List 21
-M a posipu mest sovražnih                           Kar Habsburški preddedovi                              Predniki so Mu sloveli
Slavno Davorske je peti,                                  Si pravično pridobili,                                        Tud, bijoč' pravične boje,
Ter z močjo orožij važnih                               To mogočni njih sinovi                                    Ferdinandu pa ti deli
Tuje zemlje preoteti.                                        So z ljubeznijo ohranili.                                   O mir, venec slave svoje!
AIj deržav vez zvezan s silo                            Če Rudolfovičev dela                                        Vsemogočni Oče mili!
Na kak tanjki visi niti!                                    Bereš, našel boš pravične,                               Ti z modrostjo Ga obdari,
Saj je za svobodo milo                                     Vidil — de minulost vzela                               Ti podaj pomoč Mu v sili,
Vsak pripravljen kri preliti.                            Ni ljubezni nam resnične.                                De mogočno gospodari.
Le prestol, nad kterim mira                            Ferdinand, vnuk Čarov silnih,                    Naj živi še leta mnoge
In ljubezni venec dragi                                     Poln ljubezni nam kraljuje,                             Ferdinand narodam k sreči!
Lesketa, od kodar zvira                                  Ter dobrot nam neštevilnih                             Naj Mu iz podložnih sloge
Vsi deržavi stan res blagi5                              Vedno z milostjo daruje.                                  Moč izvira vedno veči!
Ta prestol je stanoviten                                   Domorodna de Modrica                                     Ako bi pa zadoneti
In na sivi zidan skali,                                      Miljši poje pesmi krasne.                                 Vtegnil bojni rog, in sine
Ta stoji nepredobiten                                        De domača govorica                                          Verne vabil na-se vzeti
Prot sovražnikov navali.                                   V lastnim kraji ti ne vgasne;                         Brambo kralja, domovine:
In med tem slovi prestoli                                 To, Slovenija premila                                      Takrat bi Slovenec tudi
Orel Avstrije dvoglavni;                                   To in dobrote neštevilne                                  Ne kervi mudil preliti,
Kje vladar je milji, bolji?                               So Njegovih rok darila:                               Ne mudil bi s silo, s trudi
Vernost Avstrii bod5 slavni!                            Hvale Mu tedaj obilne!                                    Cara, dom osvoboditi.
,______________________________                                                      A. Pirnat.
Presvitlimu našimu Cesarju
milimu očetu
FERDINANDU PERVIMU. *
*) Sedemnajsti dan tega mesca proti večeru so naš presvitli Cesar s Cesarico, s svojim bratam FrancKorlnam in njegovimi sinovi, brez de bi bili ministram kaj povedali, nanaglama Dunaj zapustili, in tako ne samo Dunaj, ampak vse Avstrijanske dežele v velik strah in žalost pripravili. Za našiga Cesarja kri in življenje! je edini glas zvestih Avstrijanskih pod-ložnikov. Cesar nas ne smejo zapustiti, kaj bi bilo potem z nami?—Dunajčanje so poslali neutegama imenitne gospode za Njimi, Jih prosit, de naj se zopet nazaj vernejo kot mili Oce k Svojim zvestim otrokam, kterim naj, ker spoznajo svoje pregreške, milostljivo prizaneso. — Z žalostjo oznanimo, de do današnjiga dneva presvitli Cesar še niso nazaj na Danaj prišli. — Berž ko smo v Ljubljani žalostno novico zvedili, de so Cesar Dunaj zapustili, so Krajnski deželni stanovi in Ljubljansko mesto v imenu cele dežele milimu Cesarju pismo nepremakljive zvestobe poslali.                       Vredništvo,