Osnovni nauki iz fi^iKo in kemije za ljudske in meščanske šole. V treh oddelkih. Na podlagi učnih načrtov za osmorazredne ljudske šole na Kranjskem od dne 25. septembra 1886. 1. spisal Andrej Senekovič c. kr. gimn. ravnatelj. I. del. V berilo je vtisnenih 52 slik. Cena vezani knjigi 60 kr. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1892. Kazalo. A. Fizika. I. Občna svojstva teles. Stran Stran § 1. Prostornost..... 1 § 6. Razteznost in stisljivost . 4 § 2. Neprodirnost..... 1 § 7. Vztrajnost ......5 § 3. Mehanična deljivost . . 2 § 8. Težnost .....6 § 4. Trdna, kapljivo tekoča in § 9. Teža . ......7 raztezno tekoča telesa . 3 § 10. Specifična teža in gostota 8 § 5. Luknjičavost..... 4 § 11. Težišče .....9 II. Molekularne sile, njih delovanje in učinki. 12. Molekularne sile 10 § 17. Vpojnost .... . . 14 13. Skupnost trdnih teles . 11 § 18. Raztop..... . . 15 14 Trdnost..... § 19. Mešanje .... . . 16 15. Sprijemnost..... 13 § 20. Kristalizovanje . . 16 16. Lasovitost ali kapilarnost 14 III. Iz nau § 21. Toplota. Temperatura . . 17 § 22. Podelitev toplote ... 18 § 23. Toplinomer ali termometer 18 § 24. Zivosreberni termometer . 19 § 25. Raztezanje teles po toploti 20 § 26. Kako se razteza voda po toploti......21 § 27. Kako se toplota v telesih širi. Dobri in slabi prevodniki toplote ... 22 o toploti. § 28. Morski toki nastali po toploti.......25 § 29. Vetrovi......26 § 30. Taljenje......27 § 31. Strjenje......28 § 32. Hlapenje ...... 29 § 33. Vrenje.......31 § 34. Zgoščevanje hlapov in par.......33 § 35. Prekapanje. Razhlapanje . 34 IV. Iz nauka o magnetizmu. g 36. Magnetna telesa ... 35 § 37. Magnetni poli in njih vzajemno delovanje ... 36 § 38. Magnetenje po razdelbi . 37 § 39. Magnetenje jeklenih palic 38 V. Elektrika vzbujena s trenjem. (Torna elektrika.) t. Osnovne električne prikazni. § 40. § 41. § 42. § 43. § 44. § 45. § 46. § 47. Električne prikazni sploh Elektrizovanje po podelitvi Dobri in slabi elektrovodi Pozitivna in negativna elektrika..... Elektroskop..... Elektrika se razprostira le na površji električnih teles Električna gostota. Razdelitev elektrike na površji električnih teles . . . Elektrizovanje po razdelbi 39 40 41 42 43 44 44 45 2. Orodja in priprave za vzbujanje in nabiranje elektrike. § 48. Električni kolovrat . . 47 § 49. Poskusi z električnim kolovratom .....49 § 50. Eranklinova plošča. Lej- denska steklenica . . 51 3. Električne prikazni v ozračji. § 51. Blisk in grom § 52. Strelovod . . 53 54 VI. 0 kapljivo tekočih telesih. 53. Kakšno obliko ima gladina § 56. Vzgon..... . 57 mirujoče kapljevine . . 55 § 57. Tlak na stene . . . 58 54. Kako razvajajo kapljevine § 58. Občujoče posode . 58 nanje delujoči tlak . . 55 § 59. Arhimedov zakon . . 59 55. Tlak na dno..... 57 § 60. Plavanje .... 60 VIL 0 raztezno tekočih telesih. § 61. Značilna svojstva raztezno j § 63. Barometer ali tlakomer . 63 tekočih teles . . . . 61 1 § 64. Uporaba barometrov . . 66 § 62. Zračni tlak.....62 j § 65. Natega.......67 VIII, Iz nauka o zvoku. § 66. Kaj je zvok in kako nastane 68 | § 67. Kako se zvok širi ... 69 IX. Iz nauka o svetlobi. Stran g 68. Svetloba Svetla telesa . 71 g (i9. Kako se svetloba širi. Hitrost svetlobe .... 71 § 70. Senca.......72 Stran § 71. Svetlost razsvetljenih teles 73 § 72. Zakoni, po katerih se svetloba odbija .... 74 g 73. Ravno zrcalo .... 75 I i. Kemija § 74. Kemijske prikazni . . 78 § 81. Ogljikov okis .... 86 g 75. Kisik..... . 79 § 82. Ogljikov dvokis. Ogljikova g 76. Vodik...... . 81 kislina...... 86 g 77. Voda...... . 82 § 83. Vapno....... 87 g 78. Dušik...... . 83 § 84. Malta ali mort .... 88 g 79. Zrak...... . 84 § 85. Žveplo....... 89 g 80. Ogljik...... . 84 § 86. Fosfor..... 89 A. Fizika. I. Občna svojstva teles. § 1. Prostornost. Po svojih čutih (otipu, vidu, sluhu, vonji in okusu) do-znavamo, da je razen nas v brezkončnem prostoru brezštevilno rečij, ki so ali druga poleg druge, ali druga nad drugo, ali druga za drugo, ki zavzemajo prostor in se razprostirajo na dolžino, širino in višino. Vse reči, ki zavzemajo kak prostor, imenujemo telesa (Korper). Kolikost prostora, v katerem se telo razprostira, zove se njega prostornina, telesnina ali telesna vsebina (Volumen, Raum- oder Korperinhalt). Meje telesa so ploskve in način, kako se telo razprostira v prostoru, kako ga ploskve omejujejo, določuje njegovo obliko (Gestcilt, Figur). To, kar izpolnjuje prostor, v katerem so telesa, imenujemo tvarino (Stoff, Materie); množino tvarine kakega telesa pa njegovo maso (Masse). Miza, klop, stena, svinčnik so telesa. Imenuj še druga telesa! Kako meriš njih dolžino, širino in višino? § 2. Neprodirnost. Poskusi: a) Na 6no mesto mize, kjer leži knjiga, ne moreš položiti ne roke, ne kake druge reči, dokler knjige ne odstraniš. — b) Deneš li v kupico, katero si z vodo do vrha Senekovič, Fizika in kemija. 1 napolnil, kamen ali kako drugo reč, razlije se nekoliko vode čez rob. — c) Vzemi steklenico (slika 1.), zamaši jej grlo s pluto in vtakni skozi to livnik prav trdno. Ako v livnik naliješ vode, ostane v njem, a ne teče v steklenico. Steklenica se napolni z vodo le takrat, ako more zrak oditi skozi zamašek. Vsako telo in torej tudi vsaka tvarina izpolnjuje prostor, v katerem je, tako da istočasno na istem prostoru druga tvarina ne more biti; vsaka tvarina je torej neprodirna (undurch-dringlich) ali njej pripada svojstvo neprodirnosti (Undurch-dringlichkeit). Ako vtakneš gobo v vodo, odhajajo iz nje mehurčki; odkod in zakaj ? Ako s pestjo udariš po vodi in te zaboli, ali si se prepričal o neprodirnosti vode? § 3. Mehanična deljivost. S tem, da tolčeš, piliš, žagaš, drgneš, v obče deluješ na telesa s kakim orodjem, moreš vsako telo razdeliti na več istovrstnih delov, koje moreš na isti način zopet deliti na manjše dele. Kamen moreš zdrobiti na zelo drobne kosce in te v mlinu semleti v prah, droben kakor najboljša moka; vodo moreš razpršiti v tako majhne delce, da jih s svojim očesom niti videti ne moreš. Vsako telo je torej deljivo, ali ono ima svojstvo delji-vosti (Theilbarkeit). Taka deljivost mora vendar imeti tudi svoje meje, kajti misliti si moramo, da postanejo delci, koje dobimo, nadaljujoči tako delitev, konečno tako majhni in neznatni, da jih z mehaničnimi sredstvi ne moremo dalje deliti in da jih s svojimi čuti tudi zaznavati ne moremo. Take najmanjše dele teles imenujemo molekule (Molekule); telesa pa so potem skupine takih molekulov. V veliki meri deljiva telesa so vsa barvila, duhteče tvarine in drage kovine. Gram mošaka polni nam več let izbo s svojo vonjavo, čeravno jo dan za dnevom prevetrujemo. — Od platina moremo vleči tako tanke žice, da doseže vrvica spletena iz sto takih žic le debelino pavolnate niti. § 4. Trdna, kapljivo tekoča in raztezno tekoča telesa. Raznovrstna telesa se ne dajo jodnako lahko deliti. Hočemo li deliti navadni kamen, leseno palico ali raztrgati kako nit, trebamo v to večjega ali manjšega napora; v vodi gibljemo prav lahko prst ali celo roko; še laže pa se gibljemo v zraku, katerega navadno niti ne čutimo. Iz tega sledi, da so molekuli različnih teles različno med seboj zvezani. Pri nekaterih telesih so v tako tesni in trdni zvezi, da ima telo svojo posebno obliko ter da je treba precejšnjega napora, da jih ločimo ali razdružimo. Taka telesa, n. pr. les, železo, kamen i. t. d., imenujemo trdna telesa (feste Korper). Pri drugih telesih je zveza med posameznimi molekuli zel6 rahla, n. pr. pri vodi, mleku, vinu i. t. d., tako, da ta telesa niti nimajo svoje oblike, da jih treba vsled tega hraniti v posodah. V majhnih množinah tvorijo taka telesa male krogljice, kapljice imenovane. Taka telesa imenujemo kaplje vi ne ali kapljivo tekoča telesa (tropfbar fliissiye Korper). Pri tretji vrsti teles pa prave zveze med molekuli niti ne najdemo, n. pr. pri zraku, svetilnem plinu i. dr.; molekuli takih teles teže so vedno bolj in bolj oddaljiti. Taka telesa nimajo svoje oblike, shranjevati jih moremo le v zaprtih posodah; imenujemo jih plinasta ali raztezno tekoča telesa (gas-formige oder ausdehnsam fliissige Korper). Način, kako se medsebojno vežejo posamezni molekuli jednega in istega telesa, imenujemo njega skupnost (Aggre-gationszustand). Imenuj več trdnih, kapljivo tekočih in raztezno tekočih teles ! Nekatera telesa, n. pr. voda, svinec, železo, žveplo i. t. d., morejo biti po vrsti trdna, kapljivo tekoča in raztezno tekoča. § 5. Luknjičavost. Na kruhu, siru, gobi i. dr. opazujemo s prostim očesom veliko število večjih ali manjših luknjic, v katerih je zrak, voda ali kako drugo telo. — Ako stoji kozarec vode delj časa na gor-kem, nabere se na steklu veliko število majhnih zračnih mehurčkov. Med posameznimi molekuli je moral torej biti prostor za ta zrak. Kakor se prepričamo pri teh telesih, misliti si moramo, da se tudi molekuli vseh drugih teles ne dotikajo po polnem od vseh stranij, ampak da puščajo med seboj večji ali manjši prostor, luknjice (Poren). Telesa so torej luknjičava (poro.s). Luknjice nekaterih teles so tako majhne, da ne more niti zrak skozi nje; da so tudi taka telesa luknjičava, sklepamo iz tega, ker se raztezajo in krčijo. Prostornina jednega in istega telesa ni neizpremenljiva. Sploh moremo telesom njih prostornino zmanjšati z vsakim dosti jakim pritiskom. Poskusi: a) Vzemi močno stekleno, na jednem konci privarjeno cev (slika 2.); potem bat, kateri se da neprodušno § 6. Razteznost in stisljivost. Slilca 2. Sliha 3. po cevi premikati. Ako ta bat porivaš v cev, spraviš ga prav globoko, vender ne do dna. Ko pa nehaš pritiskati , raztegne se zrak pod batom ter ga porine nazaj. Poskus kaže, da je zrak v cevi zelo stisljiv in tudi raztezen. — b) Vzemi kovinsko kroglo in obroč tako prirejen, da gre krogla ravno skozi obroč (slika 3.). Ako kroglo obesiš nekoliko časa v plamen vinskega cveta, poveča se njena prostornina, kar spoznaš na tem, da krogla ne gre več skozi obroč. Ko se krogla zopet ohladi, pade skozi obroč. — c.) Stekleno posodo napolni do vrha z vodo, potem jo dobro zamaši; v zamašek vtakni na obeh koncih odprto stekleno cev. Ako postaviš tako pripravljeno posodo k ognju ali jo sploh greješ, vstaja voda v stekleni cevi; pri ohla-jenji pa zopet pada. — d) Dobro zavezan mehur razpoči na gorkem prostoru, ker se zrak v njem razteza. Telesom se prostornina poveča ali telesa se raztegnejo, ako jih segrejemo; prostornina pa se njim zmanjša ali ona se skrčijo, ako jih ohladimo. § 7. Vztrajnost. Poskusi: a) Na steklenico s precej širokim grlom postavi mali obroč po konci; na obroč pa denar, da leži ravno nad grlom. Ako udariš obroč naglo v stran, pade denar v steklenico. — b) Postavi na mizo skledo polno vode. Ako skledo naglo nekoliko naprej potegneš, teče voda začetkom nazaj; ko pa gibanje ustaviš, steče nekoliko vode naprej čez skledo. — c) Ako zavrtiš na gladkih tleh vrtalko, vrti se prav dolgo časa. Hoteč jo ustaviti, čutiš poseben upor. — Iz teh poskusov sledi: Vsako telo hoče vztrajati v stanji, v katerem se nahaja; ako je mirno, lioče ostati mirno, in da se začne gibati, treba je posebnega zunanjega uzroka; ako se giblje, hoče sevjedno mer gibati; da se ustavi, treba isto tako zunanjega uzroka. Svojstvo teles, da vztrajajo v stanji, v katerem so, imenujemo vztrajnost (Beharrungsvermogen). Vsak uzrok, kateri more premagati vztrajnost, imenujemo silo (Kraft); ona sila, katera izpreminja stanje miru v stanje gibanja, zove se gibajoča sila (bewegende Kraft); ona sila pa, katera ustavlja gibanje, uporna sila (Widerstandskraft). Vztrajnost je svojstvo vsakega telesa in vsakega njegovega molekula. Vztrajnost 6nih teles, katera imajo več tvarine, mora biti torej večja. Prav težka vrtalka se ne ustavi tako liitro, kakor lahka. — Težkega kolesa ni m6či v teku ustaviti. — Na vozu stoječ človek pade nazaj, ako se voz naglo naprej pomakne; naprej pa pade človek, ako voz v teku liitro obstoji. — Jezdec pade s konja, ako ta naglo v stran skoči. — Povej še druge primere, v katerih opazuješ vztrajnost teles! § 8. Težnost. Poskusi: a) Položi velik kamen na tanko, na koncih podprto deščico. Kamen stare deščico in pade na zemljo. — i j Na niti viseč kamen napenja nit, in če je tanka, pretrgajo ter pade na zemljo. — c) Na nit obesi kamen, da je napeta; poleg niti spusti iz roke drug kamen, da pade na zemljo. Kamen pada vsakikrat vzporedno z nitjo. — Poskusi torej kažejo: Vsako samo sebi prepuščeno telo pada proti zemlji. Vsled zakona vztrajnosti imamo iskati uzroka tem prikaznim zunaj teles, in sicer ondi, kamor se vsa telesa gibljejo. Ta uzrok ali to silo imenujemo težnost (Schwerkraft); telesa pa so tež na (schwer). Težnost ni druzega nego sila, s katero vleče zemlja vsa telesa nase. Ker padajo vsa telesa proti zemeljskemu središču, mislimo si sedež težnosti tudi tam. Mer prosto padajočega telesa imenujemo vertikalno ali navpično (vertical, lothrecht). Dajo vsaki pot najdemo, služi nam svinčnica (Dleilotli), t. j.valjast in spodaj poostren kos svinca, ali drugo težke kovine, viseč na močni, vender bolj tanki niti. S pomočjo svinčnice moremo vsakovrstne predmete, kakor stebre, stene i. t. d., staviti vertikalno. (Kako se mora to vršiti?) Poskus: Ako obesimo svinčnico nad mirno stoječo vodo v veliki posodi, in ako položimo jedno kateto pravokotnega trikotnika vzporedno z nitjo, prepričali se bodemo, da stoji nit na površji vode pravokotno. Vsako ravnino, na kateri stoji vertikalna prema pravokotno, imenujemo vodoravno ali horizontalno (wasserrecht oder horizontal). Da se prepričamo, stoji li kak predmet vodoravno ali ne, služi nam grebljica (Schrottuuige) (slika 4.). Grebljica je jednakokrak trikotnik abc; osnovniea ab je razpolovljena v d, pri vrhu c pa je obešena svinč-nica cl. Od vrha do razpolovišea d vrezana je na lesu črta. Ako postavimo . grebljico n. pr. na mizo in ako pade nit v zarezo, trikotnikova višina je potem vertikalna, osnovniea torej horizontalna. Kako moreš z grebljico predmete, n. pr. mize, klopi i. t, d., staviti horizontalno? — Na katero stran zareze visela hode nit, ako stoji miza pošev in je desna stran višja nego leva? Poskus: Ako spustiš z iste višine košček papirja in kovan denar istodobno, ne dospeta oba istodobno do tal; papir potrebuje več časa, da dospe na zemljo. Ako ponoviš isti poskus v stekleni cevi, iz katere je odstranjen ves zrak, padajo papir in denar, in sploh vsa telesa, z jednako hitrostjo. V zraku padajoča telesa ovira v padanji zračni upor. Telo imajoče malo tvarine ne more zraka tako lahko odstranjevat1 kakor telo imajoče veliko tvarine. Poskus: Raztolči kamen ali kako drugo telo v male kose ter jih spuščaj z roke na zemljo — vsi padajo na zemljo. Težnost deluje na vsako naj manj še delce teles, t o r e j tudi na molekule. § 9. Teža. Kamen na niti viseč jo napenja, na roki ležeč jo tlači k zemlji. Sploh tlači vsled težnosti vsako telo podlago, na kateri leži. Tlak na podlago je manjši, ako stoji podlaga pošev. Tlak podloženega telesa na horizontalno podlago ali teg obešenega telesa v vertikalni mer1 imenujemo njega absolutno ali nasebno težo (ab-solutes Gewicht). Ako priložiš h kamenu v roki še drugega, tlak na roko postane večji — teža teles zavisi torej od njih mase, tako, da ima tem večjo težo, čim večja je njegova masa. Slika 4. Da moremo težo različnih teles medsebojno primerjati, moramo jemati težo jednega telesa, katero je sploh poljubno, za jednoto teže. Taka jednota teže je teža kubičnega centimetra vode (pri temperaturi 4° C); imenujemo jo gram. Ako povemo, teža telesa A je jednaka 25 gramom, ima ta izrek to zmisel, da je tlak telesa A tolik, kolik je tlak 25 cm 3 čiste vode (pri 4° C). Orodja, s katerimi določujemo težo teles glede določene jednote, imenujemo tehtnice. Težo teles določevati pravi se telesa tehtati. Da postane tehtanje priročnejše, ne jemljemo vode, ampak telesa od kovin, uteži (Getcichte) imenovane, katerih teža je glede vode natančno določena. Kakor pri merjenji dolžin, ploskev in prostornin, tudi nimamo za tehtanje samo jedne jednote, ampak več, n. pr. dekagrame, kilograme i. t. d. — Koliko gramov ima kilogram, decigram i. t. d. ? Ponavljaj to, kar si se učil 0 utežeh v računstvu! § 10. Specifična teža in gostota. Tehtaje kocki od železa in srebra, katerih vsaka stran je jednaka centimetru, najdemo težo železne kocke jednako 7 • 8 g; težo sreberne kocke jednako 10'5 g. Prostorno-jednaka telesa nimajo jednake teže, ampak vsako ima svojo posebno težo. Težo kakega telesa, katerega prostornina je jednaka jednoti, imenujemo njegovo specifično ali primerno težo. Za jednoto prostornine jemljemo 1 cm3 ali 1 dm:i\ specifična teža je dana potem v gramih, oziroma v kilogramih. Specifična teža železa je 7 18, specf. teža srebra 10 • 5. Recimo, da ima neka železna palica prostornino 5 cm'1, potem tehta ta palica tolikokrat 7 • 8 g, kolikor kubičnih centimetrov znaša njena prostornina, t. j. 5 X 7 ' 8 = 39 "0 g. Iz tega sledi: Absolutna teža je jednaka prostornini m n o -ženi s specifično težo. Absolutno težo dobimo v gramih, oziroma v kilogramih, ako je prostornina dana v kubičnih centimetrih, oziroma deci-metrih. Kolika je absolutna teža svinca, čegar prostornina je 8 cm3, specifična teža 114? 1 cm3 vode tehta 1 g, 1 cm3 srebra 10 5 g; — torej je 1 cm3 srebra 10'5krat težji od 1 cm3 vode; sploh mora biti vsako sreberno telo 10'5krat težje, nego voda, katera ima s srebrom jednako prostornino. V vsakem kubičnem centimetru srebra mora torej biti 10'5krat več molekulov, kakor v kubičnem centimetru vode, kajti telo ima tem večjo težo, čem več ima mase; toraj morajo biti posamezni molekuli v srebru 10 5-krat bliže drug drugemu, ali gostejši kakor v vodi. Število, katero pove, kolikokrat je kako telo težje, nogo istotoliko telo vode (pri -j- C), imenujemo gostoto tega telesa. § 11. Težišče. Vzemi leseno desko ter jo skušaj na priostren in na mizi utrjen kvišku stoječ žebelj tako posaditi, da ne pade. Na prvi hip se ti ne posreči, s časom moreš vender najti na deski točko, v kateri jo moreš tako podpreti, da ti ne samo ne pade, ampak ostane horizontalna. V vsakem telesu moremo najti točko, da ostane telo, ako ga v tej točki podpremo, mirno in horizontalno; to točko imenujemo težišče (Schtcerpunkt). V tej točki moremo si misliti združeno maso vsega telesa. Vsaka skozi težišče potegnena prema črta je tež i šili ca (Schiverlinie); težišnica, katera je ob jednem vertikalna, pa črta namerni ca (Richtungslinie), ker kaže mer prosto padajočega telesa. Ako si težišče kakega telesa zaznamiš in telo potem obesiš na nit, prepričaš se lahko z ravnilom, da leži težišče v meri napete niti. Iz tega pa sledi, kako moremo težišče kakega telesa prav lahko najti. Vzemimo, da imamo najti težišče štirioglate deske (slika 5.). Ako obesimo desko v točki A na Slika 5. nit AC, leži težišče v premi AB. Ako obesimo potem desko v točki D na nit CD, leži težišče v premi DE; težišče S mora biti toraj presečišče prem AB in DE. Na drug način najdeš lahko težišče tudi s tein, da dotično telo na robu vodoravnega ravnila toliko sem ter tja premikaš, dokler ostane mirno in ne pade. Ako si zaznamiš premo, v kateri se dotika telo ravnila, leži težišče v tej premi. Da določiš ležo težišča natančno, treba je telo v drugi meri zopet tako na ravnilo položiti, da ne pade. >S tem najdeš drugo težišnico; presečišče obeh je težišče. Ta način določevanja težišča je pripraven bolj za ploščnata telesa. II. Molekularne sile, njih delovanje in učinki. § 12. Molekularne sile. Kakor smo se že v § 3. in 4. učili, treba nam je sploh večjega ali manjšega napora, če hočemo zvezo posameznih mo-lekulov kakega telesa pretrgati. Isto tako čutimo nek upor, ako skušamo kako telo stisniti ali spraviti na manjšo prostornino. Med posameznimi molekuli delovati morajo toraj sile, katere vežejo molekule v medsebojni leži in se upirajo vsacemu pre-inačenju medsebojne razdalje molekulov. Te sile so zvezne sile ali zveznost (Cohasion); ker delujejo le med molekuli, zovejo se tudi molekularne sile (Molecularkrafte), in sicer so dvojne: a) privlačne, katere molekulom branijo se oddaljevati in katere vzbujamo, ako hočemo telo pretrgati; b) o d -bijalne, katere molekule odbijajo, ako jih stiskamo. Oboje delujejo le v neskončno majhno daljavo, kajti če si kako telo pretrgal in potem posamezne dele še tako natančno pritisnil drugega k drugemu, vender se nikoli ne poprimejo tako trdno, kakor so bili poprej. Toplota zmanjšuje privlačne a povekšuje odbijalne sile, kar razvidimo iz tega, da se telesa v toploti raztezajo, v mrazu pa krčijo. Pri trdnih telesih nadvladujejo privlačne, pri raztezno tekočih pa odbijalne sile; pri kapljevinah so v notranjem delu privlačne sile le za nekoliko jačje od odbijalnih, na površji pa nadvladujejo že odbijalne. § 13. Skupnost trdnih teles. Nekatera trdna telesa moremo mehanično precej lahko deliti ali njim dajati drugo obliko, druga bolj težko. Trda (hart) telesa so 6na, katera se izdatno upirajo, ko jim hočemo delke odtrgati; — nasprotno so mehka (weich). Oba pojma sta le primerna, kajti govorimo n. pr. o trdem in mehkem lesu, kruhu, železu i. t. d. Izmed dveh tvarin je ona trša, s katero moremo drugo rezati ali praskati. Jedno in isto telo more biti trdo ali pa mehko. Trdota zavisi od marsikaterih okolščin. V toploti se tvarine sploh mehčajo, v mrazu pa trdijo; tudi način ohlajevanja vpliva na trdoto. Steklo in jeklo postaneta z naglim ohlajenjem zelo trda; baker in med pa mehka. Kovine čiste so sploh mehkejše, nego njih zmesi. Zato se primeša zlatu in srebru bakra, da postaneta trša. Krhka (nprode) telesa so ona, katera se tekoj zdrobijo, ako se pretrga zveza med nekaterimi molekuli. Steklena plošča razleti v veliko kosov, ako jo upogibljemo ali zvijamo. Steklenice z debelimi stenami, hitro ohlajene (bolonjske steklenice), razprše se v prah, ako jih malo prasnemo s kremencem. Steklene kaplje, t. j. kaplje, katere dobimo spustivši nekoliko tekoče steklovine naglo v vodo, da se strdi; razprše' se v prah, ako jim odtrgamo ost. Od železa, srebra, zlata dajo se vleči dolge, poljubno tanke žice; od voska delamo raznovrstne podobe; od ilovice dela lončar lonce. Telesa, katera se dajo iz jedne oblike stalno pretvoriti v drugo, pa se zveznost ne pretrga, so vlečna ali raztezna (dehnbar). Vosek, smola sta v mrazu trda in krhka; topla pa mehka in raztezna. Zelo raztezno n. pr. je zlato. Cekin je možno skovati v tanke listke, s katerimi bi mogli poviti jezdeca in njegovega konja. Kroglo od kavčuka moreš izdatno stiskati, da postane manjša; ko nehaš pritiskati, postane zopet okrogla, kakeršna je bila. Jekleno pero smeš precej zavijati; ko ga spustiš, dobi svojo prvobitno obliko. Telesa, katera menjajo svojo obliko in časi tudi prostornino, ako deluje na nje sila, a dobe svojo prvobitno obliko in prostornino, ko sila neha, so prožna (elastisch). Svojstvo teles, da so prožna, imenuje se prožnost (Elasticitat); v prožnem telesu delujoča sila, katera spravlja telesne molekule v njih naravno ležo, imenuje se prožna sila ali s kratka prožnost (Elasticitatskraft). Ako kriviš jekleno šibiko, vrne se popolnem v svojo prvobitno obliko in ležo le takrat, ako na njo delujoča sila ni prekoračila gotove meje. Ako je sila prevelika, šibika se ali stere ali pa ostane nekoliko ukrivljena. Telesa so prožna toraj le do gotove meje. Prožnost se vzbuja, ako prožna telesa raztezamo, tlačimo, zvijamo, sučemo ali upogibljemo. Popolnem prožna telesa so plinasta telesa , kapljevine le pri tlačenji; nekoliko prožna so pa vsa telesa. Stekleno šipo na oknu moreš nekoliko upog-niti, pa se ne stere in skoči nazaj, ko prst odtegneš. Toplota in način obdelovanja vplivata močno na prožnost. Jeklo razbeljeno in naglo ohlajeno, postane trdo in krhko; trdo jeklo do gotove temperature segreto, ostane prožno. — Baker, med, srebro postanejo prožni, ako se polagoma kujejo. Prožna telesa rabimo: 1.) za obleko, da se telesu dobro prilega in ga v gibanji ne moti; 2.) kakor gibajočo silo (pri urah i. t. d.); 3.) da zmanjšujemo udarce (peresa pri kočijah, krhke reči treba zavijati v slamo i. t. d., da se pri pošiljatvi ne poterejo); 4.) da dve ali več rečij drugo k drugi pri- Slika (i. tiskamo (pri ključanicah, nožih i. t.d.); 5.) da merimo sile in določujemo teže (pri silomerih in tehtnicah na peresa). Silo mer (Dijnamometer) (si. 6.) je podolgasto zvita prožna jeklena proga; na jedni strani ima na posebni plošči vrtljiv kazalec, na drugi strani je vzvod tako pritrjen, da poriva kazalec od desne proti levi, ako raztezamo progo v meri njene dolžine. Kazalec se giblje pred delitvijo, katero prirejamo s tem, da raztezamo silomer po vrsti z utežmi 1, 2, . . . kg in zaznamenujemo točke, v katerih stoji vsakikrat kazalec. Prožna tehtnica (FedertvageJ je po konci stoječe zvito jekleno pero. Ako položimo nanje utež, upogne se, in sicer tembolj, čim večja je utež. Ako smo si zaznamovali, koliko se upogne pero, ko nanje položimo 1, 2, . .. nkg, moremo potem razna telesa tehtati. Teža kamenu n. pr. je 10 kg, ako stisne pero toliko, kolikor utež 10 kg. Ker pero ni popolnem prožno, treba je delitev pri silomeru in prožni tehtnici večkrat popraviti. § 14. Trdnost. Trdnost (Festigkeit) imenujemo upor, katerega čutimo, ako skušamo zvezo molekulov pretrgati. Trdnost more biti: a) trgo-p6rna ali absolutna, b) lomoporna ali relativna, c) odporna ali tlakop6rna, d) s u k o p o r n a. a) Trgop6rna ali absolutna trdnost (Zugfestigkeit) je sila, s katero se telo upira pretrganju. b) Lomop6rna (relativna) trdnost (Bruch- oder relative Festigkeit) je sila, s katero se telo upira lomu. c) Odp6rna (tlakop6rna) trdnost (riickwi?'kende Festigkeit) je sila, s katero se telo upira raztlačenju. d) Sukop6rna trdnost (Torsionsfestigkeit.) je sila, s katero se telo upira, ako ga previjamo ali sučemo. § 15. Sprijemnost. Poskusi: a) Potrosi stekleno ploščo z moko ali drugim prahom. Na plošči obvisi nekoliko moke ali prahu, ako jo tudi vzvrneš. — b) Dve stekleni, na površji prav gladki plošči, položeni druga na drugo, sprimeta se tako, da nju je težko ločiti. — c) Vtakni prst v vodo; iz vode potegneš ga mokrega. — Ako se dotikata dve telesi v več točkah, sprimeta se toliko, da ji more ločiti le večja ali manjša sila. To prikazen imenujemo sprijemnost; silo pri njej delujočo sprijemno silo ali s kratka sprijemnost (Adhdsion). Sprijemnost med dvema telesoma je večja, ako se v več točkah dotikata in zavisi od tvarine dotikajočih se teles ter deluje le v neskončno male daljave; med trdnimi in kapljivimi, ali trdnimi in zračnatimi telesi je večja nego med trdnimi. Poskus c) uči, da je sprijemnost med roko in vodo večja nego zveznost vode. Z oljem ali tolščo pomazano steklo se v vodi ne omoči, toraj je sprijemnost manjša nego zveznost vode. Sprijemnost med dvema telesoma povečamo, ako spravimo med nji tekočino, katera se sčasom strdi. Mizar maže deske z limom, da se dobro sprimejo i. t. d. — Pisanje s črnilom, kredo i. t. d. so prikazni sprijemnosti. — Zakaj je perje povodnih ptic mastno? § 16. Lasovitost ali kapilarnost. Slika 7. Poskus: a,) Ako postaviš na obeli stra- neh odprto zelo tanko stekleno cev (lasasto cev) v vodo (slika 7.), ne stoji voda v cevi horizontalno, ampak dvigne se više nego je zunaj cevi in njeno površje je jamičasto, vdrto. — b) Ako postaviš isto lasasto cev v posodo z živim srebrom (slika 8.), stoji živo srebro v njej niže in je na površji izbočeno. Vzemi Slika 8. za ta poskusa bolj ozke cevi in prepričal se bodeš, da se v ožjih ceveh pri poskusu a) voda više dviga kakor pri širjih, in pri poskusu b) živo srebro niže ostaja, kakor pri širjih. Prikazni te vrste imenujejo se lasovitost ali kapilarnost (Capillaritat). Uzrok njim je sprijemnost. Telesa z vidnimi luknjicami vpijajo in drže v sebi različne kapljevine; nekatere v večji, nekatere v manjši meri; njih luknjice so zelo številne lasaste cevi. V sladorji se dviga voda, ako mu le spodnji konec v vodo pomočiš. — Olje in petrolej se dvigata v stenji naših svetilnic. — Imenuj še druge take prikazni! § 17. Vpojnost Oblačila viseča v prostorih, polnih tobakovega dima, na-vzamejo se vonja po tabaku. — Voda ima vedno nekoliko zraka v sebi. Trdna telesa in kapljevine imajo svojstvo, da prva kapljevine in plinasta telesa, druga plinasta telesa v svoje luknjice vsrkajo in tam obdrže. To prikazen imenujemo v poj nos t (Absorption). Mrzla voda vpija velike množine ogljikove kisline, posebno, če se ta vanjo pritiska. Oglje od lesa ali kostij vpija različne pline, barvila in duli-teče tvarine. Če precedimo smrdljivo vodo čez sveže žgano oglje, izgubi svoj smrad. § 18. Raztop. Poskus: Vrzi kos sladorja v kozarec vode. Kmalu začne slador razpadati v manjše kosce, ti zopet v manjše i. t. d., da konečno sladorja ni več videti. Voda pa dobi sladek okus. Sprijemnost med trdnim in kapljivo tekočim telesom more biti večja nego je zveznost trdnega telesa; trdno telo razpada v kapljevini, ali kakor pravimo, telo se topi. Kapljevino, ima-jočo v sebi kako telo raztopljeno, imenujemo raztopino (Lusung). Kamen se ne topi ne v vodi ne v vinskem cvetu; pečatni vosek je sicer neraztopen v vodi, nekoliko raztopen pa v vinskem cvetu. Vsa telesa niso raztopna; jedno in isto telo je v nekaterih kapljevinah raztopno, v drugih pa ni. V določeni množini iste kapljevine more se raztopiti le določena množina trdnega telesa, ostanek ostane neraztopljen. Poskus: V stekleno posodo daj kuhinjske soli in vode, soli primeroma dve tretjini. Nekoliko soli se raztopi, druga pa ostane na dnu. Ako posodo z vodo segrevaš, raztaplja se vedno več soli. Cem bolj gorka je toraj kapljevina, tem večje množine more topiti. Raztop se da pospešiti s tem, da a) trdno telo mehanično zdrobimo, b) kapljevino mešamo in cj raztopino segrevamo. § 19. Mešanje. Ako prilijemo v kozarec vode nekoliko vina, recimo črnega, razdeli se vino v vodi tako, da ga ne moremo več ločiti od vode. Kapljevina dobi nekoliko rudečkasto barvo, vonj in okus po vinu. Vino se je zmešalo z vodo in obratno. To prikazen imenujemo mešanje kapljevin. Olje vodi prilito se ne meša z njo; če tudi posodo prav krepko stresemo, zbere se vender kmalu vse olje zopet na površji vode. Vse kapljevine se ne mešajo; 6ne pa, katere se mešajo, moremo mešati v poljubni meri. Dve ali več zmešanili kapljevin imenujemo njih zmes (Mischung). Kovine se dajo mešati, ako so staljene, n. pr. baker in cinek, zlato in srebro i. t. d.; zmesi kovin imenujemo zlitine (Legierungen). § 20. Kristalizovanje. Poskus: a) V plitvi posodi raztopi kuhinjske soli, kolikor je moreš, potem postavi posodo na toplo mesto. Voda polagoma izhlapeva, sol se pa nabira v trdni skupnosti na dnu v majhnih kockah. — b) V posodi raztali nekoliko žvepla, potem postavi posodo na hladno mesto. Ko se žveplo dovoljno ohladi, naredi se na njegovem površji trdna skorja. Ako to predereš in tekoče žveplo pod njo izliješ, najdeš pod skorjo zelo veliko žveple-nih iglic. Nekatere tvarine dobivajo, ako postajajo iz kapljevin zopet trdne, posebne like s pravilnimi ogli in sijajnimi ploskvami. Take like imenujemo kristale (ledce), prikazen pa kristalizovanje (Krgstallisation). Tvarine kristalizujejo le takrat, ako so bile raztopljene ali po toploti raztaljene. Nekatere tvarine pretvarjajo se takoj iz trdnih v plinasta telesa, n. pr. jod, kafra; ako se taka plinasta telesa z ohladom zopet strjujejo, kristalizujejo tudi časih. Tako kristalizovanje imenujemo prehlapovanje (Sublimation) ali k r i s t a 1 i z o v a n j e na suhem potu. Kristali so sploh bolj trdi in krhki nego so iste tvarine nekristalizovane. Tudi so bolj prozorni, imajo drugo barvo in tališče, ter kažejo sploh v različnih merili razna svojstva. Na trdna telesa se posebno radi vlegajo. Tudi voda kri-stalizuje, n. pr. v snežinkah ali pa v ledu na šipah. — Kristali imajo sploh nekoliko vode v sebi (kristalna voda). Tvarine so brezlične (amorph), ako nikdar ne krista-lizujejo. III. Iz nauka o toploti. § 21, Toplota. Temperatura. Ako se dotikamo različnih teles, n. pr. zakurjene peči, mize, stene, ledu i. t. d., vzprejemamo posebne občutke, katere izrazujemo s tem, da pravimo: peč je gorka, miza je hladna, led je mrzel i. t. d. Dotaknivši se krogle (slika 3.), katero smo delj časa v plamenu držali, čutimo jo vročo, ali vsaj zelo gorko. Poskus nam Se kaže, da se je ob jedneni povečala tudi nje prostornina. Da morejo telesa, ako se jih dotikamo, v nas vzbujati take toplotne občutke, morajo biti v nekem posebnem stanji, katero imenujemo toplotnost (Warmezmtand) ; uzrok toplotnosti pa imenujemo toploto (Wurme). Jedno in isto telo more biti po vrsti mrzlo, toplo, vroče, toliko vroče, da se opečemo, dotaknivši se ga. Toplotnost jednega in istega telesa je toraj izpremenljiva ali v toplotnosti moramo razločevati stopinje (Grade, Ab-stufungen). Stopinjo toplotnosti kacega telesa imenujemo njega toplino ali temperaturo (Temperatur). Ima li isto telo več toplote v sebi, pravimo, da ima višjo temperaturo ali višjo stopinjo toplotnosti in obratno. Kjer je malo toplote ali je sploh ni, pravimo, daje mraz. Senckovic, Fizika in kemija. 2 § 22. Podelitev toplote. Razbeljena železna krogla se ohladi, ako jo vržemo v škaf vode, voda pa se nekoliko segreje; — konečno imata voda in krogla isto temperaturo. Toplota prehaja toraj z jednega telesa na drugo, in sicer s toplejšega na mrzlejše. Tak prehod toplote z jednega telesa na drugo, prvega se dotikajoče, imenujemo podelitev toplote (Mittheilung der Wčlrme). Ako se dotaknemo toplejšega telesa nego smo sami, dobimo od njega nekoliko toplote; nasprotno izgubimo toplote, ako se dotaknemo mrzlejšega. § 23. Toplinomer ali termometer. S svojimi čuti telesom temperature ne moremo določevati, ker nas naši čuti večkrat varajo; n. pr. ako pridemo v zimskem času z mrzlega v nezakurjeno sobo, dozdeva se nam toplejša nego je v resnici; mrzlejša dozdeva se nam pa, ako pridemo v njo iz druge prav tople sobe, ali: ako smo držali delj časa desnico v vroči in levico v mrzli vodi, ter potem vtaknili obe roki v mlačno vodo, čutili bodemo to vodo z desnico mrzlejšo nego z levico. Temperaturi dveh teles moremo medsebojno primerjati toraj le po drugih učinkih toplote. Taki učinki pa so raztezanje teles po toploti. Izkušnja nas namreč uči, da ima isto telo pri isti temperaturi vedno isto prostornino in da je prostornina jednega in istega telesa tem večja, čim višja je njega temperatura. S tem, da opazujemo prostornine istega telesa, ki ima z drugimi jednake temperature, in da te medsebojno primerjamo, moremo primerjati tudi temperature teh teles. Vsako orodje, s katerim moremo meriti temperature, imenujemo toplinomer ali termometer (Thermometer). Za termometre rabljiva so le taka telesa, ki se hitro segrejejo ter pri tem očividno in pravilno raztezajo. Taka telesa so zrak, živo srebro in deloma tudi vinski cvet. Najnavadnejši so živosreberni termometri. § 24. Živosreberni termometer. Živosreberni termometer se prireja na ta način: Na tanko in povsod jednako široko cev se privari na jednem konci steklena kroglica ali pa širja valjasta posodica. To kroglico in nekoliko cevi napolnimo s čistim živim srebrom steni, da cev segrevamo in potem z odprtim koncem stavimo v živo srebro. Pri segrevanji se je raztegnil zrak v cevi in krogli ter ga je nekoliko odšlo; pri ohlajenji pa stisne zunanji zrak živo srebro v cev. Z živim srebrom približno do polovice napolnjeno cev segrejemo potem na plamenu vinskega cveta toliko, da odide iz cevi ves zrak in da izstopi na odprtem konci tudi nekoliko živega srebra; — potem pa zavarimo cev. V cevi je potem le živo srebro brez vsega zraka. Treba je na cevi še lestvice aK škale. Za to je treba določiti stanje živega srebra pri dveh temperaturah, kateri moremo lahko in natančno dobiti. Taki sta temperatura talečega se ledu in temperatura vrele vode. Da določimo stanje živega srebra pri temperaturi talečega se ledu, postavimo cev v posodo, polno čistega razdrobljenega ledu. Živo srebro se nekoliko časa krči, konečno obstoji pri neki točki, od katere se ne premakne, dokler se ni stalil ves led. To točko zaznamenujemo na cevi ter jo imenujemo 1 e d i š č e (Gefrier- oder Eispunkt). Ko je ledišče določeno, obesimo termo-metrovo cev v posebno posodo (slika 9.), v kateri je na dnu nekoliko vode. To vodo segrejemo, da začne vreti. Vodene pare krožijo okoli cevi in odhajajo po stranskih dveh luknjah. Živo srebro v stekleni cevi se dvigne do neke točke, pri kateri obstoji, dokler v posodi voda vre. To točko imenujemo vrelišče (Siedepuukt). Ledišče in vrelišče sta Slika 9. temelj vsaki delitvi, toraj se imenujeta tudi temeljni točki, njuna razdalja pa temeljna razdalja (Fundamentalabstand). Temeljno razdaljo delimo ali v 80 ali v 100 jednakih delov, stopinj (Grade) imenovanih; potem imamo 80delne ali termometre z Reaumurjevo, lOOdelne ali termometre s Celsijevo delitvijo. Pri ledišči stavimo ničlo, pri vrelišči imajo potem 80delni številko 80, lOOdelni pa številko 100. Stopinje vnašamo tudi pod lediščem in jih od ledišča proti krogli štejemo na novo. Stopinje nad lediščem imenujemo stopinje toplote, one pocl lediščem stopinje mraza, prve za-znamenujemo s -\-(plus), druge z — (minus). Znak stopinje je ". Ako stoji živo srebro v kakem slučaji do številke 14 delitve po Reaumurji, pišemo-to -)- 14° i? in beremo: 14 stopinj Reaumurjevih, in sicer toplote, ako stoji spredaj znak -]-, ali mraza, ako stoji spredaj znak —-. Jednako znači -f- 14° C toploto 14 stopinj Celsijevih. Temperaturo kakega telesa merimo s termometrom s tem, da povemo do katere stopinje stoji živo srebro v cevi, ako ima isto temperaturo kakor dotično telo. Določuje temperaturo kakega telesa, treba toraj termometer spraviti ž njim v dotiko in čakati, da dobita oba isto temperaturo. Da moremo termometrove stopinje po Celsijevi delitvi preračuniti v one po Reaumurjevi in obratno, treba je samo pomniti, da je 100° C = 80° R, aH 5 ° C = 4° R Toraj je 1» C = */b" R in 1« R = 6/t° C. Časih rabimo tudi termometre z Fahrenheitovo delitvijo. Pri teh je temeljna razdalja razdeljena na 180 jednakih delov (stopinj), kateri so vneseni tudi pod lediščem proti krogli. Stopinje se začnejo šteti 32 delov pod lediščem, tako da stoji pri ledišči številka 32, pri vrelišči številka 212. § 25. Raztezanje teles po toploti. V § 6. navedeni poskusi h), c) in d) nam kažejo, da se telesa sploh v toploti raztezajo in pri tem dobivajo večjo prostornino, v mrazu pa krčijo. Z raznovrstnimi poskusi so našli učenjaki sledeče zakone: 1.) T varno različna trdna in kapljivo tekoča telesa se ne raztezajo v jednaki meri, če jih za isto število stopinj segrejemo. 2.) Kaplje vi ne se raztezajo bolj močno nego trdna telesa. 3.) Plinasta ali raztezno tekoča telesa se raztezajo vsa jednakomerno, in kolikost razteze je vsem jednaka, ako se njim temperatura za isto toliko poveča in se tlak na nje ne izpremeni. 1 meter dolga železna palica, koji povišamo njeno temperaturo za 100 0 C, podaljša se za 1 2 mm, isto tako bakrena za 1-7 mm, medena za 19 mm. Živemu srebru, ki zavzema pri O0^ prostornino jednega litra, poveča se prostornina za 18 1 cm3, ako mu temperaturo povišamo za 1000 C. Vsakemu litru kakega plinastega telesa poveča se prostornina za 3 • 7 cm3, če ga segrejemo le za 1° C. Sila, s katero se telesa po toploti raztezajo ali v mrazu krčijo, zelo je velika in jo časih tudi uporabljamo. Kovač napenja na leseno kolo šine, ko so zelo tople. Ohlajene se skrčijo ter drže les trdno skupaj. — Parnih kotlov ni smeti trdno vzidati, ker drugače razpokne zid, ko se kotli segrejejo. — Na železnici se šine s svojimi konci ne smejo dotikati. (Zakaj?) § 26. Kako se razteza voda po toploti. Poskus: Malo steklenico napolni do vrha s čisto vodo, zamaši jej grlo in vtakni skozi zamašek termometer in poleg njega na obeli straneh odprto stekleno cev, da stoji več centimetrov iz grla in da stoji voda v njej 3 do 4 cm visoko. Pri vsem pa pazi, da ti pod zamaškom ne ostane nič zraka. Tako pripravljeno steklenico postavi potem v zmes od ledu in soli. — Našel bodeš, da stoji voda v cevi najniže, ko ima temperaturo --)- 4° C; pri katerikoli višji ali nižji temperaturi pa stoji više. Iz tega poskusa sledi: da zavzema določena teža vode najmanjšo prostornino pri 4° C, in da se pri nižji ali višji temperaturi razteza; — toraj se voda ne ravna točno po gori navedenem zakonu. Pri ohlajenji se voda krči, dokler se njej temperatura ne zniža na 4° C, pri daljšem ohlajenji se pa zopet razteza, tako da zavzema pri —j— 2 0 C isto prostornino kakor pri -}- 6 0 C, in pri 0 0 C isto prostornino kakor pri -j- 8 0 C. Kako važno je to, učili bodemo pozneje v § 27. § 27. Kako se toplota v telesih širi. Dobri in slabi prevodniki toplote. Ako držiš približno 20 cm dolgo železno žico na jednem konci v ogenj, segreje se najprej ta konec, potem pa se toplota po žici tako razširi, da radi vročine ne moreš žice več držati v roki. — Gorečo trsko pa moreš držati v roki, da ti plamen prigori prav blizo do prstov, a trske ne čutiš nič kaj vroče. Izkušnja nas toraj uči: da toplota v različnih telesih z razno hitrostjo prehaja od molekula do molekula; pri nekaterih zelo počasno (les), pri drugih pa hitro (železo). Prisojati moramo toraj telesom različno vodljivost toplote (Warmeleitungs-fahigkeit). Telesa, katera toploto hitro prevajajo od molekula do molekula ter na jednem konci segreta, se hitro segrejejo do druzega, in katera toploto telesom hitro odvajajo, imenujemo dobre prevodnike toplote (gute Warmeleiter). Telesa brez tega svojstva so slabi prevodniki toplote (schlechte Wdrme-leiter). Dobrim prevodnikom imamo prištevati: vse kovine, kamen i. dr.: slabim: steklo, les, slamo, oglje, kožuhovino, ptičje perje, sneg i. t. d. Da zvemo, je li kako telo boljši ali slabši prevodnik toplote od drugega, jemljemo jednaki palici od obeh in na njih pritrdimo z voskom v jednakih razdaljah male lesene kroglice. Ako potem konca obeh palic na istem plamenu segrevamo (slika 10.), odpadajo kroglice na boljšem prevodniku preje in v večjo daljavo od konca. Dobri prevodniki Slika 10. toplote odvajajo nam hitro našo telesno toploto, ako se njih dotaknemo; dozdevajo se nam, imajoči isto temperaturo , kakor kak slab prevodnik toplote, vsakikrat hladnejši od tega, dokler nas hladijo, t. j. našemu telesu toploto odvajajo; toplejši pa, ko nas grejejo, t. j. našemu telesu toploto privajajo. Slabi prevodniki služijo nam, da telesom njih toploto več časa hranimo, jih varujemo mraza. V zimskem času nosimo volneno, sukneno obleko, kožuhe. (Zakaj ?) — Kovač ima na kleščih lesena držala. — Železna peč se hitro segreje, pa tudi hitro ohladi. — Žito pod snegom je vamo mraza. — Žareče oglje ugasne na mrzli kovinski plošči, na deski pa ne. (Zakaj ?) — Zakaj ovijamo v zimskem času mlada drevesa in kovinske cevi pri vodnjakih s slamo ? Poskus: Vzemi na jednem konci privarjeno stekleno cev, daj na dno nekoliko ledu in na tega nalij vode. Potem postavi v posebnem držalu (slika 11.) cev pošev. Ako segrevaš s plamenom vinskega cveta vodo na zgorenjem konci cevi, more ti voda nad plamenom že vreti, a led na dnu ostane še nestaljen. Isto moreš ponavljati tudi z drugimi kapljevinami. Toraj sledi: Kapljevine so, iz-imši živo srebro, ki spada med kovine, slabi prevodniki toplote, ako jih segrevamo od zgoraj. Slika 11. Poskus: Steklenico napolni dobri dve tretjini z vodo ter jej primešaj jantarovega prahu. (Ce nimaš tega prahu, moreš vzeti malo ne z istim uspehom tudi žaganja.) Potem postavi steklenico nad plamen vinskega cveta (slika 12.). Kmalu zapaziš, da se jantarov prah v vodi nad plamenom dviga kvišku in ob straneh pada zopet na dno. Iz tega previdiš, da je nastal v vodi, katero segrevaš od spodaj, dvojen tok (Stromung). Nad plamenom vzhaja voda proti površju, na straneh pa priteka mrzla na mesto nad plamenom. Termometer v vodo vtaknen prepriča te, da se segreva vsa voda. Ta dvojni tok je nastal tak6-le: Spodnji del vode se segreje, dotikajoč se stekla. Ker je toplejša, raztegne se, postane specifično lažja in kakor taka splava gori. Zgornje plasti vode so mrzlejše in težje, toraj padajo ob straneh na dno. Ako pustimo segreto kapljevino stati na mrzlejšem zraku, da mu oddaje toploto na svojem površji, opazovali bodemo drug tok, ki je ravno nasproten onemu pri segrevanji. Kapljevina se ohladi najprej na površji (posodo si mislimo pri tem od slabega prevodnika toplote), postane gostejša in težja ter pada na dno. Od dna vzhaja na površje toplejša in redkejša kapljevina. Ker ima voda pri temperaturi 4° C največjo gostoto (glej § 26.), mora pri njej, ako se ohladi do te temperature, nehati gori omenjeni tok, ter najmrzlejše plasti vode ostati na površji. Vsled tega se tvori prvi led na površji. Daljše ohlajenje vode pa napreduje potem zelo počasno, ker sta led in voda oba slaba prevodnika toplote. V stoječi globoki vodi najdemo o zimskem času pod ledom temperaturo 0°, niže doli, in sicer prav blizo ledu +1°, + 2°, -(-3 UC in na dnu -)-4° C. Ako v vodi pri -f- 40 C tok ne bi nehal, morala bi voda, ko bi se vsa vsled toka ohladila do 0°C, začeti zmrzovati ali pretvarjati se v led na dnu, ki bi v kratkem segel do površja. V vodi živeče živali bi morale poginiti. — Spomladi pa solnee ne bi imelo tolike moči, da bi moglo staliti te ogromne mase ledu; naša jezera in ribniki bi bili leto in dan na dnu polni ledu. Reke in potoki zmrzujejo isto tako, kakor stoječa voda najprej na površji. V potokih, v katerih voda zelo hitro teče, mešata se mehanično mrzlejša in toplejša voda, in v takih potokih nahajamo led tudi na dnu. Isto tako kakor kaplje, v i ne, so tudi plinasta telesa slabi prevodniki toplote, ako jih segrevamo od zgoraj. Segrevati se morejo, ako nastane v njih jednak tok kakor v kapljevinab. Topel zrak se razteza in vzhaja kvišku, njegov prostor izpolnjuje mrzlejši, prihajajoč bodi si od spodaj, bodi si od strani). Na vse strani zaprte zračne plasti služijo nam kot slabi prevodniki toplote; n. pr. dvojna okna, dvojna vrata. — Žaganje, blazine in druga telesa, ki imajo v sebi mnogo zračnih plastij, ki se ne morejo lahko pretakati, so slabi prevodniki toplote. Ako v zimskem času sobna vrata nekoliko odpreš in v odprtino postaviš gorečo svečo, nagne se plamen v sobo, ako stoji sveča na pragu; iz sobe, ako je sveča visoko; ostane pa miren, ako je sveča v polovični višini te odprtine. Kaj kaže ta poskus? Kako si to prikazen pojasnjuješ? § 28. Morski toki nastali po toploti. Ob ravniku, sploh v vročem pasu, kjer solnee najbolj pripeka, razgreje se morska voda dosti bolj nego voda v morjih proti tečajema. Segreta voda se vzdigne nad navadno morsko gladino ter odteka na površji od ravnika proti tečajema. Poleg tega toplega toka tvori se na dnu morja temu nasproten mrzel tok, kajti na mesto odtekle vode prihaja od tečajev proti ravniku mrzlejša voda. Ko bi voda pokrivala celo zemeljsko površje in ko bi se zemlja ne vrtela okoli svoje osi, imel bi topel tok natančno mer od ravnika proti tečajema, mrzel tok pa nasprotno mer. Vrtenje zemlje okoli njene osi, različna obrežja suho zemlje in mnogovrstni otoki odklanjajo vsakega teh tokov izdatno iz njegove prvobitne meri. Za Evropejce posebno važen tak morski tok je Zalivski tok (Golfstrom). Ta izvira v Mehikanskem zalivu, teče skozi Floridski preliv v severno atlantsko morje proti Skandinaviji in Islandiji, ter prinaša vsem severo - zahodnim evropskim deželam obilo toplote. Druge jednake velike morske toke nahajamo v Tihem morji. § 29. Vetrovi. Vetrovi so zračni toki, ki nastanejo vsled različnih temperatur na zemeljskem površji. Ako se zrak na kakem mestu zelo segreje, dvigne se kvišku ter odteka v višini na stran; na njegovo mesto pa teče na zemeljskem površji mrzlejši. Po straneh sveta, odkoder prihaja, imenujemo veter jug, zahodnik, sever, vzhodnik, južno-zahodnik i. t. d. Po hitrosti in jakosti razločujemo vetrove v vetrič ali sapica, sapa ali veter, močen veter ali vihar; silno močne vetrove imenujemo tudi orkane. Po kakovosti morejo biti vetrovi dalje mrzli in topli, vlažni in suhi. Oziraje se na čas, v katerem pihajo, imenujemo vetrove redne ali neredne. K prvim prištevamo vetrove ob morskih obalih in pasatne vetrove. 1.) Vetrovi ob morskih obalih. Po dnevi se segreje suha zemlja hitreje nego voda. Zrak nad suho zemljo se dviga kvišku, njegovo mesto pak zavzema zrak, ki prihaja od morja (mornik, Seeivind). Po noči se ohladi zopet suha zemlja hitreje nego morska voda. Zrak nad morjem se dviga in veter piha od suhega na morje (sušnik, Landtvind). 2.) Pasatni vetrovi. Kakor morska voda, segreje se tudi zrak na ravniku zelo močno. Segret zrak se razteza, vzhaja kvišku in odteka v višavah od ravnika proti tečajema. Od tečajev teče mrzel zrak na zemeljskem površji proti ravniku. To kroženje zraka imenujemo pasatne vetrove ( Passahvinde). Ker se zemlja vrti, pasatni vetrovi nimajo natančne meri proti tečajema; na severni poluobli je polarni veter (ki veje od tečaja proti ravniku) severovzhodnik, ravniški veter jugozahodnik. Gorovje odklanja na posameznih mestih tudi te vetrove od navedenih merij. Raznovrstna menjava med suho zemljo in vodo, gorovja, raznovrstna po obliki in višini, prouzročujejo nam raznovrstne vetrove. V naših krajih se zelo po gostem javljata burja (Bora) in jug (Sci-rocco), prvi je suh, mrzel in časih zelo močan, ter prihaja iz severovzhoda od juliških alp, drugi je gorak in prihaja iz Italije. Ako se v vročem poletnem dnevu sprehajaš mimo senčnatega gozda in ti iz tega nasproti pihlja prijetna hladna sapica, kako si to pojasnjuješ? — Pri vsakem večjem požaru nastane nekak majhen vetrič; zakaj ? § 30. Taljenje. Poskus: a) Segrevaj v porcelanasti posodi vosek. Toplota ga razteza; ko pa temperatura dospe do gotove višine, izpreminja vosek svojo skupnost ter postaja kapljivo tekoč. Isto moreš opazovati pri svinci, železu, bakru i. t. d., treba jih je le segreti do višje temperature. Pretvorba trdnih teles v tekočine se zove t a lj e n j e (Schmelzen). Temperaturo, pri kateri se kako telo začne taliti, imenujemo tališče (Schmelztemperatur). — Vsaka taljiva tva-rina ima svoje posebno tališče. Vsa trdna telesa niso taljiva, ker se jih veliko pri segrevanji začne razkrajati; to so sploh vse organske tvarine. Tališče nekaterih tvarin: bakra 1050 0 C, ledu 0» C, srebra 10000 C, svinca 325° C, voska 68° C, živega srebra —39° C, kovnega železa 1600 do 2000» C, litega železa 1100-1200» C. Tališče zlitin je sploh nižje, nego so tališča njih sestavin. Zlitina 4 delov bismuta, 1 dela svinca, 2 delov kositra se tali že pri 94° C. Poskus: b) Ako prinesemo v sobo v skledi razdrobljen led in postavimo vanj termometer, kaže ta od hipa, ko se začne led taliti, do hipa, ko se je ves stalil, jedno in isto temperaturo, namreč 00 C. Ko se je pa ves led stalil, dviga se živo srebro, voda se torej segreva nad 00 C. Podobno prikazen opazujemo pri taljenji voska (termometer kaže 68 0 C) i. t. d. N Da se tvariria tali, dobivati mora toplote, vender ta privedena toplota ne more zvišati njega temperature. Toplota, katero talečemu se telesu privajamo, služi za to, da premaguje zveznost molekulov. Toploto, katero privajamo telesu, katera pa njegove temperature ne poviša, imenujemo utajeno ali skupnost no toploto (latente, gebundene oder Aggregatiomivdrme). Nasprotno se zove toplota prosta ali čutljiva (frei), ako temperaturo povišuje in je po termometru čutljiva. Taleča se telesa u tajaj o toploto, in utajena toplota služi za izpremembo skupnosti. Poskus: c) Raztopi v vodi precej veliko soli ter pospešuj raztop s tem, da vodo mešaš. Ob jednem pa opazuj temperaturo raztopine, ko jej prideneš soli in pozneje, ko se je že veliko soli raztopilo. Opazil bodeš, da se je temperatura raztopine znižala za 3—5° C. Toplota utaja se tudi, ako se trdna telesa tope; utajeno toploto jemlje raztopina sama sebi in okolici. -— Utajena toplota služi zopet za izpremembo skupnosti trdnega telesa. Nekatere raztopine utajajo posebno veliko toplote ; take se zovejo sploh m r a z o t v o r n e zmesi (Kaltemischungen). Zmes 3 delov snega, 1 dela kuhinjske soli zniža temperaturo od 00 C do —16o C; 6 delov Glauberjeve soli, 4 deli salmijaka, 2 dela solitarja, 4 deli razredčene žveplene kisline tvorijo zmes, katera daje mraz do — 33 0 C. — Se večji mraz daje zmes etra in trdne ogljikove kisline (do — 790 C). 5 pomočjo mrazotvornih zmesij moremo na umeten način delati led. Spomladi ostane zrak hladen, dokler se led in sneg talita. § 31. Strjenje. Poskus: Ako pustiš mirno stati raztaljen vosek, katerega temperatura je nekoliko čez 700 C, in mu ne privajaš toplote, začne se hladiti. Ko se ohladi do 68° C, začne se pretvarjati iz tekočine v trdno telo. Z daljšim ohlajenjem dobiš zopet trden vosek. Pretvorba kapljivo tekočih teles v trdna se imenuje strjenje (Erstarren). Kapljevine se strjujejo pri isti temperaturi, pri kateri se tale. Voda zmrzuje pri 0°C; led se tali pri 0°C i. t. d. Poskus: V zatvorjeni posodi moreš vodo, iz katere si, kuliaje jo, izgnal ves zrak, ohladiti do — 10° C, da se ne strdi (zmrzne); treba le, da stoji po polnem mirna. Ako pa do — 10° C ohlajeno vodo nekoliko streseš, strdi se takoj, temperatura jej pa poskoči od — 100 do 00 C. Povišanje temperature kaže, da kapljevine pri taljenji utajeno toploto pri s t rje nji zopet izpuščaj o, da postane toraj toplota prosta ali čutljiva. Z natančnimi poskusi je dokazano, da postane vsa pri taljenji utajena toplota prosta, ako se kapljevina strdi. § 32. Hlapenje. Poskus: Ako vliješ v odprto in plitvo posodo žveplenega etra, vinskega cveta ali vode, izgine čez nekoliko časa kapljevina iz posode, posoda se posuši. Kapljevina se je pretvorila v raztezno tekoče telo, v hlape (Diinste). Pretvorbo kapljivih teles v plinasta imenujemo hlapenje (Verdunstung). Tudi trdna telesa izhlapevajo, n. pr. kafra, jod, led (zmrzlo mokro perilo se tudi počasno suši). Hlapna telesa (fiiichtige Korper) so taka, katera že pri navadni temperaturi jako izhlapevajo. Žvepleni eter, vinski cvet i. t. d. so hlapna telesa. Poskusi: a) Ista množina vode izhlapuje hitreje v plitvi in široki posodi, nego v ozki in dolgi cevi. — b) Mokro perilo vesimo na solnce ali toplo peč, da se hitreje posuši. — c) Na tintno liso na papirji pihamo, da se tinta hitreje usuši. — d) Ako postavimo izmed dveh skledic jedno pod poveznik zračne sesalke, drugo pa pustimo v sobi nepokrito, usuši se voda iz skledice pod poveznikom zračne sesalke hitreje, ako odstranjujemo iz poveznika zrak in ob jednem nastale hlape. Hlapenje se da torej pospeševati s tem, da 1.) povečamo površje hlapeče kapljevine, 2.) povišamo temperaturo, 3.) odstranjujemo s prepihom nastale hlape in 4.) zmanjšamo tlak na kaplje vino. Poskus: a) Omotaj termometrovo kroglo s platnom ali predivom in pomoči kroglo v vinski cvet. Vinski cvet izhlapeva, in sicer tem hitreje, ako s kroglo v zraku mahaš; termometer pa pada za precejšnje število stopinj. — h) V livkasto stekleno posodo nalij žveplenega etra; v eter pa postavi tanko stekleno cev, v kateri je nekoliko vode. S pomočjo meha pihaj potem zrak v žvepleni eter (slika 13.). čez nekoliko časa zmrzne voda v stekleni cevi. Kapljevine, pretvarjajoče se v plinasta telesa, utajajo toploto; ta utajena toplota se uporablja za premago zveznosti. Hlapeča telesa jemljo utajeno toploto sebi in svoji okolici. Zakaj nas, prišedše iz kopeli, trese mraz, posebno takrat, če je vetrovno? — Zakaj čutimo mraz, ako na roko vlijemo vinskega cveta? — Zakaj mraz ni tolik, ako na roko vlijemo vode? — (Voda ni toliko hlapna.) — Zakaj nas hladi, ako stojimo v prepihu? — Hlapenje na našem telesu pripomaga veliko k temu, da ostane temperatura našega telesa neizpremenjena. § 33. Vrenje. Poskus: Stekleno posodo, v kateri je približno a/3 čiste vode, postavi nad plamen vinskega cveta; v vodo obesi pa termometer. —■ Ko se voda nekoliko segreje, vzhajajo iz nje drobni zračni mehurčki; pri višji temperaturi vidiš vzhajati od dna male mehurčke, kateri zginejo poprej nego dospejo do površja. Pri temperaturi 100° C vzhajajo od dna drobni mehurčki, kateri na svoji poti na površje vedno bolj naraščajo in na površji razpokajo. Ti mehurčki spravijo vodo v neko kipeče gibanje, pravimo, da voda vre. Od tega hipa, ko voda zavre, kaže termometer neizpremenjeno isto temperaturo, dokler je še le nekoliko vode v posodi. Vrenje (Sieden) je pretvorba kapljevin v hlape ali pare v notranjem in na površji. Vrelišče (Siedepunkt) je temperatura, pri kateri kaka kapljevin zavre. — (Potom vrenja nastala raztezno tekoča telesa imenujemo navadno pare (Dampfe); hlapi so raztezno tekoča telesa, nastala potem hlapenja na površji.) Prikazen vrenja je ta-le: S prva odhaja zrak iz kapljevine, ker dobiva z večjo temperaturo tudi večjo napetost. Kmalu za tem se tvorijo prve pare na dnu posode, kjer je kapljevina v dotiki z izvorom toplote. Vzhajajoče te pare pridejo v mrzlejše plasti in tam se zopet v vodo zgoščujejo. Ko pa je kapljevina dobila po-voljno temperaturo, tvorijo se pare, silne dovolj, da premagujejo zračni tlak in tlak kapljevine. Toplota, katero odslej kapljevina dobiva, služi jedino le pretvorbi kapljevine v pare, torej ostaja temperatura kapljevine stalna, dokler vre. Da more zavrela kapljevina dalje vreti, mora od zunaj dobivati povoljno toplote, čim več toplote dobiva v istem času, tim živalineje vre. — Iz kaplje-vine odhajajoče pare imajo s to jednako temperaturo. Vsaka kapljevina ima svoje posebno vrelišče. Pod navadnim zračnim tlakom zavre: alkohol pri 79 9 "C, laneno olje pri 3160 C, petrolej pri 85 0 C, živo srebro pri 360 0 C, žvepleni eter pri 37 0 C i. t. d. Poskus: a) Pod poveznikora zračne sesalke zavre voda že pri temperaturi 60—70° C, ako odstraniš zrak iz poveznika. — b) V steklenici s precej dolgim grlom pusti vodo toliko časa vreti, da iztirajo vodene pare ves zrak iz nje; potem pa vzemi steklenico od izvora toplote, zamaši jo prav dobro in postavi jo vzvrneno na posebno držalo (slika 14.). Voda neha vreti; zavre pa takoj na novo, ako steklenico poliješ z mrzlo vodo. To moreš nekolikokrat ponavljati. Mrzla voda zgosti vsakikrat vodene pare v vodo, tlak na vodo postane manjši in voda zavre na novo. Vrelišče iste kapljevine zavisi torej od tlaka na kapljevino, znižuje se s po manjša nje m tlaka in povišuje s povečanjem tlaka na kapljevino. Na Sv. Gotthardu (višina 2360 m) zavre voda pri 92 9"C. » Montblanku (višina 4600 m) » » »84° C. Da povišamo vrelišče vode, rabi nam Papinov lonec (slika 15.). To je močan železen lonec s privitim železnim pokrivalom. Na pokrivalu je pri- varjena cev a polna živega srebra, v katero se vtakne termometer za merjenje temperature v lonci. Dalje je na pokrivalu zaklopnica varovalka, katero zapira utež q. Ko doseže napetost par gotovo mejo, odprfe se zaklopnica in izpušča nekoliko vodenih par. Pod tlakom 1 atmosfere zavre voda pri 1000 C; pod tlakom 2 atmosfer pri 120"C, pod tlakom 16 atmosfer pri 200»C. Zakaj pokrivajo kuharice lonce s pokrivali, katere na planinah ob-težujejo tudi s kamenjem? — Zakaj treba pri določevanji vrelišča na termometru ozir jemati na zračni tlak? Ako voda ni čista, ako ima n. pr. v sebi raztopljene kake soli, ne zavre pri navadni temperaturi, ampak še le pri višji. Vrelišče preinači se tudi, ako je vodi mehanično primešana kaka trdna tvarina. Ako n. pr. vodi primešamo železnih opilkov, zavre pri nižji temperaturi. § 34. Zgoščevanje hlapov in par. Poskusa: a) Ako držiš nad vrelo vodo mrzlo stekleno ploščo, orosi se in postane mokra. Nad vrelo vodo vzhajajo beli megleni mehurčki. Vzhajajoče vodene pare ohladi se in postanejo zopet kapljivo tekoče. — b) Vzemi na jednem konci zatvorjeno stekleno cev polno vodenih par in potisni jo v drugo širjo cev z živim srebrom. Ako prvo cev v drugo pogrezneš in tako vodene pare v njej dovoljno stiskaš, pretvori se jih nekoliko v vodo. — Iz teh poskusov sledi: Pare in hlapi se pr etvarj a j o z op et v k a pij e vi ne, ako j i h do v olj n o ohladimo ali pa stiskamo. Pretvorbo par in hlapov v kapljevine imenujemo njih zgoščevanje ali zgostitev (Con-densation). Poskus: V posodi a (slika 16.) vre voda, njene pare morejo odhajati skozi cev b. Najprej počakaj, da vodene pare iztirajo iz posode a ves zrak, potem pa postavi pod cev b posodo c, v kateri je do posebnega znamenja mrzla voda določene temperature. Pare vrele vode se v mrzli zgoščujejo v kapljivo vodo, v posodi c je vedno več vode in njena temperatura poskoči za Senekovie, Fizika in kemija. 3 Stika ">■ nekoliko stopinj. Tem- peraturo segrete vode določi in si jo zapomni. Potem izprazni posodo c, napolni jo drugikrat z mrzlo vodo do iste višine, kakor prvikrat ter prilij toliko vrele vode, kolikor se je je prej zgostilo. Termometer uči te sedaj, da - .... se voda ni za toliko II ^NGMjlr stopinj segrela, kakor - ^s,-- .--------—prvikrat z goščevanjem par. Torej sledi: Ako se pare ali hlapi zgoščujejo v kaplje vi ne, izpuščajo prej utajeno toploto ter jo oproščujejo. Natančni poskusi uče, da izpuščajo pare pri zgoščevanji isto toliko toplote, kolikor je je bilo utajene, ko se je kapljevina pretvarjala v pare. Da zaznamenujemo okolščine, pod katerimi se zgoščujejo raztezno tekoča telesa, imenujemo pare in hlape ona raztezno tekoča telesa, katera se zgoščujejo, ako njih temperaturo za malo število stopinj znižamo ali tlak nanje nekoliko povišamo. Ostala raztezno tekoča so plini ali gazi. § 35. Prekapanje Razhlšpanje. Ako iz katerega koli uzroka pretvarjamo kapljevine v pare ter te zopet zgoščujemo, imenujemo to postopanje prekapanje (destilacijo, Destillatiori). Navadno prekapamo kapljevine radi tega, da jih očistimo njim primešanih ali v njih raztopljenih trdnih teles, ali primešanih menj hlapnih kapljevin. S prekapanjem moremo ločiti alkohol od vode (kuhanje žganja), žvepleno kislino od vode i. t. d. Prekapana voda je kemijsko čista. — Nekatera trdna telesa dajo se takoj pretvoriti v pare, katere moremo zopet zgoščevati. Z izparivanjem je možno toraj tudi od zmesij trdnih teles ločiti bolj hlapna od menj hlapnih. To postopanje imenujemo razhlapanje (sublimacijo, Subli-matiori). Zgoščene pare razhlapanih teles so raz hlapi na (Sub-limat); dobivamo jih sploh kakor droben prah, n. pr. žvepleno cvetje. IV. Iz nauka o magnetizmu. § 36. Magnetna telesa. Nekatere ru.de, v prvi vrsti magnetni železovec, privlačijo železo in jeklo, tako da na njih obvisi. Isto svojstvo dobivata na umeten način tudi železo in jeklo. Taka telesa imenujemo magnetna ali magnete, njih svojstvo in stanje magnetno s t; uzrok magnetnosti pa magnetizem (Magnetismus). Telesa, katera imajo že v prirodi svojstvo magnetnosti, so prirodni magneti; vsi drugi magneti so narejeni ali umetni. Umetno narejenim magnetom dajemo navadno obliko palic, igel ali podkev. Poskus: Ako na niti visečemu magnetu bližaš kos železa, opazuješ, da se magnet železu približuje in da postaja privlaka med železom in magnetom tem večja, čim bližja sta si. Z neke razdalje priskoči magnet k železu ter obvisi na njem. — Bližaš li visečemu železu magnet, priskoči z neke razdalje železo k magnetu ter obvisi na njem. Med magneti in železom ali jeklom opazuješ privlačnost tudi takrat, če so med njima tanka druga telesa, n. pr. papir, steklo, les, na katera magnet ne deluje. Magnetizem deluje toraj tudi v daljavo in skozi druga telesa. Magneti so dobili svoje ime po mestu Magnezija, kjer so že v starodavnih časih opazovali magnetnost nekaterih rud. Slika 17. Slika 18. § 37. Magnetni poli in njih vzajemno delovanje. Poskus: Magnetno palico posuj z železnimi opilki. Opilki obvisi na njej, vender ne povsod v jednaki množini, na koncih obvisi jih največ, v sredini pa nobeni (slika 17.) — Magnetnost toraj ni po vsem magnetu jednaka; največja je v skrajnih točkah, kateri imenujemo magnetna pola (Ma-gnetpole), najmanjša v sredini magneta, v mm'. To mesto imenujemo magnetno raz mej o (Indifferenz-zone); prema vež6ča oba pola je magnetna os. Poskus: Drobno magnetno palico obesi na tanko svilnato nit, tako da je horizontalna, ali pa jo natakni v njenem težišči na pri-ostreno vertikalno os, da se more okoli te prav lahko vrteti (slika 18.). Ako zavrtiš ta magnet okoli njegove osi, zavzame po daljšem vrtenji določeno ležo, tako da kaže jeden pol proti severu, drugi proti jugu. V to ležo se vrača magnet vsakikrat, kadarkoli ga spraviš iz njegove ravnotežne leže. Pol, kažoč proti severu, imenujemo severni pol (Nordpol); pol, kaž6č proti jugu, pa južni pol (Siidpol'). Za take poskuse uporabljamo navadno tanke magnetne palice, na koncih priostrene in s kapico od ahata, s katero jih polagamo na jekleno ost (slika 18). Take magnete imenujemo magnetne igle ali magnetnice (Magnetnadeln). Poskus: Ako bližaš severnemu polu magnetne igle severni pol drugega magneta, odklanja se magnetna igla, kar kaže, da se pola odbijata. — Ako bližaš severnemu polu magnetne igle južni pol drugega magneta, opazuješ, da se magnetna igla drugemu magnetu začne bližati. Istoimenski magnetni poli se odbijajo, razno-imenski pa privlačijo. Kako moreš preiskovati, ali je kak kos železa ali jekla magneten ali ne? Poskusa: a) Dva, magneta, ležeča z jednakimi poli drug na drugem, nosita večjo utež nego jeden sam. — b) Ako obesiš na severni pol magneta toliko utež, da jo še nosi, in ako položiš na ta magnetni pol južni pol drugega, odpade utež; •— privlačna sila se je zmanjšala. Iz tega sledi: Magnetizem na obeh polovicah magneta mora biti različen. Magnetizem na strani severnega pola imenujemo severni, magnetizem na strani južnega pola južni. Istoimenska magnetizma se ojačujeta ali v učinkih podpirata, raznoimenska se slabita ter uničuje jeden učinke drugega. § 38. Magnetenje po razdelbi. Poskus: Ako se z jakim magnetnim polom dotakneš paličice od mehkega železa, da na njem obvisi, omagneti se paličica ter privlači drugo, druga zopet tretjo i. t. d. Od magneta bolj oddaljene paličice so slabši magneti. Z magnetno iglo se prepričaš, da imajo omagnetene železne paličice z magnetom istoimenske pole od njega oddaljene in raznoimenske pole proti njemu obrnene. — Odstraniš li magnet od prve paličice, izgube vse tak6j svojo magnetnost. — Da se železo na tak način omagneti, ni treba, da bi se magneta neposredno dotikalo, ampak zadostuje, da je le blizu krepkega magneta (slika 19.) — Jemlješ li za ta poskus namesto mehkega železa jeklo, opazuješ, da se tudi jeklo blizu magneta omagneti; vender ostane jeklo potem trajen magnet, čeravno ga od magneta odstraniš. —■ Iz tega sledi: Jeklo in mehko železo postajata v bližini j a -kih magnetov magnetna, in sicer jeklo trajno, mehko železo pa le začasno. Raznoimenski pol je na strani, proti magnetu obrneni, istoimenski pol na strani, od magneta oddaljeni. Tako magnetenje imenujemo magneten je po razdelbi (Magnetisierung durch Vertheilung). § 39. Magnetenje jeklenih palic. Magnete si prirejamo od povsod jednako gostega in trdega jekla navadno v obliki palic, katere s tem omagnetujemo, da po njih z drugimi magneti potezamo. I. Magnetenje z jednim magnetom. Jekleno palico, katero hočeš omagnetiti, položi na mizo, in sicer njena konca na podlagi od mehkega železa; po palici pa potezaj od njenega središča proti jednemu koncu magnet s katerim koli polom. Magnet je treba pri tem nekoliko na palico pritiskati in pošev držati. Na konci palice odvzdiguj magnet ter ga v precej velikem loku postavljaj zopet v središče palice. To je treba nekolikokrat ponavljati. Potem še potezaj z drugim magnetnim polom na isti način po drugi polovici palice. Polovica palice, po kateri si potezal z južnim magnetnim polom, postane severno magnetna, druga polovica, po kateri si potezal s severnim polom, pa južno magnetna. II. Magnetenje z dvema magnetoma. V središči jeklene palice, katero je treba omagnetiti, postavi dva precej jednaka magneta, tako da se palice dotikata raznoimenska pola in da je vsak magnet proti palici 20 do 30° naklonjen, in sicer vsak proti drugemu koncu palice. Da se magnetna pola neposredno ne dotikata, položi še med-nja majhen lesen klin. Potem pa potezaj z obema magnetoma vkupe od jednega konca do drugega, vender se ne smeta nikjer odvzdigovati. S po-tezanjem pa nehaj, ko sta magneta v središči palice. Konec jeklene palice, katerega se dotika južni pol, postane severni pol in obratno. Slika 20. Po bolj debelih palicah je treba z magnetom potezati ob vseh straneh. Jakost v novem magnetu vzbujenega magnetizma je zavisna od jakosti magneta, s katerim se poteza, od velikosti in kakovosti jekla in od števila potegov. Izkušnja uči, da najdemo pri vsakem magnetu mejo, čez katero njegov magnetizem ne more rasti, če tudi prav dolgo z drugim magnetom po njem potezamo. To mejo imenujemo sit išče (SHttigungspunkt). Jakost različnih magnetov primerjamo s tem, da določujemo največje uteži, katere magnet more nositi; te jemljemo potem za mero njih nosilnosti. Magnete večje nosilnosti dobimo, ako damo magnetom obliko podkve ter več jednakih magnetov zvežemo v magnetno baterijo, položivši jih z istoimenskimi poli drugega na drugega (slika 20.). Navadno je v sredini ležeč magnet nekoliko daljši nego drugi. Vsak magnet, ki ne nosi utežij, oslabi s časom. Da mu ohranimo njegovo magnetnost, polagamo mu na pole kose od mehkega železa, kotvice (Anker). V sliki 20. je mn taka kotvica, na katero se obešajo še uteži na kljukico pri b. Silni udarci, večkratno odtrgovanje kotvice in velika toplota zmanjšujejo magnetnost. Magnet v ognji razbeljen izgubi vso svojo magnetnost. — Nasprotno se jeklena orodja, žage, pile i. dr. časih z drgnenjem in mnogoštevilnimi slabimi udarci nekoliko omagnetijo. V. Elektrika vzbujena s trenjem (Torna elektrika.) 1. Osnovne električne prikazni. § 40. Električne prikazni sploh. Poskus: Ako tereš (drgneš) dobro obrisano stekleno palico s svilnato ali z volnato tkanino ali z amalgamiranim usnjem in jo potem bližaš lahkim telesom, n. pr. koščekom od papirja ali kroglicam od bezgovega stržena, priskakujejo ta telesa k palici, a dotaknivša se nje, odskakujejo zopet na vse strani. V temi opazuješ pri tem, posebno ako si bil palico tri delj časa, iskrice, katere preskakujejo z malim praškom s palice na bližajoča se telesa. Lasje se ježe blizu take palice in pri tem imaš občut, kakor bi bil prepreden s pajčevino. Tudi poseben vonj po žveplu ali fosforu moreš čutiti. Jednaka svojstva dobiva s trenjem tudi pečatni vosek in še druga telesa. Take prikazni imenujemo električne (elektrisch). Telesa, na katerih opazujemo električne prikazni, so električna. Stanje teles, v katerem se nahajajo, kadar so električna, zove se električnost; uzrok električnosti pa elektrika (Elek-tricitat). Vzbujanje električnosti v katerem koli telesu se imenuje elektrizovanje (Elektrisierung). Električnost so opazovali že stari Grki na jantaru, katerega so imenovali elektron. Od tod izvirajo besede: električen, električnost i. t. d. § 41. Elektrizovanje po podelitvi. Slika 21. Poskus: Na dvakrat zaviti stekleni \ cevi (slika 21.) visi kroglica od bezgovega stržena na svilnati niti. (Taka priprava se imenuje električno nihalo.) Ako se kroglice