CELJE, 2». julija 1%1
LETO XI. štev. 28
CENA IZVODU 20 DIN
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZ*
DELOVNEGA LJUDSTVA
OKRAJA CELJE
LIST IZDAJA IN TISKA
ČASOPISNO PODJETJE
»CELJSKI TISK«
(»GOVORNI UREDNIK
TONE MASLO
Generalni major Franc Kočevar-
Giril odpira vsearmijsko prven-
stvo v atletiki
Izpolnjeni
obeti
Fanfare, ki so dva dni zapored
opozarjale na slavnostno imenova-
nje zmagovalcev, so utihnile. Sta-
dion Borisa Kidriča je spet spre-
jel svoje stare obiskovalce. Naj-
večje letošnje tekmovanje pripad-
nikov Jugoslovanske ljudske ar-
made v atletiki je končano.
Letošnje vsearmijsko prvenstvo
v atletiki je upravičilo vsa priča-
kovanja. To je bila ne samo mno-
žična revija atletike, temveč tudi
miting, ki se je odlikoval tako po
svoji kvaliteti, kot brezhibni orga-
nizaciji. Slednja je bila zaupana
preizkušenemu sodniškemu zboru
AD Kladivarja. Na startu smo vi-
deli znane reprezentante in nezna-
ne atlete, ki so prav tako postav-
ljali ne samo armijske rekorde,
temveč tudi rezultate, na katere
bi bil ponosen sleherni atletski
klub v državi. Mnogi med njimi
pred vstopom v armado sploh niso
vedeli za atletiko; za tekmovanja
se niso zanimali. Zdaj se jim je od-
prl nov svet, ne samo svet voja-
škega življenja, temveč tudi svet
mikavnosti in koristnosti športa.
Po zaslugi Jugoslovanske ljudske
armade je atletika dobila dolgo
vrsto vnetih in aktivnih pripadni-
kov. Kdo je kdajkoli prej slišal za
Mičiča, Galiča in druge. Danes pa
so to atleti, ki so postavili vrhun-
ske rezultate in dosegli najboljša
mesta na tekmovanju. Prepričani
smo, da se atletiki in športu ne
bodo nikoli izneverili.
Organizatorji vsearmijskega pr-
venstva pa so mislili še na nekaj
več in ne samo na tekmovanje.
Vsem udeležencem so pripravili
zanimiv izlet v Velenje in Šoštanj.
Tajco si je nad sto petdeset pripad-
nikov Jugoslovanske ljudske ar-
made iz vseh predelov naše države
ogledalo rast rudarskega mesta ob
P>'k>, spoznali so avtomatizacijo
šoštanjske termoelektrarne, videli
so nova mesta in se spoznali z
njihovimi prebivalci. Zal, jim je
slabo vreme preprečilo obisk
Frankoiovega ter Pohorja, kjer so
se h> te' p .k lom ti soominu talcev
in padh^ borcev legendarnega ba-
taljona.
Vsearmijsko prvenstvo v atletiki
je končano.
Celje je ponosno, da je bila ta
prireditev, ki so jo pripadniki Ju-
goslovanske ljudske armade po-
svetili dvajseti obletnici revoluci-
je, prav na njegovih tleh. -mb
S slavnostnega sprejema predstavnikov JLA. Od leve: Tone Skok,
Cveto Pelko, polkovnik Franc Rojšek in Beno Krivec
Sprejem za pripadnike JLA
Predsedstvi Okrajnega ter Ob-
činskega ljudskega odbora v Cel-
ju sta v četrtek opoldne pripra-
vili sprejem za udeležence letos-
njega vsearmijskega prvenstva v
atletiki Povabljene goste, med
»Vilmi generalnega podpolkovnika
ter narodnega heroja Petra Stan-
teta-Skalo, nadalje narodnega
heroja Ivana Kovačiča-Efenko, je
* imena gostiteljev pozdravil pod
predsednik OLO Celje Cveto Pel-
ko, jim izrekel dobrodošlico ter
čestital k prazniku dvajsete ob-
letnice ljudske revolucije. Hkrati
pa je dejal, da je mesto Celje po-
nosno, ko si je Jugoslovanska
ljudska armada izbrala prav Cel-
je za kraj letošnje največje atlet-
ske prireditve pripadnikov vseh
rodov armade.
NEPOZABNO SLAVJE
Četrt milijona ljudi na
zborovanju na predve-
čer jubilejne 20 obletni-
ce vstaje slovenskega
ljudstva.
svobodoljubna, uporna
in revolucionarna ljub-
ljana se je ogrela od
toplega utripa stotiso-
cih patrioticnih src, za-
blestela v ognju sveča-
nega ognjemeta in odme-
vala v borbeni pesmi ti-
sočerih grl.
Šestina vsega slovenskega ljud-
stva se je pretekli petek zgrnila
v Ljubljano, da proslavi v srcu
svobodne Slovenije največji na-
rodni praznik, da jubilira, da da
duška svojim notranjim občut-
kom. Prišli so tudi zastopniki
bratskih republik, prišli so nosil-
ci pozdravov slovenskih manjšin
iz zamejstva. Na ogromnem pro-
storu med Celovško cesto, Tivol-
skim parkom in Cekinovim gra-
dom so se zbrali prekaljeni revo-
lucionarji, prvoborci, slavni par-
tizanski komandanti in heroji, ti-
soči borcev so se zgrnili pred ve-
ličastno tribuno. Bili so tam gra-
ditelji prvih mladinskih železnic,
cest in tovarn, prihiteli so delovni
ljudje iz vseh krajev naše raz-
cvetele, srečnejše, svobodne in
ponosne Slovenije.
Blizu 20.000 delovnih ljudi iz
celjskega okraja je z vlaki in
motornimi vozili prihajalo v
Ljubljano od jutra do popoldneva,
ko je bila Ljubljana že preplav-
ljena od ljudi vedrih obrazov. V
prisrčnih Sirecanjih tovarišev iz
borbe in akcij graditve se je v
malem manifestiralo eno samo
veliko srečanje slovenskega ljud-
stva od obal, ki jih obliva slo-
venski Jadran, do Prekmurskih
ravnin, od veličastne verige alp-
skih velikanov, do zelenih Gor-
jancev in slikovite Bele Krajine.
V partizansko Ljubljano so se
pripeljali beograjski Slovenci, tja
so po partizanskih poteh prikora-
kale mladinske brigade, ki so jih
vodili prvoborci. Ljubljana še ni-
koli ni doživela tolikšne pestrosti,
slišala toliko narečij.
Ves dan so že trajale svečane
prireditve. Podelitev nagrad na
slikarski razstavi, podelitev Ka-
juhovih nagrad, koncert v Kri-
žankah, prenovljena razstava v
muzeju NOB.
Ljubljana je bila na vseh do-
hodnih cestah prenapolnjena z
motornimi vozili. Na železniško
postajo je prišlo poleg rednih še
nad trideset posebnih vlakov ...
Vsa ta množica se je kot ne-,
usahljiva reka zlivala proti ve-
čeru na slavnostni prostor.
Bližala se je ura vrhunca sve-
čanosti ...
Ob osmi uri zvečer, ko je na
65 metrskem stolpu zažarelo u-
metno sonce, ko so žarometi ob-
sijali tribune, svetlobne in ozvo-
čevalne stolpe ter veličastno pa-
ravano rdečih in sivobelih zastav,
takrat je bil ves slavnostni pro-
stor že eno samo morje valujoče
množice. Na tribuni so se zbirali
naši najuglednejši državni, par-
tijski, družbeni in kulturni delav-
ci, delegacije iz vseh krajev dr-
žave in zamejstva.
Na tribuni za pevce se je v
nočni luči belila množica več ti-
sočih članov pevskih zborov iz vse
Slovenije, pred njimi stotine glas-
bil v rokah godbenikov združenih
godb.
Zadonele so fanfare na robu
govorniške tribune. Med množi-
co je pojenjala pesem tridesetih
mladinskih brigad, ki so plesale
kolo. Potem se je združenemu
pevskemu zboru priključilo de-
settisoče grl na slavnostnem pro-
storu — Slovenija je v dušku pe-
la pesem revolucionarjev in gra-
diteljev lepše bodočnosti — Inter-
nacionalo.
Cetrtmilijonska množica je na-
vdušeno pozdravila prvega ko-
mandanta glavnega štaba NOV
in POJ narodnega heroja, pod-
predsednika Zvezne ljudske skup-
ščine tov. Franca Leskoška-Luko,
ki je prišel pred mikrofone.
Tovariš Leškošek je v svojem
svečanem govoru opisal vso dol-
go, usodno, težko toda zmagovito
pot slovenskega ljudstva od dni
vstaje pa do današnjih svetlej-
ših dni. Obnovil je spomin na
čas, ko je delavski razred pod
vodstvom Partije stopil na čelo
borbe za narodnostno in socialno
osvoboditev. Opisal je vlogo Par-
tije, ki je organizirala slovenski
narod v enotno, množično borbe-
no gibanje, ki je že v samem za-
čeuui pokazalo, da je partizanska
vojska nepremagljiva. Spomnil se
je žrtev pobesnelih okupatorjev
in zločinskih početij bele garde.
Posebej je opisal vlogo junaške
Ljubljane, rast ljudske oblasti,
zadnjih bojnih naporov in zmage.
V drugem delu je njegov govor
vseboval uspehe po vojni, nove
perspektive delovnega ljudstva v
komunalnem sistemu in družbe-
nem upravljanju, naše uspehe v
boju za mir in tvorno sodelova-
nje, vodilno vlogo Jugoslavije v
gibanju nevezanih držav in konč-
no poudaril, da smo ponosni, da
bo zgodovinska konferenca ne-
blokcfvskih držav v Jugoslaviji.
Po končanem govoru je sledil
slavnostni koncert borbenih in
delovnih pesmi, ki so ga izvajali
združeni pevski zbori in godbe
pod vodstvom Radovana Gobca.
Temu sporedu pa je sledil veli-
časten ognjemet, kakršnega v na-
ši domovini gotovo še nikoli ni
bilo. Razigrana množica pa je
slavila jubilejni praznik še pozn*
v noč, saj so se po vsej Ljubljani
odvijali kulturni in zabavni spo-
redi, tako na slavnostnem pro-
storu, na glavnih trgih, na gradu,
v Križankah in obeh osrednih
umetniških gledaliških hišah.
Bil je nepozaben in veličasten
praznik.	J. Kr.
Ko so iz večtisoč grl zadonele borbene ipartizanske pesmi, so mnogi v nepregledni množici peli
z njimi, ko se je nebo odprlo in sesulo nad Ljubljano ognjene slap ove in dež, jim je zastal dih...
Prvi komandant NOV in PO Slo
venije heroj Franc Leskošek-
Luka med govorom
srbija : hrvatska :
slovenija
v atletiki
Konec tedna, v soboto 29. in
v nedeljo 30. julija bo na sta-
dionu Borisa Kidriča zanimiv
t robo j moških in ženskih re-
prezentanc Srbije, Hrvatske
in Slovenije v atletiki. Med-
tem, ko se bo tekmovanje v
soboto začelo ob petih, se bo
v nedeljo nadaljevalo ob šti-
rih popoldne.
Troboj republiških repre-
zentanc Srbije, Hrvatske in
Slovenije v atletiki sodi v
vrsto najkvalitetnejših in naj-
bolj zanimivih atletskih tek-
movanj v državi sploh, saj bi
ga lahko imenovali tudi dr-
žavno prvenstvo v malem.
CELJANI - DRUGI
V počastitev 20-letnice revolucije je
bil v soboto dopoldne v Celju šahovski
brzotnrnir reprezentanc slovenskih mest
Med šestnajstimi ekipamii š a kis to v so
Celjani zasedli častno drugo mesto s
52 točkami za Mariborom, ki jih je do-
segel 57 in pol. Tretje mesto je pripad-
pol. 5. Slovenj Gradec 49, šesto Celje
lo Domžalom 51 in pol, 4. Ptuj I. 42 in
II. 59 in pol itd.
Skupno delo - vir uspehov
s seje občinskega odbora
szdl v konjicah
Na zadnji seji Občinskega odbo-
ra SZDL v Konjicah so med dru-
gim razpravljali o delu osnovnih
organizacij. Iz poročil njihovih od-
bornikov je bilo očitno, da so no-
voizvoljeni odbori krajevnih orga-
nizacij SZDL v večini primerov
dobro prijeli za delo, da pa so še
vedno nekateri, zlasti v manjših
krajih, kjer ni viden napredek.
Zlasti dobro so začeli v Vitanju,
kjer se močno pozna sodelovanje
odbora krajevne organizacije So-
cialistične zveze z ostalimi druž-
benimi činitelji. Podobne uspehe
beležijo v Zrečah, saj je v zad-
njem času prav po zaslugi politič-
nih organizacij zaživela stanovanj-
ska skupnost.
Ko so analizirali delo sekcij, so
ugotovili, da so bile sicer ustanov-
ljene, da pa njihove aktivnosti še
ni opaziti. Edino mladinska sek-
cija pri odboru SZDL v Zrečah se
lahko pohvali, da ji je uspelo po-
staviti na lastne noge mladinsko
organizacijo. Bolje so ocenili delo
podružnic v Konjicah in Zičah.
V razpravi so odborniki iz Zreč
povedali, da bodo letos dobili naj-
manj petdeset novih članov SZDL.
Udeleženci iz nekaterih drugih
krajev pa so dejali, da še vedno
prevladuje mnenje, da je dovolj,
če je v organizaciji SZDL včlanjen
le hišni gospodar, ne pa tudi ostali
družinski člani. Odbornik iz Zbe-
lovega je poročal, da imajo precej
težav zaradi neredne dostave kru-
ha.	V. L.
Analize političnega dela v
Žalcu
Komisija za ideološko politično
izobraževanje pri občinskem ko-
miteju ZKS v Žalcu je v teh dneh
analizirala rezultateazobraževanja,
pri čemer je ugotovila, da so ti
boljši od (tistih, ki so jih dosegli v
pretekli sezoni. Predvsem so bili
programi pestrejši, udeležba pri
ideološko političnem izobraževa-
nju pa večja.
Ideološko politična vzgoja je po-
tekala predvsem v dveh oblikah:
ob večernih političnih šolah za ko-
muniste in mladinski politični šoli
in predavanjih za politični aktiv,
komuniste in člane SZDL. Večer-
ne politične šole so delale v Libo-
jah, Žalcu, Polzeli in Preboldu.
Vpisanih je bilo 129 slušateljev,
uspešno pa jih je končalo 89. Med
njimi je bilo največ delavcev in
uslužbencev, polovica pod 30 in po-
lovica nad 30 let starosti. Po stažu
v članstvu ZK so bili slušatelji v
glavnem mlajši in tudi prediz-
obrazba je bila različna. Vsi pa so
pokazali zanimanje za politične
probleme, s katerimi se srečujejo
v praksi, kakor tudi spoznanje, da
jim bo poglobljeno politično zna-
nje potrebno pri njihovem nadalj-
njem delu.
Takšno mnenje so izrazili tudi v
anketi, kjer so poudarili potreb-
nost političnih šol, učinkovitost
takega izobraževanja, saj so neka-
teri spoznali šele v šoli, kako po-
manjkljiva je bila njihova politič-
na izobrazba in priznali, da se z
njo niso mogli uspešno lotevati
vsakdanjih političnih problemov.
Čeprav bi v prihodnje kazalo pro-
gram političnih šol skrčiti zlasti v
nekaterih manj važnih poglavjih
in celotno snov navezovati na kon-
kretno prakso pri nas, bi v glav-
nem naj program teh šol vendarle
ostal tak, kakršen je bil dosedaj.
Z izpolnitvijo z nekaterimi dodat-
nimi temami bi bil preobširen, saj
je take teme mogoče naštudirati
tudi izven okvira šole. Za pravil-
no razumevanje sodobne politične
problematike pa je poznavanje po-
litične ekonomije, znanstvenega
socializma, zgodovine delavskega
gibanja in ekonomike FLRJ nujno
potrebno.
Kar zadeva trajanje politične
šole, bi bilo treba v prihodnji se-
zoni študij nekoliko skrajšati in ga
osredotočiti zlasti na zimske me-
sece, tako da bi ga zaključili mar-
ca. Razmisliti pa bi kazalo tudi o
nadaljevanju študija tistih komu-
nistov, ki so politično šolo končali.
Posebno vprašanje je množično
ideološko politično izobraževanje,
ki je potekalo v obliki posameznih
predavanj za člane ZK, politični
aktiv in ostale člane SZDL. Vsega
skupaj je bilo po vaseh 64 preda-
vanj, po podjetjih pa 90. To je zelo
lepa številka, čeprav število vseh
predavanj ni bilo doseženo in tudi
obisk ni bil najboljši. Ponekod so
program izobraževanja opustili
prav po krivdi komunistov, zato
bi kazalo razmisliti tudi o tem, kdo
naj bi v bodoče vodil družbeno
politično izobraževanje in ali naj
bi ustanovili posebne izobraževal-
ne centre iz predstavnikov raznih
družbenih organizacij, ki bi skr-
beli za izvajanje programa ali naj
to nalogo opravi SZDL s pomočjo
svoje sekcije za izobraževanje, ki
bi jo ustanovila?
J. G.
za čas od 27. jalija do 6. avgusta
Okrog 28. julija dvodnevno iz-
boljšanje vremena, drugače bo
do 1. avgusta prevladovalo de-
ževno in hladno vreme. Po 1. av-
gustu izboljšanje, le okrog 5. av-
gusta bodo kraj«vne nevihte.
©CELJSKI TEDNIK ŠTEV. 28 — 28. julija 1961
-
Predsednik naše države je na
Dan borca, ko se naši narodi spo-
minjajo strahot okupacije in epo-
peje naše narodnoosvobodilne bor-
be, v svojem govoru povedal tudi
svoje misli o svetovnem položaju
in je pri tem označil kot glavno
nevarnost za mir remilitarizacijo
Zahodne Nemčije in kratkovidno
politiko nekaterih zahodnih držav,
ki spominja na njihovo politiko
pred letom 1939. Ugotovil je, da
se ogromna večina človeštva s ta-
ko politiko ne strinja in da bodo
države, med njimi Jugoslavija kot
ena od vodilnih, ki so'zoper tako
brezglavo politiko, storile vse, kar
se da storiti za mir, pri čemer je
mislil na konferenco nevezanih
držav v Beogradu letošnjo jesen.
Njegova analiza svetovnega polo-
žaja je po svetu močno odmevala,
izčrpno so jo ekscerpirali celo an-
gleški »Times«, pa tudi nemški in
avstrijski listi.
Velike zahodne države se zelo
težko odpovedujejo svojim impe-
rialnim sanjam in zato tudi vodijo
še danes tako politiko, ki nas spo-
minja na predvojno.
Klasično imperialistično potezo
so v Kuvaitu naredili Angleži.
Sprovocirali so Irak, da je sprožil
vprašanje aneksije Kuvaita, ku-
vaitski šejk Abdalah el Salem se
je zatekel k njim po pomoč in zdaj
leti in pluje ta »pomoč« v Perzij-
ski zaliv, ne zaradi kake senti-
mentalnosti do državice, ki je
manjša od Slovenije, marveč zara-
di petroleja. Kuivait je zrasel v 15
letih in kuvaitski šejk je tako bo-
gat, da je celo londonski občini po-
sodil 10 milijonov funtov, njegov
denar pa predstavlja velik odsto-
tek skupnih rezerv britanske za-
kladnice. Dežela sama je v 15 le-
tih postala najbogatejša na svetu
in krije 38 odstotkov britanskih
potreb po nafti, četrti producent
nafte za ZDA, SZ in Venezuelo. Če
bi Kuvait prišel v Irak, bi se se-
veda njegovo bogastvo razteklo po
Iraku, kar bi bilo slabo za šejka,
slabo pa tudi za Anglijo, ki v Ira-
ku že dolgo nima tistega položaja,
kakršnega bi si zaradi nafte žele-
la imeti, poleg tega pa bi bila v
tem primeru 50 % odvisna od ira-
ške nafte. Skratka, petrolejska
vojna? Najbrž ne, kajti vse kaže,
da so Angleži pozabili na Arabsko
ligo, ki ji ni prav nič po godu an-
gleško orožje v Kuvaitu. Pred
Varnostnim svetom se je pokazalo,
da so pretiravali antagonizem med
Z AR in Irakom. Irak ne bo izsto-
pil iz lige, Kuvait najbrž ne bo
sprejet v ligo, arabske države se
bodo potrudile, da bodo ta spor
med seboj uredile. Če ga bodo na
škodo novi angleški okupaciji Ku-
vaita, potem bo to samo eno zna-
menje več, da se časi kolonializma
ne vrnejo več, tudi na željo ku-
vaitskega šejka ne.
SZ in DR Koreja sta sklenili do-
govor o prijateljstvu, sodelovanju
in medsebojni pomoči. Verjetno je
to v zvezi s protikomunistično hi-
sterijo, ki jo ženo ZDA v Južni
Koreji. Potem ko so v Laosu izgu-
bili dve tretjini ozemlja, se jim je
zdelo potrebno, da utrjujejo svoj
politični položaj na Koreji. Dr.
Čang, ki je prišel na vlado z dr-
žavnim udarom, za katerim je stal
Pentagon, je bil aretiran, češ da
je vzdrževal zveze s severno-ko-
rejskimi komunisti. Drug državni
udar je postavil na vlado Jung
Cainga, ta pa je pred kratkim od-
stopil, češ da nima dovolj izkušenj.
Hruščev ob pogodbi s Severno Ko-
rejo gotovo ni brez neposrednega
vzroka zatrdil, da bo SZ z vsemi
■silami podprla DR Korejo, če bo
napadena. Napad na Korejo je na-
pad na SZ. Pri tem je ostro napa-
del ameriško-japonski sporazum
in vso daljnovzhodno ameriško po-
litiko v Koreji, Formozi, Vietna-
mu, pa tudi v Iraku. SZ je dala
DR Koreji tudi kredite iz kvote,
ki 7o ima SZ določeno za tehnično
pomoč Aziji, Afriki in Latinski
Ameriki. Ta skupna sredstva so
znatna, znašajo dve milijardi in
350 milijonov dolarjev.
V Kongu se stvari spet ustav-
ljajo. Sklicanje parlamenta je šlo
mimo najbrž zato, ker ni zadostne
garancije za varnost, separatistič-
ne sile so spet na delu. Mobutu in
Čombe se za centralno oblast pač
m moreta ogrevati, dovolj pa je
sil, ki ju podpirajo, čeprav niso
vidne. Stroški OZN za Kongo pa
rastejo, narasli so že na 100 mili-
jonov dolarjev. Denar pa ni bil
porabljen za tiste cilje, ki bi jih
lahko potrdila Ustanovna listina
te mednarodne organizacije.
T. O.
CELJE JE PRAZNOVALO
20. JULIJ
V počastitev dvajsete obletnice ljudske
revolucije ter praznika celjske občine so bile
v četrtek, 20. julija v mestu Ob Savinji šte
vilne proslave in prireditve, kot otvoritev ga-
silskega doma poklicne čete, otvoritev raz-
stave načrtov in maket za novi kulturni cen-
ter, skupna slavnostna seja ljudskega odbora
celjske občine in Občinsikega odbora Zveze
borcev, slavnost ob zaključku regulacijskih
del na Savinji ter odkritje spomenika spla-
varju in nazadnje še žalna svečanost pri novi
grobnici na Golovcu.
PROSLAVE-
SPODBUDA ZA NOVE
DELOVNE USPEHE
SKUPNA SLAVNOSTNA SEJA OBČINSKEGA LJUDSKEGA
ODBORA TER OBČINSKEGA ODBORA ZVEZE BORCEV —
STANOVANJA ZA BORCE — NA NATEČAJU ZA IDEJNO
PROGRAMSKE OSNUTKE NEKATERIH OBJEKTOV KUL-
TURNEGA CENTRA STA PRVO NAGRADO DOBILA IN-
ŽENIRJA ARHITEKTURE BRANKO IN IVAN KOCMUT —
MOŠKI KOMORNI ZBOR, STANE TERCAK IN FRAN ROŠ,
PRVI NAGRAJENCI SKLADA »SLAVKA SLANDRA«
To je bila slavnostna seja v
pravem pomenu besede. K temu
je v nemajhni meri pripomogel
dnevni red, pa tudi udeležba naj-
vidnejših predstavnikov javnega
in političnega življenja, ljudskih
poslancev, častnih meščanov, bor-
cev in aktivistov in prav posebno
še edinega preživelega komandir -
ja Prve celjske čete, generalnega
podpolkovnika Petra Stanteta-
Skale.
Sejo je začel predsednik ljud-
skega odbora Franc Rupret. Ko
je govoril o pomenu dvajsete ob-
letnice revolucije ter prazniku
celjske občine, je še dejal, da so
bili na celjskem območju letos
doseženi veliki uspehi. To še po-
sebej velja za investicijsko de-
javnost. Navzlic temu pa se ob-
čina bori še z marsikaterimi te-
žavami. Vse bomo lahko prema-
gali, je dejal, če nas bo pri delu
spremljala takšna revolucionar-
nost, kot je bila značilna za borce
za svobodo. Zato, je končal to
misel, naj bodo proslave spodbu-
da za nove delovne uspehe.
Nato so izvolili delegacijo od-
bornikov, ki je ponesla k spome-
niku na Slandrovem trgu venec.
V nadaljevanju zasedanja je o
izvajanju sklepov zadnje slav-
nostne seje poročal podpredsednik
Beno Krivec. Ugotovil je, da se
sklep o gradnji in dodeljevanju
stanovanj bivšim borcem uspeš-
no izvaja. Samo do letošnjega le-
ta so rešili 80 stanovanjskih pri-
merov za tiste borce, ki niso v
delovnem razmerju. Letos pa bo
za vse skupaj urejenih še 89 sta-
novanj. Lep delež pri tem bo imel
ljudski odbor. Navzlic temu pa je
še okoli 125 primerov, ki jih bo
treba rešiti. Zato je tov. Krivec
apeliral na delovne kolektive naj
vložijo še več sredstev za grad-
njo stanovanj za borce NOV. Kot
zrcalo skrbi za življenjske prob-
leme bivših borcev je začel pri
ljudskem odboru z delom tudi re-
ferat za borce NOV.
Zatem je predsednik sveta za
gradnje in komunalne zadeve
Slavko Kukovec seznanil udele-
žence slavnostne seje z izidom
natečaja za idejno programske
osnutke nekaterih objektov (pri-
reditvena dvorana, kino dvorana,
dom Svobode in Delavska uni-
verza, glasbena šola, otroško vz-
gojni center ter moderna galeri-
ja) v novem kulturnem centru
Celja. Med tremi predloženimi
deli je žirija sprejela in nagradi-
la le osnutek, ki sta ga izdelala
inženirja arhitekture iz Maribora
Branko in Ivan Kocmut. Za to ji-
ma je predsednik Franc Rupret
izročil nagrado v višini enega mi-
lijona dinarjev.
Da bi se gradnja kulturnega
centra razvijala najbolj smotrno,
je ljudski odbor sprejel še skle-
pe, po katerih se zemljišče, na ka-
terem bo zgrajen ta center že v
naprej rezervira edinole za to
gradnjo, nadalje, da je treba
gradnjo kulturnega centra izva-
jati le na osnovi nagrajenega
projekta in končno, da naj po-
drobne načrte za ta dela v bo-
doče izvajata le inženirja Bran-
ko in Ivan Kocmut.
Ob zaključku zasedanja je o
izidu prvega razpisa za podelitev
nagrad sklada »Slavka Šlandra«
poročala predsednica sveta za
kulturo in znanost Marica Zor-
kova. Na predlog strokovne ko-
misije so nagrade sklada »Slav-
ka Šlandra« sprejeli: prvo nagra-
do v višini 200.000 dinarjev Moš-
ki komorni zbor, dve drugi na-
gradi po 100.000 dinarjev pa Sta-
ne Terčak in Fran Roš. Utemelji-
tev in sklep o podelitvi teh na-
grad so odborniki in gostje spre-
jeli z dolgotrajnim ploskanjem.
Ko pa je tov. Zorkova objavila
drugi razpis za podelitev nagrad
sklad »Slavka Šlandra« je zlasti
povabila k sodelovanju gospodar-
stvenike, medicinske in druge de-
lavce, katerih dela lahko prav ta-
ko pripomorejo k razvoju celjske
občine.
Prvi nagrajenci sklada »Slavka Šlandra«. Od leve: Crepinšek,
Jereb in Gajšek kot zastopniki Komornega zbora, nato Stane
Terčak in Fran Roš. Na desni: podpredsednik ObLO Celje Roman
Boben jim čestita k podelitvi visokih priznanj
Inženirja arhitekture Branko in Ivan Kocmut iz Maribora
Razstava načrtov in maket
za novi kulturni center
V četrtek dopoldne se je pred-
dverje velike dvorane Narodnega
doma spremenilo v razstavni pro-
stor, kjer so uredili načrte in ma-
kete nagrajenega osnutka iz na-
tečaja za izdelavo idejno program-
skih osnutkov za nekatere objekte
bodočega kulturnega centra Celja.
Tu so bili zbrani načrti in make-
te, ki sta jih izdelala inženirja ar-
hitekture Branko in Ivan Kocmut
iz Maribora in sicer za veliko pri-
reditveno dvorano, nadalje za kino
dvorano, za dom Svobode in De-
lavsko univerzo, za glasbeno šolo,
otroško vzgojni center ter za mo-
derno galerijo.
Stioški za regulacijo Savinje
so se že amortizirali med gradnjo
Spomenik
splavarju
V imenu odbora za proslavo 20-
letnice vstaje ter praznika celjske
občine je slovesnost ob zaključku
regulacijskih del na Savinji začel
predsednik Občinskega odbora
SZDL Drago Špendl, zatem pa je
predsednik ljudskega odbora celj-
ske občine Franc Rupret govoril
o pomenu regulacije reke, ki je
prizadejala mestu toliko skrbi,
gorja in škode.
Savinja je čestokrat prestopala
svoje bregove, največje poplave
pa so bile 1901., 1926., 1933. in
1954. leta. Samo zadnja katastro-
falna poplava je prizadejala okoli
štiri milijarde dinarjev škode in
terjala sedem človeških žrtev.
Regulacija Savinje v tako ime-
novanem celjskem ovinku je bila
izvršena v dveh etapah. Za regu-
lacijo prvega dela (920 m) je bilo
potrošenih 239 milijonov dinarjev.
Istočasno s temi deli je bil zgra-
jen tudi nov železniški nasip ter
postavljen nov železniški most kot
provizorij. Regulacijo druge etape
je izvrševala zagrebška Hidroteh-
na. Za dolžino 1730 metrov reguli-
rane in poglobljene struge je bilo
potrošenih 435 milijonov dinarjev.
Zdaj je Savinja regulirana do iz-
liva Ložnice vanjo.
Navzlic ugodnemu stanju pa re-
gulacijska dela v Celju še nis®
končana. Treba bo ukrotiti še ne-
katere potoke, ki prav tako ogro-
žajo mesto s poplavami.
Stroški za regulacijo Savinje so
se povrnili že v letih izvrševanja
tega največjega in najhvaležnejše-
ga komunalnega dela. Samo v
zadnjih treh letih je voda Savinje
osemkrat tako narasla, da bi po-
vzročila še večje poplave kot 1954.
leta. Vendar do katastrofe ni pri-
šlo, ker je poglobljena in regulira-
na struga lahko sprejela in odva-
jala odvišne količine vode. Tako
je regulirana reka obvarovala me-
sto pred velikansko škodo.
Ob koncu slovesnosti je tov. Ru-
pret odkril spomenik splavarja, ki
je nekoč dajal tako značilen pečat
reki, ki se "ne mimo celjskega
meta. Kip je delo akademskega ki-
parja Borisa Kalina, stoji pa pred
brvjo, ki vodi iz Muzejskega trga
v park.
Petek 21. julija
NA TISKOVNI KONFERENCI v Dr-
žavnem sekretariatu za blagovni pro-
met je predsednica sveta za turizem
Milka Kufrin dejala, da je letos znaten
del gostinskih zmogljivosti neizkoriščen
in da so sedanje cene previsoke celo za
tuje goste.
Sobota, 22. julija
NA VELIKEM partizanskem slavju v
Žužemberku je govoril podpredsednik
Glavnega odbora zveze borcev NOV
Slovenije Janko Rudolf. Proslave se je
udeležilo okoli 50.000 ljudi, ob tej pri-
ložnosti pa so odkrili spomenik 1.200
padlim borcem. Med gosti so bili tudi
Aleksandar Rankoviic, Miha Marinko,
Franc Leskošek, Boris Kraigher in dru-
gi.
Nedelja, 23. julija
V	POČASTITEV dneva vstaje in 20-
letnice revolucije je bila na Goriškem
vrsta pomembnih proslav. Tako so v
Kanalu uredili grobnico padlih borcev,
spomenik padlim pa so odkrili v Opat-
jem selu in v Brdcih.
Ponedeljek, 24. julija
OKOLI 1200 pionirjev iz več krajev
Hrvatske je krenilo na pohod na Ko-
za ro.
Torek, 25. julija
V	KERESTINCU pri Zagrebu je zače-
la obratoval; nova tovarna svinčenih
proizvodov in aluminijaste embalaže za
potrebe gradbene, kemične in živilske
industrije.
Sreda, 26. julija
V	POČASTITEV 27. JULIJA, dneva
vstaje hrvatskega naroda ter 20-letnice
revolucije, je bil v Zagrebu miting, na
katerem je govoril sekretar CK ZK Hr-
vatske dr. Vladimir Bakarič.
Tovariš Jože Marolt izroča ključ novega doma komandirju po-
klicne gasilske čete Antonu Spesu
NOV
DOM
celjskih
gasilcev
Poki ;cna gasilska četa je za
peto obletnico svojega uspešnega
dela sprejela najlepše darilo —
nov dom, ki ji daje vse možno-
sti, da se razvije v Zavod za
požarno in varnostno službo, je
med drugim v otvoritvenem go-
voru dejal predsedaik gradbe-
nega odbora inž. Ivan Vrečar, ki
bo predvsem proučeval sodobne
preventivne mere, vzgajal kadre,
proizvajal opremo in zlasti še
čuval družbeno lastnino.
V novem domu celjske poklicne
gasilske čete ob Dečkovi cesti so
vsi potrebni prostori za gasilce.
Zazidava pa daje tudi možnost,
da se poveča garaža in tudi
spalni prostori. V tem domu so
dobiti svoj kotiček občinska in
okrajna gasilska zveza ter Gor-
ska reševalna služba. Na severni
strani je perišče cevi s stolpom,
za temi objekt|i pa v gradnji
dvoje družinskih stanovanj za
komandirja in skladiščnika, ki
morata bivati v neposredni bli-
žini.
Zatem je spregovoril predsed-
nik okrajnega sveta za notranjo
politiko Jože Marolt, ki je opo-
zoril na skrb za požarno varno-
stno službo in zato na težnjo po
najboljšem delu poklicne gasil-
ske enote v Celju. Po njeni za-
slugi je bila večina požarov u-
gašena že v začetni fazi.
Prav zato je bila tudi po-
vzročena škoda minimalna. Sicer
pa je poklicna gasilska četa o-
pravila 290 intervencij in obva-
rovala pred uničenjem nad 5.2
milijarde dinarjev premoženja.
Spiiličo dosedanjih neprimernih',
prostorov, je bila gradnja_ no-
vega doma povsem utemeljena.
V novih prostorih bo poklicna
gasilska četa lahko še bolj iz-
boljšala in razširila svojo de-
javnost. Več kot doslej bo lahko
pomagala tudi prostovoljnim ga-
silskim društvom, zlasti pa in-
dustrijskim gasilskim enotam pri
organizaciji požarno varnostne
zaščite, organizirala predavanja,
seminarje ter bolj smotrno vzga-
jala ne le lasten kader, temveč
tudi naraščaj gasilske organiza-
cije na sploh.
S tem, ko smo forsirnli grad-
njo doma za poklicno gasilsko
četo, je še dejal tov. Marolt, ni-
kakor nismo zanemarjali ali za-
postavljali prostovoljna gasilska
društva. Nasprotno, dobro nam-
reč vemo, da bo požarno var-
nostna služba uspesno opravila
svoje naloge v okraju le tedaj,
če bodo poleg poklicne enote,
tudi prostovoljna gasilska dru-
štva s svojo opremo, znanjem in
sposobnostjo članov učinkovito
delovala ne samo z operativnimi
posegi, temveč predvsem z pre-
ventivnimi ukrepi. Prav v tem
pa jim bo poklicna četa lahko
nudila največ pomoči. V tej zve-
zii bi rad opozoril še na krepitev
matičnih društev v občinskih
središčih. Temu primerno bi bilo
treba urediti tudi način finan-
siranja. Koncentracija finančnih
sredstev, moderne gasilske opre-
me, orodja, kadrov itd. v večjih
in za področja občin pomemb-
nejših društvih je prvi pogoj za
izboljšanje požarno varnostne za-
ščite sploh.
Svoj govor pa je končal z be-
sedami: Ko danes izročamo ta
dom, v katerega je družba vlo-
žila nad 120 milijonov dinarjev
namenu, vas poklicni gasilci
prosim, da ga vestno čuvate in
smotrno uporabljate.
Nato je izročil dom v uporabo
in upravljanje komandirju po-
klicne čete Antonu Špesu.
Ob zaključku slovesnosti sta
celjski poklicni četi čestitala in
ji zaželela kar največ uspehov
še predsednik Gasilske zveze
Slovenije Matervž Hace ter za-
stopnik Okrajne gasilske zveze
iz Krapine.
Predsednik občine Franc Rupret odkriva spomenik splavarja
^^^ CELJSKI TEDNIK ŠTEV. 28 — 28. julija 1961
MINUTA TIŠINE
Z vseh strani so se po meh-
kih in komaj nasutih poteh
vile proti vrhu Golovca dolge
kolone ljudi, tihih in nemih.
Več tisoč jih je prišlo, da po-
častijo spomin 114 padlih ju-
nakov, ki so našli svoje skup-
no, zadnje bivališče v novi
grobnici.
Minuta tišine ...
Sto štirinajst padlih borcev
leži v tej grobnici, med njimi
enainštirideset znanih juna-
kov, je dejal član Občinskega
odbora Zveze borcev Milan
Loštrk v spominskem govoru.
Tu je našel svoj poslednji
dom tudi narodni heroj Janko
Stariha, eden izmed organi-
zatorjev osvobodilnega giba-
nja v Beli Krajini, ki je pa-
del sedmega novembra 1942.
Ista na Dobrovljah.
Minuta tišine ...
Zdaj so združeni, kot so bili
takrat, ko so šli v borbo proti
okupatorju.
Za enake možnosti šolanja na srednjih in visokih šolah
Kreditiranje namesto štipendiranja
Je dosedanji način štipendiranja
dober? Je vsklajen s principi naše
socialistične ureditve in neposred-
ne demokracije? Je dovolj vzpod-
buden za mladino, ki študira?
To so vprašanja, ki se pogosto
pojavljajo. Zlasti pa v zadnjem ob-
dobju, ko se vse živahnejše raz-
prave o tem problemu nagibajo v
korist novih misli in predlogov. Ze
samo to, da se je porodila ideja
o kreditiranju materialnih pogo-
jev za študij je dokaz, da doseda-
nji sistem ne zadovoljuje.
To je tudi res.
NEGATIVNE POSLEDICE
DOSEDANJEGA NAČINA
ŠTIPENDIRANJA
Nezdravi pojavi kot posledica
dosedanjega načina štipendiranja
niso kakšno senzacionalno odkrit-
je. Nasprotno! Tako vsakdanji in
očividni so, da vsakdo lahko najde
ilustrativne primere v svoji nepo-
sredni okolici. Naj naštejemo sa-
mo nekaj značilnosti:
# Pri pregledu seznama štipen-
distov smo lahko ugotovili, da je
mnogo primerov neupravičenih
štipendij. Dobivajo jih študentje iz
družin, ki imajo nadpovprečno
visoke dohodke. Da celo taki, ki
trenutno služijo vojaški rok, do-
bivajo štipendije.
O Štipendije dobijo študenti, ki
so »na praksi« v tujini, taki ki že
celo večnost niso videli univerze
od znotraj, taki ki sploh ne vedo
kje je podjetje, ki jih štipendira
in kako ustvarja tisti kolektiv
sredstva za vzgojo kadrov.
O Mnoga podjetja — ponekod
je to zelo v redu urejeno — delijo
štipendije po izraziti protekciona-
ški liniji, po načelih »roka roko
umiva«, po zvezah, položaju star-
šev itd.
#	Geslo, da naj bi dobili šti-
pendije študentje višjih letnikov in
absolventi, naj bi bilo »rentabil-
nejše«. V resnici mnogokje prav
tak princip podaljšuje eksistenčno
dobo večnih študentov in že zares
starih bajt.
#	In končno najvažnejše! Kdo,
to bi želeli zvedeti, je recimo v
Celju tako avtoritativen in vse-
stransko izobražen forum ali ose-
ba, ki bi mogla popolnoma pravič-
no in daljnovidno presoditi, komu
naj štipendija pripada.
Ni nam treba dolgo iskati in na-
šli bomo še bolj drastične pojave.
Take, ko štipendija ponekod po-
meni »blagajne za benzin«, dru-
god spet »napitnino« ob mnogo
večjih dohodkih od doma in stran-
skih ter priložnostnih zaslužkov, ki
pa se nabirajo na račun podaljša-
ne »inkubacijske dobe« bodočega
strokovnjaka itd.
KAJ OBETA SISTEM
KREDITIRANJA
Q V prvi vrsti nudi vsem enake
pogoje. Izključuje zveze, protekci-
jo, sorodstvene in stanovske linije.
9 Nadalje je tak sistem vzpod-
budnejši za študente same, kajti
krajši bo čas študija, manjša bo
kreditna vsota. Hkrati pa bo kre-
ditiranje dvignilo iz pasivnega od-
nosa tiste starše in sorodnike, ki
so zdaj menili, češ, kaj nam mar
za družbena sredstva.
® Izredno pomemben pa bo si-
stem kreditiranja za boljši nivo
bodočih visokostrokovnih kadrov,
ker bosta na ta način edino inte-
ligenčna stopnja in prizadevnost
študenta samega pogoj za pridobi-
tev višje in visoke izobrazbe in od-
govarjajočega delovnega mesta.
Da se še nekoliko pomudimo pri
tem:
Na današnji stopnji družbenega
razvoja, v pogojih neposredne so-
cialistične demokracije moramo
tudi na tem področju opustiti pre-
živele oblike in vsebino. Ne more-
mo več dopuščati, da bi se v ne-
dogled ohranjal način subjektiv-
nega razlikovanja že vnaprej. Kdo
more zagotoviti, da le v družinah
inteligentov raste dobra inteligen-
ca? Kdo lahko zanesljivo ve, da
bosta X in Y odlična strokovnjaka,
A in B pa ne? In ker zaenkrat vsi
ne moremo biti na visoko strokov-
nih položajih, čemu potem ne bi
vsak, ki z visoko izobrazbo doseže
tudi visoke osebne dohodke, nekaj
k temu prispeval?
Velika večina proizvodnih de-
lavcev danes dobro ve, da se z od-
ločitvami za večje vlaganje v pro-
izvodnji odrekajo delu osebnih do-
hodkov. Vedo pa tudi, da rekon-
strukcija, avtomatizacija, razširi-
tev proizvodnje pomenijo večje
dohodke v prihodnosti.
Ali je potemtakem kreditiranje
materialnih potreb v času šolanja
kaj drugega kot vlaganje enakega
pomena?
PRISLUHNIMO, KAJ PRAVIJO
O TEM NAŠI DELOVNI LJUDJE
Začnimo brez uvoda. Tovariš
Marinček, ki ima okoli 16.000 di-
narjev mesečnih osebnih dohod-
kov pravi:
»Imam tri sinove. Vseh treh bi
ne mogel vzdrževati do konca štu-
dija na visoki šoli. Za to bi moral
imeti daleč večje dohodke. Štipen-
dijo bi dobil kvečjemu za enega.
Zdaj naj bi se odločil, kateremu bi
pomagal do visoke kvalifikacije.
Naj izbiram, delam razliko med
njimi? Zato sem za kreditiranje.
Starejši že študira. Tudi on se stri-
nja, da me ne bo obremenjeval.
Najeli bomo kredit...«
Ali besede Tinice Kožar iz To-
pra:
»Imam okoli 10.000 dinarjev do-
hodkov. Rada bi šla na tekstilni
tehnikum. Podjetje je sklad za
vzgojo kadrov že izčrpalo. Druge
možnosti nimam. Ce bo uspelo, o
čemer govorite, bom takoj vzela
kredit. Po končani šoli bi imela
vsaj 18.000 dinarjev dohodka. Če
bi vračala dolgoročni kredit, bi bi-
la še vedno za 5 tisočakov na bolj-
šem ...«
Kako razumljivi so razlogi tova-
riša Marinčka in kako prepričljiva
je računica Kožarjeve. Kaj bi nam
povedali tisti, ki študirajo izredno,
ki izkoristijo zadnje urice proste-
ga časa, ki žrtvujejo družinsko in
osebno ugodje, pa so brez štipen-
dij.
Vsi ti in še mnogo drugih razlo-
gov govori v prid predlogu o kre-
ditiranju študija na visokih in
morda tudi na srednjih šolah.
V CELJSKI OBČINI JE
DOZOREL NOV PREDLOG
V celjski občini se ideja o kre-
ditiranju namesto štipendiranja
vse bolj uresničuje. Na jesen ne
bodo več razpisali štipendij in štu-
dente, ki so štipendije doslej dobi-
vali bodo napotili, da si preskrbijo
dolgoročni kredit za študij. Obči-
na predvideva, da bo v ta namen
dala banki na razpolago okoli 7
milijonov.
Poleg tega v celjski občini pre-
cej razmišljajo tudi o tem, da bi
najboljše študente, ki pridno in v
predvidenih rokih končajo študij
in ki poleg strokovnosti dosežejo
tudi ustrezen družbeno-politični
nivo, nagradili s tem, da jim po
dovršeni diplomi enostavno črtajo
kreditni dolg. To v materialnem
pogledu ni nič drugega kot štipen-
dija, po vsebini pa daleč napred-
nejša in realnejša oblika, ker tu
ne gre več za subjektivno razliko-
vanje vnaprej, temveč za potrditev
in nagraditev že obstoječega re-
zultata in razlik pri prizadevanjih
posameznikov.
Morda bi navedli v glavnih po-
tezah še to, kako bi potekalo kre-
ditiranje. Kredit bi bil dolgoročen.
Kreditiranec bi ga dobival v me-
sečnih obrokih kot doslej štipen-
dijo skozi štiri leta ali kolikor pač
traja študij na različnih fakulte-
tah, vračevanje pa bi se začelo ob
nastopu službe in bi rtajalo okoli
12 let.
Čeprav je naš sestavek le pri-
spevek k razpravam, si vendar
upamo trditi, da bo težko najti
utemeljene ugovore proti predvi-
denemu sistemu kreditiranja za
študij, zlasti pa zaradi tega, ker
na ta način skoraj docela doseže-
mo principe enakih možnosti,
principe neposredne socialistične
demokracije.
J. Krašovec
M. Iršič
S Celjani po praznični Ljubljani
Avtobusi, avtomobili, tovornjaki. Neskončna je bila njih vrsta
Od Celia do Trojan in še čez •. •
Bela cesta, ki jo opisuje narodna
pesem, je bila v petek vse pre-
kratka, da bi na njej lahko izme-
rili dolžino celjske kolone. Treba
jo je bilo raztegniti do Trojan in
še čez, da bi se v predpisani raz-
dalji lahko zvrstila vsa vozila, ta-
ko limuzine, avtobusi in kamioni,
ki so na predvečer največjega slo-
venskega praznika vozila Celjane
in okoličane v praznično Ljublja-
no.
Ker so že okoli 11. ure dopoldne
pribrnele kolone z znaki MB in
MS, s predvideno strnjeno kolono
ni bilo nič. Sicer pa nič zato, če se
je Štajerska malo pomešala. Z di-
sciplino je bilo bolj pol na pol. Po-
lovico so popustili vozniki, polo-
vico prometna milica, ki seveda ni
mogla biti kos vsem tistim, ki bi
tudi za ceno življenja ne opustili
užitkov prehitevanja ...
V petek smo doživeli tudi pri-
ložnostno revijo motornih vozil.
Lahko smo občudovali črne ele-
gantne Mercedese, ki so morali
krotko voziti 60 kilometrov, vmes
pa od srca privoščili kakšnemu
predpotopnemu DKW, katerega
lastnik je imel ta dan res izgovor,
»da bi mogel tudi hitreje, če bi le
smel...«
Kako je bilo z onimi, ki so se
zaupali častitljivi »železni cesti« si
lahko predstavljamo. Kakorkoli
že, na poti je bilo okoli 70.000 Ce-
ljanov in okoličanov.
Na vsakem koraku sem srečal Celjana
Za Ljubljančani, ki so skočili sa-
mo čez cesto, in za Kranjčani ki
jim je Ljubljana najbližji sosed,
smo bili Celjani naštevilnejši. K
njim prištejmo še lepo množico
ljubljanskih Celjanov, ki so tokrat
na račun narodnega praznika ob-
novili družinske in prijateljske sti-
ke z domačimi. Ni pretirano, če re-
čem, da smo se Celjani srečavali
na vsakem koraku. Ker se takole
vsak dan vidimo, smo se pozdrav-
ljali na zelo obguljen način z
»oho, si tudi ti tukaj«.
Tistim neredkim, ki so se me lo-
tili z »vsepovsod te vidim«, odgo-
varjam s šilom za ognjilo: »Za
vsako srečanje (beri videnje) sta
potrebna najmanj dva.«
Tako si videl Celjane povsod.
Pri blagajnah, kjer so dinarje me-
njavali v »jubilejno valuto« iz bar-
vane pločevine, potem seveda tam,
kjer se je za te »devize« sploh kaj
dobilo, spotaknil si se obnje na
tratah v Tivoliju in kdo bi stikal
za njimi po obronkih Rožnika, po
ljubljanskih oštarijah in kdo ve
kje še ... Dekleti na gradu, ki sem
si jih hotel bliže ogledati pri son-
čenju, sta bili Celjanki, tisti, ki se spet Celjan, in oni, ki me je na-
je mučil z vlogo vodiča dvema podil nazaj, ker sem preveč silil
norveškima študentoma, je bil k tribuni — je bil tudi Celjan.
Olje k lokalpalriotičnemu ognju...
Sem mar kriv če sem navdušen
občan cvetoče celjske komune?
Prav tako nisem kriv, če sem za-
del tudi ob »konice« tega veličast-
nega večera, ki so bili tudi Celja-
ni.
Ko sem mahal pevkam in pev-
cem celjskih zborov, ki so odhajali
na popoldansko skupno vajo zdru-
ženih zborov, sem si mogel kaj, če
so peli pod taktirko partizanskega
glasbenika, profesorja Radovana
Gobca, celjskega rojaka?
Ko sem se zanimal, kdo je ure-
dil slavnostni prostor z veličastni-
mi paravanami in belimi stolpi,
sem trčil ob arhitekta Vlada Mu-
šiča, ki je tudi bil nekoč navdu-
šen Celjan.
Ko pa sem zvečer vzhičen gle-
dal veličastni ognjemet sem si bil
želel, da bi se preril skozi množico
do očeta in sina Bovha, ki sta v
Celju razvijala svojo pirotehnično
spretnost in veščino, pa vendar tu
nista mogla pokazati česa sta
zmožna. Sele v Kamniku sta lah-
ko zadihala iz polnih pljuč in
ustvarila ognjen ples, ki ga bodo
Slovenci pomnili še desetletja.
potem pa ..Kako koji — mili moji"!?
Ne zdi se mi prav, da bi v tem
tonu opisoval veličastno slavje v
Tivolskem parku. Preskočil bom
slavnostni del in začel spet tam,
ko so ugasnili zadnji pisani šopi
raket in ko so eksplozije pojenja-
vale v nočno daljavo.
Ne vem, ali sem se izgubil jaz,
ali pa Celjani? Naenkrat nisem
imel več vtisa, da nas je bilo v
Ljubljani res toliko. V četrtmili-
jonski množici, moram skesano
priznati, smo se zares porazgubili.
Opustil sem upanje, da bom našel
prijetno domačo družbo in kolo-
vratu po zabaviščnem prostoru po-
dolž in počez ...
Nekje okoli polnoči sem jo mah-
nil v Celje. Kar bom sedaj še po-
vedal nisem sam videl. Baje bi na-
brali lepe partizanske bataljone ti-
stih, ki so se požvižgali na dogo-
vorjene termine za vrnitev. Vlaki
so se v nočnih urah vračali na ze-
leno Štajersko veliko manj polni,
kot so prejšnji dan vozili v Ljub-
ljano ... Ker pa so vsi prej ali
pozneje le prišli domov, je itak vse
v redu.
Težko če sem opravil svojo dolž-
nost. Saj vendar ni mestne hiše in
ne vasi v celjskem okraju, ki bi
v praznični Ljubljani ne imela
svojega zastopnika. Živemu poro-
čilu pa pisana beseda nikoli ni bi-
la kos. Zato tisti, ki niste šli v
Ljubljano, vprašajte one, ki so
tam bili, da vam bo lahko še bolj
žal...
-ček
Poleg pujsov so pekli tudi kar celega vola
Koristna priporočila
Torkovo zasedanje zbora pro-
izvajalcev pri Občinskem ljud-
skem odboru v Celju ni ocenilo
in analiziralo samo gibanja pro-
izvodnje v prvih peth mesecih le-
tošnjega leta, temveč dalo tudi
nekaj koristnih napotkov delov-
nim kolektivom za izpolnjevanje
proizvodnih in drugih nalog.
Ni naključje, da je zbor proiz-
vajalcev priporočil, da naj ko-
lektivi posvetijo večjo pozornost
proizvodnji tistega blaga, ki ga
tržišče išče in jemlje. Ni naključ-
je namreč zaradi tega, keir je ne-
kaj primerov, ko sicer redki ko-
lektivi še zmeraj proizvajajo bla-
go samo za zalogo, ne pa za trg,
ker tam zanj ni povpraševanja.
Kdo ve, čemu in zakaj to delajo?
Primerjava med gibanjem pro-
duktivnosti in osebnih dohodkov
kaže, da se osebni dohodki hitreje
večajo, kot pa se povečuje pro-
duktivnost dela. Zato bo treba
uveljaviti sorazmerno rast obeh
pokazateljev. Skrajno neugodna
je slilka, ozirofna razlika med
kupci in dobavitelji, saj krediti-
rajo maša podjetja kupce za nad
tri milijarde dinarjev! Hkrati pa
so ravno gospodarske organizacije
tiste, ki ne morejo poravnati svo-
jih obveznosti do dobaviteljev. To
stanje seveda narekuje, da bodo
morale gospodarske organizacije
zmanjšati ali pa povsem ustaviti
prodajo svojih proizvodov nered-
nim plačnikom. Na to jih bo pri-
silila tudi banka, oziroma sistem
kreditiranja.
Zbor proizvajalcev je nadalje
kritiziral tista podjetja, ki rešu-
jejo trenutne težave z odpustom
delovni sile, namesto, da foi prej
proučila vse možnosti za organi-
zacijo dopolnilne proizvodnje, na-
dalje za znižanje cen in za po-
večanje izvoza. Zbor proizvajal-
cev je grajal tudi podjetja, in teh
je veliko, ki še nimajo izdelanih
razvojnih programov.
Težka obsodba pa je padla tudi
na tiste gospodarske organizacije,
ki še doslej niso pripravili sestan-
kov kolektivov, na katere bi
prišli tudi člani zbora proizvajal-
cev in na katerih bi proučili vse
notranje probleme. Po mnenju
zbora bi to morali opraviti v naj-
krajšem času. Isto velja za izde-
lavo pravilnikov o razdelitvi čis-
tega in osebnega dohodka. Tudi
tu kažejo kolektivi nerazumljivo
opreznost. Čemu čakajo? Na
predlog zbora proizvajalcev naj
bi poskusne pravilnike o delitvi
čistega in osebnega dohadika iz-
delali vsaj do konca oktobra.
-an
Posebna skrb
razvoju samoupravljanja
Na prvem zasedanju občinskega
sindikalnega sveta v Slov. Konji-
cah so sprejeli sklepe za delo v
letošnjem letu in sicer na osnovi
predlogov, ki so bili izneseni na
letnem občnem zboru. Med glav-
ne naloge, ki so jih sprejeli sindi-
kalni odborniki konjiške občine,
so predvsem nadaljnje razvijanje
nagrajevanja in istočasno poveča-
vanje proizvodnje, dalje ustanav-
ljanje ekonomskih enot in izvoli-
tev obratnih delavskih svetov v
večjih podjetjih, izobraževanje de-
lavcev in utrditev dela sindikal-
nih organizacij. Ker so nekatere
razprave pokazale, da delavsko
upravljanje v manjših podjetjih ni
v dovolj ni meri razvito, so pred-
lagali, naj bi komisija za delavsko
upravljanje pri občinskem svetu
izdelala posebno analizo, kjer bi
ugotovili oblike njihovega dela.
Menili so, da bi morda bilo pri-
merno izvesti med delavci v teh
podjetjih posebno anketo, v kateri
bi ugotovili, kakšen je vpliv za--
poslenih na upravljanje in odlo-
čanje. Novim obratnim delavskim
svetom v večjih podjetjih pa bo
po mnenju sindikalnih odbornikov
predvsem potrebno dati vsebino
dela, tako da bodo lahko že v svo-
jem začetku pričeli reševati pro-
bleme.
Posebno skrb bodo sindikati v
občini posvetili analiziranju pove-
čanega števila nezgod in obolenj
in poskrbeli, da bodo te naloge
opravljali tudi drugi organi.
Razen tega so odborniki izvolili
še 13 članov v predsedstvo in več
komisij, ki bodo pomožni organi
sindikalnega sveta, za novega
predsednika pa so izbrali tov. Iva-
na Umnika iz T KO Zreče.
IZ NAŠIH KOMUN
Z OBISKA V TOVARNI EMAJLIRANE POSODE
Pravi človek na pravo mesto
Še do nedavna je bila v gospo-
darskih organizacijah in drugod v
veljavi tako imenovana personal-
na služba, to je služba, ki je bolj
ali manj papirnato in običajno tu-
di birokratsko registrirala in evi-
dentirala človeka in to, kar je bilo
z njim v zvezi. Čeprav je bila lo-
gični rezultat danih okoliščin, so
bili njen smoter vendarle predalč-
ki in kartotečni listi, ne pa obrav-
navanje živega človeškega orga-
nizma. Ker je togost te vrste očit-
no v nekem smislu tudi zavirala
zlasti razmah delavskega samo-
upravljanja in ker je postala še
toliko bolj nevzdržna ob velikih
gospodarskih spremembah v siste-
mu decentralizacije, je docela ra-
zumljivo, da ji je bilo treba najti
novo, ustreznejšo vsebino. Perso-
nalno službo je zamenjala kadrov-
sko socialna služba, ki postaja
dandanes malone najvažnejši ele-
ment v strukturi gospodarskih or-
ganizacij.
V celjski občini je Tovarna
emajlirane posode — ne glede na
njen specifični položaj, saj gre ta-
ko rekoč za miniaturno mesto z
2500 prebivalci — vsekakor med
tovarnami, ki so najdlje izobliko-
vale kadrovsko socialno službo. S
tem v zvezi povzemamo nekaj
misli iz razgovora s šefom kadrov-
sko socialnega sektorja Jožetom
PJahutnikom.
SISTEM IN ORGANIZACIJA
Katera je pravzaprav bistvena
značilnost te službe in kakšna je
njena organizacija v Tovarni
emajlirane posode?
Kadrovsko socialni sektor je kot
samostojni sektor v tovarni delal
že lani, namenjen pa je bil pred-
vsem skrbi za kadre. Pri tem se-
veda ne gre samo za sprejemanje
in odpuščanje delovne sile, marveč
za analitično pripravo materiala o
posamezniku, ki naj zasede dolo-
čeno delovno mesto po načelu —
pravi človek na pravo mesto. Pa-
pirnata kvalifikacija, ki je bila ne-
koč izključno merilo, je zdaj samo
orientacija za kadre, dejansko me-
rilo za sposobnost pa je postal
uspeh, ki ga nekdo pokaže na de-
lovnem mestu. Seveda zahteva
takšno delo ustrezen sistem in or-
ganizacijo. Zato so v tovarni
vključili v kadrovsko socialni sek-
tor kadrovsko, socialno službo, iz-
obraževalni center, službo higien-
sko tehničnega varstva, pravnega
svetovalca in vse pomožne službe
od vratarjev, telefonistov in obrat-
nih stražarjev do čistilcev prosto-
rov. Gre torej za cel organizem, v
katerem opravlja vsak organ ena-
ko pomembno funkcijo.
SOCIALNA SLUŽBA
Njen poglavitni namen je, da
spoznava in analizira posamezne
socialne momente članov kolekti-
va in da na tej podlagi rešuje do-
ločena. vprašanja in probleme —
od stanovanjskih preko problemov
družbene prehrane do rekreacije
— toda ne samo v času letnega
dopusta, marveč prav tako v ti-
stem času, ko člani kolektiva za-
pustijo delovno mesto. Praksa je
namreč pokazala, da se produktiv-
nost ne povečuje samo z dobrimi
stroji in avtomatizacijo, ampak
predvsem ob urejeni psiho-social-
ni klimi v podjetju, ko človek v
polni meri začuti, da kolektiv skr-
bi zanj in da je njegov enakovred-
ni član.
IZOBRAŽEVALNI CENTER
V ta okvir spada prav gotovo
tudi ustvarjanje možnosti, da čla-
ni kolektiva — pač po sposobno-
stih dosežejo ustrezno stopnjo iz-
obrazbe in ustrezno kvalifikacijo.
To omogoča izobraževalni center
tako ob teoretičnem kakor prak-
tičnem delu, s čimer se dejansko
manjšajo tudi razlike med fizič-
nim in umskim delom v tem smi-
slu, da si določene kvalifikacije ni
mogoče pridobiti zgolj s teorijo,
marveč istočasno s fizičnimi spo-
sobnostmi na delovnem mestu.
Važno nalogo v proizvodnem
procesu in še bolj v odnosu do člo-
veka opravlja
HIGIENSKO TEHNIČNA
ZAŠČITA
saj skrbi v prvi vrsti za varnost
delavca pri delu, za njegovo opre-
mo z vsemi potrebnimi zaščitnimi
sredstvi, za to, da je stroj primer-
no zavarovan in da lahko torej ta,
ki z njim opravlja, varno dela.
Kader, ki to službo vodi, ne more
biti samo poznavalec tehnološke-
ga procesa, temveč v enaki meri
tudi poznavalec psihe delavca, saj
je praksa pokazala, da je zelo važ-
no tudi psihično razpoloženje de-
lavca na delovnem mestu in da
imajo pogoste nesreče svoj izvor
prav tu. Kljub temu, da ta služba
še nima večjih izkušenj, velja
omeniti posrečeno in po vsej pri-
liki tudi učinkovito zamisel o vlo-
gi, ki naj bi jih imele pri zaščiti
barve. Tako so vse statične dele
strojev prepleskali z zeleno bar-
vo, vse dele, ki se gibljejo, pa z
močno rumeno. Kar zadeva oseb-
na zaščitna sredstva, so ta še ved-
no pretežka in bi jih kazalo v pri-
hodnosti nekoliko »olajšati«.
PRAVNI SVETOVALEC
Kadrovsko socialni sektor ima
tudi svojega pravnega svetovalca,
ki rešuje notranjo problematiko
in vsakodnevne pravne posle, na
katere naleti jo člani kolektiva. Ta-
ko jim daje različne pravne na-
svete, sestavlja prošnje in pritožbe
in drugo, s čimer je ta služba v ce-
loti urejena v tovarni sami.
POMOŽNA SLUŽBA
Ta opravlja zaenkrat potrebno
delo od vratarjev preko telefoni-
stov do čistilcev prostorov.
Medtem ko se zlasti vratarska
služba v nekaterih podjetjih še
omejuje na pregledovanje delav-
cev, ko odhajajo z delovnega me-
sta, je rekel Jože Plahutnik, — se
zdi takšna kontrola dejansko v na-
sprotju z okoliščino, da je delavec
postal resnični upravljavec in da
smo mu torej zaupali tudi ves ma-
terial. Zakaj bi ga morali tedaj še
pregledovati? Seveda je v velikih
kolektivih gotovo najti primere, ki
utemeljujejo nasprotno, vendar bi
bilo treba pričeti razmišljati o tem
da bi jih počasi odpravili.
REHABILITACIJA IN
ZDRAVSTVENA SLUŽBA
V sestav tega velikega mehaniz-
ma spada nazadnje še rehabilita-
cija invalidov in zdravstvena služ-
ba. Rehabilitacijo so organizirali
tako, da se delavec, ki se je laže
poškodoval (ubod, urez prsta ali
noge ipd.), pa mora s prizadetim
udom mirovati, zaposli v rehabili-
tacijskem centru na takem mestu,
kjer lahko dela recimo z roko, ki
ni prizadeta. S tem je učinek
dvojni: delavec dobi ob koncu celo
plačo, zmanjša pa se tudi število-
tistih, ki bi prekomerno izkorišča-
li bolovanje.
Tudi vprašanje zdravstvene
službe so zadovoljivo rešili. Tovar-
na ima svojo ambulanto z dvema
splošnima zdravnikoma, zobo-
zdravnikom, dentistom in patro-
nažno sestro. Ko pa bodo dobili še
nove prostore — sedanji prostori
namreč ne odgovarjajo — bodo
lahko uredili sodobno ambulanto,
ki bo v celoti zadovoljila potrebe.
V NAJTESNEJŠEM
SODELOVANJU
— Kadrovsko socialni sektor je
tako po delu v novih pogojih ka-
kor po svojem kadru še mlad, je
ob koncu rekel Jože Plahutnik. —
Zato imamo najtesnejše zveze z
višjo kadrovsko šolo v Kranju,
kjer imamo pet svojih rednih slu-
šateljev. Celotni sektor si prizade-
va, da bi vso svojo problematiko
reševal v najtesnejšem sodelova-
nju z vsemi odgovornimi družbeno
političnimi forumi, ker se zaveda,
da bodo samo dobri in sposobni
kadri lahko ostvarili to, za čemer
stremimo in za kar vlagamo veli-
ke investicije. Mnogo laže pa se
bo naša služba razvila, ko bomo
opravili rekonstrukcijo in ko bo
naš sektor dobil ustreznejše pro-
store.	dhr
Kos celjske panorame
UTRINEK
KDO GA NE POZNA?
Je eden od tistih, ki so že
enainštiridesetega leta prijeli
za puško in so jim gozdovi
postali edini dom. Zato ga naj-
bolje poznajo Dobrovlje. Po
njih je dobil tudi svoje ime
— Dobroveljski Miha.
Dobrovlje so sicer medtem
postale preteklost, toda spo-
min je ostal.
Ob neki priliki je Miha po-
vedal tudi tole kratko zgodbo:
»S Farčnikom sva prišla k
nekemu kmetu nad Letušem.
Povedala sva mu, kako je s to
rečjo; da se bomo začeli tepst.
Kmet je rekel: ,Vam odobra-
vam, samo, kje boste dobili
orožje?' Midva pa: Nemci ga
vendar imajo, pa jim ga bomo
vzeli! Oni pa je odvrnil: ,Ja,
ampak to je pa tvegano.'«
Imel je sicer prav — bilo je
res tvegano, toda samo v tem
je bila tudi rešitev.
Predvsem lastna sredstva
Procrram dela KO v Šempetru
Potem ko so na pokongresni
konferenci občinskega odbora So-
cialistične zveze v Žalcu temeljito
pretresli delo krajevnih odborov
in to delo postavili predvsem v
okvir, v katerem se edino lahko
uspešno afirmira, je postalo po-
polnoma jasno, da dejavnost kra-
jevnega odbora, če naj bo zares
uspešna, ne more biti prepu-
ščena sama sebi, pač pa se
mora povezati z vsemi družbenimi
in političnimi ter gospodarskimi
organizacijami terena. Samo po tej
poti je namreč mogoče priti tudi
do potrebnih sredstev, ki so seve-
da za izvajanje določenega progra-
ma nujno potrebna.
Dosedanja praksa večine krajev-
nih odborov je bila namreč ta, da
so se v glavnem zanašali na sred-
stva občinskega ljudskega odbora.
Teh sredstev pa seveda ni bilo, v
kolikor pa so bila, so bila mini-
malna. Docela razumljivo je, da
občinski ljudski odbor ni mogel in
tudi v bodoče ne bo mogel kriti
potreb vseh krajevnih odborov iz
svojega proračuna, marveč da bo-
do ta sredstva morali najti krajev-
ni odbori sami. Ponekod so uvedli
krajevni samoprispevek — tako
bodo na primer v Grižah za most,
ki bo stal okrog 20 milijonov di-
narjev, prebivalci prispevali 200
kubikov lesa, kar je prav gotovo
vredno upoštevanja, ne glede na
to, da so podobno razumevanje po-
kazali državljani tudi drugod. Se-
veda pa še ne vsepovsod, ker pač
krajevni samoprispevek še ni vse-
povsod prodrl.
Med krajevnimi odbori, ki so že
poprej kolikor toliko solidno de-
lali in ki so svoje delo prijeli še
resneje po konferenci, je šteti kra-
jevni odbor v Šempetru. Za to leto
si je zastavil obširen program
dela. Tako bo pomagal pri ureditvi
zdravstvene ambulante in cesti-
šča, pri napeljavi vodovoda in pri
razširitvi osnovne šole. Da bi bil
vsem item nalogam kos, bo skušal
angažirati predvsem lastna sred-
stva v obliki krajevnega samopri-
spevka, dobiti pa tudi sredstva od
gospodarskih organizacij. Za Šem-
peter je tak načrt še toliko več-
jega pomena spričo rimskih izko-
panin, ki privabljajo vedno več
obiskovalcev od doma in od zu-
naj. Zato menijo, da bi bilo treba
temu kraju posvetita vso pozor-
nost zlasti v pogledu urbanistič-
nega načrta in smotrne gradnje —
Šempeter spada namreč v enega
izmed štirih zazidalnih okolišev
žalske občine.
Dobro jo je osolil
Učitelj je naročil učencem:
—	Učenci, vsak izmed vas naj
sestavi po eno uganko!
In Rovšnikov Jožek jo je takole
sestavil:
—	V velikem panju je manjši
panj, v njem je tisočero sanj. Ka-
dar pa sanje iz glavic zletijo, se
prepovedane stvari drobijo. Pa
pride dvonožec, urno kot riba, v
rokah pa tiči mu dolga že šiba. Po
panju trap, trap — po zadnjih pla-
teh šiba šap šap! Zdaj je pred va-
mi uganka na dlani!
—	Naš razred, mi in tovariš uči-
telj! so zakričali otroci.
Učitelj je malce zardel in po-
trdil.
—	Jožek, dobro si jo osolil...
Tečaji za živilsko stroko
Oddelek za družbene slube Ob-
činskega ljudskega odbora v Žalcu
je priredil za vse uslužbence za-
poslene v obratih živilske stroke,
posebne tečaje.
Udeleženci tečajev so poslušali
po 20 učnih ur predavanj o hign
eni, o nalezljivih boleznih in za-
konodaji. Tako so dobili na pre-
davanjih, kjer so se zbirali po tri-
krat na teden najpotrebnejše zna-
nje. Po tečaju so vselej opravljali
tudi izpit. Potrdilo o udeležbi na
tečaju iri o uspelem izpitu jim slu-
ži kot dokument za zaposlitev.
Kdor tega potrdila ne bo mogel
predložiti, odslej ne bo smel biti
zaposlen v obratih živilske stroke.
Tečaje so vodili predavatelji iz
celjskega Higienskega zavoda in
zdravstveno osebje iz Žalca. Ob-
iskovalo jih je 160 trgovskih
uslužbencev, 235 gostinskih usluž-
bencev (natakarice, kuharsko
osebje itd.) med njimi tudi osebje
šolskih kuhinj, 56 pekov, mlinar-
jev in slaščičarjev ter 23 mesarjev.
Skupno se je tečajev udeležilo 747
uslužbencev živilske stroke.
Hitlerjev konec
V PONEDELJEK, 30. APRILA 1945 OB 15. URI 30 MINUT
JE 15 METROV POD REICH SKANZLEI SREDI BERLINA
KLAVRNO KONČAL NAJOKRUTNEJŠI KRVNIK NAŠEGA
STOLETJA — ADOLF HITLER.
Okolje, v katerem je veliki in
slavni Fiihrer odigral zadnji ipri-
zar, je povsem ustrezalo zaključ-
ku njegove kariere. Protiletalsko
zaklonišče, petnajst metrov pod
Reichslkanizlei, je bilo grajeno v
dveh nadstropjih in utrjeno z moč
nim oklepom posebnega železobe-
tona. Spodnje nadstropje je tvo-
rilo »Fuhrerbunker«, v katerem
je bilo osemnajst sobic. Srednji
del hodnika je bil pregrajen in v
njem je bila sejna dvorana. Hit-
lerjeva nevesta Eva Braun je raz-
polagala s spalnico, (kopalnico in
sobo za oblačenje. Hitler sam je
imel svojo spalnico in študijsko
sobo, v kateri je visela podoba
Friderika Velikega. V spodnjem
nadstropju je bila še soba zem-
ljevidov, telefonska centrala, stra-
žarska soba in prostora, v katerih
sta živela GoebbeLs in Hitlerjev
zdravnik Stuimpfegger.
V višjem nadstropju je bila
Goebbelisova družina in islužin-
čad, razen tega pa še kuhinja,
Obednica in drugi prostori. V bli-
žini so bili zakloni, v katerih so
živeli nacistični velilkaš Martin
Bormann in različni uslužbenci.
Vzdušje v bunkerju je bilo mo-
reče in psihološko napeto. Neneh-
ni zračni napadi, zavest, da so
Rusi že prodrli v mesto, živčnost,
strah in obup, razen tega pa še
stalna navzočnost Hitlerjeve blaz-
nosti — vse to je napetost še
stopnjevalo in grenilo življenje
bunker j evih prebivalcev.
Diktator ije živel v bunkerju že
precej časa. Morila ga je nespeč-
nost — zadnje dneve je spal ko-
maj po tri ure. Večino časa so
prebivalci preživeli na sestankih,
ki so se vlekli od poldneva do
zgodnjih jutranjih ur.
Med 20. in 24. aprilom je več
Fuhrerjeviih pristašev, med njimi
Goriing, Schaub in dr. Morell, od-
šlo na jug. Dne 23. aprila je Hit-
ler dejal Speeru to, kar je že pred
tem povedal generaloma Jodlu in
Keitlu: če mu bo grozilo, da ga
sovražnik ujame, si bo vzel živ-
ljenje. Pri tem je bil videti mi-
ren in odločen.
Misel na samomor ga je sprem-
ljala še dalje, minila pa ga je filo-
zofska spokojnost duha. V njem
so se menjavali napadi srditega
besa, divjega upanja in optimiz-
ma in črnoglednosti. V takšnem
položaju je razrešil vseh dolžnosti
svojega najzvestejšega sodelavca
Goringa. Ko je ta odšel v Ober-
salzberg, je za njim poslal na-
čelnika glavnega poveljstva Luft-
waffe generala Kolier j a, ki mu je
poročal o noviih Hitlerjevih skle-
pih. Stavek v pismu: »Če bi šlo
za pogajanja, bi to lahko storil
Reichsmarschall bolje od mene«,
si je Goring razložil tako, da ga
nna Reitschejeva. V zračni bitki
Fiihrer imenuje za naislednika.
Nemudoma je brzojavil Hitlerju
in ga prosil, naj to potrdi.
Medtem pa »se je v bunkerju
posrečilo staremu Goringovemu
nasprotniku Bormannu prepričati
Hitlerja, da gre za ultimat Fiih-
rer je pobesnel in iproglasil Go-
ringa za pokvarjenca in narko-
mana. Potem pa je pripomnil:
« Sicer pa se tudi lahko pogaja.
Saj je vseeno, kdo se bo pogajal.«
Hitler je sprejel na znanje Bor-
mannov predlog in Ukazali Reichs-
marschalla aretirati zaradi vele-
izdaje, mu odvzeti funkcije in ga
razrešiti pravice, da bi ga nasle-
dil.
Duševna zmeda, ki ji je bil ve-
liki diktator podvržen bolj aili
manj vse življenje, je postajala
vse pogostejša. Zgubil je vsakr-
šen predled nad dogodki, sa/j je
do svojega samomora vodil vojaš-
ke seje ter zahteval novice o ar-
madi, ki ji je ukazal »osvoboditi«
Berlin.
Dne 24. aprila je poklical v Ber-
lin generalnega polkovnika Ri-
tterja von Greima, ki ga je iz
MtinChena popeljala Letalka Ha-
ina Reitschejeva v zračni bitki,
je izgubil vse svoje letalsko sprem
stvo in prispel v bunlker z razme-
sarjeno nogo. Fiihrer ga je hotel
svečano imenovati za vrhovnega
poveljnika nemške Luftwaffe, na-
mesto Goringa.
Kakor je pripovedovala Reit-
schejeva, ji je Hitler izročil am-
pulo strupa, relkoč: «Hanna, umrli
bomo skupaj. Nočem, da bi nas
žive dobili v roke Rusi.« Ob kon-
cu nagovora pa jo je hotel poto-
lažiti: »Še je upanje, Wenckova
armada napreduje z juga, pognala
bo Ruse v beg in še bo mogoče
rešiti naš narod.«
Dne 26. aprila ponoči so ruski
topovi začeli tolči Reichskanzlei.
Nad bunkerjem so se rušili težki
bloki poslopja. Rusi so bili od-
daljeni komaj poldrugi kilometer,
in vojska, ki je nekoč paradirala
po trgu sv. Vaclava v Pragi,
vzdolž Elizejskih poljan v Parizu,
skozi Varšavo... se je zdaj skr-
čila na peščico čet, ki so brez-
upno branile ruševine velemesta
z imenom Berlin.
V soboto 28. aprila zvečer je
Fiihrer sklenil, da končno napra-
vi samomor in tako zaključi ka-
riero, ki jo je bil pričel pred se-
demindvajsetimi leti, prav talko
ob koncu neke izgubljene vojne.
Sprejel je namreč Reuterjevo vest
o tem, da je Himmler stopil v
stik s švedskim grofom Bernardo-
ttom, da bi se poganjal o premirju.
Reiehsfuhrer SS Himmler se je
z Bernardottom sešel zadnje dni
vojne v švedskem konzulatu v
Lubecku. Predlagal je zahodnim
zaveznikom, da je pripravljen »ka
pitulirati na zahodni fronti in ta-
ko omogočiti Angloamerikancem
hitrejše napredovanje proti vzho-
du.« Dodal pa je: »Nikakor pa
nisem pripravljen kapitulirati na
vzihodni fronti.«
Himmler je imel visokoleteoe
načrte, pri čemer je mislil že o
svoji novi vladi, ki naj bi za-
menjala nacistično. Toda to so bi-
li računi brez ikrčmarja. Zahodni
velesili sta namreč zavrnili vse
predloge in zahtevali brezpogojno
kapitulacijo.
Konec prihodnjič
Humoristična kronika
PROMETNA GUGALNICA
V soboto popoldne se je namreč
neki mopedist zagugal na tisti
verigi pred učiteljiščem. Do gu-
ganja je prišlo po zaslugi preveli-
ke brzine in tobaka. Ker je med
vožnjo kadil, je najbrž pozabil, da
daje »gas« tudi motorju in tako
je na ovinku zadel v rob pločnika,
od koder ga je vrglo točno na tre-
buh na omenjeno verigo, na kateri
je nekajkrat zanihal, vstal, pobral
moped in si ogledal okvare.
PO CEM JE NA TRGU SADJE
Po kolikor ga plačaš. Če so ma-
relice na primer po osem kovačev,
pa daš za pol kile 45 din, ker je
bila cena napisana v stilu, da nisi
vedel, ali so po 80 ali po 90 din,
bo branj evka denar lepo spravila v
svoj mošnjiček, ti boš pa lahko
kasneje rekel — kaj pa tistih pet
dinarjev.
VZDIH
O, ko bi tudi celjski filmski re-
pertoar tako prepleksali, kakor bo-
do prepleskali unionsko dvorano!
PO PREŠERNU
Pred avtom celjski firbec se ustavi
Ker se tu ven spozna pač še bolj
malo,
krog njega hodi in posluša, kaj
zijalo,
kaj firbec drug o njem mu pravi.
oh
IZ ŽIVLJENJA NA VASI
Pri KZ Mozirje so ustanovili
aktiv Zveze komunistov
Na pobudo občinskega komiteja
komiteja Zveze komunistov Mo-
zirje so pred nedavnim ustanovili
pri Zgornjesavinjski kmetijski za-
drugi Mozirje aktiv Zveze komu-
nistov. Do te odločitve je prišlo za-
radi tega, ker je kmetijska zadru-
ga, ki obsega območje občine Mo-
zirje ena izmed najmočnejših go-
spodarskih organizacij v občini.
Problemi, s katerimi se srečuje ta-
ka močna gospodarska organiza-
cija, terjajo zlasti še od članov
Zveze komunistov večje politične
aktivnosti in pomoči pri izpolnje-
vanju posameznih nalog zadruge.
Aktiv šteje nekaj nad 40 članov
Zveze komuistov. V kolikor se bo
pri bodočem delu pokazala potre-
ba po ustanovitvi samostojne
osnovne organizacije Zveze komu-
nistov pri KZ, jo bodo ustanovili.
Na ustanovnem sestanku aktiva
so poleg izvolitve sekretariata ak-
tiva govorili največ o dosedanjem
delu nove kmetijske zadruge in
kritičo ocenili uspehe, posebej pa
še slabosti, ki jih ni bilo malo. Čla-
ni Zveze komunistov so bili mne-
nja, da je treba samoupravljanje
v tako veliki zadrugi, ki obsega il
proizvodnih okolišev, decentralizi-
rati. Menili so, da mora postati
vsak proizvodni okoliš samostojna
ekonomska enota z organom samo-
upravljanja. Ta predlog so poslali
zadružnemu svetu zadruge, da o
tem razpravlja in odloči. Na se-
stanku so se tudi podrobno sezna-
nili z gospodarjenjem zadruge v
luči novega gospodarskega siste-
ma. Problemi, o katerih so člani
aktiva razpravljali že na prvem
sestanku, so dokaz, da stojijo pred
aktivom odgovorne naloge, ki se
nanašajo na delo kmetijske zadru-
ge.	-er
Hladi t dražbi velikih
Samo za nekaj trenutkov se je
brigada Miloša Zidanška ustavila
v Celju. Tiste kratke minute pred
spomenikom na Slandrovem trgu
pa so bile dovolj, da smo lahko
razbrali z mladih obrazov zado-
voljstvo in dobro voljo. Zakaj so
njihove oče sijale, bi bilo nepo-
trebno vprašanje — nosili so ime
znane pohorske brigade in bili so
srečni, da bodo s svojim pohodom
dostojno počastili veliki jubilej.
Pohod brigade Miloša Zidanška,
ki jo je sestavljalo sto mladincev
in mladink ter trideset borcev ma-
riborskega, mursko sobo ške g a in
celjskega okraja, je bil prispevek
k proslavljanju obletnice ljudske
revolucije. Prehodili so dolgo, ta-
ko slavno pot. Obiskali so neštete
grobove, spomenike in znamenite
kraje. Stisnili so desetine in de-
setine rok, zapeli toliko pesmi! Ob
vsem tem pa jih je prevzemala
sreča — zakaj mladi ljudje so bili
v družbi velikih borcev, borcev
znane enajste brigade Miloša Zi-
danška. Kot nekdaj, je bil tudi to-
krat komandant narodni heroj An-
drej Cetinski-Lev, kot nekdaj, tu-
di zdaj komisar Vindiš-Dunda, po-
leg njiju pa toliko tistih, ki smo
jim dolžni zahvalo.
»Bil je nepozaben pohod in le
enkratno doživetje,« je po pohodu
povedal sekretar okrajnega komi-
teja Ljudske mladine Celje Bog-
dan Marinkovič. »Vse te toplote,
pesmi, doživljajev, ne bom take
hitro pozabil:
Teden dni pred praznikom — v
soboto smo se zbrali v Mariboru.
Ze takrat smo ob godbi, slavnost-
nem razpoloženju, cvetju in sme-
hu na obrazih začutili, da bo po-
hod edinstveno doživetje. Ze tisti
dan smo se ustavili na Osankarici
in naslednje jutro krenili proti
Trem žebljem — bojišču pohor-
skega bataljona.
Objel nas je hlad toda tisti, ob
katerem je hladno pri srcu, ne pod
suknjo. Spomenik, venec, mir in
šelestenje listja so se združili s
pripovedjo borcev. V mislih so za-
prasketale puške, zablestela je be-
la Sarhova brada, kri in v vse to
občutek neizrekljive hvaležnosti,
miru in želje po njem. Ob vsem
teip, so bile še besede vedno vese-
lega borca Laze mirne in resne:
»Dvajsetkrat sem že bil tu, evo,
me še enaindvajsetič.« Čudno, ka-
ko malo je treba včasih besed, pa
človek vse razumel
Ko smo se vrnili na Osankarico,
smo se kmalu napotili proti Rib-
nici na Pohorju in nato po kosilu
proti Vuzenici. Tu smo doživeli
najčudovitejši sprejem na vsem
pohodu. Ze pet kilometrov pred
mestom so nas pričakali člani av-
tomoto društva. Skupaj smo nada-
ljevali pot.
Potem so prišli domačini, pri-
vedli s sabo dva bela konja in na-
nju posadili komandanta in komi-
sarja brigade. Za njima smo ko-
rakali mi. Sprejela nas je pettisoč
glava množica in skupina za sku-
pino se je priključevala naši kolo-
ni. Srečanja, objemi, stiski rok,
solze sreče in smeh so nas sprem-
ljali po vsej poti. Koliko igrivosti
in veselja je bilo v naših borcih,
koliko ponosa v nas, da jih sprem-
ljamo! Pred železniško postajo so
nas pričakale pionirke, nam pripe-
le na prsi šopke, slehernemu bri-
gadirju pa položile v naročje cvet-
ja.
Za nami so bili Dravograd, Slo-
venj Gradec, Mislinja — in vse-
povsod množice ljudi. Prihajali
smo ob različnem času — zjutraj
zvečer, dopoldne in popoldne, to-
da ljudje so bili tam. Sprejeli so
nas, zasuli s cvetjem, objeli in bili
srečni.
Potem smo prišli v Zreče. Pri-
pravili smo partizanski miting, za-
plesali z domačini, pripovedovali
in pripovedovali. V Celju smo se
ustavili mimogrede in rahlo raz-
očarani prišli skozi Velenje in Šo-
štanj — navajeni smo bili ljudi,
tu pa jih ni bilo. Obiskali smo Ka-
juhov dom, nadaljevali pot v Mo>
zirje, se spet srečali z ljudmi in se
spet ustavili v Gornjem gradu.
Brigada Miloša Zidanška je leta
1944 osvobodila Gornji grad, zato
je bilo navdušenje domačinov ra-
zumljivo. Spet smo pripravili mi-
ting in proslavili srečanje ...
Ob vsem tem je težko najti iz-
razov, vse je povedano že z besedo
— nepozabno!
Brigada Miloša Zidanška je v
Gornjem gradu zapustila območje
našega okraja. Pot je nadaljevala
proti Motniku, Urhu pri Ljubljani
in se končno udeležila velikega
slavja v Ljubljani. Prikorakali so
na čelu vseh brigad, bili navduše-
ni in nasmejani. Bil je čudovit ju-
bilej!	-i j
Odkupili so veliko gozdnih sadežev
Kmetijska zadruga Celje je na
odkupnih postajah na šestih pro-
izvajalnih okoliših doslej odku-
pila že nad 75.000 kg gozdnih sa-
dežev, predvsem borovnic, med-
tem ko so črnega ribeza, malin
in lisičk odkupili le manjše koli-
čine. Značilno je, da so ob začet-
ku odkupa postavili dokaj oster
prevzemni kriterij, zato !je bila
večina odkupljenih sadežev kla-
sirana v prvo vrsto. Kmetijska
zadruga Celje je že doslej svoj
predvideni odkupni plan znatno
presegla. Svetovnemu trgu je ta-
ko dobavila nepričakovano večje
količine teh letos tako iskanih in
cenjenih sadežev, sebi pa s tem
zagotovila prepotrebna finančna
sredstva.
Ker se sezona borovnic že bli-
ža h koncu so te dni pričeli skle-
pati z zadružniki pogodbe za vse
vrste ranega in poznega sadja.
Hmeljarska sušilnica
Pred leti so v Konjicah zgradili
hmeljsko sušilnico, ki pa so jo
morali kasneje še dograditi. Ved-
no večje površine hmelja pa so
spet zahtevale razširitev. Podjetje
Remont iz Konjic, ki dela izvaja,
zagotavlja, da bo sušilnica dogra-
jena do začetka avgusta, ko se
prične hmeljska sezona.
Zovnek na pravi poti
Zovnek — kraj tako rekoč sredi
savinjskih gozdov ni znan samo
iz preteklosti po predhodnikih
celjskih grofov, pač pa je v njem
tudi sedanjost našla in izobliko-
vala neko značilnost. Večji po-
men, kakor so ga imeli žovneški
gospodje, ima dandanes prav go-
tovo človek, ki tod obdeluje zem-
ljo. Tu je namreč eno izmed še-
stih kmetijskih posestev žalske
občine.
Kmetijslko gospodarstvo je še
pred leti preživljalo večjo krizo,
kajti pogoji, v kakršnih je bilo,
niso bili najboljši, razen tega pa
po vsej priliki ni .bilo niti sposob-
nejše organizacije. V zadjern času
so se razmere občutno izboljšale,
vendar pa, kakor predvidevajo,
bo čez leta verjetno tudi Zovnek
postal del velikega agrokomibimata
Savinjske doline. S tem bodo od-
padle še zadnje težave, kajti pro-
izvodnja bo specializirana in tudi
enostavnejša.
Za žovneško kmetijsko go-
spodarstvo je bil doslej značilen
predvsem zelo zapleten proces
proizvodnje — v glavnem zaradi
zastarelosti in neurejenosti ob-
jektov. V proizvodnji je prihajalo
do občasnih zastojev, pogosto pa
je bila ta tudi kampanjska. Tak-
šne razmere so zlasti v živinoreji
privedle do nekaterih problemov,
posledice pa so se pokazale tudi
v hmeljarstvu. Kakor zatrjujejo,
talne razmere za gojitev hmelja
v Zovneku .niso ugodne in bi bilo
zato treba resno razmisliti o tem,
ali je tu vredno hmelj gojiti še
dalje. Pri tem je namreč zlasti
upoštevati, da so ob takih pogojih
materialni stroški večji, da pa je
dohodek še vedno pod povpreč-
jem. Smoter kmetijske proizvod-
nje pa seveda ni v tem.
Zato ;se na Zovneku zelo inten-
zivno ukvarjajo z mislijo, kako bi
najbolje rešili ta problem. Pri tem
jim pomagajo tudi terenske druž-
bene organizacije, posebej pa
strokovni tehnični kader. Čeprav
se ta kader spočetka ni znašel pri
praktičnem delu — kmetijski teh-
niki so namreč prihajali iz naj-
različnejših šol — in se je zlasti
izogibal fizičnega dela, so v zad-
njem času v celoti rešili tudi to
vprašanje. V skladu s smotrnejšo,
boljšo in večjo proizvodnjo in
hkrati v skladu z organizacijo
kmetijske proizvodnje drugod so
formirali proizvodne enote. Te
enote zasledujejo predvsem večjo
delovno storilnost, boljšo organi-
zacijo proizvodnje, osvojile pa so
tudi stališče — kdor ne bo delal,
bo odpuščen.
NOVI HLEV
KMETIJSKEGA
GOSPODARSTVA ŠALEK
O novem hlevu kmetijskega go-
spodarstva Šalek v Velenju, smo
pisali že v prejšnji številki. To pot
objavljamo še dve fotografiji hle- kimi stojišči in bo za razmere
va, kamor bodo čez čas vhlevili kmetijskega gospodarstva Salek
180 krav. Hlev je polodprt, s krat- nedvomno zelo primeren.
Kmetijski pomenek
Kmetijstvo je večkrat ob-
čutljiva reč. Delovni učinek
je težko meriti in ga tudi
težko _ predvidevati, posebno
še tam, kjer se sodobne me-
tode obdelovanja še niso pri-
merno razvile. Na Šmarslkem
se še vsekakor niso, za 'kar
je dovolj notranjih in zuna-
njih razlogov. Pokrajina, ki
je nekoč veljala za »divji
pragozd«, kot so jo imeno-
vali še pred nekaj desetletji,
se preko noči res ni mogla
razviti v gospodarsko močno
in neodvisno občino. Vseka-
kor pa napreduje, čeprav je
industrija še zelo skromna.
Ljudje si prizadevajo, da bi
naidcknadili, kar so zamudili
ne .po svoji krivdi. Kmetijsko
gospodarstvo s sedmimi ob-
rati prav gotovo pomeni go-
spodarski objekt, ki ima ve-
liko prihodnost, čeprav se
trenutno še otepa z dokajš-
nimi težavami. V živahnem
pomenku z direktorjem po-
sestva Aleksandrom VIDEC-
NIKOM smo zvedeli vrsto
stvari, ki mnogo obetajo, a
tudi terjajo.
»Razdrobljeno obdelovanje
hromi proizvodnjo. Prva na-
loga. ki jo moramo rešiti, je
v tem, da čimbolj zaokroži-
mo zemljišča. Druga naloga,
ki smo si jo zadali, je v tem,
da obrate strogo specializi-
ramo, da ne bo drobne pro-
izvodnje, ki je gospodarsko
močno nezanimiva«, je od-
ločno pribil tovariš Videonik.
Jelšingrajski obrat se razvija
v izrazito živinorejsiko-sad-
jarski obrat. Skoraj vse njiv-
ske površine že podrejamo
temu inamenu. Dva odprta
silosa, ki smo ju na Šmar-
skem preteklo jesen prvič
napravili, sta se zelo dobro
obnesla. Živina je s tekom
pospravila zadnjo mrvico.
Povečati pa bomo morali še
površine, če hočemo zadostiti
zmogljivosti novega hleva, ki
lahko sprejme 100 glav živi-
ne. Trenutno jih imamo 61.
Sami vršimo izbor. To delo
je sicer počasno, vendar po-
trebno. Hočemo imeti dejan-
sko kakovostno simendolsko
govedo, ki našim pogojem
odgovarja.«
Šmarsko kmetijsko gospo-
darstvo ima sedem obratov.
Jelšingrad je matični obrat s
sedežem v dobro ohranjeni
in čedni šmarski graščini.
Ostali obrati so še v Rogat-
cu, Kostrivnioi, v Pristavi,
na Virštanju, v Rogaški Sla-
tini in Sladki gori.
»V Kostrivnici pričenjamo
graditi hlev za mlado živino,
ker so tam posebno dobri po-
goji za zdravo krmo. V Pri-
stavi imamo pitano živino, v
Rogaški Slatini, kjer je naj-
večja potrošnja mleka, pa
molznice. Slatinski obrat ni-
ma prihodnosti, ker bo po-
trebno zgradbe z ozirom na
urbanistični načrt sčasoma
odstraniti. V Rogatcu razvi-
jamo čisti sadjarski obrat.
Obširne plantaže zasajamo
na Marijinem bregu in na
Ciglanci, kjer smo pravkar
posadili 10 ha po terasastem
načinu. Ta nasad je po ure-
jenosti eden najlepših. Ma-
rijin breg bomo zasajevali
jeseni deloma s črnim ribe-
zem, ki se je letos odlično
obnesel, ter z jablanami.
Razveseljivo je to, da imamo
v Rogatcu odlične sadne kle-
ti v grajskih prostorih, ka-
mor je neposreden dostop tu-
di s traktorji. Izrazito vino-
gradniška obrata pa sta na
Sladki gori in na Virštanju.
Tod smo zasadili nekaj po-
polnoma novih trtnih sort.
Prav na Sladki gori je letos
prvič roden dišeči traminec,
ki obeta dejansko kakovosten
pridelek. Na Virštanju pa
smo zasadili precej rizvanca
in razširili tudi modro fran-
kinj o. Prepričan sem, da bo-
do živinski hlevi na vir-
štanjsikem obratu sčasoma
prazni, ker bomo tam razvi-
jali prvenstveno vinogradni-
štvo. Stroga specializacija ob-
ratov je predpogoj za gospo-
darsko zanimivo kmetijsko
proizvodnjo na našem pose-
stvu, ki je razširjeno po tako
raznoliki pokrajini, da smo
zares prisiljeni uveljaviti od-
ločno rajonizacijo. Načrte
imamo v celoti, postopoma
pa jih uresničujemo. Zato pa
bo potrebno še krepko de-
lati.«
Res je. Kmetovanje danes
mnogo terja. V kmetijstvu
morajo delati široko razgle-
dani ljudje. Delovni kolektiv
na gospodarstvu mora dobro
premisliti, kako bo gospoda-
ril, da bo posestvo napredo-
valo in bodo tudi življenjski
pogoji boljši.
Naselje med borovjem
Celjski okrajni odbor Počitniš-
ke zveze je eden treh okrajnih
odborov v Sloveniji, ki imajo
svoje tabore ob morju. Poleg Cel-
ja sta to še Kranj in Maribor. Od
začetka sezone pa do konca me-
seca julija, se je v celjskem ta-
boru Počitniške zveze v Makar-
ski zvrstilo nad trideset skupin
letovalcev, ki so ves čas polnili
weekend hišice in šotore v pri-
jetno hladnem borovem gozdič-
ku med Makarsko in Baškimi vo-
dami. Celjski tabor razpolaga s
štirideset ležišči v weekend hi-
šicah, ki jih je okrajni odbor na-
bavil letos, za okrog šestdeset le-
tovalcev pa je prostora pod plat-
nenimi strehami šotorov. Zani-
miv je tudi letošnji sestav mla-
dine, ki tam letuje. Nad štiride-
set odstotkov je delavske mladi-
ne — to pa je bil tudi cilj, ki si
Ea je okrajni odbor zastavil ob za-
četku letošnje sezone.
Tabor v Makarski bodo nasle-
oja leta še izpopolnjevali. Letos
namreč vsega — zaradi preselitve
tabora iz Medveje — niso mogli
•praviti. Na okrajnem odboru
Počitniške zveze smo zvedeli, da
se še vedno — kljub občutni do-
taciji okraja, kreditu in sredstvom
ki so jih zbrali z reklamami —
borijo s finančnimi težavami. Za-
nimivo je, da so mnogokje pov-
prašali in prosili za pomoč —
predvsem tiste delovne kolektive,
katerih mladina največ letuje —
pa niso dobili niti odgovora. Tu-
di na okrajni zavod za socialno
zavarovanje so naslovili prošnjo,
pa že od srede junija čakajo na
ugoden odgovor. Glede na to, da
je Počitniška zveza vsejugoslo-
vanska organizacija, da prav z
njeno pomočjo letuje največ mla-
dine — in to srednješolske in de-
lavske — če poleg tega upošte-
vamo še velike stroške ob pre-
selitvi tabora iz Medveje v Ma-
karsko, pa perspektive, ki jih tu
imajo, bi bilo nedvomno prav,
da bi dobili občutno pomoč.
Okrajni odbor Počitniške zveze
je svoje obsežno in odgovorno
delo doslej opravljal brez potreb-
nih prostorov in honorarnih u-
službencev. Prav zato so imeli pri
poslovanju nekatere težave. V
zadnjem času pa so se odločili, da
bodo skupaj s TVD Partizan
uporabljali prostore in zaposlili
honorarnega uslužbenca, ki bo
lahko v redu in tekoče opravljal
potrebne posle.
Kljub temu, da v Makarski še ni
vse tako kot bi bilo lahko, pa se
letovalci vendarle dobro počutijo.
To dokazuje tudi pismo, ki smo
ga pred dnevi dobili od enega
naših dopisnikov. Opisuje tabor
in življenje v Makarski:
Malkarska je eden najlepših
krajev na Jadranu. Notranjost
obale je zaraščena s pritlikavimi
bori, makijo in figovimi drevesi.
Obala je zelo členovita in razno-
vrstna, morje je ponekod plitvo
in obala peščena, drugod pa spet
globoko — kraj torej lahko vzlju-
bijo strastni podvodni ribiči in
mirni izletniki. Iz Malkarske vo-
dijo lepe poti v bližnje gore, iz-
letniki pa se lahko podajo tudi
na Brač, Hvar in drugam.
Tabor okrajnega odbora Počit-
niške zveze je postavljen v boro-
vem gozdičku, večino prostora
zavzemajo šotori, nekaj pa je tu-
di weekend hišic, ki bodo v pri-
hodnje zamenjale šotore. Nasled-
nja leta bodo prostor vztrajno
urejevali. Zasadili bodo lepotično
grmičje, zgradili betonsko plesiš-
če, da ne bo treba vsak večer na
ples h Beograjčanom, ki že šesto
leto taborijo v bližini, okrog ta-
bora bodo zasadili ikalktus, uredili
skladišče itd. V Makarski je do-
slej letovalo že nad dve sto čla-
nov Počitniške zveze. To so bili
maturantje iz ekonomske šole,
učiteljišča, gimnazije, trgovske
šole, pridružila pa se jim je tudi
delavska mladina.
V celjskem taboru počitniške
zveze je nadvse prijetno. Tako
menijo letovalci, ki jih je vsak
dan mnogo.	-Leš
Tabor v borovem gozdičku
KULTURA IN POSVETA
POLEMIKA
Male, toda pomembne reči
v Domu „Dušana Finžgarja"
Na članek, ki je bil pod tem
naslovom objavljen v našem listu
7. julija, smo prejeli dopis, ki sta
ga podpisala predsednik uprav-
nega odbora K. Arko in uprav-
nik M. Ambrož. Priložila sta še
duplikat zapisnika o razgovoru,
ki ga je po izidu članka priredil
z gojenci oddelek za družbene
službe pri občinskem ljudskem
odboru v Celju. Povzemamo glav-
ne ugotovitve:
»Iz razgovora z upravnikom iz-
haja, da živi preko šolskega leta
v domu okrog 80 stalnih gojen-
cev, od tega okrog 15 vajencev,
sicer pa dijakov srednjih šol v
Celju. Trikrat letno pa se izmenja
okrog 100 vajencev iz vse repub-
like zaradi udeležbe pri mesečnih
tečajih šole za kovinarsko stroko.
Ravno s temi je pri izvajanju
domskega reda dosti več težav,
kakor s stalnimi dijaki in vajen-
ci. Niso namreč vajeni življenja
v domovih, razen tega pa je čas
njihovega življenja v domovih
prekratek, da bi se dodobra se-
znanili s tovariši in vzgojitelji.
»Do omenjenega članka je pri-
šlo izključno zaradi nepoučenosti
nekaterih vajencev, ki očitno pre-
slabo poznajo delo in naloge dom-
ske skupnosti, ki v domu živahno
deluje — podčrtalo ur.).
»V sproščenem razgovoru so
gojenci obravnavali vsebino član-
ka, s katerim se niso strinjali.
Obravnavali so sestavo jedilnika,
do izraza je prišla le tista kri-
tika, ki je pri tem običajna kjer-
koli se .pripravlja obed z enotnim
jedilnikom za večje število ljudi.
Z nobenim jedilnikom namreč ni
mogoče ustreči vsem, ker so okusi
različni, sicer pa so s hrano za-
dovoljni, Ker si žele bolj pestre
hrane, so sklenili da bo domska
skupnost v bodoče določila go-
jence, ki bodo sodelovali pri se-
stavi in obračunavanju jedilni-
kov. Ker se dele opoldanski obro-
ki hrane od 12. do 17. ure, je v
tem vzrok, da postane nekaj hra-
ne neužitne in gre v pomije. Kruh
ni bil nilkoli plesni v, le ob pone-
deljkih je včasih star, ker je na-
bavljen že v soboto.
»Prispevek gojencev za nakup
televizorja je določila domska
skupnost, ko je bil nabavljen pa
je bil na razpolago vsem. Čistočo
v straniščih je težko vzdrževati iz
objektivnih razlogov, ker v domu
zaradi visoike lege dostikrat
zmanjka vode... Na tem mestu
bi bilo preobširno pojasnjevati
okoliščine, o katerih je dal novi-
narju podatke gojenec Jevnikar,
vendar so gojenci ugotovili neob-
jektivnost njegove izjave in za-
devo zadovoljivo ohjasnili.
»Gojenci so soglasni v tem, da
se iz domskih sredstev ni pri-
pravljala hrana, razen za goste,
ki so v domu stanovali in hrano
plačali.
»Izplačilo dobička, ki ga omenja
vajenec Puž, je bilo v resnici iz-
plačilo iz šklaida za nagrajevanje,
ki se po veljavnih predpisih
ustvarja iz dohodkov, ki jih usva-
ri dom iz svojih izrednih dejav-
nosti (prenočevanja raznih tečaj-
nikov, pripravljanje hrane za nje
itd.) Ustvarjeni dohodek je v mi-
nulem letu znašal skoro dva mi-
lijona, razdeljen pa je bil sklad
v znesiku 126 tisoč din, ostalo je
bilo porabljeno za stroške doma.
»Če bi vsi gojenci, ki so dali
svoje izjave novinarju, imeli čas
in voljo, vživeti se v delo domske
skupnosti, bi do tendenciozne in
destruktivne kritike v javnosti ne
moglo priti. Res je, da se ti go-
jenci v dom ne bodo več vrnili.
Želeti pa bi bilo, da bi pojasnili,
zalkaj svojega stališča niso raz-
pravljali na sestankih domske
skupnosti, temveč so jo nekontro-
lirano in enostransko iznesli v
časopisu.«
In še povzetek iz zapisnika:
»Navzoči gojenci izjavljajo, da
je hrana primerno pripravljena,
pač pa je bila v zadnjem času
premalo kalorična odnosno koli-
činsko premajhna. Niso pa vedno
zadovoljni s kombinacijo hrane.
Kava je premalo sladka. Kruh je
sicer v redu, le ob ponedeljkih je
že malo star.
»Kar se tiče oddajanja hrane
neki ženski, povedo, da ko pri-
dejo h kosilu prosijo še za doda-
tek po prvem obroku, ki ga pa
večkrat ne dobijo, ker morajo ku-
harice čakati še na gojence, ki
prihajajo na kosilo kasneje.
»O prispevku za televizor smo
razpravljali na sestanku domsike
skupnosti in je bil dosežen spo-
razum, da prispeva vsak gojenec
po din 200. Montiran je bil po na-
kupu 4. 6. ter je bil dostopen vsem
gojencem.«
»Ne drži, da je tov. upravnik
zapustil sestanek domskega sveta
zaradi tega, ker ni dal pojasnila,
zakaj so odslovili predsednika
domskega sveta iz seje upravnega
odbora, par pa je zapustil sesta-
nek zato, ker ga je predsednik
domskega sveta v prenagljenosti
preostro zavračal (podčrtalo ur.)
»Glede znanega slovenskega go-
vornika ni jasno.«
»V domu niso delili dobička ne-
go sklad za nagrajevanje, ki je
bil ustvarjen iz izrednih dohod-
kov na nočninah preko počitnic,
ne pa iz oskrbnin.«
KJE JE RESNICA?
Predvsem je treba ugotoviti, da
gre torej za dvoje zelo različnih
variant o razmerah v Domu »Du-
šana Finžgarja«. Prva je tista, ki
so jo posredovali tako rekoč biv-
ši gojenci doma, druga pa ta, ki
nam jo posreduje vodstvo doma in
gojenci, ki so še v njem. Iz tega
sledi docela logično vprašanje —
kaj je res in kje je resnica? Da
bi bili imeli namreč gojenci, ki so
dom zapustili, kakšne tendenci-
ozne in destruktivne namene, je
malo verjetno, kajti če bi bili za-
res neprizadeti, bi pač prav lahko
iznesli tudi pozitivno mnenje; še
toliko prej, iker so navsezadnje
vendarle odšli za vedno iz doma.
Ce pa so v domu živeli samo tri
leta po tri mesece, jim po zdravi
presoji vendarle ne gre zanikati
vsakršnega stika z domom in jim
odrekati [vsakršno poznavanje
razmer v domu. Zanimivo je mor-
da vprašanje hrane. Medtem, ko
so nekdanji gojenci doma rekli:
»ta je bila v zadnjem času vedno
slabša« (in da je nasploh bila
slaba), pravi vodstvo doma: »sicer
pa so s "hrano zadovoljni«, seda-
nji gojenci pa: »je v zadnjem ča-
su premalo kalorična odnosno ko-
ličinsko premajhna.« Torej lahko
mi upravičeno rečemo: ni zado-
voljiva! Zakaj? Zato, ker se nam
zdi, da bi morala hrana kalorično
in količinsko odgovarjati orga-
nizmu, ki mu je namenjena; od
okusa človek ne more biti sit!
Kar zadeva vprašanja (stranišč,
menimo, da bi bilo čistočo ven-
darle treba vzdrževati — morda
z namestitvijo kakšne dodatne
črpalke, kajti o potrebnosti in
uporabnosti stranišč bi bila vsaka
razprava odveč. In dalje: če je
upravnik zapustil sestanek dom-
skega sveta, »ker ga je predsed-
nik v prenagljenosti preostro za-
vračal«, je vprašanje, če je tak-
šno reševanje nesporazuma naj-
boljše! Z drugimi besedami bi se
temu reklo: pametnejši popusti,
toda pametnejši lahko tudi manj
pametnega primerno poduči.
Kar zadeva »znanega sloven-
skega govornika« je jasnosti na
ljubo treba povedati, da gre za
tiskarsko napako in da bi se mo-
ral tisti odstavek pravilno gla-
siti: »Ob znanem slovenskem go-
dovniku pa smo našli« in tako
dalje.
Ob vsem tem seveda prvi čla-
nek ni v ničemer demantiran, saj
navsezadnje ne gre za ugovor (ra-
zen tega gojencev, ki so posre-
dovali izjave, ni več tu in njim
izključno bi pripadala pravica
polemike), pač pa gre bolj za do-
datno mnenje. Mnenja pa so se-
veda lahko različna in to je na-
vsezadnje tudi prav.
Uredništvo
FILMI,
ki jih bomo
gledali. . .
POD KRINKO ZOROA
Film se dogaja v Los Angelosu
po vsej-priliki nekje v preteklosti.
Osnovni motiv je borba glavnega
junaka Diega zoper teror in nasi-
lje, ki ga nad prebivalci mesta iz-
vaja komandant Monastaria. Ker
bi utegnila biti za Diega odkrita
borba tvegana, se odloči, da se bo
boril za pravično stvar pod krinko
prevejanca Zoroa. Po mnogih za-
pletih mu nazadnje uspe, da »pre-
maga« zloglasnega komandanta, ki
ga odstavijo in na njegovo mesto
postavijo drugega.
SERJOŽA
je sovjetska filmska zgodba o živ-
ljenju mladih in starih ljudi, pri-
kazana tako kakor jo vidi deček
Serjoža. Režiserja Danelij in Talo-
kin sta skupaj z Bondarčukom v
giavni vlogi ustvarila svojo prvo
tilrnsko mojstrovino, ki jima je
prinesla zasluženo slavo in naj-
višje priznanje na filmskem festi-
valu v.Karlovih Varih 1960. leta.
V vlogi Serjože nastopa Bor j a
Barkatov, ki so ga izbrali izmed
2500 kandidatov.
PLANET SMRTI
Poljski avanturistični film. Po-
tovanje z raketo na Venero. V po-
sadki so zastopane malone vse na-
rodnosti — japonska zdravnica,
sovjetski astronavt, ameriški fizik,
poljski inženir, afriški televizijski
tehnik, indijski matematik, kitaj-
ski jezikoslovec in nemški pilot.
Ko se vsa pisana druščina spusti
na Planet smrti, najde tu seveda
strašno razdejanje. Tu naletijo na
strašne atomske burje in drugo, na
posebne naprave, ki dajo slutiti, da
prebivalci tega planeta pripravlja-
li napad na Zemljo. To spoznanje
plačajo s smrtjo trije člani posad-
ke, medtem ko se preživeli člani
vrnejo na Zemljo, da bi obvestili
zemeljsko javnost o tem, da s Pla-
neta smrti ne preti nikakršna ne-
varnost, da pa bo prvi propadel ti-
sti, ki se bo igral z atomsko vojno.
Njegov smoter in tematika je mir
Ciril Cesar: Zločin
Akademski kipar Ciril Cesar je
eden izmed mnogih slovenskih
umetnikov, ki so v času narodno-
osvobodilnega boja prijeli za orož-
je in se ob strani svojega ljudstva
uprli najbolj mračnemu nasilju
— fašizmu. Kot član kulturno-pro-
pagandne ekipe pri štabu IV. ope-
rativne cone je tov. Cesar tudi kot
umetnik izpovedoval svoje patrio-
tične in napredne nazore.
Po vojni je kot upodabljajoči
umetnik ustvaril vrsto umetniških
del, največ spomenikov NOB v
rodnem Mozirju, Nazarju, Gor-
njem Gradu, Šentjurju in drugod.
Njegova tematika v preteklosti,
kot tudi danes, je mir. Mir, ki
je tudi njegov osebni smoter in
cilj. Izraz, po katerem kot umet-
nik najpogosteje sega, je naspro-
tovanje nasilju, bodisi da upodab-
lja talce, ki izpovedujejo slo po
življenju in upiranje nasilni smrti.
bodisi da kreira nasilje kot poša-
sten, ostuden in nedopustljiv zlo-
čin.
Problem, ki si ga umetnik Ciril
Cesar danes zastavlja pri svojem
umetniškem ustvarjanju je živ in
in elementaren v sodobnem svetu,
je izraz najglobljih teženj člove-
čanstva. Nihanje sveta med mirom
in vojno, med humanizmom in ne-
človečnostjo, dilema negotovosti
ob nezaceljenih ranah minulih
grozodejstev, iskanje poti iz vrtin-
ca pretenj in sovraštva, je gotovo
področje, ki ga je vredno obrav-
navati z umetniškega gledišča.
Pravi umetnik ne beži od pro-
blemov svojega časa! Ni in ne mo-
re biti neprizadet ob prizadetosti
človeške družbe. Če je to eden iz-
med temeljev umetnosti, potem je
akademski kipar Ciril Cesar našel
svojemu umetniškemu hotenju
čvrsto idejno osnovo.
Družbeno izobraževanje
v načelih in praksi
V zadnjih dveh mesecih je Zve-
za delavskih in ljudskih univerz
Slovenije priredila v Bohinju šti-
ri enotedenske seminarje za vod-
je in sodelavce omenjenih usta-
nov. Dejstvo, da sta za seminarje
pokazala veliko zanimanje tako
Republiški svet sindikatov kakor
CK ZKS Slovenije priča, da je
problematika izobraževanja če-
dalje bolj aktualna. Ker so nače-
la, ki jih naši politični voditelji
zastopajo, dovolj jasna, je tem
pomembnejše, kako jih izvajamo
v praksi.
Razvoj decentralizacije je nam-
reč ustaljenim pojmom vdihnil
novo vsebino, pri čemer ni mogo-
če več ločevati gospodarskih
vprašanj od političnih, marveč
jih je treba obravnavati vzajemno
z najširših družbenih temeljev.
S tem spoznanjem začenja pri-
prave na novo sezono celjska de-
lavska univerza. Toda s tem v
zvezi se poraja v Celju cela vrsta
pomembnih vprašanj. Vsi nam-
reč ugotavljajo, da je družbeno
izobraževanje stvair, ki lahko tudi
pozitivno vpliva na uveljavlja-
nje sprememb v našem družbe-
nem življenju. Če je to res, in res
, je prav gotovo, tedaj bi bilo pač
treba tej »stvari« priskrbeti tudi
potrebno materialno podlago.
Celjska delavska univerza je v
pretekli sezoni priredila celo vr-
sto političnih šol, seminarjev in
predavanj. Lahko bi jih bila pri-
redila še veliko več, če bi bila za
to na razpolago sredstva. Od pre-
videnih pet milijonov, ,ki bi jih
naj bile dobile politične organi-
zacije in delavska univerza, jih
je bilo na razpolago samo polo-
vica. Delavska univerza je na
primer plačevala iz svojih skrom-
nih sredstev seminarje in preda-
vanja, namenjena mladini, ko se
je postavilo vprašanje plačila, so
ugotovili, da denarja ni.
Pri obravnavanju tega Vpra-
šanja seveda ne gre kriviti iz-
ključno občino, več razumevanja
bi morali pokazati pač v prvi vr-
sti neposredni koristniki uslug de-
lavske univerze, to pomeni,
predvsem gospodarske organiza-
cije. Saj je v pretekli sezoni de-
lavska univerza pričela z izobra-
ževanjem tako rekoč celotnih ko-
lektivov in dosegla uspehe, ki jo
uvrščajo med prve delavske uni-
verze v Sloveniji. Izobraževalni
centri, ki predstavljajo vprašanje
zase, verjetno ne bodo mogli na-
domestiti funkcije te izobraževal-
ne ustanove, ki je pač po svojem
splošnem značaju širša. Zato se
upravičeno postavlja vprašanje,
ali bomo načela vendarle spreme-
nili v prakso in ali bodo mero-
dajni činitelji pokazali v prihodnji
sezoni več odgovornosti pri ob-
ravnavanju finančnih vprašanj
delavske univerze. Logično bi
namreč bilo, da bi se tu skladali
interesi vseh družbenih in poli-
tičnih organizacij.	A. R.
Izobraževanje -
nujnost
Na nedavni kanferenci občin-
skega komiteja ZKS v Šmarju so
govorili tudi o idejno političnem
izobraževanju. S tem v zvezi se
je lani zlasti uveljavila politična
šola v Rogaški Slatini. V bodo-
če bi bilo vsekakor treba poiska-
ti še druge oblike, predvsem ta-
ke, ki bodo ljudem najbolj do-
stopne. Kazalo bi uveljavljati ta-
ko imenovane debatne klube, ki
bi jih morali voditi in usmerjati
sposobni ljudje. Taki klubi so se
do sedaj posebej obnesli ob tele-
vizijskih sprejemnikih. Komisija
pri občinskem komiteju bo do je-
seni pripravila program izobra-
ževanja na Šmarskem; meni pa,
da bi morali bolje izkoristiti tudi
šmarski radijski oddajnik, saj je
radio sodobno sredstvo za naj-
različnejše informacije.	s.
Jože Horvat JAKI: Obrazi
Pismo od globokih cen
Dragi stric urednik!
Ker so po nekaterih naših
auslogih globoko znižali cene
nekaterim izdelkom, kakor na
primer šuhom, kar se reče, da
so jih najbrž potisnili globoko
v šuhe, ker namreč auslogi
najbrž niso tako globoki, da
bi lahko tako globoko znižali
cene, ti bom jaz, dragi stric
urednik napisal o tem eno
pismo, katero pa seveda si-
nurno ne bo tako globoko, ker
je namreč prif bolj plitek.
V zadnjem cajtu zelo dosti
špaciram, kakor pravijo temu
eni naši frajerji kateri zelo
dosti špacirajo po našem šta-
tu, mimo auslogov, katerih
zares ni malo in šacam neka-
tere cene in napise, kakor ša-
cajo omenjeni frajerji ženske
ino druga bitja, in tako pri-
hajam do zaključka, da le ni-
so povsod tako globoko zniža-
li cene, pač pa da so se pone-
kod odločili tudi za neko zni-
ženje na ene zelo velike pro-
cente, kar je odvisno sigurno
od iznajdljivosti in ene druge
originalnosti, katera je rezul-
tat ene reklame, kakor na pri-
mer tista, ko nekje popravlja-
jo vseh vrst čevljev, za kar
je rekel naš stric, da so sigur-
no mišljeni šuhi in da je to
ena zelo stara slovnica, ka-
tera ima najbrž še vseh vrst
pomanjkljivosti, na kar je še
dodal, da ni čevljar in da se
na te reči ne zastopi, da pa
se spominja, da so nekoč no-
sili tudi črevlje in da je zato
lahko v tistem napisu tudi
napaka, katero je lahko na-
pravil en pleskarski škrat,
meni pa se seveda zdi, da je
globoko znižanje cen od veli-
kega pomena za našega po-
trošnika, kateremu ob tem ni
treba tako globoko pogledati
v varžet, ker pa jezičnost
pravzaprav ne igra nobene
vloge, bi jaz, tvoj priložnostni
dopisnik svetoval ene novo-
tarije in ene vragolije s ce-
nami, katere bi naj zaradi
učinkovitejše originalnosti
upoštevali sestavljalci nove-
ga trgovinskega pravopisa in
slovnice, kakor na primer: ce-
ne so se zelo globoko znižale
(kar se reče, da jih ne bi bilo
treba zniževati nam), cene so
skočile navzdol, cene so se za-
kotalile na dno auslogov,
oglejte si veliko zalogo po ve-
likem zniženju cen, znlženje
cen za trideset procentov do
petdeset procentov v naši tr-
govini je ugoden nakup bla-
ga, zniženje z popustom v ve-
liki izbiri, nizke cene od bla-
ga je eno zadovoljstvo kupu-
jočih, zniženje cene nekate-
rim modelom smo za deset
procentov in tako dalje, ob
čem naj pripomnim, da so to
samo nekateri predlogi, kate-
ri bodo sigurno naleteli na en
odpor in eno kritiko češ da
naša preljuba slovnica še
namreč ni tako zrela, da bi
lahko poznala ene take finese
od našega jezika, z čemer se
namreč strinja tudi
tvoj dopisnik
Cene
S polic Študijske knjižnice
Barnet L.: The Uaiverse and dr. Ein-
stein. 12. print. Nevv York 1959. S.
21016.
Bibič P.: Proslava državnega praznika.
Cankarjev večer. Proslava delavs-kega
praznika. Ljubljana 1960. S. 20580/7.
Crvenkovski K.: Problemi reforme uni-
verziteta. Beograd 1959. S. 20917.
(Devet sto) 900 let Kranja. Kranj 1960.
S. 20833.
Fučkar St.: Mužički odgoj predškolske
djeee. Zagreb 1959. S. 20831.
Gerškovič L.: Društveno lekonomsko
uredjenje Jugoslavije. Beograd 195S.
S. 20916.
Horvat R-: Teorija električkili kola. Be-
ograd 1959. S. 20820.
Klikovac J.: Ekonomska politika Sov-
jetskog saveza. Beograd 1959. S. 21012/1.
Konferencija solidarnosti az'.sko-afričkih
naroda u Kairu. Beograd 1958. S.
20836.
Leouardo da Vinci: Philosophisehe Ta-
gebiicher. Hamburg 1958. S. 21027/25.
Mil J. S.: Utilitarizam. Beograd 196«. S.
21031.
Prazgodovinske študije. Ljubljana 1960.
S. 19664/1.
Mirkovič M.: Ekonomska historija Ju-
goslavije. Zagreb 1958. S. 21042/6.
Stipek I.: Na atomskim vulkanima. I.-II.
Zagreb 1959. S. 21043.
Zentner W.: Reclams Opernfiihrer. 20.
Aufl. Stuttgard 1960. S. 29983.
Xenophon: Das Gastmahl. Hamburg 1957.
S. 21827/7.
Schnauck W.: Glaslexikon. Miinchen
1959. S. C 7.
V»kmšic B.: Panameriikanizam ii Latin-
ska Amerika. Beograd 1961. S. 21012/2.
\Vard A. C.: Modern Englisch Litera-
ture 1458—1959. 3. ed London & New
York & Toronto 1968. S. 28945/27. ^
Weiser E.: So entsteht der Mensch.
Fraiikfurt/M. 1959. S. 21828/235.
Stane Terčak —
nagrajenec „Kajutiove nagrade"
V petek je bila v Klubu ljud-
skih poslancev v Ljubljani lepa
slovesnost, na kateri je tovariš
Janez Vipotnik v imenu založ-
niškega sveta »Borec« podelil Ka
juhove nagrade, ki naj spodbudno
vplivajo na razvijanje vseh zvrsti
književnih, likovnih, glasbenih in
drugih umetnosti, ki se ukvarjajo
s tematiko NOB.
Žirija je prvo nagrado v znesku
400.000 dinarjev priznala Stanetu
Terčaku, vodji oddelka NOB pri
Mestnem muzeju v Celju za do-
kumentarno delo »Ukradeni ot-
roci«.
^^^ CELJSKI TEDNIK ŠTEV. 28 — 28. julija 1961
Za las je ušel smrti
Minulo nedeljo so odkrili na Pre-
sedlu med Cemšeniško planino in
Kožico ob veliki udeležbi borcev
aktivistov in ostalega prebivalstva
"veličasten spomenik sedmim bor-
cem, ki so tam blizu padli v bor-
bi z okupatorjem. Spomenik —
delo inž. arh. Samca iz Celja —
simbolično prikazuje sedem iz
zemlje rastočih granitnih glav.
Slavnostni govornik je med dru-
gim omenil, da se nahaja med pri-
sotnimi tudi borec, ki je bil takisto
kot vseh ostalih sedem likvidiran,
da pa mu je težko ranjenemu
uspelo, rešiti se iz objema smrti.
Po končanih svečanostih sem se
srečal s človekom-borcem, ki je že
prestopil prag večnosti, pa se je po
srečnem naključju rešil. Pristopil
sem k njemu in ga povprašal, če
bi se z njim lahko porazgovoril.
Brez premišljanja je privolil. Pri-
bližal se je sedmim granitnim gla-
vam in se zamišljeno zazrl vanje.
Le za las je manjkalo, da ni med
njimi še osme — njegove.
V	senci košate lipe sva sedla na
zeleno trato in razgovor se je pri-
čel:
»Pišem se Kalovšek Karel in
sem bil rojen 10. novembra 1911
v Znojilah na kranjski strani. Sem
rudar v Zagorju in stanujem v Ja-
senovem 27. Do delovišča imam
<lobro uro hoda.
V	partizane sem šel 2. junija
1944 in sicer v 8. brigado na Do-
lenjsko, kjer sem pa ostal le kra-
tek čas. Vrnil sem se na domači
teren in postal kurir TV linije 26.
Bilo je 14. decembra 1944. Mrzel
■dan je bil, brez snega. Pomikal
sem se po redni kurirski poti od
presedelske strani pod Planino
•(Cemšeniško) proti Grašinarju.
Prav na ovinku nasproti slikovite
in zanimive Krvavice, ki se strmo,
skoraj prepadno dvigcy iznad ojstri-
ške graščine, mi je prišla nasproti
močna enota vlasovcev. Na pobeg
ni bilo več misliti, saj smo si stali
iz oči v oči.
Zgrabili so me. Osuvali so me
:in ozmerjali z banditskim psom,
nakar so mi naložili z municijo
napolnjeno težko torbo. V sprem-
stvu štirih z brzostrelkami oboro-
ženih fašistov so me odpremili h
kmetu Polajnšku, kjer so imeli
svoj štab. Tu so me zaprli v klet,
pri čemer so me privezali ob ste-
ber odra, na katerega je metal Po-
lajnšek vsako jesen krompirjev
pridelek.
Cez kake pol ure so prišli pome
in me odpeljali k zaslišanju. Za-
sliševal me je oficir, ki je govoril
srbski. Bil je verjetno član četni-
1 ške organizacije. Vpraševal me je,
zakaj sem v partizanih in ne v nji-
hovi vojski. Skušal sem se izmo-
tati z izgovorom, da sem bil na-
silno mobiliziran, vendar mi tega
niso verjeli. Potem so me vpraše-
vali, kdo daje partizanom hrano,
kateri kmetje jih podpirajo, kje so
bunkerji itd. Ker jim nisem ni-
česar povedal, me je zaslišujoči
usekal za uho, da sem se zvalil
pod kmečko peč. Potem so me
vrnili nazaj v klet. Tu sem bil
zaprt tri dni. Dvakrat so me po-
dnevi zapeljali pred hišo in me
privezali ob hruško. Jesti mi niso
dajali. Le enkrat mi je nekdo pri-
nesel nekaj kuhanih krompirjev.
Pri ponovnih zaslišanjih so me ne-
človeško pretepali.
Tretji dan pod večer — bila je
že popolna tema — so prišli pome
trije vlasovci. Eden je svetil z ve-
liko latemo, drugi, ki je govoril
slovenski, je imel v rokah večjo
pištolo, tretji je bil vodja. Ko so
me odvezali, mi je vodja kratko
razodel, da je zdaj z menoj konec,
da grem na streljanje in da me
bodo ubili prav talko, kot bodo po-
bili vse bandite s Titom vred.
Šele zdaj sem se zavedal, da gre
zares. Prosil sem jih, naj mi pri-
zanesejo, če ne zavoljo drugega,
pa vsaj zaradi pet tednov stare
hčerke, ki bo ostala sirota brez
očeta.
Za odgovor so me sunili proti
stopnicam, da sem se komaj ob-
držal na. nogah. Pred hišo me je
pričakala večja gruča vojakov, ki
so govorili po rusko in se ob po-
gledu name krohotali.
Krenili smo po ozki stezi v oj-
striško smer. Tistih nekaj zadnjih
trenutkov je bilo zame neskončno
dolgih. Za hip sem pomislil na že-
no in hčerko, ki bosta ostali sami.
Ali je možna rešitev? Na pobeg
ali na kaj drugega ni bilo misliti,
saj sem imel roke na hrbtu zve-
zane. Po vsem telesu me je spre-
letaval srh in ves sem se tresel.
Ko smo bili od hiše oddaljeni
kakšnih trideset metrov, mi je
vodja ukazal, naj se ustavim. Spo-
minjam se, da je v tem trenutku
svetilec dvignil leščerbo, nakar
sem začutil v zatilje silen udarec,
kakor da se je zrušila name orja-
ška bukev. Poka nisem slišal. Imel
ssm občutek, da padam v globoko
brezno, iz katerega ni več vrnitve.
V resnici pa sem se zvalil le kakš-
nih petnajst metrov nizdol po str-
mini, kjer sem nezavesten obležal.
Ubijalci so odšli, saj so bili pre-
pričani, da sem mrtev.
Toda čez čas sem se osvestil. Po-
lagoma se mi je vračal spomin. Ali
so sanje, ali je resnica. Prijel sem
se za glavo. Bolečin še nisem ču-
til. Bil sem ves moker. Od krvi.
Skušal sam vstati, a sem bil ves
omotičen. Komaj sem se spravil
na noge, že sem spet klecnil. Ko
sem tak poizkus večkrat ponovil,
sem ugotovil, da tako ne bo šlo.
Od Polajnška sem slišal krohot
podivjanih fašističnih razbojnikov.
Zgrozil sem s2 ob misli, da me
bodo prišli pogledat. Potem bi me
dokončno ubili. Po vedno težji gla-
vi mi je rojila ena sama misel:
proč, čimprej proč od tod, iz tega
hladnega objema smrti...
Kakor žival, ki teži, kadar je
ranjena, zmerom v dolino, da bi se
ondi s požirkom hladne potočne
vode osvežila in okrepčala, v po-
dobni podzavesti sem se plazil po
strmini po vseh štirih navzdol.
Ko sem dosegel dolinico (sam ne
vem kako, saj sem lezel v trdi
temi Skozi razmeroma gosto pora-
stel gozd), po kateri je rahlo žu-
borel ledenomrzel potoček, se mi
je zavest vse bolj vračala. Nekaj
požirkov vode, ki sem jih kar leže
hlastno potegnil v okrvavljena
usta, mi je vrnilo moč in pogum.
Nemara se je to zgodilo tudi za-
voljo tega, ker sem si z nekaj za-
mahi zmil z lica že napol strnjeno
kri.
Zdaj sem previdno nadaljeval
kar stoje, toda ne za dolgo. Spet
se me je lotevala slabost. Moral
sem izgubiti preveč krvi. Ali vztra-
jati sem moral za vsako ceno. Spet
sem se plazil po štirih. Toda strah
pred mislijo, da bom padel po-
novno v nezavest, mi je dajal mo-
či, da sem se prerival vedno niže,
dokler nisem kmalu po izstoou iz
temnega gozda pritaval do Spod-
njega Erjavca.
Kraj in ljudi tod sem dobro po-
znal. Toda Erjavčeva me je v stra-
hu, da me ubijalci pri njej ne bi
našli, pospremila do Jurčkove
Nežke. Prestrašila se me je, ko
je ugotovila, da sem še zmeraj ves
krvav, mi brž pomagala popiti šil-
ce žganja in mi obenem z njim
vsaj za silo razkužila rane. Šele
tedaj smo ugotovili, kod je prodrl
projektu.
Krogla, ki mi jo je morilec po-
slal v levo zatilje, je izstopila tik
pod levo očesno duplino, kakšen
centimeter pod solzevodom, ne da
bi bila poškodovala možgane in
oko. Imel sem srečo. Levo oko je
bilo popolnoma zateklo in nanj ni-
sem videl dober teden prav rtič
potlej pa se mi je vid z izginotjem
otekline vrnil, toda ne povsem. Se
danes vidim na levo oko veliko
slabše ko na desno.
Za trenutek je tudi Nežka iz-
ginila. Kmalu se je vrnila s tremi
gozdnimi delavci, ki so stanovali
v bližnji baraki. Poznali smo se.
Svetovali so mi, naj grem z njimi
do kmeta Križnika, češ da bo tam
varneje.
Nič nisem okleval. Zahvalil sem
se ljubeznivi Nežki za prvo pomoč
in ob pomoči novodošlih sem za-
pustil gostoljubno hišo.
Pri Križnikovih so mi postlali
kar v hlevu, se poslovili in odšli.
Spočetka mi je hlevska toplota kar
dobro dela, a ne za dolgo. Lotevala
se me je vedno bolj omotičnost,
dokler se nisem vnovič onesvestil
Ne vem, koliko časa sem bil v ne-
ZOB ZA ZOB
Neka starejša potnica se je
pred nedavnim na graški želez-
niški postaji močno vznemirjala
zaradi zamude vlaka. Pristopila
je k prometniku in ga nadrla:
»Zakaj pa imate pravzaprav iz-
obešen vozni red!« »Hm, kako pa
bi lahko ugotovili, da ima vlak
zamudo, če ne bi imeli voznega
reda!« se je uslužno obrnil pro-
metnik do razjarjene potnice.
hitlerjeva jazbina
Na Poljskem je odprta za tu-
riste takozvana »•volčja jama«, v
jev glavni štab, iz katerega je vo-
kateri se je nekoč nahajal Hitler-
dil Hitler vojaške operacije proti
Sovjetski zvezi. Skrivališče je o-
hranjeno tako, kakršno je bilo
najdeno po končani vojni — v ru-
ševinah. V enem izmed prostorov
»volčje jame« je bil izveden 20.
julija 1944. leta neuspeli atentat
na Hitlerja.
zavesti; toda ko sem se prebudil,
sem bil strašno žejen. Taval sem
v temi po hlevu, da bi prišel do
kakršne koli mokrote ...
Vtem so se previdno odprla vra-
ta. Ze sem se zgrozil, da so kozaki
in da me bodo zdaj dokončno ubili,
vendar so bili sinočnji trije prija-
telji. Prišli so, da bi me še pred
zoro zakopali, saj so bili prepri-
čani, da ne bom dočakal jutra.
Strel skozi glavo se jim je zdel
smrtonosen
Konec prihodnjič
Zaradi kokoši skoraj izgubil življenje
50-letni Petar Trajkovič, usluž-
benec na občini v Bujanovcu je
na svojem dvorišču opazil neko
kokoš, ki se je z brcanjem 'posku-
šala rešiti žice, v katero se je za-
pletla. Petar je vzel palico, s ka-
tero je hotel odstraniti žieo. Ker
se mu je pa žica zapletla okrog
palice, mu nič drugega ni preosta-
jalo, kakor da se je posilužil roke.
Kakor hitro se je dotalknil žice,
je občutil močan električni uda-
rec.
Žica, ki je bila v resnici radij-
ska antena, je bila nepričakovano
elektrificirana. Petru se je žica
omotala okrog roke in ta je pa-
del po tleh. Ko je bil po ,treh mi-
nutah osvobojen žice, je tbil že ne-
zavesten: njegovo srce je prene-
halo delati.
Televizija v barvah
V Leningradu dokončujejo no-
vi televizijski center, ki bo pred-
vajal tri programe, med drugim
tudi v barvah. Antena, visoka 315
metrov, bo omogočala sprejem na
daljavo do 150 kilometrov.
Spomini Zagoženove mame
Stara sem štiriinosemdeset let.
Moje življenje je bilo trdo. Starši
so me dali k tujim ljudem in od-
šli. Nekateri so govorili, da v Ame-
riko. Ne vem. Nikoli jih nisem vi-
dela.
Ze zgodaj sem morala spoznati,
da mi bo delo edina tolažba v živ-
ljenju. V Latkovo vas sem prišla „
že pred prvo svetovno vojno. Tu
sem poročila slepega Zagoženove-
ga Franca in ljudje so mi preroko-
vali ob njem težke ure. Vendar
ni bilo tako. Grunt je bil velik in
treba je bilo pridno gospodariti.
Rodila sem tudi deset otrok. Vsi
so bili čvrsti in zdravi, le škoda,
da jih je šest moralo umreti.
V našo hišo so že v stari Jugo-
slaviji prihajali napredni ljudje.
Slavko Slander, sestri Mica in Ve-
ra in drugi. Ne spominjam se vseh.
Hiša je bila prava politična šola.
Sama temu nisem nikoli nasproto-
vala in tudi mož ne. Rad je politi-
ziral in se vnemal za nove ideje.
Zato pa je bilo tod tudi vedno do-
volj žandarjev, ki so hoteli vedeti,
kje skrivamo tega ali onega ile-
galca-komunista. Toda bili smo
previdni in žandar j i so odhajali z
dolgimi nosovi.
Ko so prišli Nemci, je naša hiša
postala zavetišče prvih upornikov.
Spet so prihajali ljudje znanih
obrazov, prihajali so ponoči, za-
skrbljeni in resni in na ustih so
nosili dve sveti besedi: orožje,
upor. Tako drugi, tako moji otro-
ci: Tonček, Pepi, Lojzka in Mici,
Trezi in Jožica, Hermina, vsi, kar
vsi po vrsti. Nato je prišla nemška
policija, prišli so gestapovci. Gro-
zili so in kričali: »Kje skrivate ko-
muniste? Pokažite jih, da jih po-
bijemo in da pokažemo, kako Ne-
mec ravna z upornikom!-«
Postali smo mrki in tihi, toda v
srcu uporni. Od vseh strani so pri-
hajali kurirji in prenašali pošto,
obleko, hrano in orožje. Tudi moji
otroci so pridno pomagali. Ko sem
nekoč vprašala komaj sedemnajst-
letnega Tončka, kaj če ga Nemci
pri delu zalotijo, se mi je nasmeh-
nil, potem pa resno odgovoril:
»Odločil sem se, da bom delal za
vsako ceno, tudi za ceno smrti.«
Ne morem in ne morem ga poza-
biti. In Mici. Koliko polnih na-
hrbtnikov je prenosila, potem pa
so jo tako strahotno mučili...
Potlej so se začele aretacije.
Najprej so zaprli Treziko. Osumili
so jo, da dela za partizane. Morala
je v Stari pisker. Plasikanov Ivan
iz Šentjurja jo je šel obiskat. Ne-
sel ji je paket in po pomoti vtak-
nil vanj samokres. Nemci so paket
pregledali in Ivana takoj aretirali.
Potem so ga ustrelili, Treziko pa
odpeljali v izgnanstvo.
Odslej naši otroci niso več spali
doma. Kadar so se vračali, sva jim
z možem govorila: »Rada vas ima-
va, a bežite, bežite od naše hiše.«
To je bila edina rešitev, zakaj iz-
za vsakega vogala jo prežala nem-
ška pošast.
Kljub ubijanju in streljanju je
bila naša hiša še vedno zanesljiva
javka. Hermina je bila član troj-
ke, ki je skoraj vsak večer na-
pravila kako drznost. To so vedeli
tudi Nemci. Pridrveli so nekega
večera kakor psi in zarenčali: »Po-
kažite nam vaše bandite!« Niso
jih našli, zato so postavili močne
straže in čakali vso noč. Takrat so
Tonček, Pepi in Mici res bili do-
ma. Tonček in Pepi sta si uredila
skrivališče pod velikim vozom,
Mici pa v senu na kozolcu. In zdaj
je prišel usoden trenutek. Mici je
bila prepričana, da so Nemci že
odšli, pa je zlezla iz skrivališča in
se začela spuščati proti mestu,
kjer sta ležala njena brata. Ta-
krat pa jo je opazil nemški mitra-
ljezec. Zakričal je: »Halt!« V tre-
nutku je bilo okrog nje vse polno
zelencev. Se enkrat so pod kozol-
cem vse premetali in ... Nikoli ne
bom pozabila groznega trenutka.
Dobili so tudi Tončka in Pepija.
Odgnali so vse tri. Na cestnem
ovinku v Dolenji vasi je hotel Pe-
pi pobegniti, skočil -je s ceste in
tri krogle so mu prebile glavo. To-
da ni bil mrtev. Spet je prišel k
zavesti in vse tri so naložili na
kamion in jih odpeljali v mučilni-
co v celjski Stari pisker. Tončka
in Mici so po strašnem mučenju
ustrelili, Pepi pa je moral še v
Auschwitz, kjer je umrl. V Celju
je moral gledati, kako sta pod
streli padla brat in sestra. Mislili
so, da se bo ustrašil in začsl izda-
jati. Pa tega niso dočakali. Moji
otroci so bili prave Zagoženove
korenine.
Nikoli nisem mislila, da more
človek prestati toliko gorja. A mo-
re ga. Kloniti nismo smeli. Zdaj,
ko so padle že tri žrtve, smo po-
stali še bolj kleni in zakrknjeni.
Za našo stvar smo delali naprej.
Hermina in Jožica sta bili v goz-
du, Dolfe in midva smo pomagali
po svojih močeh. Nemci pa so ho-
teli Hermino. Razpisali so nagra-
do, Hermine pa še vedno niso do-
bili. Zato so sklenili, da napravijo
še enkrat preiskavo, nato pa nas
bodo strpali v taborišča. Tako so
tudi storili. Prišli so zgodaj, še
skoraj o mraku. Midva z možem
sva še spala, ko sva zaslišala:
»Aufmachen! Schnell! Los!« —
prvi pozdrav krvoloka. Glavno
besedo je imel preboldski žandar
Schutz. Skoraj dva metra visok
žandar s pogledom podivjane svi-
nje. »Kje je Hermina? Njo hoče-
mo. In če nam jo pokažete, osta-
nete doma. Hitro!«
Morala sem z njimi na podstreš-
je. Iskali so, premetavali, nje pa
nikjer. Takrat pa me je udaril ta
Schutz, ta grda in stokrat prekleta
zverina, da sem se opotekla in
padla. Potem so pretepli Š3 moža.
Prosila sem jih naj ga ne tepejo,
da je slep, oni pa so ga mlatili,
kakor da ga hočejo pri priči ubiti.
Nato so nas naložili in odpeljali
v Celje. Tam so nas ločili od otrok
in strpali v vagone. Ana in njena
hči Anči sta morali v Auschwitz.
Tam sta tudi umrli. Midva z mo-
žem sva izstopila v taborišču Ro-
senberg. Tu sva bila skoraj dve
leti. Nato so naju prestavili v
Tann, kjer smo bili v pesteh sa-
mih esesovcev. Hoditi sem morala
na delo. Mož je posedal po tabo-
rišču in stalno bolehal. Jaz sem
bila stara blizu sedemdeset, mož
pa skoraj osemdeset. Vedel je, da
bo tu umrl in vedno mi je govoril:
»Ce boš dočakala svobodo, prodaj
najlepšo njivo, prekoplji me in
pelji v domovino.« Umrl je in v
moje srce se je zarezala še ena
rana.
Zdaj je vse minilo. Stara sem
štiriinosemdeset let in sinu Dolfu
pomagam gospodariti. Delo mi je
še zmeraj tolažba in razvedrilo.
Ko pa po večerih ležim v postelji,
mislim na svoje drage. Ustavim se
pri vseh, ki so bili nekoč moji.
Rada sem jih imela. Zdaj jih ni
več. Zdaj je samo še spomin, trpek
in grenek in nepozaben.
D. K.
RIŠE:
VLADO PIRNAT
Zemljini rešitelji
PIŠE :
JOŽE JESIH
22
Poleteli so v mračno, za naša junaka nepoznano vesolje.
Neumorno sta gledala planete, ki so se menjavali z bliskovito
naglico. »Le kam gremo?« je zvedavo vprašal Vili. Janez je
zmignil z rameni: »Prav to bi lahko tudi jaz tebe vprašal.«
23
Leteli so nad elipsastim planetom, ki je bil ves preprežen
s kraterji. Prav sredi planeta se je raztezal največji vulkan.
»Vidiš, da se raketa ne premakne niti za ped,« je strokovnjaško
ugotovil Janez. »Saj res! Toda, saj so stroji vendar vključeni.«
24
»Padamo,« je prestrašeno zakričal Janez. »Padamo,« je
medlo odgovoril Vili. Res, raketa je letela prati srednjemu kra-
terju. Šele sedaj sta dečka ugotovila, kaj je glavni vzrok njiho-
vega prisilnega pristanka.
^^^ CELJSKI TEDNIK ŠTEV. 28 — 28. julija 1961
DRAGI MLADI BRALCI
Naslov nagradnega prispev
ka »Spomini ob tabornem
ognju«, ki ga je v eni prej-
šnjih številk predlagala Sla-
vica Pečnik je marsikoga
vzpodbudil in dobili smo
precej lepo napisanih pisem.
Iz vseh pa smo za nagrado
izbrali te-le:
Prispevek Ide Kajtna iz
Trnovelj — Spomini ob ta-
bornem ognju.
Prispevek Slavice Pečnik
iz Ljubije — Radovednost.
Prispevek Nade Tržan iz
Šmarjete pri Celju — V ta-
boru.
Idi bomo po pcšti poslali
prvo nagrado — tisoč dinar-
jev, dve po pet sto dinarjev
pa bosta tudi Slavica in Nada
prejeli po pošti.
Dragi mladi prijatelji! Ker
ste sredi počitnic, smo se od-
ločili, da vas malo spomni-
mo na šolo. Zato naj bo na-
slov novega nagradnega
prispevka — Doživljaj iz
šolskih klcpi. Naslov je do-
volj zgovoren in prepričani
smo, da boste lahko našli do-
volj snovi za pisanje. Priča-
kujemo čimveč pisem! Lepo
pozdravljeni!
Spomini ob tabornem ognju
Temna in tiha noč je objela po-
krajino. Slišalo se je le prasketa-
nje dračja, ki se je od časa do ča-
sa zrušilo in opozorilo Mirka, da je
treba še naložiti.
Kolikor mogoče tiho je prijel
naročje dračja, da ne bi prekinil
Franice, ki je pripovedovala svoje
spomine iz pretekle vojne.
»Imela sem mlajšo sestro in pre-
cej starejšega brata. Ker je bila
naša hiša precej oddaljena od dru-
gih in ker tudi jaz nisem imela
časa za sestrico, je bila ta zelo
osamljena. Jaz sem takrat že obi-
skovala šolo in po končanem po-
uku sem pomagala materi. Sestri-
ca si je vedno želela, da bi dobila
tovariša pri igri. Vsak večer, ko
je sedela na materinih kolenih je
med solzami prosila za bratca ali
sestrico.
— Mamica, zakaj nočeš kupiti
bratca, no mamica, pa če ne bodo
imeli fantka, pa punčko vzemi! —
Takrat je mati sklonila glavo in
odgovorila, da tega sedaj še ne
more izpolniti. Vedno ji je obljub-
ljala, da bo dobila bratca, ko bo
prišla svoboda. Toda Zdenkica, ta-
ko je bilo sestrici ime, ni hotela
o tem ničesar slišati.
— Toda mamica, jaz hočem brat-
ca sedaj, mamica slišiš, sedaj, se-
daj, kupi in dobi ga kjer koli ho-
češ! —
Materi se je stisnilo srce ob
otroškem čebljanju in ob misli,
kolikokrat je ostala lačna, da so
bili naši želodčki siti. Takrat je
navadno pogledala očeta in oče je
rekel: — Veš Zdenkica, sedaj je
vojna, v vojni pa se ne dobijo
punčke. —
Vedel je, da bo Zdenkica nekega
dne odkrila, da so dobili pri sose-
dovih punčko in bo tako postal v
njenih očeh lažnivec. Toda moral
je tako reči.-«
Franica je s pogledom obšla svo-
je poslušalce. Vsi so napeto čakali,
kaj jim bo še povedala. Kmalu je
nadaljevala:
»Da, takrat smo preživljali tež-
ke čase, oče je odšel v partizane,
mati je sama preživljala in vzga-
jala troje otrok. Oče je prišel poz-
no ponoči domov, ostal doma do
jutra in še preden se je zdanilo je
spet odšel. Mati je bila potolažena,
otroci smo še dolgo obnavljali
zgodbe, ki nam jih je oče pripove-
doval. Nikoli nismo vedeli, kdaj bo
prišel, kdaj bo odšel...
Nekega dne pa je bil oče ranjen.
Mati ga je skrila v kamrico poleg
dimnika, kjer je ostal šest tednov.
Vsak večer smo ga lahko šli
obiskat. Strogo smo se držali oče-
tovega naročila, naj nikomur ne
povemo ničesar o njem.
Prišla je svoboda in konec je
bilo materinega strahu, da ji bodo
nekega dne zažgali hišo nad glavo
ali da bo nekega dne slišala vest
o očetovi smrti! Tokrat je tudi
Zdenkica pozabila na malega brat-
ca ali sestrico!-«
Franica je svojo zgodbo končala,
fantje in dekleta pa so najbrž pre-
mišljevali Franičino zgodbo, ki je
bila podobna zgodbi tisoč in tisoč
ljudem.
Ida Kajtna,
Trnovlje 119
V TABORU
Med gozdiči se razteza prostrana
jasa, na katero lega mrak. Na tej
jasi so se zbrali pionirji in zaku-
rili taborni ogenj. Rajali so in se
radostili. Ogenj je počasi pojemal.
Pionirji so še čakali, da povsem
zgori in se tiho pomenkovali. Ve-
ter je prinašal prijeten vonj po su-
hem listju in dračju, pionirjem je
bilo v tišini neskončno lepo. Za-
vladala je tema.
Iz kupa pepela se je sukljal dim.
Pionirji so pomenkujoč se odšli z
jase. Prav gotovo je vse očaral
prečudovit taborni ogenj in pri-
jetna noč.
Nada Tržan,
Šmarjeta pri Celju
Kaj bi bilo,, če bi Mojca ne
imela babice?
Njen domek bi bil pust in pra-
zen, saj babica je v njem del ti-
stega, kar ima Mojca najraje.
Mojca se silno rada smeje. In
kadar je tako nasmejana, se na-
smeje tudi babica.
Danes ji je babica pripravila
spet novo presenečenje. Na vrtu
med rožicami je našla mladega
vrabčka. Njegovi koraki so prav
tako nesigurni kot Mojcini. Ko
ga je babica položila na mizo, se
je Mojca iz srca nasmejala, tako
smešno je kobacal. Ko pa se je iz
službe vrnila domov mamica, ji je
Mojca pripovedovala, da mali
vrabček prav gotovo nima tako,
skrbne, dobre babice, ki bi ga
učila hoditi in ki bi nanj pazila,
da se ne bi izgubil ta čas, ko ma-
mice in očka ni doma.
Prav zares, vsakdo nima tako
skrbne babice, kot jo ima Mojca!
PRI PIONIRSKEM ODREDU
»Toneta Tomšiča«
V	času, ko pionirji odreda »To-
neta Tomšiča« na I. osnovni šoli
v Celju uživajo v veselem počitni-
škem razpoloženju, prebiramo za-
pisnike in poročila njihovega od-
reda ter njihovo glasilo »Mlado
rast.« Ob vsem tem njihovem delu
se vprašujemo, zakaj so prezrli v
našem listu kotiček za mlade bral-
ce, ki je namenjen prav tem mar-
ljivim mladim ljudem. In ko v nji-
hovem listu zasledimo še željo ne-
ke učenke, ki bi rada postala no-
vinarka, iščemo njeno ime v se-
znamu naših mladih dopisnikov,
ki ga pa žal, ne najdemo med nji-
mi. Vendar so njeni prispevki zelo
prisrčni in naši bralci bi jih prav
gotovo radi prebrali.
V	razgovoru s tovarišem upravi-
teljem smo zvedeli, da so pionirji
tega odreda skromni in da tega
kar delajo, ne dajejo radi na »ve-
liki zvon«. Menijo, da je dolžnost
delati in k izgradnji domovine tu-
di nekaj prispevati. Prav gotovo je
to zelo lepo, vendar je od časa do
časa treba ljudem povedati, da
pionirski odred ne nosi zastonj
imena velikega revolucionarja.
Če na šoli uspešno deluje in za-
nje lepe uspehe kar 38 krožkov,
šolska zadruga in razredne skup-
nosti, potem si ti prav gotovo za-
služijo priznanje. In če k temu
dodamo še nagrade in priznanja
krožkom ali pa tudi posameznim
pionirjem, ki so se kot športniki
ali na kakšnem drugem ^področju
pionirske dejavnosti uveljavili in
priborili odredu priznanje in ugled,
potem je nedvomno prav, tudi o
teh nekaj napisati.
Kdo od naših bralcev je vedel,
da je pionirka, ki je na ribiškem
tekmovanju letnih pionirskih iger
zasedla prvo mesto, prav iz tega
odreda? Kdo bi vedel, da je na
zimskih športnih igrah zasedel
prvo mesto in kasneje na Planici
tretje mesto pionir prav tega od-
reda? Kdo naj bi vedel, da je pri-
rodopisni krožek prejel od higien-
skega zavoda mikroskop, ki pionir-
jem omogoča lažje delo? Kdo naj
bi vedel, da so mladi tehniki pre-
jeli pismeno pohvalo za okusno iz-
delane izdelke, ki so jih razstavili
na razstavi mladih tehnikov v
Ljubljani? In podmladkarji, mar
niso bili nagrajeni tudi ti? Kaj pa
cvetlični lonček in fikus, ali misli-
te, da pionirji katere druge šole
ne bi napisali doživetja, če bi te
svoje izdelke in pridelke podarili
tov. Mihi Marinku ob Dnevu re-
publike? Kaj pa dopisovanje s pio-
nirji bratskih republik? Prav go-
tovo nihče od naših bralcev ni ve-
del, da so to leto vrnili obisk beo-
grajskim pionirjem, ki so jih obi-
skali lani? Ali vedo gledalci in po-
slušalci na proslavah, da skoraj ni
ene od teh, da ne bi sodelovali tu-
di pionirji te šole?
Se in še bi morali pisati, saj je
uspehov veliko. Ker pa je pred
pionirji tudi še vedno dovolj dela,
naj jim bo naš nasvet ta-le: preveč
skromni pa tudi ne smemo biti.
Da
Vesele počitnice
Tole je ena izmed štirih fotogra--
fij, ki nam jih je zadjič poslal
eden naših zvestih bralcev. Foto-
grafija je posneta v Baški, v celj-
skem počitniškem domu, ki je le-
tos sprejel že veliko, veliko mla-
dih letovalcev. Prav gotovo je bilo
vsem prijetno. Vsem tistim pa, ki
bodo v Baško še odšli, želimo prav
zares vesele počitnice.
Radovednost
Bilo je okrog devetih zvečer. Kot
temne sence smo se se Ivi, Franci
in jaz pojavili na obrežju Savinje.
Med gostim trstičjem smo se spla-
zili do čolna. Voda je enakomerno
pluskala obenj. Ivi ga je odvezal
in vsi trije smo skočili vanj. Ze
smo pluli proti sredini. Ivi je bil
za krmarja.
Kmalu smo trčili ob obrežno ka-
menje. Potegnili smo čoln na su-
ho in že nas ni bilo več opaziti.
Stekli smo v grmovje, pa čez poto-
ček, v katerem se je srebrila me-
sečina, prišli med bore in se zna-
šli na robu jase.
Zagledali smo prizor, zaradi ka-
terega smo prišli sem. Proti tem-
nemu nebu se je dvigal taborni
ogenj in v njegovem svitu smo
opazili ljudi, ki so tod taborili. Bili
so veselo razpoloženi. Prepevali so
pesmi, pripovedovali smešnice in
igrali. Nam je bila njihova raz-
igranost všeč, le tega nismo želeli,
da bi nas bili opazili. Vendar smo
bili nekoliko nerodni, preglasno
smo »lomastili« in tanka ušesa ta-
bornikov so nas kmalu zaslišala.
Ko so se vsi obrnili proti našemu
skrivališču, smo jo ucvrli, kolikor
so nas nesle noge. Bila sem zad-
nja; onadva sta že preskočila po-
tok, skočila sem tudi jaz, toda pre-
kratko. Padla sem v vodq in si do-
bro zmočila zadnjo plat.
S Franci jem sva prišla domov
vsa upehana. Najprej sva jo kar
na senik pobrisala. V hišo si za-
radi pustolovskega večera in moje
mokre zadnje strani nisva upala.
Slavica Pečnik
Slovo od osnovne šole
Minulo je šolsko leto 1960-61 in
z njim tudi moje šolanje na osnov-
ni šoli v Podčetrtku.
Zdaj mi je nekam tesno pri srcu
— zadnje šolsko leto je kar pre-
hitro minilo. Zapustiti sem mora-
la šolske klopi, v katerih sem pre-
živela toliko lepega. Zanimivo je,
da sem zdaj, ko zapuščam šolo,
pozabila na vse tisto, kar je bilo
težkega in ostali so samo lepi spo-
mini. Zdaj mi je slovo težko. Tež-
ko se je ločiti od součencev, uči-
teljev, še posebej pa od tovariša
upravitelja, ki se je tako trudil, da
bi nas dobro pripravil za življe-
nje. Vedno se bom spominjala nje-
govih besed, ki jih je izrekel na
poslovilnem popoldnevu: »Bodite
pridni in pošteni in pot v življenje
ne bo težka.«
Ko se poslavljam od osnovne
šole v Podčetrtku, se vsem trem
tovarišicam, posebno pa tovarišu
upravitelju Jožetu Brileju toplo
zahvaljujem za požrtvovalno delo.
Vsem pa želim še veliko uspehov
pri delu.
Fanika 'Sinkovič,
Podčetrtek
PETELIN IN KOKOŠKE
Zgodaj naš petelin svoje putke
kliče,
vabi jih h koritu, kjer je polno
piče.
Okrog putk se tam ponosen, lep
sprehaja,
eni dvori, drugo pa pograja.
Se hvali putka v gnezdu —
kokoko,
sem znesla jajce, to ni kar tako!
Petelin hitro h gnezdu prikoraka,
ves kurji zbor glasno zakokodaka.
Nada Maslo,
Dečkova 31, Celje
ŽENA• DOM • DRUŽINA
CENTER ZA NAPREDEK DOMA IN DRUŽINE V ŽALCU
Komuni v pomoč
»Tukajle je center za napredek
doma in družine. Prav gotovo bo-
ste koga našli doma,« mi je pri-
jazna Zalčanka pokazala enega od
vhodov v veliki blok. Tabla, ki go-
vori, da je tam center za napredek
doma in družine, je tako skromna
in nevsiljiva, da je skoraj gotovo
ne bi bila opazila, če bi se bila
slučajno napotila tam mimo.
Tovarišico Jožico Dimec, uprav-
nico centra sem nekaj časa čakala,
toda čakanje, ki je včasih tako ne-
prijetno, se je tu spremenilo v za-i
nimivo kramljanje s tovarišico, ki
poleg Jožice Dimec skrbi za uspeš-
no delo centra. Podrobno mi je
razkazala majhne, toda izredno le-
po in pripravno urejene prostore
in ni naključje, da sva se naj del j
zamudili v svetli učilnici. Tu je
namreč beseda stekla o najmlajših
obiskovalcih centra za napredek
doma in družine — o pionirjih
sedmih in osmih razredov osem-
letk, ki so se med zimskimi me-
seci tu učili gospodinjstva. Učili so
se ga skupaj — dečki in deklice
brez razlike. V »kuhinji-« — če
smem ta prostor za praktično uče-
nje tako imenovati — sem se tudi
jaz, kot mnoge tečajnice, kar mi-
mogrede seznanila z električnim in
plinskim štedilnikom, pralnim
strojem, pomivalnimi mizami in
podobnim. Vse je bilo lepo, svetlo
in čisto, prav prijetno za oko.
»Zdajle v mesecih dopustov, ko
nimamo tečajev in ko v naših pro-
storih ni šolskih otrok, se spet s
podvojeno močjo trudimo, da bi
center dobil tisto mesto pri nas, ki
mu pravzaprav pripada,« mi je že
v začetku razgovora povedala to-
varišica Jožica Dimec. »Ves čas se
že namreč trudimo, da bi naši
ljudje začeli center smatrati kot
institucijo za pomoč vsem, ki se
bavijo z vprašanjem družine. Mno-
gokrat se nam namreč primeri, da
še vedno pričakujejo, da bomo v
pomoč individualni družini, da bo-
mo torej še bolj »privatizirali-« go-
spodinjstvo, naš cilj in želja pa sta
popolnoma drugačna. Vemo nam-
reč, da kadar govorimo o razbre-
menitvi žena predvsem drobnega
gospodinjskega dela, ne bo mogla
tradicije streti družina sama. Sele
ko se bodo obrati družbene pre-
hrane, servisi v stanovanjskih
skupnostih, pouk gospodinjstva v
šolah in podobno dobro uveljavili,
bomo verjetno o ženi in njenem
družbenem udejstvovanju čisto
drugače govorili. In vidite — stro-
kovno usmerjanje teh centrov in
servisov bo v bodoče naša največ-
ja in prva naloga. Če pa bo tako,
pa seveda ne mislim, da bomo po-
polnoma prenehali s tečaji v po-
moč našim gospodinjam. Marsikaj
tega bi bilo treba v bodoče vnesti
že v program gospodinjstva v šo-
lah in to bomo tudi storili,-« je še
dodala tovarišica Dimčeva.
Na centru za napredek doma in
družine pripravljajo za jesen tudi
pravila za šolske kuhinje — mno-
ge namreč delajo brez posebnega
programa prehrane. V bodoče, ko
bo povsem ukinjena pomoč, ki so
jo kuhinje doslej dobivale, bo
namreč treba posvetiti več pozor-
nosti sestavi in pestrosti hrane.
»Toda na žalost, marsičesa, kar
priporočamo, ne izvajajo. Sestavili
smo jedilnike za počitniško skup-
nost — verjemite, da smo imeli
s tem mnogo dela — pa jih zdaj
ne uporabljajo. Pri nas ljudje še
vse preveč mislijo, da dobro je le
tisti, ki ima na mizi vsak dan me-
so. Prav zaradi tega se trudimo,
da bi obrate družbene prehrane
vodili ljudje z dobro strokovno iz-
obrazbo — pa mnogokrat v delov-
nih kolektivih za to plat izobraže-
vanja nismo našli razumevanja,
ne sredstev.
Nevsiljiva tabla z imenom centra
in vhod v center za napredek doma
in družine
Naša velika in iskrena želja je.
da bi ljudje začutili, da jim je cen-
ter potreben, nekako tako potre-
ben kot je na primer — zdravstve-
na postaja,« se je tovarišica Dim-
čeva nasmehnila.
Žalski center za napredek doma
in družine ima nedvomno jasno
začrtano pot svojega nadaljnjega
dela. Zato bi bilo prav, da bi našel
v vseh družbenih organih popolno
razumevanje.	-ij
Učilnica, kjer se bodo kmalu spet zbrali tečajniki.
BODIMO PREVIDNI
Na trgu se stojnice kar šibijo
pod kupi breskev, marelic, zgod-
njih jabolk in drugega sadja. Vse
prepogosto pa lahko opazimo, da
sadje marsikdo kar takoj poje, se-
veda neoprano. In nekaj minut
nato izpijejo požirek vode iz vod-
njaka, ki je postavljen tako pri-
vlačno. — Vodovod na trgu ni na-
menjen žejnim, vsekakor ne v
glavnem, ampak je tam zato, da
spominja kupce, da morajo vsako
presno stvar preden jo pojedo, tu-
di pošteno oprati pod tekočo
vodo. Se manj pa je vodovod
tam zato, da pijejo vodo otroci ta-
koj za tem, ko so pospravili tri
sočne breskve ali celo smokve.
BOWLE - BOWLE
BOWLA IZ JAGOD
Bovvle so ledene pijače, ki jih
pripravimo iz vina in šampanjca,
ali pa iz lahkega vina in sode. Iz-
brali smo tri recepte bowel in vam
jih priporočamo. Za bowlo iz
jagod potrebujemo: 2 litra gozd-
nih jagod, pol kilograma slad-
korja, dva litra vina in pol litra
sode ali šampanjca. Najprej iz-
beremo pol litra celih jagod, jih
očistimo in jih damo v posodo.
Posipamo jih z delom sladkorja,
ostali sladkor pa z malo vode ku-
hamo v gost sirup. V ta sirup do-
damo preostale jagode in pustimo
vse skupaj dve uri počivati. Po
dveh urah sok precedimo skozi
krpo v posodo, kamor smo prej
spravili jagode, dolijemo vino,
dodamo led in posodo spravimo
v hladilnik — ali v kar se da
mrzel prostor.
Čevlji
poletne
sezone
Letošnji čevlji za poletne mese-
ce so udobni — to bi bila lahko
definicija za obuvala, ki jih bomo
nosile do jeseni. Čevlji so zaokro-
ženi in peta je celo pri najelegant-
nejših visoka največ pet do šest
centimetrov. Pri športnih čevljih
opažamo široko, nizko, udobno pe-
to. Letos na ulicah vidimo prav
malo sandal — zamenjali so jih
čevlji iz mehkega usnja v elegant-
nih oblikah; sandale nosimo edino
le še na plažah.
Francozi predlagajo za letošnjo
sezono precej športne čevlje, bar-
ve pa temne — nianse rdeče, ze-
lene, sive ... Največja moda je na-
ravna koža popacana z rdečo, sivo
in črno barvo. Čevljev takih to-
nov verjetno pri nas še ne bomo
tako kmalu videli.
BOWLA IZ BRESKEV
Potrebujemo: 12 breskev, pol
kilograma sladkorja, dva litra vi-
na in pol litra sode ali šampanjca.
Breskve olupimo, razrežemo na
četrtine in jih položimo v posodo
— posipamo jih s sladkorjem.
Nanje nalijemo vino, dodamo led
in čez nekaj ur serviramo. Pred
serviranjem dolijemo sodo ali
šampanjec.
BOVVLA IZ POMARANČ
Potrebujemo: šest pomaranč,
dva litra vina, pol kilograma
sladkorja in pol litra sode ali
šampanjca. Pomaranče olupimo,
odločimo koščice, posipamo s
sladkorjem in dobro zmešamo.
Na pomaranče nalijemo vino, do-
damo led, nato še sodo ali šam-
panjec. Bowla naj stoji na ledu.
IZ NAŠIH KOMUN
VOLIVCI PREDLAGAJO...
Po zaslugi dobrih priprav in za-
nimivih vprašanj, ki so prišla na
dnevni red, so zadnjii zbori voliv-
cev na območju celjske občine
prav lepo uspeli. To se pa vidi tu-
di iz pobud in predlogov, ki so jih
volivci dali za rešitev nekaterih
problemov. Da, predlogi so tu.
zdaj pa nastane le vprašanje, kdo
jdh naj rešuje. Prav je, da jih je
obravnaval ljudski odbor, še bolj
pa bo prav in koristno, če bodo te
pobude podrobno proučile stano-
vanjske skupnosti in krajevni od-
bori. Pa ne samo, da jih bodo te-
meljito proučili; stanovanjske
skupnosti in krajevni odbori so
pred volivci določenega območja
odgovorni za reševanje nekaterih
problemov, zlasti pa tistih "drob-
nih«, s katerimi se ljudski odbor
ne more ukvarjati. To pa veliko-
krat niso samo »drobni« proble-
mi, temveč zadeve, na katere vo-
livci opozarjajo z največjo res-
nostjo in želijo tudi sami pomaga-
ti, da jih rešijo.
Poglejmo si nekaj takih »malen-
kosti«. Ali menite, da bi res moral
ljudski odbor poseči vmes in ukre-
pati, da hi se enkrat za vselej ure-
dilo dvorišče poleg kemične čistil-
nice in barvarne, in ali ne bi mo-
gli tega storiti stanovalci tistega
območja, ali pa koristniki dvori-
šča? Menimo, da bi lahko! Brez
posebnih težav bi lahko dvorišče
poleg bloka v Ključavničarski uli-
ci spremenili v otroško dvorišče,
kot želijo to volivci skupnosti
Center II. Podjetje Javne naprave
pa bi tudi lahko ustreglo prošnji.,
da bi fekalije odvažalo v nočnem
času in ne podnevi. Volivci se na-
dalje niso strinjali, da je Savinj-
sko nabrežje postalo steza za ko-
lesarske dirke, saj je to eno naj-
lepših sprehajališč. In vendar, tam
dirjajo kolesarji, ker ni nikogar,
ki bi napravil ali uveljavil red.
Zakaj? Prebivalci zahodnega dela
Otoka že dalje časa opozarjajo na
gradnjo mostu v Levcu. Kot pra-
vijo se bo treba glede tega pogo-
voriti s sosednjo žalsko občino. V
Gaberju so menili, da bi lahko iz-
boljšali kanalizacijo pri Lesno in-
dustrijskem kombinatu ter v Cin-
karniški ulici; cesta pod Golovcem
pa tudi kliče po popravilu.
Zanimivo, tudi prebivalci Alja-
ževega hriba so se spravili nad
Javne naprave in ostro kritizirali
odlivanje fekalij v Voglajno sredi
mesta in nadalje, da se odvažajo
v Cret in pod Stari grad, kjer so
potem leglo mrčesa. Ce je vse to
res, potem priporočamo sanitarni
inšpekciji, da napravi red. Sicer
pa si prebivalci Skalne kleti želijo,
da bi tudi tja prišel avto za odva-
žanje smeti. Volivci Pod gradom
so spet opozorili na onesnaženje
voda, zlasti pa Savinje in zahteva-
li, naj industrijska podjetja zgra-
dijo čistilne naprave. Na Polulah
bi radi imeli zraven šole tudi vrt,
razen tega pa most, ki bi vezal
njihovo naselje z Zagradom.
V Vojiniku so menili, da bi lahko
kmetijska zadruga žagala les tudi
za privatna sektor, na Dobrni pa
so spet sprožili vprašanje asfalti-
ranja ceste od Vojnika do zdravi-
liškega kraja. V Štorah pravijo, da
bi že lahko končali dela na plo-
ščadi avtobusne postaje.
Volivci so predlagali... vendar,
ne samo predlagali, temveč s tem
tudi zahtevali, da se ta dela ure-
dijo.	M. B.
Slovo zglednega
Lučana
Človek, ki ljubi lepo pesem in
lepo petje, ne more biti v svoji no-
tranjosti trd in sebičen.
Takšen je bil tudi pokojni Jože
Boltin iz Luč ob Savinji. Kdo bi
mislil ob pogledu na visokega, po-
stavnega moža, da se v njem^skri-
vata tolikšna mehkoba in sočutje
do človeka.
Bil je delaven, marljiv in njegov
največji užitek je bil — koristiti
ljudem. O svojih zaslugah, ki pa
niso bile malenkostne, ni govoril,
ponosen pa je bil ob pogledu na
napredek svojega lepega kraja, ko
se je le-ta pričel spreminjati v tu-
ristično postojanko.
Vse dotlej, ko mu je bolezen sto-
pila na pot, je bil poln življenjske
sile in ustvarjalnosti. Bil je tudi
steber gasilstva. Visokega odliko-
vanja, ki je prispelo dan pred nje-
govo smrtjo, žal ni mogel več vi-
deti, saj bi sicer gotovo to prosla-
vil s svojimi številnimi prijatelji
in pevci.
Turistični leden
Zgornje Savinjske doline
FLOSARSKI BAL NA LJUBNEM
Turistični delavci v vseh
krajih moizirske občine se že
dlje časa marljivo priprav-
ljajo na letošnjo veliko pro-
pagandno akcijo, na priredi-
tve prvega turističnega tedna
Zgornje Savinjske doline. To
nam je v razgovoru potrdila
tudi predsednica sveta za tu-
rizem pri Občinskem ljud-
skem odboru Mozirje mg. ph.
Mita Gologrančeva, ki je še
dejala, da je pobudo za te
.prireditve, ki naj številne tu-
riste in ostale goste opozori-
jo na lepote tega predela na-
še ožje domovine, na možno-
sti udobnega letovanja in po-
dobno, dal občinski svet za
turizem in so to pobudo z
velikim razumevanjem spre-
jela ne le turistična društva,
temveč tudi ostale organiza-
cije, prav tako gospodarske,
ki so kakor koli vezane na
turizem.
—	Ali je program priredi-
tev za ta teden že sestavljen?
—	Je. Začele se bodo 30.
julija in končale sedmega a v
gusta. Prve prireditve v ok-
viru tega tedna bomo pripra-
vili v Mozirju in to že v ne-
deljo. Tako je na sporedu
slavnostno zasedanje turistič
nega društva, nadalje razsta-
va slik Horvata-Jalkija, raz-
stava Hortiikulturnega druš-
va itd. Popoldne ibodo pla-
valne tekme, zvečer pa in-
timna domača veselica.
Ponedeljek in torek, pa tu-
di nekatere naslednje 'dneve
bodo turistična idruštva izko-
ristila za organizacijo izle-
tov v bližnjo in daljnjo oko-
lico.
Zelo lep bo tudi sobotni
program, to je 5. avgusta, ki
bo pri Igli. Tam ibodo uredili
umetno razsvetljavo, planin-
ci pa pripravili demonstraci-
jo zahtevnega plezanja.
Zaključne prireditve bodo
v nedeljo, 6. avgusta na
Ljiulbnem. Talko bo v šoli od-
prtih več razstav, kot turi-
stična, ribiška, lovslka, nada-
lje razstava slik Jožeta Hor-
vata-Jakija, etnografska raz
stava itd. Lovci bodo pripra-
vili tekmovanje v streljanju
na glinaste golobe. Razen te-
ga bo to nedeljo dopoldne
še skuipno zasedanje članov
Celjske turistične zveze, na-
dalje okrajnega ter občinske-
ga sveta za turizem.
Največ zanimanja pa bo
vsekakor iza popoldanski pro-
gram, za flosarski bal. Tako
bodo domači splavarji prika-
zali vdiranje splava, names-
titev vesnilkov, vožnjo spla-
va do veseličnega prostora
ter prijemanje flosa. Zatem
se bo razvil pravcati flosar-
ski bal.
V programu zaključnih pri
reditev je še nastop folklorne
skupine »France Marolt« iz
Ljubljane.
Prireditelji so nadalje
oskrbeli lične keramične zna
ke, ki jih bodo ženske s pri-
dom nosile kot broše. Tudi
na srečolov nismo -pozabili.
—	Ali mislite vsaj flosar-
slki ba'1 prirejati vsako leto?
—	Vse kaže tako. Namera-
vamo ga pa imeti vsako le-
to v drugem kraju.
—	Zakaj ste se pravzaprav
odločili za te prireditve?
—	Prvič (zato, da poživi-
mo turistično propagando za
naše 'kraje, nadalje, da nudi-
mo gostom in izletnikom ne-
kaj svojevrstne zabave, jih
seznanimo z našimi krajev-
nimi Običaji in navadami, da
jim približamo lepote obeh
dolin in podobno. M. B.
Oči gredo
za lepim ...
Lepa roža, lep razgled, lepa
hiša, lepa obleka, vse je vab-
ljivo za oči in nihče se ne
zgraža, če vsi škilimo za temi
rečmi.
Kaj pa lepo dekle. Tu se
mnenja razhajajo. Zlasti je
hudo, če kak tak živ okras
spelje za sabo pogled odrasle-
ga, starejšega moža, in tem
huje, če je že prstan na nje-
govi roki.
Pogled pa je lahko tako ra-
dostno nedolžen, kot priprto
pohoten. In oči so ustvarjene
da gledajo, da vidijo lepše od
lepega, prijetnejše od prijet-
nega, pa tudi navzdol pod po-
vprečje do grdega, odurne-
ga... In ne samo na zunaj,
tudi v notranjost ljudi, njiho-
ve misli in značaj.
Tudi tema dvema spreha-
jalcema je ušel pogled po
škarpi k mladi kopalki. Mor-
da skrivaj. Toda aparat je za-
beležil, zlasti ker je aparat bil
opremljen s teleobjektivom,
ki precej približa ...
Pročelje novega gasilskega doma ob Dečkovi cesti
V žalski občini bodo obnovili
nekatere šole
Po perspektivnem programu
razvoja osnovnega šolstva, ki ga
je izdelal svet za šolstvo žalske ob-
čine, bi bilo treba poleg gradnje
osnovne šole v Libojah, obnoviti še
nekatere šole že v letu 1961. Šole,
ki ibodo prve na vrsti so: osnovna
šola Galicija, Gotovlje, Letuš in
glasbena šola v Žalcu.
Vendar teh adaptacij s sredstvi,
s katerimi letos razpolaga občinski
družbeni sklad za šolstvo, ne bi
mogli izvesti, saj bo treba celo za
nekaj mesecev odložiti dograditev
osnovne šole v Libojah, ker pri-
manjkuje finančnih sredstev za
redno finansiranje osnovne dejav-
nosti šolstva. Zdaj pa so priskočila
na pomoč podjetja, ki bodo prispe-
vala finančna in materialna sred-
stva za obnovo nekaterih objek-
tov.
V Galiciji, Gotovljah in Letušu
bodo uredili fasade, sanitarije, iz-
vršili pleskanje in beljenje, popra-
vili okna in vrata, položili pode in
izvršili še nekatera druga dela.
Računajo, da bo moč te stavbe
urediti tako, da nekaj let ne bo
potrebnih nobenih večjih investi-
cij, odnosno vzdrževalnih del. Ra-
zen tega bodo uredili tudi prosto-
re, ki jih je letos dobila v upora-
bo glasbena šola, začeli bodo za-
menjavati pode v žalski osnovni
šoli.	JG
Dnevno
letovanje
»Na gričku«
Društvo prijateljev mladine je
tudi letos pripravilo za celjske pi-
onirje dnevna letovanja. V prvi
izmeni je bilo nad sto otrok, sedaj,
v drugi pa jih je okoli petdeset.
Vsako jutro se zberejo ob osmih
pred gimnazijo, od koder gredo s
svojimi vzgojitelji do znane izlet-
niške točke »Na gričku«. Tu za
prvo malico grizejo kruh, sir in
sadje, nato se igrajo z žogo in po-
stavljajo šotore. Pogosto gredo na
izlete v bližnjo okolico in obirajo
borovnice. Ob vročih dnevih pa
se kopajo v Savinji. Tako poteče
čas do druge malice. Ob dveh pa
odidejo proti domu, da preživijo
preostali del dneva s starši.
Prvega avgusta bo sestavljena
že tretja izmena otrok. Društvo
prijateljev mladine v Cetlju vabi
pionirje, da se vključijo v to leto-
vanje, ki je zanimivo in ceneno.
Starši plačajo za vsakega otroka v
eni izmeni samo dve sto dinarjev,
ostale stroške pa krije svet za var-
stvo družine pri občini Celje.
Čitajte
Celjski lednih
Kaj naj storim?
Tov. urednik!
Stanujem na robu mesta. Zade-
vo, o kateri imam namen napisati
nekaj vrstic, ne more rešiti Stano-
vanjska skupnost, temveč nekdo,
ki je za to stvar odgovoren.
Stanovalci predelov izven mesta
se čutimo nezaščiteni. Morda zve-
ni to čudno in neverjetno, vendar
tako je. Zadnja leta ni na naših
ulicah opaziti ne podnevi, kaj šele
v nočnih urah organa LM. Iz tega
se je rodil problem, katerega je
potrebno obravnavati.
Poglejmo Vrunčevo ulico. Na
njej so dovolj vidna znamenja, da
je ulica za promet zaprta. Vendar,
kako preprečiti vožnjo nediscipli-
niranim voznikom motornih vozil?
Na ulici ni nikoli nobene kontrole.
Ali naj bomo res državljani tisti,
ki bomo to preprečili. V takem
primeru bi morali biti dobri teka-
či, da bi za letečim avtomobilom
pisali registrske številke. To je
praktično nemogoče, saj vozniki,
ki jih »vest« malce le teži, da vo-
zijo po prepovedani poti, povečajo
hitrost in s tem nevarnost še po-
večajo. K temu se pridruži v su-
hih dneh oblak prahu, v deževnih
pa curki blata, s katerim vozniki
prav radi nagradijo pešce, ki jim
dajo le malo slutiti, da poznajo
prometne predpise.
Kolesarji se tod vozijo kot da je
cesta namenjena le njim. Njihovi
prekrški presegajo vse meje in bi
zaradi njih v mestu prav gotovo
plačali kazen.
Človek bi mislil, da se vrvež po-
noči umiri. Toda, tokrat pridejo
druge nevšečnosti, ki pa svoje me-
je povečajo in razširijo še na osta-
le ulice.
Nekateri ljudje pozabljajo, da je
noč namenjena spanju. Normalne-
mu človeku je to tudi normalno.
Pijane družbe in tudi posamezniki
ki zapuščajo lokale, se od tam pre-
selijo na ulice, največkrat in naj-
raje pod luči — kot vešče in tam
glasno »zapojo«. Človek, ki se pre-
budi iz spanja je v strahu, da ni
zašel med zveri. Med ^petjem« na-
stopajo tudi vriskajoči solisti, —
v posteljah pa mirni državljani
postanejo nemirni in zaman kliče-
jo na pomoč tiste ljudi, ki bi s
svojo avtoriteto enkrat za vselej
tem nočnim pevcem (v pevskih
zborih jih namreč ni opaziti) dolo-
čili uro petja za nekaj ur nazaj.
Morda bi bilo dobro organizirati
oddajo »pokaži kaj znaš«, ker bi
sicer prišla v poštev tudi ena iz-
med teh talentiranih družb, ki na-
stopa na cesti celo z inštrumen-
tom.
Na tem predelu se pojavljajo tu-
di druge »nočne ptice«, zaradi ka-
terih se je marsikatera stanovalka
tega terena odrekla gledališču, so-
delovanju v kakšnem društvu,
predavanjem itd. Zakaj? Vprašaj-
te uslužbenko neke kulturne usta-
nove, kaj se ji je primerilo, ko se
je vračala iz službe! Vprašajte že-
no, ki je z nočnega vlaka s kovč-
kom v roki šla mirno domov, pa
sta ji dva neznanca pirtisnila ne-
kaj krepkih, ki jim jih prav goto-
vo nikoli ne bo vrnila in se zanje
tudi nista in ne bosta zagovarjala.
Približno tako sem doživela oseb-
no, le s to razliko, da sem pravo-
časno pobegnila in skrita za neko
ograjo čakala, da je nevarnost mi-
nila. Takrat sem obljubila, da bom
preko časopisa vprašala; če se
smatra, da je naše mesto kultur-
no dovolj doraslo, odnosno celo
preraslo druga večja mesta pri nas,
da gre kar zlahka brez kontrole
od strani organov LM. Vsaj v ča-
su, ko se zaključi gostinska ura in
so ponočnjaki primorani iti iz lo-
kala, bi naj ti čutili, da obstoja
neki predpis, preko katerega se
pride do sodnika za prekrške.
Menim, da naš teren ni osam-
ljen v teh primerih. Zato, tovariši
miličniki — periferija vas kliče in
z njo disciplinirani državljani, ki
iščejo od vaše strani le zaščito!
D. F.
Stanovanje,..
Tov. urednik!
Zaposlen sem v celjski kulturni
ustanovi. Vsa družina, razen sina,
ki obiskuje srednjo tehnično šolo
v Ljubljani, se stiska v mali in za
družinsko življenje neprimerni so-
bici. Razen tega je še ta sobica
daleč od Celja.
Lastno stanovanjsko vprašanje
sem skušal rešiti tako, da sem ku-
pil pred sedmimi leti malo hišico
na robu mesta. V njej sta tedaj
bili dve stranki. S prejšnjim last-
nikom in z eno stranko smo se do-
govorili, da se bo le-ta odselila k
svojim staršem. Za drugo pa bi
naj stanovanje poskrbelo podjetje,
kjer je nosilec stanovanjske pra-
vice zaposlen.
Ker se zadeva ni uredila, sem s
tožbo dosegel sodno odpoved.
Vendar je tudi to ostalo brez
uspeha. Zadeva je namreč dobila
še en prizvok, ki dokaj nerodno
zveni. Stranka, ki je sprva bila
pripravljena iti k staršem, je od
mene zahtevala, da dosežem, da bo
kljub posestvu staršev, s katerimi
bi živeli v skupnem gospodinjstvu,
dobivala otroške dodatke. Sicer se
pa ne bo izselila! Drugi stranki pa
podjetje, ki je ta čas zgradilo že
precej blokov, doslej še ni dodelilo
stanovanja, čeprav vedo za ta pe-
reč problem.
Tako teče že sedmo leto, ko sem
lastnik hišice, za katero sem dal
vse prihranke, a še vedno moram
živeti ločeno od družine, ki se pa
spričo okolnosti tudi stiska v ne-
primernih prostorih.
Menim, da tako življenje začne
presedati tudi mlajšim ljudem, za-
to me kot starejšega človeka za-
deva toliko bolj prizadene.
Svetujte mi, kaj naj storim, da
se zadeva premakne z mrtve toč-
ke. Razen tega pa bi javno pojas-
nilo pravnikov in odgovornih ljudi
ki vodijo stanovanjsko politiko,
koristilo še mnogim, ki so v po-
dobnem položaju.	A. C.
Tempora mutantur an kozerija
So ljudje, ki se radi pohvalijo
s tem, da jih je bilo recimo še
pred dvajsetimi leti sram hoditi
pred očmi javnosti »pod roko«, ne
glede na to, da so bili odrasli, da
so se kasneje poročili in da so po-
ročeni še danes. In zakaj? Pravijo,
da zato, ker so bile takratne eti-
kete in moralne norme take. Te
so se seveda medtem zelo spreme-
nile, ker se je pač vse bistveno
spremenilo in ker se vse spremi-
nja.
Danes je le redkokoga še sram
zavoljo tako samo po sebi umevne
zadeve, kakršna je stik dveh rok.
Razvoj ljubezenskih čustev je očit-
no odpravil sleherno sramežljivost
in namesto nje postavil načelo
svobodne afirmacije medsebojne
privrženosti kjerkoli, na primer
prav tako na ulici kakor v kak-
šnem skrivnem kotičku. Niso red-
ki ali izjemni primeri:
da se dva predajata svojim ču-
stvom pri belem dnevu (recimo v
ulici 29. novembra) in da ju prav
nič ne moti slučajna navzočnost
mimoidočih indiferentnih držav-
ljanov;
da dva manifestirata enak polo-
žaj prav tako pri belem dnevu (v
Kocbekovi ulici), pri čemer ju mor-
da bolj kot čustva razvnema ob-
čutek, da nista sama, da ju torej
ljudje gledajo;
da se dva pred poslopjem, ka-
mor hodita v šolo, po končanem
pouku snideta (kakor velja to za
odrasle ljudi — ne da bi se pri
tem bala moralnega kodeksa, ki
»preži« iz zbornice;
da... in tako dalje ... da se pri
tem izognemo vsaj terminologiji,
ki običajno spremlja take in po-
dobne prizore; ki je zelo eksaktna
in stvarna, z eno besedo, reali-
stična!
Tempora mutantur et nos muta-
mur in illis.
Pred Mignonom se je ustavil
avtomobil in iz njega je stopil ele-
gantno oblečen in odišavlj en možak
s pečatnim prstanom. Poleg pečat-
nega prstana je imel kakih štiri-
deset let. Gledal je na uro in gle-
dal okrog sebe. Bolj ko je ura tek-
la, bolj je bil nemiren. Nenadoma
pa se je njegov obraz zvedril in
razpotegnil — pred njim je stalo
morda šestnajstletno dekle. Spre-
govorila sta nekaj besed, sedla v
avtomobil in se odpeljala. Morda
je bila njegova hčerka, morda tu-
di kakšna sorodnica, recimo neča-
kinja. Nečakinje dandanes niso
redke.
V glavnem: strašni tempo so-
dobnega življenja je očitno pospe-
šil proces pubertete, hkrati pa člo-
veka tudi časovno omejil, se pra-
vi, časovno omejil njegovo dejav-
nost. Ker gre v vseh primerih za
udeležbo pubertetnikov, ki so pu-
berteto »že« preživeli, je razumlji-
vo, da bi se jim vsakršno izgublja-
nje časa »lahko v kasnejših letih
le bridko maščevalo«, in sicer po
pravilu kar lahko danes spoznaš,
ne spoznavaj šele jutri! Torej —
ne spoznavajmo samo sveta in do-
movine, pač pa tudi srca globo-
čine! Borimo se po možnosti še ce-
lo za uvajanje spoznavnih dosež-
kov v vzgojne ustanove in videli
bomo, kako daleč bomo prišli! Vi-
deli bomo, da smo zdaj morda šele
na začetku poti in da lahko navse-
zadnje še marsikaj storimo, da to
pot preusmerimo proti kakšnemu
svetlejšemu cilju!!
^^^ CELJSKI TEDNIK ŠTEV. 28 — 28. julija 1961
TELESNA VZG07A IN ŠPORT
PRVO MESTO ZA MORNARICO
Po dvodnevnih, izredno zani-
mivih in ogorčenih borbah je bilo
v isoboto proti večeru končano
letošnje vsearmijsko prvenstvo v
atletiki. Nad dve sto pripadnikov
vseh enot Jugoslovanske ljudske
armade se je borilo ne samo za
prvo mesto, za velik prehodni po-
kal, temveč tudi za lepo darilo
— kristalno vazo — ki jo je naj-
boljši ekipi podarila Okrajna
zveza za telesno kulturo v Celju.
Odločitev o prvaku je padla šele
v zadnji disciplini. Tako je prvo
mesto pripadlo mornarjem, ki so
zbrali 27.606 točk, na drugo me-
sto so se uveljavili tekmovalci
zagrebške vojne oblasti s 27.525,
3. Beograd 26.362, 4. Skopje
26.239, 5. Sarajevo 25.097, 6. le-
talstvo 25.033 in 7. garda 24.138
točk.
Vrsti odločilnih rezultatov so
udeleženci letošnjega prvenstva
dodali še nekaj armijskih rekor-
dov. Med novimi rekorderji je bil
najbolj uspešen vodnik stažist
Savič, ki je postavil kar dva vr-
hunska rezultata, prvega v skoku
v daljino z rezultatom 6.84 metra,
drugega pa v teku na 100 metrov
s časom 10.8 sekunde. V spisek
rekorderjev se je vpisal tudi
znani atlet Grujič potem, ko je
400 metrsko progo pretekel v času
49.7 sukunde. Nove rekorde so
postavili še: Popovič v metu kro-
gle z rezultatom 14.75 metra, Ga-
lič v metu kopja s 66.39, Domini-
kuš v troskoku in nazadnje še
Mičič v peteroboju z 3.186 toč-
kami. Zanimivo je, da so v tej
najtežji diepiplini kar trije tek-
movalci izboljšali prejšnji armij-
ski rekord.
Armijski prvaki v posameznih
disciplinah so postali: 100 m —
Savič dr. Srdjan (Zagireb) 10.8;
400 m — vodnik stažist Miloje
Grujič (Zagreb) 49,7; 800 m — vod
nik Božo Radmanovič (mornarica)
1:58.0; 1500 m — vojak Mate
Ambrinac (Zagreb) 4:04.2; kros
3.000 m — vojak Žarko Djekiič
(Zagreb) 9:12.0; 5.000 m — vojak
Mate Ambrinac (Zagreb) 15:34.2
4 krat 100 m — Mornarica 44.3:
4 krat 400 m — Mornarica 3:29.9;
krogla — razvodnik Radmilo Po-
povič (Zagreb) 14.75; kopje —
mornar Petar Galič (mornarica)
66.39; disk — razvodnik Radmilo
Popovič (Zagreb) 41.15; daljina —
vodnik stažist Savič dr. Srdjan
(Zagreb) 6.84; višina — vodnik
Branislav Žižič (Zagreb) 180; tro-
skok — pitomac Josip Dominikuš
(mornarica) 13.87;
V peteroboju je nastopilo šti-
rinajst tekmovalcev. Z novim ar-
mijskim rekordom je zmagal vo-
jak Simo Simič (Sarajevo) s 3.186
točkami. Naslednja mesta so za-
sedli: 2. vodnik Dragoljub Vitič
(Beograd 3.106, 3. pitomac Radič
Mijajlovič (mornarica) 3.016 itd.
Oba dneva vsearmijskega prven-
stva se je na stadionu Borisa Kid-
riča v Celju zbralo več tisoč lju-
di, ki niso bili razočarani, saj so
videli lepe in ogorčene ter zlasti še
kvalitetne borbe. Celotno tekmo-
vanje pa je brez napak izvedel
sodniški zbor atletskega društva
Kladivarja.
Ob koncu tekmovanja je bila
še majhna svečanost, na kateri
je generalni major Franc Koče-
var-Ciril podelil zmagoslavni eki-
pi prehodni pokal, zastopnik At-
letske zveze Slovenije pa prav
tako lep pokal tekmovalcem iz
Sarajeva, ki so se izkazali z naj-
večjo borbenostjo in disciplino.
Lepa darila je poklonila še Okraj-
na zveza za telesno kulturo in to
ne samo najboljši ekipi, temveč
tudi najboljšim posameznikom v
tekih, skokih, metih in petero-
boju.	-mb
Še več takih prireditev
Tudi celjski šiportniki so lepo
in dostojno proslavili obletnico
revolucije ter praznik mesta Ce-
lja. V siredo, 19. tega meseca so
namreč na stadionu Borisa Kid-
riča pripravili uspelo športno re-
vijo, na kateri so razen atletov
Kladivarja in tekmovalcev ljub-
ljanskih in mariborskih atletskih
klubov sodelovali še orodni telo-
vadci, pionirji v preskokih ter ju-
doisti Olimpa.
Uspelo revijo pa je zelo posre-
čeno dopolnila še slavnostna otvo-
ritev vsearmijskega prvenstva v
atletiki. Tako je zlbrane tekmo-
valce zagrebšlke, beograjske in
slkopljanske vojne oblasti, nadalje
letalstva, mornarice in garde po-
zdravil generalni major Franc
Ko6evar-C,iril, zatem pa je job
prazniku celjske občine sprego-
voril še sekretar občinskega ko-
miteja Zveze komunistov Tone
Skok.
Atletsko tekmovanje je dalo
nekaj odličnih rezultatov. Tako
je Drago Kunej postavil z rezul-
tatom 166 cm v višino nov dr-
žavni rekord za pionirje. Enak
rekord je dosegla tudi Krarnajri-
čeva v teku na 60 metrov s časom
7.8 sekuinde. Peterki ipa je v metu
dislka uspelo postaviti nov celjski
rekord, ki se glasi 47.44 metra.
Sicer pa so ibili v posameznih di-
sciplinah doseženi naslednji naj-
boljši rezultati:
ČLANI: 110 ovire — Lorger
14.5, Brodnik 15.2; 100 m — Lor-
ger in Kolnik 10.7; višina —
Brodnilk 185, Potrč (Novo mesto)
185; disk — Peterka 47.55; 400 m
— Kovač (Dinamo) 48.7, Grujič
(JLA) 49.6, Vučer (K) 50.5; 800 m
Narafcs 1:55.4, špan (Ljubljana)
1:56.8; 1.500 m — Hafner (Ljub-
ljana) 3:57.0, Kopitar (K) 4:05.8;
kopje — špilar (Novo mesto) 68.14,
Brodnik 67;j23; ČLANICE: 80 m
ovire — Ostrovšlka (Branik) 11.8,
Urbančič 12.0; 100 m — Šerbec
12.5, Luibej 12.8; 400 m — Gašpa-
rut 62.4; 800 m — Slamnik 2:19.0,
Hude (Novo mesto) 2:26.3; disk —
Gelesnik (Olimpija—Svoboda)
43.13: kopje — Mastnak 33.44;
4 krat 100 m — Klaldivar I 50.0;
daljina — Lubej 522, Urbančič
521. PIONIRJI: 100 m — Kulo-
vec (Olimpija—Svoboda) 11.9 (iz-
enačen državni rekord); višina —
Kunej 166. PIONIRKE: 60 m —
Kramairič 7.8, Mlakar 8.0;
Zasluženo odobravanje so poželi
tudi orodni telovadci, 'ki so nasto-
pili na bradlji. Med njimi je bil
tudi reprezentant Tine Šrot. U-
spela je bila točka, v kateri so se
predstavili pionirji v preskoku
čez ikonja. In končno je prireditelj
revije storil prav, ko je v pro-
gramu uvrstil še prikaiz jiu-jitsa
in judo športa. Tako so nekatere
osnovne elemente tega borilnega
športa prikazali člani in članica
Olimpa.
Prizor iz jiu-jitsa
Lepo srečanje pingpongašev
V počastitev celjsikega praznfUka je
Občinska zveza za telesno kulturo raz-
pisala zanimivo tekmovanje v namiznem
tenisu; vse nastopajoče pa razdelila v tri
skupine. Prvii so se za zeleno mizo se-
šli tisti igralni, ki so pred dvajsetimi
leti, pa tudi kmalu po vojni zasedali ne
samo vrh celjskega, temveč tudi slo-
venskega namiznega tenisa. Osem jih je
bilo. Med njimi je edini ostal nepora-
žen Milan Božič. Naslednja mesta pa so
zasedli: 2. Jože Coh 6 zmag, 3. prof.
Ludvik Rebeušek 5 zinag, 4. Konrad
Končan 4. zmage, 5.—7. Pavle Božič.
Dušan Godnik in dr. Franc Rebeušek
po dve zmagi, 8. V.inko Hrovat brez
zmage.
Zatem so se spoprijeli mlajši člani,
aktivnji igralci. Mednje se je uvirstil
tudi Jože Coh, ki je zasedel častno dru-
go mesto. V odločilni igri za naslov pr-
vaka ga je premagal Jože Jazbec. Tretje
in četrto mesto sta si razdelila Franc
Roje in Ivo Rehar s po šestimi zmaga-
mi, peto in šesto Janko Kvas ter Ivan
Pernovšek s po tremi dobljenimi par-
tijami, sedmi je bil Vinko Rehar z dve-
ma zmagama, osmo in deveto mesto pa
sta si razdelila Kari Založnik in Peter
Hrastnik, ki sta zmagala samo po en-
krat.
Zelo zanimiva je bila borba med mla-
dinci in pionirji. V konkurenci je ne-
poražen ostal le Janko Kvas. Ostala
mesta pa so osvojili: 2. Vlado Gajšek
7 zmag, 3. Ignac Kršinar 6, 4. Marjan
Travner 4, 5. Marjan Poznič 4, 6. An-
drej Božič 4, 7. Igor Mlakar 2, 8. Miro
Požun 1 in 9. Franc Berk brez zmage.
Izven konkurence sta v tej skupini na-
stopila še igralca iz Žalca Ivan Podpe-
čan ter Niko Markovič. Najbolj uspešen
med njiima je bil Podpečan, ki ni klo-
nil niti v eni partiji in tako pobral de-
set zmag. Markove pa si je priboril šest
dragocenih točk.
Čeprav sredii »mrtve sezone« je ta tur-
nir zbral zadovoljivo število igralcev,
vsekakor pa pokazal, da ima Celje do-
volj pristašev male bele žogice in da je
prava škoda, ker je ta panoga več ali
inanj v upadanju.
Slika s celjskega trga
Nove evidenčne tablice
Pred kratkim se je začela ne sa-
mo registracija motornih vozil,
ampak tudi zamenjava evidenčnih
tablic. To je akcija, ki je po vsej
Sloveniji. Dosedanje evidenčne
tablice zamenjujejo z novimi, na
katerih so tudi začetne ali značil-
ne črke, ki označujejo okrajno
pristojnost. Tako bodo vsa motor-
na vozila iz celjskega okraja do-
bila tablice z oznako CE, kar po-
meni Celje.
Zamenjava starih z novimi evi-
denčnimi tablicami bo izvršena do
konca avgusta, opravlja pa se pri
sedežih občin.
Te dni se bo začela zamenjava
evidenčnih tablic za motorna ko-
lesa. Te tablice pa se bodo neko-
liko razlikovale od onih, ki so pri-
trjene na avtomobilih, pa čeprav
bodo tudi imele črki CE (za celj-
ski okraj), saj bodo kvadratne,
pritrjevale pa se bodo samo na
zadnji blatnik in ne več na spred-
njega.
Krompir 25 (30—40), čebula 100—120
(120—140), česen 160 (160—200), fižol str.
v. (130—160), fižol str. n. (100—120), fi-
žol zrno v. 90—130 (100—130), fižol zrno
n. 100 (80—100), solata 50—70 (60—100),
špinača (180—200), cvetača (60—80), oh-
rovt 40 (50), peteršilj 100 (100—120), pesa
50 (30—70), rabarbara (100—120), korenj-
fek 50—75 (60—80), kumare 90—120 (40—
—120), paprika 114—140, paradižnik 90—
-110, grah (100), grah sladlki (120), zelje
gl. b. 20—25 (25—30), gobe (100—400),
slive (40—70), limone 220. jabolka 40—70
(35—60), maline (200), hruške 70 (50—90),
marelice 80 (60—80), breskve 100 ( 80—
—130), borovnice (100—430), mleko 56
(56), maslo (720—840), skuta (200), .sme-
tana (320), jajca 25 (23—25), kokoši (650
-1000), piščanci (400—500), zajci (200—
800),. ribez (150—200), fige sveže (70—125),
višnje (120), buče (40 -60), zelje kislo
(50—70), orehi nelušč. (300—600), grozdje
(150).
Trg je bil dobro zalo/en. Primanjkuje
še vedno mlečnih izdelkov, jajc in pe-
rutnine.
Od lr. 7. do 23. 7 1961 je bilo rojenih
30 dečkov in 24 deklic.
Poročili so se:
Rafael Skomina, strojni tehnik, in Da-
nijela Lainpret, uslužbenka, oba iz Ce-
lja. Vinko Ostrožnik. tapetnik in Jo-
žefa Hernavs, pletilja, obia iz Celja.
Marjan Mljač, tehnični administrator in
Gerta Volkar, cvetličarka. oba iz Celja.
Anton Vidergar, krojač, in Ros vi ta
Klanje, delavka, oba iz Celja. Albin
Turk, avtomehanik, in Danijela Zdovc,
trgovska pomočnica oba iz Celja.
Umrli:
Ferdinand Firant, delavec iz Turna,
star 57 let. Anton Sešel, uslužbenec iz
Črne, sitar 35 let. Martin Kos, upokoje-
nec iz Medloga. star 83 let. Alojz Dvor-
šak, delavec iz Gotovelj, star 51 let.
Antonija Romih, gospodinja iz Vrha,
stara 74 let. Terezija Rojnik, gospodinja
iz Sp. Gotč, stara 75 let. Alojzija Ce-
sarec. upokojenka iz Hlevnice, stara 74
let. Franc Mernik, upokojenec iz Štor,
star 76 let. Jakob Ošlovnik iz Šaleka,
star 83 let.
V Podpinu pri Braslovčah je avto po-
drl Karla Laznika. Ta nesreča mu je
prinesla zlom roke ter pretres možga-
nov. — Enajsitletni Franc Tratnik iz
Zadobrove je padel na razbito steklo.
1'rerezal si je nogo. — V Podgaju pri
Ponikvi je s kolesom padel Anton Vizej
in si poškodoval glavo.
OBILEN LOVSKI PLEN
Po podatkih Lovske zveze Celje
je bil celotni odstrel divjadi v lan-
skem letu na območju celjske zve-
ze takle: 1 medved, 2 jelena, 31
gamsov, 689 srnjadi, 100 divjih
prašičev, 5252 zajcev, 708 lisic, 50
kun zlatic, 4 kune belice, 2 divje
mačke, 57 podlasic, 79 jazbecev
51 pižmovk, 1 planinski orel, 21
velikih petelinov, 8 ruševcev, 184
gozdnih jerebov, 1332 fazanov, 283
poljskih jerebic, 32 kljunačev, 457
golobov, 43 divjih rac, 722 kragu-
ljev, kanj in skobcev, 9121 vran,
srak in šoj, 96 dihurjev in 818 ve-
veric.
KDAJ IN KAKO
POMETAMO PLOČNIKE?
Petnajsti člen odloka o vi-
dezu naselij in javni snagi v
občini Celje, ki sta ga na svo-
ji zadnji skupni seji sprejela
oba zbora Občinskega ljud-
skega odbora pravi: Pločniki
in javni hodniki se morajo
dnevno čistiti v poznih večer-
nih ali v zgodnjih jutranjih
urah, najpozneje do 7. ure
zjutraj. Pred pometanjem se
morajo pločniki in hodniki
poškropiti, da se prepreči dvi-
ganje prahu. S pločnikov in
hodnikov ni dovoljeno pome-
tati smeti na vozišča cest, ulic
in trgov.
Kaj pravite? Kako se v na-
šem mestu upošteva ta člen
odloka? Pa ne zaradi odloka,
temveč zaradi reda, snage, za-
radi ljudi, ki hodijo po ploč-
nikih, ko jih večkrat objame
oblak prahu, ki ga nekateri
brezvestni pometači (ne po-
klicni, da se razumemo, tem-
več priložnostni) povzročajo
tudi v dopoldanskih in popol-
danskih urah.
REKA : KLADIV AR 6:1
V trening tekmi je Reka, član
prve zvezne lige, premagala v
sredo popoldne na Glaziji moštvo
Kladivarja 6:1. Častni gol za do-
mačine je dal Hribernik.
Več propagande za
orodno telovadbo
Konec prejšnjega tedna se je v
telovadnici gabrskega Partizana
končal nekajdnevni tečaj za orod-
no telovadbo, na katerem se je
zbralo okoli dvajset pionirjev iz
najrazličnejših partizanskih dru-
štev. Tečaj je pripravila ustrezna
komisija pri Okrajni zvezi za te-
lesno kulturo, vodil pa ga je znani
telovadec in državni reprezentant
Tine Šrot. V pomoč sta mu bila
Avgust Kisel in Jože Šrot.
—	Ali ste zadovoljni z udeležbo
in tečajem na sploh?
—	Zelo. Prvič, ker je ta tečaj
pokazal, da se je nekdo vendarle
začel zanimati za vzgojo mladih
orodnih telovadcev in drugič, ker
je že prvi poskus potrdil, da je
med pionirji veliko zanimanja za
to športno panogo, je ugotovil to-
variš Tine Šrot. S tem tečajem je
bil napravljen prvi korak k siste-
matični in upam, da tudi k stalni
vzgoji mladih orodnih telovadcev.
Zdaj pa bo treba zagotoviti, da se
bo to delo nadaljevalo in še raz-
širilo. Po mojem mnenju bo treba
to obliko vzgoje mladih orodnih
telovadcev uveljaviti ne samo v
Celju za okrajno merilo, temveč
tudi pri vseh občinah in društvih.
—	Po podatkih, s katerimi raz-
polagamo, orodna telovadba nima
prevelikega števila aktivnih sim-
patizerjev. Kaj menite, kje so
vzroki za to?
—	Po mojem mnenju v pre-
majhni propagandi orodne telo-
vadbe in v pomanjkanju vadite-
ljev in trenerjev za to panogo. Na-
še delo, in to trdo in vztrajno, ja
preveč skrito za zidovi telovadnic.
Imamo premalo tekmovanj in zla-
sti še premalo nastopov, ki so naj-
večja propaganda. Večkrat bi mo-
rali pripraviti takšno športno re-
vijo, kot preteklo sredo na stadi-
onu Borisa Kidriča, na kateri smo
tudi orodni telovadci prišli do ve-
ljave. Dobro pripravljeni in izve-
deni nastopi so najboljša propa-
ganda za vse športne panoge, in
seveda tudi za orodno telovadbo.
Razumljivo pa je, da se bo treba v
enaki meri kot za moško zavzeti
tudi za žensko mladino in jo pri-
vabiti na to športno področje.
—	Z daj pa še vprašanje čisto za-
sebnega značaja. Kot vemo ste le-
tos končali šolo za umetno obrt.
Kaj pa zdaj?
—Trenutno kolebam med Pe-
dagoško akademijo ter Visoko šo-
lo za telesno vzgojo. Razen tega
imam pred seboj še vojaško ob-
veznost. Vendar bi to rad za nekaj
let še odložil. V orodni telovadbi
se ni šele zdaj prebrodil neko kri-
Z'\ če smem ta pojav tako imeno-
vati, in se uvrstil med reprezen-
tante, oziroma tudi med kandidate
za prihodnje olimpijske igre. Ker
lani nisem prišel v poštev za
Olimpiado v Rimu, bi seveda rad
prišel v ekipo, ki bo nastopila v
Tokiu. Ta želja pa je vezana na
nekajletno trdo delo in vestno
vadbo.	-an
^^^ CELJSKI TEDNIK ŠTEV. 28 — 28. julija 1961
Srečanje z Majdo Željevo
Med tekmovalce, ki so dosegli
kvalitetni vrh strelskega športa
sodi tudi Majda Zeljeva, članica
strelske družine »Branko Ivanuš«
iz Celja. Tiha je in skromna, pra-
va športnica, zato je bilo tudi po-
govor o njenem športnem udej-
stvovanju težko izpeljati.
—	S strelskim športom se
ukvarjam tri leta.
—	Kako je s treningi?
—	Povprečno trikrat na teden
po dve do tri ure. V času priprav
na važnejša tekmovanja pa se čas
treningov še podaljša.
—	Ste bili že kdaj v reprezen-
tanci?
—	Zadnja tri leta sem stalna
članica republiške ekipe.
—	In vaš najboljši uspeh?
Tretje mesto med posamezniki
na dvoboju mestnih reprezentanc
Varšave in Ljubljane. Razen tega
sem lani osvojila kar dvojni na-
slov republiške prvakinje. Zelo
ponosna pa sem tudi na peto me-
sto na državnem prvenstvu 1958.
leta. Ta plasman sem dosegla v
skupnem ocenjevanju članov in
članic. Če bi pa takrat ocenjevali
same ženske, bi mi pripadalo prvo
mesto.	-an
Otčinski pivoki Celja
v streljanju
Pred kratkim so v štorah izvedli ob-
činsko prvenstvo v streljanju.
V	ekipnem prvenstvu z malokalibrsko
puško je zmagalo prvo moštvo SD Bran-
ko Ivanuš z 943 krogi, drugi so bili strel
cd Tempa 883, tretji pa tekmovalci štor-
skega Kovinarja s 855 krogi. Med po-
samezniki se je v tej disciplini najbolj
odlikoval Viktor Vanovšek s 240 krogi,
2. Mlakar (oba Tempo) 239, 3. Jeram
(Branko Ivanuš) 258 itd. Normo za okraj
no prvenstvo, ki bo od 4. do 6. avgusta
prav tako v Štorah, je (izpolnilo 39
strelcev.
V	tekmovanju olimpijskega mateha je
zmagal Klopčič s 174 krogi pred Jože-
tom Tržanom 172 in Aubrehtom (vsi
Branko Ivanuš) s 171 krogi. Zal je v tej
disciplini zaradi mraka moral predčasno
nehati s tekmovanjem Vanovšek, ki je
že na začetku streljanja dosegel izvrsten
rezultat in bi po viseh prognozah tudi
v tej disciplini zasedel prvo mesto.
Med strelci z malokalibrsko pištolo
PruJov je prvo mesto pripadlo Mejav-
šku s 251 krogi, 2. Štrajhar 237, 3. Jože
Tržan 229 iitd. V tekmovanju z vojaško
puško v trostavu je zmagal Polde Tržan
z 240 krogi pred Jagrom 253 ter Dobo-
vičnikom (vsi Br. Ivanuša) 225 krogi.
KONJENIŠKI KLUB CELJE
prireja turnir v skakanju
v nedeljo, dne 30. 7. 1961
na Mariborski 150 s pričetikom ob
15. uri v počastitev 20. obletnice
vstaje.
Ljubitelji konjskega športa
vabljeni!
Nad 100 strelcev na Resevni
Pred kratkim je občinski strelski od-
bor v Celju izvedel na Resevni strelsko
tekmovanje z zračno puško, na katerem
je nastopilo šestnajst ekip. Pri članih
je zmagala prva ekipa Tempa s 689
krogi, na drugo mesto se je uvrstila
družiima z Topolšice s 668 krogi itd. Med
pionirskimi ekipami pa je prvo mesto
pripadlo mladlim strelcem iz Liboj.
Med posamezniki sta v članski konku-
renci največji uspeh dosegla člana
strelske družine iz Topolšice in to Mer-
hart s 188 ter Staline s 187 krogi, tretji
pa je bil Škoberne iz Šentjurja s 183
krogi. Med mladinci, oziroma pionirji je
zmagal Sršen pred1 Brečkom (oba iz
Celja) z 168 krogi, tretji pa je bil K»-
zovinc iz Liboj, ki je zadel 116 krogor.
Pri ženskah je premočno zmagala Ce-
ljanka Marica Škodnikova s 170 krogi,
druga je bila Adrijaševa s 139, tretja
pa Šunkova, prav tako iz Celja, s 106
krogi.
SD Branko Ivanuš - najboljša
V	počastitev dvajsetletnice revolucije
je strelska družina Branko Ivanuš Celje
razvila svojo zastavo, hkrati pa pripra-
vila bogat program tekmovanj.
V	streljanju z zračno puško je nasto-
pilo šest ekip ter 50 posameznikov. V
ekipnem ocenjevanju je bil vrstni red
naslednji: 1. Kovinar Štore 701, 2. Tem-
po 69", 5. Polzela 688 krogov. Pri posa-
meznikih pa so najboljša mesta zasedli:
1. Jager (B. I.) 185, 2. Brečko 182, 3.
Rozman (oba Kovinar) 182 itd.
V	tekmovanju z malokalibrsko puško
so se uspešno razvrstila moštva takole:
1.	Br. Ivanuš 945, 2. Tempo 911, 5. Ko-
vinar 884. Posamezno: 1. Jože Tržan 245,
2.	Jager (oba B. I.) 259. 5. Vanovšek
(Tempo) 254. V tej skupini je sodelovalo
5 ekip ter 28 posameznikov.
V	streljanju z malokalibrsko pištolo
Drulov so bili doseženi naslednji izidi.
EKIPE: 1. Branko Ivanuš 942, 2. Tempo
754. Posamezno: 1. Jože Tržan 259, 2. Me-
javšek 242, 5. Polde Tržan (vsi B. I.) 225.
V	tekmovanju z vojaško puško je med
ekipami zmagala vrsta družine Branka
Ivanuša z 918 krogi, pri posameznikih
pa Jager 246, Jeram 226, Polde Tržan
224 itd.
Končno so sešteli še vse rezultate ter
določili najboljše v generalnem plasma-
nu. Tako je med ekipami najvišji naslov
pripadal družini Branka Ivanuša, med
posamezniki pa so se na najboljša mesta
uveljavili Jože Tržan, Jager in Polde
Tržan.
RAZPIS
KOMISIJA ZA SPREJEM IN ODPOVED DELAVCEV IN
USLUŽBENCEV PRI TRGOVSKEM PODJETJU
ZA PROMET Z ODPADKI SUROVINA MARIBOR,
Poslovna enota Celje, Mariborska 63
razpisuje delovno mesto
nabavno predelnega referenta
Pogoji: Trgovski pomočnik kovinske stroke s triletno prakso.
Pismene prošnje z navedbo dosedanje zaposlitve poslati na
»Surovina« Poslovna enota Celje, Mariborska 63.
RAZPISNA KOMISIJA PRI OBRTNO KOMUNALNI ZBORNICI ZA
OKRAJ CELJE
razpisuje
naslednja prosta delovna mesta:
f. Tajništvo zborniice:
1.	STROJEPISKA
2.	BLAGAJNIK
Pogoj: pod 1. — strojepiska I. a razreda z znanjem stenografije,
srednja strokovna izobrazba ali ustrezna praksa,
pod 2. — računski režiser, nižja stroikovna izobrazba.
II.	Oddelek za strokovno izobraževanje in šolstvo:
1. REFERENT
Pogoj: pristav, višja ali srednja strokovna izobrazba.
III.	Oddelek za napredek obrti in komunale:
1.	NAČELNIK ODDELKA
2.	REFERENT — EKONOMIST
3.	REFERENT — TEHNOLOG
Pogoj: pod 1. referent I. vrste, visoka strokovna izobrazba
(ekonomska, pravna ali tehnična fakulteta)
pod 2. — referent II. vrste, visoka ali višja strokovna
izobrazba
pod 3. — referent III. vrste, visoka ali srednja strokovna
izobrazba
IV.	Oddelek za inštruktažno in analitično službo:
1. REFERENT ZA NAGRAJEVANJE
Pogoj: višja aili srednja sttrokovna izobrazba, referent II. vrste.
Nastop službe takoj ali po dogovoru.
Prijave kol kovane z 50 dim z opisom dosedanjega službovanja je
poslati do 10. 8. 1%1 tajništvu zbornice.
KOMISIJA ZA IMENOVANJE DIREKTORJEV
pri Občinskem ljudskem odboru Celje
razpisuje mesto
direktorja podjetja
ia popravilo avtomobilov, motorjev in koles » Avtom ehanika«
Celje.
Pogoji: visdkostrokoven avtomehanik ali visokokvalificiran
ielavec kovinsko predelovalne, oziroma proizvajalne stroke
z najmanj 3 letno prakso na vodilnem mestu v industriji ali
obrti.
Kandidati naj vlagajo prošnje opremljene z življenjepisom,
iofcaziksn o šolski izobrazbi in (potrdilom, da niso v kazen-
skem postopku do 15. 8. 1961 na ObLO Celje.
OBJAVE IN OGLASI
KINO
KINO METROPOL
26.-29. 7. 1961 »POJMO V DEŽJU«,
ameriški barvni film
50. 7.-3. 8. 1961 »V ZNAMENJU ZORO«
ameriški film
LETNI KINO
26.-29. 7. 1961 »DEVETI KROG«,
jugoslovanski filin
30. 7.—'1. 8. 1961 »MAŠČEVALEC«,
ameriški barvni Csc film
2.-5. 8. 1961 »OD PEKLA DO TEK-
SASA«, ameriški barvni Csc film
DPD SVOBODA -
MLADINSKI KINO CELJE
Dne 29. in 30. 7. 1961 »VESELICA«,
jugoslovanski film
Predstave v soboto ob 17. ter v- nedeljo
ob 10., 15. in 17. uri.
KINO DPD »SVOBODA« ŠEMPETER
V SAVINJSKI DOLINI
Dne 29. in 30. 7. 1961 »NOČNI PRE-
HOD«, ameriški barvni Csc film
Dne 2. in 3. 8. 1961 »PODAJ ROKO
HUDIČU«, angleški film
PRODAM
POHIŠTVO za samsko sobo,, dobro o-
hranjen ddvan in kuhinjska kredenca,
naprodaj. Vodnik Marija, Mariborska
21/1.
MOPED COLIBRI, odlično ohranjen, na-
prodaj. Vodeb Jožica, Dobje, Šentjur
pri Celju.
OTROŠKO posteljico prodam. Naslov v
upravi lista.
STAVBENO PARCELO ob cesti Zagrad
108 prodam. Naslov v upravi lista.
NOVO HIŠO v Selcah 23, tri sobe, ku-
hinja, prodam ali zamenjam za enako
blizu mesta. Naslov v upravi lista.
KOVAŠKO orodje prodam. Brvar Franc,
Trnovlje 19, Škofja vas.
MOTORNO kolo DKW 200 ccm prodam.
Vprašati pri vratarju »Klima«, Celje.
MANJŠE POSESTVO (čez 1 ha) v okolici
Celja zaradi onemoglosti ugodno pro-
dam. Lešnik Aleksandra, Šmartno v
Rožni dolini.
MOČNA VRATA in okenske dvojne
okvirje prodam. Naslov v upravi lista.
DVE breji kravi, ena visokobreja, na-
prodaj. Robič, Cesta na Dobrovo 56,
Celje.
ŠIVALNI STROJ, moški PRAFF, napro-
daj. Naslov v upravi lista.
POCENI PRODAM dva zidana štedil-
nika, plinski kuhalnik in električni
pekač. Korent, Delavska 25, Celje.
NOVA 120 basna klavirska harmonika
HOHNER VERDI III naprodaj. Cater,
Teharska 34.
OTROŠKI VOZIČEK, bel globok, dobro
ohranjen prodam. Ogled od 15. ure
dalje. Ing. Wagner, Žalec 245 (nasproti
Juteksa).
KLAVIR, dunajske proizvodnje, salon-
ski format, odlično ohranjen, napro-
daj. Vprašati Laško 221.
PRODAM STANOVANJE v Celju, dve
sobi, kuhinja in shramba. Vseljivo.
Naslov v upravi lista.
STANOVANJA
ZAMENJAM sobo za enako v mestu ali
bližnjii okolici. Naslov v upravi lista.
BREZPLAČNO stanovanje in nekaj zem-
lje nudim mlajšemu poštenemu poro-
čenemu upokojencu na deželi ob glav-
ni cesti tik avtobusne postaje. Ponud-
be na upravo lista pod »Ugodna pri-
lika«.
ZA POMOČ v gospodinjstvu nudim sta-
novanje. Hrana po dogovoru. Naslov
v upravi lista.
ZAMENJAM veliko enosobno stanovanje
v centru za manjše ali garsonjero.
Naslov v upravi lista.
NAMEŠČENKA išče opremjeno sobo.
Naslov v upravi lista.
MELBROSIN — preparat cvetnega prahu
in matičnega mlečka (GELEE ROYALE)
garantiramo znanstveno stabiliziran
proizvod MELBRO - COOP (Zavod
za čebelarstvo — Kalnik) dobite v vse*
lekarnah. Lekarne, ki preparata še ni-
majo, naj ga nabavijo pri »Kemofar-
maciji« v Ljubljani.
ClTAJTE
CELJSKI TEDNIK
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so spremili
na zadnji poti mojo ženo
PAPINUTI PAVLO
in mi izrekli sožalje, ter položili na
ujen prezgodnji grob vence in cvetje.
Zahvaljujemo se tudi kolektivu Tovarne
emajlirane posode v Celju za prvo po-
moč, kakor tudi hišnemu svetu.
Žalujoči: mož Teodor Papinuti
in otroci.
DELOVNI KOLEKTIVI
IZLETNIK turistična agencija poslo-
valnica Celje organizira v sodelovanju
z Avtobusnim prometom Celje, za de-
lovne kolektive izlete z modernimi tu-
rističnimi avtobusi po domovini in v
inozemstvo. Za večdnevne izlete nudimo
izredne popuste.
Sekcija internirancev prti Okrajnem
odboru ZB je pripravila v sodelovanju
z našo poslovalnico šestdnevno potova-
nje na obisk bivšega ženskega koncen-
tracijskega taborišča
RAWENSBRt)CK
Programe in informacije dobite v naši
poslovalnici na Titovem trgu 3, telefon
28-41 ter pri Zorko-Frece Marici Mestna
ljudska knjižnica, Celje — telefon 32-65.
Naša poslovalnica nudi še naslednje
usluge:
NABAVA POTNIH LISTOV in TUJIH
VIZUMOV.
Prodaja AVIONSKIH, MEDNAROD-
NIH, ŽELEZNIŠKIH IN AVTOBUSNIH
KART.
REZERVACIJE za letni oddiih, preno-
čišče, spalne karte za vlake doana in
inozemstvo.
INFORMACIJE VSEH VRST - ME-
NJAVA VALUT.
Cenjene stranke obveščamo, da imamo
na zalogi avtokarte SLOVENIJA in JU-
GOSLAVIJA, ter avtobusne in železniške
vozne rede.
Poslovalnica je odprta vsak dan od
7. do 12. ure in od 17. do 19. ure, ob so-
botah od 7. do 12. ure. Uvedli smo ne-
deljsko dežurno službo od 8. do 12. ure.
Za cenjena naročila se priporoča IZ-
LETNIK turistična agencija poslovalnica
Celje, Titov trg 3, telefon 28-41.
ZAHVALA
Zahvaljujem se osebju Kirurgiičnega
oddelka Bolnišnice v Celju, posebno
primariju dr. šušteršiču, dr. Verdelju,
dr. Strokolju, za požrtvovalno zdrav-
ljenje KARNER MARTINA iz Celja,
Kovinska ulica 12.
Hvaležna Anica in Martin Karner,
ter zet Grajžl Ludvik z družino.
OBVESTILA
V soboto dne 29. 7. 1961 ob 20. uri
bo SLAVNOSTNA OTVORITEV
počitniškega doma
»Mlinarjev Janez« na Teharju.
Igral bo priznani celjski kvintet
Franjo Berger. Pri mik ofonu pa
vas bodo zabavali priznani celjski
pevci.
Servirali bodo tudi specialitete
počitniškega doma.
Dom bo odprtega tipa in bo v
prihodnje zabavni program vsako
soboto in nedeljo zvečer.
Kapaciteta doma je za 300 ljubi-
teljev zabavne glasbe, edinstvenih
specialitet in privlačne prirode.
V SLOVENSKO PRIMORJE
in dalje v Pulo, s priključkom v Kan-
fanarju za Roviinj, potujete hitro, u-
dobno in poceni s posebnim pospešenim
vlakom iz Maribora od 30. 7. dalje vsak
dan do 5. IX. 1961. Od Herpelja Kozine
Vas popeljejo od tega vlaka železniški
avtobusi v Koper, Izolo, Strunjan, Por-
torož iin Piran.
Karto po ceni za potniški vlak kupite
v odhodni postaji do namembnega kraja
v Primorju, na povratku pa v turističnih
poslovalnicah ali pa na avtobusu. Mož-
nost rezerviranja mest v vlaku. Na
vmesnih postajah (Tezno, Pragersko,
Poljčane, Grobelno in Laško) rezervi-
ranje sedežev ni, potniki zasedejo pro-
ste sedeže v vlaku. Vlaku je priključen
poseben vagon z bufetom, kjer se lahko
okrepčate.
Koristite cenen in udioben kombiniran
prevoz železnica — cesta!
2TP Maribor
RAZNO
Dr. Jani Fortunat-Cvjetičanin ob pro-
mociji na Fakulteti za splošno medi-
cino iskreno čestitamo!
PAPAGAJČEK modre barve, ki sliši na
ime Piki je ušel v Kersnikovi, Jenkovi
ulici dne 9. 7. ob 6. uri zvečer. Ker je
drag spomin, prosimo, da ga morebitni
najditelj odda proti nagradi 2000 din
v ulici Zagata 4/1.
ŽITO ZA MLEVSKE IZDELKE
Trgovsko in proizvodno podjetje Ve-
leždtar, Celje je organiziralo kot po-
oblaščeno podjetje na vsem svojem po-
dročju pri Kmetijskih zadrugah, pri ne-
katerih Trgovskih podjetjih in v last-
nih menjalnicah zamenjavo žit za
mlevske izdelke. Cilj zamenjave je, da
pridejo pridelovalci žit do kvalitetnih
mlevskih izdelkov, podjetje pa zajame
večje količine žit za predelavo. Menjava
je organizirana tako, da imajo intere-
senti kar najkrajšo pot in v krajih, da
z iisto potjo opravijo lahko še druge
opravke. Menjava se izvrši po dinar-
skem obračunu na podlagi cenika za žita
in mlevske izdelke.
Pri zamenjavi veljajo fco skladišče
naslednje cene:
Mlevski izdelki:
Določene cene veljajo obojestransko
za kvalitetno blago. Žito mora biti zre-
lo, zdravo, brez znakov plesnivosti, tu-
jega okusa in vonja ter primerno za
ljudsko prehrano.
Zamenjavo vršijo vse menjalnice v po-
slovnem času.
Akcijo iVeležiitarja, Celje je treba
pozdraviti, saj je ljudem z menjalni-
cami zelo ustreženo. Po želji imajo ved-
no na razpolago vse vrste mlevskih iz-
delkov, ki jih brez zamude časa in ča-
kanja takoj dobe za priinešeno ali pri-
peljano žito. Posamezne vasi zamenju-
jejo organizirano tako, da en voznik
opravi menjavo za vso vas, po naročilu
pa za vse pripeljane nazaj izdelke.
Menjalnic se ijudje vedno bolj po-
služujejo, saj promet dnevno raste.
Podjetje bo na ta način zbralo precejš-
nje količine žita, ki ga bo kvalitetno
predelalo ter preprečilo, da bi ga ljudje
porabili za živino ali pa dobili zanj iz
kmečkih mlinov slabe izdelke.
Veležitar, Celje pa odkupuje tudi pri
vseh zadrugah neomejene količine žit
po zelo ugodnih tržnih cenah. Kupopro-
dajne pogoje dajo pridelovalcem žit
dnevno pri vsaki zadrugi.
V SLOVENSKO PRIMORJE
in nazaj — v enem dnevu
vas popeljejo vsak dan do 5. IX. 1961
Jugoslovanske železnice s posebnim po-
spešenim vlakom do Herpelja in odtod
dalje z avtobusom. Vozno karto po ceni
za potniški vlak kupite v odhodni po-
staji do namembnega kraja v Sloven-
skem Primorju, na povratku pa v tu-
rističnih poslovalnicah ali v avtobusu.
Možnost rezerviranja mest v vlaku in v
avtobusu! Poseben vagon z bufetom.
Koristite hiter, udoben in cenen kom-
biniran prevoz železnica — cesta!
ŽTP Maribor
GELEE ROYALE — MATIČNI MLEČEK
garantirano znanstveno stabilizirali
proizvod Zavoda za čebelarstvo dobi*«
v vseh lekarnah. Lekarne, ki prepa
rata še nimajo, naj ga nabavijo pri
»Kemofannaciji« v Ljubljani.
KUPIM
KOMPLETNO električno črpalko za hiš-
ni vodovod kupim. Vrečar, Zagrad 36,
Celje.
STARO zidno opeko kupim. Naslov ▼
upravi lista.
MAJHNO HIŠICO ali dvosobno stano-
vanje v bližini Celja, kupim. Naslov
v upravi lista.
SLUŽBE
SNAŽILKO za 2 uri dnevno (med 18. ia
20 uro) za čiščenje trgovskega lokal«
sprejmemo takoj. Plača 5.000 din me-
sečno. Naslov v upravi lista.
GOSPODINJSKO POMOČNICO iščem k
enemu otroku. Naslov v upravi lista.
MLAJŠO upokojenko sprejmem k lete
stari punčki. Od 6. do 14. ure. Pogoj
veselje do otrok. Medvešek, Mikloši-
čeva 11/a.
»KOMPAS«
TURISTIČNO IN AVTOBUSNO
PODJETJE
organizira:
I. Gradbeniki, projektanti, tehniki in
inženirji!
Od 24. 9. do 29. 9. 1961 mednarodna
razstava hiše v Miinchenu! (Bauen-vvoh-
nen Ausstellung 61) Arhitektura, grad-
nja in notranja oprema! Prijave in pro-
grame v poslovalnici Kompas Celje.
II. Gostinski strokovnjaki!
Mednarodna gostinska razstava v Pa-
rizu. Od 12. X. do 23. X. 61. Priključite
se našemu 7 dnevnemu aranžmanu! Ra-
zen razstave v Parizu, organiziramo za
gostince pravtako izlet na razstavo ce-
lotne opreme za hotele in restavracije ▼
Stuttgart! Prijave in programi v poslo-
valnici Kompas Celje.
III. Člani obrtnih in trgovinskih zbomi«
— kolektivi!
Organiziramo:
1.	6 dnevni ogled jesenskega velesejma
v Leipaigu! Od 3. do 10. X. 1961.
2.	4 dnevni ogled jesenskega velesejma
na Dunaju! Od 3.—10. IX. 1961.
Prijave in programi v poslovalnici
Kompas Celje,
IV.	Slaščičarski in pekovski
strokovnjaki!
Organiziramo 3 dnevno ekskurzijo na
mednarodni slaščičarski kongres z ve-
liko slaščičarsko razstavo na Dunaju!
Od 29. IX. do 15. X. 1961. Prijave v po-
slovalnici Kompas Celje.
V.	Člani Avto-moto društev!
Organiziramo 6 dnevno potovanje v To-
rino. Ogled mednarodnega »Avtosalonac.
(Od 28. X. do 8. XI. 1961.) Prijave in
programe v poslovalnici Kompas Celje.
Vsi izleti bodo izvedeni s Kompas-sovimi
turistično opremljenimi avtobusi.
Kolektivom, sindikalnim podružnicam
nudimo pri avtobusnih prevozih na iz-
letih poseben popust!
Železniške vozovnice za tu in inozem-
stvo, ladijske, avijonske, potne liste;
tuje vize, valute, rezervacije za letni
oddih, spalnike in vse turistične infor-
macije Vam zanesljivo posreduje Kom-
pas Celje, Tomšičev trg 1, tel. 23-50.
Uredništvo Celje, TLtor trg 5 —
poštni predal 16 — telefon 25-23 in
24-23 uprava: Celje, Trg V. kon-
gresa 5 — poštni predal 152 — tele-
fon 23-75 in 20-89 — Tekoči račun pri
Narodni banki Celje: 603-11-1-656
—	izhaja ob petkih — letna naroč-
nina 800, polletna 400, četrtletna
200 din — Inozemstvo 2.400 din
—	posamezna številka 20 din —
rokopisov ne vračamo
ZANIMIVOSTI"
Junis in Krim prvoborca-njuna smrt
(3. nadaljevanje in konec)
Naposled sta narednik Abdul
E'Krim in Mehmed Junis spet
stala z orožjem v roki nasproti
•sovraženemu fašizmu.. Postala
sta borca prve celjske čete, ki sta
ji poveljevala Franc Vrunč-Buz-
do in Peter Stante-Skala. Za nju-
ne tovariše z bojišča na Kreti je
bila vojna končana. Ni pa zanje
bilo končano umiranje. Kdo ve,
koliko jih je ostalo pri življenju
v zloglasnih taboriščih. Umirali
so ponižani, nemočni in nemo.
Tudi oba Arabca sta zrla smrti
v obraz, le da sta tudi sama sejala
smrt in sekala rane hlapcem po-
divjanega Hitlerja. Kdo ve, če sta
upala da bosta ostala živa? Eno
pa je zanesljivo. Verjela sta v
zmago, ker bi se drugače ne bo-
rila tako srčno v tako brezupnih
prilikah...
Življenje v maloštevilni celjski
četi zanju gotovo ni bilo lahko.
Poleg težav, da se nista mogla v
redu sporazumevati, sta bila go-
tovo kaj malo seznan^na z oko-
liščinami, nista poznala terena,
■ista mogla samostojno dejstvo-
vati, da ne izpustimo tudi kli-
matskih razmer in podobnih nev-
šečnosti.
Inženir Igor Belič, ki je kot ku-
rir čete pogosto prihajal z njima
v stik in se je edini mogel z nji-
ma pogovoriti v angleščini, pri-
poveduje:
— Pripovedovala sta mi, da ju
je skrivala družina Hercog v Cre-
tu. Do Farčnika ju je pripeljal
Šmerc. Pripovedoval sem jima,
kdo smo in zakaj se borimo. Oba
sta izjavljala, da se bosta borila
■a naši strani.
Junis in Krim sta bila običaj-
■e stražarja. Hodila sta v sprem-
stvu ostalih v patrolo in razne ak-
cije. Tako sta vsak zase v četi
predstavljala celega moža in ni-
sta nikoli bila v breme.
Junis in Krim sta se po pripo-
vedovanju preživelih borcev pr-
ve celjske čete posebno izkazala
v borbi na Javorniku. Takrat sta
imela tudi srečo, da nista padla
v roke sovražniku, ko se je četa
razbila v male skupinice in posa-
meznike. Z Mirkom Verčkovni-
kom sta prišla do Farčnika, ki ju
je najprej skril pri Kladnikovih,
Kladnikovi pa so ju zaradi večje
varnosti skrili v misionarski zi-
danici, kjer sta ostala vse do pri-
hoda Stanteta in Vilča Slandra, ki
sta četo ponovno zbrala in jo
peljala proti Kozjanskem.
Do borbe v Dolu pri Planini,
kjer je bil ustreljen nemški žan-
darmerijski vodja Neuvvirth sta
bila arabska borca zanesljivo ved-
no skupaj. Tu pa se izjave o
njuni nadaljnji usodi razhajajo.
Ko so se borci umaknili s pojate
Vovkove domačije, se je nared-
nik Krim baje izgubil. Neke ža-
njice, bilo je to nekako 24. ali 25.
avgusta 1941, so ga napotile k ne-
kemu povratniku iz Amerike v
planinsko vas. Ta ga je baje spre-
jel in nahranil, toda še isto noč
ga je policija aretirala. Krim naj
bi po mnenju nekaterih prič bil
ujet...
Nekateri drugi spet menijo, da
je to nemogoče in da je Krim
bil prisoten pri zadnji usodni bor
bi v mlinu pod Sentrupertom. Ko
smo vprašali upravnika muzeja
NOB, zakaj ni v zelo doslednih
in natančnih poročilih nemške
žandarmerije nobenega sporočila
o Krimovem zajetju, je le-ta po-
vedal, da enota, ki bi utegnila
Krima ujeti, ni bila pristojna ko-
mandi, katere arhiv se je ohranil.
Tovariš Terčak ne dvomi v mož-
nost, da bi bil Krim ujet...
Popolnoma zanesljivo pa je, da
se je mlajši Junis nahajal usod-
nega 27. avgusta v mlinu pod
Sentrupertom. Zanesljivo je celo
to, da je prav on bil takrat na
straži. Vprašanje je tudi, zakaj je
tako pozno streljal na Švabe, ko
je bil umik iz mlina že nemogoč.
Toda po opisu borbe s strani žan-
darmerije je Junis z ostalimi vred
nudil Švabom srdit in žilav od-
por. Kakšna je bila v resnici ta
tragična zadnja borba, verjetno
ne bo nikoli do kraja razjasnjeno.
Številčno nekajkrat premočni
Švabi so sicer obkolili mlin, toda
zdesetkane čete niso mogli pokon
čati prej, dokler niso mlina za-
žgali. Je Junis podlegel že v bor-
bi, se je z zadnjim nabojem po-
končal, kot pravijo nekateri, to je
tudi neznanka. Vsekakor pa je
bila njegova smrt herojska in da
z rojakom Krimom vred zasluži
častno mesto med junaki — prvo-
borci.
Kaj je bilo s Krimom? Je pa-
del v mlinu? Je bil ujet in če je
bil, je ostal pri življenju? Težko
verjetno, kajti če je tudi nepolna
dva meseca živel kot partizan, bi
svojih bojnih tovarišev ne poza-
bil.
Junis in Krim sta gotovo po-
sebnost v zgodovini ranega par-
tizanstva. Morda sta se zavedala
pomena boja, ki sta ga bila. To-
da gotovo nista mogla slutiti, da
bodo nekoč jugoslovanski narodi
in narodi arabskih dežel skovali
tako tesno prijateljstvo. Junis in
Krim sta dala temu prijateljstvu
svoj krvni temelj.
V treh nadaljevanjih sem na-
vedel precej podatkov, ki raz jas-
njujejo doslej nejasne stvari oko-
li teh dveh borcev prve celjske
čete. Ti podatki so osnova, ki se
jih bo uredništvo poslužilo pri
nadalnjem iskanju. Morda se nam
bo posrečilo najti stik z njunim
rodnim krajem, morda celo s so-
rodniki in znanci. V tem slučaju
bo resnični lik obeh junakov še
veliko bolj pojasnjen.
J. Krašovec
Mlin pod Sentrupertom, kjer je tragično končal del izdane prve
celjske čete, jet udi kraj junaške smrti Arabca Junisa in morda
tudi Krima.
Ko je slavnostna Ljubljana zažarela v veličastnem ognje-
metu na večer proslave dvajsete obletnice vstaje, je sto tiso-
čem zastajal dah. To je bilo treba doživeti...
Nebo nad slavnostnim Tivolijem je žarelo kot za dne.
Rob parka je z ognjenimi gesli in simboli zasvetil v noč. Ra-
kete v snopih so spletale nepopisno pester spektrum. Nebo je
sipalo srebro in zlato. Ni slikarja, ki bi zmogel na svoji paleti
zmešati tako pestro lestvico barv. Ozračje je bobnelo od eks-
plozij. Nebesni obok je pokril bel dimni oblak.
Veličastje je prehajalo v grozeč vihar. Tisoči isker v en
sam požar. Eksplozije so parale ušesa. Vsak nov snop je bil
neponovljiv izruh ognja, enkratna, trenutno žareča fontana.
Bil je to dostojen manifestativni okvir svečanemu vzdušju ob
velikem jubileju.
„Sonce"
na stolpu
Sredi pastranega travnika med
Cekinovim gradom in Tivolskim
drevoredom je za proslavo 20. ob-
letnice vstaje bil postavljen 65
metrov visok stolp. Na njem je
z nastopom noči zažarelo na de-
setine žarometov. Kot umetno
sonee...
Bizerta v ognju in krvi
Nekateri kraji in mesta na svetu
imajo nesrečno lego. Po navadi so
to najlepši kotički, ki jih je ustva-
rila priroda. Zgodovina je mnogo-
krat takim krajem prisodila zlo
usodo ... Dardanele, Gibraltar,
Malta, Suez, Panama ...
V zadnjih dneh se je tem usode-
polnim koščkom zemlje priključila
tudi Bizerta. Zakaj? Zaradi lepot?
O, to najmanj! Zato ker je Bizer-
ta strateški kraj.
2e Feničani so v starem veku
ob slikovitem jezeru tik ob obali
Sredozemskega morja v Severni
Afriki postavili mesto, ki so ga
imenovali Hippo Diarrythus. Od
tistih časov sem je Bizerta dožive-
la več slabega kot dobrega, nešte-
to spopadov in osvajanj.
Leta 1881 so Francozi osvojili
Bizerto in velik del Tunisa. Izvr-
šili so pokolj nad plemenom
Khroumer, se utrdili ob jezeru ter
skopali do morja prekop. Bizerta
je postala vojaško oporišče, silno
ugodna za branilce in vedno trd
oreh za napadalce. Bizerta je v
tem precej podobna naši Boki Ko-
torski, ki velja za močno naravno
trdnjavo. V času imperialističnega
osvajanja sveta, je bila Bizerta
straža v razmeroma ozkem preho-
du med Sicilijo, Malto in severno-
afriško obalo. Krepke pomorske
sile so od tu kontrolirale morske
poti od Bližnjega Vzhoda, iz Ja-
dranskega morja, Črnega morja
proti Gibraltarju v Atlantski oce-
an.
Bizerta ima tudi nekaj skupne-
ga z Jugoslavijo, ne samo zaradi
morske poti, ki tam mimo pelje
tudi naše ladje. V prvi svetovni
vojni je bila Bizerta ena od moč-
nih srbskih vojaških baz, od koder
so se srbski vojaki oskrbovali in
kjer so se zbirali za odločilen uda-
rec preko Grčije v domovino v le-
tih 1917 in 1918.
Francija je Tunis obdržala tudi
po prvi svetovni vojni. Dežela je
bila njen vojni plen. V drugi sve-
tovni vojni je Bizerta dala svoj de-
lež k zmagi zavezniškega orožja.
Toda ko je po končani vojni leta
1947 postal Tunis neodvisen, ko je
stranka Neo-Destour na čelu s
KRATKE
EMANCIPIRANI PETELIN
Izraz je napačen. Prav bi bilo,
če bi rekli da se je »gospodar na
dvorišču« Sekeljevih v Varaždinu
feminiziral. Kljub svoji dostojan-
stvenosti je prevzel vse naloge
koklje. Vodi piščance na pašo, uči
jih brskati in iskati črve, če pa je
hladno, jih greje pod svojimi pe-
rutmi.
Aretacije v Bizerti, ki v osrčju mlade svobodne republike Tunis
ni svobodno mesto ...
premierjem Habifo Bourgifbo pre-
magala profrancoskega bega E1
Mamima, Bizerta ni doživela osvo-
boditve. Francozi so prisilili Tu-
nižane k privolitvi, da Francozi
v mestu obdržijo letališče in po-
morsko utrdbo.
Tunis, kot miroljubna, nevezana
država, je bil pred dnevi izzvan.
Francozi, namesto da bi bili hva-
ležni za aktivno posredniško vlogo
med Alžirskimi domoljubi in
Francijo, so v mestu, ki je malo
večje od Celja, zanetili vojno. Na
stotine Tunižanov je padlo na ba-
rikadah svobode in ves svet je po-
novno moral dvigniti svoj odločen
glas proti nerazumljivi politiki
Francije. Kri je tekla zato, ker
Tunižani' želijo svobodno Bizerto
brez tuje soldateske, ker nočejo Bi-
zerte, ki bi bila sod smodnika,
temveč mirna luka, kot je miro-
ljubna vsa mlada republika Tunis.
Kako temne in trdovratne so še
sile kolonializma?	-c. k.
Kratke
NAPAK POVEZANO
Turistični agent stranki, ki
vprašuje, v katerem času bi bilo
najbolj priporočljivo potovati na
Haitd (otok najlepših deklet):
— V vsakem trenutku med ena-
indvajsetim in petinštiridesetim
letom!
ENA HIŠA — ENA ULICA
Nedaleč od zahodnega kolodvora
v Zagrebu imajo svojstveno ulico.
Ulica je dobila ime po Matku Ta-
lovcu, toda mlada kot je, ima sa-
mo eno hišno številko. Zaenkrat v
tej ulici poštarji nimajo težav z
iskanjem naslovnikov.
PES IN SLEP BICIKLIST
Nič nenavadnega ni, če je Ivan
Verži iz Varaždina telefonist, če-
ravno je od otroških let slep. Bolj
nevsakdanje je to, da se vsak dan
vozi s kolesom v službo skozi za-
vite ulice Varaždina. Pred njim
teče njegov zvest pes, ki ga vodi
in opozarja na nevarnosti.
"Biserna ogrlica"  Korduna
Ce je Bled biser Gorenjske,
Split dragulj Jadrana, potem ima
Kordun pravcato ogrlico, drago-
cen nakit, kakršnega ne premore
kmalu katera pokrajina pri nas in
v svetu. Šestnajst bistrih in zele-
noplavih jezerc je medsebojno po-
vezanih s stoterimi slapovi in sla-
piči. Ves ta lesk in svežino potem
zbere Korana, ki se kot srebrna
nit vije skozi Kordun proti Kar-
love u.
Razen sivega traku moderne ce-
ste in v pokrajino skoraj neopaz-
no vsajenega hotela prav nič ne
moti deviški mir med širnimi go-
zdovi pod Medvedjakom in Kli-
kom. Cez bohotno porasle prago-
ve se razliva kot solze čista voda,
ponekod pa razbesnela hrumi čez
previse v globeli. Zelenoplava je-
zerca skrivajo na dnu z apneno
sigo prerasla drevesna debla in
koralam podobno okamenelo vejev-
je. V širnih bukovih gozdovih švi-
gajo lisice, rijejo merjasci, ruda-
rijo jazbeci, rukajo jeleni in brun-
dajo medvedi. V bistri vodi domu-
jejo iskre postrvi, v vejevju go-
zdov pa poje divji petelin svoj ža-
gajoč spev...
To so Plitvička jezera, ki so v
davnini očarala pračloveka, ki pa
tudi danes zaustavljajo korake tu-
ristov, privežejo nase njihove oči
zvabijo v svojo smaragdno vodo
osvežitve, miru in lepot željne po-
potnike.
Vendar...
Kdor noče sredi te opojne div-
jine narodnega parka doživeti raz-
očaranje nad hudimi protislovji,
potem naj ne zavije pod streho
enega najbolj luksuznih hotelov v
naši domovini. Kolikor so se gra-
ditelji trudili, je mojstrovina so-
dobnega gradbeništva le nepristen
blesteč kamenčič med naravnimi
dragulji... Vrh tega še s cenami
res drag kot dragulj...
Divjina in razkošje ... Prepro-
ste, v črno odete Kordunašice in
izzivaifio razgaljene tujke ...
Drobno stopicajoč sivček, čreda
belih in črnih ovac ter Mercedesi,
Volkswagni, Dupheni, Spački in
Fičoti... Okusen ovčji sir na lese-
nem krožniku vaščanke in kaviar
ter majoneze na srebrnih pladnjih.
Šum vetra in klokot voda nasproti
ročk and rollu in Mininim »lete-
čim balončkom«...
Oskrunjena narava? Morda. Kaj-
ti biseri so vseeno krhka stvar ...
Plitvice s« splet skladnosti in nasprotij hkrati. Tu poleg osta lega vse šumi, vre, buči in klokota
•d vode, topovski streljaj proč preti Liki. pa je voda redkost in dragocenost...