Simon Rutar: Na gosposvčtskem polji. 31 Na gosposvetskem polji. Spisal Simon Rutar. eseca velicega travna lanskega leta so praznovali v Gospe Sveti (Maria Saal) jednajststoletnico, odkar je bila tam postavljena prva cerkev. Staro poročilo, katero nam je ohranil znani solnogradski Anonymus(»De conversioneBagovarorum et Carentanorum«, natisnjeno v »Monumenta boica« tom. II. in v Kopitarjevi knjigi *Glagolita Clozianus«), pripoveduje, da je korotanski vojvoda Ketimar (Cheitimar, Hotimer), ki je vladal od 1. 745.—784., poprosil solnogradskega nadškofa Virgilija, naj bi prišel njegovo ljudstvo obiskat in je v veri utrdit. Ker pa je apostolski mož sam imel drugodi nujnejšega opravila, poslal je svojega podškofa sv. Mo-desta in ž njim več duhovnikov (Vata, Reginberta, Kočarja in Latina, pa dijakona Ekiharta) v Korotan, da bi tamošnje Slovence bolje poučil v sveti veri. Razumeje se, da je dobil Modest, regijonalni škof (chorepis-copus) oblast, cerkve in duhovnike po kanoničnih propisih posvečevati. Prišedši v sredino Korotana je postavil na griči nasproti vojvodski prestolnici v Karnskem gradu morda prvo krščansko cerkev na Koroškem in ostal je pri nji do konca svojih dnij ter bil tam tudi pokopan. Regijonalnim škofom pa je bil za njim imenovan duhovnik Latin. Ako je to poročilo resnično, potem so letos prepozno praznovali jednajststoletnico pri Gospe Sveti, ker je bila prva cerkev že med 1. 750.—770. postavljena. Drugi pa menijo, da so z obletnico celo prišli prezgodaj in da je bila gosposvetska cerkev postavljena šele v polovici IX. stoletja. Najučenejši poznavatelj vseh pobožnih ustanov na Koroškem, benediktinec Beda Schroll, trdi, da je bila Gospa Sveta še le 1. 861. in zlasti 1. 927. ustanovljena (Das Pramonstratenser-Stift Sta. Maria zu Griffenthal, Archiv fur vaterlandische Geschichte und Topographie, XVI. Jahrg.). V cerkvi sami pa visi blizu zakristije tablica, ki pripoveduje o začetku gosposvetske cerkve, da sta 1. 851.(1) dva češka gospoda s podobo Matere božje potovala v Italijo, ali da sta njiju konja sama na gosposvetski griček zapeljala in se nista hotela od tam dalje premekniti. Tako sta spoznala gospoda višjo voljo, da morata podobo tam postaviti in ji kapelico sezidati. Gosposvetsko polje leži na severovzhodni strani Celovcu Začenja se pri gradiči »Annabichl« (37 km zunaj Celovca) in pri Tesnaveškem 32 Simon Rutar: Na. gosposvčtskem polji. griči ter se razprostira ob Glini (Glan) 13 km daleč tja gori do glan-dorfske postaje in do podnožja Visoke Ostravice, tega bisera koroške dežele, ki se z gorenjega dela gosposvetskega polja kaj lepo vidi. Široko je to polje skoro povsodi jednako po poludrug do dva kilometra in je na obeh straneh objeto z nizkimi griči. Po sredi njega se vije v brezštevilnih zavojkah lena Glina in pušča za sabo na mnogih mestih obširna barja, ali pa še celo jezericem podobna blata. Zato mnogi izvajajo ime Mariasaal od »sal« = jezero (glej celovški »Mir« lanskega leta št, 10.). Vender se nam zdi, da slovensko in nemško ime pomenjata jedno ter isto in da stoji »saal« namesto »salig«, t. j. svet, kakor tudi Korošci pripovedujejo o »žalik-ženah«, t. j. o svetih ženah. Bodisi temu, kakorkoli, gotovo je to, da sta nemški imeni Mariasaal in pa Zollfeld v tesni zvezi in da zadnje izvira od prvega, ker koroški Nemci izgovarjajo a kakor o. Se pred kakimi 60.—70. leti so Nemci imenovali to polje le Saalfeld (Kres II. pg. 640). Tako je nastalo iz »Saal, Sal« najprej Sol in ker to ni ničesar pomenjalo, začeli so je književno izobraženi ljudje pisati za Zollfeld, kakor bi tam poganjali sami coli. Nekaj jednacega se je pripetilo tudi z imenom le nekaj bolj proti severu ležečega polja okoli Starega dvora (Althofen), ki se je v starih časih imenovalo »Grobniško polje«, nemški Grabfeld. Grabfeld pa se je v ustih koroškega Nemca pretvorilo v »Grobfeld, Kropffeld«, in ker mu omikanci vender niso mogli pustiti tako omi-noznega imena, začeli so je pisati Ktapffeld, kakor bi tam rasli sami krap i. Na sredo gosposvetskega polja te pripelje iz Celovca Rudolfova železnica mimo temnosivih gosposvetskih zvonikov k postaji Zollfeld. Poleg postaje ugledaš še tri, štiri večje hiše, med njimi tudi gostilnico, »Oberwirth«. Ce se s postaje ozreš na nasprotno stoječi grič Tančja gora (Tanzenberg 607 m), zapaziš na nje jugozahodnem obronku, kakih 120 m nad dolinsko širino, na strmem robu zelo obširno poslopje nekdaj imenitnega grada »Tanzenberg«. Sezidal ga je slavni solnogradski nadškof Leonard Hodiscan ali Keutschacher (1. 1495.— 1519.) v začetku XVI. stoletja. Grad je bil tako krasen in veličasten, da se je kmalu razširila med ljudstvom poslovica: »Graščina Tancen-berg ima dvorov, kolikor je mesecev, vrat, kolikor je tednov in oken, kolikor je dnij v letu.« V tem gradu se še kaže prostorna dvorana, v kateri so Hodiščanje pogostili 1. 1563. nadvojvodo Karla in vse koroške plemiče, in spalna soba z vloženim cerovim lesom, v kateri je Kari nočil. O Hodiščanih je bil pregovor, da bi lahko pot od Tan- Simon Rutar: Na gosposvetskem polji. 33 cenberga do Celovca pomostili s srebrniki, tako bogati so bili. (Drobtinice za 1. 1854., str. 1 o 1.). Jugovzhodno od zollfeldske postaje leže pod zemljo razvaline slavnega mesta Viruna, nekdanje prestolnice celinskega (sredozemnega) Norika. Ljudje dolgo časa niso vedeli, da se nahaja tu kaj starinskega pod zemljo. Nekdaj si je siroten pastirček, ki je tam okoli pasel krave, s tem tratil čas, da je začel murne dražiti. Ko mu jeden uteče v luknjico, začne jo razkopavati, da bi ga zopet ujel, in tu na leti na opeko, ki je sestavljala podzemeljski obok. Deček izpuli nekaj opek in tedaj se obok posuje, deček pa pade ž njim v precej globoko jamo. Ko se dolgo ne povrne, gre ga njegov gospodar iskat in ga čez več ur najde nepoškodovanega v jami, poleg njega pa tudi vse polno dragocenih starin, prstanov, drazega kamenja, pozlačenih posod, krasnega pohištva, lepega orožja i. t. d. Te stvari je gospodar po-prodal in zanje skupil lep denar, ki ga je za siroto naložil v hranilnici. Ko je ta dorasel, vzel je gospodarjevo hčer za ženo, četudi ni bila leporasla, in tako se je združilo dvojno imetje, s katerim si je kupil mladi mož svinčeni rudnik, ki mu je nesel mnogo dobička. (Moshamer, Der Erdball und der Mensch, pg. 33.). Redna izkopavanja na gosposvetskem polji je začelo »Koroško zgodovinsko društvo* 1. 1842. in jih potem nadaljevalo v letih 1852. in 1855. Toda kopali niso sistematično, nego le za poskušnjo, zdaj tu, zdaj tam, najbolj pa pri kapelici kakih 500 m vzhodno od postaje, potem v bližnjem gozdiči in dalje pri gradiči v Toličah (Toltschach) blizu Varpe vasi (Arndorf). Ker niso imeli namena siste matično odkrivati, zato so izkopano zidovje kmalu zopet podsuli in dandenašnji se le redko kje vidi kakšen starinski zid. Pozneje so za pazili, da se rimsko zidovje vleče daleč tja gori proti severovzhodu in da so po vsem Magdalenskem hribu (l. 978.—1056.) nad Temanjami (Ottmanach) raztresene rimske starine. V novejšem času je mnogo razkopaval na gosposvetskem polji graški vseučiliški profesor Fritz Pichler po nalogu osredne komisije za starinske in umetniške spomenike. Kdor si hoče kaj od virunskih razvalin pogledati, najemi si voditelja (kakega dečaka ali dekletce) v zollfeldski krčmi in idi najprej k že omenjeni kapelici, v kateri so vzidani rimski kameni. Od tam se gre malo nazaj in potem skozi gozd proti jugu, kjer se vidijo najnovejše izkopine malo v stran na desno in na levo od pota. Sredi južnega gozdnega roba se vidijo ostanki rimskega amfiteatra in malo bolj proti zahodu izkopine krčmaricc Marije Kuttnerice. Od teh izkopin 3 34 Simon Rutar: Na gosposv&skem polji. drži naravnost proti jugu dolg, velik zid, ki je pa še pod zemljo, ali po slabejši rasti žita' se njega smer natanko pozna. Malo proti zahodu leži potem onostran železnične proge dolenja krčma »Unter Wirth«, po domače »Strassenhiesel«. V te krčme vrtu in potem dalje proti jugu je ob zahodni strani velike ceste še vse polno rimskih grobov z navadnimi pridatki v zemlji zakopanih. Že omenjena krčmarfca Marija Kuttnerica je izredna ženska. Majhne, srednje debele postave, z oteklim vratom in okroglim klobučkom na glavi predstavlja se ti kakor navadni tip koroških kmet-skih žen. Neobično pa je nje strastno zanimanje za starine. Kakor naš Jernej Pecnik, tako ima tudi ona, rekel bi, poseben nos za zaklade pod zemljo ležeče. Kadar le količkaj utegne, gre sama ali s svojimi hlapci kopat in vselej pogodi pravo mesto, kjer je pod zemljo kaj skritega. Tako si je nabrala že polno sobo najdragocenejših starin, katere seveda skrbno zaklenjene čuva, ali razkazuje jih s ponosom veščakom. Razven te sobe je pa tudi vsa veža in ves prostor nad stopnicami poln navadnejših starin. Med njimi se zlasti odlikujejo lepi kosi pobarvane stenske malte. Zdi se, da so bile pobarvane stene posebnost virunska, ker se drugodi po naših krajih nikjer ne nahajajo v toliki množini. Kar se tiče skrbnega pripravljanja malte in ukusnega izvedenja slik, tekmujejo virunske stene prav lahko z glasovitimi stenskimi slikami v Pompeji. (Fiihrer durch das historische Museum in Klagenfurt, pg. 43). Ako se od »Dolenje krčme« napotimo po veliki cesti nazaj proti Celovcu, pridemo čez 1230 ni hoda do slavnega »Vojvodskega stola«. V višini 456 m nad morjem stoji ta najslavnejši spomenik stare slovenske zgodovine tik ceste, na nje vzhodni strani je z visoko železno ograjo opasan (od l. 1834.) m okoli in okoli z drevjem obsajen. Stol je postavljen tako, da kaže sprednjo stran proti severozahodu, zadnjo pa proti jugovzhodu. Na obeh straneh sta priprav ljena sedeža in sicer nejednaka: sprednji je narejen od spodnjega dela otročjega sarkofaga, kateremu so robje v nejednaki višini odbiti, zadnji pa od podnožnika starega stebra, postavljenega na plosk. Oba sedeža imata ob straneh pokončne kamene, ki so služili rokam za naslonilo. Pod sprednjim leži jedna stopnica, pod zadnjim pa dve. Sredi med obema sedežema stoji 2 m visoka in 1-3 m široka kamenita plošča, ki je služila na obe strani za oslombo hrbtu. Iz tega se vidi, da Vojvodski stol ni bil sestavljen nalašč za svoj namen, nego da so ga nerokodelci sestavili od slučajno najdenih kosov že obdelanega kamenja. Domneva se, da so bili ti kosi pri- Simon Rutar: Na gosposvetskem polji. 35 neseni od razvalin virunskega mesta in sestavljeni brez posebne ume-talnosti. Kdaj je bil Vojvodski stol postavljen, tega ne vemo, ali umevno je, da so ga morali postaviti takrat, ko je prišla v naviko inštalacija koroških vojvod, torej po mnenji zgodovinarjev okoli konca VIL stoletja. Vojvodski stol ima dva napisa: prvi v vodoravni smeri na gorenjem robu zadnje strani oslombe, drugi v navpični smeri na severozahodnem oglu desne naslanjače od spredaj. Prvi napis se je že od nekdaj različno tolmačil. W. Lazius (De gentium migrationibus, lib. VI. pg. 202.) čital je na omenjenem mestu: Dux Domiti, Megiser v svoji kroniki pa Rudolplms dux. Na podlagi Lazijevega čitanja so začeli koroški zgodovinarji meniti, da je nekdaj vladal na Koroškem nekov Domicijan kakor prvi katoliški vojvoda in da so za njega postavili Vojvodski stol. To se pa iz zgodovinskih virov ne da dokazati. Dr. Kumpf je čital 1. 1818. naslednje črke, katere je za rimske spoznal : V. E. T. D. V. X., ali njih pomena ni mogel ugeniti (Carinthia 1818, Nr, 3). Jarnik je bral ta napis: Pravdo brani vdove. Črke so sedaj pa že mnogo bolj poškodovane in zato jih je sedaj še teže raztolmačiti. Se skrivnostnejši je drugi napis. Na severni strani naslanjače se čita namreč sedaj od zgoraj proti zemlji doli: M AS VETI VERI, na zahodni strani ped od zemlje navzgor z mnogo večjimi črkami VERI. O tem napisu so se Korošci že mnogo prepirali in ta prepir je zašel tudi daleč izven pokrajine v učene in neučene knjige. Kakor je znano, izkušal je Vrban Jarnik ta napis iz slovenščine pretolmačiti, češ, da pomenja »Veri«, da je ta spomenik veri posvečen, »Masveti veri« pa da se odnaša na vprašanje, katero je na Vojvodskem ka-menu sedeč; kmet novoizbranemu deželnemu knezu stavil, češ: »ali ima sveto vero?« (Carinthia [818, Nr. 4.). Ta razlaga pa ni mogoča. Prvič je pomisliti to, da, ko bi imel napis kakšno zvezo z obredom, ki se je vršil na Vojvodskem stolu, bil bi postavljen na pripravnejše in vidnejše mesto ter bi se ne vlekel po jedni strani ogla doli, po drugi gori. Drugič pa vemo, da kameni za Vojvodski stol niso bili nalašč obdelani in za svoj namen pripravljeni, nego le slučajno prineseni iz virunskih razvalin. N a -piši so torej na kamenih stali že ta krat, ko se jeVoj-vodski stol sestavljal. In res ima napis popolnoma latinsko lice, ker »Ma(n)svetus Verus« je čisto navadno latinsko ime. Navzlic temu pa si ne moremo potolmačiti, zakaj bi bili tudi Latinci pisali po jedni strani doli (ali recimo: tja), po drugi pa gori (ali: nazaj). 3* 30 Simon Rutar: Na gosposvdtskem polji. Na Vojvodskem stolu je delil novo izbrani deželni knez plemičem fevde in odločeval prepire. Nekateri viri pripovedujejo, da so na ravno ta stol poprej kneza tudi povzdignili (inštalirali). Opat Janez Bo-trinjski pa (Johannes Victoriensis, Chronicon, izdal Bohmer v Stutt-gartu 1. 1843.), kateremu gre v tej stvari mnogo več verjetnosti, priča, da se je knežje povzdigovanje vršilo na »Knežjem kamenu« v Karn-skem gradu. Karnski grad leži 3 km jugozahodno od Vojvodskega stola z druge strani Gline. Nad nje desnim bregom se vzdiguje podolgast griček, okoli katerega so postavljene hiše sedanje vasi. Na njegovem najvišjem mestu (507 m nad morsko gladino) stoji sedaj cerkvica Sv. Petra in poleg nje veliko župnijsko poslopje. Čeravno se iz listin ne da dokazati, vender že ime samo izpričuje, da je tu bila prestolnica slovenskih vojvod v Korotanu in da se je ravno tu nahajala kraljeva palača cesarja Arnulfa, ali civitas carantana, kakor jo srednjeveške listine imenujejo. Seveda da »civitas« ne pomenja tu mesta, nego le utrjen grad. Dandenašnji o tem gradu že davno ni več sluha, vender se na vrhu omenjenega grička, okoli cerkve in farovža, zasledujejo lahko še stare zidine in razvaljeni ostanki poslopij. Na vzhodni strani cerkve je stal do začetka tega stoletja tako imenovani »Knežji kamen«, kateri se sedaj hrani v deželni hiši v C.e-lovci. Tudi Knežji kamen je bil prinesen iz virunskih razvalin. On je uprav le gorenji del canneliranega stebra, čegar kapitelj so od zgoraj gladko obsekali in lepo zaokrožili (premera mu je 88 cm). Zdaj je gorenji del Knežjega kamena že močno poškodovan, vender se mu pa še pozna, da je bil na njem vsekan koroški deželni grb, kakeršnega so začeli rabiti Sponheimci 1. 1248. Pred tem letom torej ni mogel grb priti na kamen in morda je bil kapitelj šele takrat obdelan za sedež pripravneje, a da je do onega časa imel pravo podobo kapitelja. (Moro, Der Fiirstenstein in Karnburg und der Herzogstuhl am Zoll-feld. Mittheilungen der Central-Commission VIL Bd. 1862.) Na Knežji kamen je sedel pred vsako inštalacijo takoimenovani vojvodski kmet iz rodovine Edlingov v Vlahiji vasi (Blasendorf ali Glasendorf na vzhodnji strani Celovcu), zato so se imenovali tudi »vlažnjevaški vojvode«. Vojvodski kmet je imel po dve zemljišči (v Vlažnji vasi in v Poknčah) prosti vseh davkov in je smel tri aH štiri sode italijanskega vina brez carine uvažati na Koroško. Zadnji moški naslednjik tega rodu je bil Jožef Edlinger (f dne 5. junija 1. 1823.), kateremu je še cesar Franc I. 1. 1823. potrdil privilegije. Vojvodsko svoje zemljišče pa je bil že v začetku tega stoletja zastavil drju. Adamu Simon Rutar: Na gosposvetskem polji. 37 Rabiču, od katerega je je potem 1. 1858. kupil posestnik Miha Werkel. (Der Herzogbauer und seine Zeit. Carinthia 1823, Nr, 25—27 in 1861, pg. 59.) Na Knežjem stolu se je vršil torej znani pomembe polni starinski običaj povzdigovanja deželnega kneza. Ta običaj je spominjal še na tiste čase, ko je moglo še vse ljudstvo izbranemu knezu govoriti: »Mi, ki smo jednaki tebi, priznavamo te za svojega kneza, ako bodeš spoštoval naše običaje in varoval naše pravice; če ne, pa ne!« In ves ta obred se je vršil v slovenskem jeziku, v tistem jeziku, v katerem je koroško plemstvo celo pred cesarjem odgovarjalo: »Insuper slavica, qua hic utitur prolocutione, in con-spectu imperatoris cuilibet querulanti de se et non in lingua alia tene-bitur respondere« (Joh. Victoriensis v Bohmerjevih »Fontes rerum ger-manicarum«). Kako preziralno pa zdaj koroško plemstvo slovenščino prezira, tisto plemstvo, čegar predniki so 1. 1227. Ulrika Lichtensteina ob deželni meji nagovorili pri Vratih z besedami: »Bog vas sprejmi, kraljeva Venus!« Na prisego novega vojvode, da bode vsem podložnikom jednako pravičen sodnik, spominja morda odlomek kamenitega spomenika, ki je vzidan na zahodni strani karnskogradskega zvonika. Na tem odlomku se vidi v reliefu izobražena desna roka, ki je kakor k prisegi vzdignjena in z zunanjo platjo na križ položena. Morda je to svmbol obljube deželnega kneza. (Moro, o. c. Separatabdruck pg. 12.) Po dokončani inštalaciji je šel vojvoda (še vedno v prosti kme-tovski obleki) z vsem svojim spremstvom v gosposvetsko cerkev (ecclesia Stae Mariae ad curtem carantanam), kjer se je služila slovesna sv. maša in pri kateri je prost blagoslovil kneza. Po maši je oblekel knežjo obleko in šel k obedu. Potem pa so se vsi skupaj vrnili k Voj-vodskemu stolu na gosposvetskem polji. In tukaj pod milim nebom, pred obličjem mogočnega Triglava, ki od jugozahodne strani veličanstveno svojo glavo moli čez Karavanke: tukaj je sčdel novi vojvoda na sedež, ki je proti solnčnemu vzhodu obrnjen in začel dajati pravico vsem, ki so se o čem pritožili, in deliti fevde svojim plemičem. Na zahodnem sčdeži pa je sedel palatinski grof, vojvodov namestnik, ter delil tudi od svoje strani »privilegije« in fevde. Dokler je trajalo to opravilo, imeli so nekateri domači plemiči čudno pravico povsodi po deželi kositi (to so bili Gra-denekarji), drugi požigati (Portendorferji in njih naslednjiki Mordaxi) in tretji pleniti (Rauberji). Seveda se te pravice v resnici niso vršile, nego da so se dotičniki odkupili od teh privilegovanih plemičev. Misli 38 Simon Rutar: Na gosposvčtskem polji. se, da so imeli ti čudni privilegiji ta namen, da bi ljudstvu pokazali, kako strašno je brezvladje (anarhija) in ga primorali skrbeti hitro za inštalacijo novega kneza. Dasi je običaj povzdigovanja zelo star, vender nam letopisci šele o Bernhardu Sponheimskem izrecno povedo, da so ga 1. 1202. slovesno za kneza povzdignili (»eum in principem sollempniter sustule-runt«). Ravno tako je znano, da so Otakarja Češkega,..Majnharda Goriškega in kot prvega Habsburžana Otona Veselega 1. 1335. po stari šegi povzdignili na Knežji stol. Zadnji vladar, ki je bil na ta način v inštaliran, je Ernest Železni 1. 1414. Pozneje pa sta sprejela le še nadvojvoda Kari L 1363 in Ferdinand 1. 1596. na Vojvodskem stolu sedeč poklon deželnih stanov in s prisego obljubila, deželne običaje spoštovati in nje pravice braniti. Od Vojvodskega stola nas vede cesta proti jugu k Gospe Sveti. Po krajši poti se pride lahko čez gosposvetsko polje in potem po jarku navzgor skozi vas Trato, ali pa tudi naravnost po stezi od severne strani k cerkvi. Cesta pa drži od postaje Gospa Svčta na zahodni strani cerkve po malem navzgor do vasi in potem od zadaj k cerkvi. Cerkev, katera se iz doline prekrasno vidi, stoji na majhnem, skoraj okroglem hribci 505 m nad morjem. Ta hribček je že od prirode utrjen, ker na njegovi severni strani je globoka jaruga, na druge strani se pa tudi precej strmo spušča nizdolu. Vrhu tega je najvišji prostor okoli cerkve, ki obsega nekdanje korarske hiše, z močnim zidom opasan, tako da se je mogel ta kraj v srednjem veku smatrati za trdnjavo. Sedanja gosposvetska cerkev je bila v začetku XV. stoletja sezidana in sicer v gotskem zlogu. Leta 1669. je pogorela, ali popravili in ponovili so jo kmalu zopet. V zunanjem lici je mnogo vzidanih rimskih kamenov z napisi in reliefi. Pred cerkvijo stoji na desni strani star krstilnik (babtisterium) kakor v Akvileji. Na njem se vidijo slike na presno kažoče Jezusovo življenje, in ki so bile naročene od različnih cerkvenih dostojanstvenikov in drugih pobožnih mož, kakor pričajo spodaj stoječi, zvečine že zelo obledeli napisi. Nad stranskim vhodom visita z verigami pripeti dve debeli železni kroglji, kakeršne so baje Ogri pri obsedanji Gospe Svete 1. 1482. metali na cerkev. O tem obleganji pripoveduje natančneje tablica v cerkvi, da je omenjenega leta neki Maubič, stotnik ogrskega kralja Matije, metal tri dni pušice in kroglje na cerkev in na vas, a da je pobožni korar Jakop Rothaupt zaupne vernike, ki so se bili k Mariji za pomoč obrnili in v nje svetišče zatekli, tako oduševljal, da se niso junaško v bran postavili le moški, nego da so tudi ženske na sovražnika kamenje me- Simon Rutar: Na gosposvčtskem polji. 39 tale ter nanj lile krop, vrelo olje in raztopljeno apno. Surovi Ogri si niso upali več blizu že zato ne, ker se jim je bil največji top razpočil in je zaradi tega svoje vojake pomoril ali poškodoval. Ko še zvedo, da deželni glavar Weisspriach z redno vojsko oblegancem na pomoč prihaja, umaknejo se osramočeni sovražniki in ostavijo Koroško. Pred cerkvijo stojita na nje zahodni strani dva zelo visoka zvonika, ki sta bila zidana v različnih dobah. V severnem visi glasoviti 118 stotov ali 6608 kg težki zvon, katerega je ulil 1. 1687. celovški zvonar Matija Landtsman. Od zdolaj je ta zvon 170 m širok, navpično pa 2"22 m visok. Od zgoraj ima napis: »Sancta Maria, suc-curre miseris, juva pusillanimes, refove flebiles, ora pro populo«. Spodaj je cesarski orel in na njegovih straneh stoji napisano : »Leopoldo au-gusto regnante et contra turcos gloriose triumphante«. Orlu nasproti je na drugi strani ulit veliki rosenberški grb, obkrožen od šest manjših in pod njim je zapisano, da so bratje Nikolaj, Volbanfk, Andrej in Jurij Rosenberg-Ursini pripomogli ta zvon napraviti v času, ko je bil Ernest grof Scherffenberg prost in Jurij Peter Riedl dekan gosposvetski (Mittheilungen der Central-Commission 1887, pg. CLXXXIV). Ustno poročilo pripoveduje, da, ko so ta zvon v šentvidskem predmestji ulivali, metali so celovški gospodje srebrne petice in gospe svoje srebrno lepotičje v raztopljeni bron. Zato pa ima zvon neizrečeno mil, objedno pa tudi vzvišen glas, da mu ni vrstnika po naših deželah. Ko je bil zvon ulit, dala je gosposka vse ceste in mostove popraviti, da bi se zvon lože prepeljal, in bližnji kmetje so svojo ži vino v ta namen brezplačno ponudili. Ker pa ni bila živina zadosti močna, upreglo se je prostovoljno še nad sto ljudij in so pomagali voziti zvon, kar so v treh .urah tudi srečno dovršili. Cerkev ima tri ladije, ki so po močnih stebrih razdeljene. V velikem oltarji je čudodelna podoba M. B. od lesa izrezana. Ta oltar je v gotskem zlogu ali nekoliko preobložen in za njim visi brez števila votivnih tablic. Zadaj v prezbiteriji stoji še drug baroken oltar, ki izvira iz starejše dobe. Razven tega ima cerkev še več stranskih oltarjev, med katerimi je najzanimivejši tisti tudi ponesrečeni gotski oltar v levi ladji, na katerem stoji veliko razpelo, katero je baje že sv. Modest iz Solnograda s seboj prinesel. Pred oltarjem stoji sarkofag z ostanki sv. Modesta in na njem je v latinskem, slovenskem in nemškem jeziku zapisano: »Svetiga Modesta svetinje se tukaj hranijo, 1. 870.« Tudi se kaže zunaj pod cerkvijo hišica z imenom »Modesti-stockel« in pripoveduje se, da je v nji nekdaj prebival ta svetnik. 40 Simon Rutar: Na gosposvetskem polji Stekla v oknih so slikana. Pred kakimi petimi leti so našli pa tudi na evangeljski strani, prezbiterija slikarije na presno, katere je dalo cerkveno oskrbništvo prenoviti. Zgoranja slika kaže Salomonovo razsodbo, spodnja zelo dolga pa prikazuje Sv. Tri kralje, kako se poklanjajo svetemu Detetu. To vam je skupina polna najzanimivejših slik. Spredaj vidimo prvega kralja, ki se na belem konji približuje sv. Detetu in mu poklanja kovčežec dragih kamenov. Drugi drži pred Detetom posodo od slonove kosti in tretji, tudi na belci, dragocen rog obilnosti. Okoli in okoli slike drži širok pas in na njegovem spodnjem delu stoji zapisano: »Hoc opus fecit fleri Wilhelmus Newtwert, anno dni millessimo quadragintesimo .... hoc completum est«. Pod tem napisom pa se čita: »Detectum et renovatum 1884 -85«. —- Se drugo sliko je prenovil prof. Winder jeseni 1. 1886., namreč ono sv. Metoda z njegovimi štirimi spremljevalci, ki kleče pred Marijinim prestolom. Ta slika se nahaja v predveži poleg južnega portala. Obe prestrojitvi sta nekoliko prem oder ni. (Mittheilungen der k. k. Cen-tral-Commission 1887. pg. CCXXXIX in XLV.) V tej cerkvi se je praznovala torej lani od dne 11. velikega travnika do dnč 6. vinotoka jednajstotoletnica. Kakor v nekdanjih po-božnejših časih, tako je bilo tudi lani vse živo pri Gospe Sveti. V prejšnjih časih je prihajalo vsako leto nad 100 procesij s 30.000 verniki k tej slavni božji poti. Od teh se jih je še dandenašnji štiriintrideset ohranilo, večinoma iz bližnjih slovenskih krajev, pa tudi iz nekaterih nemških vasij, da, še celo iz Šoštanja na Štajerskem, ter iz Eibiswalda, Stainza, Obdacha in iz graške okolice. (Imena vseh procesij glej v štev. 10. lanskega »Mira«.) Te procesije so tudi mnogo denarja s seboj prinašale in nekdaj je bila Gospa Sveta zelo bogata. L. 1810. so pa odnesli ves denar na Dunaj, da so ž njim Francozom poplačali vojno odškodnino. Cerkev ima še sedaj takoimenovano »zakladnico«, ali zakladov ni v nji nič. Nekdaj je bilo pri Gospe Sveti dvanajset korarjev, sedaj je le še jeden. Vas, ki se razprostira pod in za cerkvijo, šteje sedaj 70 hiš in 480 prebivalcev. Ti govore večinoma le nemški in tam, kjer je nekdaj krepko zvenela slovenska govorica, stoje sedaj ponemčevalni »Schulhausi« in popiva se na čast »Germanije« v izključno nemških »Gasthausih«. In tako »rod za rodom gine«, in »tega kriv je tuji meč 1«