$ konoplan induplati glasilo delovne organizacije ™ LETO XXXIV. induplati jarše SEPTEMBER 1986 Pogled na komandni del našega računalnika IBM S 38. Z njim upravlja operater. BOLJŠE KOT OB TRIMESEČJU Značilnosti prvega obračunskega obdobja so večinoma ostale prisotne tudi v drugem trimesečju, tako da za I. polletje ne moremo govoriti o ugodnih in stabilnih pogojih gospodarjenja. Preskrbljenost z osnovnimi in pomožnimi reproma-teriali je bila sorazmerno dobra, kar pa ne moremo reči za kvaliteto nabavljenih materialov, ki je bila večkrat pod zahtevanim nivojem. Počasna rast ameriškega, s tem pa tudi klirinškega dolarja v primerjavi z drugimi konvertibilnimi valutami je bila vzrok nižji realizaciji, kot bi sicer bila ob sorazmerno usklajeni rasti z drugimi valutami. Cene vhodnih materialov in surovin so naraščale veliko hitreje od cen končnih izdelkov, tako da se realni dohodek in akumulacija nenehno zmanjšujeta. To velja tako za domače tržišče, kjer se istočasno zmanjšuje tudi obseg povpraševanja, kot tudi za tuje tržišče, kjer je položaj vse slabši. Rast vrednosti tujih valut, še najbolj pa rast vrednosti ameriškega dolarja, namreč v nekaterih primerih tudi do dvakrat zaostaja za rastjo cen repromateriala na domačem trgu. Zaradi tega postaja izvoz, kljub nujnosti, dohodkovno vse manj interesanten. Tako je bil doseženi izvoz na konvertibilno področje v prvem polletju za 23 % nižji od doseženega izvoza v istem obdobju preteklega leta, na klirinško področje pa zaradi različne dinamike za 27 % višji. Nov devizni zakon je namesto izboljšanja prinesel kup težav. Največje so vsekakor z odpiranjem akreditivov na že pridobljena uvozna dovoljenja, čeprav le v okviru družbeno priznanih reprodukcijskih potreb, zaradi prioritete poravnavanja fiksnih in garantiranih obveznosti federacije. To ogroža kontinuiteto uvoza neobhodno potrebnega repromateriala, pa tudi realizacijo že sklenjenih pogodb o uvozu opreme. Tako se s srednjeročnim planom predvidena investicijska dejavnost, ki naj bi se realizirala v letošnjem letu in je vezana na uvoz opreme s konvertibilnega področja, kljub zagotovljenim sredstvom ne premakne z mrtve točke. Na področju osebnih dohodkov je vedno težje uresničevati s planom predvideno politiko delitve zaradi nedoslednosti pri izvajanju družbenih usmeritev. Dopuščanje delitve višjih osebnih dohodkov brez doseženih ustreznih delovnih in poslovnih rezultatov je namreč v letu 1985 in v I. polletju 1986 pripeljalo do zaostajanja OD v uspešnih delovnih organizacijah, ki gospodarno in v skladu s sprejetimi družbenimi usmeritvami razporejajo dohodek v korist akumulacije. Z doslednim upoštevanjem družbenih meril smo tudi v naši delovni organizaciji v I. polletju s povprečnim osebnim dohodkom že zaostali za povprečjem občine, re- publike, gospodarstva SRS in celo podskupine dejavnosti, kljub nadpovprečnim poslovnim rezultatom. Vse to pa povzroča težave pri uveljavljanju delitve po delu, preseganju uravnilovke, nagrajevanju poslovodnih delavcev, delitve OD na podlagi minulega dela in sploh vseh pozitivnih premikov na področju delitve sredstev za osebne dohodke. Če upoštevamo zgoraj omenjene težave, potem smo lahko s poslovnimi rezultati I. polletja zadovoljni, saj so bili višji tako v primerjavi s planiranimi kot tudi z doseženimi v istem obdobju preteklega leta. Celotni prihodek združenih TOZD je v primerjavi s prvim polletjem 1985 rastel z indeksom 186, dohodek z indeksom 206, čisti dohodek z indeksom 194, del čistega dohodka za osebne dohodke in skupno porabo z indeksom 205 in del čistega dohodka za akumulacijo z indeksom 189. Indeksa rasti sredstev za OD in SP in akumulacije sta različna zaradi hitrejše rasti obveznosti iz dohodka, ki so naraščale kar z indeksom 264. Še vedno visok delež izvoza v celotnem prihodku združenih TOZD v višini 62,1 % pa se utegne zelo hitro zmanjšati zaradi vedno slabše kvalitete naših proizvodov. Kvaliteta naših proizvodov namreč iz leta v leto bolj upada, kar vse bolj ogroža izvoz na konvertibilno področje. Tudi s fizičnim obsegom proizvodnje, ki je ostal na lanski ravni, ne moremo biti zadovoljni, saj s planom predviden obseg ni bil dosežen, prav tako pa tudi ne kvaliteta. Na nezadovoljivo kvalitetno raven prav gotovo vpliva pogosta menjava artiklov, iztrošen strojni park in ne najboljša kvaliteta nabavljenih reproma-terialov, vendar je že veliko notranjih rezerv. To so odnos do kvalitete, organizacija dela in večja strokovnost in motiviranost režijskega kadra itd. K boljši kvaliteti bo zato prav gotovo veliko pripomogel tudi spremenjen način stimuliranja kvalitete, ki se uvaja v drugem polletju. Velepec Franc NOVA STIMULACIJA NA KAKOVOST IZDELKOV V sredo, 20. 8. 1986 so bile na seji delavskega sveta TOZD Proizvodnja sprejete spremembe posebnega dela »Pravilnika o ugotavljanju količine, kakovosti in gospodarnosti dela«. Pravilnik, ki je bil v veljavi od 10. 1. 1979, je bolje nagrajeval količino, kakovost pa je bila zanemarljivo malo nagrajena, kar se je odražalo tudi na čedalje nižjem odstotku proizvodov I. kvalitete. Tako smo v letu 1985 »pristali« na povprečju 75,1 % I. kvalitete vseh adjustiranih tkanin. Komisija, ki so jo sestavljali tov. Ukmar Janko, tov. Pezdir Janez, tov. Pavle Stoimenovski in tov. Karolina Puhan, je pripravila spremembe tega pravilnika oz. točneje, posebnega dela pravilnika, tako, da bolje stimulira kakovost kot količino izdelanega blaga. Po javni obravnavi se je komisija 20. 7. 1986 sestala še s predstavniki obratov in KOOZS ter z upoštevanjem danih predlogov oblikovala končno besedilo. Po starem je bilo možno na kakovost dobiti (različno po obratih) od 10—16 % stimulacije, na količino pa 30 % in več. Po novem je možno na kakovost doseči maksimalno 40 %. Na količino pa 10 °/o. Tako se n. pr. v tkalnici I. kvaliteta nagrajuje s povečanjem f = 1,4; po starem je to bilo 1,1 °/o. Mesto zajemanja podatkov se je po novem spremenilo samo za tkalnico, kjer se zajema na prehodu tkanine iz tkalnice v čistilnico. Obračun stimulacije je za tekoči mesec. Za predilnico in oplemeni-tilnico ostaja zajemanje enako. Za predilnico dnevno klasiranje preje v kontrolni službi, za oplemenitil-nico se zajemajo podatki v adju-stirni, obračun stimulacije je za oba obrata za mesec nazaj. Karolina Puhan. dipl. ing. Najprej delo, potem kultura! Zastopnik Prešernove družbe je pred tovarno razpostavil nekaj knjig iz njihovega knjižnega repertoarja. Gledalcev je bilo precej, mnogi so se zanimali zlasti za raznovrstne priročnike. Marsikatera knjiga je na ta način našla novo mesto na knjižni polici koga izmed naših delavcev. Neposredna uporaba računalnikov v Induplati Računalnik je orodje. Tako kot je orodje vsako sredstvo, ki služi človeku za to, da si olajša delo. Le da je računalnik zelo izpopolnjeno orodje. V vsakem primeru pa služi uporabniku. Torej je človek gospodar računalnika (in ne obratno, kot so zlasti do nedavnega radi prikazovali v raznih znanstveno fantastičnih filmih). Uporaba računalnikov izhaja iz potrebe uporabnika. Te potrebe se porajajo tako na področju procesnega računalništva (upravljanje proizvodnega procesa) kot v informatiki (za vodenje neke delovne organizacije potrebujemo informacijski sistem — podatke o stanju na trgu, o zalogah v skladiščih, o gibanju zaposlenih, o poslovnih partnerjih itd.). Potrebe uporabnikov s področja obravnavanja podatkov so bile v svetu dolgo časa zelo majhne. Tehnološka revolucija je dala prednost neposredni proizvodnji. Tako je svet prišel v situacijo, ko se je proizvodnja zelo avtomatizirala. Vanjo so bili uvedeni moderni stroji, ki so razbremenili človeka. Po drugi strani pa je v pisarnah prevladovala obdelava podatkov s svinčnikom. Šele pred 20 leti so se v svetu pojavili uporabni stroji, ki so modernizirali obdelavo podatkov. Uporabniki so postali čedalje bolj zahtevni. Vse več podatkov so želeli obdelovati z računalnikom. Proizvodnja ustrezne opreme je sledila temu tempu. Vsakih pet let se tako pojavi nova, tem zahtevam ustrezno izboljšana razunalniška oprema. Zaradi težav pri zagotavljanju denarnih sredstev in problemov z uvozom opreme smo v Induplati temu napredku težko sledili. To se je poznalo predvsem pri obravnavanju podatkov, ki bi bili neposredno koristni za proizvodnjo. Končno nam je letos uspelo kupiti računalniško opremo IBM S/38, ki s 14 priključenimi terminali omogoča sodoben nivo obravnavanja podatkov. Le-ti bodo v večji meri služili proizvodnim potrebam. Zmogljivosti obstoječe računalniške opreme trenutno sicer povsem zadostujejo, se pa že nakazuje potreba po kompleksnejšem obravnavanju celotnega informacijskega sistema. Ko bodo končane organizacijske predpriprave, ki jih bodo izvedli uporabniki s pomočjo specializiranih organizatorjev poslovanja, bo obstoječa oprema gotovo spet premajhna. Zato se v naslednjih treh ali štirih letih predvideva povečanje njenih zmogljivosti. Predvsem bo potrebno povečati število terminalov. Kajti terminal je najsodobnejše sredstvo, ki omogoča obravnavanje podatkov neposredno na delovnem mestu. (Za to, da bo delavec poiskal neko informacijo, mu ne bo potrebno zavrteti večjega števila telefonskih številk oziroma odpreti vrste vrat, ampak se bo vsedel za računalnik, na tastaturi odtipkal želena gesla ali bolje, naročil računalniku, kaj bi rad zvedel in le-ta mu bo podatke ponudil v nekaj sekundah). Tako vidimo, da izraz računalnik čedalje manj pomeni zgolj same računske operacije, temveč vse bolj služi tudi obveščanju. Začelo se je z računanjem, zato je izraz ostal. Možnosti za delo z računalnikom pa se vse bolj širijo. Kdo ve, kje so meje njegove uporabe (če sploh so!)? V Induplati imajo uporabniki trenutno 9 terminalov, ki so jih dobili v maju ali juniju. Dva terminala sta v finančno računovodskem sektorju. S po enim razpolagajo v razvojnem, tehničnem, prodajnem, nabavnem in kadrovsko-splošnem sektorju. Terminal v ekonomsko analitskem sektorju pa bo v uporabi v kratkem. Deveti terminal je v skupni uporabi. Delavci, ki delajo s temi terminali, so za Konoplan povedali, kakšne podatke obravnavajo in svoje mnenje o tej pridobitvi postindustrijske družbe. Roksana Jakomin — kadrovsko-splošni sektor V našem sektorju imamo v terminal vključene podatke za naslednje: — prikaz matičnih podatkov zaposlenih v Induplati, — spisek in etikete (naslovi) upokojencev, telefonski imenik v tovarni po številkah, telefonski imenik po abecedi in samski blok na Pelechovi 35. Predvidevamo, da bomo v bližnji prihodnosti na terminalu lahko obravnavali še druge podatke. Potrebe po vnašanju novih programov v računalnik se neprestano širijo, mislim pa, da jih bo čez nekaj let znatno več kot sedaj. Obravnava podatkov s pomočjo terminala mi je všeč. To pa zato, ker mi pri iskanju določenih podatkov prihrani dosti dragocenega časa. Za marsikateri podatek mi odslej naprej ni treba več brskati po knjigah, temveč ga enostavno odčitam z ekrana. Marta Hribar — razvojni sektor V terminal vnašam podatke za kontrolno službo. To so kontrolni listi za kontrolo kvalitete, ki jih dnevno dobim iz tkalnice oziroma čistilnice blaga. Delavke v čistilnici blaga pregledajo vsako tkanino, ki pride iz tkalnice. Na ta način Masirajo napake. Jaz dobim kontrolne liste, ki jih one izpolnjujejo. Podatke s teh listov pa vnašam v terminal. Ob koncu meseca dobim računalniški izpisek. Na njem je napisano, koliko blaga I., II., III. in IV. kvalitete je proizvedla posamezna tkalka. Delavkam se na podlagi tega obračuna stimulacija, pri tem računalnik izračuna odstotek stimulacije za vsako delavko posebej. Rada delam s terminalom, čeprav moram zelo paziti, da pni vnašanju podatkov ne pride do napake. Računalnik mi zelo olajša ročno delo, »peš« računanja ni več. Rajko Kavčič — tehnični sektor Z računalnikom v našem sektorju obravnavamo (kontroliramo in pregledujemo) zaloge v skladiščih in pregledujemo gibanje za posamezne artikle ter njihove strukture. Vse, kar bi lahko obravnavali na računalniku, še vedno ni v njem. Tako dobivamo nove in nove programe. Ideje, kaj se lahko vnese v terminal, dajemo tehnologi sami. Na podlagi naše ideje so v SEOP naredili program za obravnavo mesečnih in letnih planov, zaenkrat samo za tozd Proizvodnjo. Dnevno dobivamo izpisek, na katerem je navedena količina zalog, artikli I. in IV. kvalitete in izvoz. Tehnologi smo se računalnika zelo razveselili. Čeprav še ne moremo obravnavati vseh podatkov, niti ne za vse oddelke, ker niso vsi podatki vnešeni v terminal, pa že sedaj precej lažje spremljamo stanje na področju zalog, artiklov itd. v tovarni in tudi hitreje ukrepamo. Maks Korošec — nabavni sektor Kot nabavni referent nabavljam reprodukcijski material za tozd Konfekcijo. Današnje poslovanje zahteva, da so zaloge čim manjše, ker se le tako proizvodni proces odvija normalno. Iz skladišč gredo podatki o zalogah v terminal. Jaz na njem odčitavam trenutno stanje. Poleg tega z ekrana razberem podatke, za koliko časa zadostuje zaloga določenega materiala ob normalni porabi. Lahko tudi kontroliram, kdaj je bila zadnja poraba posameznega materiala. To je zelo pozitivno, saj s tem hitro ocenim, kdaj bo potrebno nabaviti nov material, da ne bi prišlo do zastoja v proizvodnji zaradi pomanjkanja surovin. Čeprav v terminalu še ni podatkov o cenah blaga različnih proizvajalcev, o odprtih naročilih ali neizdobavlj enem blagu, se sedaj lažje in predvsem hitreje orientiram pri nabavljanju reprodukcijskega materiala. Na terminalu rad delam, saj se zavedam, da je čim-hitrejše ukrepanje v interesu poslovanja tovarne. Manjše, ko so zaloge, več denarja je v obratu oziroma ga je možno porabiti za druge namene. Če se zaloge kopičijo, se poslovna sredstva ne obračajo, kar povzroča izgube. Računalnik mi je všeč tudi zato, ker je to moj hobi. V prostem času sem veliko pri prijatelju, ki ima hišni računalnik, kjer marsikaj obdelujeva. Roksana Jakomin Marta Hribar Rajko Kavčič Maks Korošec Irena Hribar Komandni del računalnika Irena Hribar — finančno računovodski sektor Na terminalu obravnavam salda-konte kupcev (to so poslovni dogodki v zvezi s kupci). Računalnik je resnično prihranek časa, saj se je prej to ročno obdelovalo, za računalniški izpisek pa so morali v službi za elektronsko obdelavo podatkov (SEOP) luknjati kartice. Sedaj je ena stopnja obdelave manj. Kljub temu pa nimam rada dela s terminalom, ker se še vedno motim. Napake na terminalu pa ni možno zbrisati tako enostavno kot pri pisanju s svinčnikom ali pisalnim strojem. Z napačno odtipkanimi zahtevki računalnik lahko naredi nekaj popolnoma drugega kot bi jaz želela. Pripravila Lada Lavrič -k-k-k-k-k-k-k-k*-k-k-k-k-k-k-k-k-k-k-k-k-k-k*-k-k*-k-k-k-k-k-K-k-k-k-k-k-M<-K-k-k-k-K*-k-k-k-k+ * * * ★ £ Ob prazniku DO INDUPLATI, 17. septembru, * ko mineva že 36 let od prevzema upravljanja * tovarne v roke delavcev, iskreno čestitamo, $ vsem aktivnim ter upokojenim delavkam in * delavcem! * Uredniški odbor * * * i *>X-*X-*X-X-*)4-*)4.*)4.X-**-4-X-X-**X-**4-X-X->t-X->M-************X-****X->l- :-K-K *-K-K-K-K-K-K *-K-K-K-K-K-K-K *-K-K-K-K ■ Prvi šivi v novem oddelku konfekcije šotorov v Radomljah Zahteva o izdelavi dolgoročnega sanacijskega programa glede utesnjenosti delovnih prostorov DO Induplati v oddelkih v Mengšu in Pečah sega daleč nazaj. Odločba republiškega inšpektorja za delo je bila na podlagi 42. člena zakona o varstu pri delu izdana že 17. 3. 1983. Z dograditvijo nove proizvodne dvorane v Radomljah in s preselitvijo oddelka konfekcije šotorov iz Mengša v Radomlje je ta problem rešen. Tako je odpravljena možnost sankcij zaradi neupoštevanja 42. člena zgoraj omenjenega zakona. Proizvodna dvorana v Radomljah je lepa, prostorna in svetla. Delo poteka mirno, urejeno in sproščeno. Hoje po proizvodih ni, transport materiala delavke nič več ne izvajajo v zraku nad glavami šivilj ob neprestanem umikanju krojil jam, mojstricam, pa še marsikatera druga težava je s tem avtomatično rešena. Sicer pa raje prisluhnimo mnenjem delavk v tem novem radomeljskem obratu. Vsaka selitev je boleča, a se težave postopoma omilijo Tončka Robavs je po poklicu šivilja. V Induplati je zaposlena že 24 let. Zadnja leta je mojstrica. Sicer pa je Mengšanka. Trinajst let je Tončka delala v JARŠAH, v konfekciji. 1976. leta se je del konfekcije šotorov selil v Mengeš. Z njimi je odšla tudi Tončka. Pravi, da je v Mengeš rada odšla, saj je imela tako delo blizu doma. Čez deset let je v temeljni organizaciji Konfekcija spet prišlo do sprememb. V Radomljah se je dogradila še ena proizvodna dvorana. Tako so bile podane možnosti, da poteka proizvodnja šotorov na enem mestu. Selitev v Radomlje je bila težja, vendar pravi Tončka, da »gre vedno tja, kamor gredo šotori«. Tončki so se šotori priljubili. Čeprav je spočetka šivala prte, pa šotorska krila, je vendarle najraje med šotori. Kot mojstrica ne šiva več, temveč pripravlja delo za delavke, ki so v njeni skupini in uvaja nove delavke v delo. Robavsova je pohvalila delovne pogoje v Radomljah. Prostor je dovolj velik, zračen. Ni toliko stiske, kot je je bilo v Mengšu, ravno tako ni ročnega prenašanja težkih šotorov. Tudi prevoz na delo in domov je urejen. Pač pa je omenila, da se delavke bojijo pričetka dvoizmenskega dela. To bi najbrž spet povzročilo odhode nekaterih delavk iz tovarne. »Pravzaprav nas ne sme nihče obsojati, da smo po nenadni novici, da bomo odšle v Radomlje, tako burno reagirale. Če ni volja posameznika, da zamenja delovno okolje, potrebuje človek določen čas, da se najprej privadi sami misli na selitev. Čeprav za nas sodelavci niso popolnoma novi, saj še z mnogimi starejšimi poznamo še iz Jarš, pa so novost delovni prostor, drug kraj in seveda vožnja z avtobusom. Seveda se je sedaj izkazalo, da je bil strah pred selitvijo v večji meri neupravičen. Vendar pa vsaka noviteta v človeku vzbuja občutek negotovosti,« je Tončka govorila kar v množini, v imenu celotne skupine. Kot mojstrica mora največkrat govoriti za vse, zato iz svoje kože tudi v intervjuju ne more. Druga selitev v dvajsetih letih Ob krojilni mizi sem se seznanila s Tilko Trojanšek, Trzinčanko. Tilka se je v Induplati zaposlila v letu 1966. 10 let je bila v Jaršah, 10 let v Mengšu. Koliko časa bo v Radomljah, vnaprej ne ve. Mogoče bo pa tudi tukaj okrogla številka! V mengeški oddelek konfekcije je Tilka rada odšla, saj je imela krajšo pot do službe in domov. Ko je slišala predloge za selitev konfekcije šotorov v Radomlje, ni bila proti selitvi zato, ker bi se bala dela ali novega okolja. Tilko je najbolj skrbela dolga pot od avtobusne postaje v Radomljah do sedeža tozda Konfekcija. Zdaj, ko je avtobusni prevoz urejen, je to breme odpadlo. Pojavila pa se je nova težava. V prihodnje se predvideva v tem oddelku dvoizmensko delo. To pa Tilki ni všeč. Meni namreč, da bo takšno delo povezano z dodatnimi problemi. Zato si dela na dve izmeni popolnoma nič ne želi. Delovno dobo želim zaključiti v Induplati! Še z eno delavko v novem oddelku konfekcije šotorov sem govorila. To je Marija Oštir iz Homca. V Induplati je Marija že dolgo časa, 28 let se je nabralo. Tudi delo v Radomljah je že tretje Marijino mesto. 18 let je bila v Jaršah, od tega je samo štiri leta delala v Konfekciji, prej je bila v Proizvodnji. Zatem je delala v Mengšu. Pravi pa, da bo delovno dobo zaključila v Radomljah. »Težko sem se preselila v Mengeš, ravno tako kot sedaj v Radomlje,« je povedala Marija, ki 'stanuje nekje v sredini med tema dvema krajema. Zvestobo delovni organizaciji je Marija izpričala z besedami: »Ko se človek zaposli v nekem podjetju, ne gre, da bi kar naprej prebiral delo, zlasti če je z njim zadovoljen.« Vidimo, da je Marija zvesta ljudskemu reku: če izbiraš, izbirek dobiš. Človek se namreč privadi še težjim razmeram kot je sprememba kraja dela. Marijo prevoz na delo ne ovira. »Poleti se vozim na delo s kolesom. Pozimi pa bom hodila z avtobusom,« pravi. Kaj pa možnost dela v dveh izmenah? »Seveda to ne bo tako enostavno, saj bo po tolikih letih enoizmenskega dela pomenilo korenito spremembo v mojem življenju. Vendar zaradi tega ne bom odšla iz delovne organizacije,« je zaključila svoj pogovor prijazna delavka ob šivalnem stroju. Lada Lavrič Tako izgleda nova proizvodna dvorana konfekcije. Prostorna, svetla, zračna ... Krojilja Tilka Trojanšek Šivilja Marija Oštir, v ozadju (stoji) mojstrica Tončka Robavs DELO MED POČITNICAMI — DENAR ZA POZNE SONČNE ŽARKE IN ŠOLSKE POTREBŠČINE REMONT V TEMELJNI ORGANIZACIJI PROIZVODNJA — OD 14 7. DO 28. 7. 1986 Tudi letos je bilo v Induplati v poletnih mesecih več dela, kot pa so ga mogli opraviti zaradi dopustov zdesetkani delavci. Tako so se na lažjih delovnih mestih oziroma tam, kjer je delavca možno hitro priučiti in ni. večje nevarnosti za poškodbe pri delu, zaposlili dijaki. Nekateri so delali samo en mesec, marsikdo tudi dva. V tozdu Proizvodnja je med počitnicami delalo 27 dijakov in dijakinj, od tega jih je bilo 14 v juliju, ostali pa v avgustu. Predilnica je tako skupno v obeh dopustniških mesecih zaposlovala 12 dijakov, ople-menitilnica 6, v skladišču so bila 4 dekleta, v vzdrževanju pa 5 fantov, izmed katerih je eden delal dva meseca. Počitniško delo v tozdu Konfekcija je v obeh mesecih opravljalo 19 dijakov in dijakinj, trije so bili tukaj več kot mesec dni. Marija Grilj iz Moravč je končala 1. letnik tekstilne šole v Ljubljani. V oddelku kovinskih konstrukcij v Radomljah je delala cel avgust. Opravljala je razna pomožna dela pri manj zahtevnih strojih. Povedala je, da raje šiva, kot dela s kovinskim materialom. Zato si bo za izkupiček od svojega dela kupila šivalni stroj. Malo bo primaknila še mama, pa bo Marija zase lahko sešila raznovrstna oblačila. Od bluz, oblek, do hlač in še zahtevnejših delov garderobe. Nič več ji ne bo treba prositi za šivalni stroj. Darja Vodlan je bila v času mojega obiska v Radomljah Marijina soseda v kovinskih konstrukcijah. Z vrtalnim strojem je vrtala luknje v plošče za večje šotore. Delala je oba poletna meseca. To pa zato, ker ima letos zaradi vpisa v 1. letnik Fakultete za naravoslovje in tehnologijo — smer tekstilna tehnologija, nekoliko daljše počitnice. Predavanja na šoli se prično šele s 1. oktobrom. Do takrat pa se bo Darja kljub napornemu delu v tovarni še lahko odpočila. Zato namerava del prisluženega denarja porabiti za preživljanje počitnic na morju v septembru, nekaj ga bo pa porabila za študijske potrebščine. 19-letni Heleni Dolinšek delo med počitnicami ni neznano. Medtem, ko je med letom pridno hodila v šolo, si je med počitnicami služila denar in pri tem nabirala življenjske izkušnje v neposredni proizvodnji. Letos je Helena v tozdu Proizvodnja, dela v skladišču. V Induplati je bila že pred leti, vendar pa v pripravljalnici. Delo se ji ne zdi naporno, zato je tukaj od 21. julija do konca avgusta. Kako bo razpolagala z zasluženim denarjem? Pretiranega bogastva ne bo dobila, vendar bo za študentski V dneh, ki so zapisani v naslovu, je večina delavcev iz Proizvodnje uživala zasluženi letni dopust. Nekateri od njih pa so si ga morali privoščiti prej ali kasneje, kajti v , času dopusta, ki sovpada z remontom delovnih strojev v tovarni, so imeli dela čez glavo. Treba je bilo hiteti, da so bili popravljeni, namazani ter na drug način polepšani stroji, delavcem, ki so se vrnili z dopusta, na razpolago takoj v ponedeljek zjutraj ob šestih. Vsakoletno periodično delo je v predilnici obsegalo dela na klima napravah (manjša popravila, čiščenje, mazanje), pri komp resorski postaji (pregled in čiščenje prostora in njenih elementov), na parnem razdelilcu in instalaciji (tesne-nje ventilov, čiščenje, mazanje in pregled ležajev ipd.) in v strojnem parku. Navedena dela se bistveno ne razlikujejo od del v prejšnjih letih, zato ne navajamo njihovega podrobnega opisa. Eno večjih del v predilnici je bila zamenjava lata-stega igličastega pasu na tematex mikalniku. Igličasti trak na njem je bil že precej dotrajan, zato je bilo potrebno nabaviti novega. Čeprav je mikalnik uvožen, nismo kupili traku v tujini. Za znatno manjše stroške smo ga kupili od konjiškega Konusa. Ključavničarji so opravili razna manjša dela še na drugih strojih, kar pa ni zahtevalo večjih posegov. (Nadaljevanje na str. 7) žep dovolj. Julija, ko je delala osem delovnih dni, je dobila nekaj okrog 24.400 din. Ta mesec pa se bo nabralo precej več. To pa bo dekle porabilo malo za nakup oblačil, malo za šolske stvari, nekaj denarja bo šlo še za počitnice na morju, katere si bo Helena privoščila izven sezone (bo pa zato ceneje!). Če bo morje »pobralo« preveč denarja, bo šla še kak teden v septembru na delo prek študentskega servisa, da ji ne bo potrebno stiskati pasu že prvi teden študija na Višji upravni šoli v Ljubljani. L. L. (Nadaljevanje s str. 6) Remontna dela so se vršila tudi v tkalnici in pripravljalnici. Večjih del v pripravljalnici ni bilo, omenimo lahko ureditev klima naprav Daikin in ureditev P. I. V. gonil. Na škrobiinem stroju so se zamenjali manjši iztrošeni elementi. V sami tkalnici so v času remonta prihajali iz Zagreba remontirani tkalski stroji, katere so potem naši delavci postavljali na svoja mesta in priklapljali. Tukaj je bilo dosti dela, zlasti elektrikarji niso mogli mirovati niti minute. Remont v oplemenitilnici je zajel klet stare barvarne, klet nove barvarne, stroj HTI. in II., centrifugo, sušilnika MOHR, barvalne aparate, bobnasto sušilni stroj, stari širin-sko razpenjalni stroj, halo ARTOS in sam širinsko razpenjalni stroj ARTOS. Pomembnejše delo je bilo opravljeno v kleti nove barvarne. To je bilo popravilo mehčalca za vodo CN-600, ki je delavcem vzelo precej časa. K ostalemu delu se štejejo manjša popravila, razen na širinsko razpenjalnem stroju Artos. Na Artosu se je remont pričel že 10. julija. Precej elementov je bilo potrebno pregledati, zamenjati, naoljiti, očistiti in nato preizkusiti ter usposobiti za normalno obratovanje. Ker je bilo dela na tem stroju ogromno, so rednim vzdrževalcem v oplemenitilnici prišli na pomoč še trije ključavničarji iz mehanične delavnice. Artos je namreč glede vzdrževanja precej zahteven, tako da je potrebno remont na njem opraviti dvakrat letno — poleti, v času kolektivnega dopusta in pozimi. V vzdrževanju pa je remont zajel kotlarno (tesnenje parne instalacije, razna manjša popravila, čiščenje, mazanje in zamenjava elementov). Na koncu lahko zapišemo, da so med remontom nekaj del opravili tudi zunanji izvajalci (dela na dvorišču, v oplemenitilnici, v nevtralizacij ski postaji oziroma kakor ji pravimo, čistilni napravi ter v tkalnici). -OE vzdrževanje- V času remonta je remontna skupina v tkalnici temeljito očistila tiste stroje, ki niso bili na popravilu v Zagrebu. V ta namen je bila tik pred remontom kupljena posebna naprava za čiščenje. Stroj čisti delavec tako, da skozi cev vanj usmeri vročo vodo z dodatki čistilnih sredstev pod pritiskom 140 barov. Pri tem se stroj desetkrat hitreje očisti kot pri ročnem čiščenju. Tik pred remontom smo od DO Prvomajska Zagreb kupili novo stružnico, ki ima 3 m stružne dolžine. Doslej smo v Induplati imeli le stružnico z delovno dolžino 2 m, tako da smo morali za daljše valje iskati usluge drugje. Na sliki: Janez Osolnik pri delu. Slika prikazuje očiščeno listavko. Trideset statev so med remontom delavci očistili, zamenjali so gibljive segmentne dele in jih prebarvali, dvajset statev pa so samo očistili. Tekoči račun — sodoben, hiter in zanesljiv način poslovanja Letošnjega avgusta so v naši delovni organizaciji prvikrat nekateri delavci (tisti, ki so to želeli) prejeli osebni dohodek na tekoči račun in ne na hranilno knjižico. Tak način izplačevanja osebnih prejemkov, ki je v svetu zelo dolgo poznan, pa tudi v Jugoslaviji je uveden že več desetletij, je torej zajel še eno delovno organizacijo. Tekoči račun ima fizična oseba lahko samo v primeru, da mu delovna organizacija nanj nakazuje njegov osebni dohodek oziroma če je obrtnik in nanj nakazuje zneske iz žiro računa. Nakazovanje osebnega dohodka na tekoči račun se za amaterja praktično ne razlikuje od nakazovanja prejemka na hranilno knjižico (imetnik hranilne knjižice prejme na plačilni dan obvestilo o obračunu OD in nalog za vpis, imetnik tekočega računa pa samo obvestilo o obračunu OD, ker dobi podatke o njegovem osebnem dohodku banka neposredno iz finančnega oddelka). Že tukaj je torej posamezniku oljašana pot do bančnega okenca. Prednost tekočih računov pa se izkaže še v številnih drugih primerih. Ker je to, kot sem že poudarila, za Induplati novost in se spričo tega marsikateri delavec ne upa zaprositi za tekoči račun, misleč da je poslovanje z njim zapleteno, si v spodnjem sestavku preberite informacijo o poslovanju s tekočim računom ter njegove prednosti in tudi nevarnosti. Izčrpno obrazložitev o tekočem računu je podal Milan Jeran, vodja Banke Domžale, agencije Jarše. Sogovornik je poudaril, da o podrobnostih, ki zadevajo poslovanje s tekočimi računi in o čemer v pričujočem članku nismo pisali, ker bi potem zavzel preveč prostora, interesenti lahko dobijo informacijo v vsaki banki in pošti ali pa neposredno v jarški agenciji (pred vhodom v tovarno). Vsak delavec za pultom bo nejasnosti podrobno razložil, tako da je bojazen pred neznanjem pri delu s tekočimi računi popolnoma odveč. (Nadaljevanje na str. 8 (Nadaljevanje s str. 7) »Poznamo tri načine, na katere lahko delavec prejme svoj osebni dohodek: 1. Nakazilo na roke. Ta način je poznan že stoletja. Je pa zastarel, s pomanjkljivostmi. Najbolj očitna je možnost kraje, ropa. Poleg tega je denar, ki ga oseba hrani doma, brez obresti. Ker je dosegljiv v vsakem trenutku, hitro pride do napačne prerazporeditve tekom meseca. Tako ga lahko zmanjka že pred naslednjo plačo. 2. Nakazilo na hranilno knjižico. To je zaenkrat najbolj razširjen način, kateremu pa ne mislim posvečati večje pozornosti, saj se z njim vsi srečujemo. 3. Nakazilo na tekoči račun. Pri tem načinu se osebni dohodek nakaže na določeno številko tekočega računa, njegov lastnik pa posluje s čeki. Identiteto dokazuje s pomočjo čekovne kartice in veljavne osebne izkaznice. To dvoje je ob vsakem dvigu gotovine ali plačilu računa obvezno. Osebna izkaznica služi za prepoznavanje s pomočjo fotografije in registrske številke, ki je navedena tudi na čekovni kartici. Poleg te identifikacije se za istovetnost uporablja še primerjava podpisov na čekovni kartici in predloženem čeku. Lastnik tekočega računa dobiva desetdnevno obvestilo o stanju na tekočem računu po pošti na dom. Seveda je razumljivo, da ta obvestila niso povsem realna, ker banka ne more vedeti, kateri čeki šele prihajajo na banko in v kakšnih zneskih. Zato je lastnik tekočega računa dolžan sam voditi evidenco o stanju in tudi kazensko odgovarja za nedovoljeno negativno stanje. Banka vsekakor računa na popolno poštenost lastnika, zato vsem priporoča prehod na tekoči račun namesto hranilne knjižice. Tekoči račun ima namreč toliko prednosti, da se ga je vredno posluževati. Naj naštejem nekatere od njih: — Pri nakupih ali na izletu ni potrebno nositi s seboj gotovine in se zanjo včasih tudi drenjati na pošti ali banki, posebno v plačilnih dneh. — Najbolj pride ta prednost do izraza ob nedeljah, če smo slučajno ostali brez gotovine, ko lahko mirno pišemo čeke kjerkoli in komurkoli (v lokalu, bencinski črpalki, na carini itd. Za uho je slišati malce neverjetno, toda s pomočjo čeka lahko prijatelju posodimo denar. To storimo tako, da izpolnimo ček kot ponavadi, le v rubriko »upravičencu« vpišemo priimek in ime ter naslov prijatelja. Ta se bo s čekom oglasil na banki, se pred bančnim uslužbencem podpisal na hrbtno stran čeka, predložil svojo osebno izkaznico in brez problemov dobil izplačan žel j eni znesek. — Če obrnemo zadevo na humorno plat, bi Gorenjci hitro ugotovili, da je prednost poslovanja s čeki tudi v tem, da v lokalu, na bencinski črpalki in drugod, uslužbencem ni potrebno dajati napitnine. Ali pa tudi to, da blagajničarka v trgovini nima možnosti, da bi se pri vračilu drobiža »zmotila«. — Poleg naštetih prednosti je s tekočim računom možno plačevati tudi redne mesečne obveznosti (elektrika, vrtec, krediti, RTV naročnina, časopisi itd.). To so ti. trajniki s tekočega računa, ko banka sama prevzame odgovornost za redno plačevanje teh obveznosti v treh možnih mesečnih rokih — 8., 18. in 28. v mesecu. Lastnik tekočega računa izpolni v dvojniku določen formular, ki ga dobi na banki, ga tam izroči in tako se je rešil stalnih skrbi z rednim plačevanjem prepogostih obveznosti. Lastnik tekočega računa mora zgolj skrbeti za primerno pozitivno stanje na računu. — Tistim, ki solidno poslujejo s tekočim računom in so njegovi lastniki najmanj 6 mesecev, je dovoljeno, da zaprosijo za prekoračitev sredstev na svojem tekočem računu do naj večjega zneska 40.000 din. To pomeni, da dejansko lahko dvignemo več, kot imamo denarja, a samo z dovoljenjem banke. Za ta postopek je potrebno napisati prošnjo. Nekateri zmotno mislijo, da je vsakemu lastniku tekočega računa dovoljen dvig v negativno stanje. Moram poudariti, da je vsak dvig v ,minus1 kot pravimo, kazniv. Zadnje čase se je zakonodaja zelo poostrila na tem področju. V primeru nesolidnega poslovanja s tekočim računom banka najprej opomni lastnika, naj pokrije negativno stanje. Če to ne zaleže, mu odvzame čeke in čekovno kartico in osebni dohodek spet prejema na hranilno knjižico. Sicer so pa za negativno stanje predvidene visoke obresti, ki jih je potrebno poravnati. V kolikor je negativno stanje večje in obstaja dlje časa, pa se banka posluži pravne poti za poravnavo. To pa ima za lastnika tudi druge neprijetne posledice (zapor). Popolnoma enako kot pri hranilni knjižici je to, da tudi na tekočem računu lahko pooblastimo nekoga od najbližjih, kateremu zaupamo, da bo posloval s čeki ravno tako vestno kot mi sami. Omenim naj še, da tudi za stanje na tekočem računu veljajo obresti, in sicer takšne kot za vloge na vpogled v hranilni knjižici, t. j. 7,5%. Preden končam, bi rad povedal še nekaj o morebitni kraji. Poudarjam, da mora v primeru tatvine lopov dobiti v roke kompletno dokumentacijo (čeke, čekovno kartico in osebno izkaznico). Vendar pa se mu bo ob primerno budnem uslužbencu nameravana zadeva slej ko prej ponesrečila (na banki, v trgovini, na bencinski črpalki ipd.). Iz vsega naštetega je možno razbrati, da je tekoči račun sodobnejši način razpolaganja z lastnimi denarnimi sredstvi kot hranilna knjižica, zato bo verjetno sčasoma popolnoma prevzel njeno vlogo. Kajti tudi ob uvajanju izplačevanja osebnega dohodka na hranilno knjižico namesto na roko so bili sprva pomisleki. Kot vidimo, pa so kasneje njene prednosti premočno zmagale.« Pripravila: Lada Lavrič ZO ljubljanska banka Banka Domžale, n. sub. o. ČEKOVNA KARTA St 3^/42 .....JAM. S U L C Ime m pnnnek F\ ! ŠTEVILKA TEKOČEGA RAČUNA I ' S,ev.lk» osebne ,zluun.ee 36/42 v 283305 GLEJ GARANCIJSKE POGOJE NA DRESI STRANI ZAHVALA Ob boleči izgubi dragega očeta RAK VIDA se iskreno zahvaljujem sodelavcem in sodelavkam iz tkalnice ter pripravljalnice za denarno pomoč in cvetje. Ema Korošec Sr čeka 10 510 81 SO ljubljanska banka Banka Domžale, n. sub. o. Plačajte na ta ček z mojega tekočega računa št. ib 0C0 riorcični p*dpi' izdajatelja čeka) sfrj: Čekovna karta in ček, kakor ju imajo lastniki vložena v plastični ovitek. Poslovanje s čekom ima čedalje več privržencev. Dolga je moja pot do tovarne... Ponedeljek je. Ali pa tudi kakšen drug dan v tednu. Lahko je delovna sobota ali celo nedelja. Marsikatero okno v hribovskih vasicah oziroma krajih, ki so kar nekaj kilometrov oddaljeni od avtobusnega postajališča, je osvetljeno že pred 4. uro zjutraj. Še posebej v zimskem času. Kajti na avtobus, ki odpelje s postaje pred 5. uro, je potrebno hiteti. Trije, štirje ali več kilometrov, ki ločijo delavca ali delavko do postajališča, niso tako hitro premagani. Še zlasti, če jih je potrebno prehoditi. Posebej dolgi so v dežju ali snegu. Prevoz s kolesom ali mopedom precej skrajša čas odhoda na postajo in obenem podaljša nočno spanje, toda hladni spomladanski in jesenski čas, pogosto spremljan z dežjem ali sneženjem, ni ničkaj prijetno voščilo za dobro jutro. Vožnja z avtom je resda prijetnejša. Vendar zahteva svoje minutke tudi odvoz iz garaže. Če se oblačen večer prevesi v noč, ki nam je začela sipati sneg, je nekaj časa potrebno še za nameščanje snežnih verig. Svoje zahteva tudi parkiranje. Ker pa je parkirišče le redkokje tik ob avtobusnem postajališču, se mora avtomobilist tudi peš podvizati, da ne zamudi »delavskega« avtobusa. »Delavski« avtobus se na teh zgodnjih jutranjih progah imenuje delavski svet zato, ker je bil to prvi avtobus, ki je zamenjal kolesa in mopede, s katerimi so se delavci v 50. letih vozili iz oddaljenih krajev na delo v tovarne naše občine. Jutranja glasba iz radijskih sprejemnikov težko zdrami napol speče obraze. To naredi le kakšna uspešnica s Šimekove Lojtrce domačih. Pa še ta je po preživetih burnih sobotnih in nedeljskih veselicah ali podobnih zabavah bolj slabo poslušana. Škoda, da se pesmi ustoličijo na svojih klinih ravno ob ponedejkih. Tri četrt leta se povsem avtomatično jutranje življenje, ki se konča nekaj minut pred 6. uro, odvija v temi. Prenekaterim pa je tema zvesta jutranja spremljevalka skoraj celo leto. Še posebno, če imajo v času, ko je dan najdaljši, dopust. Delavce, ki delajo v dveh izmenah, pogosto pospremi na dopoldansko delo ali spremlja njihovo pot domov, ko se vračajo iz popoldanskega »šihta«, sovje skovikanje. Sova, ptica noči, ki opozarja, da je noč čas zanjo, ne pa za tiste, ki po naravnih zakonitostih živijo in delajo ob sončni svetlobi. Ker pa skušajo družbene norme včasih obvladovati naravne zakone, je tudi dnevni ritem večkrat obrnjen, zamenjan, premaknjen. Seveda ni nujno, da zgodnje jutranje vstajanje vedno sovpada z dolgo potjo do avtobusne postaje. Cesto mora zgodaj vstajati tudi tisti, ki do prihoda na delo zamenja dva ali celo tri avtobuse. V Induplati imamo zaposlene tako delavce, ki imajo dolgo pot do avtobusnih postajališč kot tiste, ki se presedejo na drugi avtobus, da lahko pravočasno pridejo v službo, ker iz njihovega kraja ni direktne avtobusne povezave z našo tovarno. Delavcev, ki imajo do najbližje avtobusne postaje ali do kraja, kjer delajo, razdaljo, ki je v eno smer dolga 3 km ali več, je v naši delovni organizaciji skoraj 100 oziroma približno 10 °/o od vseh zaposlenih. Razdaljo 3 km in več sem vzela zato, ker se od vključno te daljave obračunava nadomestilo za stroške prihoda na delo. Za pot, ki je krajša od 3 km, delovna organizacija ne obračunava nadomestila za stroške prihoda na delo. V finančnem sektorju, kjer razpolagajo s podatki o tem, kolikšne so razdalje posameznih delavcev od njihovega doma do javnega prevoznega sredstva oziroma do kraja dela, na podlagi katerih jim obračunavajo nadomestilo, sem dobila želj eni seznam, ki prikazuje situacijo, kot je opisana v tabeli. Moram pa opozoriti, da spodnja tabela vsebuje podatke za razdaljo od doma do avtobusne postaje oziroma kraja zaposlitve kot tudi obratno daljavo, to je pot domov, zato so številke tako visoke. Razdalja Število v km delavcev Relacija 24 1 20 3 16 4 14 3 12 3 10 20 8 21 6 32 Svinj sko—Mokronog; Pavla vas—Mokronog; Hrastnik pri Moravčah— Peče; Čužnja vas, Brinje, Dol. Lak-nice, Gabrijela—Mokronog; Limbarska gora—Peče; Šentrupert, Maline—Mokronog; Žiče—Radomlje; Zagorica— Radomlje; Trebelno, Puščava, Log, Križni vrh, Zg. Jesenice, Dol. Jesenice—Mokronog; (relacij ne navajam, ker bi bilo preveč naštevanja) Seveda domnevamo, da se večina teh ljudi vozi na delo oziroma do avtobusne postaje z avtom ali vsaj kolesom in mopedom. Toda zgodi se, da se prevozno sredstvo pokvari. Ni nujno, da jo je potem potrebno ucvreti peš. Lahko delavec vzame dopust, če ga ima. A v nedogled tega ni možno izvajati. Poleg tega je prevozno sredstvo lahko dlje časa v okvari ali pa onemogoča prevoz npr. visok sneg. Tedaj je treba iti peš. V temi, po neravni, često gozdni poti oziroma še pogosteje po stezi. Toda vse se zdrži. Vsaj tako pravijo delavci, ki so sedaj že tik pred upokojitvijo in so morali v mladih letih pešačiti ali kolesariti v službo precej dlje, kot je to potrebno danes. Le na tiste, ki sladko spančkajo do pol šestih zjutraj, če imajo pričetek dela šele ob sedmi oziroma osmi uri, pa še dlje, se ne sme pomisliti. Kajti nihče ni sam kriv zato, da živi v določenem kraju. Vsi pa tudi ne morejo stanovati samo okoli tovarne. Sicer se pa človek kot prilagodljivo bitje marsičemu privadi. Kot zanimivost bom navedla še podatke za delavce, ki imajo najvišje dnevne stroške z avtobusnim prevozom na delo (tisti, čigar vozovnica je dražja, ima do kraja dela prav gotovo daljšo pot in mora tudi bolj zgodaj vstati, kot tisti, ki plača naj cenejšo vozno karto). Stanje na dan 25. avgusta: Dnevni stroški prevoza Število delavcev Relacije Nad 700 din 1 Kranj—Radomlje; Nad 500 din 12 Ljubljana—Jarše (mestni avtobus) Nad 400 din 11 Stahovica—J arše, Komenda—Radomlje, Peče—Jarše; Nad 300 din 69 Trojane—Jarše, Moravče—-Jarše, Srednja vas v Tuh. dol.— Jarše; V to tabelo nisem zajela tistih, katerih dnevna vozovnica znaša 290 dinarjev ali manj. Tega nisem storila zato, ker ti podatki ne bi bili zanimivi, temveč bi bilo preveč naštevanja. Je pa dejstvo, da je vozačev kar precej. Vsi ti morajo skrbno paziti, da ne preslišijo zvonenja budilke. Kajti če zamudijo avtobus, skorajda ne morejo priti v službo, ker zlasti iz oddaljenih krajev do Jarš pelje samo ena avtobusna proga, po kateri vozi le »delavski« avtobus. KOLO UTRJUJE TELO Nimajo dolge poti do avtobusne postaje samo nekateri prebivalci iz moravške doline. Tudi tisti, ki nikdar ne uporabljajo avtobusa za prihod na delo, morajo do tovarne premagati kar nekaj kilometrov. In to tako, kakor morejo. Peš, s kolesom, z mopedom, avtomobi- Če je pa slabo vreme (močno sneženje) se na pot odpravi peš. Ker ima njena pot do doma marsikje precej vzpona, mora kljub kolesu tudi nekaj časa pešačiti. Glede na to, da uporablja Fani kolo pet ali celo šest dni v tednu, me je zanimalo, koliko koles ima. Saj lahko šele zjutraj opazi, da se (Nadaljevanje na str. 10) lom. Fani Gerčar, šivilja v oddelku teže konfekcije v Radomljah, ki je doma iz Žič pri Rovah, se poslužuje prvih dveh načinov. Pet kilometrov ima od doma do Radomelj, ravno tako tudi nazaj. V lepem vremenu (k lepemu vremenu se šteje tudi dež, saj zato so pa dežniki!) odide s kolesom od doma nekako okrog pol šeste ure zjutraj. (Nadaljevanje s str. 9) ji je prejšnji dan tik pred domom predrla zračnica, tako da poškodbe ni videla. Povedala je, da ima več koles. Ker cesta do Žič ni vseskozi asfaltirana, 3 kilometre je makadama, se kolesa precej hitro obrabljajo. Zato mora imeti vedno rezervo. Fani, ki ima že 20 let delovne dobe, od tega 10 let v Induplati, se tudi na delo vozi s kolesom že 20 let. Ali se ji je v tem času pripetila kakšna nezgoda z njenim prevoznim sredstvom? »V glavnem vozim dokaj srečno,« je povedala. »Čeprav se večino dni v letu vozim v temi, zjutraj v službo, v popoldanski izmeni pa zvečer domov. Lansko leto pa sem se na poledeneli cesti zvrnila s kolesom. Pri tem sem se tako poškodovala, da sem bila celo nekaj dni v bolniškem staležu. Na srečo hujšega primera še nisem doživela. Upam, da bo tako tudi vnaprej!« je dodala temperamentna Žičanka. Na koncu je še omenila, da že več let obstajajo pogovori in tudi konkretni predlogi za to, da bi iz Lukovice prek Rafolč in Rov do Radomelj vozil delavski avtobus. Vendar pa zaenkrat dlje od številnih prerekanj za in proti ni prišlo. Zadnje čase se sicer govori, naj bi avtobus pričel voziti že s L septembrom. Vprašanje je, če bo to res, je menila Fani. Rekla pa je, da bi se nove avtobusne relacije zelo razveselila. Saj bi ji precej olajšala prihode na delo in odhode domov. Zlasti v dežju, mrazu in snegu. S KOLESOM GRE HITREJE KOT PEŠ Moravška dolina je široka in raztegnjena. Vasi so do Moravč, središča doline, precej oddaljene. V njih je kljub oddaljenosti dosti ljudi, ki hodijo na delo v tovarne naše občine, pri čemer vstajajo zelo zgodaj in potem kolesarijo, pešačijo ali pa se do avtobusne postaje pripeljejo z motorji. Eden od teh je tudi Matej Urankar iz Vinj pri Moravčah, štiri kilometre in pol ima Matej do avtobusne postaje v Moravčah. Šestnajstletni Matej, ki je delavec v oddelku kovinskih konstrukcij, mora pred prihodom na delo prehoditi dobršen del poti, da začne svoje delo. Razdaljo do avtobusne postaje Matej ob slabem vremenu prepe- šači. Takrat mora vstati ob 4. uri. Avtobus namreč spelje iz Moravč ob 5. uri. V lepšem vremenu pa Matej pride v Moravče z dirkalnim kolesom. Taka jutra so srečnejša: Kajti takrat lahko spi cele četrt ure dlje, pa še z manj napora pride na avtobusno postajo. Mateja o boječnosti na poti nisem spraševala. Predvidevam namreč, da ga je manj strah kot kakšno dekle. Pač pa sva se menila o tem, ali bi si poiskal delo bližje domu. »Kakšne večje izbire za delo v bližini svojega kraja nimam. Tovarn tam okoli namreč ni. Nekatere delovne organizacije imajo v moravški dolini svoje obrate. Vendar zaposlujejo bolj malo ljudi. Zato si v njih ne morejo poiskati kruha vsi domačini. Ker je meni delo tukaj v Radomljah všeč, ne premišljujem, da bi ga zamenjal. Kljub dolgi poti do avtobusne postaje. Ni mi hudo, ko jo prehodim vsak dan dvakrat. Nanjo sem že navajen.« ČE POT DO TOVARNE OB VISOKEM NOVOZAPADLEM SNEGU NI SPLUŽENA, VZAME MARINKA KOVAČIČ DOPUST Prevoz delavk in delavcev v oddelku konfekcije v Mokronogu na delo in z dela je popolnoma drugačen, kot to velja za ostale delavce v Induplati. Medtem ko je v domžalski občini avtobusni prevoz za delavce dokaj dobro organiziran, pa tega konkretno za Mokronog ne moremo trditi. Zaposleni v mokronoški konfekciji DO Induplati se na delo ne vozijo z avtobusi. Izbrati morajo drugačna prevozna sredstva. Najdaljšo relacijo od doma do tovarne, ki je ne more premagati z javnim prevoznim sredstvom, ima v celotni Induplati delavka iz oddelka v Mokronogu. To je 27-letna Marinka Kovačič iz Svinjskega pri Šentjanžu. Njena pot znaša v eno smer 12 kilometrov. Marinka je po poklicu šivilja, v oddelku konfekcije v Mokronogu je zaposlena dve leti. 12 kilometrov je dolga pot, predolga za peš hojo. Tudi kolo bi zahtevalo že precejšen napor. Vendar po ravnem ne bi bilo problema. Marinkina pot pa je strma, zato bi morala v primeru kolesarjenja precej poti prepešačiti. Tako se Marinka z možem vozi z avtomobilom. Kljub temu mora vstajati zgodaj, ob 4.30. Z možem odideta od doma še pred peto uro. Do Mokronoga se vozita približno pol ure. Res, da je Marinka pol ure prezgodaj v službi. Vendar se tudi moževa služba v Trebnjem prične ob 6. uri, zato morata iti dovolj zgodaj od doma, da tudi on pride pravočasno na delo. Takšna je situacija ob dnevih, ko je možno iti z avtom na pot. »Kadar je visok sneg, zgodaj zjutraj pa ceste še niso splužene, moram ostati doma. Ob takšnih dnevih vzamem dopust. To se zgodi tudi trikrat v letu. Zato moram svoj redni dopust vedno hraniti za »slabe« dneve v zimskem času,« je Marinka v razgovoru za Konoplan povedala po telefonu. VSTAJANJE OKROG 4. URE NI NOBEN PROBLEM, SAJ SEM ŠE MLADA! Tako je v razgovoru za Konoplan povedala ena od delavk Induplati, ki je kar nekaj kilometrov oddaljena od naj bližjega avtobusnega postajališča. In kdo je to dekle, ki vstaja tedaj, ko zasliši najzgodnejše petelinje petje? Gre za Viljano Urankar, ki je zaposlena v nabavnem sektorju, kjer opravlja delo referenta v nabavi. Valjana je doma iz Hrastnika. Da ne bo nesporazuma, da gre za rudarsko mestece v Zagorju, moramo povedati, da obstaja Hrastnik tudi v moravški dolini. Od tega moravskega Hrastnika do najbližje avtobusne postaje, ki je šele v Moravčah, je Viljana oddaljena 6 kilometrov. Seveda samo na eno stran. Kako prijetna 20-letna ekonomska tehnica vsakodnevno premaguje to razdaljo? »V Jaršah je zaposlena tudi moja sestra. Vendar dela na dve izmeni. Tisti teden, ko dela sestra Marija dopoldan, mi prihod na delo ne predstavlja težav. V Induplati se peljeva z avtomobilom. Tudi vstanem šele ob 5. uri. Ko je sestra na popoldanski izmeni, se pa moram jaz znajti po svoje. Če je kolikor toliko lepo vreme, se do Moravč peljem z motorjem. Takrat vstanem okrog 4. ure. Do petih moram biti že na avtobusni postaji. Dnevov, ko močno sneži, se pa bojim. Takrat moram iti peš. Zato vstanem že ob pol štirih in potem eno uro pešačim do avtobusa. Premražena, tudi mokra od snega, se na avtobusu komaj ogrejem.« Iz Viljaninih izjav lahko razberemo, da mora imeti dekle trdno voljo, da vstaja sredi noči in potem v temi, ki jo spremlja poleti in pozimi, odide skozi speče vasi do avtobusa. »Kaj mi preostane drugega! Bližje se ne morem zaposliti. Sicer pa nisem zaspana, čeprav odhajam pozno spat. Največkrat okrog 11. ure,« pravi Viljana. Mladost, ki ji vre vroča kri v žilah, kajne, zato ji zadostuje le 5 do 6 ur spanja! Pa zato dekle običajno prespi sobotna in nedeljska jutra. Saj nekoč se pa človek tudi mora naspati. Še stroj ni »per-petuum mobile«, ki bi lahko deloval neprestano in brez dodatne (Nadaljevanje na str. 11) (Nadaljevanje s str. 10) energije. Človek je pa tega zmožen še toliko manj, čeprav včasih zdrži Res, da pravljicam in bajkam o škratih, gozdnih vilah in zmajih nič več ne verjame. Vendar pa se ji na takšni samotni in dolgi poti lahko marsikaj pripeti. Zanimalo me je, če jo je kdaj strah. »Kljub temu, da pot poznam, me je zjutraj, ko sem iz naše vasi edina, ki gre tako zgodaj na avtobus, vedno strah. Kadar grem peš, prisluhnem vsakemu šumu. Živali se sicer ne bojim, saj same od sebe običajno niso napadalne. Toda razne zgodbe o hudobnih ljudeh so zapustile strah do neznanega tudi v meni. Ima pa v temi vsako drevo svojo obliko. Navaden grmiček si v temi lahko predstavljaš kot čepečega človeka. Ravno tako se ponoči vsak zlet ptice sliši veliko bolj kot podnevi. Tudi veverico, ki nenadoma spleza na drevo, si lahko predstavljaš za velikana. Skratka, situacij, ki namišljeno, pa tudi upravičeno prestrašijo pešca, je dosti. Zato si tudi želim, da bi se odselila bliže avtobusni postaji, ko mi ne bo potrebno zvečer razmišljati, kdaj bom zjutraj vstala.« presenetljive napore. Viljana je še mlada. Kljub dolgi poti, ki jo ima Viljana do avtobusa, pa je v službo le enkrat zamudila. Pa še takrat samo eno minuto. Vzrok za to zamudo je bila okvara na motorju, ki ga je morala zato pustiti pri neki hiši in nadaljevati pot peš. Tako je zamudila prvi avtobus. To je objektiven vzrok, zato dekle lahko pohvalimo kot delavko, ki ima do reda pri pričetku dela dober odnos. Lada Lavrič Septembrski Konoplan je izšel z majhno zamudo, do katere je prišlo zaradi zagat pri izdelavi slik. Bralcem se za razumevanje najlepše zahvaljujemo! Uredniški odbor SLIKARSKA RAZSTAVA OB PRAZNIKU DELOVNE ORGANIZACIJE September je mesec, ko se v Induplati spominjamo pomembnega dogodka, obletnice prevzema upravljanja tovarne v delavske roke. To obletnico obeležuje nekaj prireditev. V tem mesecu se posebej spomnimo ljudi, ki so v preteklosti ustvarili vse to, s čimer sedaj razpolagamo. Nekdanje sodelavce — upokojence povabimo na enodnevni izlet ali se jim oddolžimo s kakšno prireditvijo. Delavcem, ki so naši delovni organizaciji zvesti 10, 20 ali 30 let in ki jih nazivamo jubilanti, pa podelimo plakete in skromne denarne nagrade. V septembru je posebna pozornost namenjena ne le tistemu, kar je ustvarjeno, to je delovnim sredstvom, temveč tudi tistim, ki so to ustvarili — delovnemu človeku. Ostalim delavcem, torej tistim, ki ne spadajo v nobeno od zgoraj naštetih kategorij, pa redkokdaj kaj ponudimo. Letos smo v ta namen pripravili razstavo akvarelov, grafik in olj mlade domžalske slikarke, ki je odprta v septembru v jedilnici in sejni sobi. Naj se vidi, da je ta mesec malo bolj prazničen tudi »na zunaj«. Da ne bo ob razstavi nepotrebnega spraševanja o tem, kdo je to dekle, bom malo več vrstic posvetila njeni slikarski poti in razstavljenim slikam. Komaj 21-letna slikarka Urša Žajdela izhaja iz znane domžalske zdravniške družine (njena mama je priznana ginekologinja v Zdravstvenem domu Domžale, oče — zobozdravnik pa je docent na Medicinski fakulteti v Ljubljani). Že kot dekletce je rada oblikovala in slikala raznovrstne stvari — nekoč je izdelala ličen koledar, pri čemer jo je mama celo pokarala V šoli ji je bil zelo pri srcu likovni pouk. Zato se je vpisala na srednjo grafično šolo v Ljubljani — smer re-tušerstvo. Po uspešnem zaključku ni veliko oklevala, kako naprej. Po opravljenem izpitu na likovni akademiji v Ljubljani je tu začela študirati slikarstvo. Svet likovne umetnosti, ki ga je ljubila, je začela spoznavati profesionalno, ne zgolj amatersko. Sedaj je vpisana v zadnji letnik te ustanove. Tako se bo kmalu seznanila z okoljem, ki je dejansko dvolično. Po eni strani vzhičeno občuduje umetnost, po drugi strani pa se do nje mačehovsko obnaša, zlasti, ko govori o potrebnosti umetnika v družbi in o njegovem materialnem položaju v njej. Urša na to gleda dovolj stvarno. Za začetek svoje slikarske poti si ne postavlja nobenih utvar. Želi si, da bi dobila službo kot profesorica likovne vzgoje. Njena individualna umetnostna pot naj bi bila vsaj sprva bolj priložnostna, občasna. Kasneje, to pomeni takrat, ko bi si finančno opomogla, bo mogoče v večji meri zadostila tej notranji nuji. Šele tedaj bo mogoče razmi- šljala o statusu svobodnega umetnika. Urša je zanimiv tip osebnosti. Običajno je ljudem všeč ta ali oni slikar oziroma drug umetnik ter ena ali druga umetnostna zvrst. Pri Urši s pogovorom o tem nisva prišli daleč. Dejala je, da ne more nobenemu vrhunskemu likovnemu ustvarjalcu oziroma likovni struji dajati vrednost. Seveda se občasno navduši za tega ali onega, toda zaveda se, da je vsakdo najboljši, ker ustvarja iz sebe. To je spoznala na akademiji. Prej ni bila toliko kritična. »Na akademiji nas je v ateljeju 5 do 6 študentov. Vsi slikamo isti motiv — na primer tihožitje. Toda zanimivo, tudi če slikamo realistično, se naše slike med seboj precej razlikujejo. Tako sedaj ob pogledu na sliko zlahka določimo, kdo izmed nas jo je naslikal. Tako kot ima vsak človek svoj jaz, kar pomeni, da se kljub enakim interesom razlikuje od sočloveka, je tudi slika vesten izraz njegovega lastnega temperamenta. Zato kot profesionalka težko dajem prednost samo enemu ali manjši skupini likovnih umetnikov. Vsak je v sliko položil del sebe, zato je umetnik, zato je velik oziroma dober. Vprašanje pa je, kako bi na slikarje reagirala kot amaterka?« je Urša opisala del umetnostnega ozadja. Lažje pa je Urša odgovorila na vprašanje, katere zvrsti slikanja so ji najbližje. »Pravzaprav se poslužujem vseh zvrsti, kakor zahteva študijski program. Doma, v prostem času, pa se posvečam akvarelu, grafiki, slikanju z oljem, delu v pastelni tehniki in v keramiki.« Nam laikom zvenijo ti izrazi nekoliko vzvišeno, zato jih bomo poslovenili. Akvarel se imenuje slika, ki je izdelana z vodnimi barvicami. Grafika je ena od zrvsti likovne umetnosti, pri kateri se odtiskuje na plošči izdelana risba (ploščo lahko predstavlja umetna masa, les, kamen, bakrena ali cinkova plošča ipd.). Olja se imenujejo slike, ki so z oljnimi barvami naslikana na plat-no- (Nadaljevanje na str. 12) (Nadaljevanje s str. 11) Pastel je slika, ki je narisana s suhimi barvicami, kredo. Izraz keramika nam je nekoliko bolj domač. Predstavlja pa tako industrijske kot umetniške izdelke iz žgane gline. Urša je pričela slikati z akva-relno tehniko. Takorekoč z vodenimi barvicami na risalni papir. Po njenem ta tehnika ni ravno za otroke, kajti nudi nešteto izraznih možnosti. Poleg akvarela jo privlači grafika. To dvoje je povezano, pravi. Običajno najprej iz akvarela naredi motiv, iz tega pa potem gradi grafiko. Poslužuje se različnih tehnik, kar pomeni, da dela motive na različne materiale in s pomočjo raznih sredstev ter to potem odtisne na papir. Najbolj klasična tehnika grafike, s katero se nas je večina seznanila v osnovni šoti, je linorez. To pomeni, da v vrsto plastične mase z žlički podobnim ostrim rezitpm dolbemo Željen motiv in to potem odtisnemo na papir. Urša rada uporablja še litografijo (tiskanje s kamna, na katerem je vrezana risba), suho iglo (postopek je takšen, da se v bakreno ali cinkovo ploščo s trirobo iglo vpra-ska risba, plošča se odtisne v tisku Z izdolbine), akvatinto (to je odtisk risbe z bakrene plošče in ima videz risbe s tušem ali s črnilom), jedkanico (tukaj se v bakreno ali cinkovo ploščo, ki je prevlečena s smolnatim premazom, z iglo izpraska risba. Po jedkanju v kislini se ploščo odtisne s tiskom z izbokline na tekstil in različne trde materiale, kot so steklo, pločevina, les, karton. Skozi fino sito se na podlago nanaša barva). Pravi, da pri grafiki precej trpijo roke, ker se dosti materiala najlepše oblikuje z golimi rokami, brez zaščitnih sredstev. Poleg teh dveh slikarskih zvrsti ima Urša nekaj slik narejenih tudi v pastelu. Pri tem gre z risanjem raznobarvne krede na papir. Pomanjkljivost pastela pa je v tem, da je treba s takšno risbo ravnati zelo pozorno, ker drugače kredin prah odpade s slike. Velik izziv predstavlja Urši delo v keramiki. Vendar pa je ta zvrst povezana s precejšnjimi stroški, zato je ne more gojiti ljubiteljsko, temveč le v okviru študijskega programa. Akademija namreč sodeluje s keramičnimi tovarnami, kjer jim Žgejo glino, študentje pa rišejo motive na keramiko. Potem, ko se je Urša v 3. letniku študija seznanila z risanjem na platno z oljnatimi barvami, jo je prevzelo tudi to. Tako je narisala Že kar nekaj platen. Vendar je tudi tukaj omejena z visokimi stroški, ki so povezani z nakupom barv in platna. Z Uršo sva spregovorili tudi o motivih, ki se jih loteva. »Na keramiki in v grafikah upodabljam podobne motive. Tukaj ne gre toliko za natančno izvedbo določenega motiva iz okolja, temveč bolj za izdelavo posameznih detajlov ali za igro ploskev in linij. Na dan plane moja domišljija. Akvareli in olja so drugačni. Rada rišem figure, tihožitja, zlasti pa starinske domačije.« Ta njena ljubezen do slikanja starih hiš je razvidna iz številnih akvarelov, ki jih je naslikala na počitnicah v Dalmaciji. »Slovenija in Dalmacija imata ogromno lepih reči, ki so povezane z delom ljudi v nedavni preteklosti, zato bi bilo škoda, da jih ne bi prenesla na platno. Saj še tako prehitro preurejajo stara, po mnenju večine ljudi neudobna poslopja v moderne, sodobne, a povsem brezoblične prostore,« pove Urša. O Dalmaciji pa meni, da ji gradbinci s hitrim prezidavanjem starih hiš dobesedno »kradejo motive za slikanje.« Zato mora hiteti, da v pičlem počitniškem obdobju čimveč tega izginjajočega prenese na akvarelni papir. Pri tem precej fotografira, da ji pri kasnejšem slikanju ne uidejo podrobnosti iz spomina. Vsega namreč ne more posneti v živo, ker takšno slikanje zahteva tudi njeno prisotnost ob motivu. Z besedami o motivih, ki jih Urša uporablja, sva zaključili najin razgovor. Oceno njenih del pa si lahko ustvarijo vsi tisti, ki bodo pred njimi postali malo dlje časa. V jedilnici v Jaršah so razstavljeni akvareli in grafike, v sejni sobi pa olja. Upajmo, da bodo izredno tople barve na nekaterih slikah razsvetlile vsaj en mračen jesenski dan. Lada Lavrič SLOVENIJA, MOJA DEŽELA! ... IN PESEM SO NJENI LJUDJE V nekaterih delovnih organizacijah v ožji in širši okolici ne delujejo samo družbenopolitične in družbene organizacije, temveč tudi pevski zbori. Tako ima Tosama oktet, Toko ima ženski pevski zbor, v Zdravstvenem domu Domžale deluje mešani zbor, ravno tako tudi v kamniškem Titanu, v Leku v Mengšu pa moški pevski zbor. Ravno o tem zadnjem, moškem komornem zboru »Lek« bi radi nekoliko več napisali. Ne zato, ker bi izstopal v kakšni zadevi, temveč zato, ker vabi k sodelovanju ljubitelje petja. Moški komorni zbor »Lek« v Mengšu je bil ustanovljen leta 1978. Takrat je nekaj navdušencev sestavilo oktet, ki je prerasel v zbor (okrog 20 pevcev). V njem niso samo pevci, ki delajo v Leku, temveč so njegovi člani zaposleni v različnih delovnih organizacijah v domžalski, kamniški in ljubljanski občini. Seveda so to domačini na relaciji Mengeš—Kamnik— Radomlje. Dirigent pa je iz Cerkelj. Zbor je v osmih letih lepo napredoval. Nastopal je na mnogih prireditvah. Lansko sezono je na primer imel 5 samostojnih koncertov (enega v Grobljah), na radiu so snemali za arhivske posnetke, sodelovali so na šentviškem pevskem taboru, na srečanju pevskih zborov farmacevtskih tovarn, nastopili na reviji v Cankarjevem domu. Poznani pa so tudi v ožjem krogu. Peli so že v Heliosu, nastopili v Hali Komunalnega centra v Domžalah in imeli koncerte v Kamniku, Domžalah ter Mengšu. Letno imajo okrog 25 nastopov. Pregled nastopanj pokaže, da so precej uspešni. To dosežejo tudi tako, da se lotevajo zahtevnejšega zborovskega petja — od renesančnih zborovskih pesmi do današnjih ljudskih spevov, tako v slovenskem kot v tujih jezikih. Na nekem koncertu so peli celo v šestih različnih jezikih. Ves program pesmi, ki jih Moški komorni zbor Lek. Pevci so iz večih delovnih organizacij. naštudirajo v približno 85 pevskih vajah letno, pa je nekako vezan na obletnice naših kulturnih prednikov (domačih in tujih). S tega vidika delo sicer ni lahko, vendar je programsko zanimivo. Ker želijo povečati številčnost in dvigniti strokovnost zbora, vabijo k sodelovanju vse tiste pevce, ki so prisluhnili pričujočemu zapisu. Pri vstopu v zbor ni nobenih omejitev — ne glede glasbene izobrazbe, ne glede starosti. Kandidat mora biti moški, znati mora peti in tudi resen mora biti. To je zlasti pomembno za udeležbo na vajah, ki so dvakrat tedensko (vsak ponedeljek in četrtek) v sejni sobi DO Lek v Mengšu od 19.30 do 21.30 pod vodstvom dirigenta Janeza Močnika. Interesenti, javite se urednici Konoplana (int. te-lef. številka je 62), da bo vašo željo sporočila predsedniku tega zbora. Lahko pa pokličete tudi neposredno tel. 559 888 v Lek Ljubljana in jim sporočite naslov. Ne oklevajte, raje pohitite, v septembru se namreč prično že vaje! Upajmo, da bo moški komorni zbor Lek nastopil kdaj tudi v Induplati in da bomo v njegovi sredini uzrli kakšnega sodelavca. Pripravila L. L. ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠPORT — ŠP 30. avgusta so v delovni organizaciji Predilnica v Litiji ob njenem jubileju — stoletnici obstoja te tovarne, organizirali športne igre. Udeležile so se jih ekipe športnikov iz petih delovnih organizacij: Predilnica Litija, Svilanit Kamnik, Induplati Jarše, Dekorativna Ljubljana in Lesna industrija Litija. Zmagali so domačini, športniki iz Induplati so ekipno zasedli 3. mesto. Šahisti (Janez Kotnik, Franc Velepec in Ivan Kamen-šek) so v Litiji zasedli 2. mesto. Od športnikov iz naše delovne organizacije so bili najboljši. Na 3. mesto so se uvrstili tekmovalci v malem nogometu. Stojijo: Robi Blazina (spremljevalka Marjana Robavs), Boris Kožar, Mijo Pejič; čepijo: Renato Novak, Milan Plaznik, Rado Iglič in Bojan Kutnjak. V namiznem tenisu sta 4. mesto osvojila Rajko Kavčič in Marjan Pipan. Med posamezniki pa je bil M. Pipan drugi. Četrti so bili tudi kegljači. Borili so se Andrej Gorjanc, Oton Križman, Miro Troha in Nedeljko Perič. IZ KADROVSKE SLUŽBE 5. BIRSA JOŽICA, vodja odpreme blaga v oplemenitilnici, prišla 18. 8. 1986, 6. VOLKAR RAJKO, priprava vložka, cent. in sušenje v opl., prišel 18. 8. 1986, 7. BOLHAR BRANKA, tkanje na 4—6 Picanolov v tkalnici, prišla 21. 8. 1986, 8. DERVARIČ ROBERT, plast, impreg. in sušenje v oplemen., prišel 22. 8. 1986, 9. JERMAN MARKO, pomočnik tiskarja v oplemenitilnici, prišel 25. 8. 1986. Odšli : 1. JOVANOVA VENKA, tkanje, odšla 7. 8. 1986, 2. SANKOVIČ ANA, previjanje, odšla v pokoj 4. 8. 1986, 3. VIDEMŠEK IVANKA, predenje, 9. 8. 1986. TOZD KONFEKCIJA RADOMLJE Prišli: 1. ERMAN VLADIMIR, varilec v kovinskih konstrukcijah, prišel 4. 8. 1986, 2. PROSENC ROMAN, delavec v kovinskih konstrukcijah, prišel 4. 8. 1986, 3. HANČIČ DORIS, šivilja — pripravnik, prišla 7. 8. 1986, 4. FILIPAŠIČ MARICA, šivilja — pripravnik, prišla 13. 8. 1986, 5. PEČNIK TEA, šivilja — pripravnik, prišla 26. 8. 1986. Odšli : 1. ALIBAŠIČ DARINKA, šivilja, odšla 10. 8. 1986, 2. POGAČAR JOŽICA, šivilja, odšla 3. 8. 1986. DSSS Prišli: 1. BERAVS IDA, referent za izvoz — pripravnik, prišla 18. 8. 1986. Posebej za dopisnike Konoplana! — Pozor, preberite dvakrat! V Konoplanu nekajkrat na leto vabimo k sodelovanju nove dopisnike. Takšni pozivi so običajno v mastnem tisku in uokvirjeni, zato jih ni možno enostavno prezreti. Čudno pa je, da odziva skorajda ni. Obstajajo redke izjeme, ki s svojimi prispevki popestrijo številko tako kot kresnica pozni junijski večer. Vendar pa to ni dovolj. Dobrih šal, karikatur, kratkih stripov, pa tudi tekstov, ki na humoren način opisujejo kakšno težavo v tovarni, ni in ni. Omenjeni predlogi seveda ne pomenijo, da se branimo raznovrstnih drugih prispevkov. Ker pa Konoplan ni bilten, temveč glasilo, ki lahko vsebuje najrazličnejše tekste, le da so v povezavi z našim ozkim delovno-te-ritorialnim okoljem, je seveda zaželjeno, da se v njem pojavljajo najrazličnejši prispevki, risbe, fotografije. Jasno je, da je bolj zanimivo, če jih napiše širši krog ljudi in ne samo urednica. Seveda lahko pritrdimo mnenju, da nismo vsi pisci, literati, slikarji, dobri humoristi, vendar pa svetujemo, da tu in tam delavec ali delavka zamenja delovno orodje za svinčnik in list papirja. Če v službi ni časa, se to stori doma. Saj marsikomu dogodek, ki ga je doživel na delu ali na poti domov, ne gre iz glave, tako da o njem pripoveduje prijateljem še mesece kasneje. Morda pa se komu zdi, da je kruh dopisnikov v časopisih zelo, zelo tanek, tako da je honorar nižji, kot je potrebno odšteti za papir in svinčnik. Pravzaprav to deloma tudi drži. Zato je uredniški odbor Konoplana na svoji zadnji seji sklenil, da dvigne glavo iz peska. Odločili smo se za 400 odstotno povišanje zneskov za honorarje. Za uho je slišati veliko. Vendar to ni preveč, kajti dosedanji zneski, ki so bili določeni še v letu 1984, so namreč tako nizki, da resnično niso kos cenam pisala in papirja, zlasti, če ni pisec s prispevkom zadovoljen v prvem hipu in porabi zanj večjo količino papirja. Odslej naprej bodo višine honorarjev za različne prispevke v Konoplanu naslednje: Vrsta prispevka Višina honorarja v din vrstica 12 cic v članku poljubne tematike 20,— fotografija 400,— križanka 17 x 21 polj 8.000,— grafikon, karikatura 800,— rebus 800,— Pa še za eno spremembo smo se domenili na sestanku uredniškega odbora. Gre za izplačilo honorarjev dopisnikom Konoplana, ki je doslej potekalo dvakrat na leto, ob polletju in na koncu leta. Sprejet je bil predlog, da se v prihodnje honorarji izplačujejo enkrat letno — to je v decembru. S tem bi delavcem v finančno računovodskem sektorju olajšali delo, ki ga imajo pri izračunavanju in obračunavanju višine zneskov. Dopisnik pa se bo bolj razveselil višjega zneska, ki ga bo dobil pred novim letom (darilo za dedka Mraza najbrž ne bo!), kajti za nekaj starih jurjev se mu skorajda ne splača podpisati obračunskega lista. Spoštovani sodelavci in sodelavke, upajmo, da vas bo ta magnet privlačil! Za naprej pa obljubljamo, da bomo inflacijo malo bolj sprotno lovili. Tistim, ki bi morali dobiti izplačane honorarje še po starem sistemu (v juliju), pa v tolažbo tole: nič se ne jezite, saj je izračun za najnižji honorar znašal le nekaj več kot 50,— din, najvišji pa je komaj presegel 1.000,— din. Decembra se bo vse to početverilo. Če bo pa kakšen prispevek več, bo pa denar prišel prav še za nakup novoletnega darila. Uredniški odbor OJ DOPUST, Tl ČAS PRESNETI Ta parafrazirani Prešernov verz naj nas še enkrat spomni na minulo poletje ter na tak ali drugačen način preživeti dopust ali počitnice. Dopust, pa naj bo dolg en teden ali več kot mesec dni, je za večino res »presneti čas«. Seveda ne zato, ker ga ne bi znali preživeti, ampak nas prazna denarnica pred jesenskimi nakupi nenehno opominja na nekajdnevno počitniško razsipnost. Takrat večini ljudem popustijo varčevalne zavore, kar se proti koncu leta precej pozna. Toda kaj bi se kesali. Živi se le enkrat, samo enkrat v letu je poletje, pa še takrat je običajno skopo s soncem, zato naj se ta enkratnost le izkoristi. In to kjerkoli. Na morju, v planinah, doma, pri sorodnikih ali prijateljih. Če nas na preživeti dopust vežejo le lepi spomini, pa to zdaleč prekosi vse stroške in majhne neprijetnosti, s katerimi smo se srečali. In če smo bili na oddihu oboroženi še s fotoaparatom, tako da smo marsikatero zanimivost iztrgali pozabi, je pa tudi vse poplačano. Marsikateri večer, ki bi bil sicer bolj pust, postane ob ogledovanju slik z dopusta sončen. Ta vedrina nas spremlja še naslednji dan v službi. Kljub temu, da se moramo zaradi tega, ker nam za nakup kakšne najnujnejše stvari zmanjka samo nekaj denarja (ki bi ga prihranili, če ne bi odšli na dopust), se ne jezimo, kajti zamujenega ne bi mogli nikdar nadoknaditi. Dobra volja je pa pol zdravja. In kje vse so letovali naši delavci? Svet je velik, zato ni bilo prostorskih omejitev. Mogoče je za daljše oziroma bolj razpoložene počitnice predstavljal edino oviro denar. Prenekaterim pa tudi delo doma (gradnja hiše, delo na kmetiji, pomoč sorodnikom in prijateljem). Vsekakor so bili naši delavci z družinami raztreseni po celi Jadranski obali. Veliko jih je bilo zlasti v našem počitniškem domu v Umagu (čeprav je dom »naš«, je bilo notri tudi večje število delavcev iz drugih delovnih organizacij). Tudi notranjost je sprejemala dopustnike — zdraviliški kraji, planine in drugo. Marsikdo je pogledal celo prek meje. Tako si je za nekaj časa napasel pogled po belem svetu. JOŽETU V SPOMIN Sredi poletnih dopustniških dni nas je presunila žalostna vest, da nas je nenadoma in nepričakovano zapustil naš sodelavec Jože Metelko. V Induplati v oddelku konfekcije Mokronog se je zaposlil pred šestimi leti. Tu je delal kot kurjač in transportni delavec. Svojo življenjsko pot je pričel v mali vasici nad Mokronogom pred oseminštiridesetimi leti. V življenju mu ni bilo »posuto z rožami«, saj je že kot otrok moral od doma in si s trdim delom služil kruh. Bil pa je vedno dobre volje in je rad pomagal ljudem. Po končanem kolektivnem dopustu je v obratu praznina. Pridnega sodelavca vsi pogrešamo. Spominjali se ga bomo kot dobrega tovariša in sodelavca. Delavci iz oddelka konfekcije Mokronog ZAHVALA Ob boleči izgubi moje drage mame JOŽEFE ŽAGAR se iskreno zahvaljujem vsem sodelavcem in sodelavkam za izrečeno sožalje, darovano cvetje in denarno pomoč. Vsem še enkrat hvala. Žalujoči sin Jože z družino HALO, KDO JE NA DRUGI STRANI ŽICE! — »Mija, dej m' Unitex!« — »A m’ daš Eksperimentalno?« — »Prosim Mengeš!« — »Mija, 021/72-391!« — »Občino, Mija!« — »Radomlje!« — »Kako to, da ne dobim Kočevja?« Ste uganili, za kaj gre? Takšne in podobne klice posluša naša telefonistka MIJA GORJAN osem ur dnevno. »Mija, dej m’!...« In Mija da. Za enega kliče Kamnik, za drugega Domžale, za tretjega Sarajevo, za četrtega Pulo, pa Reko in tako naprej širom po Sloveniji in Jugoslaviji, včasih tudi v tujino. Na armaturni plošči se pokaže rumena lučka. Mija se oglasi. »In-duplati tukaj.« — »Dober dan. Lahko dobim interno 15?« — »Samo moment.« Klic od zunaj. In potem Mija veže. Če je telefonska številka zasedena, z besedo trenutek, moment pove klicatelju, naj malo počaka, da ga bo zvezala z željeno številko potem, ko bo prosta. In če oseba na tej interni še vedno telefonira z nekom v tovarni, ga Mija prekine z besedo »zunanjo imate,« da lahko zveže z njim klicatelja. Osem ur dnevno tako Mija na vogalu Maloprodaje v sobici, ki je velika nekaj centimetrov več kot 2 x 2 m, sedi za majhno, pravzaprav premajhno telefonsko centralo in veže zunanje klice na razne notranje interne številke ali kliče našim delavcem željene številke širom po državi in celo tujini. Ves delovni dan je torej zaprta v majhen prostor, z ozkim okencem, kjer skorajda nima možnosti stika s sodelavci. Vsakega, ki kdaj prek nje kliče svet izven tovarne, pozna po glasu. Zato meni, da ni nujno, da se pri tem, ko se obrnejo nanjo, tudi predstavijo. Vendar tu ne gre za komunikacijo, kakršno bi si temperamentna Mija želela. To je delo, tako kot je delo tkanje, tipkanje, predenje in drugo. Čeprav je Mija ves čas v stiku z drugimi ljudmi, dejansko tega stika nima. Dve, tri ali celo samo ena beseda, kolikor ji jih namenijo klicatelji, je za opravljanje dela telefonista dejansko dovolj, vendar za celotno človeško psiho to ne zadostuje. Ti glasovi so takšni, kot dobrote za debelim steklom. Vidiš, a dobiti, okusiti jih ne moreš. Zato tudi Mija s svojim delom ni preveč zadovoljna. Ne ustreza njenemu značaju. Seveda ga skuša opravljati čim bolje. Navadila se je na vse — tudi na občasno renčav, grob klic kakšnega sodelavca, ki mu je v trenutni jezi dostopna le telefonistka. Mija pravi, da skuša razumeti ljudi v takšnih primerih. Imajo pač težave v službi ali pa jih pri delu preganjajo še domači problemi. Obenem pa meni, da bi morali sodelavci tudi njo jemati obzirno. Marsikdo pri tem, ko Miji naroči številko, s katero naj ga poveže, dostavi še besedo »nujno«. To pomeni, da se je najbrž zadnji hip spomnil, da mora še neko stvar urediti, pa mu manjka kakšen podatek in zato želi, da takoj dobi zvezo. Mija na armaturni plošči najprej pogleda, ali je katera od sedmih linij prosta. Če ni, potem mora najprej počakati na prosto linijo. Ko se kakšna številka sprosti, začne vrteti številčnico. Če se željena številka takoj oglasi, ni problemov, klicatelj je zadovoljen. Zgodi pa se, da je številka, ki jo išče Mija, zasedena. Potem zavrti številčnico večkrat. Če še nima sreče, se na armaturni plošči pojavljajo utripajoče lučke od tistih, ki kličejo v tovarno, pa od onih, ki želijo klicati ven. Nato Mija streže njim. Medtem mine že 5, 10, 15 minut ali celo dlje, pa prvi klicatelj še ni dobil željene številke. Potem Mija poskusi znova. Zgodi se, da je tudi tokrat številka zasedena. Medtem klicatelj v tovarni Mijo znova pokliče: »Kako to, da še vedno nisem dobil tega pa tega?« Mija mu prijazno odvrne, da je številka nenehno zasedena, da se trudi, kolikor je v njenih močeh (in seveda tudi tehničnih zmožnostih obstoječe centrale). »Roditi mu pa željene številke ne morem,« je pripomnila, »pa čeprav bi včasih raje tudi to storila kot tri dni klicala eno in isto številko.« Nekateri pri tem telefonistko razumejo, da niso sami v tovarni, niti tisti na drugi strani žice ne čaka samo njihovega glasu. Potrpijo, kajti tekom dopoldneva se v glavnem najde prosta linija zanje. Marsikdo pa se pretirano razjezi. »Saj nisem jaz kriva za slabo razvito telefonijo v Jugoslaviji,« pravi Mija, ko ne more razumeti, da ljudje nimajo nobenega potrpljenja. Zlasti težko ■dobi proste številke na Štajerskem, Dolenj- ŠPORTNI TROBOJ LETOS VINDUPLATI Letos bo organizator tradicionalnega športnega troboja med delovnimi organizacijami Dekorativna, Svilanit in Indupiati naša delovna organizacija. Športna manifestacija bo v soboto, 11. oktobra v Indupiati Jarše, s pričetkom ob 8. uri. Vse športne zvrsti, razen streljanja, bodo potekale v ustreznih prostorih Indupiati v Jaršah. Strelci bodo tekmovali na strelišču na Duplici. Na troboj so vabljeni vsi aktivni športniki v tovarni. Radi bi pa videli, da se ga udeležijo tudi ostali delavci in delavke v tovarni. Zaželje-no je, da v čimvečjem številu spodbujajo sodelavce k najboljšim uspehom. Športni navijači, za spremembo navijajte enkrat na domačem terenu! Komisija za šport in rekreacijo skem (Mokronog) in v Zasavju, od celotne Jugoslavije pa v obmorskih mestih — predvsem na Reki, v Pulju in v Šibeniku. »Največ navala na telefone je pred poletno sezono, nadalje ob koncu meseca, dnevno pa je malo manj naporno samo od 6. do 7. ure zjutraj in potem po 13. uri. Vmes je ves čas živo,« pove Mija, ki včasih še na stranišče ne more skočiti, čeprav je že skrajni čas za odhod v »prostor, kamor gre še cesar peš«. Da je telefonska centrala res živahna, z neprestanimi utripajočimi zelenimi, rumenimi in rdečimi signalnimi lučkami, sem se prepričala tudi sama, ko sva se z Mijo pogovarjali kakšne pol ure. Pogovor seveda ni bil tekoč. Nenehni klici so naju neprestano prekinjali, tako da sva morali vedno iskati pogovorno nit. »Želim.../« »Mija, prosim .../« »Avstrijo bi rad .../« »Daj mi...!« V treh letih, kolikor časa opravlja Mija delo telefonistke (sicer je v službi v Indupiati že 22 let), se je navadila na dobre in slabe (teh je več, pravi) strani tega dela. Občasne grobe besede je ne vržejo iz tira. Morda bi se kdaj nestrpni klicatelji lahko zavedali, da v telefonski centrali sedi človek, ne robot. Četudi je tem prostorom v organizacijah združenega dela običajno odmerjen najmanjši, najmanj osvetljen prostor, v katere se ponavadi strpa zlasti slepe invalide, niti ni tako zelo nepomemben. Kajti naša dežela ni tako bogata, da bi imela lahko vsaka pisarna svojo vez Z okoljem izven tovarne, tehnične možnosti pa tudi še niso tako razvite, da bi bilo telefoniranje možno brez telefonskih central. Zato bo še vnaprej prihajalo do občasnih zastojev. Lada Lavrič ZAHVALA Po daljši bolezni naju je v 71. letu starosti zapustila najina draga mama ZORKA FLORJANČIČ iz Trzina, Mengeška 50, upokojenka DO Indupiati od leta 1970. Ob tej priliki se iskreno zahvaljujeva delavkam in delavcem iz Indupiati za podarjeno cvetje, osmrtnico v dnevnem časopisu in spremstvo na njeni zadnji poti na mengeško pokopališče. Milena in Cveto obvestila iz kadrovske službe JULIJ TOZD PROIZVODNJA Prišli : 1. HUBER TATJANA, čiščenje cevk v pripravljalnici, prišla 7. 7. 1986, 2. KLOPČIČ MARJAN, notranji transport v predilnici, prišel 28. 7. 1986, 3. DIMC MARJETKA, tkanje tkanin v tkalnici, prišla 28. 7. 1986, 4. RODE NATALIJA, tkanje tkanin v tkalnici, prišla 28. 7. 1986. Odšli : 1. NOVAK MARJETA, previjanje v predilnici, odšla 20. 6. 1986, 2. MADJAREVIČ DUŠANKA, dvojen j e v predilnici, odšla 22. 7. 1986, 3. JERETINA MARIJA, previjanje, odšla v pokoj 23. 7. 1986, 4. GRILJ ROMAN, priprava vložka, centrifug, in sušenje, odšel 24. 7. 1986, 5. KALIŠNIK FRANC, delavec v oplemenitilnici, odšel 28. 7. 1986, 6. JUDEŽ BLAŽ, vzdrževanje strojev v tkalnici, odšel 31. 7. 1986, 7. NAHTIGAL SILVA, previjanje, odšla 31. 7. 1986. TOZD KONFEKCIJA Prišli : L MIHELČIČ MATJAŽ, delavec v kovinskih konstrukcijah, prišel 1. 7. 1986. Odšli : 1. CERAR GREGOR, delavec v kov. konstruk., odšel 11. 7. 1986, 2. DRAŠČEK BOJAN, ključavničar v kov. konstrulc., odšel 22. 7. 1986, 3. OCEPEK MARTA, šivilja, odšla 31. 7. 1986, 4. MUKAVEC MIMI, šivilja, odšla 31. 7. 1986, 5. METELKO JOŽE, kurjač in transportni delavec v Mokronogu, umrl 25. 7. 1986. DSSS Prišli : L HABINC MOJCA, socialna delavka — pripravnica v kadr. spl. sektorju, prišla L 7. 1986. TOZD RESTAVRACIJA IN POČITNIŠKI DOMOVI Prišli: L CENTA ROBERT, kuhar — pripravnik, prišel 14. 7. 1986. AVGUST TOZD PROIZVODNJA Prišli: L SUŠNIK DEJAN, not. transport v predilnici, prišel L 8. 1986, 2. ŠKRJANEC JANEZ, čiščenje strojev v tkalnici, prišel 1. 8. 1986, 3. PELE MARJAN, ključavničar — pripravnik v vzdrževanju, prišel L 8. 1986, 4. RIBIČ LJUDMILA, prerazporeditev iz tozd Konf. — adj. v opl., prišla 4. 8. 1986, OSEBNI DOHODKI V JUNIJU 1986 Poročilo o osebnih dohodkih vsebuje gibanje OD, dosežene najnižje in najvišje OD, izračun povprečnih OD po TOZD, DSSS in DO za dejansko število opravljenih ur med 160 in 200 urami, ob dejanskem doseganju delovnih rezultatov in dejanski ocenjenosti del in nalog. Prav tako so v poročilu zajeti tudi osebni dohodki pripravnikov in nadomestila OD do 30 dni (metodologija izdelave RAD obrazca). Če prikazanemu številu delavcev dodamo še zaposlene z manj kot 160 in več kot 200 opravljenimi urami ter zaposlene brez obračuna OD (nadomestila nad 30 dni) dobimo skupno število vseh delavcev, ki so prejeli OD oziroma nadomestilo. Razred TOZD Proizv. TOZD Malopr. TOZD Restavr. TOZD Konf. DSSS Skupaj do 55.00 6 1 4 11 55.000— 70.000 93 58 1 152 70.000— 85.000 178 1 3 116 5 303 85.000—100.000 160 15 5 45 26 251 100.000—115.000 52 4 7 22 13 98 115.000—130.000 25 2 1 5 17 50 130.000—145.000 9 2 2 20 33 145.000—160.000 2 1 4 10 17 160.000—175.000 1 2 1 9 13 175.000—190.000 1 1 2 190.000—205.000 1 2 3 205.000—220.000 1 1 nad 220.000 1 1 2 Zaposlenih s 160 do 200 urami 527 25 19 259 106 936 Zaposlenih z manj kot 160 urami 38 1 29 5 73 Zaposlenih z več kot 200 urami 1 2 3 Zaposleni brez obračuna OD 22 2 1 13 3 41 Skupaj št. zaposlenih 588 28 20 303 114 1053 Naj nižji OD 49.598 83.590 52.087 52.867 64.370 49.598 Najvišji OD 194.246 159.160 169.903 221.578 233.800 233.800 Povprečni OD 85.532 102.380 102.535 82.695 124.506 90.009 Vrednost točke je v juniju znašala v brutto vrednosti 0.60 < din. Najnižji OD v vi- šini 49.598 din jel prejel pripravnik s 70 % oceno del in nalog in brez gibljivega dela OD. OSEBNI DOHODKI V JULIJU 1986 Razred D N 8 s si O” TOZD Restavr. Q N c O o en m cn Skupaj HPh Q do 70.000 9 1 9 19 70.000— 85.000 71 2 55 130 85.000—100.000 144 64 1 209 100.000—115.000 136 2 2 74 6 220 115.000—130.000 106 10 5 24 16 161 130.000—145.000 34 7 7 22 11 81 145.000—160.000 22 1 7 17 47 160.000—175.000 9 2 2 10 23 175.000—190.000 3 1 1 3 18 26 190.000—205.000 1 4 8 13 205.000—220.000 1 8 9 220.000—235.000 2 1 3 6 235.000—250.000 1 1 250.000—265.000 1 3 4 nad 265.000 Zaposleni s 160 1 x 2 do 200 urami 536 24 20 266 105 951 Zaposleni z manj kot 160 urami 31 2 2 26 8 69 ZZaposl. z več kot 200 urami 1 1 Zaposleni brez obračuna OD 26 2 1 13 2 44 Skupaj št. zaposlenih 594 28 23 305 115 1065 Najnižji OD 48.756 109.614 66.209 67.326 81.493 48.756 Najvišji OD 253.845 207.994 227.931 271.194 305.536 305.535 Povprečni OD 107.468 136.038 132.582 105.190 163.433 114.295 Vrednost točke je v juliju znašala v brutto vrednosti 0,75 din. Najnižji OD v višini 48.756 din je prejela delavka na počitniškem delu s 70 % oceno del in nalog brez gibljivega dela OD. Izdaja v 1650 izvodih DO INDUPLATI Jarše r. o. Uredniški odbor: Ivica ČESNIK, Lada LAVRIČ, odgovorili urednik, Hilda FRELIH, Gordana GARDAŠEVIČ, Katja KHAM, Vida KOŽELJ, Maks LAVRINC, Marjan MALI, Kristina PUNGERČAR in Franci VELEPEC. Natisnila tiskarna Učnih delavnic v Ljubljani. Konoplan je oproščen plačila prometnega davka z odločbo Sekretariata za hiformacije SRS (421—1/72 od 8. 4. 1974).