ANNALES 8/' 96 strokovno delo UDK 94(100)<450.36t Trst)"1945" OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945 Boris M. COMBAČ dr., znanstveni sodelavec. Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, SI-6000 Koper, Ganbaldijeva 18 dr., coliaboratore scientifico, Centro di ricerche scientifiche della Repubbtsca di SSovenia, Capodistria, 51-6000 Capodistria, Via Garibaldi 18 IZVLEČEK Članek obravnava pred zgodovino dogodkov, ki so pripeljali do druge svetovne vojne in do njenega konca, na primeru Trsta, kjer so se na eni strani križali interesi tam živečega prebivalstva, na drugi pa načrti velesil, ki si z zaključevanjem operacij druge svetovne vojne niso dovolile popuščanja na tem občutljivem segmentu evropske Šahovnice. Veliki dogovori so marsikdaj obšli interese lokalnega prebivalstva, ki si je po desetletjih zatiranja zaželelo svobode in novih nacionalnih razmerij v večnarodnostnem Trstu. Zaradi zaostritev in polarizacij do tega ni prišlo in zgodovinsko porojena dominantna drža enega naroda je spet dominirala nad drugo. Ključne besetjp: druga svetovna vojna, osvoboditev, Trst Parole chiave: seconda guerra mondiale, liberazione, Trieste Potrebno je stopiti le korak nazaj v preteklost, da bi razumeli geostratežko pomembnost Trsta ter njegovega posrednega in neposrednega zaledja. Predvsem v kriznih trenutkih so vse nakopičene težave to mesto pripeljale do paroksizma nacionalistične histerije, ki se je izvajala pretežno v eno smer. Nasprotja, ki so tam tlela zaradi nakopičenih nacionalističnih strasti večinskega naroda, so usodno izbruhnila na dan prav v prelomnih časih obeh velikih konfliktov. Večkrat je ta substrat nacionalistične ksenofobije nastajal kar doma v okolju tržaškega meščanstva, ki je nacionalno idejo o enotnosti vseh Italijanov zamenjalo za dominacijo nad drugo-rodnim someščanstvom. Velikokrat pa so se osnove totalitarizma sem prenašale iz interesnih krogov italijanskega polotoka, k; je za udejanjenje lastnega koloma! izma in kasneje imperializma izbral čas, ko je bil ta proces pri ostalih evropskih velesilah že zaključen. Celotni "Casus Trst" je ustvarila habsburška dinastija, ki je v 18. stoletju definirala svoj vse večji interes za odpiranje na morje in v svet. Posledično je Avstrija v Trstu odkrila svoje okno v univerzum trgovine in svetovne integriranosti in hotela svojo novo eruptivno moč dokazati prav v razvoju tega mesta. Stoletje in več je ta podonavska monarhija z ogromnimi sredstvi gradila in favorizirala mesto, ki je sčasoma postajalo eden večjih centrov Avstrije. Celotni prostor v tem Caput Adriae je postal za razliko od prejšnjih stoletij, ko so tu domi-nirale Benetke, izredno zanimiv in vitalen. Stoletna trenja med kontinentalnimi in obmorskimi silnicami so se nadaljevala tudi v času razcveta nacionalnih držav. Vendar se v Trstu do usodnega leta 1848 ni v odnosih med tam živečim prebivalstvom prav nič spremenilo. Pregrada med podonavsko - balkanskim prostorom in zahodno Evropo je postal prav obravnavani primorski teritorij. Tektonska interesna geostrateška prerivanja od vzhoda proti zahodu in v obratno smer so zajela v svoji dramatičnosti celotno regijo, kjer so bili Slovenci po vseh uradnih statistikah, nedvomno večinsko prebivalstvo. Trst je v 18. in 19. stoletju s svojim neposrednim zaledjem živel v smislu širokega porečja prometnih komunikacij, medsebojne navezanosti, socialne mobilnosti, trgovanja in skupnega življenja ter migracij, ki so se v sodobni zgodovini teh krajev vedno definirali kot merjena "tekma za Trst", To ni bil le pojem za označevanje izoliranega privilegiranega mesta, ampak vseskozi tudi cilj konkurenčnosti velikih sosedov, ki so v novi razporeditvi Evrope videli možnost lastnega uve- 141 ANNALES 8/ 9b Boris M. COMBAČ: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945,141-150 Ijavljanja. Trst je bil v času svojega strmega vzpona živ organizem, ki je živel od svojega neposrednega zaledja, od svojih geostrateških danosti in od velikih državnih subvencij in investicij, ki so sprva prihajale v glavnem iz nemško govorečega sveta in kasneje iz Češke. Ta nerešljivi binom povezanosti in navezanosti mesta na njegovo širše zaledje, za katero je bilo v bistvu ustvarjeno, je bil marsikdaj predmet sporov in bolečih izkušenj, ki so imeli svojo domovinsko pravico prav v nerešenem nacionalnem vprašanju. V tisočletnem sobivanju se je na tem prostoru formirala jasno definirana etnična meja med slovenskim in romanskim prebivalstvom, ki sta naseljevala ta skrajni severovzhodni kot Apeninskega polotoka. Vzhodno od te jasno začrtane in dolgo nedotaknjene meje so se razvijala mesteca, ki so bila kot otoki posejana v povsem slovanskem okolju. Veliko stoletij je ta slika ostala dokaj nespremenjena in prebivalstvo teh krajev je sodoživljalo usodo mnogih drugih evropskih krajev in kraljevin, le da je bil prehod iz Sredozemlja v Podo-navje bistvena značilnost tega prostora. Na pomembnost tega strateškega teritorija opozarjajo tudi dramatične zgodovinske sekvence, ki so si na njem sledile od začetka stoletja pa do današnjih dni: od ekstremnega italijanskega iredentizma 19. stoletja, pa tja do dogodkov prve svetovne vojne in do posledičnega fašizma, raznarodovanja in izseljevanja Slovencev in Hrvatov se je namreč tragično odvijala realnost nekega mesta, ki je svoja bogastva črpalo prav iz zakladnice lastnega kozmopolitizma. Nato so prišli še časi druge svetovne vojne, čas 8. septembra, padca italijanske države in posledične nemške okupacije, partizanske osvoboditve in vzpostavitve jugoslovanske ljudske oblasti. Predvsem zadnje obdobje je zaradi prej nakopičenih problemov postalo čas težkih preizkušenj. Za nekatere je namreč nastopilo obdobje nacionalne in socialne osvoboditve, čas realizacije stoletnih sanj in udejanjenja narodnih in razrednih programov. Za druge, torej za tiste, ki so bili v stoletni zgodovini italijanskega iredentizma vzgojeni v smislu narodnostne mržnje in večvrednosti enega naroda nad drugim in ki niso nikdar prenesli misli o enakopravnosti tam živečih narodov, pa je nastopil čas negotovosti, ki je mnoge pahnil v op-tiranje in za odhod iz dežele. Kasneje je prišel čas diplomatskih dogovorov, definiranja nove državne meje, ustanavljanja nove državne tvorbe in dokončnega statusa quo, ki so ga sankcionirale mednarodne pogodbe in ratificiranje zainteresiranih parlamentov. Osamosvojitev Slovenije ter priznanje sukcesije s strani zahodne sosede so v ta prostor vnesle današnjo podobo, in prepotreben mir, ki ga garantirata Evropska unija in obrambni mehanizmi zahodne Evrope.1 Historične vzroke za te dogodke lahko iščemo v množenju dveh faktorjev, ki sta bistveno vplivala na omenjeno dogajanje, in sicer: naraščajoči nacionalni konflikt in bitka za imperialistično, torej ekonomsko in interesno prevlado v tem delu Evrope. Interventistična politika Italije v prvi vojni je pomenila bistveni zasuk od ustaljenih razmer življenja tukajšnjih ljudi in njihovih interesov in že Angelo Vivante je napovedal, da je utopično razmišljati o tem, da bj slovanstvo izginilo, kolikor bi prišlo do aneksije in da so ekstremistične teorije o obračunavanju med tukajšnjim prebivalstvom le začetek spirale, k< ji ne bo videti nikdar konca.2 In v tem smislu so pomenile vse kasnejše zgodovinske faze - 1) ko je Savojska kraljevina zasedla povsem slovenske in hrvaške dežele, 2) ko je italijanska politika sprejela italijanski nacionalizem in fašizem kot uradno državno ideologijo in zanikala obstoj drugih narodov, 3) ko se je nato še udeležila imperialističnega napada na Grčijo, Albanijo, Jugoslavijo in pristala nazadnje v rokah nacizma, kateremu je bila prej vzor - le enostransko obvezno smer sprejetih odločitev, ki so se navsezadnje morale končati in tudi obrniti proti tistim, ki so jih začeli, in državo zapeljati v fatalen cul de sac. Kljub prvemu in predvsem drugemu t i. eksempla-ričnemu tržaškemu procesu, in dvajsetletni genocidni fašistični politiki so se primorski Slovenci že leta 1941 odzvali obupanemu klicu domovine, ki ga je proglasila Osvobodilna fronta (odslej OFI in šli v boj proti tistim, ki so njihovo fizično eliminacijo vzeli kot osnovni pogoj evropskega novega reda. Politični program Of: se je zavzemal za narodnostno samoodločbo in združitev v eno, svojo nacionalno državo, za načela torej, ki sta jih kot svetovna in splošno veljavna razglasili 14. B. 1941 Atlantska listina (ki je v 3. čl. razglašala pravico vseh narodov, da izberejo obliko vladavine, pod katero želijo živeti, in deklarirala, da bodo suverene pravice kakor tudi pravica samostojnega odločanja vrnjene tistim, k? jim je bilo to odvzeto) in januarja 1942 Deklaracija združenih narodovi Velika večina Slovencev se je namreč po napadu na Jugoslavijo aprila 1941, poznavajoč načrte vseh okupatorjev, zavedala, da jim grozi nacionalno izničenje. Po razkosanju, ki ga je sankcionirala versajska pogodba, se je vse bolj uvaljavljala teorija samoodločbe in načrta ponovne združitve vseh Slovencev v eno državo. To tezo zasledimo tudi v izjavi treh komunističnih partij iz aprila 1934 ter v temeljnih točkah OF, kjer je izpostavljena zahteva, da se izpolni pravica slovenskega naroda do lastne združitve. Tej rdeči niti notranjih in zunanjih dokumentov, ki zahtevajo, da se izpolni pra- 1 Razni avtorji, Zgodovina Slovencev. 2 A. Vivante, Irredentismo adriatico. nuova ed. Firenze 1954, str. 23. S Atlante storico Garzanti, Seconda guerra tnondiale, política degli alleati, str. 507. 142 ANNALES 8/ 9b Boris M COMB AČ: OSVOBODITEV TRSTA MA)A 194S, 141-150 Prizori iz jugoslovanskega Trsta. (NŠK). Momenti della Trieste fugoslava. vica narodov do združevanja v eni državi, lahko prištejemo še poziv CK KPS iz leta 1941 ter deklaracijo Izvršnega odbora OF iz oktobra 1942, ki razglaša, da je slovenska vojska združila narod od Špilja do Trsta in od Velikovca do Kolpe. Z napadom na Jugoslavijo in s proglasitvijo Ljubljanske pokrajine se je med drugim zelo hitro izgubljala zavest o krivični rapalski meji in vse bolj so izginjale namišljene zavore, da je Primorska ločena od matičnega telesa. To so potrjevala tudi dejanja NOB. saj je bila 21. 2. 1943 ustanovljena Primorska operativna cona, dva meseca kasneje {10. 4. 1943) sta bili formirani tudi dve primorski brigadi (Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika) in konec leta (22. 12, 1943) je bil v potrditev prej sprejega poenotenja vse Slovenije ustanovljen IX. korpus. Primorska opozicija ter ilegala, ki so ju po drugem tržaškem procesu proglašali za mrtvo, sta se pridružili splošnemu odporu in tako postali integralni del borbe za slovensko državo. Partizanska oblast, poosebljena v svojem najvišjem izvoljenem organu, v Slovenskem narodnoosvobo- dilnem odboru (odslej SNOS), ki se je v težkih razmerah dvoletne vojne utrdila in dozorela, je 11. 9. 1943 proglasila skupen boj za dokončno in popolno osvoboditev Slovenije, kar je sankcionirala z odlokom o volitvah v krajevne, okrajne in okrožne Narodno - osvobodilne odbore odslej (NOO). Te zelo zanimive zametke ljudske oblasti je podprl tudi Vrhovni plenum OF, ki je pozdravil namen, da se Slovensko Prtmorje priključi k svobodni in združeni Sloveniji. Na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 3. 10. 1943, kjer je bilo prisotnih tudi 28 odposlancev iz Slovenskega Pri-morja, so potrdili sklep o priključitvi. Sosledje deklaracij je dopolnil sklep NOO za Istro o združitvi Istre s Hrvatsko (13. 9. 1943), kar je potrdil ZAVNOH z odlokom 20. 9. 1943. Vse te sklepe je potrdil AVNOj 29. 11. 1943. leta, kar so velesile, ki so tam imele svoje misije, tudi sprejele na znanje.4 V celotni okvir deklaracij in političnih sklepov, ki še niso imeli mednarodne veljave in jih je bilo treba šele izvojevati na pristojnih konferencah velesil, spada tudi ustanovitev Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbo- 143 ANNALES 8/' 96 Boris M. GOMBAČ: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945, 141-150 ra za Slovensko Primorje (odslej PNOO). Ustanovili so ga (odlok SNOS) poleti, avgusta 1944 kot preventivni ukrep pred pričakovanim zavezniškim izkrcanjem v Istri, da bi tam deloval kot posebni oblastni organ, če bi zavezniki po izkrcanju odrezali Primorsko od ostale osvobojene Slovenije. Implikacije tega akta še danes razburjajo fantazijo mnogih zgodovinarjev, ki ne razumejo, da je bilo izkrcanje v Istri v tistem času in v danih okoliščinah utopično. Odlok predsedstva SNOS, ki sta ga podpisala B. Kidrič in J. Vidmar in ki je imel poleg notranjih še zunanjepolitične valence, je torej ustanovil oblastni organ za ozemlje Slovenskega Primerja s Trstom, Koprom, Gorico in slovensko Benečijo ter se je umeščal med okrožji iri predsedstvom SNOS.5 Dne 15. 9. 1944 se je v Velikih Laznah pri Čepo-vanu zbralo 155 odposlancev iz vse Primorske. Izvolili so izvršni odbor, ki mu je predsedoval France Bevk, podpredsednika sta postala Branko Babič in Lavo Čer-melj in tajnik jo2a Vilfan. Novoizvoljeni PNOO je poskrbel za to, da se je v vseh krajih na Primorskem (razen v mestih in vojaških postojankah) razvila mreža NOO. Celotni nacionalni teritorij, ki je bil leta 1920 odtrgan od narodnega telesa, je od 15. 9. 1944 ob vojaški, tako ime! še ljudsko oblast, ki je tu razvila široko administrativno dejavnost z odseki, oddelki, komisijami in referati, ki jih je PNOO razširi! po okrožnih, okrajnih in krajevnih NOO. Ta oblika upravne ureditve med vojno, ofenzivami in diplomatskimi prepričevanji, je posegala na vse resorje od gospodarstva do politike pa tja do tako imenovanih družbenih dejavnosti, kot so zdravstvo, šolstvo, sodstvo, socialno skrbstvo, in oddelke za notranje zadeve, za izgradnjo ljudske oblasti itd6 V pričakovanju razpletov, ki so se pripravljali, je vodstvo SNOS poslalo na Primorsko svojo prvo politično garnituro: B. Kraigherja, L. Šentjurc, V. 'lomšič in druge, da bi pripravili teren za splošno ljudsko vstajo in dokončni obračun z nacisti in fašisti/ Velika primorska mesta Trst, Gorica, Tržič, Koper, Pula, mišljena vedno v smislu izžarevanja romanske kulture na podeželje in na zaledje sploh, so v teh zadnjih letih vojne doživljala svojo globoko identifikacijsko krizo. Mnogi so se še posebno po zlomu fašistične Italije spraševali, kam vse to pelje, in le redki so še naprej z udinjanjem Nemcem služili na račun bede tisočev. Znanilci krize so se v Trstu kazali že od poletja 1944. Mnogi so v podzavesti čutili, da bo vse to povzročeno desetletno gorje zahtevalo obračun in mnogi bi se mu -sicer na različne načine - radi izognili. Če so na eni strani italijanski someščani po propadu Italije 8. 9. 1943 v obrambo italijanstva v Gorici aplaudirali nemškim četam, so mnogi s kolaboracijo do zadnjega diha, kot C. Pagnini in B. Coceani v Trstu, dokazovali, da ni šlo le za golo kolaboracijo, ampak za popolno sprejemanje ideologije nacizma.8 Na lokalni ravni se je leto 1944 iztekalo z ekseku-cijami talcev, z vse večjim terorjem Collottijevega posebnega oddelka italijanske protiteroristične policije, s terorjem gestapa, z uvedbo in funkcioniranjem uničevalnega taborišča Rižarna in s preganjanjem in intemi-ranjem, ki je imelo svojo osnovo v italijanskem segre-gacijskem zakonu iz leta 1938, ki je jezikovno, rasno in politično drugačne obsojal na popolno brezpravje. Veliko teh strani tržaške zgodovine ni bilo napisanih, kot ni bila storjena analiza obnašanja tržaškega meščanstva za ta res tragični segment mestne, zgodovine. Italijansko zgodovinopisje je raje poudarjalo vse drugo, ne pa let endemičnega terorja nad Slovenci, Hrvati, Židi in demokratičnimi Italijani. Mnogi so v Trstu leta 1945 z upanjem zrli na mednarodno prizorišče, kjer sta alter-nirala junaštvo in žrtvovanje mnogih, ki so se borili proti nacizmu in fašizmu, s hladnimi računi diplomacije in njenih načrtov za povojno razdelitev interesnih sfer. Velika Britanija je imela pri odločanju o povojni razdelitvi Evrope, več želja in spominov na politiko divide et impera kot pa efektivnih čet in realne moči, da bi to tudi dosegla, na kar jo je konstantno opozarjala grška avantura. Z druge strani je F. D. Roosvelt sledil svojim idealnim ciljem posnemanja svojega predhodnika T. W. VVilsona in Stalin je bil vedno za kupčijo. Čeprav so se nekateri predikati - leta 1941 predlagane revizije rapalske meje v škodo Italije - vlekli iz stare v novo Jugoslavijo (še posebno po dogovoru Tito-Šubažič), ne moremo trditi, da je bila že povsem pozabljena klavzula iz premirja med zavezniki in Italijo (1943) o tem, da bodo Anglo - Američani osvobodili Kraljevino v njenih prejšnjih, to je predvojnih mejah in da bodo povsod ustanovili Zavezniško vojaško upravo. Odprto je ostajalo tudi vprašanje suverenosti nad ozemlji, ki so pripadali nemškemu Adrialisches Kuestenland od 1943 do konca vojne. O tem, kdaj se je orientacija zaveznikov v smislu revizije "armisticija" spremenila v jugoslovansko korist, je bilo kar dosti napisanega. Dejstvo je, da so se ob srečanju Tito-Aleksander in Tito-Churchill avgusta 1944 v Neaplju ta vprašanja načenjala v vsej svoji dramatičnosti. Kot zadnja izrečena beseda iz teh pogovorov je ostala zapisana Churchillova zahteva, da se bodo Anglo - Američani ob osvoboditvi juijiske krajine posluževali vseh pristanišč in komunikacij dežele, pa čeprav bi 4 T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 194I-194S, 2, str. 28-37, in str. 57-85. Ljubljana, 1991. 5 T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem, 194M 945, 3, str. 322-326, Ljubljana, 1991. 6 M. Gombač, Pokrajinski NOO za Slovensko Primorje iri Trst, Jadranski koledar I99S, str H>9-173. 7 M. Gombač, op. cit, str. 169-173. S M. Gombač, op. cit., str. 169-173. 144 ANNALES 8/ 9b Bofis M GOM8AC: OSVOBODITEV TRSTA MAJA I SMS. 141-ÎS0 jugoslovanske čete 2e prej vkorakale v ta prostor Gre za pogovore, ki so se nadaljevali v Teheranu in na Jalti in kjer je Eden ponudil demarkacijsko črto v zameno za druge usluge. Zelo pomemben je bil tudi sestanek med Titom in Aleksandrom, februarja 1945 v Beogradu, kjer je Tito z vso potrebno toleranco dovolil zaveznikom bodočo uporabo pristanišč in komunikacij proti Avstriji v povsem operativne namene, še več, ponudil jim je tudi povezavo čez postonjska vrata in čez ljubljansko kotlino.9 Zasedba ključnega strateškega prostora v vzhodnih Alpah in seveda tudi Trsta je zaposlovala vojaške in politične stratege na obeh straneh barikade. Kljub nekaterim sprejetim obveznostim so zavezniki na Apeninskem polotoku napredovali zelo počasi, a ne iz kakih posebnih vzrokov, temveč le zato, ker je bila akcija v Italiji povsem podrejena glavni fronti, ki je seveda tekla v Nemčiji. Tam zaveznikom v začetku leta 1945 ni dobro kazalo in posledično je tudi v Padski nižini slo vse dosti počasneje. Ko je A. Eden v jalti predlagal kompromisno varianto o demarkacijski črti, ki naj bi delila julijsko krajino, je naletel tako na Stalinov (njegove armade so v srednji Evropi žele uspeh za uspehom) kot na Rooseveltov molk (odločitve o razmejitvi naj bi se izvajale šele po vojni).1 p V osnovi je spomladi leta 1945 postajalo jasno, da so Britanci počasi izgubljali svoj dominantni vpliv pri urejanju interesnih sfer v zunanjepolitični strategiji zahodnih zaveznikov in da je vse bolj odločujoča postajala ameriška strategija. Na osnovi zaupnih podatkov obveščevalnih služb so bili zavezniki prepričani, da se Hitlerjeva obramba ne bo zrušila naenkrat in da bodo nemške sile svoj odpor koncentrirale prav v vzhodnih Alpah. Zato so v svojem vojaškem planiranju dali prednost ofenzivi v Italiji, ki naj bi se nato nadaljevala z osvojitvijo Avstrije. Iz teh načrtov jasno izhaja, da je bila osvojitev Trsta in njegovih komunikaciji conditio sine qua non vsakega nadaljnjega napredovanja proti severu. Zavezniki so svojo ofenzivo v Italiji začeli 17. 4. 1945 in jo s spremenljivo srečo tudi nadaljevali vse do 27. 4. 1945, ko je Alexander sporočil komandantu 8. zavezniške armade v Italiji, da lahko prodre proti Trstu in ga tudi zasede. Začela pa se je tudi igra sprenevedanj, ki so mejila na povprečno planiranje in dozdevno improvizacijo, predvsem pa na to, da bi se v tekmi za Trst doseglo največ in da bi se krivda za morebitni neuspeh v napredovanj ne mogla naprtiti nikomur. V Alexandrovem ukazu Ciarku je bila kot konči cilj navedena rapalska meja, čeprav je poveljnik sredozemskega sektorja dobro vedel, da se bo težko prebil že do Trsta. Zanimivo je bilo tudi zaporedje dogajanj: 26. 4 je Alexander v Washington sporočil, da bo dal 27. 4. Ciarku ukaz za osvojitev Julijske krajine, kar je tudi storil, ne da bi počakal na odobritev. Washington je potrdil sprejem njegovega ukaza 28. 4. vendar le tako, da se tam niso podrobno opredeljevali, kaj je treba osvojiti in kaj ne. Naglašali so še vedno le tržaško pristanišče in komunikacije proti Avstriji, kar je bila direktiva, ki je prihajala iz State departmenta in ne iz generalštaba. Alexander je ukaz 8. armadi o napredovanju sporočil Titu šele 29. 4. Tito mu je v odgovoru sporočil, da so se stvari od njunega zadnjega srečanja bistveno spremenile in da je z namenom, da osvobodi Jugoslavijo in da prežene Nemce do skrajnih meja domovine, ukazal osvoboditi Istro, Trst, Tržič in Gorico ter ozemlje do Soče in prodreti po njenem toku do Koroške. Vse to je njegova armada že izvajala.'1 V skladu z ukazi, ki sta jih IV. armada in IX. korpus prejela od jugoslovanskega generalštaba, so v dneh konec aprila po obupnih bojih v zaledju Reke in na poti v Trst vodstvo in borci teh enot ta cilj tudi dosegli. Srečanje obeh armad na Soči je minilo v prepričanju enih (Drapšin, fovanovič), da je treba zahodne zaveznike zaustaviti na Soči in jih prepričati, naj gredo proti severu po tej razvodnici, in prepričanju drugih, da morajo po Alexandrovem dnevnem povelju prodreti do Trsta in osvojiti komunikacije, pa čeprav je te kraje že nekaj dni prej osvobodila druga zavezniška armada. Očitno so se stvari odvijale sicer v senci vojaškega vendar bliže političnemu odločanju. Na tem jadranskem sektorju osvobodilne akcije proti nacizmu in italijanskemu fašizmu je zaradi nerazčiščenih pojmov, ki so bili posledica izsiljevanja zahodnih zaveznikov in Stalinovih eskamotaž, prišlo do nenavadnega prekrivanja dveh okupacijiskih con, jugoslovanske in angloameriške. V evropski sliki tega časa bi težko zasledili podobno stanje, saj so se stvari v tem smislu dorekle že dosti prej. Čeprav lahko rečemo, da se je polarizacija ob vprašanju pripadnosti Trsta med Titom in zahodnimi zavezniki zgodila v praznem prostoru diplomatske nedorečenosti, pa vseeno ne moremo mimo Stalina, ki se je očitno temu problemu izognil na zelo pragmatičen način. Kakorkoli že lahko definiramo Alexandrovo početje na tem delu evropske šahovnice definiranja nove Evrope, ne moremo mimo občutka, da je obveljala Edenova demarkacijska črta, ki jo je predlagal v Jalti za julijsko krajino. S takim izidom so se v bistvu zadovoljili vsi veliki. Zahodni zavezniki so prišli v Trst in v grobem niso prekršili svojega dogovora z Italijani o zasedbi julijske krajine. Stalinu pa ni bilo treba ponuditi protivrednosti v srednji Evropi. Potem ko so zavezniki 3. 5. 9 J. Jen. TržaSko vprašanje po drugi svetovni vojni, j jubljarta 1961, str. 70-104. 10 |. len. op.cit.. str. 70-104. '1 C. Va:rirvil, ta questione di Trieste, 1941 - ■ S354. Potitka iiitsrnazionale c contesto iocale, Miiano 1 98fc, str. 189-102. 145 ANNALES 8/' 96 Boris M. COMBAČ: OSVOBOOITÎV TRSTA MAJA 1915, MM 50 1945 še okrepili svojo prisotnost v Trstu in zasedali komunikacije, ki so bite razglašene kot "območja vojnega pomena", se je tudi Tito, ki se je ob vrnitvi z Moskve konec aprila počutil tako gotovega, moral soočiti z dejstvom, da so se v Trstu nakopičile take težave, ki zaradi zapletenosti razmerij in nezanesljivosti partnerjev lahko ogrozijo ne le njegove uspehe na zahodnem sektorju, ampak njegove dosežke v celoti. Začenjalo se je namreč neko novo obdobje, kjer so se načelne gotovosti in dogovori zamenjevali za pragmatične kupčije, pred katerimi ni bil nihče varen. Zadnji dnevi aprila in prvi dnevi maja 1945 so pomenili začetek hitrega konca fašistični in nacistični oblasti in terorju v Trstu in celotnem Slovenskem Pri-morju. jugoslovanska vojska, partizanske enote IX. korpusa in Komanda mesta Trst so po hudih bojih in velikih žrtvah osvobodile Trst in za nekaj dni prehitele anglo-ameriško vključevanje v to bitko. Na Tržaškem so se ob močnem slovenskem ilegalnem partizanskem gibanju, ki je črpalo svojo moč v organizaciji Delavske enotnosti - Unitž operaia, ta je že septembra 1944 štela 7 rajonskih in preko 20 tovarniških odborov, za ilegalni odpor odločile tudi nekatere meščanske stranke, ki so združevale svoje interese v okviru Comitato di liberazione nazionale (odslej CLN). Ta ni posnemal strankarske enotnosti, ki je bila razvidna v centralnem italijanskem Comitato di liberazione alta italia (CLNAI). V tržaškem CLN namreč niso bili zastopani tržaški komunisti, ki so bili od fašizma naprej edina resna opozicija režimu. Oni so kot center odpora in kot najbolj množična antifa-šistična stranka gledali na bodočo kolokacijo Trsta in celotne regije do starih rapalskih mej drugače kot ostale tržaške meščanske stranke. Enotnost in sodelovanje vseh antifašističnih si! v Trstu sta se lomila na nekaterih prejudicih, ki so bili za nekatere povezani s preteklostjo (nesodeiovanje s Slovenci), za druge pa z bodočim razvojem dogodkov (državna pripadnost 1'rsta).12 Zgodovinopisje različnih strani je te dogodke in vpletenost v to izredno zamotano dogajanje interpretiralo na različne načine, ki so bili velikokrat sorazmerni političnemu dogajanju v času, ko so jih raziskovali. Tržaške meščanske stranke spomladi leta 1945 niso pristajale na ponujeno rešitev, da bi Trst in julijska krajina pripadala socialistični Jugoslaviji, in so vztrajale pri tezi, da se mora vse, kar je bilo zajeto v rapalski meji, vrniti v Italijo. V ta namen so uporabljali najširše povezave na vse strani. Če po eni strani ostaja razumljiva povezava teh krogov z zunanjim ministrstvom v Rimu, pa težje razumemo navezave s fašistično RSI iz Saloja. Ob vseh teh stikih, ki so omogočali tudi logistično podrejanje enot finančne straže, policije in kara- binjerjev vodstvu tržaškega meščanskega odpora, ki je v svoje vrste kooptiral še oborožene formacije, ki so jih ustanovili Nemci (Guardia civica, protiteroristične formacije policije itd.), je vodstvo tržaškega meščanstva konec aprila začelo še oborožen odpor proti nemškemu okupatorju.5 3 Slovenska in jugoslovanska vojaška zasedba Trsta sta bili načrtovani že dolgo prej. Temu primerno je OF s svojimi transmisijmi v Trstu ustvarila med slovenskim in italijanskim prebivalstvom široko bazo konsenza, katerega korenine segajo v prva štirideseta leta. Mnogi so k temu gibanju pristopili iz prepričanja, mnogi zaradi brezupnega položaja, mnogi pa zaradi nacionalne brez-izhodnosti, v katerega jih je pahnil režim. Izvršni odbor slovenskih in italijanskih antifašistov ni pomenil le hrbtenice tržaškega odpora, ki je organiziral in vodil vstajo 28. in 29. aprila 1945, ampak je tudi v kasnejših preizkušnjah pomenil tisto demokratično osnovo, na katero je celotno antifašistično gibanje v Trstu vedno lahko računalo v vseh težkih preizkušnjah do leta 1948.14 Delavsko gibanje, na katerem je v bistvu slonela vsa ilegalna borba v letih 1943, 1944 in 1945 in je bilo po prepričanju in tradiciji močno internacionalistično in vedno izredno zavzeto za tržaško avtonomijo, se je z vodstvom italijanske komunistične stranke že zgodaj odločilo za jugoslovansko varianto. Italijanska komunistična stranka, kateri so kasneje marsikaj očitali, je na tem prostoru podedovala povsem falimentarno stanje italijanskih političnih strank. Kot ena izmed redkih je v vsem času fašizma ohranila kontinuiteto opozicijske stranke, ki je za to svojo držo plačala težak davek, najprej fašizmu, kasneje pa še nacizmu. Kot italijanski stranki so ji mnogi očitali genocidno politiko Italije do pol milijona primorskih Slovencev, za kar seveda ni bila nič kriva, madež italijanskega političnega življenja na račun Slovencev in Hrvatov je pa le ostal. Ob vsem tem se je morala ta skoraj edina organizirana politična sila v Trstu, ki je imela svojo kontinuiteto v Togliattijevi komunistični stranki, soočiti z zelo dobro organiziranim slovenskim partizanstvom v Julijski krajini, bodisi na politični bodisi na vojaški ravni. Kljub različnim interpretacijam takrat in tudi danes je pomenil pristanek italijanskih komunistov jugoslovanski opciji sprejemanje objektivnega stanja v mestu in v zaledju. Revolucija je z jugoslovanskim odporom ostala na dosegu možnega in zanjo se je odločilo tržaško delavstvo. Tito je zaradi samostojne poti v osvoboditev in zaradi splošne priljubljenosti njegovega gibanja, ki se je tudi v Trstu, edino soočalo z represivnim nemškim in fašističnim aparatom, uveljavljal svoj vpliv ne le v zaledju Trsta in Gorice, ampak tudi v samih mestih, še posebej v Trstu in Tržiču. 12 B. Godesa, Delovanje odborov Delavske enotnosti v Trstu, Annales 3/93, str. 167-1 /6. 13 3. 3on, La persecuzione antiebraica a Trieste (1938-1954), Udine, 1972, str. 191-212. 14 M. Mikuž, Boji Komunistične partije Jugoslavije za zahodne meje (od 1941 do 1945), Zgodovinski časopis XII, 1953-59, str. 7-49. 146 ANNALES 8/'96 30115 m. gombač: osvoboditev l«ita ma|a 1945~mm.s0 Prizori iz jugoslovanskega Trsta. (NŠK). Momenti deiia Trieste ¡ugoslava. Njegova karizma je bila v neprestanem vzponu in v Primorju so nanj gledali kot na predstražo Stalina in komunizma. Vsi ti momenti so omogočali, da so se partijski kadri globoko usidrali v tržaško politično, gospodarsko in tudi vsakdanje življenje. Protagonizem, h kateremu so bili poklicani široki sloji mestnega prebivalstva, so mnoge opogumljali k dejanjem, h katerim v drugačnih okoliščinah ne bi pristopili. Urbanizirani proletariat se je tako zaradi prevlade upornosti s strani slovenskih kadrov, bodisi zaradi še utripajočih korenin lastne agrarne provenience bodisi zaradi stalnega stika s slovenskim delom someščanstva, na koncu, ko je jugoslovanska vojska že trkala na tržaška vrata, odločil, da bo šel v boj proti tržaški politični oligarhiji, proti Coceanijem in Pgninijem, ki so odločali namesto njih v dolgih desetletjih fašistične strahovlade.15 Na drugi strani so se jugoslovanski kadri po nečloveških izkušnjah štiriletnega partizanstva odločili za razredno in revolucionarno pot v socializem, kar so tudi deklarirali v osvobojenih delih nacionalnega teritorija. Osvoboditev Trsta izpod nacistov in fašističnih kolabo-racionističnih milic je bila seveda večplasten dogodek. V njem so sc prepletale prvine ljudske vstaje, prvine obračuna z osovraženimi fašističnimi hierarhi, prvine nacionalne osvoboditve in prvine nove ljudske oblasti, ki je vse sloje vpletla v skrb za novo družbo, jugoslovanska oz. slovenska oblast je vse te prvine kapi-talizirala sebi v korist in s tem uspela prepričati večino prebivalstva, da je njihova oblast v teh krajih nujno potrebna. Za veliko večino prebivalstva so bili to trenutki radosti in svobode. Osovraženi režim je končno padel in z njim so odšli vsi tisti, ki so Trst upravljali zadnja desetietja. Za nekatere pa so se začele moraste sanje, ki pa vseeno niso trajale predolgo. 12. 0. 194S so jugoslovanske sile zapustile Trst in omogočile tem, ki jim ta uprava ni bila všeč, da se vrnejo na politično prizorišče. V teh štiridesetih dneh jugoslovanske uprave so mnogi odgovarjali za svoja dejanja, mnogim ni bilo prizaneseno in so jim sodila hitra vojaška sodišča, mnogi pa so šli v zapore in internacijo ter tam čakali na odločitev sodišč in preiskovalnih organov. Pri vsem tem 15 M. Verginella, A. Volk. K. Colja, Storia e memoria degli Sloveni del i.itorale, A. Volk, Un» rcaSta multiforme. Omogeneita e disomogeneita nella inemoria degli Sloveni a Trieste, str. 47-12!. 147 ANNALES 8/' 96 Boris M. COMBAC: 05V0B0D1TEVTRSTA MAJA 1 Bori« M. GOMBAC: OSVOBODITEV TRSTA MAJA 1945,141-150 bodilni odbor za Slovensko Primorje in Trst, ki se je pritoževal nad nekontroliranim početjem skrivnih služb m na nepopravljivo škodo, ki da jo s takim početjem povzročajo na naši strani. Po intervenciji višjih oblasti so preiskovalci precejšen del aretiranih kmalu izpustili, mnoge pa so skupaj z ujetimi Nemci odpeljali v zbirna taborišča, kjer je že od prej bila večina aretiranih.1 fojbe so od leta 1943, ko so jih prvič instrumen-talizirali propagandisti fašistične Salojske republike, pa vse do danes stalni argument v protislovenskem repertoarju italijanskih nacionalističnih sil. Ciljna uporaba teh dogodkov zamenjuje dejanske vzroke s posledicami tudi še zdaj, potem ko so eksaktne historične raziskave že dokazale nekonsistentnost takih obtožb. Čas, ki je prihajal, je dokazoval, da osvoboditev Slovenskega Primorja ni bila le ekspanzionistična avantura jugoslovanskih čet in da ni povzročila le obupa in gorja. Velike razredne in nacionalne bitke tržaškega prebivalstva dokazujejo, da so za to odločitvijo o priključitvi Trsta, Gorice in drugih primorskih mest Jugoslaviji stale velike množice mestnega prebivalstva obeh narodnosti. Če bi bilo merilo pripadnosti nekega kraja ali neke dežele v množičnosti pristanka novi oblasti v plebiscitu, potem pomeni izogibanje le-temu beg od realnih tokov demokracije. Za tisti čas je bilo značilno, da so se plebiscitu izogibali zavezniki in njim podrejene italijanske nacionalistične sile, saj je bila množičnost na jugoslovanski strani. Marsikdaj je vreščeča propaganda zamegljevala dejansko stanje in obe poltiki, tako proju-goslovanska kot proitalijanska sta šli vsakasebi. Mesto je deli! nevidni zid sovraštva, ki ga je pol stoletja prej vcepil italijanski nacionalizem. ZVU je ta nasprotja le podpihovala in za temi pobudami je ostajala le požgana zemlja. Nekateri so kasneje teh štirideset dni demoni-zirali do take mere, da je zgledalo kot da bi trajali pol stoletja. V zgodovinopisju in v indoktrinaciji javnega mnenja je torej prihajalo do čisto shizofrene zamenjave krivcev in žrtve, do transpozicije vzrokov in posledic. Historična amnezija je zajemala vse širše kroge intelektualnih elit, ki so z demonizacijo dogodkov iz leta 1945 vsa povojna desetletja zakrivali lastno nesposobnost pri vodenju mesta. Netenje sovraštva je postalo leitmotiv njihovega vsakdana. Če je bil kdo kriv za karkoli v Trstu in Gorici, so to bili Slovenci. Ne da bi vlekli vzporednice daleč nazaj, se lahko zamislimo nad dvema prizoroma, ki karakterizirata tisti čas. Podoba ljudskih množic s slovenskimi trobojnicami in rdečimi zastavami sredi Velikega trga se megleno meša s skupino navdušenih Italijanov ob novozelandskem tanku. Postavlja se vprašanje, ali ima lahko eno mesto dve resnici in dve. zgodovini, dve interpretaciji polpreteklega časa, in če je to zdravo za medčloveške odnose v mestu samem. Odgovor je skrit v pogumu, ki ga ima vsaka stran pri odkrivanju skritih kotičkov lastne preteklosti Ker svet drvi z veliko naglico v integracije in združevanja in mendra pred sabo vse, kar se mu zoperstavlja, bi lahko apelirali na zrelost določenih elit, ki naj odgovorno pogledajo v to preteklost, ki še bremeni odnose ob sio-vensko-italijanski meji. Kdor razmišlja drugače, neti ogenj in vihar, ki ne prinašata ničesar dobrega ne eni ne drugi strani. RIASSUNTO L'articolo prende in esame gíi antefaiti che portarono alio scoppio deüa seconda guerra mondiale e alla sua conclusione sfociata nelia questione di Trieste, dove si íncrociavano da una parte gli interessi della popolazione locale e dall'altra i piani delie grandi poten ze, che alia conclusione delle operazioni militari non potevano permetlersi dei cedimenti in queslo delicato set lo re dello scacchiere europeo. Negli ultimi duecenfo anni, le condizioni storiche hanno accavallato in questo golfo dell'Alto Adriático tanti di quegli eventi, che ancora oggi, a tanto tempo di distanza, facciamo fatica a inserirli in un chiara visione storica. Dopo 600 anni di dominazione asburgica, qui si sono susseguite, in meno di WO anni, ¡'Italia, la Cermania, la Jugoslavia, un'amministrazione militare alicata e di nuovo l'ttalia. Tutto ció ha lasciato delle tracce sul caraltere di questa città, benché si a ormai passato mezzo secolo dagli avvenimenti che hanno caratterizzato la fine del secondo conflitio mondiale. Nel 1945, con la liberazione di Trieste da parte delle unilà dell'esercito partigiano jugoslavo, si avveró per molti quel sogno celato nei decenni del terrore nazionalista e fascista. Molte cose si potrebbero dire di quei giorni, ma il contributo esamina soprattutlo la liberazione délia città dall'occupazione tedesca, sono indícate le víttime cadute nell'impresa e !a disponibilité política, che scaturiva dai preparativi per la liberazione del la città. Vengono esaminati in générale alcuni aspetti de/la política internazionale, dei retroscena del mercanteggiamento delle grandi potenze, della pragmatismo dei protagonisti e delle asimmetrie non di principio che venlvano disegnate sulle carte geografiche, lonfáne dalle giuste aspirazioni di molti, la maggíor parte della popolazione della Venezia Giulia. 14 N. Troha, Aretacije Razgledi, op. cit.. 150