nekaj več slišali
pri razpravi o Valentinu Vodniku. — Da bi se Slovenci tudi o znanstvenih rečeh mogli
dostojno izraževati, napisal nam je 1. 1880. „Znanstveno terminologijo" (izra¬
zoslovje),  kjer nahajamo potrebne slovenske znanstvene izraze. — V poslednjem
času se Cigale večkrat oglasi v „Novicah“ s kako jezikoslovno razpravo.

Simon Gregorčič.

(Glej 9. berilno vajo: „Sam“.)

Mojster zdaj živečih slovenskih pesnikov je Simon Gregorčič.  Narodil se je v
dan 15. oktobra 1844. 1. na Vršnem, v gorski vasi, katera leži pod goro Krnom na levem
bregu Soče na Primorskem. Njegovi stariši — kmetskega stanu — imeli so več otrok.
Simonovega očeta, Jarneja, spoštovali so domačini uže od nekdaj zaradi njegove odločnosti
in razumnosti. Ko se fantič Simon navadi od domačega kaplana nekoliko brati in pisati;
pošljejo ga stariši v početne šole v Gorico. Takrat so bile te šole še nemške; lehko si
je torej misliti, da je delalo to čisto slovenskemu dečku precej težav. Izvršivši osnovne
šole prestopi na Goriško gimnazijo; saj njegovi stariši so ga dali iz tega namena v šolo,
da bi bil duhoven. Deček Simon se je izvrstno učil; zato ga vzprejmejo v 3. gimna-
zijalnem razredu v „malo semenišče", to je v Gorici zavod, kjer ubožni, pridni in nravni
gimnazijalci brezplačno dobivajo hrano, stanovanje, obleko in knjige. V tem zavodu je
ostal Simon, dokler ni izvršil vseh osem gimnazijalnih razredov. Izvršil jih je z odliko 1864.1.
Potem ide v bogoslovnico, da se posveti duhovskemu stanu. Tudi tukaj se je prav
dobro učil ter bil v dan 20. oktobra 1867.1. v mašnika posvečen. Služboval je najpreje
kot kaplan v Kobaridu  (na Primorskem), potem je prišel 1873.1. za kaplana v Rifenberg
v Vipavski dolini na Primorskem, kjer je ostal nad osem let. A zaradi bolehavosti moral
je popustiti to službo ter začasno iti v pokoj. Kmalu se mu pa zdravje toliko povrne,
da vzprejme lehko duhovniško službo na Gradišči,  nedaleč od mesta Gorice, kjer
biva še dandanes posvečujoč vse svoje moči dolžnostim svojega stanu in predragi mu
slovenski domovini.

Slovatv. zgod.

6

42

Simon Gregorčič je velik pesnik, za Preširnom gotovo najizvrst-
nejši v Slovencih! Za mili slovenski narod ogrel se je bil Gregorčič uže kot dijak
na spodnji gimnaziji. Sreča mu je bila namreč tam naklonila izbornega učitelja Ivana
Šolarja  (Kranjca), ki je pred nedavnim umrl kot deželni šolski nadzornik v Zadru v
Dalmaciji. Blagi ta gospod ni bil svojim učencem le vrl učitelj, nego pravi vzgojnik in
vodnik. Rekal jim je čestokrat: »Glejte, da boste prvaki v vseh predmetih! Pridno se
učite, da boste možje mogli pomagati svojemu narodu, kajti brez znanja vam ne bode
mogoče koristiti svoji domovini!“ Gregorčič si je te besede dobro zapomnil. Učil se
mnogo — predmetom šolskim in nešolskim. Prebiral je marljivo velike pesnike drugih
narodov, posebno latinske in grške, ter se je tudi vadil v srbskem in češkem jeziku. Vrhu
tega se je vežbal v slovenskem spisovanji, ter priobčeval v Janežičevem „Glasniku“ prve
svoje pesni, katere je večinoma označeval le z začetnima črkama svojega imena in priimka.

Kot kaplan je dalje objavljal polagoma svoje pesni po časopisih; vender mora
se reči, da še le z letom 1870. prične mojstrsko delovanje pesnika
Simona Gregorčiča.  Tega leta je namreč jel izhajati Dunajski „Zvon“. Urednik
mu — Stritar — oznanjal je v njem svoje nauke o pesništvu, razkrival brezobzirno napake
v slovenskem pesništvu, ter kazal z vzgledom, kako je zlagati lepe vredne pesni. In ti
Stritarjevi nauki niso padli na skalnata tla, nego obrodili so mnogo zlatega sadu. Stritar
je se svojim „Zvonom“ slovensko pesništvo nekako prerodil; vzbudil je mlade čile pesnike,
ki mu delajo zdaj vso čast. Najslavnejši  učenec Stritarjev pa, mož, ki je čislanega
svojega učitelja zdaj uže prekosil, je — Simon Gregorčič!  On, zdanjih slovenskih
pevcev mojster, rad tudi sam pripoznava, da se je od Stritarja mnogo naučil, rad sam
zatrjuje, da je „Stritarjev učenec".  Kako vesel je bil Stritar, dobivši tako izbor¬
nega učenca, lehko si mislite. Zveza mej njim in Gregorčičem je postajala zmerom oža,
in zdaj sta si iskrena prijatelja, marljivo si dopisujeta, da-si se nikdar v živenji nista
videla. Slovenci smo lehko ponosni na ta dva prijatelja, na ta dva velika pesnika, polna
žarne ljubezni do slovenske domovine!

Gregorčič je priobčeval svoje pesni po različnih časopisih in z različnimi izmišljenimi
podpisi (Gorski, Bojan in dr.); največ pa jih je objavil v „Zvonu“  s podpisom X. Vsi
pravi poznatelji lepih pesni, občudovali so te krasne pesni ter bili radovedni, kdo se
skriva za črko „X“. Ta uganka je bila vsem  rešena še le, ko je Gregorčič 1882. 1.
nekoliko svojih pesni zbral ter jih priobčil v knjigi, kateri je tak naslov: „Poezije.
Zložil Simon Gregorčič  (I. zvezek)". Od tega časa je Gregorčič ljubljenec sloven¬
skega naroda.  Celo milostivi knezoškof Ljubljanski, pokojni dr. J. Pogačar,  povabil
je bil Gregorčiča k sebi, ter mu čestital in ga slavil radi tako izbornih pesni. In tudi
naša vlada, spoznavši njih izvrstnost, podelila je vrlemu pesniku lepo darilo v denarjih.
Ker so se pa Gregorčičeve pesni brzo razprodale, oskrbel je naš pesnik drugo pomnoženo
izdavo omenjenega I. zvezka, ter ga v krasni opravi izdal 1. 1884. malo dni pred Božičem.
Tudi to izdavo je narod veselo vzprejel, in zvezda vseh čiharnih slovanskih duhovnikov,
preslavni hrvatski rodoljub in škof Strossmayer  v Djakovem na Slavonskem, pisal je
našemu pesniku pismo, v katerem mu mej drugim tudi pravi: „Vi, moj prijatelj,
zares božanstvene misli in božanstvena čuvstva v nebeški jezik skla¬
date in narodu svojemu posvečujete".  — Gotovo bi se tudi vi, ljubi moji otroci,
seznanili radi kaj več z Gregorčičevimi pesnimi. Nu, v naših berilih jih imamo tudi
nekaj, katere so bile vzete večinoma iz „Zvona“. Pomnite torej: v naših berilih so
sledeče pesni Gregorčičeve:  V II. Berilu: 46. berilna vaja „Lastovkam“.  — V
III. Berilu 124. berilna vaja „0 nevihti".  — V IV. Berilu te berilne vaje 36. »Nazaj
v planinski raj; 40. »Soči"; 75. »Mavrica"; 93. »Veseli pastir";  111. »Za-

43

ostali ptič"; 113.  »Ujetega tiča tožba"; 122.  »Življenje ni praznik". Le
večkrat prebirajte lepe te pesni, da se jih navadite celo na pamet!

A zdaj naj vam konečno povem še nekaj podrobnosti o Gregorčiči!

On je goreč, značajen narodnjak, unet Slovan, vzgleden duhovnik in vrl pridigar.
Iz njegovih pesni kaže se nam kaj lepo žarna njegova rodoljubnost. A v svojih pesnih
nas tudi poučuje, vzpodbuja nas k usmiljenju do trpečega sobrata ter nas navdušuje za
vse lepo in blago! V njih se nam kaže Gregorčič pravega narodovega učitelja.

Gregorčič je preblaga duša, miren, postrežljiv, usmiljen in ljubeznjiv mož! Kako
je z vsem srcem udan pravim svojim prijateljem, dokazal nam je v prekrasni pesni,
katero je zapel umršemu kaplanu Stresu v spomin in v pesni, katero je zložil odhajajočemu
prijatelju Gruntarju! A tudi tebe, mila slovenska mladina, ljubi naš pesnik prav iskreno!
Gregorčič je mladini izboren učitelj.  On rad vabi otročiče k sebi, ter jih
poučuje, ter je ž njimi sam otrok! Uže v Kobaridu so otroci k njemu radi zahajali, ter
peli ž njim lepe narodne in druge pesni. Ob jednem jim vzbuja ljubezen do Boga in
domovine, pravi jim, naj bodo zmerom dobri, pošteni, naj se pridno učijo, posebno milega
materinega jezika. Posojuje jim tudi »Vrtec" in druge primerne koristne knjige. Besede,
katerih ne razumejo, nosijo mu na lističih, in on jih jim potem tolmači (pojasnuje).
Otroci se radi učijo na pamet njegove pesni ter na tak način si budijo spomin na slav¬
nega svojega učitelja.

Tak mož je tedaj pesnik Simon Gregorčič!  Gregorčič je zdaj 40 let star.
Koliko lepega še od njega pričakujemo, če mu Bog ohrani ljubo zdravje! Gotovo vsi to
najiskreneje želimo! Vem,  da bi tudi po lici radi poznali slavnega moža! Glejte nje¬
govo lepo podobo, in posnemajte ga!

Ravnikar.

(Glej 10. berilno vajo: »Tobijevi nauki za sina".)

Večkrat smo uže poudarjali, kako se pesen  razločuje od drugih berilnih vaj, v
katerih beremo kako povest, kak prirodopisni opis ali kaj sličnega. Rekali smo namreč,
da so posamične vrstice v pesni 1) merjene,  2) pesni imajo navadno vjeme.  Kakšne
besede smo imenovali vjeme? (Take, ki se vjemajo, da prav lepo zvonijo našemu ušesu).
Kdo mi zna povedati kako vjemo k besedi „vrt“?  (prt, smrt, krt); k besedi „noč“ (moč,?
roč i. t. d.). — A vrstice v pesnih so tudi merjene.  Kako je kaka pesen merjena,
to se spozna, ako jo čitam po poudarkih.  Povej mi, Tone, prvo kitico na izust priučene
pesni »Na goro"! (»Na goro, na goro — Na strme vrhe — Tja kliče in miče — Me
vabi srce" —). Dobro! Prepričajmo se, kako je merjena prva kitica te pesni. Pri tem
bodem tolkel z roko ob mizo! Pričnimo:

»Na goro, na goro . . .

(Učitelj izreče prvi verz metrično ter udari pri vsakem naglašenem zlogu ob mizo.) Kolikrat
sem udaril pri prvi vrstici ob mizo? (Dvakrat). (Tako dela učitelj tudi pri drugih verzih
ter potem reče:) »Vidite, ta pesen »Na goro" je tako merjena, da pri vsaki njeni vrstici
dvakrat  lehko udarim ob mizo. — Toliko bi zadostovalo v ljudski šoli o »metriki".
Ker je pa Ravnikar v našem slovstvu velikega pomena kot prozaist,  zato bode vsekako
dobro, da učitelj, o njem govoreč, otrokom nekoliko poskusi na primeren način pri¬
dobiti pojem o »pesništvu" in »prozi", — o »pesniku" in »prozaistu". Kolikor toliko
je to uže storil; vender ne bode odveč, ako pri tem o naslednjem posebno poudarja:

Kdor pesni zlagati zna, imenuje se pesnik. — Vse pesni skupaj, ki so nam jih
zložili pesniki, zovemo pesništvo ali poezija.  — Prepričali ste se uže, da so vsaki

44

pesni dane nekake vezi, t. j. njene vrstice so merjene;  vrhu tega ima navadno vjeme.
Vsega tega pa nij pri navadnih berilnih koščekih. Ti namreč nimajo merjenih vrstic,
nimajo vjem in so veliko prostejši. Zato pa imenujemo pesništvo — „vezano“,  a
druge sestavke „nevezano"  besedo. Vsi sestavki v nevezani besedi skupaj imenujejo
se »proza";  kdor pa take sestavke piše je — „prozaist“. — V naših berilih je n. pr
mnogo sestavkov Slomšekovih v vezani in nevezani besedi, t. j. nekaj njegovih pesni in
drugih navadnih  sestavkov. Simon Gregorčič pa nam je do zdaj zlagal le pesni.
Zato lehko rečemo: Slomšek je pesnik in prozaist, a Simon Gregorčič le pesnik. —

Mož, ki kot prozaist pri Slovencih slovi in bode slovel, je Matej Ravnikar,
čegaver sestavek smo tu čitali.

Rodil se je v 20. dan septembra 1776. 1. na Vačah na Gorenjskem. Njegov oče
je bil siromašen krojač, vsled česar mu ni bilo mogoče bistroglavega fantiča poslati v
šolo. Zato je mladi Matej doma krave pasel ter tiče lovil. K sreči pa je v tem času
kaplanoval na Vačah blag mož, kateri pregovori Matejevega očeta, da fantiča da v šolo;
se ve, da je pri tem tudi kaplan gmotno pomagal. Mladi Matej otide v šolo v Ljubljano,
kjer se je vrlo pridno učil. Po dokončani gimnaziji gre v bogoslovnico in 1802. 1. po¬
svetili so ga v mašnika. Učeni mladi duhovnik dobi na to službo profesorja v Ljubljanski
bogoslovnici; tri leta pozneje ga postavijo za kateheta (verskega učitelja) 7. in 8. latinske
šole. A čakale so ga še častnejše službe! 1809. L, ko so Francozi prišli v Ljubljano,
imenovan je bil ravnateljem v bogoslovnici in na gimnaziji. Bil je kasneje povišan tudi
v kanonika. 1827. 1. pride v Trst za svetovalca k c. kr. namestništvu. Kasneje izvoli
ga cesar Tržaškim škofom, katero visoko službo je jel 1830. 1. izvrševati. Umrl je
20. nov. 1845. 1. v Trstu.

Mateja Ravnikarja  imenujemo očeta slovenske proze.  Noben pisatelj
pred njim ni pisal tako čiste slovenščine, kakor on! Pisal pa je v duhu naroda, t. j.
kakor narod sam govori. Uvel je v književni jezik mnogo domačih besed ter je sploh
tako priprosto in lepo pisal, da se mu moramo čuditi. Vpeljal je v slovenski jezik deležnik
preteklega časa na „ši“  (n. pr. storivši, vrnivši, zvedevši i. t. d.). Skušal je tudi kolikor
mogoče v pisavi približevati se drugim Slovanom. Ravnikar ni trpel v slovenščini tujih
oblik; priporočal je le to, kar je istinito slovenskega.  Pisatelji pred njim so pisali
še silno okorno; bili so nemško vzgojeni, zato je bil njih jezik bolj v nemškem, kakor
v slovenskem duhu. Po Ravnikarji se je pa slovenščina silno lepo razcvela; napočila
je vesela doba slovenski prozi.  —

Ravnikar je bil unet narodnjak, neutrudno delujoč v blagor svojemu narodu. Spisal
je mnogo dobrih slovenskih šolskih knjig, mej katerimi vam omenjam: „ Zgodbe sv. pisma
za mlade ljudi", »Abecednik za šolo na kmetih", »Male povesti za šole na
kmetih"  in dr. Zasluga njegova je tudi v tem, da je ustanovil kot vodja bogoslovnice
v Ljubljani šolo slovenskega jezika  za ondešnje bogoslovce. To se je godilo 1816.1.
Mladi duhovniki, priučivši se temljito materinemu jeziku, budili so mej narodom pozneje
narodno zavest, kar je gotovo le v prid bilo Slovencem !

Ravnikar je oporočil lepo svoto denarja v to, da se slovenske knjige kupujejo in
mej narod širijo, čast bodi spominu tako vrlega moža !

Ivan Tomšič.

(Glej 12. berilno vajo: »Misli".)

Pod to berilno vajo je prišel skoro gotovo po tiskarski pomoti podpis L. Tomšič.
Stati pa mora I. Tomšič, kajti ne Ljudevit, nego Ivan  Tomšič je napisal ta sestavek-

45

Bil je uže svoj čas natisnjen v Janežičevem »Cvetniku®,  iz katerega je ponatisnjen
le-sim.

Ivana Tomšiča uže nekoliko poznate; omenil sem vam o njem, ko smo govorili
o »Vrtci" in o »Dragoljubcih", katere on izdava. Porodil se je v dan 4. dec. 1838 1.
v Vinici v Belikrajni na Dolenjskem. Oče njegov — Bernard — bil je učitelj in slovensk
in nemšk pisatelj. Ivan Tomšič  je izvršil svoje učenje v Ljubljani 1860. L; potem
je služil 7 let kot učitelj v Tržiči na Gorenjskem. 1868.1. pride za učitelja na c. kr. vadnico
v Ljubljano, kjer je še zdaj.

Malo je tako marljivih in spretnih pisateljev za slovensko mladino, kakor Ivan Tomšič.
Spisal nam je mnogo lepih knjižic, katere so kaj primerne slovenski mladini. Po družbi
sv. Mohora je izdal poučni knjižici: »Poboljšani sosedje® in »Poljedelstvo",
Vam, ljubi slovenski otroci, pa je poklonil sledeča delca: „A-b-c v podobah za pridne
otročiče"  (1870.1.), — »Prirodopisj e v podobah"  (1869. 1.),— »Zlati orehi"
(1866. L); »Vošilna knjižica"  (1870. 1.). Priredil je tudi slovenski globus, kojega sem
vam uže večkrat pokazal, ko smo se učili o zemlji. 1875. 1. je Ivan Tomšič jel
izdavati »Gledališke igre za slovensko mladino".  Škoda, da je to izdavanje
moral prenehati, ker ni dobil zadostne materijalne podpore. 1879. 1. pa je ustanovil
»Knjižnico za slovensko mladino",  po kateri je priobčil tri zvezke, namreč:
a)  »Dragoljubci"  (1879. 1.), b)  »Peter rokodelčič®  (1880. 1.) in c) »Sreča v
nesreči"  (1882. 1. — povest, spisal Jan. Cigler).

Najznamenitejše Ivan Tomšičevo delo paje »Vrtec",  list za slovensko mladino, kateri
izhaja uže 15. leto. O važnosti in izbornosti tega lista sem vam uže govoril pri drugi
priliki. Ponavljam le še jeden pot, da bi moral biti »Vrtec" v vsaki slovenski družini,
katera le nekoliko premore.

Ivan Tomšič je vrl učitelj, iskren rodoljub in prijatelj slovenske mladine. Njegovo
vsestransko vrlo delovanje je pripoznal sam presvetli naš cesar podelivši mu zlati križec
za zasluge.

H e b e 1.

(Glej 13. berilno vajo: »Korist množenja".)

Ivan Peter Hebelje bil nemšk  pesnik in pisatelj. Pričujoča berilna vaja je
torej iz nemščine poslovenjena. Porojen je bil 1. 1760. v Bazel-u v Švici ter je umrl
1826.1. Spisal je poleg mnogo druzega tudi lepo knjigo: »Domači prijatelj"
(Der Hausfreund).

Auerbach.

(Glej 15. berilno vajo: »Trije svetovalci".)

Bertold Auerbach  je tudi spreten nemški pisatelj, porojen 1. 1812. v Nord-
stetten-u v Virtenberškem Črnem lesu. Posebno slovi zaradi svojega romana »Spinoza"
in svojih »Vaških pripovestij iz Črnega lesa"  (Schwarzwalder Dorfge-
schichten).

Franklin in Lesar.

(Glej 17. berilno vajo: »Veliki davki".)

Berilno to vajo je izvirno spisal nemški pisatelj in zgodovinar Kristijan Frank¬
lin,  porojen 1817. 1.; zdaj je profesor v Tuhingu na Virtemberškem. Poslovenil jo
je pa Anton Lesar.

Anton Lesar seje  rodil v 14. dan januvarija 1824.1. v Sušji  na Dolenjskem. Bil
je učitelj veronauka in slovenščine na realki v Ljubljani. Od 1865. 1. do svoje smrti je

46

opravljal tudi tajniško službo pri »Slovenski Matici' 1  v Ljubljani. Umrl je v 31. dan av¬
gusta 1873. 1.

Lesar  je bil unet narodnjak in duhovnik, spreten učitelj ter dober pisatelj in
jezikoznanec slovenski. L. 1863. je priobčil »Slovensko slovnico v spregledih".
Opisal je tudi »Ribniško dolino", objavil »Krščanski nauk", »Zgodbe sv. pisma
za ljudske šole"  ter več molitvenikov in koristnih knjižic.

Josip Ogrinec.

(Glej 22. berilno vajo: »Strneno polje.")

Josip Ogrinec  se je rodil v 5. dan aprila 1844.1. v Podgorji pri Kameniku na
Gorenjskem. Latinske šole je izvršil v Ljubljani, ter se je potem na vseučilišči v Za¬
grebu učil pravoslovja. L. 1866. pa otide na vseučilišče na Dunaj, kjer se je učil naravo¬
slovja, ker se je bil namenil, da postane profesor. L. 1872. dobi začasno učiteljsko
službo na gimnaziji v Novem Mestu na Dolenjskem, a užč drugo leto pride v enaki
lastnosti na gimnazijo v Vinkovce na Hrvatsko, kjer dobi 1878. 1. stalno učiteljsko službo.
Žalibog, ni dolgo užival dobrote svoje službe; umrl je v 13. dan maja 1879. 1. še le
35 let star.

V Ogrinci smo izgubili Slovenci rodoljubnega, pridnega in spretnega slovenskega
pisatelja. Akopram je moral v dijaških svojih letih mnogo trpeti radi uboštva, vender
počel je bil uže celo mlad z veliko marljivostjo in vztrajnostjo delovati v blaginjo milemu
svojemu narodu. Svoje spise je priobčeval po različnih časopisih in društvih; posebno
slovi zaradi svojih »obrazov iz narave", katere je priobčeval po »Glasniku" (1868.1.) in
po »Dunajskem Zvonu" (1870. 1.). Naravo - opisni njegovi sestavki so tako izvrstni, da
boljših do zdaj ni spisal noben Slovenec! Spisal je tudi izvirno gledališko igro »V
Ljubljano jo dajmo", »Kje je meja?  dalje povest »Solnce in senca", »Vojni-
mir"  in še mnogo druzega.

Naša dolžnost je, da se spominjamo prerano umrlega, rodoljubnega in marljivega
pisatelja, Josipa Ogrinca!

A. Zupančič.

(Glej 25. berilno vajo: »Najboljši kažipot".)

Anton Zupančič  je duhovnik in profesor bogoslovja v Ljubljani. Rodil seje  13. ja-
nuvarja 1841.1. v Ljubljani, ter bil posvečen v mašnika 3. avgusta 1867.1. Pisal je v Jane¬
žičev »Glasnik", in tudi v »Cvetniku" nahajamo nekaj sestavkov njegovih. Tudi pričujoča
berilna vaja je bila svoj čas uže natisnjena v »Cvetniku". Zelo imenitno delo Zupančičevo je
»Duhovno Pastirstvo",  knjiga, katero je spisal v porabo slovenskim duhovnom.

J. vitez G-ebell-Ennsburški.

(Glej 38. berilno vajo: »Kranjskej deželi".)

Dvorni svetovalec vitez Ge beli  se je rodil v dan 7. aprila 1817. 1. v Gradci  na
Štajerskem. Ta gospod je sicer nemec, vender priučil si je uže toliko slovenščine, da
je v nekedanjem »Glasniku" zapel slovensko pesen! Služil je prej v Celovci, kjer mu
je bil učitelj slovenščine blagi pokojni Anton Janežič.

J. Pintar.

(Glej 43. berilno vajo: »Pozdravljam, domovina, tel")

Josip Pintar  se je rodil v 9. dan februvarja 1860. 1. v Pilštanji na Štajerskem.
Šolal se je doma, v Celji in v Ljubljani. Dognavši učiteljišče, učiteljeval je v Sromljah
pri Brežicah na Štajerskem pet let; a zdaj službuje v Koprivnici  v Kozjanskem okraji.

47

Josip Pintar se peča uže od svojega 13. leta s pesnikovanjem. Njegove pesnice
so natisnjene v ,,Zvonu“, »Popotniku", »Vrtcu" in »Slavčku". Pisateljsko ime mu je
»Savo Zoran".

A. pl. Humboldt.

(Glej 55. berilno vajo: »Živalsko življenje po stepi južno-amerikanskej“.)

Izboren nemški  pisatelj in največji natoroznanec svojega časa je bil Aleksander
plemeniti Humboldt.  Rodil se je 1769. 1. v Berolinu, ter baš tukaj umrl 1859. 1.
Prepotoval je Evropo in tropično Ameriko. Pet let je živel v Ameriki ter gojil natoro-
znanske vede. Kasneje je potoval po Sibiriji in ob Kaspiškem morji. Slavno delo nje¬
govo je »Kosmos",  knjiga, v kateri vsestransko opisuje prepotovani svet. Knjiga le-ta
je prevedena skoro v vse jezike omikanih narodov. Humboldt je pisal kaj lepo nemščino
ter nazivljejo ga »kneza prirodoznancev".

Fr. Hauptmann.

(Glej 65. berilno vajo: »Občujoče posode 1 '.)

Jako delaven mož na prirodoslovnem polji je Fran Hauptmann,  zdaj profesor
na učiteljiškem izobraževališči v Gradci na Štajerskem. Rodil se je v 2. dan marcija
1847. 1. pri Sv. Križi nad Mariborom. V našem berilu se nahaja več Hauptmann - ovih
prirodoslovnih sestavkov. Spisal je tudi »Fiziko za ljudske šole"  ter sodeluje
marljivo pri »Kresu", listu, ki izhaja v Celovci.

Fr. Povše.

(Glej 99. berilno vajo: »Pogozdovanje".)

Velik prijatelj kmetijstva je Fran Povše.  Rodil se je 1. januvarja 1845. 1. v
Kresniških Poljanah za Faro na Kranjskem. V šolo je hodil najpreje v Ljubljani, kjer
je tudi gimnazijo dovršil. Potem se je šel učit kmetijstva v ogrski Stari Grad (Altenburg)
na tamošnjo višjo kmetijsko šolo. Izurivši se v kmetijstvu pride 1869. 1. za učitelja na
kmetijsko šolo v Gorico (na Primorskem), kjer deluje še zdaj in sicer kakor vodja tega zavoda.

Fran Povše  ni le izboren učitelj, nego tudi vrlo marljiv in zaslužen kmetijski
pisatelj.  Najimenitnejše njegovo delo je »Umni kmetovalec",  knjiga imajoča tri
zvezke in ki jo je izdala družba sv. Mohora 1875. 1. Vrhu tega je Povše uredoval
»Slovenskega Gospodarja"  skozi 15 let, ter od nekdaj marljivo sodeluje tudi pri
»Novicah".

Povše je mož blagega srca. Slovenci na Goriškem so vrlemu rodoljubu skazali zaupanje
s tem, da so ga volili deželnim poslancem, ter ga tudi v druzih ozirih odlikovali. A
Povše-tove zasluge je priznal tudi naš vladar, podelivši mu zlati križ s krono.

F. Kočevar.

(Glej 100. berilno vajo: „Les“.)

Ferdo Kočevar  je bil računarsk uradnik v Zagrebu. Porodil se je v Žavci na
Štajerskem 1834. 1. ter umrl v Gradci 1878.1. Najimenitniše njegovo delo je »Kupčija
in obrtni ja";  knjiga, katero je izdala družba sv. Mohora. Tudi v našem berilu je
nekaj njegovih sestavkov.

Friderik Miiller,

(Glej 102. berilno vajo: »Nauki za kmetovalca".)

Friderik Miiller  je nemški pisatelj, porojen 1823.1. Berilna ta vaja je torej
le poslovenjena.

48

J. B o 11 e.

(Glej 119. berilno vajo: »Pravilna sviloreja".)

J. Bol le je rodom Lah, porojen v Trstu 1850.1. Zdaj je učitelj na kmetijski šoli
v Gorici. On piše izvirno laški ter se njega sestavki le poslovenjujejo.

J. Woldrich.

(Glej 145. berilno vajo: „Hranitba“.)

Wold?ich  (izgovori: »Voldrič")  je zdravnik in nemšk pisatelj živeč na Dunaji.
Njegovo »Somatologij  o“ (t. j. nauk o človeškem telesu) je poslovenil profesor Fran
Erjavec in se zdaj ta knjiga tudi rabi v slovenskih srednjih šolah.

Dr. G. Ipavec.

(Glej 146. berilno vajo: »Domača lekarna".) ^

Doktor Gustav Ipavec  je zdravnik v Št. Jurji na spodnjem Štajerskem; porojen
je 1831. 1. On slovi tudi kot slove n s k skladatelj.  Tudi za šolsko mladino je
uglasbil nekaj pesmic; n. pr. »Plevica", »Predica", in dr.

L. Hiti.

(Glej 154. berilno vajo: „Alboin in Gizulf".)

Luka Hiti  se je rodil v 15. dan oktobra 1832. 1. v Sodražici na Dolenjskem.
Njegovi stariši so bili kmetje. Šolal se je v Ribnici in v Ljubljani ter bil zmerom mej
učenci odličnjaki. Dognavši latinske šole, izvoli si duhovski stan ter je bil v 25. dan
julija 1858. 1. posvečen v mašnika. Služboval je najprej kot kaplan v Vipavi ter bil ob
jednem katehet (veroučitelj) in ravnatelj tamošnji čveterorazdni ljudski šoli, in sicer do
leta 1870. Tega istega leta pa je bil imenovan c. kr. okrajnim šolskim nadzornikom
Postojinskega okraja. Nekoliko let pozneje (1878. 1.) odide župnikovat na Ustje  (na
Vipavskem); a tu prične bolestovati, vsled česar stopi 1882. 1. v pokoj ter se preseli
zopet v Vipavo, kjer umre v 18. dan junija 1884. 1.

Pokojni Luka Hiti je bil jako nadarjen in izobražen mož. Bil je iskren slovensk
narodnjak, vrl duhovnik in učitelj, velik prijatelj šolski mladini in učiteljem. Pisal je
mnogo v »Novice" in „Zgodnjo Danico"; pa tudi v „Šolskih sporočilih" Vipavskih na¬
hajamo dosta lepih njegovih člankov. Za razvoj naše književnosti se je mnogo zanimal;
podpiral je rad slovensko knjigo ter visoko cenil izborne pesnike in pisatelje slo¬
venske. To veliko ljubezen do slovenske književnosti dokazal je tudi v svoji oporoki;
kajti zapustil je blizu 10.000 gld. „katoliški tiskarni" v Ljubljani, ki izdava list »Slo¬
venec" in druge knjige!

Kot človek je bil pokojnik preblaga duša. Imel je miločutno srce, uneto za vse
lepo in dobro. Bil je tudi dober pevec in muzik, v družbi vesel in kratkočasen. Žal,
da nam ga je nemila smrt pobrala veliko prerano, neizpolnivšega niti živenja 52, leta!
Blag mu spomin!

J. in H. Jireček.

(Glej 156. berilno vajo: „Opravki starih Slovenov v mirnih časih in deželna obramba".)

Josip in Hermenegild Jireček  sta brata.

Josip Jireček  se je rodil 1825. 1. v češkem mestu Visoko Mito. Svoje učenje
je dovršil na vseučilišči v Pragi ter je bil svoj čas minister  za uk in bogočastje. Zdaj

49

živi kot minister v pokoji navadno v Pragi, kjer se peča mnogo tudi s pisateljevanjem.
Josip Jireček je tudi deželni in državni poslanec ter vrl zagovornik ne le čeških nego
tudi slovenskih pravic v državnem zboru. Spisal je mnogo dičnih knjig v češkem in
nemškem jeziku.

Enako vrl mož je njegov mlajši brat Hermenegild Jireček,  porojen v istem
mestu 1827. 1. Učil se je modroslovja in prava na vseučilišči v Pragi ter zdaj je sve¬
tovalec pri ministerstvu za uk in bogočastje na Dunaji. On je doktor prava ter vitez
železne krone III. vrste s pridevkom „Samokovski“. Kakor njegov brat, isto tako je
tudi on unet Slovan ter sluje kot izboren česk in nemšk pisatelj.

K a n d 1 e r.

(Glej 159. berilno vajo: „Trst se uda slavnej babsburškej hiši 11 .)

Peter  Kan  dl  er  je bil odvetnik (doktor pravd) v Trstu. Rodil se je v tem
mestu 1804. 1. ter baš tu umrl 18. januvarja 1872. 1. Svoje zgodovinske spise je pri¬
občeval le v laškem  jeziku; vender ima zasluge za zgodopisje Tržaško in Primorsko.

K. B e c k.

(Glej 161. berilno vajo: „Nikolaj Zrinjski v Sigetu“.)

Karol Beck  (izg. Bek) se je rodil v Baji na Ogrskem 1817. 1.; zdaj živi na
Dunaji in je priljubljen nemški pesnik in pisatelj.

Filodemus.

(Glej 172. berilno vajo: „Cesarska pesem“.)

S podpisom „Filodemus“ je priobčeval neki slovensk pesnik posebno prejšnja
leta pesni po različnih slovenskih časopisih. A kdo se skriva za tem imenom, to še ni
splošno znano.

Peter Končnik.

(Sestavil „četrto Berilo".)

Slednjič naj vam omenim še nekoliko o Petru Končniku,  ki je sestavil pri¬
čujoče naše berilo. Rodil se je v Viči  na Koroškem 1844. 1. Bil je svoj čas c. kr.
okrajni šolski nadzornik na spodnjem Štajerskem, a zdaj službuje kot ravnatelj na gim¬
naziji v Celji. Spisal je tudi (1883. 1.) šolsko knjigo: »Slovenska slovnica z na¬
ukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki".

Epilog.

In tako sem dovršil nalogo, katero sem si bil postavil. V koliko se mi je po¬
srečila, sodijo naj čitatelji sami. V svoje opravdovanje bodi mi le še dovoljeno omeniti:

Obžalovati moram, da se je v naše čitanke vzelo toliko berilnih vaj nemških slov-
stvenikov ali vsaj premalo važnih slovenskih pisateljev. Mnogo imamo imenitnih in za¬
služnih pisateljev slovenskih, ki bi dotične članke bili radi nadomestili z dobrimi izvirnimi
proizvodi. In po tem takem pridobila bi bila tudi moja »Slovstvena zgodovina 11
mnogo, ter delo bi se mi bilo olajšalo. Tako sem pa z velikim trudom moral iskati
podatkov o marsikojem pisatelji, kar se mi je včasih posrečilo še le s posredovanjem in
podporo mnogih slovenskih prijateljev, na čemer jim tukaj javno hvalo izrekam!

7

50

Očitalo se mi je nekje, da je moje delo preučeno  za ljudsko šolo. A očitanje
to se mi ne zdi opravičeno. Istina je, da je moja »Slovstvena zgodovina" pisana za višje
razrede ljudskih naših šol; a tudi v teh ne zahtevamo, da bi otroci do pičice vse znali,
kar tu opisujemo. Dovolj je le jedro  pri tem ali onem pisatelji. Smešno je, če se
mi očita, da jaz od ljudskošolskega otroka zahtevam, da mi zna, katerega leta, katerega
dne se je ta ali oni pisatelj rodil in umrl. Tega še jaz pri vseh na pamet ne znam,
in tega ne zna morda niti mnog profesor — strokovnjak!  Vender, če sem se
potrudil, da sem dotične podatke oskrbel, mislim, da sem s tem ustregel mnogemu to¬
varišu in rodoljubu, ki ga veseli preučevanje slovstvene naše zgodovine, v katerem
predmetu nam je res še ledino orati! In tudi bodoči slovstveni povestničar najde v
drobnem tem delci marsikako zrnce, saj sem o marsikojih pisateljih postregel s čisto
izvirnimi  podatki; knjižica bode morda tudi učitelju, pripravljajočemu se za izpit,
dobro služila v — ponavljanje. — Nekaternikom ni bilo po volji, da sem obravnoval
o tem ali onem pisatelji, bodi si, da se jim je zdel premalo zaslužen za slovensko
mladino. A načelno moral sem govoriti o vsakem podpisanem pisatelji; jaz nijsem kriv,
ako je kak sestavek komu nevšečnega pisatelja prišel v berilo!

S tem sicer ni rečeno, da se mi je »Slovstvena zgodovina" povsod ometala. Tudi
prijazno so o njej sodili mnogi slovenski pedagogi in strokovnjaki, in to ustno in
pismeno, kar je provzročevalo, da sem vztrajal pri težavnem delu. Da ne omenjam
vseh dotičnih izjav, navajam le odlomek pisma vseučiliščnega profesorja d r. K r e k a, ki
mi je pisal iz Gradca na Štefanovo m. 1. doslovno: »Vaš namen je blag in ob enem
tudi koristen milemu narodu slovenskemu. Odlomke Vašega spisa prebiral sem z ve¬
seljem v „Uč. Tov." in odobravam tudi Vašo nakano, da se ta »Slovstvena zgodovina" o
svojem času ponatisne v posebnej knjigi". In jaz drugega ne želim, nego, da se ozna¬
čeni moj namen tudi dejanski izvrši, v kar pomozi Bog!

Pripis. Nekatere pravopisne nedoslednosti v tem delci naj se blagovoljno opro¬
stijo, ker niso na rovaš sestaviteljev.