NOVIJI PISCI HRVATSKI STANKO VRAZ SLOVENSKA DJELA I. JUGOSLAVENSKA AKADEMIJA iZNANOSTI i UMJETNOSTI Noviji pisci hrvatski N O V I J I PISCI HRVATSKI KNJIGA 5. Urednik Akademik ANTUN BAHAC JUGOSLAVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI I UMJETNOSTI * STANKO VRAZ SLOVENSKA DJELA L P r ir e d i o ANTON SLODNJAK ZAGREB 1952 STANKO VRAZ (Iz knjige Franje Markovica: Izabrane pjesme Stanka Vraza, 1880.) O STANKU VRAZU KOT SLOVENSKEM KNJIŽEVNIKU Naša knjiga prinaša prvic, in sicer sto let po smrti Stanka Vraza, vse njegovo ohranjeno slovensko literarno delo, ki je bilo doslej v glavnem neznano, cetudi so ga vsaj deloma poznali in tudi uporabljali nekateri literarni zgodovinarji.1 Ta prilika zahteva od urednika pricujoce izdaje jasno be­sedo o razvoju Vrazovega slovenskega dela, o njegovi ceni in o vzrokih Vrazove opustitve slovenskega knjižnega je­zika. Ker se je pa zlasti o zadnjem problemu od 1851. 1. dalje mnogo pisalo tako na slovenski kakor na hrvaški stra­ni, toda malokdaj popolnoma objektivno, in ker razgrinja naša knjiga vecino Vrazovega slovenskega pesniškega dela pred hrvaškim in slovenskim bralcem šele sedaj, ko se je tako slovenski kakor hrvaški književni jezik mogocno razvil v vseh smereh kulturnega življenja, in to v marsicem dru­gace, kakor je kazalo ob Vrazovem casu, je naloga, ki jo naj reši ta uvod, tako težka in odgovorna, kakor malokatera druga. Naj bo odziv nanj pri Hrvatih in Slovencih tak ali tak, enega si je urednik v svesti: problem je bilo treba rešiti, in cetudi samo zacasno, da se napravi prostor za 1 Prim. Ivan Macun, Književna zgodovina Slovenskega Štajerja, Gradec, 1883, 90-108; Branko Drechsler (Vodnik), Stanko Vraz, Zagreb, 1909, 9-40; Fran Kidric, Paberki o Vrazu, Casopis za zgodovino in na- rodopis, Maribor 1910, 191-231; isti, Recimo dve, tri o slovenskem pre­porodu, Veda I, Gorica, 161-169; Matija Murko, Vrazove za tisk pri­pravljene slovenske pesmi, Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1910, 271-286; Fran Ilešic, Iz Vrazove slovenske literarne zapušcine, Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1927, 32-61; 1928, 101— 116; 1930, 131-145; 1932, 14-32; 1934, 154-159; F.(ran) Petrc, Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835-1849), Ljubljana 1939, 30-136. 5 stvarni in plodni nadaljnji razgovor o njem. Ce bo pricujoca rešitev ta razgovor res izzvala, potem je avtor dosegel vse, kar je hotel. Vrazov rojstni kraj, z vinsko trto in s sadnim drevjem ovencano naselje Cerovec v župniji Svetinje v ljutomerskem okraju, leži na izrazitih kolonizacijskih tleh, na skrajnem vzhodu današnjega slovenskega ozemlja, ki prehaja pod Muro v kajkavsko Medimurje, nad njo pa v slovensko Prekmurje. - Od severa pritiska nemštvo, na zahod se pa razteza skozi Slovenske gorice etnicno in pokrajinsko po­doben svet do Drave, ki loci tudi na jugu prebivalce tega ozemlja, slovenske Prleke,2 od hrvaških Kajkavcev. To ozemlje je tvorilo sestavni del nekdanje Kocljeve kneže­vine. Po madžarskih napadih je bilo nanovo poseljeno, ne­koliko s prejšnjimi prebivalci, ki so se bili umeknili za Dravo in v gozdove na današnji jugoslovansko-avstrijski meji, nekoliko s slovenskim življem iz severne Štajerske, vzhodni del, to je prav Vrazova domovina, pa z ljudmi iz zagorske hrvaške strani.3 2 Ime so dobili po dialekticni rabi adv. prle (iz prvlje) v pomenu prej. 3 Prim. Fran Kovacic, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926, 166; Fran Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljub­ljana 1931, 57. Nekateri novi naseljenci pa so poleg poljedelstva oprav­ljali tudi nekakšno granicarsko službo in so se naseljevali v tako imenovanih strelskih dvorcih, ki so bili posejani vzhod­no od Drave v treh pasovih vse do meje. Tretji pas se je raz­prostiral na Murskem polju med Radgono in Ljutomerom, v neposredni bližini Vražoyega doma. - V dobi turških vojsk so se na nekaterih tockah tega ozemlja naseljevali tudi uskoki s srbo-hrvaškega ozemlja. Domnevajo, da je tu ostal tudi marsikateri ubežnik iz turških cet, ki so se pomi­kale tod. Da bi pritegnili delovne roke na to nevarno ozem­lje, so dajali zemljiški gospodje naseljencem zemljo tudi v dosmrtno last, vcasi z dedno pravico. Poslednje je ve­ljalo za tako imenovane svobodnjake (libertine), nemško Freisassen (odtod ime Fras - Vraz), in mešcane ter tržane. 6 Strelci so se imenovali nemešnjaki (iz madž. nemes = ple­mic) in so imeli navadno 2 kmetiji. Ker je terciarno gricevje med Ljutomerom in Ormožem najboljši vinski svet, si ga je prilastila povecini zemljiška gospoda. Naseljenec je bil tu še bolj kakor v dolini ali na polju gosposko orodje za racionalno obdelavo dragocenega zemljišca. Ako si je pa kdo na teh tleh pridobil vecji kos vinorodne zemlje, je lahko bolje gospodaril kakor v dolini svoboden kmet, ki ni imel vinograda. - Po priimku sodec so bili Vrazovi predniki svobodnjaki (Freisass = Fras). Nji­hovo domacijo pa so sosedje imenovali: Pri Korošcu, kar bi pricalo, da so prišli s Koroškega na vinski Cerovec, kjer so se glede na privilegiran socialni položaj in na izrazito vinsko gospodarstvo svojega posestva laže razvijali kakor njihovi sosedje - vinicarji ali kmetje svobodnjaki v dolini. Ceprav oznacujejo uradni spisi Stankovega oceta kot na- gornjaka (Berghold), podložnega velikonedeljski grašcini, 'je. bil Jožef Fras vendarle ne samo za tedanji cas in vaške razmere izobražen mož, ki je pisal n. pr. 1811. 1. zanimiv dnevnik o najvažnejših gospodarskih in drugih dogodkih (Beschreibung vom Allerhand) in bil med onimi obcinskimi možmi, ki so se zavzeli za to, da si je soseska ustanovila 1819 šolo, temvec je bil tudi premožen vinogradnik, ki je nabral v dobrih letinah v svojih štirih vinogradih do 90 hi vina. Zaradi svoje ljubezni > do šole je bil tudi obcinski šolski nadzornik. Dobro srce in bistro pamet je pokazal s svojo oporoko, s katero je zapustil sinu pesniku, ki mu je sicer prizadel razocaranje, ker ni hotel v bogoslovje, toliko dedišcine v denarju, kolikor svojim drugim otrokom. Pozneje (1838) je Vraz podedoval po materi še 600 gld., po pokojni sestri Miciki pa majhno vinogradniško posestvo (vinograd, njive in gozd). Vraz je živel v ilirski dobi vecinoma od do­hodkov tega posestva/, ki mu ga je nesebicno upravljal svak Janez Mohoric. Mati Katarina, rojena Kotnikova (tudi Kut- nik ali Kutnjak, v matrikah v germanizirani obliki Kutnja- kin) je bila sestricna Mihaela Jaklina, domacega župnika, preporoditelja in rojaka z Jeruzalema. Rodila je svojemu možu šestero otrok: 3 hcere in 3 sinove. Podoba je, da sta 7 oce in mati že prvega sina Janeza poslala v šole.4 Toda o tem in o njegovi nadaljnji usodi molcijo viri. Nekatere neT jasne omembe kažejo, da bi bil mogel živeti v domaci okolici; bodisi kot upravitelj ali vinogradnik. 4 V pesnikovi zapušcini se je ohranil zvezek, na katerega se je 22. II. 1811 v nemšcini in francošcini podpisal neki Janez Fras v Radgoni. 5 V Vrazovih graških letih je ni bilo vec na domu, pa bodisi da se je omožila od hiše, bodisi da je že umrla. 6 Pesnik jo imenuje v Izjasnenjah h Glasom iz dubrave Žerovinske: Marina. Dela II, 109. Od ostalih otrok je bil pesnik, rojen 30. VI. 1810 in kršcen za Jakoba, najmlajši. Med sestrami mu je bila 8 let starejša Anka, pozneje omožena Mohoriceva, najbližja. Nje se je spomnil v svojem delu in njej je zapustil tudi literarno zapušcino, posestvo in drugo imetje, ki je bilo ob njegovi smrti cenjeno na 5000 gld. Izmed drugih sester (Marija r. 1797 in Terezija r. 1799) je ena bolehala za epi­lepsijo in je ostala neporocena na domu do smrti, medtem ko o drugi ni nobenih podatkov.5 Brat Jožef (r. 1808) je bil odlocen za ocetovega naslednika in je po njegovi smrti (31. XII. 1834) tudi prevzel domacijo. Pesniku kot dedicu odslej ni bil posebno naklonjen. - Kot naj mlajšemu otroku so Jakobu lepo potekala detinska leta v družinskem krogu, katerega so tvorili poleg staršev, bratov in sester: babica, teta Mica,6 hlapec, dekla in pastir. Nekoliko samotna lega rojstne hiše, ki jo je postavil oce Jožef malo pod cerovškim slemenom, tako da je gledala s proceljem proti zahodu na domaci sadovnjak, njive in pašnike, ki so se razprostirali po položnem širokem svetu in padali nato precej strmo v žerovinsko dolino, mehko ozracje, ki doseže v prvih jesenskih dneh najvecjo milino, pozimi pa tudi jeseni in spomladi je pa vcasi mrzlo in neprijetno, dasi le malokdaj tako ostro, da bi pozebla trta, razgledi z domacih vrhov v neskoncni venec vinskih goric, ki ga v modri, komaj zaznavni dalji obkrožajo hrvaške, slovenske in nemško-štajerske planine, zgodnje, cetudi zmer­no uživanje vina in tipicna, pretežno mocnata hrana, dru­žinska tradicija in lokalne pravljice in pripovedke o bojih 8 s Turki in Kruci, domaca pesem ljube sestre Anke in dru­gih deklet pri delu in v cerkvi, lepa in skladna, toda neko­liko krhka telesna konstitucija, ki je nagibala k mrzlicam, - vse to je ustvarjalo iz Jakoba samosvojega otroka, v kate­rem se je ob zgodnji seksualni prebuji zacela dramiti lirska duša, ki je v custvenem svetu živela svoje pravo življenje, pogosto v kricecem nasprotju z obdajajoco jo stvarnostjo. { Prvi težji dogodek, ki je zasekal v Jakobovo otroško, živ­ljenje, je bila ustanovitev župnijske šole v Svetinja!}, za katero sta se zavzemala domaci župnik Andrej Poljanec, naslednik dobrega »strica« Mihaela Jaklina in njegov so­mišljenik in sodelavec v svetourbanski akademiji, ter Ja­kobov oce - Jožef Fras. Od jeseni 1819. 1. je Jakob moral hoditi v svetinjsko mežnarijo, kjer ga je pouceval z nekate­rimi drugimi otroki domaci organist in ucitelj Franc Sušnik (Sešnik).7 LOce, šolski nadzornik, je skrbel za to, da sin ni izostajal in da je napredoval, zlasti ker ga je odlocil za študij. Po dveletnem domacem šolanju ga je poslal v ljuto­mersko trivialko. Ce smemo verjeti Vrazovi besedi, da se je zacel uciti nemški šele po svojem 13. letu,8 in nobenega ^vzroka ni, da ji ne bi verjeli, potem sta bili tako svetinjska kakor ljutomerska šola po Poljancevi in Jaklinovi zaslugi - Slovenski. To preseneca zlasti za ljutomersko trško trivialko, tako da bi bila upravicena domneva, da Vraz sploh ni hodil vanjo. Toda iz posvetila knjige Gusle i tambura Jaklinu9 spoznamo, da je Vraz spoštoval Jaklina »kao strica ljubezna i razborita, koji bi svagda priticao u porrioc neukoj i nestal- noj mladosti mojoj, pametujuci je i pobudjivajuci na ljubav naukah, na poštenje, cestitost i svaku drugu blagu cud.« To pomeni, da je gledal v njem svojega pravega vzgojitelja in da je moral dlje živeti pod njegovim nadzorstvom, mo­rebiti celo v njegovi hiši, kar se je moralo goditi edino v letih od 1821. do 1823., torej prav do njegovega 13. leta, pozneje samo v pocitnicah. - Poljanec in Jaklin sta bila 7 Fran Ilešic, Stanko Vraz u školama, Grada za povijest književnosti hrvatske, 5. knjiga, Zagreb 1907, 79-80 in sl. 8 Dela II, 109. 9 1. c., s. p. 9 ucenca varaždinske gimnazije. Oba sta bila clana vzhodno- štajerske preporodne akcije (svetourbanske akademije) Ivana Narata10 1803. 1., ki je hotel v slov. Panoniji organizirati vzporedno literarno-filološko delo, kakor ga je v osrednji Sloveniji snoval in opravljal V. Vodnik. Oba sta se v tej akciji pridružila Štefanu Modrinjaku,11 ki je zagovarjal zoper mnenje Narata in nekaterih drugih clanov cim tesnejšo naslonitev na književno kajkavšcino. Zato je treba pouda­riti, da je Vraz vsrkal v zgodnjih letih v njunem vzgledu in delu in gotovo tudi v razgovorih z obema, zlasti pa z Ja- klinom, tiho simpatijo in dispozicijo za vse, kar je bilo v zvezi s hrvaškim, kajkavskim kulturnim življenjem, torej tudi za poznejši ilirizem. 10 Slov, biografski leksikon II, 192. 11 1. c. II, 143. 12 Ilešic misli (1. c.), da je šele sedaj šel h Kremplju v uk. To ni nemogoce, a verjetnejša se mi zdi gornja domneva. Ker se je Miklošic, dasi ljutomerski rojak, šolal dve leti (1822-24) v Središcu, živec v župnišcu strica Martina Mi­klošica, si ni pridobil tako globokih predispozicij za ilirstvo kakor Vraz. Neupoštevanje vladajoce nemšcine v svetinjski in zlasti v ljutomerski šoli je toliko bolj znacilno, ker je bil Jaklin okrajni šolski nadzornik. Žal, da se je to mašcevalo nad Vrazom, ki po nerazumljivem sklepu svojih staršev ni šel v varaždinsko gimnazijo, za katero je bil usposobljen glede na slovensko-kajkavski ucni jezik svetinjske in ljutomerske šole, temvec v mariborsko nemško latinsko šolo. Ta sklep je naj­brž narekoval staršem ozir na štipendijo Martina Kavcica, ki jo je Vraz v Mariboru kot cetrtošolec prejel, a le eno leto užival. Zato so poslali Jakoba 1823. L, morebiti nekaj mese­cev pred zacetkom novega šolskega leta v Ptuj k Antonu Kremplju, tamkajšnjemu kuratu in nekdanjemu svetinj- skemu kaplanu in Jaklinovemu ucencu v slovenšcini, da ga pripravi za vstop v gimnazijo. To mu je uspelo, toda v 1. razredu Vraz ni napredoval in izstopil je tik pred zakljuckom šole.12 Prihodnje leto (1824 -25) je uspešno ponavljal prvi razred. Odslej je študiral 10 brez vecjih nezgod in je v šol. letu 1829-30 dovršil šest mariborskih latinskih šol. - JBil je srednji dijak. Najslabše ocene je imel iz latinskega jezika, pa tudi v drugih pred­metih je bil hudo povprecen. Ker je imel tudi v graški fi­lozofiji, zlasti pa na pravni fakulteti, hude težave s šolskimi predmeti, bi bilo misliti, da je bil slabo nadarjen. Toda nje­gova velika jezikovna in literarna izobrazba, v kateri sta ga v tistem casu prekašala med Slovenci in Hrvati samo Cop in Prešeren, prica, da je bil nadpovprecno, cetudi morebiti enostransko talentiran. Njegovi slabi ucni uspehi gredo sprva na rovaš slabe priprave in slabotnega zanimanja za šolske predmete in zgodnjih interesov za slovanske jezike, za lite­rarne poskuse ter študij modernih jezikov13. Glede na to so poucni Miklošicevi spomini, ki jih je sporocil v pismu z dne 1. I. 1881 Macunu14. Tam pripoveduje, da je prinesel po dvoletnem študiju v Varaždinu glede na to, da je bila tamkaj hrvašcina ucni jezik, tudi spoštovanje do svoje ma­terinšcine v mariborsko gimnazijo. In tu je Vraz okrepil v njem to spoštovanje v pravo ljubezen. Pripominja, da je Vraz »že v 3. ali 4. razredu med školsko predajo stihe delal« in da mu je on pri tem bil svetovalec. Morebiti je njuno zanimanje podžigala tudi takratna književna delavnost Petra Dajnka, ki je uporabil izhajajoc iz Naratovega preporod- nega krožka vzhodnoštajersko narecje kot književni organ, razvil v njem živahno nabožno in poucno literarno aktivnost in dal dovemu književnemu idiomu 1. 1823 nov pravopis (dajncica), ki ga je sestavil po raznih vzgledih (latinskem, ceškem, cirilskem in hrvaško-dalmatinskem itd.). V Vrazovi zapušcini je ohranjenih nekaj rokopisov v dajncici. Posled­nji se dajo datirati v 1831. leto, kar bi pricalo, da je Vraz uporabljal ne samo v gimnaziji, temvec še v 1. letniku gra­ške filozofije cisto rodno narecje kot literarni organ in dajn­cico kot literarno pismo. Verjeten je tudi vzpodbujevalni vpliv humanitetnega profesorja Janeza Antona Zupancica, po rodu Ljubljancana in ucenca Valentina Vodnika. Ceprav 13 Podrobnosti glej v izcrpni Ilešicevi študiji. 14 Ivan Macun, Književna zgodovina Slovenskega Štajerja, Gradec 1883, 114-115 (pod crto 105). 11 je bil Zupancic na glasu kot nemški provincialni pesnik, vendar ni tajil svoje narodnosti. Pomembno je, da je za njegovega delovanja v Celju in Mariboru (1819-1831) vzra- sla plejada mladih literarnih delavcev, ki so položili kasneje trdne temelje narodni prebuji ožje domovine. V revolucionarnem letu 1830 sta Vraz in Miklošic do­vršila mariborsko gimnazijo. Duh, ki preveva Vrazovo slo­vensko literarno delo, prica, da se je mladi literat dobro zavedal, kaj se dogaja po svetu. Njegovo srce je bilo na strani revolucionarnih narodnih in demokratskih sil. Pri tem se je njegova zavest harmonsko razvijala iz semen, ki sta jih vsejala vanjo: jožefinec in kasnejši tihi obcudovalec fran­coske revolucije in nacionalne romantike Mihael Jaklin ter njegov somišljenik, najboljši pesniški talent vzhodnoštajer- ske dialekticne skupine pred Vrazom - Štefan Modrinjak, do 1827. L župnik pri Sv. Miklavžu, v najbližji svetinjski sosešcini. jTudi pri mladem Miklošicu cutimo v tej dobi re­volucionarne simpatije, ki so se mu krepile tudi v Gradcu, zlasti v družbi poljskih politicnih internirancev, v hiši grofa WIadyslava Ostrowskega, kjer je bil od 1835. 1. domaci uci­telj. Ceprav je živela v Miklošicu že takrat neka ostra kri­ticna crta, ki se je pokazala na pr. 1833. 1. v neusmiljenih epigramih na Vrazove pesmi in 1837. 1. v strogosti, s katero je delil kot suplent filozofije še pred svojim doktoratom ne­zadostne ocene najbližjim znancem, tako rekoc lastnim kole­gom, vendar spoznamo iz nekaterih Vrazovih stihov in po­svetil, da sta rojaka in sošolca glede na politicna in kulturna vprašanja v glavnem soglašala, cetudi se je bodoci genialni jezikoslovec razvijal hitreje in drugace kakor romanticni lirik. Tako nam je tudi razumljivejša Miklošiceva aktivna vloga v revolucionarnem letu 1848 in njegova nagla spre­memba v »kabinetnega ucenjaka« v dobi reakcije. Tudi za­cetna in temeljna razlicnost obeh prijateljev se nam pokaže v luci njunega delovanja v dobi marcne revolucije v prese­netljivo jasnih potezah: bolehni Vraz je tudi na praškem slovanskem kongresu ostal zvest romanticni zamisli slovan­ske vzajemnosti, medtem ko je realisticni Miklošic bil pred­sednik prvega slovenskega politicnega društva, dunajske Slo­ 12 veni j e in avtor njene proklamacije, v kateri so zahtevali združitev vseh Slovencev v »slovenskem kraljestvu« in rav- nopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih. Ob prvem prihodu v Gradec jeseni 1830. 1. sta Vraz in Miklošic že naletela na rahle zarodke narodne in literarne organizacije med tamkajšnjim vzhodnoštajerskim dijaštvom. V njenem središcu je bil bogoslovec Jurij Matjašic (1808- 1892), ki je vplival s svojim znanjem slovenšcine in pozna­vanjem jezikovnih problemov od jeseni šol. leta 1827-28 tudi na sošolca Ljudevita Gaja, od katerega je spet spreje­mal važne pobude. Ob Matjašicu se je vnel za narodnost in jezik že v mariborski gimnaziji Anton Murko, ki se je v Gradcu jezikovno naglo in nenavadno logicno razvijal in dovršil nato od 1830.-1832. 1. s Kopitarjevo in Kvasovo pomocjo znamenito slovnico in dober slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar. V uvodu v slovnico se je izrekel zoper dialekticno in pravopisno razcepljenost v takratni slovenski književnosti, ceš da mora slovenski pisatelj zbi­rati najboljše besedno gradivo iz vseh narecij in ga v svo­jem delu uporabljati in tako družiti, ne lociti to, kar je po svojem bistvu enotno. V tem smislu je Murko tudi dovršil omenjeni deli. Tudi Štefan Kocevar, 1830. 1. že medicinec na Dunaju, je bil v jezikovnih in narodnostnih vprašanjih Matjašicev ucenec. Toda prav tisto jesen je zavladalo med graškim sloven­skim dijaštvom nekakšno mrtvilo}, dasi so se še zbirali in navduševali ob Matjašicu nekateri somišljeniki (Janez Klaj- ,žar, Jurij Knuplež, Lovro Vogrin, Simon Verblac in dr.). Zato je vzbudil Vrazov in Miklošicev prihod - z njima je prišel tudi njun sošolec in somišljenik Jakob Košar - veliko zanimahje, zlasti ker ju je spremljal rahel literarni sloves, ki sta si ga pridobila že v Mariboru. - Prinesla sta v ozko jezikovno ozracje graške slovenske družbe nova gesla in nove ideje. Med njimi sta bila najplodnejša: misel o po­trebi naglejšega razvoja slovenske posvetne literature, zlasti poezije, in nacrt za tesno sodelovanje z drugimi Slovani za­radi spoznavanja njihovih jezikov, književnih del in pisme­nih in osebnih zvez s slovanskimi literati in drugimi pred­ 13 stavniki. Spocetka je gotovo bila v Vrazu in Miklošicu naj­bolj izrazita prva misel. In ce pogledamo Vrazova takratna literarna dela, ki so v glavnem prevodi latinskih in nekoliko tudi grških klasikov ali pa v klasicnih oblikah zasnovani pesniški poizkusi, potem moramo misliti, da je ta misel vzklila samo ob razlagah, vzpodbudah in vzgledih profe­sorja Zupancica, ki je bil edini literarni mož v takratnem Mariboru in v humanitetnih razredih Vrazov in Miklošicev ucitelj. - Seveda je bila Vrazova duševnost taka, da jo je prav žejalo po literarnih doživetjih in da jo je po prvih, morebiti prav skromnih profesorjevih opozorilih prevzemala pravcata literarna strast. Nekaj podobnega je bilo tudi z Miklošicem, ceprav on ni nikdar zašel v podobno literarno navdušenje kakor Vraz. Ta prva znacilnost obeh prišlecev je tudi najbolj prese­netila Matjašicev graški krog. In zato ni cudno, da so po­rocali od tam zaskrbljenemu Kocevarju in Murku, ki sta te­daj študirala na Dunaju, da so pridobili »dva mlada Slo­venca, od katerih eden Homera, drugi Vergila slovenski uci«15. Vraz pa ni samo prevajal, temvec je zlagal v klasicnih merah, pod mocnim vplivom nemške klasicisticne poezije, zlasti pa Ossiana, Kleista, Klopstocka in Kornerja izvirne pesmi z bojevito vsebino, ki si je ni mogoce drugace razla­gati, kakor da so revolucionarni dogodki tistega leta razvneli njegovo domišljijo v pravcato borbeno razpoloženje. Sam je pozneje te pesmi oznacil kot sad »tirtejske lire«. In res izražajo v precej trdih in nerodnih stihih cudno bojevitost. In dasi ni v njih Vraz proglašal nobene izrazite revolucio­narne misli16, je dihala iz njih svobodoljubnost in preprica­nje, da se je treba boriti za svobodo in cast naroda. V pesmi Zelenje k orožji je celo imenoval sovražnika, in sicer Fran­ka, t. j. Nemca in je s tem odkril narodnostno ozadje teh 15 Ta precej nejasni izraz menda pomeni, da sta predavala na te­melju svojih prevodov v društvu o obeh pesnikih, in sicer, kakor se da sklepati iz rokopisnih osnutkov, Miklošic o Homerju, Vraz pa o Ver­gilu. 16 Pesem S slavnim se orožjem opaš’te -! ima na videz celo proti revolucionarno vsebino, ker klice na boj zoper upornike. 14 poizkusov. - Druge njegove pesmi so v nasprotju z omenje­nimi prav idilicne: bodisi da se pesnik na domacih tleh spo­minja pokojnega prijatelja otroških dni (Na Janeza mojega), bodisi da opeva poletni vecer na kmetih (Sonca dolshajanje), ali vecerno nebo (Hesperos). Vcasih se oglaša v njih tudi religiozna misel, zdaj kršcansko ponižna (K Bogu), zdaj panteisticno-zanosna (V noci pod zvezdišcem). Morebiti so nastali že zdaj tudi nekateri odlomki, ki pricajo o ljube­zenskem in domovinskem custvovanju in hrepenenju. Ta izvirna lirika pa raste formalno ob Vrazovih prevodih Vergilovih Georgik in, kolikor se da ugotoviti sprico neznat­nih ohranjenih odlomkov, tudi ob Eneidi, zlasti pa ob pre­vajanju Horacijevih od. Sprva še ni ugotoviti vplivanja Katulove in Ovidove senzualisticne pesmi, ki pa postaneta kmalu Vrazu zelo ljubi, bodisi da ju prevaja, bodisi da se ob njima uci. V formalnem pogledu pa pomenijo Vrazovi izvirniki in prevodi precej posrecene poskuse ritmiranja in poeticnega preobražanja trdega domacega govora v literarni organ. Res je cutiti zlasti v sintaksi mocan vpliv nemšcine, toda njihov umetniški uspeh je mnogo vecji, kakor so ga dosegli pred pol stoletjem kranjski klasicisticni pisanicarji17. Od novejših pesnikov je cutiti vpliv Jarnikove in zlasti Mo­drinjakove pesmi, ki jo je Vraz moral v tem casu študirati. Vendar je glede na jezik bolj zvest domacemu narecju kakor Modrinjak: kajkavskih elementov je kaj malo v njegovem pesniškem govoru, ki je v glavnem le rahlo književni besedi približano domace narecje. Glede na heksametre je cutiti prizadevanje, reševati ta problem po modernem akcentuacij- skem nacelu, vendar je v Vrazovih distihih dovolj trdot in nedoslednosti. Marsikaj gre tudi na rovaš dialekticnih po­sebnosti, ki jih pa danes ni mogoce vselej ugotoviti. 17 Sodelavci pri Pohlinovem pesniškem almanahu Pisanice (1779-81). 18 Glej opombo 14. Druga stran Vrazove in Miklošiceve mladostne miselnosti pa je zadobivala v prvih graških casih, kakor pripoveduje Miklošic v omenjenem pismu Macunu18, prav fantasticne, zalete. Vraz je obljubljal, da napiše primerjalni, najbrž di- 15 dferencialni slovar, Miklošic pa primerjalno slovnico slo­vanskih jezikov. Toda ti pretirani nacrti so imeli realne po­sledice. Oba sta se zacela pridno uciti starocerkvenoslovan- Jcine, srbšcine, poljšcine, nato tudi rušcine in kasneje ce­šcine. S svojo vnemo sta užigala tudi druge. Zanimanje za slovanski svet in njegovo kulturo je raslo. Kmalu se je za­cutila potreba po slovanskih knjigah in ker si jih posame­zniki niso mogli kupovati, se je pojavila misel na skupno kupovanje in medsebojno sposojanje zaželenih knjižnih za­kladov. Rodila se je Slovenska družba, ki so jo tvorili nav­dušeni »slovenopoliti« ali »slovenski bratje«, zavedajoc se, da so v labilnem, še nezavednem obcestvu prvo trdno jedro bodocega razvoja. Iskali so zvez tudi po deželi in kmalu so se združili z nekaterimi mlajšimi duhovniki, ki so bili še do nedavna clani graške dijaške družbe. Narocali so jim, naj vplivajo na svoje starejše sobrate. Bližali so se tudi redkim zavednim posvetnim izobražencem in jih prosili gmotne po­moci. S casom so nabrali lepo slovenisticno in slavisticno knjižnico, ki jo je upravljal Vraz in jo nenehoma spopol- njeval19. Vodil je tudi agitacijo in sposojanje med zuna­njimi clani, v družbi sami pa deloval kasneje poleg Miklo­šica kot ucitelj jezikov. 19 Ilešic, iz Vrazove literarne zapušcine, Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1927, 46 in sl. (»Družba« za zbiranje slovanskih knjig v Gradcu.) Spoznavanje slovanskih jezikov in njihovih literarnih za­kladov pa deluje tudi na Vrazovo lastno tvornost. Preva­janje in posnemanje klasikov ga ne zadovoljuje vec. Zrušil se mu je prejšnji besedni in custveni svet in mrzlicno si je zacel graditi nov besedni izraz, da bi mogel uresniciti novo ustvarjalno hotenje in upodobiti nova doživetja. - Jeseni 1832. 1. je prvic poskušal zapisovati, dasi brez pravega uspe­ha, domace ljudske pesmi, ne samo, da bi dokazal samoniklo življenje svojega rodu, temvec da bi si pridobil tudi organ in sredstvo za novo lastno pesem. Ista težnja ga vodi tudi k Prešernovi liriki v Kranjski Gbelici, nato k Mickiewiczu in k Nemcem od Goetheja do romantikov in sodobnih poetov 16 švabske in mladonemske sole. Od njih se vraca k anakreoil- tikom, h Katulu in Ovidu, ogreva se pa tudi za Graya, By- rona in Moora. - Med romanskimi pesniki ga prevzame zlasti Petrarka, od novih Italijanov zlasti Carrer. Vabi ga pa tudi ljudska poezija evropskih narodov: od španske romance, ki jo intenzivno proucuje in prevaja, preko albanske, novo- grške, srbske, slovaške in ceške, poljske, ukrajinske do li- tavske in ruske ljudske besedne umetnosti. Kaj cuda, da je Vraz obnemogel v šoli ob tolikem recep- tivnem literarnem delu, s katerim je bilo v zvezi tudi naj- raznovrstnejše lastno snovanje. - V drugem letniku filozo­fije 1831/32 je redno študiral samo zgodovino filozofije in obcno zgodovino, dasi menda ta predmeta nista bila obli- gatna v tem letniku. Leta 1832/33 - ni opravil kot repetent niti enega izpita. Jeseni 1832 takoj po vrnitvi s pocitnic je huje zbolel. Mucila ga je mrzlica (trešljika), najbrže ponovni napadi malaricne ali tuberkulozne okužbe, pa tudi druge muke in skrbi.20 Krhala se je Slovenska družba, Murko se je odpravljal v bogoslovje, drugi so pa tudi odpadali, ceš da jim družba ne prinaša nobenih koristi. 20 Prim. Dela V, 133. Slucaj je Vraza tedaj opozoril na Ljubico Cantillyjevo, hcer samoborskega trgovca in Gajevo sestricno. Dvajset­letna, crnolasa in modrooka lepotica je vzbudila v njegovem nemirnem srcu mocan vtis, toda za kakšne intimnejše misli in zveze ni bilo ne casa ne prilike. Pac pa je misel na Lju- bicino sorodstvo z Gajem, o cemer je lahko zvedel v graški dijaški družbi, ustvarjala v Vrazovem srcu neko posebno razpoloženje za pisca Kratke osnove horvatsko-slavenskoga pravopisanja in glasnika hrvaške pravopisne edinosti, ki je klical v skupni novi pravopis tudi štajerske in kranjske pi­satelje ter je obsojal in zavracal tako Dajnkovo kakor Me­telkovo novo abecedo. Toda prihodnje leto (1833) je popolnoma pritegnilo Vra­zovo pozornost nase to, kar se je dogajalo v osrednji slo­venski književni skupini. - Prešernova pesem v Cbelici se mu je zdaj videla izpolnitev tega, po cemer je sam hrepenel. 2 Slovenska djela 17 Opustil je prevajanje in posnemanje anticnih klasikov. Za­mikala ga je oblika soneta, elegije, romance, balade, sati­ricnega epigrama in književne satire sploh. - Kakor Prešeren tako je tudi on hotel v pesmi izraziti sebe, svoje doživljanje ljubezni in sveta sploh. Toda njegovo novo umetniško ho­tenje je zadelo sprico uporabe novih tocno dolocenih pe­sniških form ob hude jezikovne težkoce. Rodnega narecja nikakor ni mogel lepo ubrati v stroge romanske oblike, zlasti ker je zdaj hotel kreniti tudi v jeziku za Prešernom. Toda ne popolnoma, saj mu tega ni dopušcalo nekoliko neznanje osrednjega književnega jezika, nekoliko pa prepricanje, da je vokalizem vzhodnoštajerskega narecja blagoglasnejši, si- štematicnejši in - kar je poglavitno - skladnejši z vokalizmi ostalih slovanskih jezikov kakor pa vokalni sistem osred­njega književnega govora, ki se mu je zdel podobnejši vo- kalizmu francoskega ali angleškega jezika - kakor slovanskih govorov. To prepricanje mu je narekovalo v poeticni praksi razna jezikovna nasilja: mešanje dialekticnih in literarnih oblik, razne krive tvorbe, preobilo in mnogokrat neopraviceno upo­rabo apostrofa itd. S tem si je nakopal kritiko najbližjih prijateljev, zlasti Miklošica. Prišlo je do pravcate literarne vojske med obema, Miklošic je naperil v Vraza preko dvaj­set krajših pušcic; zložil pa mu je tudi daljšo satiricno pe­snitev. V njej je prikazal Vrazov izgon s Parnasa, kamor da se je priplazil brez pesniških kril, to je, ne da bi bil cutil pravo ustvarjalno navdušenje in ne da bi bil imel v oblasti jezik: »Zasmejijo se božice, / vse, kar poleg jih je b’lo, / umetnosti božice / tako pevcu recejo: / »Idi v svojo domo­vino, / tam kje ’z trte se cedi / sladko lotmeržansko vino / ino tist’ga se napi j! / Ker vsak, kteri ce leteti, / (Tebi tudi znano je) / vsaki s sabo more ’meti / netrudne peretnice. / Tud’ poslušej, kak Slovenci / od tevtonske dal’c meje, / kak Gor’cani, kak Dolenci / lep’ svoj jezik govore.« Tudi v epi­gramih ocita Miklošic, ki se podpisuje zdaj »vrac bedastih pevcev«, zdaj »moštvavec (mašcevalec) ognusenja našega jezika« in pod., da je Vraz precenil svoje znanje in sposob­ 18 nosti, ker se je lotil dela, ki mu ni kos.21 V nekem verzu trdi, da ni med Slovenci nikdo drugi vreden, da se povzpne na Parnas, kakor tisti, »kteri Rozamundo pel.«22 21 Prim. 14., 15. in 16. pušcico: Dobra rec bi prozodija b’la, / ali ne od osla pisana. // Za uhace jeste trava, / oves njim zatorej se ne dava, / zato tebi dara pevskega //, bogov vseh vladitelj tud’ ne da. // Slovenske zato ti akcente moraš znati, / ce nam ceš dobro prozodijo dati. // Vra­zova zapušcina v arhivu Matice Hrvatske v Zagrebu. 22 T. j. Prešeren, ki je priobcil v II. zvezku Kranjske Cbelice 1831 balado Turjaška Rozamunda. 23 Prim. Dela V, 131, Ta izraz bi pomenil, da so tudi nekateri drugi tovariši potegnili z Miklošicem zoper njega in njegovo pesem. 24 Stanko Vraz, Izabrane pjesme, Zagreb 1880, Uvod Franje Mar­kovica LXXVII-VIIL; Matija Murko, Miklosich’s Jugend - und Lehr- jahre, Forschungen zur neueren Literaturgeschichte, Weimar 1898, 530-31. Te satire so poglobile in zaostrile Vrazovo krizo. Branil Se je s podobnim orožjem in je kazal v satiricnih odgovorih na jezikovne pomanjkljivosti nasprotnika, grozil mu z mašce­vanjem in zabredel slednjic v osebnost. Kljub temu mu ni odleglo. Potožil je prijatelju Josipu Muršcu, da so mu nezvesti in najbližji prijatelji23 hudo ra­nili srce, da je pa zdaj že nekoliko prebolel to razocaranje, ker je spoznal, da so ga užalili iz materialisticnih pobud. Vendar je podoba, da je v srcu priznaval upravicenost ne­katerih Miklošicevih ocitkov, ker je namignil Muršcu, da bi v pocitnicah rad potoval z njim v Ljubljano. Gotovo zato, da bi se spoznal in pogovoril s cbelicarji o jezikovnih in drugih vprašanjih. Medtem ga je Miklošic z iskrenim pismom prosil odpušca­nja, bodisi da je sam sprevidel prijateljevo bolest, bodisi da so ga drugi opozorili na Vrazovo trpljenje. Pomembno je, da mu je pojasnil namen svojih satir kot poizkus, spra­viti njegovo prestrastno navdušenje za literarne zadevb v pravo mero. Obenem mu je pri spominu na skupitr mladostni razvoj24 iskreno ponudil roko v spravo. Ta Miklošicev za­govor je verjeten, ako pomislimo na že omenjeno Vtazovo popolno nebrižnost za študije v šolskem letu 1832-33. To je vznemirjalo tudi druge Vrazove prijatelje, tako na pr. do­ 19 brega Štefana Kocevarja,25 medicinca na Dunaju, gotovo tudi Muršca in še tega in onega. Zato je Vraz Miklošicu tudi laže odpustil, cetudi kljub vsemu prejšnje harmonije med njima ni bilo in ni moglo biti. Ta razpor je deloval s svojim skrajnim, na zunaj že odpušcenim in pozabljenim valovanjem še dolgo v Vrazovi duši in povzrocal v njej premike, ki so pospeševali njegovo postopno približevanje k ilirstvu. 25 Ta mu je še 12. II. 1834 pisal: »Nezamerite mi, kaj Vas opo- menem, da i Vi se nekaj vucite, kaj de Vam kruha doneslo. Clovek more jeden stanovski stališ imeti, te zna za svoje domorodce mnogo storiti.« Petre. 1. c. 60. 26 Prim. str. 99. Kljub temu je moral soglašati z dobrohotnimi opozorili prijateljev, zlasti kadar je trezno gledal na svojo bodocnost. V literarnem delu je bila zanj cudna opojnost, ki se ji je le težko odrekel. V pesmi Noc kdaj naplete nebo ..., ki je prav iz tega casa, a se je ohranila žal, v nepopolnem, težko citlji­vem osnutku, je s cudovitimi podobami prikazal duševno- telesno slast pesniškega snovanja in je primerjal Muzo - s Kirko, ki ga ocara tako, »... da nje vživajoci si darov, / za- bi(m) burno na pot, zabi(m) dolžnost in na cilj.«26 S takšnim spoznanjem v duši pac Vraz ni resno mislil na to, da se odrece pesniških sanj in se posveti resnemu krušnemu štu­diju. Zato je naravno, da je stremel odslej po taki ureditvi življenja, ki bi mu omogocila kolikor mogoce intenzivno li­terarno delo. S kakšno pozornostjo je zato moral poslušati Gaja, ki ga je slucajno (»pripadno«) srecal konec julija 1833. L, po dru­gem izgubljenem študijskem letu, v Gradcu, kjer se je ta ustavil na poti z Dunaja. Tam je cakal na avdienco pri ce­sarju, da bi zaprosil dovoljenja za hrvaški politicni casnik in Jiterarno prilogo. Gotovo je o tem kaj omenil novemu slovenskemu znancu in ta se je ob tem zamislil. Pred njego­vimi duhovnimi ocmi je zasijal ob besedah o nameravanem literarnem casopisu, ki bi lahko postal organ urejenega književnega življenja, privid zaželene bodocnosti. Spomladi 20 1834. L je zapisal Vraz v osnutku pisma Dajnku27 o posle­dicah in soglasju, ki jih je izzvalo to srecanje: »Po dvuh besedah sva se spoznala, i potem me je on na Hrvatsko pozval.«28 27 Tako razlagam Vrazovo apostrofiranje neznanega naslovnika tega osnutka kot cloveka: »ki se srditim duhom naše Slovence v’ Štajerske v’ nedostojno nevolu bez slovesnosti zabite vidi«, in sicer glede na Dajnkovo bogato ljudsko-prosvetno književno delo, zlasti pa glede na to, da ga Vraz v omenjenem osnutku prosi, »naj mu sporoci po pro- fesoru Wartingerju, štajerskem zgodovinarju, ali ima kaj zapisov šta­jerskih ljudskih pesmi. In o Dajnku je bilo znano, da je poslal že 1825 zbirko domacih pesmi z napevi Glasbeni družbi na Dunaj. 28 Drechsler, 200, opomba 20. 29 V skici tega popotovanja, ki jo je namenil nekemu prijatelju, oznacuje ta svoj sklep v trenutku, ko je prišel zaradi pomanjkanja denarja v stisko, kot »jaz i moja ljubav ali bolje norost k’vsem na­rodnem«, in na drugem mestu: »narodnost me je norila«. Glej rokopisno gradivo R7. Gotovo je zaradi tega povabila Vraz spremenil pocitniški potni nacrt in mahnil že v prvi polovici avgusta namesto proti Ljubljani v Gajevo Krapino.29 Potoval je po domaci dolini do Ormoža, potem ob Dravi do Borla, kjer je prešel’ na haloški breg. Pri Sv. Barbari je prenocil, nato je krenil skozi Haloze in preko Maceljskega pogorja v Krapino. Toda Gaja ni našel, bil je v Samoboru pri Cantillyjevih. Vraz ni pomišljal, kljub nestalnemu vremenu in picli denarni po­potnici, saj je mislil sprva samo do Krapine, je sklenil po­tovati za njim. Prvi dan je dospel zaradi strahu pred dežjem samo do Oroslavja, kjer so ga v krcmi Pri kraljevicu Marku hudo oskubli. Zaradi nahrbtnika so ga ljudje imeli za po­tujocega krojaca. Iz Oroslavja je potoval mimo Bistre pod Sljemenom in mimo Novih dvorov po krapinski dolini do Podsuseda, kjer je predrožil Savo. V Samoboru je našel Gaja, toda kar bi bil rad zvedel, tega ni slišal od njega. Ceprav je napravil z njim in njegovo samoborsko družbo izlet v Mokrice ob Savi, se vendar nista toliko zbližala, da bi mu zaupal vsaj svojo denarno stisko. Težko je reci, kaj ju je razdvajalo. Na podlagi poznejših Vrazovih pisemskih osnutkov in pisem bi smeli sklepati, da je Vraza bolelo Ga­jevo precej pomilovalno gledanje na štajerske Prleke, ceš 21 saj so tako in tako v bistvu Hrvati, povrh pa še tako hudo ponemceni, da je zanje in za njihove književnike edina re­šitev, ako se v imenu in v jeziku prikljucijo Hrvatom. More­biti so se pa pojavili pri Gaju prvi znaki nevolje do Vraza, ker je ta pokazal prevelike simpatije do Ljubice Cantillyjeve, za katero se je ogreval tudi Gaj. Kljub temu sta Slovenec in Hrvat takrat sklenila pisemsko zvezo in sta se prijateljsko locila in Vraz je obljubil, da se ob vrnitvi spet oglasi v Krapini, kjer ga bo tedaj Gaj že pricakoval. Nato je potoval v Zagreb, kjer se je ves razvnel v družbi Dragutina Rakovca, drugega predestiniranega urednika no­vega casopisa. Obljubil mu je pesmi za Danico, ki jo je Ra- kovac obetal že za novo leto 1834. Pripravljen je bil, da organizira slovensko-štajerske sodelavce in da zbere cim vec narocnikov. Živahno zagrebško življenje, ki je že dihalo in valovalo v ljubezni do hrvaškega jezika in v odporu zoper vsiljevano madžaršcino, ga je globoko prevzelo. Z velikim veseljem je zbiral nove hrvaške leposlovne tiske. Kljub temu ši morda ni pridobil še kaj prida znancev med glasniki no­vega gibanja.30 30 V pismu Rakovcu z dne 31. XII. 1833 naroca pozdrave samo Gaju in Derkosu. Grada III, 261. Juriju Cafu pa omenja v pismu z dne 1. IX. 1833, da je spoznal na potovanju mnoge hrvaške književnike (»slo­varje«). Zbornik Matice Slovenske II, 205. 31 Iz tega bi lahko sklepali, da je hotel na temelju ljudskih pesmi dokazati Gaju, da slovensko štajersko narecje ni tako ponemceno, ka­kor misli. Iz Zagreba se pa ni vracal preko Krapine, ker se je sra­moval svoje suhe mošnjice, temvec je naglo odšel preko Sesvetov, Sv. Ivana Zelina in Varaždina v Središce, od tam pa mimo doma v Noricki vrh pri Zgornji Radgoni, kjer je tiste pocitnice bival pri sorodnikih. V Središcu se je razgovoril o uspehih svojega potovanja s Kocevarjem in sklenil morebiti na njegovo pobudo, da pojde od doma, brž ko se nekoliko odpocije, spet h Gaju. Iz Radgone je poslal 1. IX. Cafu dvoje zagrebških tiskov (najbrž Gajevo Slavoglasje iz Zagorja in njegove Glogov- kinje) in ga povabil, naj gre 9. IX. z njim h Gaju. S seboj naj prinese nekaj ljudskih pesmi svojega domacega kraja.31 22 Toda tisto jesen se Vraz ni vrnil vec na Hrvaško. Viri nam ne govore o nobenem zunanjem vzroku, cemu da je ovrgel na videz tako trdno postavljeni sklep, ki ga je s to­likim navdušenjem sporocil v omenjenem pismu Cafu.32 Ali je bilo samo to dovolj, da mu je prijatelj morebiti odrekel svoje spremstvo? Potemtakem njegov sklep nikakor ni bil tako trden, kakor je skušal dopovedati Cafu. 32 Glej Zbornik Matice Slovenske 1. c. 33 Prim, že citirano pismo Rakovcu z dne 31. XII. 1833. Grada III, 260. 34 Anton Murko, Slovenische Sprachlehre, Gratz 1832, 202. Tam je poudaril »izvirnost, pravega slovenskega duha, pesniško vrednost in splošno razumljivost« elegije Slovo od mladosti in balade Povodni mož ter je proglasil obe pesnitvi za vzgled: »kako se da in kako je treba v slovenskem jeziku pisati«. Celakovsky je pa zapisal v decembrski Poglavitni vzrok nove odlocitve je moral biti notranji, psihološki. Hrvaška doživetja so se Vrazu pokazala zdaj, ko jih je doma trezno premislil, kljub vsej svoji cudoviti nacionalni dinamiki kot takšna, da mu niso obljubljala nagle izpolnitve tega, kar si je najbolj vroce želel. Zaslutil je, da je hrvaško gibanje sociološki in politicni proces, ki se mora vršiti po svojih notranjih zakonih in zunanjih politicnih sil­nicah ne glede na želje in potrebe custvenega poeta. Spoznal je, da Gaj gleda na vprašanje vzhodnoštajerskega književ­nega jezika približno tako kakor Murko ali pa slovenska osrednja književna skupina okrog Kranjske Cbelice, samo da želi njegovo asimilacijo s hrvaškim, ne s slovenskim literarnim jezikom. Obenem je pa dobro opazil, da je novo gibanje vlaste- linsko-mešcanskega izvora, z mocnimi klerikalnimi elementi in impulzi in da razodeva svoje poreklo tudi v hrvaškem književnem jeziku, ki se mu je zdel zlasti po sintaksi tuj in prevec po latinskem in nemškem vzgledu33 zasuknjen. V duhu je primerjal hrvaško pisanje z lastnimi literarnimi po­izkusi in s cbeliško, zlasti Prešernovo poezijo. Spomnil se je že napol pozabljenih Miklošicevih satiricnih epigramov in njegovih opozoril na klasicnost Prešernove pesmi, spomnil pohvale, ki sta jo izrekla o njej tihi in skepticni Murko in ugledni ter dobrohotni ceški pesnik Celakovsky,34 spomnil 23 tudi tega, kaj je sam cutil ob Prešernovih pesmih. Zavedal se je, kolik umetniški korak je zadnje leto storil ob njih. Vnovic jih je zacel prebirati. Skušal je ostati ob njih miren, toda tudi zdaj ni mogel povsem zakriti mladostne ambicioznosti. V nemirni duši so mu s cudovito skladnostjo odmevali zdaj Prešernovi pogumni satiricni verzi, zdaj se je vdajal globokemu custvu njegove elegicne pesmi, nato je spet hrepenel z mehko melodijo njegovih eroticnih stanc in sonetov. V neodposlanem osnutku pisma Celakovskemu je zapisal tisto jesen, s kolikim veseljem obcuduje »žlahtno hcer Prešernovo - njegovo zacarljivo poezijo - njegovo Ro- zamundo Turjaško - sonete in vse, kar je njegova umetnost rodila.« To poglabljanje v Prešernovo pesem je ugodno delovalo na Vrazovjo tvornost. Sprva mu je najbolj ustrezala Prešer­nova satira. Tudi sam je cutil v svoji okolici toliko ovira­jocih sil, da je moral udariti z mislijo in z besedo na levo in desno. Po Prešernovem zgledu je bical slovensko pravo­pisno razcepljenost, kakor on se je zaletaval v utilitaristicne in reakcionarne psevdokritike, ki so hoteli tudi na Štajer­skem prepreciti umetniško književnost. V epigramih in sati­ricnih pesnitvah je zavracal obsodbe, »nasvete« in ugovar­janja, ki so zadevali njegovo pesem in njegovo zamisel knji­ževnega jezika. Z nekaterimi je grajal tudi vetrnjaštvo in nezavednost izobraženstva, izražal antidinasticno in antikle- rikalno prepricanje ter razodeval tuintam že prav bojevito narodno zavest. Toda težavnost in zapletenost osebne in literarne eksistence sta budili v Vrazu poleg tega nekakšno elegicno razpoloženje, ki sta ga še vecali pogosta eroticna vznemirjenost in perio­dicna bolehavost. Prva je bila posledica temperamenta in znacaja, druga je bila najbrž v zvezi z napadi mrzlicne, morebiti malaricne,35 morda celo tuberkulozne bolezni. Za- številki Casopisa Ceskeho Museum 1832 1. o Prešernovi pesmi, »da je cista, jedrnata in resnicno slovenska«, o njegovem slogu pa, da »je tekoc in blagoglasen«. 85 V predelih ob neregulirani Muri od Gradca do Radgone, kjer se je Vraz v študijskih letih najvec gibal, je bilo tedaj mnogo endemicne mrzlice, najbrž malaricnega izvora. 24 radi prve je padal iz zaljubljenosti v zaljubljenost, stalno razocaran zaradi nestvarnega, romanticnega gledanja na žensko. Mrzlicni napadi so pa budili v njem hipohondrijo in nerazpoložen j e do vsakega sistematicnega dela, ki ni bilo v zvezi z njegovim vseobsežnim literarnim hotenjem. Zato je tudi v šolskem letu 1833/34 slabo študiral in je dovršil šele jeseni 1834. 1. drugi letnik filozofije, in sicer s ponavljalnim izpitom iz veroznanstva (Religionswissen- schaft).36 Osnutki v zapušcini pricajo, da so ga mucili tedaj verski dvomi. Pesem Burja37 je pretresljiv izraz duševnih bojev, ki sta jih povzrocali v Vrazu verska skepsa in hre­penenje po pozitivni veri. Podobne elegicne vsebine je niz drugih pesmi iz te dobe, ki jih je Vraz kasneje prevedel v iliršcino in priobcil v knjigi Gusle i tambura. V njenem uvodu je 1844. 1. v samoironiji poskušal njihovo elegicnost razložiti z dobo njihovega nastanka, ceš da so te pesmi iz otroške dobe njegovega ustvarjanja in zato imajo otroški, jokav znacaj. 36 Prim. Semestralzeugnis z dne 18. XI. 1834 v Vrazovi zapušcini v arhivu Matice Hrvatske. 37 V knjigi Gusle i tambura: Borba, datirano 23. IV. 1834, Dela II, 10. Pomisliti pa je treba, da je Vraz imel takrat, ko je zlagal te pesmi, že 24 let in da jih je crpal iz konkretnih, realnih doživetij, ki so ga tedaj zelo pretresala in ogražala celo v življenjskem jedru. Bistvo teh življenjskih pretresov je bilo v želji, najti pozitiven odgovor na vprašanje, ali se bo uve­ljavil kot clovek in kot pesnik. Golo življenjsko eksistenco je pušcal, zanašajoc se na ocetovo dobroto, zacasno vnemar, Vedel je sicer, da se približuje z zakljuckom filozofskih študij težak razgovor s starši, ki so želeli z vsem svaštvom in vso sosesko, da stopi v bogoslovje. V domacem kraju se je tako ukoreninila misel, da bo študiral za duhovna, da mu dekleta niti niso hotela peti zaljubljenih narodnih pesmi in da je moral skrivaj prisluškovati njihovemu petju, ako je hotel sploh kaj zapisati. Toda po tej poti ni mogel in zato se sploh ni rad ukvarjal s prihodnostjo. V skrajni sili se je hotel zadovoljiti s službo uradnika pri kaki grašcini 25 ali domacega ucitelja in pri tem je mislil, da bi poskusil sreco v tem poklicu na Dunaju s pomocjo prijatelja Koce­varja. Z literarnim delom pa je bilo vse drugace. Tu je za­stavljal vso voljo, vso dušo. Glede na nejasnost, ki je za­grnila njegove s tolikim upom pricete zveze z Gajem in nje­govimi sodelavci in je postajala zaradi Gajevega in Rakov­cevega trdovratnega molka od dne do dne mucnejša, je iskal zvezo s cbelicarji. To mu je bilo zdaj, ko je Prešernovo pesem bolje spoznal in ko se ji je celo s svojim snovanjem približal, laže kakor prej. Kljub temu se ni obrnil na Pre­šerna, temvec na Copa. V njegovih mislih o književnem je­ziku, kakor jih je ta razvil v spisu o kranjski abecedni vojski,38 je odkril marsikatero spoznanje, s katerim je do­cela soglašal: Cop je zavracal tako Metelkove kakor Dajn- kove nove crke. Bolj kakor ta nerodna poskusa, reformirati slovensko pisavo, je cenil »blagohotni« nasvet Celakovskega, naj sprejmejo Slovenci ceško grafiko, cetudi je mislil, da ni treba takoj priceti z njo. Izrazil se je tudi zoper slovenski etimološki in po moderni vokalni redukciji v osrednjih na­recjih nastali polglasnik, ceš da je kriv neblagoglasnosti slovenšcine, zlasti v primeri z dalmatinsko hrvašcino. 38 V clankih Slovenischer A-B-C-Krieg, Illyrisches Blatt 1833; tudi separatno pod naslovom Nuovo discacciamento di lettere inutili, Ljublj. 1833. 39 »Unparteische Ansicht« ga oznacuje v osnutku svojega pisma. Casopis za zgodovino in narodopisje 1927, 34. V pismu samem pa ga oznacuje kot »kozmopolitsko sojenje do našega jezika«. (Copova osta­lina v Nar. in univerzitetni biblioteki v Ljubljani.) Kaj cuda, da je Vrazu potisnilo pero v roke prav to »objektivno gledanje«39 na tiste probleme slovenskega lite­rarnega jezika, ki so njega najbolj zanimali. V besedi o sprejemu ceške grafike je videl bližnjo možnost pravopis­nega edinstva s Hrvati, v Copovi nevolji zoper polglasnik pa zaveznika v boju za zmago vzhodnoštajerskega »siste­maticnega«, vsem drugim slovanskim jezikom enakega vo- kalizma. Pisal mu je torej 24. I. 1834. 1. skromno pismo, ki diha v eni sami vroci želji, zbližati se z ljubljanskim li­terarnim krogom, zlasti s Copom in Prešernom. Lepota nje­ 26 govih pesmi ga je ocarala in težko že pricakuje s prijatelji vred novega zvezka Cbelice. Preprican je, da bo Copovo modro vodstvo preprecilo vse nakane nasprotnikov in da bo almanah kmalu spet izšel. Žal, da je stvarni Cop tako dolgo odlašal z odgovorom, dokler ni mogel Vrazu sporociti, da so se v resnici izjalovile vse spletke prikritih kranjskih janzenistov in njihovega za­veznika Kopitarja in da bo 4. zvezek Cbelice koncno ven­darle dobil cenzurni pristanek. Nestrpni Vraz je medtem iskal tolažbe in sveta pri Kocevarju. Zdvajal je nad samim seboj, obupaval nad Gajem in Copom. Prijatelj Kocevar mu je hotel vdihniti samozaupanja in volje za študij, branil pa je tudi Gaja, cetudi je sodil, da »mnogo obeca, al malo stori«. Toda »on je sveti ogenj vužgal, kteri zdaj v Hor- vackom horvatom na cast gori...« in »horvacke mladence na pravi pot dopelal.« Slovenci pa morajo misliti na to, da se z lastnim delom dvignejo, kakor se dvigajo Hrvati in drugi slovanski narodi.40 40 Pismo z dne 12. II. 1834 v Vrazovi zapušcini v zagrebški vseuci- lišcni knjižnici. 41 Prim. Ilešicevo ugotovitev v Casopisu za zgodovino in narodopisje 1927, 34, 6. opomba pod crto. 42 Grada VI, 305. Nato je Vraz vnovic poizkušal dobiti zvezo z Gajem in mu je sporocil svoje misli v pismu svojega sošolca Adolfa Halterja, Gajevega prijatelja.41 In ko tudi to ni imelo uspeha, mu je 9. IV. sam pisal, vzpodbujen s Kollarjevim spevom Slavy dcera, ki ga je tiste dni dobil v roke. Ker je slutil ali vedel, da je Gaj zato nevoljen, ker ga ni obiskal lani na povratku iz Zagreba v Krapini, se je skušal najprej glede tega opraviciti, ceprav mu je sramežljivost tudi zdaj branila priznati pravi vzrok; v svoji rahlocutnosti je mislil, da »bi on ravno Vam zrok bil na mojoj zvestosti do Vas dvojiti«.42 Nato mu je ponudil sestanek o velikonocnih po­citnicah v Krapini in ga je ob naivni omenitvi soneta iz Kollarjeve pesnitve, ki slavi Gajevo domoljubje, milo prosil odgovora. 27 Toda Gaj mu je medtem (3. IV.) sam pisal, a njegove besede so se mu zdele zdaj, ko ga je že razgreval Kollarjev panslavisticni evangelij, blede in negotove. Porocal mu je, da v hrvaški literaturi ni nic novega, cetudi se v družbi narodni ogenj cedalje bolj razplamteva. Vecjega uspeha si obeta od politicnega in književnega casopisa, katera mu je dvor menda vendar dovolil. Tožil je, da ga policijski vohuni (vižlji) povsod zasledujejo in da mora biti zato zelo previden tudi v svoji korespondenci.43 43 Dela V, XVIII. 44 Casopis za zgodovino in narodopisje 1927, 40-41. 45 Prim, njegovo pismo z dne 31. VII. 1834 ceškemu pisatelju in rodoljubu Josefu Roštlapilu. Ljubljanski Zvon 1887, 217-220. Tudi stvarno Copovo pismo z dne 24. IV. ni vzbudilo v Vrazu sprico velikanskih perspektiv, ki mu jih je odpiral Kollarjev spev, tistega zanimanja, kakor bi ga bilo morebiti pred tem, zlasti ker ni bilo v njem nobene besedice o jezi­kovnih in pravopisnih vprašanjih, ne povabila k sodelova­nju.44 Kollar pa ga je klical s svojo pesnitvijo na mnogo širše podrocje, kakor je bilo hrvaško - Gajevo ali slovensko ” Copovo in Prešernovo. V njegovi knjigi so bili stihi, ki so mu globoko vznemirjali dušo, kakor na pr. tisti 129. sonet iz III. dela, ki je obsojal tako ostro, skoraj krivicno, koroško in štajersko literarno nedelavnost, da ga ni mogel zlepa pre­boleti in pozabiti. Toda velikansko obzorje pesnitve, razpeto ne samo nad vsem slovanskim svetom, temvec obsegajoce obširne pokrajine potujcenega slovanskega sveta do Labe in Baltyka, je omamilo Vraza in potegnilo njegovo politicno mišljenje za vedno v svoj romanticni kolobar. Kollarjeva apoteoza dobrega in zato trpecega slovanstva, njegovo strem­ljenje napraviti iz njega eticni, ne samo etnicpi cinitelj zgodovine in napredka, zlasti pa Kollarjev goreci nauk o potrebi medsebojnega spoznavanja in sodelovanja med slo­vanskimi izobraženci - vse to je budilo v Vrazu podobo - Kollarja »slovanskega proroka in spasitelja« in vroco željo, »v’ Pešt k’ nogam našega proroka romariti«.45 Hotel je iz tesnega in mrzlega Gradca vsaj na Dunaj, da bi tam spo­znal cim vec izobražencev slovanskih narodov in da bi od 28 tam lahko potoval h Kotlarju. Dopisoval si je s Kocevarjem glede preselitve na Dunaj, a ko zaradi policijske prepovedi ni mogel tja, je skušal najti pismene zveze s Kollarjevimi ucenci. Dovolj mu je bilo, da je na sprehodu slucajno srecal in spoznal nekega prijatelja mladega ceškega literata Josefa Roštlapila, omenjenega v Kollarjevi pesnitvi. Ko je zvedel od njega naslov srecnika, ki ga je prerok imenoval v svo­jem spevu med mladimi slovanskimi domoljubi,46 mu je takoj pisal z drhteco (»trepeco«) roko in mu sporocil svoj krotki protest zoper to, da prikazuje Kollar Slovenski Štajer kot popolnoma nemo pokrajino v slovanskem kulturnem svetu. ’Obenem mu je pa sam potožil o žalostni sliki slo­venještajerskega pismenstva47 in izrazil svoje novo prepri­canje, da je rešitev zanj v severnem slovanstvu in njegovih jezikih. Poslal mu je tudi Gajevo Slavoglasje in ga opozoril, da je delo avtorja, ki ga Kollar slavi v istem sonetu kakor njega. Priložil je tudi 3. zvezek Cbelice in obžaloval, da mu ne more poslati tudi prvega in drugega. - Med vrsticami ga je opomnil na Celakovskega kritiko Cbelice in ga prosil odgovora, potem ko mu je potarnal o izjalovljenem nacrtu, potovati na Dunaj in v Pešto. 46 Slavy dcera, III. knjiga, 73. sonet. 47 »Spisatelji same abecede zmišlavajo, v’ lastnem narecji nicesar zvun nekih po nemškem skupicenih molitev ne pišejo, kaj njih malokda selanec razumi.« 1. c. 218. Najvecjo spremembo je pa povzrocila Kollarjeva pesnitev v Vrazovem pesniškem delu, Prebudila je v njegovi takratni lirski zavesti, ki je bila pretežno refleksivno-elegicnega znacaja, novo pesem, slovansko-patriotsko-politicno bud­nico. Vzgled Kollarja, slovanskega Mojzesa in Jeremije v eni osebi, kakor ga je Vraz sam oznacil v njemu posvece­nem poklonilnem sonetu, je zacasno potišal Vrazove tožbe nad romanticno razklanostjo in izkoreninjenostjo, pregnal bolne misli na prezgodnjo smrt in ublažil pekoco bol za naglo in brez sadu minevajoco mladostjo. Njegova nova pesem je hotela opevati slovensko narodno tragedijo in dramiti z drasticnimi podobami v nezavednem izobraženstvu zavest 29 nekdanje narodne velicine in odpor zoper trenutno politicno in duhovno suženjstvo. Iz Kollarjeve pesnitve je imela so­netno obliko, marsikateri izraz, celo tuintam kakšno slov­nicno obliko, zlasti pa osnovni politicno-elegicni ton. Kljub temu ni bila epigonska tvorba. V formalnem po­gledu je Vrazov sonet polnejši in cvrstejši kakor Kollarjev. Petrarkov in Prešernov vzgled sta mu dala trdnejšo ritmicno in strukturno osnovo, cetudi je pesnik zlasti sprva to pred­nost pogosto placal z oblikami in besedami, ki so bile že v tedanjem književnem jeziku samovoljne in nepravilne in ki nas danes kar bole in žalijo.48 48 To bi pomenilo, da ni dosegel niti tiste osnovne meje, na kateri sme clovek šele pomisliti na ustvarjalni proces. S stališca današnjega književnega jezika je to res, in tako navadno tudi ocenjamo dosedaj poznane Vrazove slovenske pesmi. S tem pa pozabljamo, da je bila za Vraza zaradi njegovega znacaja kakor tudi okolišcin, iz katerih je zrasel in v katerih je živel, pravilna tista oblika jezika, ki jo je na neki stopnji svojega zapletenega literarnega razvoja rpoznal za pra­vilno in jo tudi uporabljal. 49 Petre, L c. 58 in sl. Ker je pa Vraz v dobi, ko je zlagal prve po Kollarjevi pesnitvi inspirirane sonete, videl rešitev svojega domacega narecja v zvezi s severnoslovanskimi jeziki, zlasti s cešcino, je odstotek sposojenih ali po tujih zgledih narejenih besed in oblik v teh sonetih precejšen. Glede na to je pokazal avtor celo nazadovanje v primeri z jezikovnim izrazom prejšnjega leta. To nas pa vendarle ne sme motiti, da se ne bi skušali prepricati, ali niso hotele te tuje in za naše jezikovno obcutje nenavadne besede in oblike izraziti živa custva in jasne misli. Ako je neužitna jezikovna oblika posledica ne­izrazitega in nejasnega doživljanja, kakor se je trdilo49, ni treba o njih razpravljati. Ce so pa tragicno izmaliceni izraz pesniškega talenta, ki je blodil in precenjeval svoje moci, hotec biti v svojem ozkem, nezavednem in narodnostno ogroženem vzhodnoštajerskem krogu ne le pesnik, temvec tudi jezikovni in politicki ideolog, potem pa moramo ta tragicni pojav mirno opisati in razcleniti. In Vrazov slo­venski problem je zares bolj politicno-eticnega kakor knji- ževno-estetskega znacaja, cetudi mora biti tudi koncna lite- 30 rarna sodba o njegovih slovenskih pesmih v mnogem nega­tivna. To pa v glavnem zato, ker je Vraz pripisoval knji­ževnemu jeziku predvsem narodno-politicno funkcijo in ne umetniško-izražajoce. Zato je spreminjal tako naglo oblike svojega literarnega jezika, dasi je hotel ostati pravzaprav vedno na varnih tleh domacega narecja. Toda zavest ogro­ženosti tam, kjer bi se kot pesnik cutil najbolj mocnega, mu je vsiljevala eksperimentiranje z literarnim jezikom in mrzlicno iskanje široke in varne oblike literarnega jezika, v kateri bi lahko ustvarjal kot vzhodnoštajerski Slovenec in Slovan. V Vrazu je pa obenem bilo dovolj umetniške nature, da je spoznaval, kako trpita zaradi njegovega nacionalnega nemira, ki se je vcasih sprevrgel kar v jezikovno anarhijo, oblika in vsebina njegovih pesmi. Zato je je skušal umak­niti po vsakem vecjem jezikovnem ekscesu, ki ga je izzvala nova nacionalna bojazen ali pravzaprav njej sledeca nova preporodna koncepcija, na tla domacega narecja in napre­dovati od tam spet proti osrednjemu slovenskemu književ­nemu jeziku. A nova preporodno-politicna verovanja in spoznanja ga pehajo v zvezi z orisanimi osebnimi predispo- zicijami, novimi razocaranji, izkušnjami in željami s te pra­vilne poti, dokler se ni koncno umaknil v ilirizem, kjer je moral biti bolj umirjen, cetudi se tudi tu ni hotel ne mogel v vsem pokoriti splošni jezikovni rabi. Glede na to je razumljivo, zakaj se je po prvih po Kol- larjevem vzgledu zloženih sonetih 1834. 1. razmeroma hitro otresel severnoslovanske jezikovne infekcije in je zlagal tako venec domoljubnih kakor ljubezenskih sonetov v razmeroma samoslovenskem besednem gradivu, cetudi ga je v akcentu, v posameznih oblikah in zlasti v skladnji sukal preveckrat po zakonih svojega narecja kakor tudi severno- in vzhodno­slovanskih jezikov, vcasih pa zgolj po zahtevah sonetnega metruma. Zlasti ta mu je izsilil pogosto nenaravno stavo besed, posebno enozložniih veznikov in zaimkov ter zabri­sano, neizdelano obliko metafor in drugih podob, cesar5n. pr. v njegovih distihih iz prejšnjih let ni, ali vsaj ne tako mnogo. 31 Kot izraz umetniškega hotenja je ljubezenski venec so­netov daljni odmev Prešernovega Sonetnega venca, ki je izšel konec februarja t. I.50 in ga je Vraz spoznal, ce ne prej vsaj v prvi polovici avgusta 1834. L, ko ga je moral v Ljubljani na glas brati Copu, da je ta študiral vzhodno- štajersko izreko51. Po zamisli je ta venec izraz pesnikove želje, povzpeti se ob vzgonu najbolj pekocih custev: domo­tožja in hrepenenja po izvoljenki, ki biva v domacem kraju, do zakljucene umetnine, iz katere bi se zrcalil tudi pesnikov umetniški in miselni razvoj. Obe custvi se v vencu preple­tata in se zlijeta slednjic v apoteozo ljubljenega dekleta. Pesnik si pomaga s petrarkisticnimi, klasicisticnimi in ro­manticnimi slogovnimi elementi. Obenem se bori za svoj izraz, toda v tem boju greši pogosto zoper jezik in razumlji­vost. Cetudi je svoj spev ubral v preprosto zaporedje posa­meznih sonetov in ne v obliko takšnega sonetnega venca kakor Prešeren, ki ima vodilni sonet ali magistrale na 15. mestu in v zacetnih ter v zakljucnih vrsticah ostalih 14 sonetov, je vendar v melodiji in vsebini sprejel nekaj ele­mentov Prešernovega Venca. V tem pa, da v svojem spevu spreminja funkcijo opevane ženske, ki je zdaj realno bitje, zdaj simbol domace zemlje, nato spet poosebljenje lepote, je opaziti poleg pobud iz Petrarkovih Rim tudi delovanje Kollarjeve pesnitve. 50 Kot samostojna priloga k ljubljanskemu literarno zabavnemu casopisu Illyrisches Blatt. 51 Franc Kidric. Prešeren I, Ljubljana 1936, 323-324. 52 Sonetje. Domoljubni sonetni venec je razen v prvih, Kollarju po­svecenih sonetih, jezikovno boljši in custveno ter vsebinsko enovitejši. Iz njega diha ostra protinemška in protidina- sticna miselnost, ki prehaja ponekod že tu, posebno pa v tretjem sonetnem vencu, ki ga je zlagal Vraz 1835. 1. pod brezbarvnim naslovom Zvonceki52, v revolucionarno razpo­loženje. V teh sonetih se je najbolj razodelo njegovo res­nicno narodno-politicno mišljenje, ki mu je dolocalo danes tako težko umljivo pesniško prakso in nemirno, navidez ne­logicno iskanje ustrezne pesniške besede. V njih se je Vraz 32 dvignil nad jalovo, kollarjevsko tožbo sprico tuje nasilnosti h gorecemu pozivu k politicnemu protestu in dejanju. Plodno pesniško delo v drugem semestru šolskega leta 1833/34, nejasni glasovi s Hrvaške in popoln molk Kollar- jevega ucenca Roštlapila so nagnili Vraza, da je v pocit­nicah šel spet na potovanje. Res je že 31. XII. 1833 pisal Rakovcu, da namerava prihodnje pocitnice preživeti na Hrvaškem, vendar kažejo okolišcine na to, da je najprej obiskal Ljubljano, nato šele Zagreb in Krapino53. To je bilo tudi v skladu z Vrazovim pismom Copu in z odgovorom le- tega, z izidom Prešernovega Sonetnega venca konec febru­arja in 4. zvezka Cbelice v zacetku julija t. 1., zlasti pa z njegovim najnovejšim literarnim delom, tako pesniškim 53 Drugace trdi Petre, 1. c. 67-68. Vendar je tam prezrl vec mest iz Vrazovih pisem, ki pricajo, da je bil Vraz najprej v Ljubljani. Pri tem so ga zavedle Vrazove beležke o prvem potovanju na Hrvaško 1833. 1., o katerih je mislil, da merijo na potovanje iz 1834. 1. Mesta iz Vrazove korespondence, ki to pojasnjujejo, so: 1.) Dne 1. VIII. 1837 je pisal Vraz Prešernu o svojem prvem srecanju z njim in s Copom ter je omenil, da sta se sešla tik pred Copovim potovanjem na Dunaj. Prim. Kidric, Prešeren I, 324. Ker pa vemo, da se je Cop vrnil s popo­tovanja na Dunaj in v Prago prve dni septembra, je moral odpotovati, vsaj sredi avgusta. Do takrat pa Vraz, ki je bil še konec julija v Gradcu (njegovo semestralno spricevalo o 1. semestru 2. letnika filo­zofskih študij je datirano 20. VII. 1834), nikakor ni mogel prehoditi poti iz Gradca v Cerovec in od tam preko Hrvaške v Ljubljano. 2.) Dne 26. XI. 1834 je pisal Vraz Gaju o svojem tistoletnem bivanju v Krapini ter se je tam izrazil tako, da ne more biti dvoma, da je odpotoval iz Krapine naravnost domov: »Odševši, pravim iz Krapine sem neki radosten casek pri mojej rodbini med našimi brati Sloven­skimi v okolicah zibelje potrošil, poslušavši i spisavši z velkšinoj pesmi mojih spevoljubnih sosed.« Grada VI, 307. 3.) Dne 15. XII. 1840 je omenil Vraz v pismu Prešernu, da je bil 1834. 1. na gradu Presek, danes Prežek, na Dolenjskem, pri njegovem prijatelju Smoletu. Prim. Kidric, 1. c. 347. Ker pa stoji Prežek nekako ob poti iz Ljubljane v Zagreb, in seveda tudi obratno, je verjetno, da je bil Vraz pri Smoletu šele potem, ko je v Ljubljani spoznal Prešerna in druge Smoletove pri­jatelje, ki so mu povedali, kje biva Smole in mu dali morebiti tudi priporocilna pisma zanj. In res pricajo zapisi v zbirki narodnih pesmi, da si je nekaj pesmi zapisal dne 20. in 28. VIII. »V Presiki pod Oskocko goro« (Gorjanci) in da je bil torej 28. t. m. tam. Tudi iz dveh Vra­zovih fragmentarnih pisemskih osnutkov (1. za Muršca v slov., 2. za neznanca v angl.) lahko sklepamo, da je bil Vraz 1834 najprej na Kranjskem, nato šele na Hrvaškem. 3 Slovenska djela 33 kakor publicisticnim. Poleg sonetnih vencev je namrec pri­pravljal nekako od 1. majnika prav za Cbelico, o kateri je zvedel iz Copovemu pismu priloženega Kastelcevega oglasa, da bo prinašala tudi sestavke v prozi, že prejšnje leto pri­ceto in graškemu literarnemu casopisu Der Aufmerksame namenjeno oceno Slomškovega podvržka Pesmi po Koroškem in Štajerskem znane, ki je izšel 1832 ali 1833 pod imenom celovškega profesorja Matija Ahacla s prozornim namenom, da izpodrine ljudsko ljubezensko pesem z moralizatorskimi in poucnimi popevkami.54 54 Casopis za zgodovino in narodopisje 1927, 42 in sl. 55 Kidric, Prešeren I, 324. 66 Rokopisno gradivo vzbuja misel, da je Vraz pokazal Kastelcu vsaj dva soneta iz domoljubnega venca, in sicer sonet Kollarju in sonet o Sloveniji - Niobi. V Ljubljani je Vraz razpravljal najvec s Copom, ki je pokazal spet tisto »objektivno gledanje« hakor v Discaccia- mentu. Preprican po Vrazovem zatrjevanju in dokazovanju, da izgovarjajo Prleki ne samo vse vokale polno, temvec celo refleks za etimološki polglasnik, je obljubil, da bo zadevo natanciio pretresel in proglasil štajersko izreko kot »vedno konsekventno« (bestandig konsequente) in jo svetoval Kranj­cem kot vodilo v dvomnih primerih, seveda ce se bo na bližnjem potovanju spravil s Kopitarjem in bo lahko sode­loval pri casopisu Wiener Jahrbucher der Literatur, pri ka­terem je bil Kopitar sourednik.55 Tudi Kastelic, lastnik in urednik Cbelice, je pokazal razumevanje za Vrazove želje in je bil pripravljen sprejeti nekaj pesmi za pripravljajoci se V. zvezek almanaha. Obenem je obljubil tudi jezikovne nasvete k pesmim in odgovor na vsako pismo.56 Najmanj vemo, o cem in kako sta se menila Vraz in Pre­šeren. Njune poznejše zveze dado slutiti, da je bil Prešeren prijazen z gostom, da pa sta si tokrat ostala še precej tuja. Pesnika Sonetnega venca so menda dolgocasili filološki po­govori in podoba je, da je nasvetoval Vrazu, naj se kar oprime osrednjega književnega jezika. Toda ta je zaupal v Copovo pomoc in je veroval, da bo uspel vsaj glede na pol­ 34 glasnik in nenaglašene ter kratko naglašene vokale in glede na obrazilo -om, namesto -am za moške in srednje samo­stalnike. Tudi o Vrazovem tistoletnem bivanju na Hrvaškem vemo kaj malo. Med stebri novega hrvaškega gibanja je vzljubil že v zacetku avgusta, bivajoc pri njem v Lovrecini Ljude­vita Farkaša,-Vukotinovica, z Gajem, ki je od julija t. 1. že imel dvorno dovoljenje za politicni in literarni organ, se je tudi sestal v Zagrebu, nato pa v septembru na njegovem domu v Krapini pobratil in sklenil pod vplivom njegove »zlate, svete« matere57 romanticno prijateljstvo, ki je bilo vsaj z njegove strani nekaj casa tako eksaltirano, da je v duhu prijatelja poljubljal na usta in njegovi »majcici padal do nog in svoja nezaslužena usta s trepetajocim srcem pri­tiskal na njene svete roke«58. V literarnih zadevah sta se razgovarjala najvec o novih casnikih in se menda domenila o tem, da bo Vraz razglasil novo podjetje v graškem urad­nem listu Gratzer Zeitung ter poskrbel tudi za agitacijo med prijatelji in znanci. Glede na Vrazovo sodelovanje in knji­ževni jezik je Gaj ponovil, da je vzhodnoštajersko slovensko narecje hudo ponemceno, in Vraz mu je pritrdil, vendar je branil njegovo slovansko jedro. Na koncu se Gaj ni pokazal nenaklonjenega misli, da bi uvrstil v Danico kakšen sestavek v prlešcini. O prispevkih v osrednjem književnem jeziku se nista dogovarjala, podoba je, da Vraz tudi ni silil na to, ker je veroval, da bo lahko sodeloval v V. zvezku Cbelice. Sicer pa, kakor kaže Gajev prvi »oglas« Novin in Danice z dne 20. X. 1834., je bilo sprva tako sklenjeno, da bo Danica prinašala sestavke »ne samo vu Hrvackom, nego i vu drugih Ilirskeh nar ec j ah«. 57 V pismu z dne 26. XI. 1834 jo je Gaju oznacil z besedami »velkše svetice moje oko ne vidlo i uho ne culo«. Grada VI, 306. 68 Grada VI, 1. c. Doma je Vraz dokoncno razložil ocetu, da ne pojde v bogoslovje. Zdaj se je menda z njegovim soglasjem odlocil za pravne študije. Toda prej je še moral opraviti ponav­ljalni izpit iz veroznanstva za 2. letnik filozofije in ponoviti 35 ves 1. letnik, ker ni imel v vseh predmetih za juridicni in medicinski študij zahtevanega »prvega reda«59. Šele ko se je po domacem kraju in okolici razvedelo, da ne bo študiral za »gospoda«, so mu dekleta obotavljaje se zaupala »zaklad« svojih eroticnih pesmi60. Eni izmed teh pevk, Anjciki Meglicevi od Sv. Miklavža, podobni »besmrt- nim boginjama obrazom ... i stasom« (Homerjevi Navzikaji) je zložil v spomin pesem Slovenka, v kateri je skušal upo­dobiti carobno moc njenega petja, drugo - neko Rozo61 - je skoraj socasno strastno vzljubil.62 Dekliške pesmi so ga tedaj toliko zanimale, da se je sam poskušal v nacinu in jeziku ljudskih pevcev in da je zložil, kakor je pisal 26. XI. 1834, 59 Ilešic, Stanko Vraz o školama, Grada V, 93. V matematiki je imel »drugi red«. 60 O tem je zapisal Vraz v citiranem pismu: »Sram me je skoro povedati, kaj je meni do letošnega doba ne mogoce bilo pozoja, ki je zaklad njihovih carnih pesen stražil, z njih src pregnati. Najvec pa so mi ožmecile (otežkocile) pevkinje same k lepemu cilu dosegnuti. Njih prostost srca ne drznula meni pesem ki se ljubezni ticejo, pred- pevati i ž njimi mojega srca zburkati. Ali da sem njim letos nazoci pravil, da se necem popopiti i nje prosil mi eroticne pesmi popevati, kterih znanovito dosti majo, so mi njih nektere (nezadovoljne vendar, da njim je nekokrat krv v lice nastopila) pele.« - Dne 2. IV. 1837 je pisal Prešernu o svojem prvem zapisovanju nekoliko bolj prosto­dušno, ceprav nic manj romanticno, oznacujoc n. pr. pevke kot »wiir- dige Deszendentinen der ersten Schonheit und der ersten Simderin«, Kidric, 1. c. 315. 57 61 Morebiti Rozalijo Kvar-ovo, (* dne 7. XII. 1812) hcer mlinarja Andreja Kvara in njegove žene Terezije, roj. Kraljeve iz Mihalovec. Vendar je težavno o tem kaj dolocnega trditi, kajti razen izvoljen- kinega krstnega imena v pesmih, se ni o njej ohranil noben zapis in noben spomin. V rokopisnem pamfletu Zarezci s rovaša grešnog jednog srdca (1844) našteva Vraz med mnogimi ljubicami neko Ružo, vendar z ne posebno laskavimi besedami, kakor je sploh ta pamflet razposajen in za Vrazovo literarno podobo nezanimiv, cetudi morebiti biografsko pomemben. Hranijo ga v arhivu Matice Hrvatske. 62 Popravi avtorjevo trditev, da jo je vzljubil že spomladi 1834 1. (Slavisticna revija 1950, 73). Ponovna analiza gradiva je pokazala, da je bila pravilnejša Petre-tova trditev, da se je ta ljubezen pricela šele v »drugem polletju 1834-35«. Prim. Poskus ilirizma.... 88. Naj- naravneje je misliti, da je vzniknila jeseni 1834, ko se je Vraz zaradi narodnih pesmi sukal med domacimi dekleti in ko se je cutil glede na to, da se je dokraja odpovedal misli na duhovski stan, tudi po­vsem svobodnega. 36 30 do 60 (?) pesmi podobne vsebine, kakor sta bili pesmi: Nevoljna ženitba in Prodaj in kup, ki ju je s tistim pismom poslal Gaju. In res je med njegovimi osnutki vec podobnih poskusov, vživeti se v duha in slog preproste ljudske duše. - Poleg tega je zbiral tedaj tudi pregovore. Toda najvec ustvarjalnih pobud mu je dajala ljubezen do Roze. To custvo je bilo sprva vzajemno, zdravo cutno in za pesnika vir krepkih navdihov. Bilo je idilicno glede na vaško pre­prostost ljubljenega dekleta in skoraj pogansko v svoji na- turnosti. Zanimivo je, da ga je Vraz skušal pesniško izraziti z umetniškimi sredstvi in elementi anticnih lirikov. V na­ravni odkritosti ljubezenskih srecanj z Rozo mu ni ustrezala vec sonetna oblika, v kateri je izražal nejasno prepletanje ljubezenskega in domovinskega hrepenenja v vencih sonetov, izvoliti si je moral spet distih; namesto po Kollarju in Pe­trarku je posegel po Katulu, Tibulu, Propercu, Ovidu in po Goetheju in Byronu. Prevedel je odlomek o Korininih obiskih iz Ovidove Ljubezenske umetnosti, ki je zamikal svoje dni tudi A. W. Schlegla, prepesnil Propercovo pesem o poljubih (Omnia si dederis oscula ...), poslovenil tudi vec Katulovih ljubezenskih igrac in skušal prevajati stihe iz Goethejevih Rimskih elegij. Zamislil si je venec izvirnih pesmi pod na­slovom Vecerke (Pozni popoldnevi), v katerem je z drobnim, realisticno-idilicnim slogom opisoval sestanke z Rozo: v njeni kamrici, ob domacem ognjišcu, na trati pod goricami in drugod. Venec se ni ves ohranil, od osmih izpricanih Vecerk manjka vsaj ena, ako se sprijaznimo z verjetno mislijo, da je pesem, ki se pricne z besedami: Odpri, dušica ma, odpri moja mi golobica... 1. Vecerka. Glede na poskus prenesti ljubezensko doživljanje z mnogimi zunanjimi okolišcinami v lirsko pesem so Vecerke zasnovane v duhu rimljanske ero­ticne pesmi, vendar jih obtežuje na mnogih mestih roman­ticna custvenost, kakor da bi anticno jasnost dogajanja obrobljalo in sencilo byronovsko mracno custvo. Pa tudi besedni izraz in zunanja oblika nista izdelana, tako da more samo clovek z dobrim poznavanjem Vrazovega narecja za­slutiti vse odtenke bogatih custev in misli, ki so vzgibavale pesnikovo domišljijo. - Poleg Vecerk je Vraz zložil o Rozi 37 še nekaj pesmi v španski asonanci, v sonetni in v modernih ter narodnih lirskih oblikah. V njih presenecata najvecjega lirika vredna neposrednost in plasticnost obcutkov, custev, misli in stremljenj. Škoda, da jih obtežujeta vcasih skoraj epicna opisnost in skoraj vedno jezikovna pomanjkljivost. Priznati je pa treba, da noben slovenski pesnik ni tako od­krito izpovedal svojega custvenega sveta, kakor ga je hotel Vraz v svojih, žal, nad sto let v rokopisih pogreznjenih slovenskih pesmih. V trenutku, ko je moral Vraz spet v graške šole, sta se zdramila zaljubljenca iz omame. Dekle, vklenjeno v red vaškega življenja, je prva spregledala, zlasti ker se ji je oglašal snubec in jo je mati silila k poroki. - Pesnik jo je skušal prikleniti nase s pesmijo in z vabilom, naj pobegne z njim na Hrvaško ali v mesto.63 63 Prim. VIII. Vecerko in pesem Slovo, s stalnim refrenom: »Jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno?« 64 Vsaj za veroznanstvo prica spricevalo za prvi semester 1834-35 z dne 8. L 1836, da Vraz v tem semestru tega predmeta ni obiskoval, niti ni opravil izpita iz njega; spricevalo za drugi semester z dne 1. VIII. 1835 pa je omenja, da je obiskoval ta predmet neredno (nach- lassig), a dobil koncno prvi red. Spricevali v arhivu Matice Hrvatske. Slednjic sta se morala lociti. Vraz je tisto jesen in zimo zložil v Gradcu še vrsto ljubezenskih pesmi. Z njimi je izražal hrepenenje po Rozi, dušne boje, resignacijo in obup. Novega netiva je dobila njegova pesem, ko je zvedel, da je Roza - nevesta. Ker mu kot prostovoljnemu repetentu menda ni bilo treba prisostvovati pri vseh predavanjih64, je imel toliko vec casa za literarne zadeve. Poleg obsežnega lastnega pesniškega dela je pripravljal z Miklošicem almanah pre­vodov iz svetovne poezije pod naslovom Cvetlice ’z vrtov vsakega izobraženega. Misel je bila najbrž njegova in glede na potrebe slovenskega književnega življenja kakor tudi na možnosti in zakone Vrazovega ustvarjalnega razvoja - zdrava in napredna. Ocitno je Vraz mislil na logicno razširitev Cbelicinega programa. Ob almanah z izvirno domaco poezijo bi se naj postavila antologija svetovnega pesništva, da bi se pesniški narašcaj oplajal obojestransko: z najlepšimi sa­ 38 dovi domace in svetovne ustvarjalnosti. Cutil je tudi, da je njemu samemu kljub premnogim pesniškim nagibom, ki so mu vreli iz ljubezenske bolecine, potrebno, da se vežba v jeziku in ritmu, ako se hoce povzpeti iz nerazumljivosti, skrotovicenosti in okorelosti k jasnemu in skladnemu pesni­škemu izrazu. Almanah bi naj vseboval ljudsko in umetno poezijo. Iz prve je namenil prevode španskih romanc, novogrških haj- duških in gotovo tudi severno- in vzhodnoslovanskih ter srbskih in hrvaških epskih in pripovednih pesmi. O anticni poeziji sicer viri ne govore, razen o Vergilovih Georgikah, ki jih je nameraval prevesti dunajski, po Kocevarju pridob­ljeni sodelavec Anton Mažgon, vendar ni mogoce misliti, da bi bil Vraz pozabil nanjo, saj jo je še vedno sam prevajal in se ucil od nje. Italijansko literaturo bi v 1. zvezku pred­stavljalo 12 Petrarkovih sonetov in dvoje daljših odlomkov iz Dantejeve Komedije (III. spev Pekla in odlomek o Ugo- linovi tragediji). Od Francozov bi uvrstili Lamartina s tremi pesnitvami (L’ isolement, Le lac in L’ invocation), od An­gležev Gray-a, Byrona in morebiti Moora, od Nemcev pa Goetheja (Der Erlkonig, Mignon, Der Fischer) in Schillerja (z balado Die Biirgschaft in romanco Hector und Andro- mache). Od slovanskih pesnikov je omenil Vraz v osnutku pisma Kastelcu65, ki nam je glavni vir za poznavanje name­ravane vsebine Cvetlic, samo Mickiewicza, in sicer njegovo balado Powr6t taty, v lastnem prevodu. 65 Dela V, 145-148, .................. 66 Vrazova zapušcina v zagrebški vseucilišcni knjižnici. Najbolj se je Vrazove zamisli razveselil Kocevar, ki je pisal o tem Vrazu dne 3. I. 1835: »Vaš list je mene tak razveselil, kaj so mi od radosti solze v oci prišle, kadar sem štel: Cvetlice z vrtov vsakega izobraženega i. t. d. Zlata misel! Zlato nakanjenje! Kušnem Vas in verloga Miklošica. Bog Vama daj poterpežlivost, kero k totemu delu potrebu­jeta ... Moram Vama zahvaliti, kajti sta Vija mir mojim persam dala.«66 V svojem veselju je skrbel tudi za sodelavce in je pridobil za Cvetlice poleg Mažgona še Janeza Copa, 39 Matijevega brata in tedaj pravnika na Dunaju. Vraz pa je hotel pridobiti tudi Prešerna in njegove ljubljanske pesniške tovariše. Prosil ga je za prevod Byronove Parisine, ki jo je Prešeren pricel že 1833. L sloveniti. Sploh je Vraz hotel po vrnitvi iz Ljubljane ohraniti žive in prijateljske stike s slovenskim osrednjim literarnim kro­gom. Že v zacetku šolskega leta 1834/35 je poslal po Smo­letu, s katerim se je v Gradcu srecal, Kastelcu nekaj pesmi za Cbelico in ga prosil, naj jih sam popravi ali pa vrne s svojimi kriticnimi opombami. Misel, da so bile v tej pošiljki pesmi, ki so se ohranile v ljubljanskem delu Vrazove za­pušcine na dveh listih pod naslovom Zmes67, se mi ne zdi pravilna. Težko je namrec verovati, da bi bil Vraz izbral, zdaj ko je imel venec ljubezenskih in domoljubnih sonetov, vrsto elegicno-refleksivnih pesmi, Vecerke in druge pesmi iz Rozinega ciklusa, dva medla ljubezenska soneta, ki razode­vata po vsebini in obliki, da sta nastala v 1. 1833, ali nekaj igrackastih, brezidejnih in brezcustvenih »tercin«: Prijazna roža je cvetica ..., ali pa epigram Ovadilica, ki prav kakor madrigal Ognjena kara nima nobenega življenjskega in umetniškega jedra. Edino domoljubni, protinemški sonet: Oziram kda na skalnem se grebeni... in obe, na Prešerno­vem protimetelkovskem sonetu: Al prav se piše kafha ali kama zasnovani literarni satiri s Prešernovo poanto zoper slo­venske abecedne boje, sta nekako izražali Vrazovo takratno umetniško znanje, toda tudi te pesnitve so bile iz konca prej­šnjega ali iz zacetka zakljucujocega se leta. Ce pa je bil Vraz res tako slabo izbiral, potem je nehote sam zakrivil odlašanje in molk Cbelicarjev. 67 Prim. Petre, 1. c. 74-79. Pri tem intenzivnem slovenskem literarnem delu je Vraz kar nekako pozabljal na zveze z Gajem. Dne 24. XI. t. 1. mu je sicer pisal iz Gradca in poslal, kakor smo omenili, dve pesmici v ljudskem nacinu, ter ga spomnil na razgovore v Krapini. Kljub sentimentalnemu obujanju spominov mu ni sporocil nic konkretnega razen o izidu Kekovega Malega besednjaka v Ljubljani, o Murkovem urejanju »nekih bom- 40 bastnih pridig«68, o konkurzu za stolico slovenskega jezika, za katero so se potezali med drugimi Murko, Miklošic, Kvas in Caf, in o tem, da je poslednji šel v bogoslovje, kar se mu zdi škoda za narod69. Gaj pa mu ni odgovoril niti na vprašanje, kako naj razglasi Slovencem bližnji zacetek iz­hajanja Novin in Danice, o cemer sta se razgovarjala ob obisku. Zato si ni upal nicesar ukreniti, cetudi je Gaju pisal 26. XI., da ju bo naznanil »po preudarku«. Šele ob novem letu je z zasebnimi listi opozarjal prijatelje na Novine in Danico in jih nagovarjal k narocbi70. 68 Murko je tedaj urejal »fabule ino pesmi« vzhodnoštajerskega ljudskega pesnika Leopolda Volkmerja in jih je prihodnje leto izdal v Gradcu z letnico 1836. 69 »Cav se je zapopil, naš narod se zategavoljo nic plemenitega od njega nadati nesme.« Grada VI, 308. 70 Prim, pismo Muršcu z dne 4. L in Knupležu z dne 6. L 1835. Dela V, 137 in 138. Temu pa nekako nasprotuje Vrazov osnutek pisma Gaju iz zacetka 1835. 1., s katerim se opravicuje, da še ni izpolnil obljube in »slovenske dolžnosti«, ceš da tega ni storil zaradi nesrece (ocetove smrti) in mnogih drugih domacih neprilik, zlasti pa ker je mislil, da so drugi bolj poklicani zato kakor on, cigar »ime... še je v lupini neznanovitosti skluceno«. Morebiti je pa v nadaljnjih besedah osnutka bolj verjetna razlaga njegovega molka sprico prvih številk toliko zaželene Danice. Cetudi je Vraz tako pazljivo spremljal razvoj no­vega casopisa, da je bil, kakor piše, »vsakšo soboto v Vašo j pisarnici, vsakši dan v Tvojoj pisarnici (v duhu), vsakši tork na našo j poselnici (v resnici),« vendar ni bil povsem zadovoljen s prepogostim in preizrazitim poudarjanjem hrvaškega imena v Danici in Novinah, zlasti ne s stremlje­njem, da bi se to ime raztegnilo na druge južnoslovanske rodove. Namesto tega imena bi naj uporabljali skupno ime, in sicer Slovenec. »Nehajmo vse pridavke: Horvat, Krajnc, Goratan, Staj ere, Dalmatine i. t. d.,« svetuje Gaju, »to nas loci, kajti vsak bi rad svoj kraj na prvenstvi videl. Mi smo vsi sini južne Slavie ~ Slovenci -. To ime je preobcestno, boš mi morda proti djal. Jaz pa recem da je to ime samo južnih Slavov, severnih ime je Slaveni al Sloveni.« Zanimivo 41 bi bilo ugotoviti, koliko so te misli delovale na Gaja v tem, da je v prihodnjem letniku Novin in Danice izbral »za svu Brat ju Velike Ilirie staro i u dogodovšcini glasovito obcinsko ime - Iliri«. Medtem ga je hudo zadela ocetova smrt (31. XII. 1834), za katero je pa zvedel šele po pompoznem pogrebu71. Poleg žalosti se ga je polastil tudi nemir, ker najbrž ni vedel, kako je oce zanj poskrbel in ali bo mogel še nadalje študirati. Sklenil je potovati domoV in od 13. II. do 22. II. je bil v Cerovcu, gotovo da bi uredil z materjo in z bratom Jožefom vprašanje dedišcine in nadaljnjega šolanja. Sprva se je morda kar hotel odreci svojemu deležu »iz otroškega custva in ljubezni do brata in sestre«72. Po bratovi poroki (1836) je pa zahteval svoje. 71 Iz pogrebne knjige v arhivu svetinjskega župnišca je razvidno, da se je pogreba 1. I. 1835 udeležilo vec tujih duhovnikov in gra­šcinske ter mestne gospode. Za cerkvene obrede je bilo treba placati 165 gld. 15 kr., kar je bilo za tiste case in kraje velikanska vsota. 72 Osnutek prošnje na graški gubernij za oprostitev šolnine. Prim. Casopis za zgodovino in narodopisje 1934, 158. 73 Da se niso ohranili vsi, prica Vrazovo pismo Gaju z dne 11. XI. 1835, v katerem piše, da mu pošilja Zvonac VIL, poleg pesmi Poru- cenje. Ta pesem se je našla, oni sonet (Zvonac) pa ne, zato se tudi ni moglo ugotoviti, ali je istoveten s sonetom: Brat, treba žlahtnim žilam tvim pobuda ..., ki je v rokopisu, ki ga hranijo v Državnem arhivu v Zagrebu, oznacen s številko VIJ. Ni se dalo ugotoviti, kako dolgo se je Vraz mudil takrat v Cerovcu. Dne 22. II. je bil še tam, kakor prica zapis na rokopisu novega venca sonetov Zvonceki, ki ga je zacel prav pod vtisom trpljenja, ki mu ga je prinesla ocetova smrt. ^Podoba je, da je ta nesreca še bolj kakor ljubezen do Roze razgibala njegovo ustvarjalno domišljijo in pospešila nje­govo miselno dozorevanje. Ohranjeni soneti iz tega venca73 pPicajo, da se je pesnik tokrat boril v sebi za važne odlo­citve. Ideja vseh sonetov kaže na to, da je zelo konkretno razmišljal, kaj naj stori za svoje ljudstvo, da ne bo izginilo v tujem morju. Evropski narodi vstajajo in se krepe, ker jih vodi lepa in napredna književnost, slovensko ljudstvo pa je ostalo zaradi neprimerne, izkljucno nabožne duhovne 42 hrane slabotno in plaho. Vraz bi hotel z literarnim delom vnesti vanj’ mocnejšega duha, voljo po življenju in dejaniu. Zato ga (gotovo duhovski kritikih napadajo kakor prek­murski nsi popotnika74 in mu ocitajo »preostro in nepošteno pero«. Toda on ie pripravljen na vse, celo na smrt revolu­cionarja, kajti liubezen do ljudstva ga navdaja s takim ogniem, da si ni v svesti, ce se njegovo življenje ne bo koncalo na vislicah ali pred puškami. 74 Ta realisticna primera bi govorila za to, da je poznal Prekmurk iz lastnega opazovanja. Ta gorecnost, zlasti pa poslednja slutnja ie bila morebiti res pretirana, zlasti kar se tice realnih možnosti za kako revolucionarno dejanje na tedanjem slovenskem Štaierju. Toda kot Vrazovo živliensko in književno prepricanje je bilo njegovo domoljubje in iz njega izvirajoce sovraštvo do fevdalnega ter kapitalisticnega germanstva in avstrijske dinastije resnicno in skladno z revolucionarnim mišljenjem tedanje Mhde Evrope. Zaradi krivic, ki jih je po svojem mnenju doživljal po graških šolah, zaradi nesmiselne gonie zoper štajersko slovenstvo, ki jo je cutil iz opazk nekaterih profesorjev in graškega mešcanstva sploh, zlasti pa iz drob­nega, na zunaj popolnoma zakonitega socialno-noliticnega boja med štajersko birokratsko-vlastelinsko nemško vrhnio plastjo in med slovenskim vinicarsko-kmeckim živliem, ki ga je videl v Gradcu v nesrecni usodi slovenskih služkinj in v domacih goricah v nenehnem širieniu gosposke posesti na škodo domacega cloveka, pa je za dobivalo n jegovo po Kot­larju in drugih slovanskih avtor iih razvneto nerazpoloženi e do nemških fevdalnih, dinasticnih in kapitalisticnih sil nrav sovražne in v splošnem sklopu narodnih gibanj evronskih in ameriških narodov revolucionarne crte. To ga je tudi vodilo do tega, da se je v Zvoncih prvi za Prešernom v slovanski literaturi, a bolj dolocno in javno odpovedal legitimizmu in se izrekel za revolucijo. Ta odlocitev je v marsicem ustvar­jala pogoje za njegov nadaljnji razvoj v smeri ilirizma. Ker je upal, da bo to gibanie postajalo cedalje bolj revolucio­narno, si je laže utemeljil svojo ideologijo za prestop in si ga koncno tudi opravicil. 43 Kakor v ljubezenskih pesmih o Rozi, tako mu je tudi v novih politicnih sonetih narekovalo vroce doživljeno, realno custvo neposreden in živ, tuintam kar realisticen izraz, kar je pripomoglo, da se je v njih srecneje izmotaval iz vezi dialekta in izumetnicene »slovanske« dikcije in skladnje. Kljub temu je tudi še v Zvoncekih dovolj trdot, slovnicnih in sintakticnih dialektizmov in nepravilnosti. Toda napredek je ociten, škoda samo, da ni v soglasju s kvantitativnim na­rašcanjem Vrazovih slovenskih pesniških poizkusov. Ta napredek pa izvira tudi iz Vrazovega zapisovanja in proucavanja narodne poezije. Celo tiste usodne dni si jo je beležil v Cerovcu in okolici med intenzivnim lastnim pesni­škim delom in odlocilnimi razgovori z Rozo. Ko je uredil doma najnujnejše in dobil zagotovilo na­daljnje, cetudi skromnejše73*1 domace pomoci, se je vrnil v Gradec. Vendar ni nehal z literarnim delom niti med pri­pravami za ponavljalni izpit iz matematike. Dne 4. III. je dovršil prepev III. speva Dantejevega Pekla za Cvetlice74*1. Prevod je uspel in kaže podobno narašcanje pesniške moci kakor Zvonceki. Dne 19. III. 1835 je Vraz srecno opravil ponavljalni izpit. Toda okrog 10. IV., dobrih 14 dni pred veliko nocjo spet ni mogel vec strpeti v Gradcu. Podoba je, da so ga tako vznemirjale vesti o Rozini poroki. Dne 12. IV. je bil že v domacem kraju, najbrž pri sorodnikih na No- rickem vrhu. Rozi posveceno pesem: Žalostnica je datiral s tem dnem in z oznako »v Radgoni«. Praznike je pa preživel v Ilovcih v miklaševski župniji, pri sestri Anki, kakor prica 73a Zato je moral prositi oprostitve šolnine. Prim, opombo 70. 74a Zanimiv dokaz Vrazovih takratnih duševnih bojev sta dva zapisa med pesemskimi osnutki. Oba se nanašata na težave z matematiko, eden celo na veroznanstvo, ki je že prejšnje leto zadajalo Vrazu ne- prilike. V verzih: Joj, joj, joj, joj, miserere ... se družijo matematicne težave z reminiscencami na Danteja v stihih: »Ko kaj cujem od sekante, / trosim se ko v pekli Dante.« Na drugem mestu pa si je Vraz zapisal: »Jaz sem s’cer dozdaj vse dokaze geometricne veroval, in naboženstvene slabe (ipsvdo-) dokaze (ali narbolj nedokaze) (z) radostjoj prevracal; vendar pa sem zdaj prisiljen moji ipaximi pre- obrnoti. Vel’ki Inquisitor bi mi lahko veci red (classis) dal, kak mi ga treba.« Tudi pesem Ah, moja duša! razodeva borbe med zavestjo dolžnosti in pesniškimi nagnjenji. 44 dne 25. IV. tam datirana pesem: Da mi basia centum! Iz teh pesmi bi mogli sklepati, da ga je prignalo predvsem hrepenenje po Rozi tako kmalu domov. Zdi se, da je hotel razcistiti odnose z njo in s strastno besedo privezati dekle za vedno k sebi. Nekatere podobe in misli druge pesmi (Da mi basia centum ...) vsiljujejo predstave, da je bil Vraz takrat tudi nekaj bolan ali pa da je v težki potrtosti mislil celo na samomor. Vse kaže, da je Rozin snubec75 pazil z »Argusovimi« ocmi76 na vsak korak nesrecnega zaljubljenca in da mu je pri tem pomagala Rozina mati, ki ji menda ni bilo všec, da bi se hci prevec navezala na študiranega cloveka. 75 Vraz ga oznacuje v vec pesmih kot »suroveža« in pomiluje svojo »golobico«, da bo postala plen takega cloveka. 76 V ljubljanskem delu Vrazove zapušcine je list s pesniškimi po­skusi v iliršcini, najbrže iz druge polovice 1835 L, ki vsebuje poleg dveh drugih osnutkov 14 distihov o stotini Argusovih oci, ki spremljajo vsak pesnikov korak k Rozi in vsak nedolžen sestanek z njo. Toda Vrazova ljubezen je bila tako mogocna, da se ni mogel ozirati na nikogar. Še po vrnitvi v Gradec sta mu kar naprej orali po duši temeljni doživetji te usodne pomladi: ljubezen in smrt. Cez nekaj casa ju je skušal ublažiti z domovinskim custvom, oziroma ju združiti z njim in nado­mestiti misel na smrt zaradi nesrece v ljubezni z mislijo na smrt - kot žrtvijo za domovino. Tudi z nekakšno reli­giozno sublimacijo vrocega eroticnega custva si je skušal utešiti srce. Šele v prihodnjih mesecih so ju sreca prvega literarnega uspeha in nova znanstva potiskala polagoma v ozadje. Toda jeseni po Rozini poroki sta se prebudili še enkrat s silno mocjo in sta nato izzvenevali v novih do­živetjih. Literarno oznacujejo to custveno valovanje pesniški osnutki: Opolnoci, Moja vlast (maja 1835), Oko in srce (13. junija i. 1.), sonet: Kaj je med kraji Laško vekom’ jarno ..., pesmi: Mišljenke, Romance..., Bi jaz bežal..., Pelinkovec, venec Pelinci, elegija Zbogom (poleti in jeseni i. 1.) in dr. V njih presenecata nenavadno živo izraženo hrepenenje in obupavanje ter težka dikcija, ki zelo zaostaja za dikcijo 45 prejšnjih Rozinih pesmi in zlasti za izrazom Zvoncekov. Po­dobni so naglo odkrhanim kosom življenja, ki jih ustvarjalna misel še ni mogla ali ni utegnila preoblikovati v umetnine. Kljub osebnim bolecinam in bridkostim Vraz ni prenehal živo misliti na javne literarne zadeve, zlasti na svoje pu- blikacijske nacrte. V juniju 1835. 1. je minevalo že pol leta, odkar je poslal Kastelcu prvo pošiljko pesmi za Cbelico. Toda iz Ljubljane ni bilo glasu, kljub izrecni obojestranski obljubi, da si bosta s Kastelcem odgovarjala na vsako pi­smo. Vraz je hotel najprej opomniti odlašajocega Cbelicarja napol s šaljivimi napol z otožnimi besedami, nato se je pre­mislil in ga je sklenil julija 1835 presenetiti z novimi na­crti in rokopisi. Prej poslane pesmi oznacuje zdaj v pra­vicni, dasi ne docela odkriti samokriticnosti kot nerazumlji­ve »šušmarije«, ki da jih niti sam vec ne razume, ceš da pre­kašajo po nerazumljivosti spise Jeana Paula in da se mo­rejo glede na to primerjati skoraj z Apokalipso.77 Kljub temu ga »za božjo voljo« prosi, naj mu jih vrne s svojimi popravki. Prilaga mu pesmi »treh akademikov«,78 »kteri se vseh jezikov ucijo«, preprican, »da bodo te pesme vredne se v Vaši Cbelici posneti«. 77 Dela V, 145—148. Vprašanje je seveda, ce je pismo, katerega osnutek se je ohranil v zapušcini, tudi res odposlal. Prim. Petrc, 1. c. 93 in 352-353. 78 Najbrž Janeza Šamperla (1815-36), Frana Miklošica (1813-91) in Oroslava Cafa (1814-74). Od svojega literarnega dela mu je pa poslal vec (12?) zapisov ljudskih pesmi z obširno leksikalno in gramaticno razlago in 10 lastnih pesmi: nekaj iz Rozinega ciklusa (Slo­venkam, Cekan j e po ljubici, Da mi basia centum, Slovo [Žalostnica]), sonet iz venca Zvonceki (Kaj umu nosiš so- protivno hrano ...?, Prijateljema na tujem, bojevit odgovor krivicnemu ali nepoucenemu kritiku »Pisarska«, praviš, »rec je nicemurna ...«) in tri pesmi v narodnem slogu in duhu (Celo noc preplacem Najte me kregati... in Prelja). Tudi tem je dodal izcrpna jezikovna pojasnila. Izbor je bil v glavnem posrecen. Nobena izvirna pesem ni bila brez doživete vsebine. Žal, da je bil njihov besedni 46 izraz tak, da v splošnem ni mogel ugajati ne Kastelcu ne Pre­šernu. Vraz je morebiti mislil na Copa, toda ta je tragicno umrl79, preden je njegova pošiljka dospela v Ljubljano. Prešerna je nenadna prijateljeva smrt pahnila v težko du­ševno krizo, iz katere se je le pocasi izmotaval, potopljen vso drugo polovico 1835. 1. v ustvarjanje poslovilnega speva pokojnemu prijatelju, poeme Krst pri Savici, in brezbrižen v strašni bolecini za vse drugo, celo za svoje poklicne dol­žnosti. Prakticni Kastelic je pa mislil, kako bi zasedel po­kojnikovo mesto bibliotekarja licejske biblioteke in se oko­ristil s Copovimi knjižnimi zakladi80. Zato trenutno sploh ni vec resno mislil, da bi nadaljeval s Cbelico. Tako tudi ni vedel, kaj poceti s priloženim Vrazovim oglasom zbirke slo­venskih ljudskih pesmi, ki bi naj ga objavil v Cbelici, niti z njegovim povabilom, naj sodeluje s prevodi v Cvetlicah in pridobi za to tudi Prešerna. Molcal je torej tudi sprico Vrazove nove literarne pošiljke, ki mu je bil prinesel naj­brž Anton Ahcin, graški jurist in sin Prešernovega prija­telja, knjigovodje pri ljubljanskem stavbnem ravnateljstvu Antona Ahcina. 79 Dne 6. julija 1835 se je utopil pri kopanju v Savi blizu Ljubljane. 80 Cop je imel v privatni knjižnici bogat izbor (okrog 2000 knjig) svetovne klasicne in moderne poezije ter mnogo kriticnih, literarno­zgodovinskih, filoloških in leksikalnih del. To je pa Vraza hudo prizadelo ne le glede na usodo nje­govih izvirnih pesmi, temvec zlasti glede na nameravano zbirko narodne poezije in pa glede na almanah prevodov iz svetovnih književnosti. Osnutek Kastelcu poslanega oglasa narodnih pesmi prica, da je mislil izdati 140-160 ljudskih pesmi z jezikovnim komentarjem. Ni neverjetna misel, da jim je hotel dodati tudi nekaj lastnih proizvodov. Rokopis je imel v glavnem že pripravljen in ga je hotel kmalu poslati v dunajsko cenzuro. Knjigo bi izdal v samozaložbi s po­mocjo narocnikov. Zato je z veliko nepotrpežljivostjo pri­cakoval Kastelcev odgovor, da bi takoj po ugodnih vesteh odpotoval z Miklošicem v Ljubljano. Toda ko jih ni hotelo biti od nikoder, je v zacetku avgusta šel v Ljutomer k 47 »stricu« Jaklinu, ne da bi bil popolnoma zavrgel misel na potovanje na Kranjsko, ceprav se je cedalje mocneje ogla­šala v njem želja, pogledati spet na Hrvaško, s katero za­dnje case ni imel posebnih zvez. To je razodel tudi Miklo­šicu, ki je ostal v Gradcu, ker je prevzel odgojiteljstvo sina poljskega emigranta, grofa WIadislawa Ostrowskega. In res je krenil Vraz iz domacije kmalu po 15. avgustu na Hrvaško, mislec sprva obiskati tudi Kranjsko. Najprej je bil v Krapini pri Gaju in nato z njim menda tudi v Samoboru pri Cantillyjevih. Njuni razgovori so se pletli o razvoju hrvaškega narodnega gibanja, ki je prehajalo z Gajevim nacrtom, da mu da v prihodnjem letu »obce«, t. j. ilirsko ime in »obci ilirski«, t. j. štokavski književni jezik, nekako v tisto smer, ki mu jo je bil Vraz spomladi nasve­toval. Podoba je, da je Vraz s tem soglašal, vendar je ohra­nil rezervirano stališce, ko je obljubil, da bo napisal odslej med 10 slovenskimi pesmimi tudi eno v obci iliršcini, (»po obšcem illyrskom«).81 V dokaz, da misli resno, je prepesnil v iliršcino slovensko po narodni pesmi zloženo romanco Micka in Marko, jo signiral z inicialkami svojega pesniškega imena ter z dodatkom »Ilir iz Štajera« in jo izrocil pod naslovom Stana i Marko Gaju za Danico. Prepesnitev mu je prizadela mnogo truda, zlasti ker pesmi ni kar prevedel, temvec jo je ubral v nov ritem, razširil jo iz 18 stihov na 68 in jih povezal v štiri vrsticne kitice trohejskih osmercev, ne da bi bil bistveno spremenil njeno vsebino82. 81 Grada VI, 309 (Vrazovo pismo Gaju z dne 11. XI. 1835). 82 Prim. Petre, 1. c. 102-104. Avtorjev zakljucek, da ni pravi pisec v Danici priobcene pesnitve Stana i Marko Vraz, temvec tisti, ki je pesnitev priredil za tisk, torej Gaj ali Ivan Mažuranic, ni povsem pravilen. V Vrazovi zapušcini se je ohranila prva redakcija štirinajstih kitic te romance v pesnikovem- zapisu, ki razodeva že vse znacilnosti tistih kitic tiskane variante v Danici. Ta varianta je zanimiv primer Vrazovega pojmovanja »epske širine«, ki se je je »ucil od srbske in hrvaške narodne epike«. Iz Samobora je šel Vraz v Zagreb, kjer je najvec tovari- ševal z Rakovcem. Ta ga je uvedel v ilirsko družbo, ki ga 48 Faksimil Vrazova rokopisa: Nacrt slovenskoga pisma Gaju (1835) je to leto posebno prisrcno sprejela83. Med drugimi je spo­znal tudi Janka Draškovica, »poglavico domorodcev«, ka­terega je zacel »castiti« kljub njegovi fevdalni plemenitosti (»verhu vse plemenšcine«), kakor je pisal Gaju 20. XI. 1835.84 Z Rakovcem je potoval tudi spet v Lovrecino k Vukotinovicu in v Bistrico k opatu Ivanu Krizmanicu. Tam je ves zaživel v prijateljskem ozracju, zaradi katerega se mu je za vedno priljubila hrvaška ilirska družba. Stari opat, v evropskem duhu vzgojeni prosvetljenec in gorec pristaš narodne ideje, je z veliko radovednosto izpraševal mladega zanesenca, ki ga je ista ideja zanesla v njegov gostoljubni dom, o slo­vanskih narodnih, zlasti literarnih novicah, in ta mu je z veseljem odgovarjal, ker je sam kakor Krizmanic hlepel po vsem, kar je bilo slovanskega.85 Poleg castitljivega starca sta v Bistrici posebno zanimali Vraza njegovi necakinji: Dra­go jla, pozneje porocena Štauduarova, vlastelinka v Krcih, in njena samska sestra Pavlina, kasneje Gajeva žena, po Vrazovi pesmi: Jaz nisem ’z trume ...86 sodec, precej koketno dekle. Toda ko se je Vraz slednjic okrog 15. IX. iztrgal iz lju­beznive bistriške družbe in se vrnil preko Središca v domaci kraj, je spoznal, da se je uresnicila njegova stalna bojazen, medtem ko je na Hrvaškem v prijetni družbi nekoliko po­zabljal njeno pekoco bolecino. Roza je bila nevesta. Po burnem slovesu, ki ga je skušal upodobiti v elegiji Zbogom, kateri je dal pod vplivom razgovorov z Gajem in drugimi ilirci že takrat tudi hrvaško obliko87, se je moral odpovedati svoji najgloblji ljubezni, morebiti že celo strasti. Ta udarec 83 Prim, besede iz Vrazovega pisma Muršcu z dne 3. XII. 1835: »V Zagrebi sem se tudi ne mogel, kakti pes brvi, omeknoti. V tem mesti me tolko ljubeznivih reci motilo, tolko prijatelnih rok zadr- žavalo, da je ne lahko bilo se vsem protiviti.« Dela V, 140. 84 Grada VI, 309. 85 Prim. Dela V, 140. 86 Glej našo knjigo na str. 214. Pesem je zložil, kakor prica pripis: »V Bistrici na Zagorskem, 11. kimovca 1835., pri abatu Krizmanicu.« 87 Pozneje jo je še enkrat prepesnil v hrvašcino pod naslovom Preprošenoj za zbirko Gusle i tambura, v kateri je vec pesmi iz Rozinega venca. Glej II. izdanje str. 11, 12, 15, 16 in 18. 4 Slovenska djela 49 mu je približal v zvezi z lepimi spomini na tretje potovanje na Hrvaško in z neprekinjenim Kastelcevim molkom ilirsko misel v novi, še vabljivejši luci. Toda še vedno je hotel iti po poti slovenskega književnika, ki je sicer pripravljen zložiti zaradi plamtecega domoljubja in živih simpatij za hrvaški narodni preporod, iz katerega bi se po njegovem prepricanju moglo razviti kaj vecjega, med desetimi slovenskimi pesmimi tudi eno v iliršcini, v splošnem pa vendarle delovati na podrocju materinega je­zika. Po pocitnicah se je vpisal na graško juridicno fakul­teto, ceprav ni imel veselja za ta študij. Obenem je skušal s svojim nemirno snujocim temperamentom uresniciti nov slovenski literarni nacrt. Ker so bili negotovi zaradi ljub­ljanskih literarnih razmer po Copovi smrti, o katerih pa menda ni nic dolocnega vedel, vsi njegovi publikacijski na­crti glede na umetno in narodno poezijo za izobražence, se je zdaj lotil dela za ljudstvo. Organiziral je med prijatelji88 po narocilu graškega knjigarja E. Greinerja prevajanje spi­sov nemškega mladinskega pisatelja Krištofa Schmida, ki so jih zaradi nabožnega, moralizatorskega duha priporocali duhovniki, zaradi zanimivo pripovedovane vsebine pa ljubili preprosti bralci. Sam je prevedel povest Die Waldkapelle in ji dal naslov Kapelica, Miklošic je poslovenil dve: Der Kanarienvogel (Kanarek) in Das Johanniskaferchen (Kre­snica). Tudi drugi sodelavci, razen Muršca, ki se je svojemu delu odrekel, so menda izvršili svoje naloge. Toda kljub te­mu tudi iz tega Vrazovega slovenskega literarnega nacrta, kakor iz toliko drugih, ni bilo sadu. Kakor se je v Vrazovi korespondenci ta nacrt nenadoma pojavil, tako je tudi kmalu izginil iz nje. Novi literarni dogodki so obrnili Vrazovo ne­mirno literarno pozornost, ki ji je bilo takrat na skrbi pred­vsem publiciranje lastnih pesmi, drugam in so ga obenem razdvajali z izbranimi sodelavci. 88 Za sodelavce si je izbral Matjašica, Muršca, Miklošica, sredi- šcanskega ucitelja, svojega in Miklošicevega prijatelja Matija Kar- nicnika in nekega Jurija Štuheca. Prim. Ilešicev clanek v Casopisu za zgodovino in narodopisje 1927, 52 in sl. 50 Najvažnejši tak dogodek je bil izid pesmi Stana i Marko v Danici (12. septembra t. L). Dva dni po podpisu pogodbe z Greinerjem (25. X.) je dobil Vraz v roke nekaj zaostalih številk ilirskega leposlovnega casopisa in tam je zapazil - svojo pesem. Med obcutek srece, da je videl prvic neki plod svojega duha in vrocega prizadevanja natisnjen in dostopen vsem, sta se mu mešali negotovost in bojazen. Vznemirjala ga je jezikovna dovršenost natisnjene variante, ki se je hudo razlikovala od rokopisa, tako da je precej zaslutil Gajevo pilo. Spoznal je, koliko mu še manjka, da bi mogel dobro pisati »po obce ilirsko«. Še bolj ga je vznemiril polni podpis »Stanko Vraz, Ilir iz Štajera«, saj je signiral celo Cbelici namenjene pesmi samo z inicialkami V. (raz) C.(erovcan) in ni nikakor hlepel po osebni slavi. Zato se mu je zdel ta podpis nepravilen ali vsaj preuranjen, zlasti ker se je bal, kaj poreko slovenski literarni vrstniki. Po njihovi prvi reakciji si ni obetal nic dobrega. Ko je Miklošic prebral njegovo ilirsko pesem, je molcal, sicer se je pa strinjal s starim Vrazovim literarnim na­sprotnikom Murkom in je ocenjeval ta korak kot odpadni- štvo. Tudi drugi so soglašali z njima. A Vraz je videl po krivem v tem samo izraz stalnega nasprotovanja vsakršnemu svojemu literarnemu delu. V globokem duševnem odporu je zanalašc prelil zdaj drugo svojo pesem (Porocenje) v ilir- šcino, jo posvetil Draškovicu in namenil pod naslovom Grob za Danico. Pretiraval je v svojem strahu pred napadi ro­jakov in si zaželel, da bi se zasmilil Gaju, kateremu je o vsem tem podrobno pisal89, da bi ga ta povabil v Zagreb. Marljivo je cital Vukove pesmi in študiral njegov in Vol- tiggijev slovar, da bi se izvežbal v novem književnem je­ziku. Vanj je zacel prevajati tudi domoljubne sonete (Zvon­ce) in jih je hotel posvetiti Vukotinovicu in natisniti v Da­nici. Tudi prevode evropskih narodnih pesmi, namenjene za Cvetlice, je polagoma prenarejal po ilirsko in jih po­ 89 V pismu, ki ga je pisal 20. X. in 11. XI. 1835 in poslal Gaju po Rakovcu, ki je bil tiste dni v Gradcu. Prim. Grada VI, 310 in 308-309. Pismo je tam pomotoma natisnjeno pod številkama 272 in 315, kakor da gre za dve pismi. 51 šiljal Gaju. Ob sestanku z Rakovcem je pa na temelju vsega tega spremenil obljubo, ki jo je dal poleti Gaju, v tem smi­slu, da je sklenil odslej spisati med desetimi ilirskimi pesmi­mi »samo jednu kranjsku«.99 V pismih Gaju je zacel nami- gavati na svoja custva do Ljubice Cantillyjeve in ce ne bi bil prejel konec leta 1835 precej odlocnega pisma prija­telja Kocevarja, kateremu se je potožil po prvih obsodbah svoje ilirske pesmi, bi bil že takrat prešel v ilirsko jezikovno sfero. 90 Grada VI, 1. c. 91 Vrazova zapušcina v zagrebški Vseucilišcni knjižnici. Prim. Petre 1. c. 106-107. . r ' ’ 92 »V Lublani bode Cbelica naskoren v dveh bukvicah na svetlo; zišla. Le skerbite se Vi i G. Miklošic, in pokažite Krajncom i Hor­vatom, da i štajerski Slovenci nekaj zmoci znajo.« 1. c. Kocevar mu je pisal dne 14. XII. 1835, da ne soglaša z Miklošicem v obsojanju njegove ilirske pesmi, ker jo pojmuje samo kot dokaz slovenskega spoštovanja do ilir­skega gibanja. Taki dokazi pospešujejo »dušno« zedinje- vanje med narodi, ki je zlasti južnim Slovanom krvavo po­trebno. Zdaj je na Hrvatih, da pokažejo spoštovanje do slovenskega jezika in drugih slovenskih »lastnosti«. »Gaj se k tomu dober kaže, njega tudi misel na nikaj drugo bole ne tira kak na zjedinjenje Slovencov«90 91. Vraz se je moral zamisliti ob tem jasnem in pravicnem programu za duhovno zbliževanje med Slovenci in Hrvati,, zlasti ker mu je Kocevar v istem pismu energicno kazal, kam naj usmerja svoja stremljenja: med ljubljanskim in zagreb­škim kulturnim središcem naj skrbita z Miklošicem, da ne ugasne kulturno prizadevanje med štajerskimi Slovenci92. Toda ali ni bilo to njegova stalna skrb, odkar je zacel slovstveno djeloVati? In kaj je dosegel?. Prijatelj Kocevar sam je obsodil v istem pismu predomaci ritmicni in jezikovni izraz njegovih Vecerk, ki mu jih je bil v rokopisu poslal, kakor tudi tiste ritmicne in jezikovne posebnosti, ki jih je posnel po Prešernu. Iz Ljubljane pa sploh ni odgovora na pisma in pošiljke pesmi. Zagrebški prijatelji so mu pa na­tisnili in izlikali prvo ilirsko pesem, da je veselje. 52 Ta razmišljanja niso vplivala samo na Vrazovo veselje do dela, razkrajala so mu po izidu ilirske romance iz bo­jazni in upanja vzrasle predstave o literarni bodocnosti med Ilirci ter so delovale celo na njegovo zdravje. K temu so se pridružile še študijske skrbi. Posebno ga je plašil pedanticni in, kakor se mu je zdelo, osebno sovražni profesor statistike Franc Schreiner. Ob novem letu 1836 je Vraz res zbolel na oceh. In zdaj se je odpovedal stvari, ki bi jo sicer držal z obema rokama. Gaju ali Rakovcu, ki je bil v decembru spet v Gradcu, je bil obljubil novoletno pesem za Danico. Izgovarjajoc se na slabo zdravje, ceš da ga bole oci, in na težave, ki mu jih prizadeva »tužno pilenje i ispravljanje«, je pa sporocil Gaju dne 30. XII. 1835, da pesmi ne more poslati93. Ta odpoved gotovo ni bila samo posledica fizicne, temvec tudi psihicne nemoci. Po Kocevarjevem pismu ni našel vec pravih custev in besed za takšno pesem, o kateri upraviceno slutimo, da bi naj izražala po Gajevi želji - slovenski pristanek na ilirski program. 93 Grada VI, 311. V prvi polovici 1836. 1. je Vraz živel pod težkim vtisom teh doživetij, ki jih je mracila tudi neozdravljiva bolezen njegovega nadarjenega pesniškega ucenca in prijatelja Dra­gotina Šamperla. Mucilo ga je tudi pomanjkanje denarja, ker mu brat Jožef pac ni redno pošiljal dogovorjene pod­pore iz ocetove dedišcine. Šamperlu je bil preskrbel od knjigarja Greinerja literarno delo: prevajanje kratkih mo­ralizatorskih povestic nemškega duhovnika p. Egidija Jaysa. Toda ko je prijatelj zbolel, je moral sam prevod koncati in dati na svetlo. To priliko je uporabil, da je razglasil nekaj poglavitnih problemov svojega dosedanjega slovenskega literarnega prizadevanja. V predgovoru je razložil svoje poj­movanje slovenskega knjižnega jezika, kakor ga je razlagal in utemeljeval svoje dni Copu in Prešernu. Še vedno je bil preprican, da je mogoce doseci etnotni, vsem slovenskim ro­dovom razumljivi knjižni jezik edino ha osnovi vzhodnoslo­venskega izgovora. Panonskemu Slovencu so namrec kranjske ali koroške, po moderni vokalni redukciji skrajšane besede 53 nerazumljive, medtem ko po njegovem mnenju Kranjec in Korošec štajerske, nereducirane oblike lahko razumeta. Kar se tice izgovarjave pa naj izgovarjata po šegi svojih narecij. V »pridavku« je pa Vraz opozoril na svojo zbirko narodnih pesmi, ki je štela že 250 tekstov. Zato je prosil ljubitelje domace književnosti vseh slovenskih rodov, naj bi se ogla­šali kod narocniki zbornika slovenske ljudske poezije, ki ga je hotel izdati takoj, ko bi imel 300 pesmi in bi se oglasilo dovolj placnikov. Tudi o svojih izvirnih in prevodnih pesmih ni mogel mol­cati in poudaril je, da jih ima toliko, da bi lahko z njimi napolnil najmanj »tri Cbelice«. Rotil je »obcino slovenskih bravcev in milostivnih bravkinj« po vseh slovenskih deže­lah, zlasti se je obracal h »kranjskim in koroškim bratom«, naj ga podprejo. Opozarjal je, da kupujejo štajerski Slo­venci kranjske knjige in da bo v svoje Cvetlice (na ta nacrt je pac v tem »pridavku« mislil) rad sprejemal prispevke osrednjih pisateljev. H koncu je pokazal na ceški vzgled, na delo Matice Ceške, ki izdaja z vzajemnimi prispevki ceškega izobraženstva cenene knjige za »proste in siromašne ljudi«.94 94 S tem opozorilom je Vraz prvi med Slovenci opozoril na ideje in namen Matice, ki so si jo Slovenci ustanovili skoraj 30 let kasneje (1864). 95 Vraz je podpisal svoj oglas s psevdonimom: Jakob Cerovcan. Prim. Navuk v peldah. Lepe in koristne zgodbe za otroke od P. Egidija Jaysa. Gradec 1836 in Kidric, Prešeren I, 310, Prepricanost in resnost tega predgovora in »pridavka« pricata, da je z njima Vraz hotel rešiti velike, v svoje bistvo segajoce slovenske literarne zadeve. Kakor da bi se bil ho­tel na koncu svojih slovenskih literarnih sil še enkrat ra­zodeti svojemu neusojenemu literarnemu obcinstvu, ceš to bi hotel in to bi zmogel, pomagajte mi! Tako zgovorne in tople so njegove besede. Toda uspeha ni bilo. Edini Prešeren je omenil njegovo prizadevanje za izdajo ljudskih pesmi s hladnim stavkom prijatelju Celakovskemu v pismu z dne 22. VIII. 1836: »Neki Cerovnik95, ki je napisal predgovor k slabemu prevodu zelo otrocjih pripovedk Egidija Jaysa, ob­ 54 ljublja, da bo izdal štajerske narodne pesmi; upajmo, da ne bo hodil za Slomškom = Ahaclom«. Ker je verjetno, da je Vraz poslal Šamperlov prevod s predgovorom in »pridav- kom« ljubljanskemu literarnemu krogu, Kastelca oznacuje v »pridavku« kot svojega poverjenika, na katerega se naj obracajo kranjski narocniki njegovih napovedanih knjig, je ta Prešernov stavek toliko nerazumljivejši in hladnejši, ceprav je Šamperlov prevod zares slab in vsebina Jaysovih zgodbic - banalno moralizatorska - otrocja. Že nekoliko pred tem je pa dobil Vraz rahlih osebnih po­bud od ilirskega kulturnega središca, s katerim ni imel zad­njega pol leta nobenih stikov. Dne 6. VI. je poskušal dobiti po vzpodbudi nekega graškega znanca, ki se je pisal Hvalec in je bil najbrž njegov šolski tovariš na pravni fakulteti, zvezo z nekim dunajskim študentom - Ilircem, ki ga je spo­znal lansko leto na Hrvaškem in preživel z njim »debele sate ili kuci ili sokacima se sprehadjajuci«96. Prosil je, naj ga obišce v Gradcu na poti v domovino in naj pove njegov naslov tudi drugim dunajskim Ilirom, da se oglase pri njem, ko bodo potovali na pocitnice. Konec junija je pa zvedel na svojo »veliku žalost i srdbu«, da je celo Gaj potoval skozi Gradec in da ga je iskal, a da ga ni mogel najti, ceprav je govoril z Murkom in Cafom. Toda vest, da ga je Gaj iskal, je Vrazu zadostovala in sklenil je poleteti takoj po izpitih »sokolovskima krilama« v Zagreb. To je sporocil Gaju v pismu dne 28. VI. 97. Pri izpitu je pa imel nesreco. Niti iz statistike avstrijskega cesarstva niti iz statisticne teo­rije in državoznanstva ostalih evropskih držav ni opravil v 2. semestru izpita. Profesor Schreiner, katerega je oznacil dne 2. VIII. v pismu Gaju kot »rugaoca našinstvu«,98 mu je dal v zacetku julija slabo oceno iz prvega predmeta, iz drugega predmeta ga je pa izprašal šele 3. VIII. in ocenil prav tako negativno, potem ko ga je najprej celo napodil od izpita zaradi njegovih »mladih brkov«, ceš da ne ustrezajo »aka­demskim predpisom«. 96 Dela V, 142. 97 Grada VI, 311. 98 Prim. Grada VI, 312. 55 Ti neuspehi so podžigali Vrazovo hrepenenje po zagreb­ški in bistriški prijateljski in književni družbi, v kateri sodijo cloveka po njegovem slovanskem custvovanju in literarnem znanju, kakor se je spominjal iz lanskih razgovorov s Kri- zmanicem in drugimi. In kakor da bi bil hotel izsiliti Gajevo povabilo, naj brž ko mogoce pride, mu je pisal, kako si želi, da bi že bil »u ognjišcu ilirske toplote i luci - u srdcu ljubime domovine«. Toda preden se mu je želja izpolnila, je doživel še eno veliko nesreco, ki ga je naredila še bolj dostopnega za to, da mu je Zagreb postajal v resnici, ne le v lepi besedi - srce nove, ilirske domovine. Dne 16. VIII. mu je umrl na svojem rojstnem domu na Gomili pri Sv. Urbanu, blizu Ptuja, prijatelj Dragotin Šamperl. Elegija Dragotin na smrtni postelji, ki je ena redkih pric Vrazovega pesniškega snovanja v tem hudem in ne posebno plodovitem letu, budi z resnicnostjo podob in iskrenostjo besede vtis, da je bil Vraz navzoc pri prijateljevem umiranju. - Poglavitna ideja elegije, ki prikazuje prijateljevo prerano smrt kot žrtev za nesrecni in zasužnjeni narod, mu je dala tudi misel za od­govor Kollarjevemu še neprebolenemu ocitku v 73. sonetu III. dela pesnitve Slavy dcera. Napisal ga je v izvod Navuka v peldah in ga poslal knjižnici mariborske gimnazije, v ka­teri se je pokojnik šolal. Pod naslovom ’A:rroi38CD(5ig je za­pisal najprej svoj prevod omenjenega Kollarjevega soneta. Dodal mu je dva izvirna soneta: v prvem je upodobil po­kojnikovo ljubezen do naroda in poezije, ter je naslikal njegovo prezgodnjo smrt kot posledico hrepenenja matere Slave po tako zvestem sinu; v drugem sonetu je prikazal združitev matere in sina v slovanskem nebu in proslavitev Šamperlove ožje domovine - slovnske Štajerske, ki se ne sme omenjati vec med kulturno jalovimi slovanskimi po­krajinami. Vsa doživetja zadnjih mesecev so bila takšna, da so Vraza duševno pripravljala na to, da je še to leto pristal na ilirski 56 narodni in kulturni program," vsaj v tisti obliki, kakor ga je umeval sam in ki ni nikdar povsem soglašal z oficialnim, Gajevim pojmovanjem ilirizma. Sicer se je pa bližalo tako marsikaj, kar je videl in doživljal to leto v Zagrebu in na Hrvaškem, tisti zamisli duhovnega zedinje- vanja južnih Slovanov, do katere se je priboril sam in ki jo je nasvetoval v zacetku 1835. 1. v pismu Gaju in katera se je zacela uresnicevati, kakor je spoznaval zdaj ob cetrtem obisku Hrvaške, že v 2. polovici 1835. leta v Gajevem na­crtu, da da gibanju za enotnost južnih Slovanov tudi enotno ime in enotni književni jezik. Utrujen od brezuspešnih na­porov, da bi dosegel na podrocju slovenskega književnega jezika kakršenkoli uspeh v korist vzhodnoštajerskega govora, kar je zahteval in pricakoval v cudni, dasi razumljivi trmi nadarjenega pesnika - brez ustreznega književnega jezika, je Vraz izgubljal prejšnje veliko zanimanje za probleme slovenskega književnega jezika in se ucil od lanske jeseni ilirske - štokavšcine. V tej resignaciji ga je potrdil zdaj hrvaški vzgled. Hrvati so žrtvovali ime in jezik. Ali ni torej tudi dolžnost Slovencev, da se odrecejo obojemu? Ta sklep se mu je zdel po toliko izjalovljenih poskusih, da se uvelja­vi kot slovenski književnik, subjektivno pravilen. Objektivno pa ga je skušal opraviciti s teorijo o potrebi žrtve za na­stanek svobodnega življenja pri nesvobodnem narodu. Ker so prav Hrvati prvi žrtvovali ime in jezik, imajo dovolj moci in moralno pravico biti vodilni cinitelj v južnoslo­vanskem zedinjevalnem procesu. Slovenci, ki so številcno slabši, socialno manj diferencirani in narodnostno bolj ogro­ženi, ne smejo biti bolj sebicni, ako hocejo dobiti moralno 99 O tem se je ohranil v tistem delu njegove zapušcine, ki ga hrani Matica Hrvatska, zanimiv in po mojem mnenju še nezapažen dokument pod naslovom Jakob Jožefov Cerovcan. To je pravzaprav Vrazova kratka avtobiografija, a napisana v tretji osebi. Pisec prikazuje Ce- rovcanovo, t. j. Vrazovo slovensko literarno delo, zlasti njegovo brez­uspešno stremljenje za uveljavljenje vzhodnoštajerskega vokalizma v slovenskem književnem jeziku in nadaljuje: »Cerovcan poce, jadom varhu neuspeha svojih trudov udaren bolovati te je umro u kolovozu g 1836 u Zagrebu.« (Podcrtal urednik.) 57 in fizicno moc za prebujo in nadaljnje življenje100. V tem sklepu je pa Vraz prezrl samo eno, in sicer to, da je z Ga­jem in njegovo ilirsko idejo soglašala vodilna plast hrva­škega naroda, medtem ko je bil on med Slovenci s svojo teorijo o potrebi žrtvovanja jezika in imena popolnoma osamljen. Tega se Vraz ni zavedal v ilirski družbi, to je zaslutil šele doma, po vrnitvi v vsakdanje okolje. Na Hrva­škem je podpiralo in krepilo toliko doživetij ta iz bistva njegove osebnosti in njenih izkušenj izvirajoci sklep, v Ce­rovcu in Gradcu je bil sam z njim. Tam je bila carobna Gajeva osebnost in krog mladih nadarjenih ter navdušenih Gajevih sodelavcev, s katerimi je tako lahko sklepal pri­jateljstva in pobratimstva. Bile so prijetne, razgibane dru­žbe, v katerih se je že uveljavljalo prebujajoce se ženstvo, bila je topla domacnost, ki je tako ugajala Vrazovemu »tovariškemu« znacaju in temperarjientu. Na oni strani ga je pa cakalo življenje v primitivnem kmeckem in trškem okolju, zlasti pa v nemškem mestu, kjer mu je bilo vse zoprno, razen literarnega dela in redkih mladih ljudi, ki so se pa tako hitro kvarili v tujem ozracju. 100 Najbolj jasno je razvil to misel v pismu Prešernu dne 1. VIII. 1838. Kidric, 1. c. 333-336. To so bila važna, vendarle ne odlocujoca doživetja. Kri­vicno bi bilo, ako bi trdili, da se je ta Vrazov sklep rodil iz subjektivnih nagonskih in spoznavnih elementov. Niti tako osebna stvar, kakor je bila Vrazova ljubezen do Lju­bice, ni prevesila njegovega kulturno-politicnega programa na ilirsko stran, dasi je morebiti ta preves rahlo pospešila, da niti ne omenjamo kakšnih materialnih pricakovanj, ka­kor so to po znanem Prešernovem epigramu, ki pa ima cisto drugacno ost, Vrazu veckrat ocital}. Subjektivnega znacaja v najširšem smislu besede je bila pri tem samo ena stvar: Vrazovo prepricanje, da bo na ilirski strani laže prišel do objavljanja svojih del, s katerimi je pa hotel doseci poleg umetniških ucinkov, po katerih teži vsak besedni tvorec, oblikovanje slovenskega ljudstva v smeri njegovega pre­poroda in zopetne upostavitve v južno- in scasom tudi v obceslovansko enotnost. Ta narodnopoliticni program je bil 58 glede na socasna zedinjevalna stremljenja nemškega in ita­lijanskega mešcanstva na videz smiseln in napreden, glede na politicne, socialne in kulturne razmere, v katerih je živela vecina slovanskih narodov, pa nerealen, ker ga niso sprožale gospodarske in politicne nujnosti, temvec zavest nacionalne ogroženosti in užaljene narodne casti v dušah redkih izo­bražencev. Vraz se je teh razlik in ovir rahlo zavedal, toda bil je prav v teh odlocilnih letih komaj pet- ali šestindvajset­leten, melanholicno-sangvinicen mladenic, kakor vecina nje­govih evropskih vrstnikov, katere je burila in inspirirala še vedno na dnu zavesti Napoleonova podoba. Zato je sanjal med knjigami in papirji, zlasti pa v ilirski družbi o revo­lucionarnem dejanju, in podoba je, da si je v teh letih (1835-37) tešil srce z upanjem, da bi v ugodnem trenutku mogel prav Gaj izvršiti nalogo ne le kulturnega, marvec tudi politicnega zedinjevalca južnega slovanstva. Toda ko se je pa vrnil v domovino, se je dramil iz teh sanj ob težki politicni in socialni resnicnosti, v kateri je živelo slovensko ljudstvo, in se je moral spet lotevati že odloženih slovenskih literarnih nacrtov, ne da bi se bil mogel izneveriti svojemu narodnopoliticnemu prepricanju. Zato je napacno ocenjal razvoj hrvaškega ilirizma in do­macega preporodnega gibanja in je nihal še precej casa med obema, dasi je moral zaradi osnovnega gledanja na bodocnost slovanstva in novih bridkih slovenskih literarnih^ izkušenj slednjic po ilirski poti101. 101 Ce bi se hoteli vprašati po vzrokih takšnega Vrazovega razvoja, bi morali odgovoriti, da so pri tem odlocali poleg osnovne posplo­šujoce tendence Vrazovega mišljenja in custvovanja izkušnje in do­živetja obmejnega cloveka, ki je dorašcal na stikališcu treh narod­nosti: slovenske, hrvaške in nemške ter je doživel v nemškem ob­mejnem Gradcu v letih, ko je bila njegova duševnost najbolj ranljiva in nihajoca, nekaj nacionalnih krivic, ali vsaj takšnih doživetij, ki jih je mogel ocenjavati kot takšne. Idejno podlago pa sta mu dajala Kollar in romanticna literatura sploh v zvezi z duhom casa. Cudovit, dasi v podrobnostih zaradi opreznosti pred po­licijo zastrt pogled v ta Vrazov miselni in custveni dualizem nam nudi njegovo dopisovanje z Gajem, s Prešernom in Ša- farikom in drugimi neposredno po cetrtem bivanju na Hr­ 59 vaškem. - Tam je obljubil, da bo živo delal med slovensko dijaško omladino za ilirski program, ki se mu je tudi sam, kakor smo omenili, brez pridržkov prikljucil. Za zacetek si je želel samo 12 brezplacnih izvodov Danice, da bi jo raz­poslal »na vse cetiri strane, kano spasitelj sve ucenike«102. Gaju je izrocil za Danico neki svoj rokopis, ki ga oznacuje v pismu Gaju »uspomene«103. 102 Prim, pismo Gaju z dne 10. XI. 1836. Grada VI, 313. 103 Ker ni izšlo nic podobnega v Danici, niti se ni ohranilo v Vra­zovi zapušcini, žal ne ooznamo tega, morebiti celo programaticnega spisa. 104 Prim. Danica Ilirska 1837, Bratomir Dolinski, Dopis iz Koruške (od 25. II. - 11. III.). 10^ Saj je menda zaradi njega hitel domov iz Samobora, da ni utegnil obiskati Vukotinovica v Lovrecini. Prim. Delo V, 144. Sklenil je pisati samo v iliršcini in je odklonil predlog koroškega pesnika in jezikoslovca Urbana Jarnika (1784- 1844), da bi književna iliršcina vzela vase tudi nekatere elemente slovenšcine104. Doma je skušal pridobiti za novo koncepcijo znance med starejšimi štajerskimi pisatelji in med mladino. Toda samo Anton Krempel mu je obljubil, da bo zacel uporabljati vsaj ilirski pravopis. Živahnejše delovanje mu je pa branila negotova prihod­nost. Popolni neuspeh prvega juridicnega leta, usodne spre­membe na rojstnem domu, kjer je prevzela gospodinjstvo po bolehni materi mlada žena nenaklonjenega mu brata Jožefa, in slaba letina bi mu bili skoraj onemogocili nadaljnji študij. Iskal je službo domacega ucitelja. Kocevar, s katerim se je sestal v domacem kraju, v zacetku septembra, takoj po vr­nitvi s Hrvaškega,105 mu je obljubljal službo v celjskem okraju, kjer je deloval kot zdravnik. Vendar je Vraz slednjic odpotoval v Gradec ter zaprosil dovoljenja za privatni študij prava. Zdaj si je prizadeval, da pride za domacega ucitelja v Maribor. Toda to mu ni uspelo in ostati je moral v Gradcu, ceprav se je zelo veselil obljubljenega mesta v Mariboru, ker si je obetal, da bi tam mogel uspešno delovati med slo­vensko dijaško mladino. Toda s Hrvaškega ni dobival ves ta težki cas svojega življenja niti obljubljenih propagandnih dvanajst izvodov niti placanega lastnega izvoda Danice, kaj šele kakšen odgovor na obširna pisma Gaju, Rakovcu in go- 60 tovo tudi Cantillyjevi.106 To ga je bolelo in povzrocalo v njem novo duševno krizo, ki se je kazala nazunaj v nekem cudnem nemiru,107 na znotraj pa v obupavanju, toda ne nad politicnim in kulturnim prepricanjem, do katerega se je pri­kopal, temvec nad tem, da bi mogel literarno delovati skladno z njim. V tragicni razklanosti je poslal konec 1836.1. rokopise v obe kulturni središci, ki sta ga privlacevali k sebi: v Ljubljano Kastelcu in v Zagreb Ivanu Mažuranicu. Prvemu je poslal novo jezikovno redakcijo Rozi posvecenega Slovesa, ki ga je preimenoval v Žalostnico, in novo redakcijo soneta Prijate­ljema na ptujem, preklical pa vse druge pesmi iz pošiljke, ki jo je bil poslal po Ahcinu, dodal pa 3. (Let dolgih, dekle, dvojka že pretekla...) in 7. sonet (Nad cvetjem Ti lepo metulj prhece ...) iz ljubezenskega sonetnega venca (1834).108 106 Dne 15. VI. 1837 se je Vraz potožil Gaju zaradi njegove nemar­nosti v odgovarjanju na pisma, ki so za Vraza vtem kriticnem casu toliko pomenila. Med drugim je tedaj zapisal: »Ti nemili mucitelj moje poterpnosti! Ti Percival moje ljubavi prama Tebi! Zašto si Ti - toli muka? I gosp. Šafarik, od koga mi dospe vetomadne knjiga se verhu tvoje muklosti tuži? Zar Ti ne znadeš, kolika je muka neodgo- vorita knjiga? Ili ja nišam vredan jednog tezaja Tvoje ruke?« In dne 11. III. 1838 zopet: »Prie bi se covek (kako naši prosti ljudi kažu) smerti ucekao, nego štogod od Vas dobiti. Ako covek, sto od Vas zaprosi, prie mu iz Petrograda knjiga dojde, nego iz Zagreba. Nam su, gledec na Vas pošte badava; ako mi ovde hocemo štonibud od Vas, moramo u Zagreb putovati.« Grada VI, 316 in 317. V pismu Rakovcu z dne 21. X. 1837 je bil še bolj odkrit. Toži mu, kako neredno prejema Novine in Danico in da ne pomaga nobena proš­nja in pritožba ter nadaljuje: »Ako za dve nedelje danah novinah nima ovde, necu se nikad nikad više predbrojiti. Dopiraju Vam ove reci do Serdca ili ne - meni mora biti sve jednako, jerbo cini mi se, što ne pocutim manje domorodnosti nego ikoj od Vas osrednih Ilirah, te u sled toga nedam sobom kakogod metati - birec kako mecu se decaci kamenjem i prahom. Vi sudite da jesam u verugah, i metnem, da i Vi pravo sudili, - je baš coveku i u verugah moci slobodnom biti. - Grada III, 265. 107 V najhujši zimi je potoval januarja 1837 iz Cerovca v Bistrico, Zagreb ali Krapino in odtod v Ljubljano ter hotel odtod na Koroško k Jarniku. Samo slabo vreme ga je prisililo, da se je vrnil menda naravnost v Gtadec. 108 Ta izbor, ki vsebuje same starejše pesmi, dokazuje, da je zložil po Rozi posvecenem vencu ljubezenske lirike le malo novih pesni. 61 Mažuranicu je pa poslal 15. XII. 1836 prvo redakcijo de­setih, Ljubici posvecenih Dulabij pod prvotnim skritim na­slovom S x x x x x x ci.109 V spremnem pismu ga je pa opo­zoril, kako težko pricakuje od Gaja odgovora na svoje pismo z dne 10. XI. t. L, v katerem mu je sporocil, kaj je že storil v smislu dogovora za ilirsko stvar med Slovenci. Obe­nem mu je potožil nad »rosizmi«, ki so se zaceli pojavljati v Danicinem jeziku, ceš njemu Gaj ocita slovenizme, ki so vendarle v pravem smislu besede ilirski, medtem ko so se- vernoslovanske oblike iliršcini tuje. Razvil je tudi zanimiv pesniški nazor, ki ga je skušal uresniciti prav v Dulabijah, trdec, da je oblika mile ljudske popevke v živem ljudskem jeziku najprimernejša za trenutno duhovno sprejemljivost ilirskega literarnega obcinstva.110 109 To pomeni najbrž : Samoborci, t. j. stihi, spoceti in zapisani v Samoboru, rojstnem kraju Ljubice Cantillyjeve. 110 Grada I, 240-242. 111 Pesem : Potnik proti jugi, ki jo je Vraz datiral: »Od Bistrice do Polican, 13. prosinca 1837«, diha odlocnost in prepricanje v pra­vilnost izvoljene poti. Ko tudi na to pismo ni bilo odgovora, je potoval Vraz na Hrvaško sredi zime, januarja 1837. L, najbrž kar z doma, kjer je bil na božicnih pocitnicah. Kje se je vse mudil in koga je obiskal na Hrvaškem, še ni znano, toda bil je go­tovo v Bistrici in menda tudi v Krapini. Uspeh njegovih hrvaških doživetij in razgovorov pa ni bil tak, da bi ga bil pomiril. Zato je krenil iz Bistrice v sredini januarja naravnost v - Ljubljano. Podoba je, da ga je na to novo pot gnala neka nova misel, ki pa ni izvirala iz obupa nad njegovim pojmovanjem ilirizma, temvec je bila z njim v neki, doslej še neznani zvezi.111 Slutiti se pa da iz skromnih podatkov o njegovem takratnem ljubljanskem bivanju, da je hotel z ljubljanskim obiskom pritisniti nekoliko na Gaja in ga napraviti dovzetne j šega za svoje razumevanje sloven- sko-hrvaškega kulturnega in narodnega sožitja. Hotel se je pa s Prešernom in Kastelcem tudi razgovoriti o slovenskih literarnih zadevah, zlasti o graških publika- cijskih nacrtih in obenem spoznati, ali je misliti na to, da bi mogel cbelicarje prepricati o pravilnosti svoje zamisli 62 slovenskega književnega jezika in o potrebi slovenskega ak­tivnega sodelovanja v ilirizmu in v preporodnih gibanjih drugih Slovanov. Gotovo je pa tudi hotel vedeti, ali je kako upanje, da bi njegove pesmi zacele izhajati v Gbelici ali v kakšni drugi kranjski publikaciji. Slednjic je želel spo­znati Prešernovo mišljenje o ilirizmu, morebiti tudi poagi- tirati zanj, zlasti se pa posvetovati o svojih študijskih in življenjskih težavah sploh. Iskal je tudi zveze s kranjskim dijaštvom. Glede na prvo stvar je bil Prešeren najbrž skepticen, ker je zavracal vsako eksperimentiranje s književnim jezikom. Drugo zadevo je imel v rokah urednik Cbelice Kastelic, ki kljub obljubam ni imel resne volje nadaljevati z. almana­hom. On se je menda tudi huje kakor Prešeren pritoževal nad Vrazovimi »serbizmi«. Vendar nacelno tudi on ni od­klanjal Vrazovih pesmi in nekatere je celo skušal redigirati za tisk, dodajajoc jim jezikovne opombe in razlage. Ilirizem je pa Prešeren presojal tedaj s simpatijo kot preporodno gi­banje najbližjega slovanskega naroda, cetudi se mu je zdelo njegovo široko zedinjevalno stremljenje, obseci vse južno­slovanske rodove pod enim imenom in v enem knjižnem jeziku, »napacno«, ker je bil preprican, da vodi pot k na­rodnemu preporodu drobnih slovanskih rodov skozi domaco literaturo, napisano v kultivirani materinšcini. Zato je go­tovo z zanimanjem poslušal Vrazove hrvaške novice. Vendar ni verjetno, da bi bil popolnoma soglašal z ilirskimi nacrti in iskreno obžaloval, da je prestar, da bi se mogel ilirskega knjižnega jezika toliko nauciti, da bi lahko v njem kaj po­štenega ustvaril, kakor je pisal Vraz Gaju iz Ljubljane.112 112 Prim. Grada VI, 315. 113 Prim. Vrazovo pismo Prešernu z dne 19. IX. 1837. Tam je med drugim zapisal: »Zanašal sem se, da boš sprejel moje nazore in glede na to sem verjel, da je nadaljnje životarjenje slovenske literature še mogoce. Kidric, 1. c. 328. To pretirano porocilo sta Vrazu narekovali vroca, naivna misel, da bi mogel Prešerna pridobiti za svojo koncepcijo književnega jezika113 in želja, prepreciti v Zagrebu vtis, da je pretrgal zveze z ilirizmom. Kljub vsemu je hotel ohraniti v 63 nezaupnem Gaju krvavo zasluženo vero v svojo tako hudo izkušano zvestobo. Ni hotel varati, cetudi bi mu to lahko ocital, kdor ne bi racunal z njegovim hitro zadovoljivim znacajem, ki ga je zavajal k temu, da je pogosto videl že uresniceno to, kar si je samo vroce želel. Podoba je, da se je Vraz v Prešernovi in Kastelcevi družbi umiril, ceprav ni dosegel tega, kar je hotel. Prijatelja, oba pravnika, sta ga spravila s študijem in ni neverjetno, da mu je Prešeren obljubil že takrat posredovanje pri graškem pro­fesorju pravne enciklopedije Francu Edlauerju, ki je bil njegov dunajski sošolec in Ljubljancan po rodu. Prepricala sta ga, da je najbolje, ako ostane v Gradcu in ponovi kot privatist izpite, ki so se mu lansko leto ponesrecili. Tudi ne­kakšno gmotno pomoc sta mu nudila. Na Prešernovo besedo mu je posodil Kastelec vsaj 10 gld. sr., ki jih je Vraz poslal Gaju kot narocnino za tekoci in oba prejšnja letnika Da­nice.114 To in še morebiti kako drugo posojilo je Vraz oblju­bil povrniti s sodckom vina iz Mohoricevega vinograda. 114 V tem je bila gotovo tiha demonstracija zoper Gaja, ki je popol­noma pozabil na lansko obljubo desetih izvodov Danice kot propa­gandno gradivo za ilirizem. 115 T. j. gorece slovansko cutecega cloveka. 116 Ti so bili še 1868. L v Vrazovi zagrebški zapušcini, kakor je porocal Ferdo Kocevar v Slov. Gospodarju t. 1. št. 23 (4. VL), 90. Pozneje so se izgubili brez sledu. Prešeren, ki je tedaj nekaj bolehal, je odkrito oznacil Vraza kot »gorecega Slovenca«,115 kakor mu je zapisal v ta­krat poklonjeni izvod Krsta pri Savici. Pokazal mu je svoje tiskane pesmi v Ilirskem listu, ki so bile Vrazu neznane, in mu dal tudi nekaj avtografov116 izvirnih pesmi. Vraz je po­skušal posloveniti njegov ciklus Liebesgleichnisse in še nekaj drugih nemških sonetov iz Ilirskega lista, prepisal si je vec ljudskih pesmi iz Smoletovih in Prešernovih zapisov. V Pre­šernovi družbi je spoznal tudi nemškega pesnika Anastazija Griina (Antona Auersperga), ki je pripravljal antologijo slovenske ljudske pesmi v nemških prevodih, in obljubil mu je nekaj ljudskih pesmi iz svojih zapisov. 64 Po vsem, kar je Vraz tiste dni doživel v Ljubljani, je lahko upraviceno sklepal, da sta Prešeren in Kastelic pripravljena z njim sodelovati in da mu dajeta tudi nekakšno svobodo glede na posebnosti njegovega narecja in na njegove zveze z Iliri. Ker pa ni bil popolnoma odkritosrcen v tem,117 da mu je v primeru, da ne zmaga s svojimi jezikovnimi zahte­vami, in tega si je bil skorajda že v svesti, ljubša iliršcina kakor osrednji slovenski književni jezik, si je utvarjal, da bo scasoma vendarle Prešeren šel za njim, in sicer ne le v smeri vzhodnoštajeršcine, temvec tudi iliršcine. Tako je ostal v najgloblji notranjosti nestanoviten in razklan in najrahlejša sprememba na bolje v negotovih stikih z Ilirci ali prva te­žava s Prešernovim krogom bi lahko prevrnila vse sklepe ljubljanskega sestanka. Sprva so vendarle mocno delovale v njem Prešernove literarne in osebne pobude. Zamorjena volja za slovensko pesniško delo mu je oživela in kljub študijskim skrbem je nanovo predelal prevod III. speva Dantejevega Pekla, za- pocel venec lirskih ljubezenskih pesmic Rožmarinci, prvo slovensko podobo bodocih Dulabij, oziroma že napisanih Sa- moborcev. Pod vplivom Prešernovih balad in njegovega Krsta ga je zdaj zamikala epika. Poleg romanc v narodnem slogu (Žalost in radost, Grlice) je snoval tudi daljše epske pesnitve. Dva ohranjena odlomka »Stajnko in Jelka« ter »Morska deklica« pricata, da je stremel po romanticni lju­bezenski pripovedni pesmi, postavljeni v zgodovinski okvir turških, oziroma avarskih casov.118 Študij Prešernove poezije se je Vrazu v teh pesmih jezi­kovno in stilno bogato poplacal. Ceprav je ostalo njihovo osnovno tkivo v leksikalno-akcentskem pogledu vzhodno- štajersko, je vendar zadobivalo v teh mesecih cedalje ucinko­vitejšo in skladnejšo ubranost in barvitost v liniji in meta­foriki literarnega jezika. Ta napredek je viden v prevodih 117 Psihološko gledano: morebiti tudi ni mogel biti. 118 Žal, da se ni ohranila balada Drvar, ki jo je poslal 2. IV. 1837 Prešernu s štirimi drugimi pesmimi, ki jim ne vemo naslova. Prim. Kidric, 1. c. 318. 5 Slovenska djela 65 Prešernovih sonetov, v nekaterih ljubezenskih pesmih (Slejko Ani, Ana za Slejka, Pitanje in dr.), zlasti pa v obeh ro­mancah po narodnih motivih: Žalost in radost ter Grlice. Po pristnosti in globini doživetja in izvirnosti izraza se pa te pesmi ne morejo meriti niti z Vrazovo otožno liriko druge polovice 1834. 1. niti z vroco erotiko Rozinega ciklusa ali z iskrenim patosom domoljubnih Zvoncekov. Podoba je, da je notranja negotovost v marsicem zasula studence Vrazo­vega navdiha, posebno ker ni mogel ali ni hotel izpovedovati svojih upov in bojazni, ki so izvirali iz te negotovosti. Samo v pesmi Potnik proti jugu je poskušal nekaj podobnega. Pomniti je pa treba, da je tisto pomlad nadaljeval v Gradcu z ilirskimi Dulabijami in da je zlagal prve pesmice (1-3'6)-II. dela, v katerih se med motiv ljubezenskega hre­penenja pricne vpletati motiv domovinske ljubezni, ki se nato prelije v slavospev ožji domovini in zakljuci z novimi podobami ljubezenskega hrepenjenja. Ta ustvarjalna dvo­jezicnost, ki je Vraz Prešernu ni tajil,119 se je polagoma za­cela izživljati na škodo njegovega slovenskega pesniškega dela. 119 Tako si razlagam stavek iz Vrazovega pisma Prešernu z dne 2. IV. 1837. L: »Svoje moci, ki mi preostajajo od žal prepotrebnega študija, posvecam tudi Sloveniji (slovenski literaturi). Kidric, 1. c. 318. Beseda: tudi, ki jo je Vraz podcrtal, pomeni najbrž, da glavne »preostale« moci posveca »Iliriji« (ilirski literaturi). In tisti v slovenski književni zgodovini tako zloglasni stavek iz njegovega pisma Prešernu z dne 19. XI. 1837: »S Slovenijo sem koncal... (Mit Slovenien hab’ ich es abgetan...)« pomeni kljub nekoliko ironicnemu prizvoku samo to, da je prenehal slovensko pisati, kar je tako delal že od jeseni 1836, zdaj bolj zdaj manj sporadicno. Kljub temu je vsaj v prvih mesecih po ljubljanskem obisku kazal odkrito voljo, da se odlocno uveljavi kot slo­venski literat, cetudi svoje jezikovne in idejne smeri. Že me­seca februarja je narocil pri Prešernu 24 izvodov Krsta, o katerem je mnogo razmišljal. Kastelic mu je priložil še 9 popolnih eksemplarjev Cbelice. Vraz je knjige razposlal med prijatelje po deželi z željo, da jih opozori na razcvet osrednje slovenske literature. Nadaljnjo aktivnost mu je onemogocila 66 tridesetdnevna mucna priprava na ponavljalni izpit iz sta­tisticne teorije in državoznanstva evropskih držav, ki ga je opravil 18. III. Že drugi dan je Prešerna pismeno vprašal, ali bi mu mogel preskrbeti sprejem nekaterih balad v ljub­ljanski Ilirski list. Cez dober teden (2. IV.) ga je opomnil v pismu, da ga ljudje kar mucijo s pogostim povpraševa­njem po Cbelici, ki ji želi lahek porod. Obenem je pokazal tudi na svoje poslane pesmi, ceš naj si Kastelic izbere iz njih, kolikor se mu zdi potrebno. Glavni smisel tega njego­vega pisma je pa bilo sporocilo o novem publikacijskem na­crtu. Zamislil si je bil, kakor je pisal,120 literarni almanah, ki bi tekmoval s Cbelico, in zaprosil je Prešerna, naj mu kmalu pošlje obljubljene prispevke.121 120 Kidric, 1. c. 317 ali Dela V, 156. 121 To pomeni, da je bila ta zamisel vendarle v neki obliki predmet ljubljanskih zimskih razgovorov. Namera ni bila samo literarna. Iz korespondence o tem se da posneti, da je Vraz bil preprican, da je ob popolni Kastelcevi izdajateljski pasivnosti napocil trenutek, ko lahko prenese z novim literarnim glasilom središce slovenskega li­terarnega življenja v Gradec, oziroma na slovenski Staj er. In v tem smislu je poskušal idejno in gmotno organizirati novo podjetje. Glede na prvo bi naj bil Metuljcek, kakor so novi almanah hoteli imenovati, posrednik med slovensko osrednjo jezikovno in literarno skupino in med hrvaškim ilirizmom. Zato bi naj prinašal prispevke sicer v slovenskem jeziku, ceprav vzhodnoštajersko pobarvanem, kakor bi ga pi­sala z Vrazom vred vecina bodocih sotrudnikov, vendar v ilirskem pravopisu. Osnovna tendenca bi naj sprva verjetno le rahlo nagibala v ilirsko smer. Prešernovo sodelovanje, s ka­terim je Vraz precej trdno racunal, bi naj obvarovala alma­nah napada s kranjske strani. Gmotno pa bi naj podjetje slonelo na podpori štajerskih starejših rodoljubov, ki so sim­patizirali s slovenskim narodnim preporodom in s hrvaškim ilirizmom, kakor so bili Muršec, Matjašic, Kocevar, Domin- kuš in dr. 67 Poglavitna isotrudnika bi naj bila poleg Vraza in Prešerna — Miklošic in mladi Davorin Trstenjak.122 Ker je pa Mi­klošic nasprotoval novemu crkopisu, je Vraz skušal zlomiti njegov odpor s tem, da je organiziral med podporniki so­glasno zahtevo, da mora Metuljcek izhajati v gajici.123 Toda podoba je, da je prav to pokopalo nacrt, ker je razkrito podžgalo Miklošicev odpor. Prešeren je tedaj že tovariševal z Emilom Korytkom, poljskim politicnim internirancem v Ljubljani, ter se je po­lagoma dramil iz ustvarjalne potrtosti, v katero ga je pah­nila Copova tragicna smrt. Zato morebiti ni pokazal toliko zanimanja za Metuljcka, kakor bi bilo prav in si je želel Vraz. Vendar mu je dovolil, da ponatisne iz Ilirskega lista njegove najnovejše pesmi, ceš da nenatisnjenih novih del nima. Odkrito je privošcil Metuljcku vec srece, kakor je je imela »pokojna« Cbelica. Pojasnil je prijatelju tudi stvarno, vendar obzirno, da mu njegove poslane pesmi ugajajo, ven­dar jim ne more priboriti prostora v Ilirskem listu, ker jih obcinstvo ne bi razumelo, saj jih celo on in Kastelic me­stoma razumeta samo na pol. Vrazovo željo, da bi napisal za Danico pohvalen clanek o ilirizmu, je pa odklonil, ceš da ne zna hrvaško in bi utegnil Danicarje premalo pohva­liti, kar bi jih pa morebiti bolj bolelo, kakor zadovoljilo. Miklošicev odpor zoper gajico in tudi Prešernovo odla­šanje z odgovorom sta pa tako delovala na nemirnega Vraza, da je zacel spet dvomiti v bodocnost slovenske literature in smiselnost objavljanja svojih slovenskih pesmi. In v tem dvomu se je obrnil 15. V. 1837 z obširnim pismom na Ša- fafika, moža, ki na slovenskem Štajerskem poleg biblije in Antona Murka »najvec velja«124. Po obširni in zanimivi ka- 122 Tedaj slušatelj graške filozofije, pozneje duhovnik liberalno- katoliške miselnosti, domoljubni, diletantski zgodovinar in jezikoslovec (1819-1890). Ne gre ga zamenjavati s hrvaškim pedagogom slovenskega pokolenja, ki je imel isto ime. 123 Prim. Vrazovo pismo z dne 24. IV. 1837 Muršcu (Dela V, 158- 162) in Kocevarjevo pismo Vrazu z dne 1. VI. 1837 (Vrazova za­pušcina v Zagrebški vseucilišcni knjižnici). 124 Po Vrazovem pismu, ki mi ga je dal v prepisu iz arhiva Ceškega muzeja na razpolago dr. Fran Petre. Za to in drugo pomoc pri tej razpravi se mu tudi na tem mestu odkrito zahvaljujem. 68 rakterizaciji priloženih zapisov devetnajstih slovenskih ljud­skih pesmi mu je razkril namen svojega pisanja s temile tragicnimi besedami: »Šta li Vi o Kranjskom knjižestvu su- dite? Je-li dobro da gine? Drago bi mi bilo ovo saznati od Vas, jerbo se me velma tica. Od toga ponešto življenje moje perve žizni, ocito javljanje mojih giovenil-errorah zavisi.« Šafarik mu je v odgovoru z dne 28. V, 1837 narocil, naj mu zbira slovenska topografska imena na Štajerskem in omenil, da kranjska že ima, ter se obregnil ob tej priliki ob »neznosni« Metelkov crkopis, pohvalil pa Vraza, da mu je pisal z »organskim«, preprostim in doslednim Gajevim crko­pisom, ki bi naj ga sprejeli vsi Slovani, pišoci z latinico. Glede na poglavitno vprašanje Vrazovega pisma je pa od­govoril bolj z ukorom kakor pa z jasnim nasvetom, ceš da ne more razumeti, kako da ga vprašuje o opustitvi sloven­skega literarnega jezika, saj vendar ta jezik ne kaže zadnje case nobenega življenja. In kar je mrtvo, ne more umreti. Gotovo pa bi zelo obžaloval zanik slovenskega jezika v ljudskih ustih, kajti »vsako narecje vsebuje važne svojstvene zaklade, ki so pomembni za celoto. In le-ti ohranijo vred­nost tudi tedaj, ce se narecje ne more dvigniti na stopnjo vodilnega književnega jezika«125. 125 Vrazova zapušcina v Vseuc. knjižnici v Zagrebu. Glej tudi Petre, 1. c. 130. 126 Pismo se ni ohranilo. Njegovo vsebino moremo nekoliko uganiti iz Prešernove polemike z njim v pismu Vrazu z dne 5. VIL 1837. Glej Kidric, 1. c. 321. Te besede so pomenile za Vraza, ako jih je natanko pre­mislil, nalogo, da vztraja na poti slovenskega književnika in sodeluje z ilirskim in obceslovenskim gibanjem, skratka mo­rale bi ga potrditi na literarni poti, ki jo je ubral po zadnjih razgovorih s Prešernom. Okrog srede junija je Vraz zaupal na podlagi nekaterih misli Šafankovega pisma Prešernu nekaj o svojih dvomih in nacrtih126. Iz Prešernovega odgovora proseva, da se je Vraz moral izraziti nekako tako, da je prijatelj razumel, da se ogreva za združitev vseh Slovanov v enotnem književnem 69 jeziku in da bi pot do tega naj vodila Slovence skozi etapo, na kateri bi se vokalizem slovenskega književnega jezika vzpostavil na podlagi vzhodnoštajerskega govora. Ta skrajni cilj bi naj bil menda tudi impulz vsemu literarnemu delo­vanju pri Slovencih. Prešeren je odgovoril kratko in ostro, ceš da vidi kranjska literarna skupina namen svojega delovanja edino v kultivi­ranju materinega jezika. Vrazovo stremljenje v oznacenih smereh se mu zdi prazno in napacno, toda tudi takšno strem­ljenje je konec koncev boljše kakor brezbrižnost za vse, kar zadeva domovino. Priznal je tudi, da Kastelic ne misli vec resno s Cbelico ter je zaželel Vrazovi literarni družbi mnogo stanovitnih udov, da se tudi ta hvalevredni nacrt ne bi izrodil »v smešen nic«127. 127 Prešeren je zapisal latinski izraz »mons parturiens« = rodeca gora, ki ga je stvoril na podlagi citata iz Horaca: »Parturiunt montes, nascitur ridiculus mus«. Gore se napenjajo, rodila se pa miška. (De arte 139. v.) 128 Grada VI, 315. Prim, našo 106. opombo. 129 Prim. Kidric, 1. c. 322-327. Vraz je medtem skušal obnoviti pretrgano zvezo z Gajem. Toda na svoje iz hrepenenja in rahlih ocitkov sestavljeno pismo128 tudi zdaj ni dobil odpisa. Zato je pohitel z odgo­vorom na Prešernovo pismo z dne 5. VII. Takoj po srecno opravljenem izpitu iz statistike avstrijske države dne 1. VIII. mu je v obširnem dopisu skušal dokazati, da je zgolj na osnovi velikih razlockov med slovenskimi osrednjimi in vzhodnimi narecji potrebno, da se spopolni književni jezik z vzhodnoštajerskimi samoglasniškimi refleksi. Ti razlocki so namrec tako veliki, da onemogocajo razumevanje knjig ene skupine v drugi in ljudstvo zato sploh nic ne cita, temvec tone v neznanju in neomiki. Zato je potrebna v književnem je­ziku združitev, ki jo je treba izvesti z obojestransko liberal­nostjo, zlasti glede na številcno slabost slovenskega naroda. H koncu mu je potožil o študijskih težavah in ga poprosil, naj ga priporoci profesorju Edlauerju, da ne bo napacno sodil o njegovem znacaju129. 70 In Prešeren je prijateljsko dolžnost vestno izpolnil in po­sredoval za Vraza pri Edlauerju, tako da je zbegani repe- tent dne 5. XI. 1837 koncno opravil vse izpite iz »juridicno- politicne enciklopedije« in s tem dovršil 1. letnik prava. Toda nacelnemu delu Vrazovega pisma pa Prešeren takrat ni odgovoril, in to je njegova tragicna krivda glede na Vrazovo odlocitev, da preneha s slovenskim literarnim de­lom, cetudi je verjetno, da ga morebiti ne bi bil mogel okreniti z ilirske poti130. Zato izvira nekoliko trpkosti iz citi­rane Vrazove odvrnitve od slovenskega literarnega dela v pismu z dne 19. XI. 1837 iz nevolje, da mu prijatelj ni prišel na pomoc takrat, ko so se pripravljale v njem tako velike odlocitve. 130 Pac pa lahko šteje zgodovinar hrvaškega slovstva Prešernu to zamudo kot nekako zaslugo za pospešitev Vrazove odlocitve za ilirizem, s cimer se lahko mirno zadovolji tudi zgodovinar slovenske literature, potem ko je ugotovil vzroke in njihova dejstva ter izrazil žalost zaradi izgube tolikega talenta za podrocje svoje literature, od­krito se vesele estetskih in literarnih vrednot, ki jih je prinesel njegov rojak bratskemu narodu. Težko je reci, zakaj je Prešeren takrat molcal. Zdi se, da ni spoznal težine Vrazovega jezikovnega in psihološkega problema, ker je pac hodil prevec naravnost za svojim sicer pravilnim, vendar pa, kakor je pokazala prihodnost, rahle korekture v Vrazovem smislu potrebnim prepricanjem, da je treba ljudski jezik kultivirati z umetniškimi deli in ne z ugibanji o književnem jeziku in da se morajo periferni in literarno mlajši dialekti ravnati po osrednjem, kulturno in literarno starejšem in dovršenejšem. Pa tudi Vraz je bil, kakor smo videli in kakor je v zgoraj omenjenem pismu Prešernu sam priznal, že leto dni prepri­can, da je ilirska rešitev boljša kakor slovenska. Tako so bili pravzaprav vsi nacrti in vsa razpravljanja v 1. 1837 samo še dolg zavirajoci moment v Vrazovi nacionalni drami, ki je hitela nezadržno proti razpletu. Ta razplet je pospešil, kakor smo omenili, Prešernov molk na Vrazovo pismo z dne 1. VIII., razrešilo pa njegovo peto potovanje na Hrvaško, avgusta 1837. 1. Tja je potoval 71 Vraz še z dvema dušama: slovensko in ilirsko, kakor prica njegov podpis v spominski knjigi solcavskega župnišca v Savinjskih planinah na Štajerskem. Tam se je podpisal ob svobodnem citatu zadnjih kitic 5. soneta Mickiewiczevih Sonetov krimskih kot »Jakob Cerovcan, Slovenec z Slovenie« in kot »Stanko Vraz, Ilir iz Velike Ilirie«,131 t. j. s svojim slovenskim in ilirskim psevdonimom, kar je bilo znacilno, saj je nosil s seboj svoje slovenske in ilirske rokopise. 131 Casopis za zgodovino in narodopisje 1910, 318-320. 132 Iz Vrazovega pisma Rakovcu dne 3. X. 1837 iz Krcev pri Bistrici spoznamo, da je sprva Vraz želel, da mu Rakovac kar prevaja njegove slovenske pesmi v iliršcino, one, ki jih je sam zložil v novem knjižnem jeziku, pa popravi, »da se slog lagodnie izhitri.« Grada III, 264. Šel je naravnost iz Gradca na Koroško, v Možpurk ob Vrbskem jezeru, k tamkajšnjemu župniku Jarniku, katerega je hotel že pozimi na poti iz Ljubljane v Gradec obiskati, da bi se pogovoril z njim in dobil po možnosti sliko ko­roškega vojvodskega stola, ki jo je želel Gaj imeti že 1836. 1. Iz kasnejšega dopisovanja med Vrazom in Jarnikom se da sklepati, da je mladi Ilir zaupal staremu koroškemu ro­doljubu in literatu svoje dvome in namene. Zanimivo je, da se je Vraz na nadaljnjem potu izognil Ljubljane in Prešerna in šel mimo Olševe naravnost s Ko­roške na Štajersko v Solcavo in v Celje, nato v Podcetrtek h Kocevarju, odtam pa v Zagreb. Tu ga je sprejela ilirska literarna družba z Rakovcem na celu. V toplem prijateljskem ozracju se je zgovorni in od­kriti Prlek kmalu razodel, in Babukic, Demeter, Ivan Mažu- ranic, Vakanovic .in drugi so ga obkrožili z iskrenim zani­manjem. Rakovac je pa nemudoma pripravil za tisk prve tri odlomke Vrazovega, Ljubici Cantillyjevi posvecenega' venca ilirskih pesmi, in jih razglasil v Danici pod naslovom Dulabije dne 2. IX. 1837 (v 36. štev.) neposredno po Vra­zovem prihodu.132 Dne 16. IX. sta jim sledila nadaljnja dva fragmenta (zlomci), kakor sta ju Vraz in urednik Rakovac oznacila, Vrazovega velikega ljubezensko-domoljubnega spe­ 72 va, daljnega, vendar po doživetju in obliki izvirnega odmeva Kollarjeve Slavy dcere. Vrazu je tedaj še nejasno lebdela v duši ideja celotne pesnitve, ki se mu je šele po dolgem ustvarjalnem in življenjskem procesu uresnicila v najzna­cilnejše njegovo literarno delo, vendar je gotovo že tedaj želel ustvariti nekaj velikega, kar bi izrazilo njegovo hre­penenje in bojazen, kar bi pojasnilo in opravicilo njegov prehod iz enega literarnega jezika v drugega in kar bi za­celo v mladi ilirski literaturi tudi novo epoho. In to je tudi ustvaril s spevom o romanticnem ljubezenskem in domovin­skem hrepenenju, - podobno ali vendar popolnoma svoj­stveno - kakor Prešeren s Sonetnim vencem. Toda Dulabije spadajo že samo posredno v Vrazovo slo­vensko književno delovanje. Njihovi prvi zasnutki (1836) so bili res še samo slovenski133, (morebiti pa že tudi dvo­jezicni: slovenski in ilirski), toda od 2. XI. 1837 do konca spomladi 1840, ko je bil gotov rokopis za prvo knjižno izdajo, je Vraz koncipiral in pisal na cisto Dulabije samo v iliršcini. 133 Glej ciklus Rožmarinci v naši knjigi. 134 Dne 2. IX. 1835 sonet prijatelju in rojaku Antonu Stranjšaku za novo mašo, okrog 24. VI. 1839 pa slavospev nadvojvodu Janezu kot zašcitniku »murskih in dravskih« Slovencev. 135 Prim. Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranj- skoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. I. U Zagrebu 1839. 136 Njegovi zapisi z nacrti melodij tvorijo najvažnejši del zna­menite zbirke: Dr. Karel Strekelj, Slovenske narodne pesmi, V Lju­bljani, Res je še dobro leto živel in deloval v domacem literar­nem okolju in razvijal živahno preporodno delavnost med ožjimi rojaki in Slovenci sploh, res je še napisal in izdal dva slovenska prigodna pesniška teksta134 in res je zbiral do smrti z veliko požrtvovalnostjo, skrbjo in natancnostjo slo­venske narodne pesmi in je 1. 1839 izdal tudi 1. zvezek široko zasnovane zbirke slovenske narodne poezije135, ki jo je poznal bolje kakor katerikoli drugi Slovenec tedanjega casa136, toda od septembra 1837. 1. je tudi pri tem sloven­ 73 skem delovanju mislil najprej na to, da bi ž njim pripo­mogel do zmage ilirski ideji, ki mu je ostala poslej kljub nekaterim grenkim razocaranjem zvezda vodnica do pre­rane smrti. Tisto jesen se je odlocil za vec|no že v Zagrebu, zlasti pa v kuriji Krci pri Bistrici, kjer si je odpocival pri Štau- duarovih, kjer je gospodinjila šele kratek cas Dragojla, opatova necakinja iz Bistrice, od iprzlicnih napadov, ki so se ga lotili v Zagrebu,137 da bo posvetil odslej vso svojo ustvarjalno moc razvoju ilirske literature in da bo prido­bival zanjo tudi druge slovenske pisatelje, da bi ustvarjali z literati drugih južnoslovanskih rocjov enotnost balkanskega slovanstva. Ta sklep je bil storil pravzaprav že lansko leto, toda doslej ga ni mogel uresniciti. Kaj mu je tokrat dalo moci, da je davni sklep zacel spreminjati v dejanje? 137 Zdravil ga je Rakovcev brat Aleksandar. Vse Vrazove »slovenske« življenjske in literarne izkušnje so bile takšne, da je novi Ilirec moral pocasi zdvomiti v to, da bi se mogel razviti in uveljaviti kot slovenski literat. V teh dvomih je pa storil hudo miselno napako. Ker je spo­znal, da ne bo mogel sam uspeti kot slovenski literat, je zdvomil tudi v razcvet slovenske književnosti sploh. Toda ti dvomi in zmote niso mogli uniciti njegovega veselja do lite­rarnega dela, saj je bil kot romantik preprican, da je to delo najvišja oblika cloveškega udejstvovanja. Ako bi bil zdvo­mil še v to, ne bi bil mogel vec živeti. In res je treba misliti sprico pogostih mrzlicnih napadov in nagnjenosti k bolehanju pri sicer krepki telesni rasti, da je bil Vraz duševno silno aktiven, toda razdvojen in v vsakem pogledu intenzivno živec clovek, ki se ni s posebno mocno voljo upiral bolezenskim klicam in napadom. Tudi del njegovih šolskih težav in ne­uspehov bi mogli razložiti na ta nacin. Zato je moral sprva kljub vsem neuspehom neutrudno pisati slovenske pesmi jn delati vedno nove slovenske publikacijske nacrte, saj je od tega bilo nekako odvisno njegovo življenjsko ravnovesje. Ko pa v tej smeri res ni vec vedel ne kod ne kam, je moral v 74 drugo, t. j. ilirsko literarno dimenzijo. Tja so ga vodili tudi rod, narecje, kraj, tradicija in tovariški temperament,/zlasti pa njegova izvirna koncepcija ilirske misli in prakse kot za­vestnega in obojestranskega žrtvovanja hrvaške in slovenske narodne in jezikovne fiziognomije zaradi nadaljnjega na­rodnega osvobajanja in kulturnega osvešcanja vsega južnega slovanstva. In jeseni 1837. 1. so mu vzbudili novi razgovori z ilirskimi ideologi kakor tudi zacetek izhajanja Dulabij, Ra­kovceva jezikovna pomoc in prisrcni sprejem v Zagrebu in v Krcih novo upanje, da se bo vendarle lahko uveljavil kot književnik, cetudi ne v domacem, temvec v ilirskem knji­ževnem jeziku. Lastne in tuje ocitke, da se je izneveril ma­terinemu jeziku, je zavracal z zanimivim, dasi nekoliko na­glim sklepom, ceš da je njegov prestop v ilirsko jezikovno obmocje posledica zavestne žrtve v korist višje ideje in višje narodne enote. Polagoma se mu je zazdelo, da so tudi vsi drugi slovenski književniki dolžni iti za njim in sprejeti ilirski književni jezik ter tako žrtvovati svoj materinski jezik v korist višje narodne enote in lastnega ljudstva. To junaško dejanje bo namrec dalo njihovim delom in celotnemu slo­venskemu narodu veliko nacionalno idejo, ki je potrebna za prebujo nezavednega, nesvobodnega in šibkega ljudstva. S tem se bodo pa odprla tudi nova pota za narodno osvobo- jevanje in za duhovni in gmotni razvoj literature in literatov. S to idejo, ki jo je prvic tako jasno formuliral šele 1. VIII. 1838 v pismu Prešernu138, je hotel Vraz že jeseni 1837. 1. v Prago k Šafafiku, da mu jo razloži in se posvetuje s clovekom, ki mu je tedaj najbolj zaupal. Toda bolezen ga je zadržala predlogo na Hrvaškem, in ko se je dne 10. X. vrnil v Cerovec, je moral misliti na popravni izpit iz pravne enciklopedije. Po srecno, dasi ne sijajno opravljenem izpitu pri profesorju Edlauerju se je dne 19. XI. zahvalil Prešernu za posredovanje in mu naznanil tudi svoj prestop k ilirski ideji, ceš da je zdvomil v nadaljnje slovensko literarno živ- 138 Glej Kidric, 1. c. 327-330. 75 Ijenje, ker ni mogel pridobiti njega za reformo slovenskega književnega jezika v smislu sinteze med osrednjim in vzhod- noštajerskim vokalizmom. Potem se je vrnil v Ilovce k sestri Anki in nadaljeval z Dulabijami, ki so se mu razrašcale v II. delu v slavospev rojstnemu kraju, domacemu cloveku in v privid prihodne velicine slovanstva. V zacetku 1838. 1. je dobil v roke Kollarjevo knjigo o slovanski vzajemnosti. Doživljal jo je kot potrdilo, da se je prav odlocil. Zato je poslal po en izvod tega »slovanskega evangelija« Prešernu in Smoletu. Tisto leto je poskušal v graškem listu Der Aufmerksame utemeljiti svojo ilirsko od­locitev139, vneti med Slovenci razpoloženje za ilirsko pisavo in z graško Slovansko citalnico osnovati med štajerskimi Slovenci organizacijsko in agitacijsko središce za ilirizem. Prihodnje leto se je preselil med tiskanjem prve knjige Na­rodnih pesmi na Hrvaško in bival poslej kljub pogostim potovanjem v domaci kraj in v slovenske dežele sploh ve­cinoma v Zagrebu, Bistrici, Krcih in vcasih tudi v Lovrecini. Preselitev mu je omogocila dvojna dedišcina tistega leta: po materi je podedoval okrog 600 gld. v gotovini, po sestri Mariji pa vinograd v Plešivici in njivo v Velicanah. — Med 1838. in 1843. 1. je nekaj casa tako uspešno širil ilirsko idejo med slovenskimi licejci in bogoslovci v Ljubljani in celo v Gorici, da je resno ogrožal rast slovenske literature na njenih klasicnih tleh. Zaradi tega so se vnemale med njim in Prešernom veckrat žive polemike v pismih, tako na pr. v drugi polovici julija in v zacetku avgusta 1838, zlasti pa jeseni 1840. 1. po Vrazovem potovanju v slovenske de­žele in njegovem daljšem bivanju v Ljubljani v Kastelcevi in Prešernovi družbi. Ceprav se tudi poslej prijateljstvo med pesnikoma ni razdrlo, sta vendar krepko zagovarjala glede na razvoj slovenske književnosti in sodelovanja med slovan­skimi narodi vsak svoje prepricanje: Prešeren — organsko 139 Prim. Notizen zur slavischen Literatur. Der Aufmerksame, Graz 1838, 40 (3. IV.) 76 — evolucijsko, Vraz — umetno — revolucionarno140. Pre­šeren je bil tedaj že klasik slovenske poezije, Vraz pa pri­znan in plodovit ilirski, t. j. glede na razvoj, ki ga spocetka niti ni predvideval — hrvaški literat. In obe bratski litera­turi sta rasli in oba naroda sta se v glavnem že odlocila za samostojno oblikovanje, vsak v svojem književnem jeziku. 140 Ko je L 1845 Vraz v sklepnih besedah svoje knjige Gusle i tambura nekoliko prezgovorno agitiral za svoje delo, mu je Prešeren posvetil epigram Narobe Katon, kjer mu je ocital, spominjajoc se Vrazovih besed v pismu z dne 15. XII. 1840, da ne bo mogel slo­venski pisatelj od svojega dela nikdar »pošteno živeti«, da so ga gnala gmotna ugibanja na ilirsko stran. Glede na to in na bistvo sati­ricnega epigrama, ki ne more biti zakljucna sodba o nekem problemu, zlasti pa glede na pot, ki je privedla Vraza v ilirizem, in glede na njegovo težko življenje v ilirski dobi je pa Prešernov ocitek kri­vicen. Nesmiselno bi ga torej bilo uporabljati kot edino pravilno in nepreklicno sodbo o »Vrazovem problemu«, kakor se je pri Slovencih veckrat poskušalo. To je pa bila tudi edino pravilna in glede na vse, kar se je zgodilo, tako z Vrazovega in Prešernovega subjektivnega kakor s slovenskega in hrvaškega nacionalno-socialnega vi­dika — edino mogoca rešitev. Zmedo so napravili samo tisti poznejši literarni zgodovinarji in publicisti, ki so hoteli, da bi po Vrazovi poti hodili tudi vsi drugi slovenski pisatelji, ki niso doživeli take duševne in obceživljenjske nuje kakor Vraz. Nic boljši niso bili tudi tisti, ki so obsojali Vraza s Prešernovimi besedami, ne da bi imeli Prešernovo prijatelj­sko pravico in življenjsko izkušnjo za to. Z vidika slovenske literature je gotovo nesreca, da je izgubila tako nadarjenega književnika, kakor je bil Vraz, z vidika hrvaške književnosti je pa sreca, da je pridobila ob pravem casu Vrazov talent. Toda Vraz je vnesel vanjo mnogo svojega, mnogo slovenskega, a tudi slovenska knji­ževnost je prejela po njegovem posredovanju od ilircev novi pravopis in vec idejnih in vsebinskih pobud. K sreci se je ohranil velik del Vrazovega slovenskega lite­rarnega opusa, ki dokazuje Slovencem, da je bil Vraz med 1832. in 1837. 1. poleg Prešerna najbolj razgledan, stremec in delaven slovenski literat, Hrvatom pa prica, da je Vraz 77 vnesel v njihovo literaturo mnogo slovenskih in posredno tudi evropskih literarnih elementov. Tako lahko priznamo, posebno danes, ko sta oba bratska naroda kulturno in politicno utrjena in medsebojno tocno razmejena, Vrazovemu slovenskemu literarnemu delu pravo mesto v slovenski in hrvaški literarni zgodovini. Prva spo­znava v njem veliko, a iz subjektivnih in objektivnih vzro­kov neizpolnjeno obljubo, druga pa vidi v njem zacetek v ilirskem delu Vrazovega življenja dopolnjene literarne poti, ki je povedla hrvaško literaturo v ilirski dobi k novim umet­niškim in kriticnim ciljem v smislu sinteze med narodno in evropsko romantiko. A. Slodnjak 78 IZVORNE PJESME Izvorne pjesme 1830.-1832. SRECNO OSTANI MI TI DOMOVINA! Srecno ostani mi ti, domovina, mojega naroda ti kraj, sadnega drevjica ograd, dolina, ino vi hribi, kje je dobrega vina izhod, dokic prišel jaz nem nazaj. Srecno ostan’te, vinogradi dragi, ljubi trs, ostani ti zdrav, pikec ’no toca ’no dež naj nesnagi škodi, le ne pa slovenskemu blagi! Vse te obrani, trsek naj prav’! SONCA DOLSHAJANJE (1. marca 1831.) Helios si kola nagne k veceri, tam se njemu odprejo široke dveri, ptici premarno si pojejo drago ’no milno, volga na hrasti ’no zeba v logi, vsaka le skaže tak cast proti Bogi. Kosi, golobi se pasej’ na njivi obilno. Kak tote pticice marne so tud’ grlice. Gospodinja domov rece zvati orace, kajti pecene so jim že mastne pogace, kmeti veseli s polja se domov vsi podajo k ženi preljubi ’no k deci v hrame, 6 Slovenska djela 81 ve domovino pod lastnate hrame, s svojo družo ’no deco tam vecerjo ’majo. Žene se skrbijo, jim hrane sparijo. Žene pastir si veselo živino s paše skoz vso zeleno dolino, glasno igra si ’no lepo na bezgovni žvegli, hrum se razširja skoz gaje ’no polja in odglas do globokega dola. S tem pastirice se zmešajo viže, ’no k megli vis’ko se zdignejo, k Bogi cast nesejo. Brzni konji z iskram’ obdani pot k vecerji tecejo, znani Helios veliki je gledat’ v kolah, kdaj on potuje na stezi k veceri, ’no na kraj neba se odprejo dveri, tecej’ za nje prerumeni zdaj konji leskeci; na nebi bliskecejo, v oblaki migecejo Helija traki. Vse spravlja se k miri. Tiho so ptici ’no tiho pastirji. Vsi že na sedali spijo, le sam’ kukavica Peje 7 “ “ “ --------------------------- V mojem želen ji--------------------------- sence obsodilo je; rajši kak ktera kol ptica ste vi slavici, dragi mi pticeki! Pejte, pejte, nemirno zapejte srce mi, odžalnost notr’ vlejte, celo noc pejete, den’ men’ odžalnost ne date, brati moji, pri vas de srce m’ lehko, moje pretrdo na vaših de mehko. Drugim prehitro letece ure, ve ’mate zame pomalnosti prevec ’no hmanjosti! 82 TOŽBA SLAVICA Skace preveno pri studenci pticek, s cisto vodo se napaja, že ce zleteti, zdaj sivi slavicek ’z dola, ’z zelenega gaja prhne; gor na leski posedne, pisanega ptica zagledne, k njemu zleti, tam posedi, dokic se ciste vode ne napije, no v morgocecem ’zviri ne vrni j e. Zdaj v morgocecem ’zviri se vmije, k leski zleti gor od ’zvira. Sonce za goro skoro se skrije, on se na veji obira. Rece njemu pisani pticek: »O moj ljubi, dragi slavicek, milno glediš, se žalostiš, kaj ti tak drobicka noga trepece, kakšna te žalost na srci tak pece? Njemu pa sivi slavicek tak rece: »Ena grozno vel’ka rana, žalost preveFka na srci me pece, kukavica ptica zrana vzrok je moje rane preveFke. HESPEROS (2. majnika 1831) Prijateljsko zvezdišce, lepo bliskeceš, z ognjem trepeceš, rad z okom te išce 83 pevec slovenski, saj tebe gledi, ogenj rumenski tvoj ga veseli. O najlepša svetloba si ti na nebi, drugo pri sebi v noci je le medloba, luc tvoja cista jo osramoti, cast tvoja tista zvezdam ne godi. Za lepoto so jalne skoz one tebi, vse to si sebi raj’ želijo, nestalne vse so bledejše, še mesec bledi, pod te, grubejše, se jalen zgledi. K BOGU Izvir svetlosti, vePkega sveta, vecne resnice, sam svetlost ’no svet, nepreminejoca resnica sam si, tebe nepreminejocega tu molim tvoja slaba stvar, tvoje vecnosti slaba spodoba in prah tvojega stvorjenja. Tebe presvetega, tebe jaz molim, upam moliti. Kteri ti tvojega neba ’no celega groznega stvorjenja vecne pota 84 s preminom previdiš, obdržiš zvezdišca ’no svete, ktere z vso pomocjo ne vpametim, tebe upam moliti. Ti v meglah grmiš, nebo se trosi, ti skoz vedro nebo iz sonca nam siješ prijazno, ti v bistri reki vecno šumiš, v viri morgeceš, ti v zvezdah goriš, v dežji ti silje oživiš, v vseh stvareh si ti naprejvid’joce življenje. Vecni, ne srdi mi, slabi spodobi tvoje mogocosti. Pred teboj, naprej vide j oci, na oblicje padnem, ne srdi nevrednemu tvoje dobrote, ne zavrzi me! Tebe vecnega upam moliti. DRAGA LJUBA MURA4 Draga, ljuba Mura, moja mila voda, tiho da ti teceš, kdaj jaz mimo idem, kdaj jaz mimo hodim, kdaj se tebi tožim, malo da postajaj, da me ti osluhneš, moja mila voda, moja ljuba Mura! Muke mam preveFke otrpeti, nužde silne mam prenesti, kak bi veselil se. Brata nimam s seboj zvestega, ne sestre 85 mile, ne matere ljube; niti lepe d’vice, verne drage. Vsi so doma v jasno j hiši, v jasnoj hiši v zelenem dvori so veseli, doma vince pijo, vince pijo in pogace jedo, so veseli. Sin pa brat in dragi V Gradci, nemškem mesti, tožno poje, solze lije, solze toci, k tvojem’ toki meša, moja ljuba voda. Kdaj doteceš k tvojem’ polji, k lepem’ polji, slavni kje Slovenci mi v dobravah sojo, tiho njim govori: »Sin se vaš mi tožil, bridke solze lival, muke ’ma obnašat’, nuždo ’ma trpeti!« Bistro teci, bistro, moja ljuba voda, mila, draga Mura! POZNO V NOCI Pozno v noci, v temni, dalec v gostem logi, dalec bil je drag deklic moj, pred kak sem jo poznal. Nisem še je poznal, bahal sem------------, 86 sel sem si vu koti, zad’ za belo mizo. Sel sem s polnim srcem, jokal c’lo ’no kucal; te deklina ljuba skraja k meni dol s’ ogledne. K meni dojde kup’ca, kdo bi pene bele? Juj, to b’lo za me veselje! Komu pa napil bi? Nji napival bodem, cvrstemu deklici! Dalec pred od mene bila, zdaj pa moja ljuba. ŽELENJE K OROŽJI Nekša neznana moc me vlece k orožji, k bojr grozovitem’ ’no k strašnem’---- Skoz mi v glavi leži sovražnik Murni ’no---- krvi potoki, vrešca ranjenih je---- štukov grmenje, orožja šum ’no škripanje mecev. Vse to se lepo men’ vidi, kaj v boji ’durnega, groznega, strašnega je, trepecem na vsem tem z velikim želenjem; sam jaz preštimam, da groza je tistega, kter’ v to mišljenje vezne, trdo srce mora ’met’, kter’ prebiva v boji, ce eno ’ma; samo jaz ne m’rem pomagat’. Odkod je meni prihajala tota misel? Sem jaz od mir-lubejocih staršev rojen, med nedolžnimi pastirji gor rasel, sam sem pastir bil credi veseli na polji zelenem. Te sem ne poznal orožja niti teci videl krvi clovecje. Al zdaj me k orožji ce ’meti moje srce, zdaj z velikim želenjem. 87 Da bi jaz deno ’mel dopušcenje k ’zvoljenem’ stanu bojnikov, ne b’ najbolj srecen---- bil jaz? Kak žlahtno bilo bi gor na konji sagurnem vis’ko sedeti, ’no notri med Franke z mecem vreci se, ino okol’ po vojski sovražnika z ostrim krvavim v smrt grozno tirati, ’no na pobeg je segnati, njim prevzetnost odvzeti ino obladane gnati pred sabo? Biti en junak. Lepo ime. Preveliko mišljenje. Meni zastonj je toto želen j e. Prevec protipostavljenja mam jaz: žlahte joc smiljen, roditelji mirni. VOJNIKOM Rocno ob’rož’te se, blizu sovrag je, cast nam prihaja, konja si vsak obsedlaj, žvale mu naj zakopca! Mnogo sovražnika trum je, vroce delo_nam bode, urni ce bodemo bolj, cakal nas preje bo mir. Sladek je mir in sladko je tudi vživati njegovih darov, ali kad de nam mir, ako se bojimo bitja. Vzel bi lakomen dom, nam rod in naše imenje, osramotil žene, vmoril, odpeljal deco. Vkrotiti mogli bi mi se, d’jat’ na ramena jarme, vsak neumna je stvar, kter’ te kol’ jarem trpi! Jarem osramoti cloveka, jarem ramena, gub’ za cloveka je ne, clovek je slobodna stvar. Sloboden naj on živi in slobodnost sam si naj brani, dal mu Stvoritelj je um, krepost mu vsadil v srce. To je, kaj v njem gori, kaj k casti njega naklanja, ta naj zvesto naj gre, kam kol’ pomika ga cast. Raje steze skalja in krvi, al dane preminom, ljubit’ mora jo vsak, d’vica najzalša je cast. Podproge si nategnite bolj, da trdno sedite, trdo na sedli vojšcak, trda mu v prsih srcnost. Skoc’te na konje in brž zažen’te ta se, vragi v pogibel, blažen’ga ak ne miru, najdete slavno brž smrt! - 88 NA MOJ PRIDNI MEC Ti meni tovariš v boji grmecem, kinc najvecji med orožjem šumecim! Ti meni na stran h kolctom pripasan, lepo klepeceš, jako trepeceš od želenja, se v vojski grozovito napojiti s sovražnikov krvjo, ti mocno želiš, na strani šumiš. Ti meni tovariš v boji grmecem, najvecji kinc med orožjem šumecim; S tabo v boj bom kak gre v hrast grom: v vojsko bom skocil, s krvjo se omocil boš sovražnikov, s tabo bom klatil po njih ino je goste doklatil. Te krv boš ti pil, kak si se veselil. Ti meni tovariš v boji grmecem, najvecji kinc med orožjem šumecim! Dragi men’ ti brat, lepše kak tud’ zlat boš ti blisketal, v zraki boš letal, v tebe sonce rumeno gledalo bode se ino bo luc preveno mesec ti dal ’no se gledal, kdaj v roki te imel. Ti meni tovariš v boji grmecem, najlepši kinc med orožjem šumecim! Meni roko boš--------------------------- 89 NA MILOŠA Z meno nedolžnim pre zlo nezgoda se šali, zdaj me na cesti vednosti vstavi, prvic sem slep bil, nisem spoznati jaz mogel, lepost in cistost od hudega blaga. Dolgo sem v temnosti blodil, z roko sem okoli sebe po sveti v noci jaz segal. Zdaj meni ena premilnih Modric naproti pritekla, crez cas pa druge se najdejo pri men’, njim dopade pri men’, se vstavijo one pri meni ino milujejo mene kak sina. A od tistega casa sem živel srecen crez druge, mir so prinesle mi stalni ve srce, tudi same so se men’ v glavo zakopale, srce so meni one s sladkim opletom sklenole. Samo da zdaj obsod me vlece k orožji, z menoj veseli se zdaj al se joci. Horac pravi: Modrice ne ljubijo boja, da se strašijo škripanja brambe, bodež in mec in strela, zobaste pušcice, vsa tota groznost modrice prežene. Horac, kaj bi ti veroval, da šcit pri Farsali v kraj si odhitil, ’no ne ti je k slavi, ko si odskocil od množine bojnikov rimskih šibak, slab ’no nevreden imena rimskega, slave, po kteri je mladenec rimski trepetal, gonil, ’no kak castim tvojo vednost, tvoje modrice, tak divje zadržanje tvoje zavržem. Ossian, Korner in Kleist mi bodo skoz pelda, pevci ve miri ’no bojniki v boji. Z njimi modrice prebivale boj so, ravno v nevarnost’ tovar’šice verne. Tak tud’ mene zapustile ne bi pri vojski. 90 Dragi moj Miloš, te ti jaz ne bi srece obsod svoj premenil s cesarjem velike Kine ne bi nit’ s kraljem druge dežele. Bom srecen in nikdar nesrecen, ce do modrice tovarnice moje. S SLAVNIM SE OROŽJEM OPAŠ’TE! S slavnim se orožjem opaš’te v pogibel sovragov, vsak, ki obcuti srce, vsak, ki obcuti pogum! Segne naj vsak po bran, vsak mocne in rastne postave, v bitji da meci blišce puška in gromna grmi! Crstvega moža orožje le dici in srcnost, te nasleduje ga cast, kamor nakloni noge. Starci naj var’jejo dom, naj var’jejo micne otroke, mi pa branimo nje, branili nekdaj ki nas. Svet da spuntaril se je in grozi v bezden nas prvi j e suniti, karajmo njih neizprestano drznost. Kara bo njih dosegnola, rav’n miriad njih je število, kajti brez zakona ni nicesar še obstalo. Sloboden lahko mož pod šcitom zakona prebiva, misliti ne prepove niti ne zakon ne kralj. Blaženi kje se zakoni dežel, se podproga zruši, zruši se sreca z njo, mir, sklepi ino držav’. Zakon zedinil je nas in zakon nas v boje prevodi, z zakonom tepli je in bomo premagali mi. Zato v red te stop’te zdaj vsi, v redi je prim’te, živ ne odstopi nikter, ki se mu giblje srce! Glejte, sovrag je bled in slab, oslabil ga brezred je, crstvi in mocni ste vi, da ste prebili v redu. Zberi si vsaki vraga in mahom pobije ga k zemlji enega dene ob tla, drugega išce z ocmi. - Men’ orožja i dajte opas, da slava me dici, bitva da širom hrumi, caka pa bliža nas zmag. 91 KDO BLAŽENEJŠI OD PEVCA? Kdo blaženejši od pevca? On, ljubeznik Apolona, stopi na vrhe Parnaške, trga preveno-zelene javorje, svet pa mu plete venec njih nevenljivi. Svetem’ pridruži se koli sedem Mnemozine hceri, ’z vira Pegaškega pije, se vnetnosti napije, sile, moci in srcnosti, ga umetnost ponadaja z ognjem prevecne kreposti, ’z zime drevene si taki stvori pomlad neprestalno, pesnate puste v polja z bliskom prevrne cvetece, ’z vetrov togotnih si stvori hlade-duhece zefire. Polk crtec spakedrani z letom orelnim cez zemlje zdigne se (vsega blaga prost) v kroge neizbrojenih zvezd, v kroge neizmerjenih sonc. Drznega vnese vnetost gor k družbi bogov nevmrtelnih, z bliskom oci mu gorijo, segne po kupici zlati, rada Mladost jo ponudi, sreba ’z nje brezsmrtljivosti. Drzno zažge ga želenje, shaja vu Ada temnice, Furij se kac ne boji, ne straši ga z lajanjem Kerber. Tenj’ crno-oke kraljice ga z radovoljnostjo vidi, 92 brenkne v srebrne strune, Triglav pred njim zamolci, Pluton uho mu nakloni. Kdo blaženejši od pevca? Svet ga raduje in bogi, slava že njega na sveti v boga castit’ ga pretvori. Kdaj pa s cipreso na grobu vejajo njemu vetrov j e, s palmoj pokincan zvezdistoj v družbi bogov ljubeznik je. JEZERO Tak zmirom zahitjen v druge kraje v noci vecni blodim brez preudarka. Ne bo 1’ v morji mi mogla nikdaje pocinoti barka? Jezero, oj, kmal’ doteklo leto, k slapom ljubim kam bi priti ’mela, glej, jaz sam zdaj pridem pod to skalo. kjer ona sedela. Tak si burkalo pod strm’mi skali, tak ti skakalo kol’ ostre stene, tak pihljaji s penami igrali krog nogice njene. Znaš! Ko naj’ zvecera si vozila, širom morje, širom luc nebeška, vse b’lo tiho, zvun, ki slape bila, lopatice tleska. 93 STAN’TE KOLA V.REMEN! Stan’te, kola vremen, ur milostnih, sta’nte, ne dirjajte, kaj najlepših dnevov slaj radogostnih užiti nam dajte! Prosim hipek stat’, zastonj: ne mora vreme stat’ ter begne. Recem nocci: Pocasi! Al zora koj na nebu se stegne. OSLUHE SI OPLETAVA Osluhe si opletava zdaj z vencami slovenska Muza; z bršljenom ali pa iz cvetjem, ki poletje da nam skoz radovoljno; prijazno dehno, da mlado sonce nje je privabilo. Javornik, Apolona drevo, naj ’ma le Lah, nismo mu jalni. Lepše so rožice, Grac’jam drage, le vencna veseli se, prihaja nam pomlad spet, spet pahljajo zefiri nam, se vado ptice peti v svržji golem, povrati žerjav s’, v odhodi krici. Vsa stvar vesela je, zakaj bi prijat’lji mi v zidinah tožili, polje nas vabi, vabe tudi travniki, logi ’no fletne d’vice, nam k plesi kimo, skoc’mo v okrog, ko da pete so vroce. Žalost si ’zbijte ’z glav ’no tožno misel, skrb na plat, da mamijo žalosti drago radost! 94 NERAD ŠUMET Nerad šumet’ te slišal, silna Drava, zvolnej’ mi slapov Murinih pleskanje, nerad sem zrl na modro Pohorje, raj’ Sokolova kopa mi plešava. Predobro pomni še okove glava, zapeto truplo, misli vjarmljene, da že ne cuti rane zmecane, celih znanost jih skrbna dala. A zapustil bom mirne te Atene, letel na gorkih pametkov v kraj, raj’ kak na slobodni breg Temze, Seine, kak v eldoradski al edenski raj. Pred dvojne bom si spet najarmil ’kove, ce Slav’ja, ljubav me in ona - zove. NA JANEZA MOJEGA Zdaj smeje mi se svetlo jasno nebo v tem doli lepem zlate mladosti, kje, Janez dragi, nekokrat sem s tebo si igral sveto v zlati radosti. Ah, zdaj je tebe smrt že vzela, zdaj je cveteca roža tva osnela. Pocasem ide vse iz casa krila, junaki mrjejo ’no vitezi, tako tudi meni je se skrila svetloba mlade prijateljnosti. Celih perot ne tebe slave nese do neba gor, deno v nebo prinese. Na tvojem celi se je sploh smejala veselnost sveta ino zavupljivost, je meni sploh veselo sreco dala, ni vlela v srce moje je bridkost. Ti slišal sploh si moje srce biti: 95 ne radost, žalost se ti mogla skriti. Moj dragi Janez, v totem lepem doli, kje midva vkupen ovce pasla, si krikala, ’no b’la pri zlati volji, tu tebi, dragi, tvoj prijatel da k spomini svetemi to pesmo drago, za srce njeg’vo sploh najvecje blago. AH NE PRAŠAJTE ME Ah, ne prašajte me, prijatelji mojega srca, v kaj zamaknjem sedim, cemu mi mrtvo srce? Dve in dvadeset let sem zvršil že, a ni še ljubila d’vica nobena me, ah! Sklenil nje ne na srce! Sonce samotnega zre, samotnega najde me luna, glavo vkrotil mi Erot, misli gizdave so proc. Vsak orožja me vstraši ropot, prijetnega sicer, bog obhoženi Erot brane zemeljne crti. Duša moli si miru, da mir tolaži srce mi, zburkana naja kipi, sploh in tebi visi. 96 Izvorne pjesme 1833. LASTOVICI Odkod že tak rano, se zime ne bojiš? Srež trat se skril s slano, in le žvrgoliš. Kmalu soncni traki sinoli milej’, in ti že po zraki leceš tja in sej. Jezni ni po volji, kdaj kraj gnezda sem, kregaš, leceš, koli mlade gledim. Men’ se pridružila boš pa sosedna, z grlom me budila, ’z sanj me dramila. Ah’ ne bud’, ne budi ljubnih me iz sanj, skraja okna bodi, ni še beli dan! ’z okna mi ne krici, ni še beli dan, grozna mi ne mici ljubice iz sanj! 7 Slovenska djela 97 Pust’ me v krilah, pusti ljubi ’zvoljeni, loci in ne plaš’ od usti mi nje prek gore. Ah, budit ne hodi ljubnih me iz sanj, skraja okna bodi, ni še beli dan! MOJIM PESMIM Skrivne zarocnice mojih misli tihih, neizbrojne pesmi! Vam se dragim vtecem, kadar sem v radosti, moje vse veselje! Vam se dragim vtecem, kadar sem v nevolji, odlehkotite mi brigo in mi breme nejevoljnih skrbi. Narocim vam brigo turobno in radost, skrivne me ljubezni. Skrivne zarocnice, dragi razoden’te mojo, ve, ljubezen, mili ljubi den’te: Tebe naš skladitelj ljubi, oh, premocno; bolj še tebe ljubi, on cez vse te ljubi, kakor me povemo! 98 PREC TELESNI OKOV Prec, telesni okov, ki duha mi s truplom oklepaš, v jeco da to zakovan sve slobodnosti nima, s cistim duhom telo spojiti se ne m’re vmrtelno. Cem’ pa, ki misli ’ma duh, telo slobodnih ne da? Prec, telesni okov, kaj sloboden shajam v kraje, (kamor mika me duh, kih blagoslov’ti želim), strmnih cez Alp planšav, ’znad rek in Adrije burne; duh da raduje se tam, z radostjo kušne in rob, peti kjer shajati ni, tega ustnice ne m’r’o taknot’ se, kjer razvalin še duh k cistemu duhu golci. NOC KDAJ NAPLETE NEBO Noc kdaj naplete nebo se zvezdami, vmolkne ropot po ulicah, zazvoni in jedenajst ’z turema, lampico si napalim, ’krog mirno je men’, v tihoto svecni le stenj zacvrci, vrnjen al list zašumi. Te, ah, obide me Muza Jno pot odbriše mi dnevni z lica, ’no ciste do ust stisne mi ustnice nje. Trudi v pozabljivost clovecji itak pobežijo, božja raduje da me, sem kako blažen, ah, te! Sprimem in kad v naroce njo in z nje bistrega oka vgodi v prsi me blisk, zmiga skoz ude mi vse, z umom spoji srce. Koj narodi mlada se umetnost, zletava ki drzna, segnoti kam zemljak ne m’re, mu brani narav. Stopi nature na prag potrka in rudne na vrata, izbe kristalne s’ odpro, skrivne kje sile leže. Ljubavi iskra, ki tli v prsih do matere svete, se nažge, z umom spoji srce, sklene oboje nase. Cednega moža kakor zmudila s krasotami Kirka, z misli ko d’jal milo vlast, z misli do Itake pot, tak me zapel božji car, da nje vživajoci si darov, zabim burno na pot, zabim dolžnost in na cilj. 99 BLAŽENI CAS Blaženi cas, prvi kdaj svedocil jaz vaj’ni ljubezni, vprico bil solzam vaj’nim in jaz zarocnik! O meni blažena slast spomniv se po isti je noci, zval ktero kolikokrat, sprošena prišla da mi! Vmirati kdaj tebe zrl, d’ objimala tebe devica, Gali, šepet trosil vaj’ neprenehoma cas! Ako mi dremota ravn’ obhajala trudnemu oci in na sred’ neba stalo že lune kolo, al odstopiti ni moc b’lo od vaj’ne zabavke, tol’ko vnetnosti b’lo v pogovori obeh. Pa ker nisi bojal preskrben men’ razodet’ se, vaj’ne, zatorej, sprim’ prešle radosti podar! Ne samo sem naucil gorljivosti se molcati, vaj’ne od vnetnosti nekaj lastno mi vec, prijatelj. Meni zopet razdvojeno moc, pridružiti ljub’co, d’vice pocasne men’ durice moc odepret! NA TVOJEM GROBU PEVEC LAVRE Na tvojem grobu, pevec Lavre, peti sonete mogel bi, ki k tenki liri priglašal sem, kaj peli so pastirji, nevadna nece lira zabrneti, ak ravno genem strune. Kaj je zaceti? Modrica tiho pravi: »Na miri pust’ liro, trudit’ se nehaj! Razširi mu slavo njegovih pesmi, ki vmreti ga ne pusti, vecnosti pa ohrani. Prostakom hvala trobi se zemeljna, molci od kterih zgodba nevmrtelna, ktera svetu slobodo in cas obrani. 100 DO ZDAJ ’Z GLOBOKIH Do zdaj ’z globokih srca ran ste lile; zdaj bod’te, solze, ne vec deca sile, prostitelju hvaliven dar! Zdaj tec’te njemu v znanih le številih, bero vas v zlatih angeli torilih, v kih sveti se njih oci žar. Strmim še zdaj, Gospod, zavolj’ togote, o dan mašcenja, sil, nadlog, tesnote! O dan crnejši od polnoci! Tako strmi popotnik s peci hriba v ponocnih zmotah, bliska rdeca šiba nezmerni prepad razsvetli. Tvoj rog, kak poln, kak smrtni posel dirkal skoz zrak, da bi vsak clovek ’z njega srkal, nam bil zgovorjen rog, Gospod! Smo cut’li strašne mige tve oblasti, bi spiti mogli ga c’lo do podmasti, kjer bila smrt globoka spod. SONET 1833. Že neko struno - grlo sem Sirene preslišal, prosto mimo odladjaril, zakaj mi vezal uho, mi vojšcaril mladencji um, ki nic mu kril ne vklene. Rožnate lica, ustne jagodene sem gledal, ki v nje Bog nevarnost stvaril, ni modromil’ pogled mi srca skvaril, ne crn’, ki zdaj tak z ognjem bije mene. Mi prosto nekdaj letalo po sveti srce ko cebelica od rož na rožo, al tvoj pogled me strelil iz višine. 101 Zdaj strto krilo vlacim v prahu smrti, da zvracit’ ne m’reš me, za voljo božjo, zavež’ mi rano bar, dok krv ne mine! VAM TO PESEM PEJEM SLOVENCICE Vam to pesem pejem, Slovencice, ki še vam rumeno lice, vam, ki ni še nemška kaca spila vere, src ne vstrupila, vaša ki ne zna prostost še zlobe, lepe, nevarne podobe, nemške reci - ustne smehljive, niso v njih ljubezni njive. Njih darovi - robci ’z svile tenke, le veljajo - solze grenke, njih presladke reci - pol slovenske - misli krijejo peklenske. Bež’te, bež’te, kjer najvec necista in kjer ljubav govori ’z lista, ki pri zvezdah, luni vam priseže, da ga zakon z vami zveže, dok pohotnosti si ne vtolaži, v krvi vaši, reci v laži. Po tem s smehom od sebe vas sune ter pride istina - oh, prepozno. Sliš’te v tem nevarnost grozno, kaj vam pejem, naj bi se ucile, bde domacim fantom mile, ki so crstvi, crstvih ljubic vredni, ki do smrti do vam sledni. Sliš’te, sliš’te, d’vice me slovenske, crfte te sine peklenske! 102 AH MOJA DUŠA! Ah, moja duša! Te glas vsak gene cetudi monoton, ki prsti neumni bude struni ga, zapre i sluh. Kip vošceni topi, cetudi alkidske podobe, silno sonce, tak um muzika men’ in srce. Predobrotivna ma mat’, cemu tak prisodila cutljivo srce mi, mili pogled vsaki njem’ um omeci. Mene ’zobraznot’ nakani rod na cvrstvega moža, fanta ovadi mi cin, misli ak ravn’ biti mož. KoFkokrat, ah, že premagale misli so cedne, mlad, rodovit al um, spet mi rodi norih vec. Spet se postavim v bran, do rok delo cedno vzamem, nasnovam si racun, krožim obroce na list, Muza al me neha, nasmehava se skrivši mi skraja, in jaz na ustnicah smeh vidim in cvet zacarljiv. Taki racun, krožalo, obroc so ’z misli, nji sunem vroce na nedra in smeh ’z ust nji popijem in cvet. Vcasi pa boj nasnovam, a taki pokori me Muza, raj’še m’ otrudnega ter s cistim napaja me medom. Kakor neumni fant cvetici le seže po nežno j, kadar ga razjezi trdooskorjeni sad, tako neumnež jaz, zacarjeni s krasoj in duhom cvetja, pustim taki sad, bridke in skorje pojest’. ODKOD SI MI LJUBO DEKLE! Odkod si mi, ljubo dekle? Nisi ’z tega kraja, ’z lepših so noge dotekle, ’z cižmekov se zdaja. Cem’ pelinca trgaš klice in z njimi brišeš lice? Odkod si mi, tožno dekle? 103 Nis’ ’z nemškega kraja; tvoje pesmicke mi rekle, da ’z slovenskega raja. Cem’ zjokano trmi oko zdaj zmir v široko? Jezik pesmi - ustna vela meni pregovori, solzo solza išce debela, joc zala ne vmori. Fant, povej ti: kaj je vama? »Oh, kaj pitate, gospodek, sestrico ’no mene, kdo sva s’roti ’no odkodik, kaj srci žal dene? Oh, zahvalim vam, gospodek, lepo za pitanje reci: kdo in odkodik, odgovarjam nanje. Ne zamer’te: Sloven’c vi ste, kaj povem zdaj, sliš’te! Ni še dolgo, bliz’ nedelje, kaj mladenec gosposki prišel k maši v naše selo, lica bled ’no vozki, drugac ravne bil postave, ko ste vi, do glave. Oko iskalo deklice, sploh v okrog igralo, sestrino zagledne lice, koj na njih je ostalo. Po maši kraj vrat pocaka, rec b’la njega taka - 104 LESKNE V OKO TRACEC Leskne v oko tracec s turna, kterem’ sine luc ažurna, jarni zvon se zrakom giblje, na molitve srca giblje. Vse se križa zdravomar’ji, (Bog pobožne vse obvarji!) Neprekrižano mi celo gleda v našo krog deželo: kaj od sev’ra, kaj od juga in odkod sta vetra druga, vse, vse to je naše bilo, domovino oko odlocilo. Zdaj le-to in vse mi manje, kar so mrtvim slednje blanje. Oj, on, sever od polnoci, kteri hudo vse pritoci, da pozebe oko rozeg, zgine drevja cvet in mozeg! Oj, ve gore, snežne, mrazne al od njih že bolj prijazne, ki so niže ledenišca! Tam nam sad’j o prazne križe, pod kim’ zdih’va, ’zginjava, malo dic’ se upa glava. - Naša prosta, davna šega kakor tratica spod snega: Pihne mraz - ah, srecno, srecno, dali rano nam nelecno, dali smrt nam vekivecno. Vekivecno? - Jeruzalem, še je venca ženskih palem tebi trohica ostala, v starih ustih lepa hvala. - Zakaj stoji cerkev cela daljnem oki - ženska bela? Kaj spod kamna ne pod kamen? 105 Kaj te ni vpepelil plamen? Zato se Slovenkam kloni, davnih d’janje zdanjem’ zvoni. Vzela vse lakovna vera, dom le bran’la glava sera. KAK GIZDAVE Kak gizdave na rožico žužake, vse, vse, kam tvoje misli nosi oko, je kip edin, ki nebo njemu rema so ... sanjanega raja trate, ki zvun slovenske istine jih nema. Tu gledaj sestre lepe, brate jake, le kje kje se naselil tujec - kak gizdave na rožico žužake - MATJAŽ KRALJ Matjaž kralj za mizoj sedi, na sred hiše trdno gledi. »Kaj je tebi, dragi moj sin, kaj sred hiše trdno glediš? Kaj je tebi, dragi sin moj, kaj sred hiše trdno glediš? Jel’ te mocno glav’ca boli, da ti tak nemilo glediš? Oh, ti tak nemilo glediš, da se samem’ Bog’ vsmili.« »Oh, ne prašaj mene, mati, cemu ne moreš pomagati! 106 Oh, kaj ne b’ nemilo gledal, da se samem’ Bog’ vsmili? Vel’ka bolest naj’ obišla, naj’ obišla in vse ljudstvo; z onkraj Drave modrih bregov brat Alija se mi vtekel, tožnega mi srca prišel, tožne mi prinesel glase. Oh, Bog daj mi preživet’, cem še bratce jaz otet’ -! Oni grozni nemški možje, trde srca ko njih meci - dva kmetica pali vmrla, v smradni vozi konec vzela, dveh penez ne mogla zmoci, kaj b’ platila gorno daco. Lepo sta se mu molila, grozen gospod ostro terja, kaj b’ platila dolžni penez. Lepo sta se mu molila, naj se smili bar do mesca, al ne segne molba v srce ter je rece v vozo djati, v smradno vozo, globok prostor, ni b’lo cuti, ko zdihavat’, kacic sikat’, krapavic šumljat’ ... VPRAŠAŠ KAJ B’ LJUBEZEN BILA Vprašaš, kaj b’ ljubezen bila? Na to lahko odgovarjati. Mogel s’cer bi to že znat’: Iskra, kteri ni gasila, dokler v teli duh trudoma tli. 107 MISLI 1. Blaženi tok življenja, ki z grenkim’ slapi valuješ, redka kapljica je tvojega vira radost, crpam al iz tebe rad, zmes žalostno-radostna ne presladi mi srca, kak osladi i pelin. 2. Dicna Roma, hci plemenita ti crstveg’ Areja, tve Scipione kje ’maš? Videt’ Katonov vec ni. Ah, prevrnoli se prekrepostni in crstvi so veki, zloba pognala krepost, moz’g že osušila in slast. Vek prevecno je mlad in krepak, al reje nega KornePji ’z ziz, ki bi tekla junakom na moc. 3. Cemu guzaš z grbami ostarelimi celo? Cemu v prsih nesrecne plodiš misli, glasno z Olimpa ki i z groznega Hada bogove zovo? - Iz sedala zracnega ne sjahajo ti blaženi na pomoc nit’ iz mracnih temnic pride izbavitelj, ak ne uprežeš lastnih žil. - LUNI Luna, prijetna mi tvoja je luc, da bajajo starci, kaj obhajala nekdaj rada zemeljni si kraj. Pojdi da dol, da s teboj posestrim se, da vzameš me s soboj, ah, da z višine jaz zrem, kje je ljubezni me cvet. Belce bom vižal ti rad, zabavljal te s pesmami Slav’je, ah, al Evdimion sem ne, ti pa m’ ovaci nehaš. 108 MIKLOŠICU B’lo na jeziku mu rec: »Pridružiti«, z nogo se poteknil crko je zgubil, deva na ktero se ton! S’roce zdaj gloje: »PridružP, pridruzm, pridruži« vrste plantuckajo kakor potrto kolo. Kdo: Pridruž’t’> pridružim, pravi, s trdo tist’ slovenšcino se davi. II. Smiliš se men’, ak ravno si vrag, prijazno t’ svetujem, pazi in se modro imaš otesat’, vrag da te ne prevari. Um ti naj umoma viža roko, kdaj sežeš v tul po pušcico, umoma viža oko, godno da deneš na lok. Sezi po reci v tul, da ga skoro ne sprazniš, in vrag te golega brez orožja zbrisan v oblast ne dobi. Božjemu kak Ahile ju kopje odvracala Palas, tvojim pušcicam nasprot meni modrice so šcit. - Zvesto obšcitijo me, zastonj je trudenje tvoje, svarim te, da te vsikdar ukani lažljiv Bogosvet. III. Moji, prijatelj, ni moc te ganot’ sirotici pesmi, skrivši miloval si me: »Konjski ne tece mu vir.« Dosti slovelo, povem ti, davno že pevcev, ak ravno ni bil vsaki Orfej, ganol ki ljuto zverjad. Ljuti boš strel’c, se drznostjo pušcic toco pošiljaš in s vsaktero vgodit’, mene presunit’ želiš. Škoda, da gingav otrok, preslab napeti še lok prav in neumen fantic, brusit’ ne veš še pušcic. 109 IV. Ciste pecati še ni modrica pritisnola pesmam njegovim, ker je bil gnus in le gnusobe je pel, dalec zadehnil, zacul sin sveti šereg’ Latone, on je c’lo smrkavi bil, serajce pol leta ni pral. Sramežljivo kolo se vteklo pod šcit Musageta slavnih pevcev, mu kmal’ silno iz jeze krici: »Kaj ti, smraden komar, hoceš med cistih mej dan? K dolnji se zemlji povrn’, raja da ne zgnusiš!« Pal je z neba oblak, ki rival siroto do zemlje, drzen vecnosti pa pev’c niti se je vreli zgubil; revež svoje pel je pojdoc, spregnan iz Modric bil višine, strmna, omamna b’la pot, njemu z’lo tuj še Parnas. KO BESEDAM Ko besedam ver’ješ sladkim, v nedra pušcaš kaco pravo, zdigni roko, zgrabi kamen, s kamenom ji zdruzni glavo! KAK NAŠ ŠTERC Kak naš šterc hodi skrbno na smetišce, vse prebrcava, pestro krpo išce, da si prišije v Cohi jo po luknji, ki ni enaka Cohi niti suknji, tak golobica zre v dvorišce si sploh na pava, ce si pero zmakne, zamazano si brž pobere ter si za bele nedra vtakne. 110 GOR NA PARNAS NA PARNAS! »Gor na Parnas, na Parnas!« - Ne cuješ ti krika gorecih zdanjih Slovencev? - Hiti vsak plest’ nevenljivih si vencev. - Cemu pa ti tak skrivno sediš v hišici vozkoj in ne podigneš glave, s pisarji slave deliti? Roda si krepek Sloven’c, v zibeli zvoljen že slavi, z maternih ziz slovenšcine med in mleko si zizal, prva b’la rec, na jezik ki d’jal jo um ti, slovenska, in med svinjarji nabral znanovito kopje verborum; bister i tebi je um, po školah si sploh eminent bil. Dobra so omina to, razglašaj, da bodeš pisaril, lorbor sadil bode vsak za opletati umno ti celo, neizbrisljivi pecat bode vdolbla klasiciteta pismom tvojim še prej, kak vrezati bodeš pisek tvoj. Glej, nam pisem zahod ino jug prinaša množino kakor toce vihar. - Sramežljivost svetu dene škodo. Kak pisarijo pocel bi, ne ves ti, je izgovor prazen. Gosek je na Slovenskem zadost’, si teci domov po perje, vnuc je povsod in papir tega voljo ne dragi; skoro polic je crnila za groš. - Ce tega si spravil, s tem gospodari lepo. - Piseka ne porezavaj - Pikinje »ij’« ne treba, ne nosi crnila na povrat. - Noveg’ pred vsem, svetujem ti, se alfabeta posluži, listov deset jezer ce trebalo bi ti papirja, devet jezer in devedeset in devet jih zadost’ bo. Cemu pa zmerom cepiš podnevi in noci pri knjigah skljucen, al meniš, da boš si slavo štejoc le pricakal? Vsak se bori, a cemu ne ti za krilato farno?« Sramežljiv si zdahne mladen’c in mu odgovori: »Jaz pisariti, jaz, ki uma še nisem ob’rožil z branom grških modric in njih prijetne pitomke? Mojega kril še ni okrepil poleta se mozgom grških obrazov, srce še medu hyblejskeg’ ni polno, da prozodije bi cista in crstva tekla mi reka, da pevcarije bi vir dišec mi šumel ino sladek, pisem, ki ne bi si znal zadost’ še ob’rožiti s šcitom, kter’ bi ostrih pušcic odvracal kritike grozne.« 111 »Cemu pregadaš mi od orožja, nisi spameten prej že? Grk, da pomagal ti bo, ti meniš, al stara Rimljanka? Grk bil slepi pogan, krivoverni b’li stari Rimljani, slaba pomoc je Rimljan, celo nikaka so Grki, Grk je umrl, umrl je z njim jezik, le nor’c se z njim trudi. Mislim bo tvojim le rum dal krila, ce rum ti predragi, te pa žganjice napij se, z orlovskim boš letom se zdignil, z n j enoj dostignil boš pomocjo j posvetne višine, tva prozodija crstvej’ bo svete od Apokalipse, boš z drznost jo j pindarskoj blodil na zvezdah po zraku. Kritike ojster s’cer nož je, al lahko ostroto vtopiš mu, piši molitve, da knjig premalo je še molitvenih, ce pa letati se ti raci, pej aleluje! Ko pa te glava srbi posvetnega pisati cesar, (ali pred tem te svarim!) le piši a la Žan Pavel! Ne bo te nor’c umel, al noben ne bo soditi mogel, bodeš po takem slovel in pisar boš ti zaniceval nož.« 112 Izvorne pjesme 1834. ZMES L Prijazna roža je cvetica, v rumeni plajš okriljena; med cvetjem barvanim kraljica. Cvetica krasna in vijola v moder prt oblecena ozirka z ljubnim okom ’z dola. In jagoda obraz ’ma gladek, rumena so ji licica, po pušcali išci sad nje sladek. Od v’jolce, rož’ce jag’de pustne mile j’ nje oci puncica, cvetejše lica, slajše ustne. Vam je od kopriv vijola raj od oseta in rožice? Lakom’te po jagodni slaji? Cem’ te vaš men’ se jezik žali, ce gledam v oci zrcala, ce lic nje cvet ma struna hvali? Cem’ stranjski vaši so pogledi, ce krepil z nje me ustnama, lakomci po jagodnem medi!? 8 Slovenska djel; 113 II. Me Milek s kriFma vnesel do potoka, ki voljno snaži se z obrazom d’vice, blizota al ne zmislit’ dala vzroka, odprl ki k dragi z umom bi dverice - Žalosten mudim in oci in peti od vrat premilih, s’cer neradovoljne. Mi kipile so prsi, srda polne, al Milek me nehal, kaj te zaceti? - Nezvestemu sem hotel se srditi al d’janja so nacini božja skriti. - Pojdoc men’ pripeljal njo Bog v naroce. Pod drevjem tihim nihce vpeliniti ni mogel ustnic njenih sla j e vroce, kaj v prico bi rodbine b’lo mogoce. III. Oziram kdaj na skalnem se grebeni poimenovale ki ga usta slavne, tak trudno se nad gore srebroglavne naklanja sonce, je rumeni; kdaj zrem na polje, marni v kem Sloveni, ocaki naši, ruli loge davne in pušce prestvorili v njive ravne, žalost in srd zbude se v meni. Krog razprestrta obilnosti rjuha, valuje zlatovalno klasje kruha, na gor’ koreni trsa sadek dragi. Zemeljni raj to, al ni rajskih dnevov, vse nemo, ni nekdanjih hvalospevov, pregnali angele da slavne - vragi. - 114 IV. OVADILICA Kaj sem skrivno trpel, samo ljubi ’no Muzi jaz vrocil. Ljuba m’ ohran’la tajnost, Muza ovadila jo. V. OGNJENA KARA (Madrigal) Po grehih Bog pošilja grozne kare, v brezbožnih hrame sve žarece strele, s svim bliskom lomi malikov oltare. Al ktere, d’vica, so pregreške vnele nad menoj v srci ti nesmilj’no jezo? Nedolžne oci tvo svetost kaj zrele, kaj drznil te castit’, - zbudil s tem jezo? - da karaš me, kak Bog Gomorcev stezo. VI. Ak hoceš znat’, kak pisala bo naša akademija zdanjo slovo: »kaša«, kaj bo povsod Slovencem razumeti: »kaša«, prav pazi! - Ne po dolgem, gnusnem »kafha« - ne po vogrskem; vec krivoverno »kasa«, po štajerskem ne, novem, kratkem »kaba«, in ne cirilsko po kranjskem: »kania«, kaj od Gorice do Šopronja: »kaša« in od Beljaka do Lotmerga: »kaša« bo razumeti vsem Slovencem: »kaša«. 115 Ne bo pisala: »kajha« niti »kasha«, ampak pisat’ bo mogla zdanja naša akademija vsem Slovencem: »kaša«, da razumet’ bo, kaj nekdanja kaša, namesto štirih kaš le kratko /Jh\ kal Sh I K I 8 I \ III / MILICA (Romanca) Na grobi ljubega sedela je Milica in plakala, na grobi rožice je plela . in s solzami je škropila. Nad grobom raslo drevo milo, nad grobom vrh povesilo; in grob in rožice sencilo, jim soncni žar odvracalo. »Zakaj ste rožice blednule, poves’le glav’ce žalostne, kmal’ crstve skoro se osule, tla s cvetjem bote pisale? Bom skoro tudi jaz venola,« govor’la tožna z radost j oj, »lopata v zemljo me zasula, prijetni me sprejel pokoj. Je dragega oko vgasnilo, z življenjem, ki m’ obsinilo, srce se vroce vledenilo, na kterem moje skakalo. 116 Ah tiho, blaženi spomeni! Radostnih dnevov tu ni vec! Ah, prec je, prec, - ko j život veni! - Ko j smrtni me prebodi mec! —« Pri grobi zdih’vaje sedela, nebo v modro gledala, na grobi rožice je plela in s solzami je škropila. Nje roke so je oskrbele pol leta ter osule se: za leto dni so spet pricvele ter njeni grob že kitile. TRDOSRCNOST DEVIC Mislil sem, vsaka kaj d’vica v nedrih ’ma raho srce, zmerom nedolžna kak ptica grFca de gledkala me. - -------de gledkala me. - Kdo bi vse ver’val, sem menil, klel Simonid jih je že, al trdosrcen kaj sklenil, pismo je sveto le ne. - -------je sveto le ne. - Rahe in mile, sem mislil in poskocil kak otrok. - K vrocim in prsitn jo stisnil, Zalka, ki m’ prišla do rok. - -------m’ prišla do rok. - 117 Kušniti htel sem ji uste - glav’co m’ odmeknila je, kricala: Pust’te me, pusfte! - z rokam’ in branila se. - -------in branila se. - Niso trdosrcne 1’ d’vice? - Sodite urno fantje! Grlice rahe so ptice, d’vice al sove so vse. - -------al sove so vse. - RADOSTEN BREZ SKRBI Radosten, brez skrbi še sladko kupo v roki ’mel, po Horac’jevi šegi sploh modrijancil: »Cras curare fugi!« Se kregal nad d’vic žlabranjem in hrupo. Milek nasmejal se mojem’ kregi, zebral v pogibel d’vico mi v šeregi. Pred srecen, splašen, Antioh zdaj drugi, skoz oci mile v srce ko mi segnil, sem strepetal - in koj pred strel’mi vbegnil. POGLED MI MRACILO Pogled mi mracilo tve jasno lice, spet život dali ustnic mi tvih žari, na veke k tebi vežo me tvi cari. Med angeli nad njo je ni kraljice, na veke take Bog ne vkonca klice! 118 DOLINA Srce mi vsega trudno, c’lo nadaje, ne bo vec vroka z željam’ dražilo. Posod’ mi samo, kraj, deteštva raje, kjer smem se smrti vcakati mirno. Tu vozkih stezic sonce kar ne greje: naklanja s tega strmca senco log, pripognjen ki nad glavo hlad mi veje, obkrivlje z mirnoj me tihocoj ’krog. Dva vrelca, skrita pod zelen’mi loki, ki vanjkoma nadol se vijeta, mal cas blišce tleskecejo njij’ toki ter spet brezimna svet koj nehata. SEM VIDEL CUL LJUBIL Sem videl, cul, ljubil predost’ na sveti me žive dni, že grem na Lethin brod; daj, krasni dol, mi brez spomena ž’veti, jaz brez spomenov, meni le sreca bod’! Srce pocivlje, duša se vtišila, hrum daljnih krajev pride vmiraje, kak glas, ki slabo dalj ost ga odbila, prinese veter pozni ga do uha. Stocila tak življenja s’ reka moja, brezšumna, brezimen’, nazaj je ni. Nje tok je cist, ma duša brez pokoja; noben se dan v zrcali ne vedri. 119 BURJA Kam ste vi moje pomladi slavici, upovi v zlate dni ob dan in noc? Nehali so me, kakor sladki ptici nehajo log v jesen. So proc - proc - proc! Zapadni sonce, dneva mi vec ne nosi! Zadost’ že dolgo upal sem zastonj: mladosti ’zginja cas, kak ’zginja v rosi jablanin cvet. - Minocnost sega ponj. V zaprašenih sem pokoj iskal knjigah ko b’cela med. Nesrecen ti spomin! Za stari prah v grenkih branja brigah naplatil zrel mi um - mi dal pelin. ’z srca mi trga vere sladke sanje, ki so jih trudno mladem’ vcepili, lovim se za razbite vere blanje, ko za razbit se coln mornar lovi. Vendar beže pred meno ti zakladi - le gol priplavam tje na suhi breg. Oh, kje si kraj, kje vere zlati gradi - kje zvezda, ki mi sinila sem prek? PREG JE PREC Prec je prec mladletje mojega življenja, prec, že se osipavlje cvetje, sonce radosti ne sija vec. Zakaj me nehaš tak rano, zala d’vica, o mladost? Ah, zakaj tak rano, 120 zala, me nehaš, radost? Komaj p’šcica let mi dano in že tebi p’šcica let predost’! Vendar vsaki peje ptic pomladi enak’ vesel vekoma in sonce greje z žarom nakon svetov miriad. Tiho, srce, tiho vsaka ptica v veseljih mladih rada skaklja, al jaz sem samocen in cvetje, kadar odcvete, doprinese rumeni sad, al moje cvetje se osipavlje in namest’ sadu le trnje cutim. Videl sem radosti pogostne kupo, z rožami ovencena me vabit’ al nehal sem jo, da mi modrost pravila, kaj je s pelinom napolnjena. ŽAL ZA MLADOSTJO Odstavit’ težko materi deteta, odstavit’ težko fanta ljubici, odstavit’ težko men’ mladenštva leta, kjer cvele mi brezstrupne radosti. Tovar’ša bom li mogel zapustiti, kak angela ki srcu zvesta b’la, za skrbi, za dolžnosti zameniti mir, slobodnost? — Mogoce tega ni! Zastonj se soprotivi misel ljuti, ne vkroti nje nit’ vsegamogocnost, odmerna ne m’re nje slabost ganuti, ah, ure, vnese drago ki mladost. 121 Slovo ti ustne smejo le šep’tati, po teb’ hlepeno oko solziti, k poslovi milo ruho celovati, za tabo gorko zdih’vati. Edino materi kak odžalilo da troha sinka kondrastih lasi in ljubici zrcalo ljub’ga milo - z obrazi tak me tvoj spomin teši. Prav skoro brez tovar’šev kak Nioba obraz mi žolhke mocijo solze. Starost, ah, koj zapeljaj me k grobi, vkamen’te al mi ude, bogovje! KDAJ VLEDENEL BO Kdaj vledenel bo smrtni žile zavor in tihi moje truplo grob prijel, te prhnol mladi duh v pokojnih tabor, le redkolistni in mi lasi javor opletal, hlad osluhom mirni vel. Ah, te bo, te onkraj ma duša blaga! Srca mi ne do nepokoj’le vec, ne vnele prazne misli - slava draga; ne bo morilnih želj - miru mi vraga - cloveške reve - duha pote - prec. Pokoja bo si vžila duša trudna, ker bo dotekel života pedenj, ker venca ne bo spletala krv ljudna, kak terjajo ga prsi kraljev studna, ampak ovila cista ljubav men’. 122 Ah, ljubav, iskra božja, ljubav sveta, netilo k vsaki kreposti ki da, me blodni barki zvezdica prijeta, znebim se rad mladosti mile cveta, le nje na veke duh moj ne neha. Zvun nje dari sveta so sleparije, je cvetji divnem’ strup, pelin medu, brez trnja vencev slava nam ne vije, žari ga znanja vir, ki ’z njega pije, dokler nam krv valuje, ni miru. Se slovil težko bom s’cer, ljuba, da hrani tam še s’ ljubavi spomin, nehaj kesati moj’ga z’lo se zguba, žalost kdaj grencila ti srce gruba, batriv’ se: Zirkam jaz nate z višin. Ti dragi moj, ki v Grkov propileje mi duha speljal ’z zmot k slovesnosti, naj Parka dolgo ti nevtrudna preje, spomen’ name se, kdaj srce ti greje Homer al palma Meke ga hladi! Vi brati, k’ cutke ste mi k vlasti speli, ah, vsaki - srecno - srecno - srecno ’stan’! Za vbogo mater, ki dozdaj živeli, ošcifte slabo, slabe i nadalj’ zibeli, dokler življenja rob vam ni dotkan. Ter zbogom vsi! - Men’ pride smrtni zavor, bo tihi skor’ mi truplo grob zavjel, bo prhnil mladi duh v pokojnih tabor, le tenkolistni ’kol’ se lasi javor opletal, hlad osluhom mirni vel. 123 SLOVO OD MLADOSTI Kak lastovice, da bliža se jesen, zbirajo se na turne visoke, vsaka zažvrgoli namilo pesem, na stara gnezda sladko gledaje; ter lahke krila zdignejo nerade in se spuste v kraj Kter? To Bog zna sam, tak se slovim jaz z vami, leta mlade, in s tabo, gnezdo, ti domaci hram. Polja so dolge, nebo je široko, vendar jim misel najde kraj sledec, kar pred meno, tega nobeno oko ne m’re premeriti, ne m’re dosec’. Zastonj odrinjam misli coln v to morje, leti po valovji bržej’ ko ptic; nedalec najde crni otok, gorje, kar dalje je, tam dalj’ - nezmerni nic. Mladost, naj v tvoje še poglednem loke! To tol’ko rož, vrh njih metuljev roj; to zdenec, kjer zajemal ustam z roko, tam zelen gaj. V njem - ’z leš’ja hramec moj. Tam niže dol, tam bister konj na trati: plah’tala griva, brizgali lasje, ter poleg z glasnimi žveglami - brati ter dolgi, dolgi doli polni pesmic. To s srpmi ve ste mile, ve sestrice, ter, oh, med njimi, zvezda moja ti! - To proc! Mladost, naj smem v dlan zakriti lice, slovec se v tvojih krilih zjokati! 124 VENEC LJUBEZENSKIH SONETOV I. Kjer bistri Mure tok k izhodu zvine, kjer sever hribeoz bukovjem natkane in jug zre z žlahtnim trt jem prepeljane, je lepši kraj Vauclusa od doline. Jasne j’ v Štir’ji soncni dan ne sine, ni lepši sadja, cvetice barvane Alkinovem’ b’lo slavnem’ vrti dane; kašmirska ambra zracna pred tem zgine. Ni cuda! D’vica sveta tam stanuje, ’z nje oka sonce z žari se napaja, po lici njenem cvet vsak bagranuje, Slavicem vsem z zdihljaji grlo daja, nje cvet v vsak pih zefira balzam duje, zaklad me ljub’vi v tega krilih raja. II. V vsake krog se prsi radost vlela, veselje ’z vsakeg’ oka blisketalo, grenkobe kapljic v srcih ni ostalo, da harmonija sladkih strun zapela; al men’ srce in um žalost zavjela: cink kupic ganil ni in plesi malo, brnenje strun tožnej’ga še me d’jalo, da tvih pušcica oci me zadela. Kak necutljiv v zimskem grobi spava metulj, stope al mraz hud soncni traki, se prebudi, zleti na cvetje taki; 125 tak svet radosti mi brez te ne dava, al vmah ož’vi srce oko in moje, kdaj tekno carne se me ustne tvoje. o III. Let dolgih tožnih trojka že pretekla, (Nestorove se bit’ mi leta zdele, da ne b’ lasje in lica cvetja ’mele, in ne b’ me redka brada mlaj’ga rekla.) kaj prvokrat oci me drage spekla nedolžnih v srci iskra; blisk in strele pogum mi taki in obrambo vzele. Ah, srca šcit, drznost, kam si utekla! Ni moci tem lepotam solz mi vstavit’, na bistre Mure Odisej jaz drugi sedim na sivi, mahno-skalni klopi. Kak on z zdihljaji trudil se ozdravit’, z ocmi, srcem obrnjen jaz prot’ jugi, zdih’vam po nji, po moji Penelopi. IV. Kdaj za goro se truden dan potoci, prizovejo zvezd trumo nocni traki, ropot po zemlji vtihne in po zraki, in omedleno travo rosa moci, skrbi te um moj tokom Lethe vroci: Modrica zvesta me obide taki, osluhe in mi os vete nje traki; radost v slobodnih prsih mi poskoci. - 126 Slobodnih? - Mi zaved’nih prs ne zmeni, s solzami svimi reko mih nadnje, k zdihljajem mim sve strune priglašuje. Niob’nega srca mi ne vkameni; milostna srcno mi zlajšat’ bolezen boginja c’lo me pretopi v ljubezen. - V. Ah, pridi, sen! - V tve narocje me skleni, zasenci sence mi naj hladno krilo, vlij blaženo mi v prsi medenilo, bridko-medene muke mi preženi! Ah, pridi, sen! - V tve narocje me skleni, Prec istina! Prec ljuto razlocilo! Prek gor me vnes’ in rek, spet daj mi milo! O sprejmi v kraj me, kje so misli meni! Zastonj al trudne zatiskavam oci; prespal že petelin, s perotmi poci, z budilnim krikom beli dan naznani. Tak vidi cas vecerni me in rani, opoldne tožnega in opolnoci, zdih’va srce, s solzam’ s’ oko zatoci. - VI. Radosten shajal sem po gaji, polji, kdaj vejice iz sencne zeba pela, spod svisel helidonka žvrgolela in se sloboden potok vil po doli, 127 kdaj zibala se cbelica na vijoli, vrh sivi bukev v zelenad oplela, in slavljena v zrak lipa balzam vlela; mi skakalo srce, ki zna le boli. Pomlad s’cer spet polje in gaj zvencila in k petju zebe, pen’ce nabudila, to z okna sosedni slavic mi pravi. . Hitim, poišcem vmah radosten kraje - soglasja nima gaj, ne cvetje slaje. - Tem manjka vse, da ona se ne javi. VIL Nad cvetjem crstvim kak metulj migece, prešerna noga kmalu se ga tekne, koj spet se s truplom pisanim odmekne in v zrak se zlatim krilom vmah prhece. Zefirek s pecolatom kak trepece, ki d’vica jasnih ga od lic zamekne, ce stopne, se naduje in spet klekne; tak mila peti, rajat’, ce dorece. Zbrnijo strunice - s plesalcem skoci, zracno in divno telo suce se v okrogi, ne ženam tak’, le Grac’jam ples je v moci. Ne vidim tel, plesalca ne, ne hiže, le guzast njen oblec, krilnati nogi, valove neder, cvet in glav’ce viže. 128 VIII. Zarocil Muri, materi se stari, na brezslavicnih krajih filomela samotna - jaz, ah, da bi htela zrocit’ tok solzni, ki oci mi pari, preblaženem v kraji, kje so stvari - ljubezni lica me rumenobela, ocesa bistra - mojim prijateFa, ljubljive ustna. - Al teg’ Bog obvari! - Zamolkle Milke drage b’ odžalnice, da tožne bi reci in plac zacule, sloveci kor: slavici, pen’ce, ptice. Po vrti nje cvetice se osule, in dragi bi cutljivo se zlomilo srce, nje zvesto men’ in men’ tak milo. IX. Rad bral sem nekdaj Laertida spake, kak Priami napekel in Kiklopi, kraj nimfe jokal sploh po Penelopi, obrisal doma ženihe - bedake. Rad bral sem, kak je fanatiz’m junake od ljubic gnal, da kapcali oklopi ter slepo šli, k’dar hcerki Evropi spod palem mati sine klala jake. Potem zablodil na medene paše, zdaj zbolenelo srce mi siroti, zdaj dobri, mislim, b’li bi pladnji kaše. 9 Slovenska djela 129 Da zvracim želodec, lica blede, po Tassovi gre roka, pak se loti Tibullove in Petrarkine sklede. X. Tirtejsko Muza m’ liro nastrunila, slavil sem vence in junakov rane, opasat’ htel si z ostrim mecem strane, mladost da me in slava v boj vabila. Obhajat’ htel sem tuja mesta mila, ocak slavil od kterih pevcev stane; in mladen’ca ki k žlahtnim cinom gane, Rimljanke grob, k’ narodov mati bila. Al k strunam pesmi zdaj nji slabe pejem - ki nekdaj že se zdele mi neslane, ’z njih odžalnost zdaj moj’mu srcu štejem. Za njo neham mec in klasicne kraje, - mam slavo, vel’ki Rim in tam Atene, kdaj nasmeji se - anatolske raje. - XI. Ah, idi, pesem iz srca globine, obraz v zlato kjer je vdolben njeni, kjer dragi vekoma žive spomeni ljubezni sonce in brezmracno sine. Ah, idi - idi! Truplo skoro zgine, povej slovo ji in k temu ljubno deni: dokorej hladna smrt nje ne spremeni, srca k nji oko zrlo bo z višine. 130 Kdaj plam’nu lampica ne da vec hrane, jo težko zapusti in kvišku plane, tak duša ma se z mladim truplom slovi; al Lethe ne m’re zbrisati celovi obljubov tvih spomen, bo spet mi vstanil, kdaj božjih slavcev prst bo strune ganil. XII. Aj tiho! - To 1’ Tracenca vešcna lira, al ki mu Kaliopeja vnela struno? To 1’ harfa ta, ki slavila boj, Minuno? Al sem vnetost psalmista se prestira? Angelski glas ti ’z njenih ustnic ’zvira, na okno lukat’ c’lo zamika luno, nje opihljuje lice, kondre, kruno, nehavši vrtne rožice duh zefira. Nebeški tropi zirkajo z višine, kak zvezdni venec teme nji obsine in c’lo nebesni lok se zemlji kloni. Ne karaj, spodaj da nehal telesa, na zemljo, gromovnik, nic vec ne goni, vmrtelnemu mi te dovol’ - nebesa! XIII. Radostno trop na nebi zvezdic raja, njih ljubni blesk otrudna zemlja žira, med njimi vseh kraljica, luna, shaja; nji vsaka lepše k vencu iskre zbira. 131 A vendar in oko kraljici vmira, kdaj sonce bliža se ’z izhoda kraja in njega žar po zraki se prestira, žival nji pocne hvalospev in zgraja. Tak zbor lepo od srama taki bledne, kdaj žarno sonce tvojih lic zasine; vec modro-cvetih me oko ne vgledne. < Na te ce drznem al ga vzdignot’, zgine. Koj vsaka da kraljici z glave kruno in prst trepec moj brenkne v slabo struno. XIV. Med širn’mi sveti kaj je sonce žarno, vecernem kaj na nebi jasna Živa, med sveta deli kaj Evropa biva in kaj med kraji Laško vecno-jarno, odmerjeno najpopolnejše stvar’no, kar hrani al ga morja globel živa al sramežljiva v nedrah zemlja skriva, še vse je manj e kak nje bitje carno. Stoj um! - Tak obraz’vat’ se veckrat hapim podobe tve - pogum mi zide. - Zrasti dokonat’ ne m’rem, ak se kak kol’ trapim. Prometeju duše postavam dasti b’lo lahko, al men’ ostava vsaka pusta, nedostcpljiv ker isker vir - nje usta. 132 LE SONCNA LUC RUMENI Le soncna luc rumeni lice velo; brez nje je cvet ko casa žolti zobek, le medlo nosil bo vam glavo dobek, ak ne bo listja sonca mu unelo. Na soncno blanjo prestre krilo belo in sreba ljub’vi duh nežen golobek, za soncem kušcar gre na zidja robek, zid topel živost da v zeleno telo. Le ti si mi edina luc v ti noci, le s teboj crstev život, brez tebe veli, al kje zdaj najdem tve lepote oci? Le ’z tvoj’ga srca mi življenje diha, o ti, smil’ se, srni!’ se, smil’ se, mila! Objamem - zdramim se — mam vajnkoš v krili. SONET Pre dušna moc in stanovitnost moška, lastnosti so, ki spravijo ga k cesti: ak istina to, moc ne bo mi splesti si venca slave, zbral ne bom ji troška. Nestalen sploh, dnes ljubim proste rož’ke, kdo zna, al jutro nem jih, ki so v mesti; tak mestno dekle hiti rož’co k cesti in si za nedra vtakne v’jol’ce loške. 133 Kdo temu kriv? Ljubezen, ki nadula z žalostjo mi srce, me s tem orodjem trapec, kak nekdaj s’roteka Tibula. Ljubezen za njo m’ vlaci coln in vesla, ko bere, mažem za njo se z jagodjem, ko žinka, nasukavljem ji povresla. SONET Kak nekdaj Odiseja Navzikaja z brega, kam vrgli ga vetrovi jezni, kjer skoro žabi prednje vse bolezni, peljala vsred ocetovega raja; kak da ’z nebeškega bi prišla kraja, tak ti si me spremila v dom ljubezni, ko hitel me na suh breg vrok železni, ki zdaj še s trnjem glavo mi obdaja. Vendar Odisej, ko si je kolena okrepil kraj ognjišca opešane, odjadra - ’no Bog da domov mu priti. - Tud’ jaz išcem, kje vlast mi je ljubljena, vendar od tebe coln se mi ne gane, nit’ s tvojim more se pogled lociti. SONET O duša vsega dušnega mi d’janja, ki si na misli, ljuba, mi ponoci ter stopiš spet prijazno mi nazoci, ko z zenice odbegne lepa sanja! 134 Da b’ milost barem bila mi najmanja: da smel prek praga bi - ki zdaj ga ’z oci namilo se moleca solza moci - še prej, ko me pretegne slednja blanja. Ti bereš z lica prošnjo, ko te sreca in se pred tvojim zarumeni bledo, kak prebledi pred soncem svetla sveca. »O jaz ti ne smem rec’, da sem ti rada!« je ocivestna v tvojem rec pogledu, dok jasna solza te ne preoblada. KO SVILNATE ZAGLEDNEM Ko svilnate zaglednem kitic pletke, ki tebi jih lepota dala v doto, brž mrežijo pogled, zaklonijo z mokroto, da vidim svet le kakti skoz rešetke. Ko srecno neke ognolo se kletke srce, tva rec in smeh vlovil siroto in tvoj pogled s strašno vso lepoto, ki last je le božic in d’vice redke. Al vendar cas oskrunil bo to lice. Cern’ ni božica? — To je ne b’ rešilo: c’lo morajo krasote vmret’ božice. Misli to duh, leti pod casa prste, naloži lic si njenih rož na krilo, odnese v nebo, vpletši je v te vrste. 135 KAJ HASNIJO SLAVICU PESMI VBOGE Kaj hasnijo slavicu pesmi vboge, kaj, ko je sreba dolga nocna puša, cem’ mu ves trud, ak nikdo ga ne sluša, kaj pesmice pošilja v prazne loge? Kaj hasni, kaj sadi kdo rož’ce mnoge, kaj hasni, ce na gredah vedna suša; ce rose jim ne pošlje božja duša, ne reši sam si ’z vele jih nadloge? Kaj hasnijo mi vse te pesmi mile, ki v usta jih neznana vnetost duvlje, ak njene duše ne do mi vgodile? Kaj hasni, kaj lic njenih rože nižem za vecnost, ce me šega z nje ust suvlje? Da skorom bo ’ž njih, kar ’z rožic, danih križem. 136 VENEC DOMOLJUBNIH SONETOV I. Kak toca vbije polja rodovite, poklekne vsak prijazen cvet in klica, na tleh leži rž, ranjena pšenica, koruzne stebla krog trme pobite. - Tak te nesrece bile grozovite, Slovenska, - Frank in Hunova batica, da troha te ostalo, zdaj tve lica, zdaj lepa duša v rane le zavita. Le kje kje videt’ je slovensk’ga stebra, prestrašno suhega ko smrti rebra, o njih vnuk zgodbo praša, - a mu laže. - Al njega mika zvedet’ od ocakov in praša davne stolpe od njih znakov, al vsak molci in k nebu kaže. II. In kaj si mislite, vi poglavarji, kak nocnih vranov gnusno vam življenje, da storim (ne zamer’te!) pregrešen j e, da moje pero v vaš osenik vdari? Bog dal vam skrb na spametne vse stvari, da pasli b’ je, ko slabe ovce šcenje, al vi, ko bi bile to prazne senje, splesniviti pustite božje dari. 137 Kak bod’te rajtingo od njih le dali na sodni dan, ko bo vsem takim briga, le ber’te, kar možje z božjim duhom pisali! Al v vašo ne ide buco poglavarsko, kar zlatih reci ’ma vse božja knjiga, zvun: Dajte cesarju, kar je cesarsko! III. O Gradec, Ljubgast, Lipnica in Ljubno! O Knjaz, Bernik, Gostnik in Aplenica! O Stradenik, o Jilca, o Stanica! In stotin kaj nam mest v vlasti zgubno! O rek, potokov mi število ljubno! O Drava, Mura, hci in tva Murica, o Lesnik, Bistra, Zala in Lasnica! In slavskih znakov kaj v Štir’ji dubno! O mila vlast, pameti polna davne! al uho sluša s’cer polglase slavne, al oko vec ne vidi tu Slovena! Zakaj, ah kraji, ste ’znever’li brate? Zakaj prijeli pod kreljuti vraga, nezvesti? - Sram vas bodi renegate! O Samo, Varuh, Godemar, Privina, v temni noci zvezdice bliskave, da b’ znal, kjer prstene vas svete glave, tja zval Sloven’je vsakega bi sina! Tam celoval prah vlastnega b’ spomina. Od bregov cvetnih Drave, Mure, Save 138 spomenoti b’ se mogli vaše slave, naj spet bi se vkresila materina. Ah, vteši se srce! To prazna nada; že deco maceha vso prestvarila, na grobi c’lo da mater zanicuje. Do rajskih stolov de se doglasila revnost. - Srde bogovje. - Place Lada, zakrivlje Živa se - Perun pa strele kuje. V. Ha, Jezus Krist, v vmrtelni Bog podobi, ni bTo-li ljubav cista srce tvoje, med ustne, d’janje svetost, ker za svoje si ovce nosil križ, bil v grenkem grobi? Ucenci našled’vali-1’ tvi milobi, ki, kak bcelar z’volj strda kolje roje, veleli grozne zgolj zlata poboje in vere plajš oblekli svoji zlobi? Naroda naš’ga pisal bi prigodbe? Klel božji nauk, obraz’vav ’morstvom lice krvavim; ki krice do vecne sodbe? Spisaval vbogih bi Slovenov muke, da hran’le k stenju se za pozne vnuke? Bi-1’ šteli zgodopis? - Ne. - Turobnice. VI. Kaj pak bi rekel vam, neverne sluge, ki Gospod dal vam na skrb svoje vrte, ovcarnice v sigurnosti odprte, vse svoje raje, ljudi v njih, vam - druge? 139 A vi neverno ravnate mu pluge, pšenico pulite, sadite drace zdrte, iz ravnih drevcec delate le grte, kalite s smetjo duhov bistre struge. Mi castimo Boga! - Vas farizeje kršcanstva, k’ od vsega vam desetine, do skoro izdale ljudstva meje. Te bode en Bog, te bo ena vera, ’z malikov vaših bo le - podrtina, ker polna vaših zlocestoc že mera. VIL Poznam grešnico, ki nas v krila vabi, kovarne usta smehoma ponuja, ste si jih vžili, narodnost vam tuja, ker pijanost in strup vam um pohabi. Ki brez modrosti te, al nanjo žabi, ah, temu spije moz’g nepreneham’ huja, brezmocne grdo kolne, rodom tuja, tej ste, ki tlaci vas in kolne - rabi. O, to j sladko jezicno j Kleopatri ne ver’te, bratje, ampak prosti mat’ri do strani stop’te, nje se srcno bran’te! Ocake vam skoncala, in vas prime, izmoži grozno - Bež’te njo, ah, stan’te, ah, bež’te jo, bež’te! - Nemško nji je ime. 140 VIII. Neumne sineke previdna mati, naj prhnoli bi z gnezda, zove, svari, krog letaje, kaj vrag ji njih ne skvari, al mladež da se zgrabit’, v vozo d’jati. C’lo skor’ navda se njoj v kletki zlati, pozabi mater in na narav stari, zneveri rod, namest’, kaj ga obvari - In takih z vaših bratov mnogo, brati! Ti ženo vide - angela, zablodni, v zibeli ktera z mlekom jih dojila, kak Nemška prsi, srce njoj ranila, ne šcite nje, ampak krice: »Pogini!« - Suvljejo v nevmrtelno mec stobodni, da zdehne od boli: »To vi, mi sini!« IX. Kak Jeremij vlastensko zrl s skaline, nad revo Sionke je plakal hceri, tak men’ so solze v oki, tožbe v peri, kdaj truden tlake gledam iz višine. Vse, vse v okrogi misel mi spomine, na polk pregnan, zatolcen zvestih veri, zaprte zdaj mu k slovesnosti dveri, ga sonce v kladah rudnih ne posine. Ah, dajte cudodejne meni usta in vešcen jezik, Slavom vsem prijati, moj glas bo cul vsak slavski grad in pusta, nevistna Visla Volgo bo objela, Triglav Cuckoj nos mogel celovati, c’lo ljubav sneg bo Novozemljin vnela. 141 To, brat moj, glej slovenska je dolica, kjer trs s pšenico rokovaje rase in bister potok spleta se med klase ko kaca srebrna, ki v cvetji srnica. In v doli kje kje dvorov bela lica ko ceda ovc, ki se po loki pase; in ’z dola v dol raznaša mile glase Slovenska - ko ljubezni krotka ptica. In pesmi take bedastoca poje? Ti hrami - to slovenska pre nesnaga, ta sad - to, len’ Sloven’c, je ’z roke tvoje---? Da! Si bedak, da ver’ješ vragu starem’, gnus, da ne zmeteš smeti tujca s praga, lenuh - da še trpiš na plecih jarem. - XI. Slovenska, mat’ Slovenska, moja vboga! Se sester v turmi dverhaje najvecim, v srcu z zalom vdarjena skelecim, vendar v brezcutno rivlje nož nadloga. Kak mat’ri skrb za sinka in solza mnoga, ker že nahaja licem smrt cvetecim, skušavam te krepit’, pred tabo klecim ko brat pred Bogom, k’ ven’c mu ’z trnja gloga. Oh, bar podigni milo name oko - al nisi ti pod srcem me nosila? - »Nevredni pali ste v brezdno globoko.« 142. Bridko rožljat’ je s pot’mi duši prosti, vendar najvecja je bridkost, komur spila sužnost že ’z neder lastne cut jakosti. XII. Sem v potah rodil, v potah se, spocela me v potah mat’, zdihaval jaz in z meno, kter’ Slavo kol’ za mater ’ma ljubljeno, sem v slova, ki je kralja harfa pela. Nalegla nam moc vražja, al ni vzela nam vsega, tli še v vsakih prsih cena, ne vmre med zgrajo, ce zdrav moz’g korena, ter vrh ravne j’ k nebu nosi jela. Brat, s tem batriv’ se, ak rav’n pote nosiš, v njih vci se slobodnosti! S sebe bremen ne stepeš s placem, rešenja ne sprosiš. K nebesom upaj e povzdigaj oci% drzno rožljajmo s pot’mi, dokler vremen zbaviteljno kolo se ne pritoci! XIII. Slovenska, o brezsina, vboga mati! Nadloga tvoja vecja od Niobhie, rodila sine v lici teb’ podobne, al s tvim ne dajo srca si zravnati. Pac bodi stokrat sram vas lahko, brati, nad materjo golcite reci zlobne! 143 Le piš’te nemšcino, na kamne grobne vam vdolbel vnuk bo: Bdi so Herostrati! V davnosti je hvaležno ’mela pleme, castilo in zdignolo materino, avarskega je jarma steplo breme. Ozrite se, bdi krepostni ocaki, kak trud njih slaven, in se v spominu sprašajte: smo pravnuki njim enaki? XIV. Slovanski prerok, naroda vkresitelj, imenoval kak bi tve usta svate? ’z kih med in mleko zvira, usta zlate naziva vsak je matere cestitelj. Kak krepko rec govoril zakonitelj, ki v pušci z njo je vižal trde brate, sionskega ce tožca strune vnate z njo spojijo se, glas je tvoj, spasitelj! Ko tva se rec na Tatrah razhrumila, v Slovenskih bil goricah odglas cuti, kje gromna moje uho zacarila. Me duše pol ti dolžen, kaj mam dasti v obet, ki teb’ nevreden nog’vic ’zuti, zvun moj’ga srca na oltarek - vlasti. - 144 ID’ PESEM IDI Id’, pesem, idi, srca zarocnica, ko ranil vrok nedolžnega naroda, in ko nadeja leci lepši goda. Bod’ zvesta družkam tvim priporocnica. Bod’ zvesta do prijaflja m’ poselnica, ne bodi strah te drznega k njem’ hoda, da v odžalnostni ruhi nisi oda - nit’ v pisani c’lo vbožna turobnica. Tako spodobi se, ker naši brati veselje nosijo na lici, celi, al vendar z grla, srca - tožnost joce. Ti pa, moj dragi, njo za dobro vzati dovol’, ker ’z srca brsti nje pricveli, naj tud’ le sodi njo tve srce vroce. CIMBURGIDA Slovi severnih v krajih, slovi širom po Evropi hcerka vojvode ’z Mazov’je, d’vica, angel po podobi, šibka kakor breza v lesi, njene lica sta dve roži, oci svitle - jasni zvezdi, ustnici pa - sad jagodni. Vsaka struna srebro brni, casti njeni in lepoti, vsaka pripovest le slavi Cimburgidine cednosti. Njena slava se ponaša širom sveta po Evropi, 10 Slovenska djela 145 v Mazovijo romare slgbodnikov celi tropi. Težko konjenika najti, na mazovskem k’ ni bil dvori. Golcali so konjeniki od nje v domanjem zbori. Vsaka hcerka njih in žena nenavid’la cvet cednosti cudovite te lepote. Štajerski vajvoda voli take videt’ tud’ lepote, k daljnem sev’ru se napoti. Vzame sabo tri junake, ki mu bdi bi v nevolji, skušene tri svetle kneze, ki mu bili bi k pomoci. Pride severne v kraje, sprejme ga Mazov’c radgostni, mu postreže gospodicna, kak se strega pri Slavoncih. Tri gosti ga bele dneve, tri med njimi temne noci, k casti mu po strtem dnevi da turnir po strti zorji. Prišli od treh sveta krajev konjenikov hrabri tropi. Visoko na dicnih linah d’vic sedelo krasnih v zbori, al blednole vse pri Cimburgidini lepoti, kakor kdaj na sveco sija sonce, obledena gori. Šibka kakor breza zrasla, njena licica dve roži, oci svitle jasni zvezdi, ustnice pa brsti rožni, lasi Amorove zanke in obrvi njega stolci. 146 Zemljo kak potres tak ona vsem junakom srca strosi. Zbrnili trobentni glasi, en za drugim v oplot stopi, z nje obrazom v srci velem. Vse zmag’val vitez na konji. Spet zbrne trobente glasi, klice naznanik po zbori: »Se 1’ noben ne drzne skušat’ s tem konjikom, ga premoci?« Širom vsi molce junaki. Klice vitez ter v oploti: »Res ni najti vec junaka, kaj oral bi pesek z zobmi?« Širom vsi molce junaki. Vmah visok junak v tropi hiti se na belca, da izjaše, za prostor poprosi. »Kdo junak je ta železni, zdaj ki drzen v oplot stopi?« V uha si šep’tale d’vice, ’z ust do ust je šlo v okrogi. Pod njim vranec se šibava, pod njim crna zemlja trosi. Oplot krog in krog objaše, shrže konj, kopje nakloni, vzpne se vranec, nad belca plane, migeta kopje na kopji, vzpne se belec, nad vranca plane, migeta kopje na ’klopih, trikrat sta se zatocila in dognala v oploti, štrtokrat se zatocivši se kopje obema zlomi. Urno skocita na noge, segne vsak po mec ostri ’z oplota ponosen k’raci, 147 zgolj dobicka k nji ne grede, zgolj zakova k nji ne stopi, rece ji besede take: »Oh, lepota soncnem oki, ki je znana, Ti najzalša, vešcno sonce moj’mu vroki, htela ak bi me ljubit, htela z mano it’ k poroki. Res mu dade hcer Mazovec, blagoslov da njima ocin zraven in cuda blaga. Spela za Dunavo valno srecno si jo proti domu, lep’ v Štajer, v beli Gradec, kje pravicni njemu stoli. Res b’la milodarno sonce, ljubno ki sijalo polki, ker b’la mati žlahti, s’rotam, jo ljubila žlahta, vbožci. KRITIKOM Sloven’c kaj rekel bo? kdaj drobte moje prikazale se bodo mu, (pazljive med ljudstvo bodo šle, kak zaj’c na njive, kjer straži detelje lisica svoje, ne da je skusit’, sama in ne skusi, al nevošljiva gleda, kako vene in veseli, kdaj cveti prerumene.) Kak Protej to vam, cujte, cem proreci. Ne bodo radi moji drzni Muzi, a ne do vcas’ neradi njeni reci, nek’ karal bo jo, neki drznil hvalit’ in nekim bo dopalo se nji šalit’. Moj Štajer’c bo lakonsko krit’ko trobil 148 svim ucencem: Z’lo krajnci, ga ne štejte! Zaljubljen Kranj’c v kratkoco bo sonete zazrvši d’jal: predebelo zarobil jih v hrvaško coho. Mu malo v naše romati Atene in rotarske kaše je treba snest’, dotehcas naj ne hodi med naše klasike, med cbelicane, da s hrvatijo krajnci j e ne zbrodi in s’rota kdaj brez iK-g’ in 8-ga vgodi - brez plajša snažnega med Quintil’jane. Tak suvali jo bojo od gosfvanja. In kdaj med grozne bo jezika var’he se zablodila, trde Aristarhe, in slobodne nje rime in nje d’janja, ki niso zmerjene po njih kopiti, ah, kak te bode nji ’z njih nohtov priti! HOJ KOŠIC ! Hoj, Košic, Košic, zvraženi Vandala! Na keckemeckih pašah te kobila — Slovenka ne v Slovenskem te rodila, al te nosec se v magarca vgledala. Pa kaka nora misel ti nastala v možganih gnilih, ki se kdaj splodila, kaj gnusno madjarino bi ucila Slovenka sina, strup mu zizat’ dala? Zastonj ti trud ves. Se smeje ti cedni; bicujejo pa te satirni bici, z rešetkom vodo grabiš in boš grabil. Na priklad ti posluhni in pogledni: Prej vranin krik do vcili se slavici, Sloven’c kak z madjarino bo se davil! 149 BOGASTVO SLOVENSKEGA JEZIKA Naj Arabcan z obilnostjoj in Grk se košati jezika, moj’ga ’ponaša mi Nem’c naj in s’romaštvo Rimljan, kol’ko pa ’mata besed za: »Kreutz« ino: »Crux«, vaj’ prašam? Jaz, Sloven’c, mam: krish, krb>K, ino krix ino kriš. DEDALSKE KRILA Dedalske krila da ’mel bi, ’mel da bi njega razumnost, hitro okriljeni bil bi in ladjaril v zrak. Visoko prek gor modrih in rek šumecih bi shajal, grad ostav slovenji, z nemšk’mi naseljen ljudmi, grad sicer lep je, u kraj lep i postavljen, a bogi ’nace sklenoli so, grobemu polku dali. EPIGRAMI I. Biser ne mec’te svinjam, stoji v zakoni svetem pisano. Pazi i ti, komu odpret’ ’maš srce! Le ne odkrij prostaku misli tve tajnih zakladov, hranit’ je taki ne ve, nit’ mu te zlata je prid. II. Vadi tve žile si sploh in bolj v obnašanji stradaj, in si lehkotit’ nehaj stališa, ampak le trp’! Zmeni se dob, prevrže s’ osod, in ne lahko na boljše, in ako stradat’ ne veš, v hujem ti kak bo tedaj! III. Dragi, ne cudi se z’lo, rote kaj popi teater. Šega svetu je, da slab mocnemu nenavidi. 150 DVE BOŽICI Dve božici nas speljeta na potnega življenja sklizki sled, nas dve boginji: Lada in Morana na sklizkem sledi tu speljavata. Al kdaj nehala mlajša nas, brez stana in mira blodim’ križema sveta. Blodimo v t’mah, dokler nas ne zvodi druga, spelja v tihi grob mirno. Ah, prec si Lada, kje tva družka hodi, samotnem’ hladno da poda roko? VECERKE L Odpri mi, dušica ma, odpri, moja mi golobica! Na dveri rahlo kljukam ter tiho to besedim: »Odpri mi, dušica ma, odpri moja mi golobica, mrazna je noc, od srag mokri gleženj ’no lasje, Odpri mi, dušica, naj še si vzamem od tebe slovo, naj si željo ohladim, naj potišim si srce!« »Kako ti cem odpret’, ki si že odpasala furtoh, že razplela kito, cižmece ’zula že sem.« Al ljuba brž vstanola, si brž pripasala furtoh, razkopala pepel - najti ni iskre ognja. »Kaj hasni, ce odprem, da ne m’rem spihati luci!« Odrinola verigo ter mi podala roko. Peljala skoz priklet, v hiši me na klop posadila, z lasi s furtošecom zbrisala rosni mi mraz. Sladka groza zigra po vseh kosteh: za dobroto rad bi ji lice gladil, jih da ne smem kušovat’. Temna je noc: Namesto lica le po celu gladim jo: »Ne zameri, ljuba, jaz ti obraza ne vidim! 151 II. Ko sva na trati sede se ko dva zajceka hišna gledala in skrivoma redko govorila rec, ni tega nikdo videl, cul, zvun sinicice skoz dan, nad nama ki pevala, po crešnji se vesila. Ko sva na trati sede se ko dva golobeka krotka milovala, skrivoma tiho govorila rec, ni tega nikdo videl, cul, zvun zvezdice skoz noc, ’znad naj’ ki plavala ko po jezeri labod. Al kak b’lo bi videt’, ki naj’ zakrivalo listje, kak mogoce cut’, v njem škrebetal je vetric. Vendar nekdo videl to, cul to do pikinje slednje, kar se je tam godilo, k tem pa še voljnega vec. To zatrobil vse v svet, oh, v svet, ki ’ma jezero hramov. Cisto ki d’janje bilo, ’z njeg’ stori svet gnusobo. Cista je naj’na ljubav ko steklo, zrcalo cisto, al v njem obraza svet skraja zlocest ne gledi. Sam pred zrcalo postavi, zasloni s širokim svim licem naj’ni kip, svoj vidi gnusen obraz. In potem zakrici: Vid’te, kip posvetne ljubezni! - Cuj, zlocesti jezik! - »Objami me in kušuj!« III. V okno laket oprt, v dlan zamišljeno glavo, k hramku z licem obrnjen, k izhodu soncnice cvet. Soncnica se vcaka izhoda, ali jaz svojega ne, megle ga zahaljile, oh, srce trese mi mraz! Zorja, zorja, beli dan, popevljite naše device, naj vstane soncnici luc, naj oku mojemu dan! Soncnici se že cvet krepi v soncnem milem oku, al memu oku še ni tol’k’ zaželene luci. Smili se, smil’, glej, oko medleje, trepeceta ustni, glej, ’z oka srce žira, vsa ’z oka gleda duša. Ves hlepeneje život mi, me mika, kjer blažena luc, vkazala se m’, splahnola ’z bitja mi zima, reva. Al le kratek cas shajati b’lo mi po traki milem, 152 precej mi zajde noc grozna, ki že mi tri dni. Vkaž’ se mi le za hipec, bo se mi brž zjasnilo nebo, ak ravno kratki ko blisk, stal b’ vekoma v duši trak. Smili se, smil’, glej, oko medleje, trepeceta ustni, glej, ’z oka žira srce, vsa duša gleda ’z oka. Vboge se mi krože misli, vcas’ ko starke preudarne v grški ruhi se kažo, al tenje so umrlih. Pred teboj shajajo, nemile viže glasijo, vendar ne posodiš ni oka ni sluha jim. Brž se preoblecejo v novo pestro zdajnic odejo ter strune s skrbnejšim prebirajo prstekom. Pred teboj shajajo, nemile viže glasijo, vendar ne posodiš ni oka ni sluha jim. Smili se, smil’ in cuj premilih vrstnic svojo hvalo, svoj’ga posod’ oka blesk jim, meni ustnic žitek. Brž ti božja stvarnica jim vdihneš duh nevmrtelen, ti jim daš vecnost, sebi nevmrtelnost. IV. Kamkol’ oko ženem, ’z vsak’ga kraja nosi m’ obraz njen na pamet prica, ko skrb mat’ri d’janje otrocica, vžitka mater’n’ga najslajša slaja. Željno se shitava oko v zrake, kjer je neka zvezda milo-bleda, s’jajna ko njenega zenice pogleda, zenice one, sklenjene zdaj v sanji. (Oh, da b’ sanje barem k nji me vzele, od šege milostivnej’), da b’ splele njene misli z mojimi se v spanji! Ko b’ se zbud’la, b’lo je cuda sanje, nesla okeci si, tiho rekla: Z njim tak ljubo plesaje sem tekla. Cem’ ni istina to, je od nje manje? Bogu žal! To sanja, viš! Med nama mnogo dver’, sten trdih, svet nezmeren, 153 brž bo svetov jezero: neveren vrok me tira dalj, - jutri boš sama. ŽaFte, zvezdice, naj’! Žal’, vedrina! Jutri cutilo bo srce moko. - Ena, dve je proc, kvocka že visoko: Lahkonoc ti, lahkonoc, Regina! V. Znaš še se ti spomenot’, ko na trati jaz kraj tebe sedel? Vroco glavo držal si v tvojima krilama. Gledala kmal’ si z licem v nebo, kmal’ spet na moji ustni, jaz menjaval reci, blazne glase z mislimi. Sem te za kušce terjal, da b’ žar potolažili srca, ti si ko gospodinja skrbna le redke dala; in ko se že z Žitkom napahnol prednji ogenj, v ustama usta bila, naj s’ srce c’lo vpepeli, ljubezen ga vnemrteli, spet ’z pepela in stane, brž vstanem kakti vecen mucenik. Znaš se še ti spomenot’, mila, znaš te blažene ure, cem’ ti zgled pomišljiv? Dekle, prašaj le srce! Glej, še zdaj nebo jasno, še trata zdaj se zeleni! Sel si na tla zelene, njo za seboj potegnil. Denem na krila ji glavo, v puncici gledam. Kje vedro moj’ga neba? Megle na njem krožijo. Bašti gledi, vendar ne na moja usta, srce ne tolce še sil vec meni na prednji up. Kušce redke daješ ter spet zvineš od mene glav’co, kušci ti so le na pol, jih polovico solzic. Cas nama, dekle, kratek, ne kracuj še ga za Boga! Jocem. ‘Pust’ z misli, kar kane mat’, nikdo ne razloci naj’. - Naj tvojo belo roko zveže pop prostaško na voljo, ne zveže živ’ga srca niti zakon niti pop! Kar meni nespremenljiva milost odlocila božja, kar meni dal Gospod, s tem nima sluga ravnat’! Ti si moja, ti boš moja, kak bila že prvlje, tebe mi ne vzame moc, razkolje duši le smrt. 154 Oh, mati te že zove. Zbris’ ’z lica solzice sive! Ob šesti jutri vecer tu. Dobro noc! Dobro noc! - Cuj, duša, cuj, naj srece kalit’ nama s solzami, potiš’ se! Tebe mi ne vzame moc, naj’ loci le smrt. - Dobro noc! VI. Vceraj o mraki prišel sem do moje prikleta duše, stala mi kraj komena, skrbno v pec gledala. Tiho pridem do praga, nad prag lepo njeno gledam skrb, tresko ko nažgala kmal’, kmal’ kotala kaj u pec. Ko stopim crez prag, ko dobro vecer ji nazovem, gledala zamišljena predse, ni rekla reci. Postojim pred njoj, kak krasna tedaj ona bila, al turobnost iz ust in oci ji sijala. Postojim pred njoj, ki mi vsak stopaj inda poznala, ako kakohte tih bil, poznala vsaki glas. Al je to duša moja, ki inda mi naproti tekla, peljala beloroka v hram, posadila na klop? Ma duša vec ne pozna nit’ mi noge ne glasu. Postanem kraj nje, poglednem do meglenega oka: »Al še me, ljuba, poznaš, Ajncika?« - Ne govori. »Kaj pa ti je? Kaj razžaFlo te, duša? Govori!« Znad lica se skotnejo ji sive solze curom. Prašam, prašam ter si roko njeno v lice nesem, z desnicoj pa gladim lice njeno; jo tešim. Glav’co tožno mi nasloni na roko, jokaje pregovori: »Cemu sem verovala? Nic ni resen, ni resen. - Oh, ne zamer’, ne zamer’ mi, zlato moje, kaj razžalostil golc mi srce, s solzami te razžalostil itak. Oh, ne zamer’, ne zamer’, da moje sumljivo je srce. Soseda prav’la mi, kaj od mene pesmi zlagaš.« Tu se meni spove in joce, jaz pa ze žepa vzamem pesmico in jo berem vso, vso do slednje reci. 155 Solzna pade name pri reci: »Brez tebe mi le život - smrt.« Solzice kušnem iz oci, z usten itak meglico. Objamem telo, prot’ nebesom podignem svojo ljubo, jo kušujem, jo gladim, tak ji mine srca bol. VII. Viš, v dolini je tam vaš s slivjem obkroženi hramec, tam se skrila ljubav, tam, kteri branijo cvest’. Sem dobro seme sejal, sovražnik pa skrivoma kokolj; ak dobro cvesti ce rec, brž je sovražna duši. Viš, ti, goro tam, za ktero se pomeknolo sonce, tja ceva, duša, odit’; hram že pozna mojo rec. Tiste plazine za fanta že vse sem prehodil, vse preiskal: posfljo da listje nama, hrano dajo jagode. Al ceš raj’ tja prot’ jugu na goro modro? Opoldne kjer ’zviri bliskecejo kak srebrne kacice. Ceš se tja prek preselit’ z menoj? Ceš, dušica draga? Tam bo prijetna ljubav, tam bo siroti pokoj - Tam bo ljubezni pokoj, tam, ak se potišijo srca, tam nama sreca cvela - tam so pravi bratje. Pojd’va, dušica, pojd’va, si leglo že sonce za goro, zvezdica zablisnola, glej, na južnem po nebu. Njo nažgal nama Bog, naj pravo pot nama kaže. Dušica, stan’ da, stan’ - belo roko mi podaj! - Kaj se nazaj ogleduješ? Si kaj zabila doma? Pust’ z misli parto, robec; saj tudi tam sta dobit’. Stop’va že, ljuba, stop’va! Nazaj nama ni mesecine. - Cem’ nama mesecina; stezico dobro znam. Jaz pod pazduhama spremim te, da ne vgodiš z nogico j na kamen. Pojd’va, o hitro, duša! - Kaj si glediš nazaj? Kaj na okolice nemilo? Al ti je žal za dom? Al pa za nemil j eni kraj? Tud’ tam prek so pesmice, tud’ tam je Slovensko; tam še je prost clovek, ni se po tujci vrgel. Tam se ze srca peje v srce slovenska ljubezen, tam še d’vice bele - bele ko beli golob. Hodi da, dušica, hod’; pot kaže zvezdica mila. 156 Kaj v dolino trmiš? Hod’, v dolini že mrak. »Jaz ne smem s teboj: Komu pa pustila bi mater, sestrico? Komu oce? - Srecno idi, ljubi moj! Ne idi da! Oh, ostan’ pri meni! V krila te jaz zakrijem, nikdo da ne vzame te. - Oh, kdo zaveže jezik? Id’ srecno! Id’ zbogom! Tam drugo si ljubo zeberi in, ce mogoce, pozab’, kaj si že mene ljubil. -« Ne, ljuba, ne: Jaz nikol’, srce, od tebe, duša, ne begnem, ak pod vsak stopaj mi z glogom nasteljejo. Niti ne bom dehnol; do te c’lo trnova steza gladka: Ti moje duše duša, kraj tebe sladko trpet! SRD Mocno se srdim zdaj dragi dolge, dolge že tri dni. Sliš’te, kdo je krivec svadi, vzrok sem jaz al krivec ne. B’lo zvecera ob desetih, svetila mi v spalnico, htel tri njene kušce ’meti, dat’ ne htela vec kak dva. Spet njo kušnil, lice gladil, htel si zbudit’ tretjega, nagovoril, tak ji pravil, jo prosec za tretjega: »Draga ljuba, mila zlata, ah, ne trapi me tak ljuta, •sem, povej, razžalil te! Naj’ ne vid’jo ojstra mati, naj’ ne bodo kregali, le skoz okno mesec zlati, zlati mesec pa nemi. —« 157 »Al mi ustni neprijeti, brada njih obrašca že.« »Daj ga, daj, inace vmreti mi brez treh nocoj že je.« Tak jo nagovarjal, pravil jo prosec za tretjega, spet jo kušnil, lice gladil, al ne zbudil tretjega. Mocno tak srdim zdaj dragi dolge, dolge že tri dni. Sodite, kdo kriv je svadi, vzrok sem jaz, al krivec ne. LOVEC Lova truden in opešan prišel ’z hoste sem domov, žarnega dobicek dneva daval ’z torbe nji v roko. »Že odišel zjutraj rano, tvojih poslov ne mudil; gazil šume, trnje težko, dosti pota sem si vžil. S cim boš hod mi naplatila, vroce trudno dopoldne? V lici pece me vrocina, hlad mi bo, ce kušneš me.« . Dragi tiho to govorim, ustne zdaj ponudim ji, ona pa nato govori, te besede rece mi: 158 »V lici pece te vrocina, hlad ti bo, ce kušnem te! Si že zabil, da je iskra, pravil si, kdaj kušnem te? Lice b’ z ustnama ti vnela, hlad ne bo, ne kušnem te.« ’z hišice koj odletela, revnega pustila me. Jel’ bi se srdil, jel’ ne bi? Sklenot’ mi pomagajte! - Bom srdil, ne nji - ter sebi, nor, da sem vkanil se. SPITE OCI SPITE! Spite, oci, spite! Pozno že, ga vec ne bo. Rekel je, kjer stala tam kje lipa cvetna in kobiFca gmetna ’z vejic cercetala, da bo prišel zmala še pred polnocjo. Spite, oci, spite, pozno že, ga vec ne bo. Rekel, da mu duri tiho bi odprla, tiho jih zaprla, kdaj bi b’lo ob uri in še spali kuri, še pred polnocjo. 159 Spite, oci, spite, pozno že, ga vec ne bo! Zvesto vse sem st’rila, kaj velel, mazala duri, in koj vstala, v posflji s’ ne ganila, na vsak glas pazila -, kjer bi kaj zahrumilo. Spite, oci, spite, pozno že, ga vec ne bo! Kaj se mu zgodilo? Kje tak dolgo ’stane? Ljubav 1’ ga ne gane, da obide milo? L juto razlocilo! - Kosci so že visoko! Spite, oci, spite, pozno že, ga vec ne bo! ROMANCA The pledge we woren I wear it stili, But where is thine? - Kje je žalom konec? Prvi so crez ustno, al se brž nabere v prsih pleme drugo. Težke kak ti nakla se mi kmal’ dvigujo: padne j o ko klad’va zdihljaji na ustno, s’rota da strepece kakti listje suho. To tipanje srca odkod meni pusto? 160 Oh, nebeško dekle, kaži meni grudo, ki kraj tebe spava; kaži rož’co hudo, ki se s tvoj’mi gizdi -! Cem’ rotim naturo? Pa cem’ ni te vzela smrt pod svojo ruho? Kip v srce b’ zakopal, kip ’mel za svo ljubo, dok mi ga ne b’ vzela smrt se srcem, truplom. Tak pa sama dala si prešerna hudo vec ko smrt in rako - živo smrt neljudno. Vendar te bom ljubil, dasi gonim ljubo, tebe, mrtvo-živo, ’z srca z drugim cutom. Ah, tvoj kip spet pride se spominov trumo j, liže se ’kol’ srca, da je slepo, gluho. Sam na postTji spet do tebe s prednjim cutkom sem prestrt na postTji se zdihljajev hrumom: Da preskrben skocim sam ob uri skušnoj na nemirne noge, ’no na telu s suknoj samoj se obuvši, ne s kapo j, klobukom, hitim vrh gorice, zrem v dolino trudno, na stran z glavoj v dlani, zrem v dol z okom, duhom. 11 Slovenska djela 161 Blesk objema mesca hišo, vas priljudno, kako tva nestalna roka grlo drugo. Glavo v dlani ždim, v srci rano budno, dok ne pride Kvoklja vrh na z zvezdic trumo j, cas me zove ’z cerkve daljne s tretjo uro: Kak na paši jelen psov zacuje hrupo, mahom z glavo kviški, begne v log nemudno, tak se zdramim, idem s tožnim domo duhom. Nekokrat obrnem še se z nogo j budno j, z vašim še se hramom, dok le vidim bruno, slovim - idem - slovim, ko s pobožno dušo bistricki romaric z majke božje turnom. Ter spet padnem v posfljo neprestrto, pusto, z medlima ocema, se zdihljajno ustno, dok skoz okno zor j e rože ne polukno. A cem’ gonim oko v prešlost, rajsko pušo? Oh, nebeško dekle, ali si basen culo, (jaz od farja v školi), al si basen culo: Angelci skoz gizdo da zgubili kruno, 162 da z nebes opali, ’ž njih zdaj pleme hudo? Ah, nebeško dekle, si to basen culo? Jaz od farja v školi dosfkrat že cul jo, vendar ne veroval v školi, norce gluho. Ti si mi zginolo,, ti nebeško cudo, prostosti zgubilo prednje redko kruno. Zdaj, zdaj v basen ver’jem, da nebeško cudo si skoz gizdost palo, si peklensko cudo. Vendar še te ljubim, dasi gonim ljubo - tebe si peklensko - ’z srca z drugim cutkom. Oh, tvoj kip spet pride se spominov trumo j, liže se ’kol’ srca, da je slepo, gluho. Oh, nebeško dekle, o peklensko cudo, tebe ne m’rem nehat’ vse svoje žive dni. Tebe se spominjal bom se tožnim duhom vse svoje žive dni, z ustno j, tožno j struno j, te, nebeško dekle, te, peklensko cudo. - 163 VSE VSE ŠE PREMALO Kaj gledaš me, dekle? Vse slaje že stekle. Kaj si mi že dalo, za to lepo hvalo, al ustna trepece, s tem, srce, ti rece: Vse, vjse še premalo. Ni kušcev zadosti, da bdi bi tak gosti kak žito na polji, ne b’ jih b’lo dovolji; kak zvezde na nebi, b’ le medi el po tebi; koFk’ šibic pogorje, kol’k’ ribic ’ma morje, da b’ tol’k’ mi jih dalo: Vse, vse še premalo. Da toFk’ mi jih dalo, kol’k’ zmisliti v cisli premorejo misli: Vse, vse še premalo. Viš! - Tu še so redki na ustni osredki, te moreš pobrati, vec moreš jih dati: Vse, vse še premalo. Kar pa jih ostalo, vse, prosim, skoz usti še v srce mi spusti, naj duša se vtopi. Zato spet k men’ stopi: Oh, malo jih malo, vse, vse še premalo. 164 NEPOKORNO SRCE Pusti vbogo srce! Id’te traki lica njenega ko zarja rana! Oci, kakih ni zvezdic v zraki; usten, s kterih tekla ljub’vi hrana slajša, ko židovom v pušci mana. Pusti cutke - vse spomine sladke: njeno glavo m’ prvokrat na rami in od ljub’vi prve reci kratke! - Noce: Preti se ko sinek mami. - Tak c’lo: »Id’ ti s svojimi vred cackami!«- Pa ne ’boga. Ljubavi se kloni, strahonjki, ki šiba ga svojevoljna, psovi stvori se enako, oni, ki gospodu nemilostnem’ voljno, ko le šibo zdigne, gre pod kol’na. KRASNE USTNICE Dekle, tvoje lica ko boginje Žive - tvoja ustna - rože omamljive. Da b’ mi Bog dal milost, kaj bi bil cbelica al pa zlat metuljcek prhnol b’ na ustnice. Z njih bi sla j o srebal - svet je nima v cisli: z dušo v raju šetal, pustil telo z misli. - 165 ROZI 1. Slovo Jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno? Morti se Bog smili, z milost joj naj’ tam okrili. Tam da nama, Bože, cvesti rože; vedno cut Tam veren, greh nezmeren. O ti, jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno? Jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno? Morti se Bog smili, z milostjoj naj’ tam okrili. Da mi tvojo roko, ugasne moko — ljubice namesto da m’ nevesto. - O ti, jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno? Jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno? Morti se Bog smili, z milostjoj naj’ tam okrili. Bar trpet’ do groba kraj goloba. - Zadnji tam da vžitek - skup pocitek. - O ti, jagnje preljubljeno, ceš ti v mesto z meno? 166 2. Zvezdi V noci opolnoci necejo spat’ oci: na kolah sloneci zirkam izpod kape, kak po modrem vrti bele trutve cveto, pravijo mi oci, tak so zvezdic oci, kterih videt’ moci. K jugu in k polnoci hodijo mi oci k izhodu, k zahodu, zvezdice prebroje: Kosce, Kvokljo, Sveder, Križ Jelenin, Pal’co ter še dolgo iskric zamarajo oci, da ni gledat’ moci. Kaj je zvezdic v noci vse slepijo oci, kaj si hocem z njimi? Naj je zvezdogledi, ’majo zvezdoslovi; men’ le ljub’vi zvezdi kaž’te ljub’ce oci, moje ljub’ce oci, kterih kuš’vat’ moci. - 3. V jutro Kaj je to? Kje sem? Kam mi odtekla ’z mojih naroci? Kaj je to? Kje sem? 167 Hrupa na cesti ter tuji glasi; pisane stene, velike okna, ta svetla miza, pesme na mizi, pesme od ljub’ce, al je pod njimi rožmarin zelen, rožmarin veli, darek pocestni, ven j en na prsih. Vzem’te spomine blažene od nje; vzem’te rožmarin velo-zeleni; vendar mi dajte spet mojo dušo, men’ ljubo dušo, v moje naroci! SPOMINKI LETA 1832 Jutro Siva bila zorja, beli mi je denek: stanole so oci modre ko cvet lenek. Sonce s trave leskne, ko men’ z oci, lica, z vsakega grmica žvrgoli si ptica. 168 Pet’ tud’ mene mika, boš me htela cuti? Ce so slabi glasi, pa so silni cuti. Al bi b’le vesele al žalostne pesne? Reci, duša, reci: Prsi so mi tesne! Opoldne Ljubo, žarno sonce nebu je na celu, gabrova je senca kratka kraj studenca. Srebrni ze žleba ’zvir na lapor pada, tak ’z ust njenih tece rec, v srce trepece. GrFcica k potoku živca zobat prileti, sokol se prisukne, grfcica odleti. Ona v senci sedi, jaz pa grem pod topol, kmal’ k nji oko segne, ona, oh, že odbegne. 169 Vecer Ljubo sonce tece v narocje Pohorja, ko v brodišce barka z zburkanega morja. Vetric s cvetja piše, raho lasi giblje: radost le krog skace, v srcu se žal ziblje. Sam slavicek milo z mladlesja zdihuje, vrh zelene breze kukvica kukuje. Peje z bukvi sive košek zlatokljuni, vseh namili glasi men’ trep’tajo v struni. Polnoc Tiho, tiho, tiho, vse, vse spi že trudno, samo z vesi tretje laja šcenje budno. Mesec meglo razklal, šece se na jasno. Vtis’ se, Bog zna, mort’ še žal vkrotiš ti kasno. 170 Ti pa mesec k meni si skoz okno gledi! Zgladi grbe cela, skleni zem’ci bledi. Primi redko pesmo, gostejši je solza, rajši še tvoj pogled - lahko noc ti, Roza! SIN IN DOMOVINA Sin Mati, mati, sveta mati! Kaj ti vbožec v dar cem dati? Nimam volje, nimam brani, naj tvo cast podignol bi. - Ah, tve srce krvavi - solza ma tvi - leka - rani. Domovina Sinek, sinek, vbogi sinek, Bog ti plati za spominek! - S cim b’ zvencila celo tebi? Nimam zlata ne moci, sam’ pešcicico prsti lastne me, kdaj vam do grobi. 171 Izvorne pjesme 1835, SLOVENKA ’A'frav&tqcH cpvi|v Kai etSot; op.o{q. Homer Kaj je od deklice slovenske, kaj lepše od te krase ženske? Njen tenki zrast kak tenka šiba, kak srni se gleženj ji giba; nje roke - ljubavi obroci, in njen pogled zdaj plamen vroci, zdaj mil ko nežna golobica, in vedro celo, cvetno lice, ki izpod bele kože sine ko ’z ciste kupice maline; ter ustnice v najslajši krasi; za vecne zveze dolgi lasi. Kaj rekel bi od glasov strune, ki mladencu vso moc presune, ko poje pesem ljubeznivo, mu iskro vne ljubezni živo; ko poje v cerkvi: »Svet! Svet! Sveti!« pozabi svet ter koj odleti, pred njo ko angela poklekne mislec, da v nebo se premekne. L SLOVENKAM O d’vice, d’vice Slovencice, cemu vam tak rumeno lice? Cemu vam tak rdece cube? Oh, da bi bde vse moje ljube! 172 Cem’ sive, modre, crne oci, kih mi obraz ’z srca ne loci? Cemu vam lepi, dolgi lasi, crni, žolti kak zreli klasi? In ljube zen’ce - vsa lepota pred njimi le je vboga s’rota; in vaših pesmic žive strune, kih glasek vsak srce presune: kot duši gož žilavo mece, da v njo kak brezov list trepece; ’ž nje vije se, jo natezuje, tem vec in vec jo tesnit’ cuje, ko ptic: ki vgodi mu v zanko glava, ce bolj cundra, s’ bolj zamotava. II. CAKANJE PO LJUBICI Zakaj kalila oko solzica? Cakaj, cakaj, ljubica devica! Bila deset - enajst - dvanajst - eno, bila dve - tri - štiri. - Kaj bo z meno? - Misli sem zatocil v daljine, kmal’ do bratov, kmal’ do materine, al njih ladjice so trudneg’ hoda, spet dobegno do tvih usten broda. Te srce boli, te ustnice drhtijo, kipe ’z oka solzice. — Cakal še te, b’lo že skor’ o zori. Zakaj si ne prišla? Odgovori! Tiho so krog, tiho ... stene mracne, sonceca ni za oci oblacne. Zakaj si ne prišla, nevernica, ki te hranil kak mlajino ptica? Se burljivega srca bojala, si s preskrbnoj nogicoj trep’tala? 173 Burja brni, pa se, zvezda, vkaži, pred njoj slednji pihljaj se vtolaži! Kdaj kraj te sem, ne še si vidila, kak mi vezne vsaka vboga žila, kmal’ da srce, oko, bojazljiva, kažeta, kaj se za njima skriva. Lahko noc, lahko noc, Radmila, zen’ca vleže, sen jo spremi v krila! Vendar trudnemu c’lo ni najti mira, teb’ v narocje sen me spet dotira. Usta v ustih, duh se v duhi mami, dok sam beli dan me ne predrami. III. DA MI BASIA CENTUM! (Catullus) Cem’ te Bog tak lepo stvoril, lepo, kak je majka boža? Zgodaj dob se bo prizoril, ko boš vzela s’rov’ga moža. Kak ga zdaj živiva vreme, bo se brž zakrilo v mrake, pop bo d’jal pelina seme v srce. - Škoda duše take! Proc do sladki te prilizki, neš nit’ z okom m’ ljubit’ smela; - sinko visel bo na zizki, z mlekom kral lepoto tela. Cuj! Še boš prezgodaj sama, vecni meni dolgi casi: skleni k sebi me z rokama, trikrat vij ’kol’ mene lasi! 174 Naj stric tvoj’ga moje oko, naj srce na srcu bije, dušo naj, ki spi globoko, ustna z ustnico j prelije. Dovol’ še mi toti vžitek, kratek vžitek, te pa - srecno! Te naj sprejme me pocitek, ki me v vlast premekne vecno. Kadar bom že namir’ na blanji ležal bled, z naskriž rokama, ce premal’ v posvetni sanji b’lo ti vžitka - vkres’ ga nama! Z lica pecolat mi zgrni, se ne vstraši ustne modre, ustam usta spet povrni, brž oživile do se odre. Begnola bo smrt splašena - ’zogne se ljubecih hudo. - Dok kraj mene boš, ljubljena, ne bo d’jala me pod grudo. IV. SLOVO Amata, quantum amabitur nulla (Catullus) B’la si mlada, b’la si prosta, ko, ki ni še sonce sulik vanj sipalo, rožin cvet, ko, ki ’zlilil se metulik, genol krilce v ran polet - 175 Ti mi dala muke dosta, ktere cutil dolgo let. Dala srcu muke dosta, brž skakalo in spet stalo medlevaje nekokrat, ustni peli tvojo hvalo, kim nektara neht’la dat’. - Tvoja šega lepa, prosta, ’z misli ni je moc zegnat’. Tvoja šega lepa, prosta - b’la istina, b’la li senja? Proc je proc, na veke proc, ’stala je le vboga tenja, se zakrila zorja v noc. To mi dalo muke dosta, da je v cvetu cvet že proc. To mi dalo muke dosta, kaj ni vtrgala smrt niti, prej ko zgodnja burja cvet. Smela b’ ’z božjih skledic piti, nesši v raj tvoj cist polet: varuh b’la bi duša prosta tam do konca vecnih let. V. ZVONCEK Kaj umu nosiš soprotivno hrano? Še lastno ime se tvih misli srami. Jel’ vest ze sna te krivega ne drami, ker srce slovesnosti tuji vdano? 176 Faksimil Vrazova rukopisa: slovenske pjesme za Kranjska Cbelicu (1836), s pjesnikovim jezicnim glosama i urednikovim (Miha Kastelec) korekturama i ob j asn j en jima. Za zvest ’maš polk, k’ nam zdavna vsekal rano, ki noce celit’. - Spomni se o Sami! Po krivili potili blodiš, slep, oj, vzami si belmo z oc’ in ljubi mater z mano! Smet nehaj, ktero trudno v um si vcepil, pas’ telo v slobodnem slovenskem zraki, naj cel za mafrino boš se okrepil! Iz sladkih ust Slovenk se uc’ jezika; tud’ pri nas Goethe, Byron in enaki, Homerov truma v narodu velika. VI. PRIJATELJEMA NA TUJEM Na misli sta mi, kdar kol’ misli vlastne, ki men’ b’la, kaj Bog križan pušcavniku, kaj velblod v morji pesnatem’ cestniku, golobu oko golobice strastne. Vidva men’ b’la sta, kaj hladila mastne so ranam, ljub’ce bitje ljubezniku, kaj vetric samem’ cvetu, kaj vozniku prijateljkinje v jeci - misli lastne. Še 1’ pomnita, ko blažena trojica mi prosti shajali v slovenskem’ zraki, prepolne vlasti srca, srcec lica? Kje zvezdici ste? Zdaj blodimo, gorje! V razlicnih krajih ko tri ladje v tlaki, ki razlocilo jih burljivo morje. 12 Slovenska djela 177 VIL »PISARSKA« PRAVIŠ »Pisarska«, praviš, »rec je nicemurna: denarji um in srce si prisvoje; tud’ ti boš nehal mater za njih broje!« Kaj vstrupilo ti misel? Zdaj j’ odurna; prej kacji sik, slap sred globoc’ga turna, prej roki, nogi rožljaj poti zgloje, prej, ko za vlast bit’ jenja srce moje, navek bo vgasla zen’ci luc ažurna. Oj mat’, zaslužim jaz, kaj zvesto rani srce, nanj padši bratca sumnja grda? Postav’ me vragu vštric na sodnem dani! Bo mest’ piseka v roki sablja trda glasno brnela, krv cedila v š’roko, ko zdaj zdihljaje - prsi, solze - oko. VIII. CELO NOC Celo noc preplacem, zibelko potacem: »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« Nika j, nikaj, mati, naj te me kregati! »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« 178 Nisem temu kriva, kaj zdaj zibljem sina. »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« V cerkev sem na svetek šla - na vel’ki petek: »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« Grl’ca priletela nesrecna zapela: »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« Cakaj, cakaj grlica, zakaj si me norila: »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« Bi jo jaz zaklala, pa me ni cakala: »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« Sem jaz temu kriva, kaj zdaj zibljem sina? »Hajaj, hajaj, moj sinko, moj preljubi Valentinko!« IX. NAJTE ME Najte me kregati, raj’ me hval’te, mati: sem še šestoletna, pa sem vrlo fletna, 179 kak na slivi ptica, gizdava sinica. Sinica je na škodo, jaz pa se opletem, tecem si po vodo, hišo škropim, zmetem; tud’ že tenko predem, lepo pri tem pejem. X. PRELJA Brni, brni, kolovrat, naj si spredem rokovat, glas’ se, glasi pesmicka, naj prizovem ljubega! Pride ljub’, se vtrga nit, hvale ne b’lo zadobit’. Perotnico kregala, ljubega objemala. OPOLNOCI (V velikega travna 1835.) Polnoci. - Spat nece oko; slavcek toži se nad vozo, joce m’ žal v srci globoko, ko te, ko še bil sem z Rozo. Shajajo na pamet sladki pomenki ko sonca traki: ljubav silna - dnevi kratki, ki ne bo noben vec taki. 180 Ne, ne! - Ne ide nažrt vreme, vzame prednjih vžitkov sako, ter se let kopici breme, dok ne vtonemo ž njim v rako. Ne žal’ srce, ces’ ne mora vsegamogocnost ti povrnot’! Misel, vkraj ’z prešlosti morja! Daj nam’ inam se obrnot’! Kje sem jaz? Oh, kje mi ona? Al še ji moj kip nazocen? Ni mi lista, ni poklona, ki od nje tak davn’ odlocen. Mort’ zdaj telo mirno spava, sladek sen ji duša senja; al men’ bedi trudna glava, razmišljavat’ je ne henja. Kdaj bo ljub’vi misel spala, ki mi z žalom srce mori? Mort’ bo mi prej smrtna halja, mort’ se m’ sodni dan prej vzori. Naj bo! Saj bo m’ truplo zdajno premladila milost boža, tam še v srci lesklo s’jajno vecno pismo: Ljuba Roža. OKO IN SRCE Oj srce, srce, povedaj mi, kaj pomenijo tvoji poskoki! Ni teb’ vec ljubo v nader jami? Varno je v njih jacki globoki. 181 Oj oko, oko, povedaj ti, cem’ odevlje solzni te šlarek, cem’ modro mren’co zrem trep’tati, ’z ke zre milo v sveta koFbarek? Oj tiho, tiho, srce srecno! Kje tam krasno angelsko telo, jaz cutim hlepenost nelecno: tu kraj mojih zenic zlo vrelo. Oj tiho, tiho, oko prosto! Nehaj da s tvojo prazno togo! Kar teb’ solz pride, šiljaš gosto men’, mal’ da ne vtopim se vbogo. To pece me, da zdih’vat’ morem, tožne šil jam ’z prs poslanike, da moglo-m vmret’ od zala skorem, vmret’ neznano, tihom’, brez dike. Tak pravi srce, pravi oko; vednem’ kregu skorem ni konca; vendar kar druz’ga d’jalo moko: vzrok je le žgalinam - žar sonca. BI JAZ BEŽAL Bi jaz bežal s polja v mesto, da pozabim tvoje trake? So tam lica, so tam oci, ki so tvojim bar enake? Bi jaz bežal spet na polje, so tam rože - tvoja lica; 182 so besede tvoje tam žarne, ’znad vejicic sladke ptice? Bi bežal na pusto morje; zmerom sena luna bleska nocne tihe razgovore, v noci slap po colnu tleska. Idem v pušco - ne odbegnem, tam ni zvezde niti sonca, ’vsod in zmerom tvoj kip nosit’ moram do dni svojih konca. Kam kol’ grem, za mano sledi tvoj kip in Spomenki; - njih pa spremlja kes povsodi, hlapcic nemirni, grenki. ŠE MESCE DOLGE TRT Še mesce dolge tri mam tu ostati, še trikrat trideset dnevov, o težava, s’cer duša moja z nje se že spoletava, al vendar truplo se po jeci klati. Slavicev cuti ni. Jesenovati koj pocne, - misel mi blodi in glava, zatoc’ prot’ jugu mnoga vest ne prava, al koj dolžnost je drzno nazaj zavrne. Prot’ jugu mene opacni magneti mih misli silijo in želj, al spenja me tu dolžnost in vrok in cas prekleti. Ven’ roža, bledni sil je, padni cvetje, rdeci naj grozd in zori dinja, zardece: crešnja, gruška, sliva, ženkinje do rok srpe - že poletje! 183 POJD’ K MENI DUŠA I. Pojd’ k meni, duša, pojd’, jaz sem s’cer s’rota, nimam oceta, matere ne bratca, ti še takraj, al on že onkraj ž’vota, nimam ne penez, nimam zlat’ga škratca: vendar ta roka bo ti šcit v življenji, ki ni objela d’vice še ko v senji. Nic men’ ni, nic, kaj dobro svet imenuje, ko raven zrast, zdrav obraz, srce - mladost. Zadost’, zadost’: ’z teh trohic prostost skuje prastarših sreco, blagor, rajsko radost. Pa kaj obilen hasni sod medice, ce rajskega ni vžitka deležnice? Ne malam se, ne kondram ravnih lasi, ne vesim nase s cinkom, bleskom zlata, že škodi voda jutrnja toj krasi, prostaško srce in zlato sta brata - brez sablje, zlatih križcev, brez imena, pa nama treba pridavkov bremena? Pust’ temu skrite prsi srce, božje dete, ki nam nebesa dolgo ga tajile, den’ rokico na roke mi segrete, ki vsak dan bi v nebesa te vzdignile! Priklon’ usta, naj se zedine žari, ko bližnjih gromnih meglic blisk in vdari. Spij, spij mi dušo ’z usten, spij vse življenje, ce daš mi, ljub’ca, smrt, daš rajske sen j e. 184 II. Vcerajšnje ure mig (deveta b’la zvecera) mi ’z misli noce; še bi njo pozabil, da ne b’ b’lo okec; koFko polna srca mera. - Veš, kak spod konder zirkal me in zgrabil? Prej mimo vdari, preleti cilj strel pušica kak prostih srcec okec tvih žar, bliskavica. Al žari so ali pak hladila? Ni spoznati. Pove ti srce, kjer pogled njen gnezdi! Moževen sem htel bit’, zacel trep’tati, vesele oci mi tvoje duše zvezdi. Nedolžen list naopak mora - vse, vse zgubim, nic ni ostalo, nic, ko cut, da - ljubim. III. Kje zelen šlar? Kje zelen šlar? jaz klicem, kip njegov v misli zapisan mi zlati: po uFcah, ko da bi me strupnim bicem vest huda gnala, trudna noga klati. - Po oknah lece oko, mal’ da si ne stvarja zelenih grmkov vec, al ni zelen’ga šlarja. U mesti ni miru: mi mika nogo v široko polje, prostor prostem’ oki. Ne najde tam pocitka srce vbogo, vsak cvet in list budljaj je solz potoki, kakor košuto išce skrbno jelen, tak meni sploh na misli šlar je zelen. Spet v izbo pridem: vzamem knjigo v roko, ne najdem vrste, ki b’ me odžaFvala, kaj prej zabavljalo, zdaj trudi oko - Mort’ bo pisek me oslobodil žala? Kaj hasni, ce s tem prignem ves svet k joci, ce vrstic njene ne do vid’le oci? 185 REGINA JUBES RENOVARE DOLOREM L Videl oblak, kako siv prekril prek in prek neba obroc, soncu presinoti ni moci zavecenemu; ravn’ ce polukne njega ljubo mal’ skoz’ razporek oko; zret’ krpe modre kje - kje, al slednje meglice ni proc: mrak meni: žal vrazni ter crni žolc b’la v srci trepecem, vendar ko kolobar ’kol’ tvoje glav’ce zazrem, brž dasta drugem’ cuti prostor, v prsih med se natoci, vek kapljica tece zmes, de bi pelinceva b’la. Kaj mi je to za cutljaj, ki tak srce vbogo trosi ter ga spet tišci, da zdravo s’roce medli. Ti si, ljubezen, ti, kteri se odreci zarocil! Slab sklene clovek, al prej sklenjeno ravna Bog. Ti si obetala raj, dala pa nit’ nama posfljice z ljubico, Ti si, ti, ki smeji z lica tebi se nevmrtelnost, skrivši pa te caka smrt ko vsako zemeljno rec. Ti si, ti, ki na hip mi vnesla duh v nebesa, naj bi globljej’ na svet hit’la me ko v pekel. Tebe na vek nehat’ zarotil se, pa srce že krotko: pac sklene clovek, al rec sklenjeno ravna Bog. II. Kam se mi kol’ noga gene, povsod si ti moja misel, men’ nazocen skoz dan ter tiha ko pride vecer: sploh si nazocen kak soncece sred jasnega dne, ’znad cvetja prši metulj - zrem tvoje nogice ples; s kam’nceki vode govor - mislim, da je glas tvojih reci, je tvoje v jagodah ustnice rumena krv. Ko v sveti hram si nesem vroce srce, se Bogecu klanjat’, cela si ne prekrižat’, kak vcila Tožna me mat’; ko v božje mat’re obraz zrem, ko zrem nje milo oko, 186 ze-nj sija tvojega blesk, v njem je le tvoja miloba. Ko si ustni trepeci ganem na svete molitve, cem: »Zdrava si Mar’ja!« zrec’, ust je šepet: »Regina!« - Zdaj vstala zvezdnata noc, ruho modro do zemlje pokrila, zre v moje - jezero ok, kak moje žalno do njih. Med nama le hramek prostora, tja glednite v okno, splefte se krog nje glave, svet zanjo krone nima, ter vi, krilci nebes, okol’ kleknite njenega lica, rok’ce k nji navišek, moFte kraljico drago! Poj, nebeški šereg! »Svet, svet!« Nebesa vi glas’te; dajte svetici prostor najbliže Matere božje! Vse mi vmrtelno spi, naj kleknem pred njeno posteljo, duša mi cista vsa kak beli limbarja cvet. Ti, božja duša, dovol’ srcu mojemu do tebe cesto, troho le tega dovol’ - rec’ ti, cesar polna vest. III. Spomn’ se, spomn’, ljuba, ko sva se potakala s plesom, krog se vrtel gleženj brez truda tvoj ko srnin. Blažena b’la roka, lej, moja desna, ko ’šcepila telo, ki tam slon’la, kjer srcu dovoljeno ni. Spoznala si gotovo, da prostacke ne bile žile, ak cula trkati cip, ki na srcu medlel. Mocno mi nanj tipala krv spod tesnega nadrinjaka: srce, povej mi, povej: cem’ t’ sili krvi tecaj? Ga li ljubav genola, skokov al zburkala sila? Oh, da b’ b’la le ljubav, oh, da bi b’la do mene! Vtiši se, s’roce, mladen’c, ne prestiraj tak drzno jader! Prazen je tvoj coln, zvrnejo vetri ga lahk’! S’roce, nimaš tovarov, kih treba na svetno morje, crstvo telo, mladost - za ženo lehki tovar. 187 IV. Ura že dvanajsterko odbila: tiho vse - le pticek ljubav glasi, in stopaj straže - casi - casi hrum po prazni ulici pošilia. Slavcek - stražar - men’ do mile misel - nam trojici - en vrok, ena reva; vama sila, men’ srce veleva, moj neznan dobicek - vaj’ni kisel. Vse enako: kislo al neznano, v vaj’nih prsih žal, v mem’ pa še naja. Kaj je naja? - Mast, kovarna sla j a, ki ne celi ter le krije smrtno rano. Oh, pod mojo bržcas skriti žali, cutim je že, kak so grenko-sladki ko odtekla bo mi po stezi gladki, le grenkobe leki do ostali. Al le miren bod’, naj trep’tom cakat’, kar že davno veš, da te dotece, kar najjakšega se ne odrece, naj trep’tat’, naj, Stanko, solz’ce plakat’! - »NA OKNU TAM SEDI« »Na oknu tam sedi ko mati visoka, kraljica deklic, viš,« me brat povlekel za roko, to šep’taje v uho rekel, ko peljala mim’ ul’ca naj’ globoka. Ji sija milost, sija ostrost ’z oka, da ne znam, al bi stal al koj odtekel. V ocima cutim nebo, v srcu pekel, da v njem se srecali radost in moka. - 188 Prometej kipom vsem dal život sonca, al ’z njenih oci taka resnost bleska, da tja ne drznem, kjer život brez konca. Strahonjka ta vnetnosti lomi krilo, ki trep’ta jo ponest’ do zvezd. Nebeška - od ust suva, kjer je hval netilo. - NEZNANA DONA (Romanca) Sonce nasloni si žarno v moker vanjkoš glavo, ko z nažganim tahtom lampa bliska morje plavo. Pod naranco je sedela - pod naranco ona; fant se mimo šece, dene: »Dober vecer, dona!« Dona se koj oglednola, lehko naklonila, s smehom skoz rešetko šlara glavo mu vpojila. Fant si poje po narancji: »Cuješ, ti Regina, Beatrice ali Lavra! Krasna si deklina. Bog te živi, Bog te hrani, dolga, dolga leta, naj te varje njegov angel v krasi polni cveta!« Sede na brežic, kdaj sonce zadnje se razbleska in skoz’ bolj in glasnej’ slapec v pestri kamen tleska. Gleda zvezde, sluša morje, misli ziblje v glavi, luna se podigne z gore: Pojd’ domov, fant! pravi. Dveri odpre, k oknu stopi: Lahko noc ti doni! Vštric gitara z okna brenkne: Sladko spi! odzvoni. 189 PELINKOVEC L Glej, devica, kak pregrozno z istino me svet zdaj bije, kak preganja, kak me mori, znaš ti, zakaj krv mi pije? Nanj sem zabil le gledaje tvojega oblicja rože, kak na daljni bol svetniki, matere klece ’kol’ božje. Al Marija ’zvoljene pod plajš milostni ogrne, ti pak sunola na zemljo z neba mene - v pušce crne. Moj je brat viher mi silen, mam za sestro silno ploho, z bratom pijem, - ko kameno me kušuje sestra - soho. Pojdi sem ter tam, ti radost slušat’ kak ma pesem blazna, saj angelca angel var’j e, da mu v trn ji pot prijazna. Glava k tlom pripognjena mi, že prestalo oko lejat’, smej se ti nevolji! - oh, že dolgo ni te videl smejat’. 190 II. Voznik s solz’mi jih obliva, vendar s tem ne zmeca poti, kaj jaz jocem - bol odkrivam? Mislim, laže bo siroti? Kdo bi mislil, da beseda mila ko ce-glas v gitari tak lisicje srce krije, tak globoko život vdari! III. Nekdaj sem ko zelen javor glavo na visoko nosil, prišel sever z mrazom v ustih, zeleno mi listje strosil. Zdaj ’z dreves vseh siva breza meni se najbolj spodobi, vejicje sploh bolje vesi mlado k zemlji, svojem’ grobi. Glava, prsi mi pretežke, rad bi jih naslonil v krila, kjer je dobro, kjer je mirno, kjer za veke so hladila. Raj izvoljeni, scakani nas pod trato le objame, da obljubljen, tu ni najden. Tak si ležemo vsi v jame. Tam smo dobro skriti, tam nas mraz ne zebe, ne žge sonce, kak Bog varni v hiški, zunaj ko vihar lomi vrhonce. 191 IV; Vsa narava spava, samo cuti, stvari krhke, mene - ko po tihi noci zobi crva - ’z deske prhke. Nad planine, nad doline zima se ’z oblakov siplje, mraz goloten, izpod noge srebrna mi trava škriplje. PELINCI I. Takšne hipe v glavo sadim, pamet mamim, srce kregam, ’z srca si podobo tvojo spodit’ - noro si prisegam. Al ti ko pitoma ptica - odpodi jo znana roka, zmerom obletava kletke, kjer je prvi j e sladka hrana. II. Kaj glediš željno po sveti? Slajo išceš grenkim ustam? - Slaja davno že usahnola, ki je tekla nekdaj pustam. Kar je sladko, kar je zlato, se ogledneš, je lažljivo. Kar se tak ljubo smejalo, ni zdihljajem bolnim krivo? 192 Dnes ti lepo sonce bliska, solze suši, srce zgreva, naj boš zutra boj obcutil, kak te megla s t’mo odeva. Dnes ti milostljiva roka cape ceše, rane vije, oh, da laže globokejše smejajoc ti zutra bije. Angel pride zorolicni ti z nebes z ljubav j o sestre, al koj svet ti ga spremeni, da mrtvaški prt ti prestre. Dni preštej si vse vesele ter povej sam, Slejko, sebi, kterih ni ti svet vpelinil! Ti molciš in gledaš k nebi! III. Dnevi me ljubavi, kam ste? Kam življenja protiletje? Brž se mi zvrnolo v zimo, listje palo brž na cvetje. Tvoja ljubav je sleparna ko med na tvem belem prsti tvoje srce lahko ko zdaj lanske kite rožni brsti. Ljubav moja bila verna, kak so solzne moje oci, srce moje bilo zvesto, kak tvoj kip, mi sploh nazoci. 13 Slovenska djela 193 IV. Zdravi bol, ti lepa žena, v rane solzne vlij hladila, dok tva hci - smrt ne dorase, v bele me ne stisne krila! Al vsa je tva lepota kak angelska v popiki rožni sapa, šepece ji molitva med ustima, da radostna mi ji solza kapa. (Ko poln starec zvezdic jasnih, kak mrlica polna kitic na nosilih rožekrasnih.) V. Združena kak Dioskura bila sva edina zvezda, al jaz mogel sem z višine, ’z toplega ljubezni gnezda. Dolge dneve neprenehom’ si že vživam boli pekla, ti pak zmerom z jasnim celom — Pak le gleda j, pak le gleda j, ce to tvojim prsim radost, saj sem ti za tvoje dobro mojih dni obljubil mladost. Pak le hita j, pak le hita j žare tvojih oci sonca na me teme, da ne pade nanj sneg beli do dni konca. 194 Gosto teme ji posuši, naj sreca mlada vgasne, da ne vidim, Bog obvari! brez poštenja — nekdaj krasne. VI. Oj svet! Krasno sem ga v svojih mladih mislih stvoril slepec, z ljubavjo mi vsak nadahnol, vsak nakitil vbogi sklepec. V ta vrt, v ta zrak svetocisti sem nasadil dobre ljudi, krepke brate, mile sestre, vsak bil božji, noben hudi. Al istina s trdo roko v kip mi vdari, ga razmlati kak siroti nocno sreco, sanjico od žoltih zlati. Videl bratca bratcu tocit’ strup z lisicnato besedo ter z radostjo žmikat’ sestro bratcu sneg na lice bledo. Plašno planem z rož postlanih, z oci zmezim sanje rade. Gorje! V rožni postelji zrem gnusne kace, strupne gade. - 195 VII. Oh, beseda, ki tak carno okol’ razuma se liže, um’ pocas’ orožje zvija, spravi od norosti niže. Vendar tako vse od Eve, prve kace, so do tebe, da vsakega, casnike ki z vero bere - srce zebe. Mislil bi, da na jeziki angel pleše, veren dosti, vendar rec le krasen plajš na srce - gnezdo vkanljivosti. V njem se kuje vrela strela, v našo rano ki zapici, ’z ktere se valijo crvi, grozni crvi - ljubeznici. Tudi on prebiral knjige stare ter ne najšel redko Kleopatre, Mesaline, a ni verjel - vbogi Sledko! - VIII. Ne podmitiš ti nezgode, vsaki žep za njo preplitev, ter ce placaš jezero meš, vsak dan zmoliš sto molitev, ni kolaca zate v cerkvi, ce se skriješ ves v kadilo; zlo z mackinjo nogo stopa bliže, bliže ti nemilo. 196 TI HRAMA DO TRETJEGA POTEK Ti hrama do tretjega potek, do nje vglajena cesta! Kdo pa te je vgladil? Ni moja redka noga. Vceraj, ki te gladi, bil pri nji, jaz sem ga, siroce, zamaral s plašnim, on mene z jasnim okom. Rocka pisana bila postavljena vinceca pred njim, pil, s tvojo govoril tihe reci materjo. Z roke do rok rocka, hodile besede do ust ’z ust, lice veselo mu b’lo, oh, bde žalostne reci! Oh, mati, tvoj jezik je lok, s kterega vsaki glas mi tak zmrsi skoz uho na vbogo, pazno srce. Oh, tvoja rec je grom, raztrga ki naroci naj’ne ko nebeški vihri, k’ v hrasti se obimljejo. In škoda, grFcica, ti prezgodaj boš v kragujeckih škrampljih, ki obiral bo ti trepece srce. In tvoje lice, na kem razlijal mavrine kaplje Bog, do polne megel, s kih skoro grenki bo dež. Oh, tvoje rajsko oko, bo le pred sabo videlo peklo. To so reci, ki huje od moje do ti smrti. Teb’, duša, hud bo vrok, teb’ grenke dotekle do ure. Kaj pa bo tvoj zacel Stanko si? - Kaj siromak? Ne bo siroce peval vec od praga, od trate, mesta pri komeni, svedoka, Bog znade, kol’ke srece. Vec oka ne bo nosil na visoko, bo trmilo na tla, vnetnosti krilo bo s’ nizko do tal povesil. Tak mladi nosi sokol na krilima se siv’ma visoko, oko obraca zrakom prosto ’no jasno v okrog, vendar ko nazloben strelec zlomi hitro mu krilo, pade na tla z višin, v prahu krvav ga vozi. Zdih’vaje gleda si krv, hlepeni prostih po višinah, ter zleze na vrhunec, maše, a - pade v prah. Tak, duša, bo tud’ Stanko tvoj in rano na srcu gledal, po prednjem’ hlepenel soncu, si le - zdihoval. 197 ŽALOSTNICA Jen tebe, a jen tebe ocima jsem libal, a duši mladeneckou tebe jsem objimal. Celakovsky Pac zastonj kljuko potiskavljem in nogo upiram, vrata ne ognejo se, kmal kljuka padne nazaj. Cem’ nama ni dal Bog casa onega al pa naj’ onem, ko še zaklepa ni b’lo, shramba le pred zverjadjo? Slobodno bi se bližal ji, ko gost bil stopil v izbo, Bogu se klonil, zdravil in gospodarja. Hcerka bi pritekla, brž spored’vala kraj mize klopi, segnola z belo roko, s kruheca zgrnola prt. Ko b’ nacinjala kolac, ko bi men’ natakala kupo, oh, te b’ prilika b’la, te b’ srce si spovedal. Kar b’ natocila, brž b’ mogla nagnoti na svoji ustni, ko m’ ga vrezala kos, prej b’ mogla sama nagrist’. Res k teki bi m’ le šlo vse, kar b’ ona kušala prej; ter b’ jo hvaležen hvalil, vse ’z srca bi spovedal. Ko j bi na njen nadrinjak se mi* nagnola glava, pod nje vrelo srce, na nji pa krop nje solzic. S snažnih bi polic nad naj’ blagoslov božji dihal, kimala Lada z lišt, kimal i sinko Milek. Oce bi naj’ celoval, cel’vat’ velel si na celo, pred Mileka grlici, pred Lado d’jat’ jabolka. - Oh, zadost’, zadost’, obraznost, zrcalo prešlosti, vlezi se, krvi skok, zrcalo, moriti nehaj! Kar se zmotalo že let stotin iz casnega klobka, skoz dalje, dalje dirja po stezi, ki ni ji kon’c. - Za njim pa korace v nadutem plajši vremena, kih noben’ milorad’ nam, lica smešna kažo. Tuj’c z zapada narinol ko gad, naše hrame nateknol, strup je cedil, kod šel, ki vse mami široma: Belo ruho Slovenk podleže tujk cape pestre, cižme, guzanico - šolni, platneno - katun. To je pricin sumljivosti, verig in kljucence cudne, to je mojih vzrok solz, ki ž njimi vrata perem. Brž mogla prosta slovit’ šega od srca, sladkih od usten, 198 gizdost, lišpanljivost mesto njeno zasedli. Kje je jo najt’, kje najt’, pred njenim klecat’ obrazom, ki ž njega sine blesk, ko z Božje matere zvezd? Trk, trk, trk na vrata bijem, prose grlo zove, al kljuc ne zrožlja ter ne zacvili stržaj. Kaj je to? Mort že pomor ’z hrama znosil njo in družino, trav’ca zarasla že prag, rosa otepena ni. Ne, ne! Vanj se zaverižil bogatuh se zakladi, v njih cepi skrbne j’ ko kvoklja na zvalnikih. Kdor zlata cink ljubi, tud’ ceni vse lastno za zlato, tak dvoje milih hcerk je za zlato na prodaj. Bo le zarocena tem’, gorje, ki vec blaga premore, vendar zlato ne bo strasti mu slajilo ur, in ust bo ponujal mraz ki jal ga dal in podložnice, jagod svih ne bo ne trohe mu mogla dat’. Iskre lesen ne skreše ocel ’z najboljšega kamna, vgasnjeni padi oglen v slamo, ne bo ti žaru. Ko konoplja bo on kraj nje, bo rožice plastil, vec’ obrašca se drac, tem vecji dverha ji cvet. Velik že dan! V kraj ’z teh krajev, v kraj, srce, misli: rudnati ves je zaklep, var’h temu nemilosrden. Ako bi s solzami c’lo otalil zaklep, bi še var’h stal, ni meni zlafga dežu, ki bi mu prsi opral. N A M I L K A Brat, rožo videti b’lo mi, še silen srca poskok svedoci krvi burk. - Den’ meni na prsi dlan! Brat, rožo videti b’lo, vendar pa je gledat’ ni smet’. Spred oci bila mi migom, tak preleti nebo blisk, ter se zagrinola brž, ko sonce z meglam’ se odene. Stal pred meno le blesk, jemal oci s trepetom. Cem s torišca. Ganot’ noga ni mogla. Mene ne prašaj, c’lo ne prašaj srca, vbogo cesar le ne ve. Prašaj sam njo, ne vem, kaki puncici, ki spredrle mi vse vboge žile do pet, kaj odrevenel mi život. 199 Oh, jaz bil tedaj, kaj sohe pokojne so v cerkvi, cul b’ c’lo trkati cip, ak meni sluh bi služil. Mrak pred ocema mi bil, ko da b’je premenilo belmo, srce se dvigalo^ ko da b’ v nebo htelo prhnot’: cem’ ni pocilo te, cem’ ni odprhnola duša? Brž odprhnola bi, al vsaki cut jo držal. Oh, odprhnola brž bi, da ne b’ se v srce lovila, njenega se ga drži mocno ko kamna polip. Kak bilo nji, ne vem prav - al ko zdramljena je prešla, rožice njenih lic v divji prevrgle se mak. Sem reci nji tri reci htel, rec’ samo tri ljubeznive, al dopovest’ jezik ne m’re ne ene ne pol. Nji celovat’ sem htel samo rob nje dopetne suknje, al trepecem, ko b’ stal med nama žareci mec. LAŽLJIVA LJUBAV Ljubav je draga, malokje prava, maloktera vecna: draga ma duša, jaz sem jo skuša’ pak ni bila srecna. S srcem sem gubil, vroce te ljubil, ti pak si lagala: skušnja je prišla, ljubav odišla, ti si jo predala. Zdaj si zdihujem, nad rano cujem srcno v urah dugih, ti pak se smeješ, mladost si greješ že na prsih drugih. 200 Da bo ti znana, kaka je rana srcu žali vbiti, vzem’ si na misel, zna še ti kisel cas kak meni priti. Da polne cvetja pojdi s proletja v zelene gorice; trsove brste vzemi med prste, brž odtrgaj klice! Na rano joce trs solze vroce, dok s’ mu moz’g ne vsuši. Glej, trs in klice, to ti je lice srcu men’ in duši! PELINCECI L Silna htel sem, da je ljubav, v kteri ogenj bil obilen, a ti cut povrneš drugi - bol, oh, - pa saj to cut silen! Nisem angela za ljubo nit’ si iskal, da božica - pa jaz morem zato, da cvest’ videl angela ti z lica? Al to greh, da sem veroval sladke reci tvojim ustim, 201 ko si šep’tala ’zmed mojih: Nikdar, nikdar t’ ne zapustim. Kaj ne bile uha gluhe te, to sladko laž slušece? Kaj ni slepe oci, videc tvojih angele smejece? Kdo bi mislil, kjer angelci v lici, da vražici v krvi? - Oh, vražici, ki so krivi, da bude se kesa crvi! Silen cut htel, silno ljubav, al zrasel kes obilen: kaj si terjal, to si dobil. Vtis’ se! Al ni kes tud’ silen? II. Oci, niste je gledale! To le angelska podoba, ktero bi Bog poslal, da mam slaj’ precutljaj onkraj groba. Oci, niste je gledale! Uha, niste je slišale! To le pesem rajske ptice, ktera mimo mojih dnevov mi letela je stezice. Uha, niste je slišale! Roke, niste je objimale! To stvar cudna — bde le senje, ki brž minole, da spoznam, kak necimerno je življenje. Roke, niste je objimale! Usta, niste ust kušale! To le bila medna kaplja, 202 ki z nebes kdaj kdaj pade, da sveta trpkoco vtaplja. Usta, niste ust kušale! III. Mocit’ oces mi solze ne prestale, ko vrok me vgodil s petero strelico: mi mater vzel, napol - napol sestrico, v mrlicne mi oci oblekel halje, ter srca ljubih bratov mi odpale, al ti si m’ z lica zbrisala solzico, ko m’ dala v sebi mater in sestrico ter v moži svem - oceta vredne hvale. Prekrasna duša! Tvoja ljubav prava mi dovol’ le, da se vtec’ sirotek ti v krila smem, kjer zdaj sloni mi glava. Ne morem je povrnot’ teb’, ak vcasi te ljubim kak na nedra sin tvoj krotek, ki z rokco mi zdaj kondra ravne lase. V LASTNEGA SRCA V lastnega srca si pepel sem zakopal ljubav zvesto, grobec škropil si s solzami - mislec: vgasnolo bo mesto. Ti spet prišla, rec zacula zakopana je ljubav tleca, odpihnola lahek pepel - sapica ust tvojih žgeca. Stanola je v plamen ljubav, plamen šviga bolj in bolje, cem ga s solzami gasiti, al so solze brž mu olje. 203 SONCE LET Sonce let še m’ zadnjic s’cer ne zajde, al sploh manjši njega so obroci, njega traki dnevoma manj vroci; vendar bliže zgodnjih rak me najde, ko spet noc se z jutrom loci. Men’, mladencje leta že do kraja, silen se vihar pocasi vleže, prednja nestrašljivost m’ vec ne streže, ž’votna nit že h konci shaja, sam spomin še mi jo veže. Sam spomin, oh, nekega mi vžitka, ko fant jagode po soncni trati, moj duh ne m re jih nehati - dok ne vtrga se mi prhka nitka, na preživanje nizati. Trošil sem z otrocjim je hirenjem, ko odtekali brž, se radoval, ak mudil se kter’, zdihoval, vendar ko na drože gre z življenjem, b’ rad popolnom’ jih vživoval. Kaj je clovek? - Bog v ruh’ci krhki, v nespremenjenem’ al decjem’ dobi: po vsem rok’ca seže, kar s’ mu dobi, kmal’ po zizku, kmal’ po suknji brhki, kmal’ po pestri kamenceka podobi. Vendar preminoc’ ko megel bliski je hlepenje, membe že duh truden, ko že bližat’ cuti ž’vota gruden, b’lo po volji - prešlo - c’lo ogrizki vžitka, k’ bil prej najbolj muden. 204 ZBOGOM Zdaj hip, zdaj strašna ura s stokom zvira, ko roka z roko zadnjic zbogom stisne, še slobodno na srcu srce vmira, še zadnjic oko v ocece zablisne; potem ko drugem’ moja tva že roka, potocim v pust se svet - brez srca, oka. Srce le teb’ ostane, men’ le telo, oko pa žalosten sred solz otocek, dok mi ne vgasne - Bog daj, da b’ tve ’melo srce le boljši vrok, bil boljši ocek - (mor’bit’ ti bo po stoku ure zdanje, ak vec ne spomniš ljubavi se naj’ne). - Al je mogoce razlocen j e, kjer zveže Bog z vsemogocnim kinom isti duši? Al zlobnoroki clovek tak razveže ti pas, da se obljuba vecna ruši? Bašt’ jastreb splaši z gnezdnega jo roba, al ni samici ljub’vi do goloba. O ti vse moje, nežna moja gr’lcica! Bo t’ roka priležna ’kol’ druz’ga grla? So 1’ te zacvele drugem’ usta, lica? Bo 1’ krv do mene ljubavi ti vmrla? Se prednje drugem’ vgnalo srce vroce, v ko zlejal moje Bog? - Bo? - Ni mogoce. Do zdaj bil blažen najin vrok, bil sladek, al sreca naj’na b’la ko rož’ca v sušci, vsak dan bil soncno mil al kratek; tve jasne oci luc, toplota, kušci - Oh, kušci, k slovi še! - Ne: ustna tvoje so ne vec naj’ne, ne vec ljub’ce moje. Tak vzem’te jo! To ’mate tud’ spomine vse, vse: pri komni ono kraj nje mesto - prag - trato - potek, ki se k hramcu vine, 205 vse sladke reci s sanjano nevesto - še vzem’te mi život, nocem tela, duše, še pamet, vgas’te duh nesmrtne duše! Oj, kam blodite misli. - Te za veke objel mladosti dušo cvet neveli. Al ti spomeni? - (Ni vec Lethe reke). - Živeli do ti vecni mucitelji. - Najsi! Tud’ bogovje ’majo trpeti. MIŠL JENKE I. Božji volek Cem’ pa božji volek lazi na vrhonce? Da brez mude prhne, kjer je nebo, sonce. - Cuj! Ak nebo, sonce zirat’ ce tve oko, moraš zmot in blodov nehat’ dno globoko. II. 1. Zahod Sonce zajde na zapadi ter se rodi spet v iztoki; kjer je men’ za j šlo, znam dobro, oh, le kaž’te iztok oki! 206 III. 2. Zahod Kjer car ljub’ga sonca za j de, z zlatom meglice zarobi, kjer je moje zajšlo, megle crne so ko grozni grobi. IV. 3. Zahod Sonce zajde, len zatisne svoje oko - cvetek plavi, tud’ men’ zajšlo, al zadrivnot’ ne da zahod trudni glavi. Vendar ko spet sonce rano, len vesel spet zre k izhodi, oku mem’ ni jutro dano, medlo sploh v veceru blodi. V. Vecer Blisk na nebu vecernem odpira šegasti nebesa, al ko b’ z okom trnol, spet z zemicoj je zapre. Tak ravno kratki bili ste moji dni srecne ljubezni, zdaj le prašam srce: Al bili ist’na li sen? Ist’na b’li, ist’na! Srce spricuje z nemirnimi /dpi, al vecne ljubezni, žal! polovica že prah. Oj, ostanki nebes mojih! Kje ste barema vi? Vprico te ni, ljubi prah, trošcica moje srece. Tih zdihljejev le raznaša golc gluho vetrov j e, solz’ca, ki pada z zem’c, pada na prah necutljiv. 207 VI. Na morju Oh, vi modri krogi, modro morje, kar prezre od vecera do zorje, kar od juga do polnoci oko, vsod le vidi tvojo volhko roko. Oku si nezmerno, pa te le preplava ribica, da kraj brega pospava. Tak samo ljubezen moja je brez kraja? Oh, ni brega, kjer srce postaja? - VIL Pokojni cutki Den’ mi sem na prsi roko, tu v njih gr ob j e je globoko: žal ter vse radosti rane tu so s cutki zakopane. V prsih cutki se valili, prosto srcece prekrili, ker ne ’meli vsi prostora, se selili ’z ljub’ga dvora. V druga srca hteli sesti, v druga srca blago nesti, v svet idoc gredo na usta, v svet, ki le ledena pusta. Vhlipnejo strupen’ga zraka, brž pripravlja se jim raka, eden v njo za drugim vdira, smrt jim svoj prtic prestira. 208 Tiho znosim si je k grobi, solzice vsadim na robi, ’ž njih cvetlice te pognale, zakopanim sohe male. Najte mislit, kaj to radost, ni je, kjer proc sonce, mladost, to le iskrice ’z pepela, to le cvetja drobta vela. Ko po kloštrih skušenj ten j e davnih mnihov ni življenje, tak so nekdanjosti traki - sama je že davno v raki. Den’ mi sem na prsi roko, tu v njih grob j e je široko: žal ter vse radosti rane v njih so z mislim’ zakopane. ROMANCE I. Zbogom, sestre, zbogom, brati! Dajte mene v klošter, mati! Bilo leto dni v nedeljo, kaj mi pravil: Prej ko cvelo cvetje modro bo in belo, v cerkvi dam ti prstan zlati - Zbogom, sestre, zbogom, brati! Dajte mene v klošter, mati! Cakala v samoti tožna dolgo sem, do mesca rožna, ter zanj molila pobožna - 14 Slovenska djela 209 zdaj sem veli cvet na trati - Zbogom, sestre, zbogom, brati! Dajte mene v klošter, mati! Glejte ga! Pod lipo hodi, drugo mi za roko vodi, kljubi meni, našem’ rodi, z drugo šece, se bahati - Zbogom, sestre, zbogom, brati! Dajte mene v klošter, mati! ’mela vrtec v lepem cveti, znala sladkih pesmic peti, zdaj mi nece roka pleti, sladnih pesmic grlo dati - Srecno, sestre! Srecno, brati! Dajte mene v klošter, mati! Glavo d’jala mat’ri v krilo, vtihnola, le srce bilo, ter zavpila si nemilo: Bog vam vse za ljubav plati - Zbogom, sestre, zbogom, brati! Jaz zdaj pojdem v klošter, mati! II. Zvezd je na nebu dosti, zvezd zvezda je danica - tol’k’ deklic ’ma naš kraj prosti, al le ti si mi ljubica. Ko si ti ko golobica s krotkim okom me vgodila, z usten tretja besedica, ki je slajš’ od prvih bila. Tedaj solza me pobila, žar spustila v prsi moje, 210 srcu se razpela krila, srcu, ki je vse, vse tvoje. Pelji v on’ hip misli svoje! Nic ni slajše od spomina? Prašaj prvi j e srce tvoje, te obsodi me, Regina! Svetlo je! Men’ ni vedrina, da ni tvoj pogled mi dani, mat’ obsodila me sina, mene tvoja v tuje strani. Pridi! - Al smrt pride rani, saj brez upa nic ne zgubim; al pak život mi ohrani s tremi recmi: Jaz te ljubim! - III. Ljubav božja je beseda; ljubavina rec je pesem: da do tvojega pogleda tota bi mi prišla resen ... - Bilo malega je travna, ko te, duša, videl blažen; ki ne videl te že zdavna, moj pogled postal je vlažen. Z roke visela s’ oceti, ki v tvem cveti srce vtaplja, kak visi od veje v leti plantave jutranja kaplja. Tudi ti s’ me zagledala, zaostala zadi malo, 211 ti mi priliko podala - tebe oko si vživalo. Jaz pak ne razumel vbogi, ne zamaral to nazocen, prešla si na lahki nogi, ko kraj brega ’zvir potocen. IV. Srecen hip, o blagor meni! Poleg mene spi ljubljeni, oh, da mi se ne prebudi, znam, da ljubi me - v tem trudi. Vi pak, heš! drobne mušice, ne sedajte mu na lice, dokler ljubi moj pociva, sladkega si spanja vživa. Heš, heš! Ve drobne mušice! Heš! Heš! On je tisti cvet neveli, v kterem srca bol zaceli, klincec dragi preljubi j eni, v srce, dušo mi vsajeni. Oh! Oh! Da bi v totem casi ljubi slišal moje glasi! Skoro prespi j se, prebudi! Ne, ne - boljše se odtrudi! Oh! Oh! Da bi v totem casi. - Oh! Oh! Cutke moje - kdo je cisli! - Ko si srce na te zmisli, tiha solza ti svedoci, da te ljubim zdaj v polnoci. Da bi skoro zimsko vreme 212 prišlo, skoro da me vzeme, te bom srecna v polnem cveti smela te bom veke ’meti, da bi skoro zimsko vreme. - Da bi! Da bi! Sliši me, Ti Bog premili, si detetu oca v sili, daj obvladat’ mi težkoce, bodi varuh krvi vroce: vteši naglo poželenje, ravnaj nedolžno ljubljenje, kak za naju bo najbolje, poleg svoje svete volje vteši naglo poželenje. - Vteši! Vteši! MOJA VLAST Spet se mi vlasti kip razgrne, z žalom srci srca zapisan, nanj vihrele vihte crne, al še m’ vendar lep, nezbrisan: Vsaka trav’ca - samo cvetje, ves kraj same so - nebesa, vse besede - samo petje, vsak stopaj obraz le - plesa. Ne, ne, mladen’c, to le senja! Glej, kar istina je zdanja: Vse naspak. To kamba, ten j a. Vlast globoko ti že ranj’na. - Tenja? Kje pa te vlast moja? Ni tu moja zibel bila? - B’la je, dok b’la zibel tvoja, al zdaj tujka s’ jo vsvojila. 213 Voljno ’z tamtod le zagledneš spet, kjer zvezdic polna streha, ko na posflji že prebledneš, v žilah t’ trudna krv opeha. - Gorje! Krv še m’ silno bije, ne bo še skor’ do kaplje zadnje. Bij, bij - Naj se m’ smrt dobije, naj nji blaž’na kocka padne! CEMU STANOVITI ZDIHLJAJ Cemu stanoviti zdihljaj, ti nadra podiže tesnobne, cemu ustnice: »Ah!« neme odpirajo: »Ah!« Cemu oci na nebo strmljaš? Jel’ išceš miru tam? Trudiš oci zastonj, tamkaj ti ne ga miru. Tam ne stanuje mir, odžalnosti, ah, ni je ni tam, niti nezemnih zveze naše ljubezni je skrb, kroži po vecnih poteh ljubezen njih s’cer, njih ljubezen v milih ocesih gori, naša pa premajcena njim. Dokler še naše noge to zemljo tlace, nas le sreca caka tudej, ako mir išceš, le išci ga tu. JAZ NISEM ’Z TRUME Kera gruška mehkša - boljša je, kera dvica lepša - hujša je. Iz narodne pesmi. Jaz nisem ’z trume, ’z ktere bil Kiocek, ki lajal z gobcem hrapavim na ženske, ampak ljubitelj krasnih duš in ocek. Velicim s sladkim« ustami Slovenske. Oh, kdo jih hvalil ne bi krotkih pticic, on sam le, on sam ’z t’me bi bil peklenske, ki ne b’ pogled ga vkrotil golobcicic. 214 Njih moje srce sploh casti in glava, le teb’ dat’ more grenkih del vrsticic. - Res lepo krasno tvoje telo, vsa postava bašt’ lepa kakti vilina z gorice: v se samo se zagledala mat’ Slava, ko te rodila: je okroglo lice, le oci, ’z kih slovenska iskra bleska, ti nos ko kljunek nežne golobice, in celo jasno kakti luc nebeška, ter ustni - zrele v pogorji maline. (Pa naj zato ti svet le hvalo pleska.) - Kar pevec s soncem svojih hval posine, tem’ more biti itak krasna duša, brez krasosti krasoti vsa cast zgine, ker ko brez hladneg’ dežja cvetju suša, tak ko krasoti tela lošc se zgloje, je brez krasosti telo mrtva puš’a. Zatorej meni tebe žal za dvoje: ker teb’ ni božja milost milši bila, na krasnost ti ni Bog d’jal roke svoje, al lic ni ostrost raj’ v grdobo skrila. Na norce m’ stavljala ne b’, vešca, bratov, ne b’ vernih vlastencev za nos vodila, da ne b’ b’lo tvojih golcev - vere tatov. - Pa saj bo t’ skoro vrisk po sladkem trpek, ko-š ti, kar je plemenitaš brez zlatov. Za troho let cvet vsahne, kakti srpek bo ognol nosek zdanji se visoki, iz zdanjih jarkih ust se glasil crpek. In bliskavice v vsemogocnem oki do vgasnole, t’ma de ga okrožila, solze do kapale na suhi roki, povesile se nadram carne krila, iz prs se grenki dvigali zdihljaji, ki niso znale, kaj je ljubav mila. - Glej, ti na priliko - (Le m’ se ne smeji! - C’lo smeh bo se spremenil z rumenobo.) glej, kak te rože in ti cvetni veji 215 b’cel cele roje vabijo za sobo, na teh pa pol ’sipanih kje kje ktera, al teh rož ne obide velo dobo nobena ni od jutra do vecera. Kak ti, ki zdaj obeca ti ženitvo, te neha, ko-š brez rož ko pav brez pera. C’lo tem’ bo srce ljubavi skor plitvo, ki zdaj ti pravi, da je neizmerno; z nobeno ne-š ga sprosila molitvo, komu se z recmi ližeš zdaj, ti jagnje verno, ker vseh, kar fletnih b’cel že b’lo ’kol’ tebe, bo rec odnesel veter ko smet perno, ter, ki neznanih še zdaj srce zebe. Te, lej, zaslužena bo prišla placa, ko ne-š vec ’mela nikoga ’kol’ sebe, z lepoto, ki omamljaš zdaj ko kaca, lej, boš, kar pavoka je brez pavocine, preživala Spomenke, prevzetnjaca. - Bašt’ vbogo si siroce, ak obsine ti ravn’ lepota vse obilna telo, ker k blagrom cutljive dekline srce z istinito ljubavjo ni se t’ vnelo; ko z dušo kloni sestra se lepoti, ko crstvo diže se, kmal’ pada velo srce kak barkica po morskem poti, ko zakon duše v životu zedini, da, ak mladosti ogenj ravn’ se vkroti, srce koreni v src’ kak hrast v pecini, ko ljubav ’stane, ak ravn’ cvet opada, ter mlad krog n ju j’ požene - hcerke, sini. Ti znala skrbi ne-š do dece mlade, ne-š sinku z rok’co, kad visi na zizku, gladila lica trak, ki tvoje dade, nit’ v modro oko nekdaj milo bliska, ne-š cula sinka prvih slaj besedic, nit’ mehke rok’ce božanja in tiska ter boš po letih cvetja kakor dedec in babica brez sinov, vnukov ž’vela, 216 ter, Bog ob var! z milostnih jela skledic. - Delaj pokoro! Ni še odletela prikladna doba. Gizdost s sebe meci! (B’lo b’ pozno, ko-š že golobica vela) Tovar’štvi metuljicnem’ se odreci ter mladencu, ki ni nikol’ lagala še ljubavi mu usta, v krilo teci. To bašti troho ti prineslo hvale, živet’ kak Laida v slavnem mesti, ko v cveti dicne roke obimala, potem pa kruh mort’ iskala po cesti - bar ni b’lo vec ji nikšega spominka. Tak vtepena metuljica brez cesti neslušena b’ zdih’vala ti, Pavlinka! POSVETILO PRIJATELJEMA Ne pojem njim, na srci vlast ki noše - ce kremen - kamen ce razklati clovek, ne bij po njem z lesenim, majhnim macljem! Jaz sem zatocil zvonce z žmetnim plesom, resnico s perom trdim sem omožil, ker glas moj bije k hrapavim ušesom. Vam hvala, vam porocim glase vlastne, vi bdi ste meni, kar so ranam mastne hladila, ljubece bitje ljubezniku, kaj sloboda cloveku, kaj vozniku prijateljkinje v jeci, misli lastne. Na misli sploh - ko blažena trojica shajali se v tuji vozi, v lastnem zraki, srca prepolne vlasti, srcec lica. Kje zvezdici sta? Zdaj blodimo, gorje, v razlicnih krajih kakor ladje v tlaki. 217 ZVONCEKI L Moj Bog, ki ti na skrbi crv in trava, vse, kar posine ljub’ga sonca oko, kar v noc se krije, v morja dno globoko; kam migneš, radost zre, tam tvoja slava. Poglej na troho tve skrbi, ki spava že mucenik narodek treh potokov! Oh, smil’ se, smil’ nad njim, ki mocno roko k teb’ podigavlje ’z brnjav’ga rokava. Glej, nima meca vec na dolgem stegni, le v srci nosi ga ko tvoja mati - Nemilosrdnem’ tujcu ga odtegni! Vlij tujcu kapljo smila v srcni kamen, raztop’ ga, al daj men’ moc ga razklati: pa naj bo tvoja sveta volja! Amen. II. Zakaj se mlado celo ti grbaci? Zakaj oko dreveno v trav’co gleda? Zakaj na mladih licah s’jajnost bleda? Zakaj rec plava v tožbi, zen’ca v placi? Zakaj veselja tebi se ne raci? Kaj vroce srce ti zdaj polno leda, ker ustni grenki ko pelinca greda? Kaka nevolja tebi dušo tlaci? Nehajte prašat’, cem’ ni to al ovo! Veselja ni vec, s kim b’la m’ duša zdana, že davno nehalo je pošteno vdovo. 218 Kar vojšcu šcrbljava v Vogrskem zbrana ter lice križem žmanjgavo sirovo, to men’ poštena za moj narod rana. ZVONCEKI L Brat, treba žlahtnim žilam tvim pobuda: zaslug do lepih cesta je široka, ce vlasti služit’ sil bo tvih odloka, ne bo življenja ti požrla gruda. Se vsoj mocjoj bran’ narodnost brez truda, naj nam ne zgine ko obraz, ki roka prostakova zamaže ter mu poka po trakih lepih dež in toca huda! - V naroda krilo den’ imena seme! Bo crstev cvet doklil ko bršljan trava, kaj ga ne bo zadušilo let pleme. Al pred, v zatoke kak dotegnol barko, kjer ga objela blaga mati Slava, po spakah se mucil Kraljevic Marko. II. Vas zvonceki, poženem od veselja, med brate nes’te bratovske mi glase, kaj ’z cutkov se splodi, jih v srci zrase; zahit me kmal’ v nebo, kmal’ v pekel pelja. Od sinov, od pradedov, ’z selja: kak naše se radujo s petjem krase, 219 kak lice cvet, sram ciste kiti pase - Vse, vse jim glas’te, kaj srce povelja! Najprej mi let’te k bratu prek Ivance ter rec’te krila vnete mu dotekši: Nas pošlje brat ter nas med brate pošlji! zrocil vas radogostno bo med znance; oni vam liceca glade, do rekši vas rokovali precej: Dobro došli! III. Pre - pero ti preostro, brez poštenja, brez srama duh - me dražit’ ce j o z bajem, kak pes vogrski pocestniku ’z la jem preti, kmal’ da ne vzame mu življenja. Postal bi 1’ s perom, graja dok ne henja? - Ne! Zvoncek še navan. - Le s koracajem drzno dalj’! To še nes’ tvim bratcem, krajem, naj odemi se njim pravice senja: Le vi ste vzrok! V kosmate se kožuhe lapuh lovi in rad se od njih ne loci, al bele, gladke se ne prime ruhe. Tak sluš’te na moj glas, ne bote gluhi: kožuh norij ce slecete, ni moci na gladko kožo se prijet’ lapuhi. IV. Gori m’, gori ubogo srce: ko v parem ce slame hiti iskro, kvišku švigne, prot nebu s srcem vnet se duh mi zdigne, nasolzen zdolaj tam nehaje jarem. 220 Položil narav iskricico z žarem v nadra majhnem’, al ko z oc’ma migne, njo vpahnol s tvim jezikom, ki vse prigne, pastir ko tleco gobo v listji starem. - Oj sveti ogenj! Kam še boš me vodil? Naj najdem to kraj matere pocitek, k nji sem priklenjen, ’z vlasti me ne diži! Bo mahal z menoj veter al me vgodil tresk pušk šesterih? - Ak tak skoncaš žitek, te 1’ sram? Ni c’lo sin božji vmrl na križi? - V. Od srece stare, kaj bo prišla skoro spet v domovino mi, sem sanjal mladi; skodrala se mi brada že na bradi, zdaj, mislim, tujca vrag bo vzel potvoro. Zastonj, zastonj - odlaša še pokoro! Ne vidi žarne zvezde slep v zapadi, ki kaže stezo v raj tistim, ki so v kladi, nit’ groma, ki nanj kota kare goro. O Bog, ki te Sloven’c tak lepo moli, vsliš’ božnih prošenj eno mi al drugo; vsmil’ se nad njim, ki grozen tuj’c ga goli! Ne daj mu duhu padnot’ v smrtne jame, daj mu slobodnost al den’ mene v trugo, daj zanj mi vmret’, kak božji sin vmrl zame! VI. Sirota vboga polk je naš kak vdove brez gleštva, ki pomirajo jim možje, žive, ce da jim kdo ’z milosti božje drobtin’co kruhca al je k mizi zove. 221 Cel dan se trudi, zmucen gre pod krove, Sloven’c strahonjem vecno za podnožje, kaj strel Perun’vih zlomljeno orožje, kaj s Svetovidom i porušen Prove. Pa kdo je kriv, da kruh s solz’mi si mesi zvun njih, ki lok izvili so Radgasti, v spodobi angelski. Ah, oni besi! Zvinili stare naše vere roko in navalili nam v naši vlasti lastnost kristjanstva - križevo le moko. VIL Danici Hrvatskoj, Dalmatinsko] in Slavonsko j Povzela mi je tvoja s’jajnost oci, ko zgoljufane spet podignol zem’ce, ga vkoval vrok. - Al drami služno plemce tve oko, mu hladilo v rane toci. Sloven’c že deset vekov vlast si moci s solzami, ker med Madjare in Nemce si zbegla, kmal’ obšla Poljake, Pemce, spet jasno tve oko se nam pritoci. Daruj o mlado kak svatje nevesto, ponujajo ti srca sini prosti in krv, ter spremljajo na trpko cesto. Pa kaj jaz sosed vbog’ teb’ pošljem z meje? - Je v srci žal - mest’ bis’rov in radosti. Tvoj ven’c le pletem - solze in zdihljeje. - 222 PRI NAS PISARI VSAKA PRIMARUHA Pri nas pisari vsaka primaruha in sili k štetji, ki se nam že hreti, ce tak bo dolže, um bo mogel vmreti Slovencem, si prose vsakdan j’ga kruha. Res šcava ta nima ne troh’ce duha, ko b’ htel v retorti kemik jo segreti, ’ž nje ne b’ b’lo tol’k’ mozga ucvreti, da bi pri njem tri dni živela muha. Evropa moške leta že dorasla, ker krepka hrana njej, koLkor njej treba; ne išce modrosti sam’ v ocenašu. Al naš polk je le gingav fant, brez masla ker skleda in brez crstvega mu hleba, ter pšete v usta mu le mlecno kašo. VI »HOFPOETI« KI GUBITE KRALJE Vi hofpoeti, ki gubite kralje, bedaštva in krivice vi oklopi, vi mlake, v kih se nam narodnost topi, pest, našo ki prostost drži za žvale; vi vsi ljudje, preklete vražje hvale, vi naši krmljenci, Žolnirji, popi, edina, ki sramota ste Evropi, ribrajtarji, pisarji in tak dalje — Vi jete, pijete, da vlast bo sloka, ter našim d’vicam sad prepovedani ponujate - da b’ vsahnila vam roka! Le vse vzemite, da smo c’lo obrani! Požgite vlast - da pušca bo široka, le skraja bod’te, prasci, ženski strani! 223 DEŽEL VI EVROPEJSKIH KIPI KISLI! Dežel vi evropejskih kipi kisli! Še ni clovecanstva zlata era godna? Zdihuje vsod slobodnost še prirodna, noben kralj svili dolžnosti vec ne cisli. Nevolja, ki ni b’la še znana misli, preroke božje žnje, kjer vlast zahodna; s krvjo se odkupuje cast narodna, ki mucenicno cista vre po Visli. Z nedolžno krvjo Po in Tago joce, spet kolje Rim sve Brute in Katone, preganja Nemška sve Armine vroce. Povsod le kri. Oh, le s krvjo oteti, slobodnost, tebe moc in tvoje trone? Al spet bo treba božjem’ sinu vmreti? ZDAJ TEBI PRED OBLICJE Zdaj tebi pred oblicje, cesar, stopi ma misel, ki ne zna vmrteln’ga praha, ki z vsem clovecjim govori brez straha, celuje brez linica v oklopi. Od Boga so teh narodov ti tropi, ki ti dal v vražje kramplje Vogra, Vlaha ter Nemca, ki s krepostjo v ustih baha, s peklensko roko grabi pa po ropi. Obiš’ z milostjo vboge si otroke, z žareco šibo hlapce v tla zamlati, ki v mrzki si pero krivici roke - 224 Faksimil Vrazova rukopisa: Tipicna strana Vrazovih slovenskih rukopisa s razlicitim pjesnickim konceptima i potpisom: JStanVrazCerovcdn V srditosti spocenja sina mati, pod srcem nos’la inda ti podporo, za tebe hrani kredi zdaj pokoro. OH OCE NAŠ Oh, oce naš, ti si v nebesih, svati ime se tvoje v nebesih in med nami, se volja ’zide tva, med kraljestvami le daj nam tve, ne daj nas sramovati! Cešcena si, Marija, milostna mati, Gospod s teboj, cešcena med ženami, slavljen sad tela tvega, Jezus! Vzami molitev to na milosti stol zlati! - Tvoj žal bil grozen, kažejo tve lica; grozne j ši vendar Slav’j e krvav jarem. Vmoril Te skor’, njo trap’ še muk kopica. Oh, ’zbav’ nas, daj Tveh sedem mecev barem, pred njimi slabniti mogla bi batica! Naj voljni smo, kak b’li v veki starem! DOMOVINA ... ovtoi 8Ycoye vaiijc; 8uvocp.ai YXpK8pdxepov akko iSso^ai Homer I. Krasna si ti, domovina moja, lepše ni dežele nobene broja, jasna, da tvoj blesk, ce sin te žira, solz’ce mu oko ko sonce vtira. 15 Slovenska djela 225 Ti si rajev lišp, ti kamen zlati, si boginja - ti si moja mati. Ti b’ na sveti mogla bit kraljica, ako kraljeva bi b’la pravica. Tva odeja mila ni le ženska, ti obraz nebeški si, Slovenska, ako b’ mi vsemogocnost pero bilo, nebo list ter soncni trak crnilo, ak pri tegih b’la b’ mi božja roka, kip le kipa bil podoba - sloka. II. Kod koli mat’ Slovenska je dežela roke raztegnola po belem sveti, glih da bi ’z dlani kapal ji sad sveti, vse sama cerkev je, sama kapela. Kamkol’ slovenska rec me sladko pelja, povsod je les, na kter’ga Bog razpeti, al stolp, kjer on priklenjen, ki se sveti mu z lica solza krvava in debela. In glej, te stolpe in te križe stare romar objema z neslišano vero ter vedno nove stavi še oltare. Oh, ti Slovenec, božna duša vboga, ti božjih si postavil hiš jezero; vendar, ki smilil bi se ti, mi nimaš Boga. - 226 DR. IV. K. S. Zastonj dosec’ otrok želi krog plavi, ki se naslanja na goro visoko, ko pride vrh gore z veliko moko, brž zrak na drugo, tretjo se prestavi. Nebesa smemo le nositi v glavi, ko cemo vjet’ jih z razprestrto roko, beže pred nami v nezmernost široko, ni jih v ljubezni, ko ne v znanji, slavi. Mladenci, ki so rotili bogove, trkaj e silno na nebeške dveri, so kes le kupili in rane nove. Le ne razdiraj blažen srece ove: Le njemu raj je v najstalnejši veri najdolže, ki zastonj pred pragom zove. PRIJATELJU J. C. Ne želi, mladi si prijatelj, mira, ne zdihaj, da Bog nece kamna dasti, sred spak ostaneš vreden sin le vlasti in hvališ naših dnevov prav pastira. Planinski hrast, ki v nebo se opira, pogosto z ostrim bicem vihta hlasti, jemljo biser ’z vod zburkanih oblasti, potok le cist na breg ga, nad pec tira. Preber’ prijatelje! V miru ko puži lezoc ti; nek’ ob zdravem teli gnije, drug’ ko prašic se vali po kaluži. - 227 Kogar crti Bog, pod plajš mira skrije. Torej, ko do zdaj z meno vlasti služi in moli Boga, naj jo gosto bije! Tcp epikrotrcp Kam? Al k ljudem, ki gledajo na linje al k ozkim okencem bi glas svoj nosil, kaj ne bom dobrega‘semena trosil na kamen, sipal biserov pred svinje? Ne rasejo narance, v sevru dinje, tak ne b’ tam mili glas si uha sprosil, zatorej - da Ti le ne b’ oka rosil? - Pred Tvojim duhom odprem misli skrinje. Dost’ tujih skal se lotila Tva'barka, da, brat, zdaj samo Tvoj »wrak« k srcu tiskam, vendar obran’la duša se brez vdarka. Zatorej, si mi vec od trume one, Ti v sodni dan je vgasnil boš s Tvim’ bliskam’, ki zdaj so slepa luc ’kol’ naše Krone. STE LI VOLKI STE OROSLANI? Ste li volki, ste oroslani, ste li ’z pekla nocnega vragi? So ocaki vaši si brati bdi, je ljubav njih sklenila na družbo? Eden stol njim služil do jedi, ena kroža za pijaco. Zadovoljnost dala njim blagor slobodnosti, 228 vsaki je ’mel na svojem zadosti. Ni ga mikalo po ljudskem, obilen stol cakal radovoljen je tujca, a vnuke vas lakomnost prevzela, dušo zatrovila, krv vam ognusila srca, zemlja ne cuti plugov pa vzdihavlje pod vašim orožjem, se všibava pod mocnim kopitom, preganja oblake grom bliskecih pušk. V grobih prašcijo kosti ocakov, tam davni vnuk se z vragi — brati! - Svrži, ce loce se od stebla, usahno. Cvet listja vam diha na nic! NAŠI PISARJI Pisarji naši so klopotci, ki se obracajo proti jugi, ce pa zapihne proti zdolci, al odkod uže veter drugi. Je zlocestoco vcinit’ grdo, al vseh zlocestoc zlocestoca je, zlocestoco hvalit’ z gladkim perom. JOJ JOJ JOJ JOJ MISERERE Joj, joj, joj’.joj, miserere, kak se z bodicim nam dere, kaj me že bolijo uha, slišat’ more vsaka muha, ko že ucena nesnaga hujša telom bo od vraga. Pikala je po racuni ostro s jastrebskimi kljuni. Ko kaj cujem od sekante, trosim se ko v pekli Dante. 229 IMENU BOD’ POSVECENA Imenu bod’ posvecena slavskemu, bod’ zvestim sinom tvojim, o Slavija, ta kupa! Skraja Nem’c ostani, duh skraja gnil odrodincev strupnih! Kaj strun te oklopijo, jel’ vsega neslavskega ocišceno? Duri ko j, prostak da ne oskruni svetle, prav zaveriži! - Natoci, dragi, in zarocnico liro nastrun’ nama: dve na radost, nastrun’ na žalost a tri! Tajnosti odpecat’ vlastenske in mi zaklad misli odkrij! Kaj srce pelini ti, kaj obraz oblaci se tiho tugo, slobodno spovej vzrok, misli tok z mojimi spoji se!--------------------------- MARKO IN MICKA Oje joje ’no prejoj! Hodi da sem, Marko moj! Kaj je to prot’ izhodi? Kaj je to prot’ zahodi? Al je to živi plamen, al je to krvavo morje? To je ne živi plamen, to ne krvavo morje. Turki grejo z izhoda, Turki grejo z zahoda. Urno leska Marko mec, Turkom seka glave prec. Glav’ce sekal do poldne, glav’ce štel vse popoldne; 230 ko je prišla že vecer, jih naštel že tri jezer. Sonce shaja za goro, Marko pa k Micki domo, se v mehko post’ljo ležeta, do bel’ga dne se ljubita. RAJ’ KO NOR KLECE BI MOLIL Raj’ ko nor klece bi molil, kruha, mesa si ne solil, kakor . tebe slišal pazno, v um si phat’ dal zmedo prazno! Naj, naj halabucit’ - možek - modrec ko s Kukave Jožek! MARKO IN MICKA Mal’ zorja napocila, brž Micika stanola, k visokim linam stopila, zastorce odgrinola. V ravno polje gledala, kaj zgledne njeno oko? Z belima rokama pocila, z glasnim grlom kriknola: »Oje, jo je noj prejoj! Kaj bo s toboj, Marko moj? Turki grejo z izhoda, Turki grejo z zahoda. 231 Brž odprla ladico, ’ž nje zmetala suknjice; »Hitro stopi v ladico, da te Turki ne najdejo!« »Nikaj, nikaj, ljuba ma, zdaj mi bo, kaj želja b’la. Naj mi grej o z izhoda, naj mi grejo z zahoda. Hitro, hitro, ljuba ma, beži v stalo zidano, konj’cu še brž piti daj, potem ga brž osedlaj! Bova šla prot’ izhodu, bova šla prot’ zahodu, bom podil golobeke, konjic tlacil mravljice.« »Ne hod’, ne hod’, Marko mlad, Turkov je vec tri jezer.« »Ce zdaj je Turkov tri jezer, bo jih manje tri jezer.« Micika hitro skocila v lepo štal’co zidano, konj’cu brž piti dala, konj’ca brž osedlala Marko mlad opravil se s svojim svetlim orožjem, s svojo j drotnatoj suknjo j, s svojoj svetloj sabljicoj. On jaše prot’ izhodu, on jaše prot’ zahodu, Turki so vršili ko mravlj’ce v mravljinjaki. 232 Na njega so se vsipali, v njega se opicili z izhoda in zahoda. Svoj potegne svetli mec, seka Turkom glave prec. Glav’ce na tla kapale, od tal so se odbijale, krv je širom plavala, glav’ce v krog pobirala. Groža po krvci konjic, Marko pa šteje glav’ce, Marko pa šteje glav’ce, glav’c našteje tri jezer. POROCENJE (Romanca) Rano se prestira, vojska vsa maršira crez polje široko, pod goro visoko. Žolnir je ’z šerega, ne mr’e prit’ do brega, betežen gracuje, zadi ostanuje. Medlo nese oko na goro visoko: »Zbogom, komaradi! Pustite me zadi! Skopajte mi jamo, tri crevlje široko, tri crevlje globoko, tri crevlje globoko! 233 Den’te me Molž jame, al ne prave rame; k nji privež’te ptica, moj’ga vran-konjica! Naj se konjic joce, ker se m’ ljuba noce! Oh, bo se jokala, kdaj bo za to znala. Delajte mi mosti ’z mojih belih kosti - od mojega groba do me ljube dvora! Naj glas po ti cesti k moji gre nevesti, verne od ljubezni, smrtne od bolezni! V dvori bo ga draga cakala kraj praga, s cvetnima licama, z jasnima okama.« V sabljo se opira, srce mu umira, ko brž to naroci, srce v prsah poci. Skopali so jamo tri crevlje široko, tri crevlje široko, tri crevlje globoko. D’jali ga Molž jame, al ne prave rame; privezali ptica, n j ega vran-kon j ica. 234 Vran-konjic se place, s solz’mi grob namace. Vetric glas pripiše do ljub’cine hiše. Ljuba kraj vrat stala, mili glas slišala. To se place pticek, ljub’ga vran-konjicek. Ne delali mosti ’z njega belih kosti od njeg’vega groba pa do ljube doma. Al so brž pisali, listek so poslali od njeg’vega groba pa do ljube dvora. Ljuba list prebrala, koj na tla opala z bledima licama, z mrtvima okama. ODGLASKI L Oh, nekdaj še, srcece bolno, boš zadovoljno. Zdaj Amor ljut’ ne da mi mira, saj ga še tira šest deklic cud: 235 tam muka, trud bo prec in bolno boš zadovoljno. Cesar sprositi ni v tem življenji, je po trpljenji lahko dobiti: na zlo zabiti, ki mi ga voljno. - Boš zadovoljno. II. Mati so opletali dekle vsaki ’bogi dan; kdaj jo kol’ opletali, vsakokrat jo kregali. Mati se razjezili, dekle so zapret’ dali notri v novo kamrico: »Tukaj cubi leto dni, ljubega si ’ž glave zbij!« III. V creti mrzla voda ’zvira, ljuba pa pranje prestira, vmivlje lice, bele roke, v kito pantlje vpleta š’roke; s piskrom grabi, v zdenec gleda: al je rdeca al je bleda. Nisem bleda, sem rdeca, bo se mi navdala peca. Lepe so, rumene, grube, kušni, ljubi, moje cube! 236 Jasne moje crne oci, ljubemu do svefle v noci; dolga, dolga kita moja, vzem’ me, ljubi - da bom tvoja! IV. Rosna je, rosna detelj’ca, ljuba je moja Ancika; lepa zelena detelj’ca, mlada je moja Ancika; lepo precveta detelj’ca, lice ’ma rdece Ancika; s kosoj pokosim detelj’co, z ustmi poljubim Anciko; mlada mi vene detelj’ca, lepša še cvete Ancika. V. V hrastji toži golobinka, v kamric’ joce se Marinka. »Le ga vzemi, saj je mlad, hoce tebe ’z srca rad!« 237 »Sem še šibka ’no premlada kakor lil’j in cvet ’z ograda. Ah, ne dajte še me ne, mati, hudi so možje!« »So za mlade vogledniki, stare cube v zapecniki. Te ni sram, ce noceš ga?« »Hvala bod’ vam, mati ma’! Ribi draga bistra voda, men’ pa d’vicina sloboda, ptici drago perjice, men’ pa prosto srcice.« PRODAJ IN KUP Pisker rožmarina mam, pisker pa vijolic, pušeljcek bi delala, komu bi ga dala? Rožmarin redila bom ’no si ga oddala, zibelko bom kupila, da bo mi je treba. Sineka bom zibala, pesmicke mu pela, celo dolgo leto dni v sencici sedela. 238 NEVOLJNA ŽENITBA Da bi mi Bog to milost da, kaj bila bi grlicica, bi se Bogu potožila, kaj mat’ ne dajo mi moža. Ven bomo ti ga že dali - dali ti serca serega, ker ima tri bele gradi, bele gradi, žolte zlati. Naj zlodi vzame vse gradi - bele gradi, žolte zlati! Jaz pa-m si vzela takšega, kaj ne de mea klobuceca. Jaz pa-m si vzela - takšega, kaj ne de mea klobuceca, klobucec bom mu kupila, da ’ma se ’z srca ljubila! MINKA Kapala na travo rosa z drevca zelenega, kapala ni z drevca rosa, al solzice svetle ’z zenic svetlih, ’z oci mlade Minke. Mlado so že omožili, mlado mlademu Ivanu, mali cas sta b’la vesela, mali cas, ne c’lo pol leta, po deželi svetli cesar v belem pismi poslal ukaz, poslal beli list, ki rekel, 239 v žold pobrati fante fletne. Tud’ Ivana so vlovili, locit’ mogla in solzila, locit’ na negvišne case. Vboga zmerom je tožila, noc in dan je plakala, kdaj po tratici hodila, vsako rož’co prašala: »Ah, povejte, ah, povejte, kje je moj Ivanko, kje, ali kaj tak ste rumene, kadar njega tukaj ne! Prašam še po gajih ptice, al ga vidle ste al ne. Prašam vas tud’, skale sive.« Ni odgovora - vse neme. »Ah, ti vbogo, vbogo dete, • ki pod srcem nosim te, tak ne boš nikdar ti vid’lo tateka, ah, ne boš ne!« Priletela lastavica, lastavicka ’z daljnih krajev, Minkine na svisle sela, nji veselo je zapela: »Nikaj, nikaj, Minkica, bode prišel mož nazaj verni, ljubi tvoj Ivanek, bode za tri bele dni prišel v nedeljo vecer. Bila sem v daljnem kraji, dalec, dalec za gorami, za gorami v belem Gradci, vid’la sem tam vel’ko cudo, vid’la sem tam vel’ko vojske, v vel’ki vojski tveg’ Ivana.« Tak zapela, odletela, Minkica poskocila, 240 ven’c žalostni z glave vzela, vsega koj raztrgala, vmah po rož v ogradek tekla, radostnega spletala. SEM FLETNA Sem fletna ’no mlada, ne maram za vas, vse vaše popevke so crepavi glas. Sem šibka kak sablja ’no ravna kak hrast, sem drobna kak mravlja, je ne lep moj zrast? Okroglo se moje mi lice cveti, cveteca se moja cuba rumeni. Kdor kol’ mimo gre, ’ma coho al suknjo, vsak še smeje v hišo skoz okno poluknol. Viš, posteljo belo, ki meni le služi, pa ne vsakšoj pokveki, ki mimo brluži. Mi leta sponaša, jih je komaj šestnajst, vse prste b’ obliznol, da b’ mela jih glih dvajs’t. 16 Slovenska djela 241 Zato si zapejem, ne maram za vas, vse vaše popevke so crepavi glas. CITARA SLOVENSKA Kam, citara slovenska, imam te prenesti, v podrte je 1’ gradove, sova kjer gnezdi? Je 1’ (orel kam in s’kol le upa se zasesti) na strmo skalo ostro, v megle ki gledi? Kam, citara, je 1’ morje kjer šumi al kjer na reke strano ribic mrežo zmace al zadnjic v tihi log, kjer vetric hlad iztace? V dolinah, draga, spodnje Štir’je boš brnela, da hoste in brežici do odpevali; slovensko cifro le Slovenska bo raz’mela, slovenskih le rojakov uho njo raz’mi, rojakov, kterih gladko vsaki postoji, ce struna giblje se, iz sosedne vesnice ce uho doleti prijazni glas mladice. Oj zemlja, ktera me tak trdno se doticeš, na ke veselih nekdaj tratah igral sim, ki mnoge solze nenavzocemu odžmiceš; na mocnem ktere vezu vklenjeni visim, v srca korenino trikrat vpletenim. Oj zemlja, žgeca tudi zdaj ti tece kaplja, od želja vpito srce v solzah se zataplja. Presrecen vsak, kem’ spodnja Štirija je mati, kem’ ona ziba bila, ga nadajala; pak trigube nesrecen, kter’ slovo jemati od nje je mogel, komaj kdaj ostavila 242 od ziza ga in na noge postavila. Ak vsikdar in povsod se mu medica vtace, tak vendar slajša je iz skledice domace! Se vso lepoto Gradec prazne so zidovja, kjer dosti se svetli, pak malo zeleni: Vesele kje Slovenci imajo stanovja, tam paradižic je, tam zemlja se smeji. - Bog var’ji njo! - Tam v preobilnosti rodi. Natura tam odkrita na izbor ponudi mnog’tere zemljorastja, mnogi sad za ljudi. Mnog’tere zemljorastja, mnogi sad za ljudi? Al kdor pripravlja ga? ce nekdo barati. Ce poznaš crstvega Slovenca, on se trudi, ker mlad’ga danca zarje nikdar ne prespi. Z danico izidoc ker zna docakati, dok trikrat zvon k cešcenju Marije ga zvabil, na polju ktero zdravljat’ nikdar ni je zabil. Zdaj delovna družina se domu povrne; zdaj: »Zbogom hod’mo!« rece hišni gospodar in pelje jo v klet in pipo ji odškrne. Zdaj prime kupo vina: »Naj skoz’ božji dar se nova moc uleva, da ne ide v kvar telesa moc! Le pijmo! Bog je naše sode napolnil, naj mu d’nes in vsikdar hvala bode!« Potihni, cifra! Duše tvoje strune drapljem, s tem vec razlocka breme k zemlji me tišci, s tem globokejše žalnem’ srcu rane vkapljem. - Ve, zale deklice v spodnjem Štajerji, popevajte, da breg in jama zahrumi, popevajte Slovencev vredno ino pravo, popevajte namesto me Slovencev slavo! 243 DRAGOTIN NA SMRTNI POSTELJI Najte, najte, oce, mati, bridko se držati, naj si sestra, s solz’mi lepih lic polivati! Vse, kar trav so sosede vam nanosile, ni med njimi vsemogocnega korena, kaj bi žizen skrhano povrnol, ktero je Bog krhkem’ životu odsodil, da se vecna duša ’zmota ’z slabe jece ter povrne, odkod troho let prej prišla. - Najte jokat’, oce, najte jokat’, mati, niste krivi vi, kaj zdaj odidem s sveta. Bog je htel tak ’meti - njegova je volja -, ki mi telo z duhom silnim nadehnol, z duhom, ki le potiši se v vecnem morji, v morji, ki so njegov brod le smrtne vrata. Ta, ta mi dirja z begajnimi koraki ter na vroci stezi, kteri iz žilic ziza kapljice, dok slednje žejen ne posreba ter odprhne duhkokrilen na višine, kak golobek bel od plitvega potoka, ko do dna je mrzle kapljice pogoltal. - O ti, moj Bog, vzem’ jo na milostna krila, verna bila Tvojim svetim je besedam, verna bila narodu in bo do smrti, spremljala ga po poti Tvoje volje. Verna bila narodu in bo do smrti, ki najvecji mucenik je vsega sveta. Moja duša videla je njega molbo, podigavat’ videla trpece roke, plakat’ videla ga prekrvave solze, cula ga zdihovati svincene ’zdihe, al solze so kapale na suhi pesek, ’zdihi so po gluhi zemlji razhrumeli; zakaj hrb’t mu pod nadlogo je zgrbacen ino duše špegel, ki ga Ti obrnol k svojem’ sedežu, mu vrag naopak zvinol. To videvši smilila se moja duša, zdignola svoj slabi glas zanj k Tebi, 244 in ti smilil se, se milo nasmehnol - njenem’ ognju, ter okrepil slabo štimo. Nek’, nek’ jo zasluhnol (hvala bodi Tebi!), Tvoja moc ga višla - stepel svoje lance, oci k Tebi obrnol - v me besede kliknol. Zdaj pak receš vtihnot’- ’z trupla dušo kliceš, hvala Tebi, naj bo Tvoja sveta volja! Seme je vsejano, zdaj ’ma pasti betva. - Kaj to? Nekaj mi po životi trepece ino pot na celo debeli naganja? To li strah? O nisem strašen ateista, ni po moji veri toti duši konca, njo je Bog odlocil k višjemu stvorenju. To li strah? O nisem bil spijoce jagnje, ki le bekne, ko mesarjev nož zagledne. Kaj je to? Povej mi, nevmrtelna duša! DRAGOTINOVASONETA L Ve slabe žile, nekdaj crstve moje, vam skor’ se krv osuši, ke bTo do vrha, vendar še m’ v medlih sklepih duša prha. O kaj to? Še na smrtnih vratih poje! Al kes norosti ranih nje ne gloje, ceravno sam’ duh kriv, da život d’vrha, ko bel golob ’z telesnih lil odprha in ugasnem mirno; al mi žal za dvoje: Da ni za narod pala roka z mecem ter da stopaj e v grob: »Zdaj, duša, plani k Bogu! Zadosti sem živel,« ne recem. 245 Pak naj le za j de, vlast, zvezdica mala; ce vse ti za j de z ene neba strani, bo brž z druge soncna luc ti vstala! II. Pognale v srci, ki najdražje klice, ter v glavi se zezorile, da b’ mogle med brati vkoreniti se, da b’ Bog le dal v srca se zarasti vam, pesmice. Da ne b’ vas zgodaj pozobale ptice, ki stavijo se v mestih na vse vogle, da misli vse pozobljejo okrogle. (Jih boljši Nemci ’majo za senice.) Le var’te se mi, skrivši sladke glave pod vernih plašc - nobena v past ne vezni, ki jih postavljajo vam trume plave! Ko pak jim ’z roke pade bic železni, zapojte bratom materne od slave ter materi od sinove ljubezni. Ajio^scdok; I. Tam oko moje velik vrt zagleda, ograjeno za rože - lepo polje; stražar pritece, kljuc da ’z hitre volje, jaz odprem - brž od groze sem vsa bleda. Zakaj - jaz mesta vidim polna reda, k potrebi vencev in stolic do volje, 246 al ljudi ni, kar trebalo b’ najbolje: Oj cuda! Kaj to? praša se beseda. Na to zamaram list lepo pisani — na listi pak postavljeno je bilo dežel: Silesko, Staj er, Gorotani. Aha! Odtod še ni je duša zvesta prišla - se vpotim - Slavino na krilo, na davno že pripravljena jim mesta. II. Tam v onem kraji, kjer se pašci Drava, da sestro Muro brž in brž objame, tam vidiš v lepih dolih bele hrame, tam sina je spocela ljubav prava. Za slabih let že misli bistra glava, kak materi povrne, kar ji vzame, ni mu blaga zvun proste pesmi same, al gane to, da k Bogu vpije Slava: »Oh, oce, pošlji mi to dete v raje, naj ljubav moja s solzami ga zmoci!« - Bog milo sluša, kar hci prosi, daje. Brž angelca odpošlje ji po sina: angel mu sklene roke, sklene oci, ter v krilo ji prinese Dragotina. III. Oh, mili Bog, ni to nebeška slaja? To mater videt’, kak oko ji bliska, kak sina na srce z radostjo tiska, bi mislil, da smrt nevmrtelnim da ja; 247 kak z nevmrtelnostjo si ga napaja, kak zdaj hladilo to zdaj tisto iška, da v rane vlije ga, ki ta pot sklizka od zibke vdarjala mu jih do raja. Ni skoro maternem’ pesfvanju konec; ko skopala ga s solzami radosti, spusti ga s kril si vživat’ rajskih sonec. On pak gre širom vecne domovine, ko pride, kjer je on vrt prazen, prosti, glej, ime »Stajer« brž pred njim spremine. MEN’ SE NE HRETI Men’ se ne hreti pavoka ne žabe ter male stvari s prekastimi traki - za madžara jo ’majo - najt’ jo je v mlaki - in ki visi nad grobom stare babe. Men’ se pretegnjeni po odrih habe, kim duša bogve kje že plava v zraki, al najbolj vbogi mladenici taki, ki že sve žive dni življenja žabe. To so drevesa, ki stoje sred polja, in vse obsence s svoje smrti žirom, le sploh brez place sisat’ ’z tel jim volja. A takih najt’ dreves v slovenskem vrti, nad njimi jaz zdihavam, jocem zmirom, ker neki so nedolžno žive smrti. 248 BRATU Naj te Bog, naj Bog ob var j e, v kraj drži moci peklenske! Naj spi trdo vrok nemili - ti pocivlješ poleg ženske. Vem jaz one blaženosti, ki jaz skusil jih nikdar ne: Bit’ v angelski obrambi, kam ne segne svet nevarni. Ona roka - okol’ tebe d’jana z mocnejšo ljubezno ko ’kol’ matere detecja - kaj ji more morje jezno? On’ pojas, ki pod njim zate tipa eno srce božje, Bog ga vaga - kaj je prot’ njem’ vse sveta trdo orožje? Ono lepo, vedro celo skrbnih misli polno zate, modre veke, spod kterih ti streljajo srec strele zlate; one ustne, pol odprte, ta trepeca, mirna ena - od dveh listov vsemogocnih ni li knjiga molitvena? Z njim se sapa v tvoje vlece, zate mirna in trepeca - in Bog je zate in njega truma angelov stražeca. 249 Bog te - Bog - da - Bog te var’je, davi j e božje blaženosti, ko zdaj v noci mojim prsim so nemirni stalni gosti. O naj Bog, moj brat, obvar’je to do konca sveta tebi, angelca prej ne poklice ko na sodni dan ti k sebi. ’ A It o Ł 8 CD O l 5 Jezno pribežala vrh Olimpa k bogu božica - ’z pameti dete - pamet, ki ’z cela mu ’zkocilo. »Sliš’, oce, bog bogov! Ti spiš v postelji ’z oblakov, dremlje žareci ti blisk! Kje vsemogocni ti grom? Drzni ljudje premetali že vse ti na sveti naopak, lot’jo nas se celo, nikoga se ne boje. Lot’jo, glej, se naših že podob mi v mesti preslavnem, oh, mojo lepo glavo zbil mi na tla je divjak.« Oce pak ji veli: »Potiš’ se, hcerka ljubljena, zlo je zlo, dobro znam, morava dosti pretrpet’, pak ne veš ti, da za moža, ki razpet na križi je visel, ko vpil: »zpit je bokal!« jaz se kraljestva znebil? K sestram pojdi nadol, ki pri viri bistro plešejo, njim ostala še moc, pre ladajo še ljudi.« Jezno jocec hiti v nadol, solzna pripoveduje, kar zbodne globoko jih, zaplacejo vse v okrog. Vendar hci ’z njih cednega najcednejša oceta s kraja sedi, drže desko si na kolena. Cedno posluša sester plac in tožbo Minerve, ter nakloni oci v desko, zapiše: Elgln. 250 JOŽEKU BAJEKOVEMU Oj, Bajek, slavni duh v Ilovski grabi, ki toFko blaga, ljubavi mi krije, kjer pesem tva od ust do ust se lije, ti kralj si Ilovske, ti srca rabi! Al hvalil pevca ali pesnika bi? Zdaj cujem tvoj glas, tvoje poezije gluši, da prvo, ko kdaj s sten odbije se hruma strti glas, se prvi žabi. Prijatelj, blažen ti, zavida vreden je glas tve slave, ozek, tenek, kratek, vendar poln cvetja ko ilovska trata, ki nis’ v svet odletel, ti labod meden, kjer neki pevec mora vtihnot’, sladek, ko pregluši ga kter’ gosak iz blata. POPEVKA TRDEGA SLOVENCA (Vižo k ovi popevki si naj vsaki sam zmisli.) Slovenec ni hlapec, za gospodo ne mara, naj je te madžarska al pa nemška para: ce ga Madžar bije ino Nemec dere, natoci si vina, si rane opere. Bog žegna mu njivo ’no travnik, gorice. 251 Je vesel, je bogat, ’ma vina, pšenice; al gospod prihrupi, popiše žito, vino, pa debelo vzeme gorno, desetino. Bo štibro plati ti: ce nima - ga vklene, še v vozo ga vrže, na boben grunt dene; al on si zapoje kako volga, kak zeba: »Ce ste zemljo mi vzeli, ne vzeli ste mi neba!« Zdaj Madžar bi Slovenca cigana rad storiti, a Nemec slovenska mu usta sešiti; kaj si ne bi vec huškal, kaj si ne bi vec pel, temvec samo za ljudske bi peneze štel. A on ce kak rojen Slovenec živeti, za ljudske ne marat’ si huškat’ ’no peti: »Hoj, Nemci, Madžari! Globok je vaš lonec; al pride kralj Matjaž, bo z vsemi vam konec!« 252 ŽENIN MRTVI NEVESTI Že je po nji! Že je jo smrt zadela, ki bila radost mojega srca! Mirno pociva, kjer je obledela, obdaja jo obleka svatovska. Venec dušeci glavo obsipa njeno, lasovje zlati prsi krivljejo, zabito v izbo mrtvaško, leseno, nevesto tihi zemlji ’zrocajo. Še zmerom si ti moja, ljuba draga, daravno zdaj tvoj venec - rožmarin; tebi naj solz bo mojih slednja sraga in kušljaj ta - vedne zvestost’ spomin. Ter pojd’ k pocitku - zdaj pocivaj milo do tistega dne, da trobente glas od spanja te zbudi, ter greš placilo v miru zavživat’ si na vecni cas - Tam bodem tebe lepši zopet najdel, med angelci z licem posvecenim, tam bo moj duh se s tvojim zopet znajdel - tvoj družej bo pred tronom angelskim. V nebesih šele bova porocena, tam boš ti, Ema, moja - moja - da! Ni smrti tam - tam ne bova locena — tam samo dan - ti - moja - vekoma - ! Kako zvonovi milo že pojejo, pa tebe, Ema, ne zbudi njih glas - že stod k pokopališci te nesejo, zakrila bo te prst vsak cas. 253 Od dalec žalostno se petje sliši, zdaj že mrtvaški dom zakrivajo, vsi, ki te spremljajo k pokopališi - ne slišiš jih, kak bridko jokajo. Izvorne pjesme 1837-1839. SONET NA NOVO LETO 1837 (Zjutraj ob dveh) Spet leto nam prikaže se v koriti; kaj cem vam za dari želeti k sreci, ki z lastnimi vam moc že vse doseci, ki ne spoznanih ne m’re lice kriti - ? ’z vas znali Mozarti bi se zoriti in s pestrim umom Apeli cveteci, ki z Diogenokatonovimi pleci nevoljo znate tak krepko nositi. Oj bratje, Bog odlocil vas viišni, le išc’te jo po dnevni, nocni burji, * napusfte vodo vašem’ dobrem’ mlini! Gledajte bistro, crt’te pogled kurji, ter naj te biti v neboslavnem cini Balažki, Kureži al Radi - Jurji! 254 POTNIK PROTI JUGI Dober fant, ki njega gnalo, da gre šir po belem sveti, proti jugi pal’co stavi, da svet vidi v južnem cveti. Bila zima - izpod nog mu skrbna mati, zemlja, pravi: »Naj, naj iti, mladi sinek, zrak tud’ v jugi zdaj nezdravi.« Al on ide, al on ide, da ’zpod nog mu cvili mati. »Duh mi kima, da tam toplo; tvoj glas ne m’re me zmajati.« Ter ga z zajokanim okom luna zgledne ’zmed oblakov: »Naj, naj iti, mladi potnik, tud’ jug nima lepših trakov!« Al on ide, al on ide, da ’zpod nog mu cvili mati. »Duh mi kima, da tam toplo, solza ne m’re me zmajati.« Dan napoci; - bela ptica gre od juga njega više: »Naj, naj iti, mladi potnik, poj d’ nazaj v domace hiše!« Al on ide, al on ide, da ’zpod nog mu cvili mati. »Duh mi kima, da tam toplo, ne m’reš misli mi zmajati.« 255 Ter naprot’ pritece burja, z mrzlo roko ga ob j ima: »Naj, naj, ljubcek, grem od juga, sed’va raj, tam vecja zima!« Al on ide, al on ide, da ’zpod nog mu cvili mati. »Duh mi kima, da tam toplo, tvoj glas ne m’re me zmajati.« Ter njen brat na zemljo leže, mraz, da bolj ’zpod nog še škriplje, bolj mu fantec truplo tlaci, bolj ga s prsti v nohte šciplje. Al on ide, al on ide, da ’zpod nog mu cvili mati, bolj ga zebe, bolje stopi, dalj in dalje nece stati. Brž se preoblaci nebo, sonce skrije milo lice, z neba se spuste sestrice, vse sestrice, vse snežnice. Ter nastop’jo okol’ njega, s šakicam’ mu krij o oci; al on ide, al on ide, duh ga pelja v temni noci. Presneži, glej, goro, ko da b’ nebo držal njen vrhonec. Zna jo ptica preleteti, zna tud’ fant ji najti konec. Jo prehiti, al mu reka pot prereže. Moder dosti: kjer je morje, tam je ladja, kjer je reka, tam so mosti. 256 Nima precke svet premocne, ki je mladost ne bi strla, samo k temu treba volja, volja krepka ino vrla. Tak ta mladenec ne stane, za to ’z vol j ena mu krona, tam, kjer raste zelen lovor, zlata Tanca in limona. STOJI MI STOJI POLJE Stoji mi, stoji polje - oj polje široko, na polji pa mi žinka pšenicko sestrica - oj, žinka s hitro roko in zlatim srpekom, za njoj pa snopce veže ji bratec ljubljeni. Sestrica ogon dožnje in srpek bratcu da, bratec doveže snop j e - na snop j e sedeta. Sestrica pesem peje - bratec pa brusi srp, sestrica pesem peje in jenja sred reci. S širokim okom gleda na stezo vglajeno, ’znad lica skotnejo se ji sivih solzic tri. »Oj, kaj ti je, sestrica, kaj jenjaš sred reci, s širokim okom gledaš na stezo vglajeno? S širokim okom gledaš na stezo vglajeno, kaj skotnole se z lica ti sivih solzic tri?« 17 Slovenska djela 257 »Oj joj, meni siroti, oj joj mi in prejoj! Viš, bratec, viš, ti, meglo po stezi vglajeni! Vis, tam kadi se megla, megla sam droben prah, z megle pa nekaj bliska - je svetlo orožje. Glej, vojska gre v kraje, kjer je naš beli dvor, glej, pride pa od kraja, kjer ljub’ga stoji dvor. Moj ljub’ je srcen sokol, gotovo se je bil; mor’bit’ so v toplo srce mu mec zabodnoli. Oj, teci, bratec, domo, da mater še rešiš -!« Žalosten brat odtece - veseli je nazaj: »Potiši se, sestrica, - niso sovražniki, zbriš’ z lica sive solze - to sami svatje so. Domo ti rekli mati, da stregla boš gostem - ljubi pa te pozdravi - ti prstan prinesel.« GRLICE (Legenda) Bog je pre stvoril grlice Mariji za deklice, naj sinka bi ji zibale, mu pevale pesmice. Al ljubav jih zapeljala ter ’z raja jih spodila, tak kaže od njih pravljica, ceš jo posluhnot’, mila! 258 Marija s prsi detece vzela in ga povila, položila ga v zibel je, lepo s peco pokrila. »Lepo mi ga pozibljita,« je rekla grlicama, »in pesmi mu pevljita, dok bo zaspalo vama!« - Te božja mati v cerkev gre ter pred oltar presveti, da za sveta zvelicanje pomoli se Oceti. In grlici doma lepo sedita zibke s kraja, zibljeta dete s pesmico: Oj, malo, tuja, haja! Ko se potaka zibelka in s strani na stran žene, gledita sina božjega v oci mocno ljubljene. In dete milo ju gledi - zdaj eno in te drugo, nemilo, blago se smeji, da ju pretrese s tugo. Ko ptici se spogledneta, se nekaj v srcih vzgibi j e, se vstavi njima zibelka, vec dete se ne ziblje. Brž mili k dragi odleti, s perotjo jo objame, 259 kušuje s kljunom ji oci; zaspita z ljub’vi same. Dotihcas pak odnesli v kraj so sinka hudi možje; - Marija blažena nazaj spet pride s službe božje. Na zibki najde pticici zadremam prijazno; glej, na tleh pecica leži; zibelko najde prazno. In sveta skrb popade jo, jo pobij o solzice, in sveta jeza vname jo, za uha spljuska ptice. Ter precej ’z raja blagega sta mogli iti vbogi; plašno od dreva do dreva sta letali po logi. - In šibice si znašali, si prosti hram gradili, potem si hrano iskali in decico hranili. Kar starši so pregrešili, trpi to narod mali; na šinjaku so prsteci Marijini ostali. In, glej, od casa tistega na vrati jim to znam’nje, ter cuje med popevanje se zibelke takanje. 260 ŽALOST IN RADOST (Romanca) »Moj ljubi brat, si truden kaj? Se pripogiblješ dosti, že dolga njiva zadi naj’, snopici pak so gosti. Stopila bi pod lipico, pod senco posedela; znaš, mene roka že mocno pri lakti zabolela!« - Sestra veli, odpelja brat jo pod drevo zeleno, odrine peca se in hlad t pihlja v lasi miljeno. In deklica bistro gledi v doline modre, jasne, tja misel vsaka odleti, kjer žalost vsaka ugasne. »Žolta volga lepo poje, na sred’ loga zelenega - hoj, hoj! — lepo poje. Za njoj šuta jager mlad, kaj bi jo strelja rad - hoj, hoj! - jager mlad. Ne streljaj, ne - !« Te zamolci in bolj gledi v dolino; nekaj ji stopi pred oci in preleti deklino. - »Kaj ti je, sestra, za Boga! Se vstaviš sred’ besede, 261 in lica so ti solznata; zdaj rdece, zdaj blede? -« »Oj, glej, glej, brat, ti v daljen kraj, za lesom hiša nizka, tam možje so - in, glej, nekaj - da - orožje se bliska - !' Gotovo so ga vlovili - tam ljubi moj prebiva. - Bež’, da še tebe ne vlovi truma nemilostiva! Ne jemlj’ od matere slova, brž na Vogrsko skoci, kjer z dušo te sprevajala po dnevi in ponoci! -« Brat stisne ji belo roko, vendar še skoci k dpmi, sestra pak v senci z žalostjo si vbogo srce lomi. - Oh, oh, da skoro minoli bi boji, vi nemili, ste neki sestri, ljubici v solze oci vtopili. Mladenic še za mladih let more širom po sveti, in dom in ljubo zapustit’, , ne sme nit’ slova vzeti. Pak ne žalost’, milo srce, otiraj lepo lice, žalosti do preminole, zmenile se solzice. 262 In te nastane streljanje in praska in ukan j e, to zbodne deklico v srce, žalostne splaši sanje. Glej, nekdo pride cez vrati, veselega je lica, napol skaklja, napol beži; glej, brat je - tebe klica: »Cuj, mati rekli ti domov, boš stregla: dost’ je svati, ter mil’ pozdravi te lego, prinesel prstan zlati!« KONJ IN OSEL (Pravljica) Bogat kmet ’ma živine dvoje: lepo konj ce, noro osle, nanju težke vedre vesi, vrc, ki uboge kolcti gloje. Brž ko petelin zapoje, ž njima gre na trudne posle, pozno spreže, žene k lesi, ju na skal j e, na strnišce, naj si vsako živež išce. Osle se tam dobro krmi, oset grize, šcavo huba, al ta jed ni konju ljuba,- z medlim okom v pašo trmi, ’z žlahtnega je? on šerega, v boljše Bog odlocil njega. 263 Dverha dolže bolje mu telo, skoro ne bo vec za delo. Ko to skopi kmet zamara, vecjega bojec se kvara, da mu konjce ne pogine, dene mu na noge poti, ga pusti na travnik zelen. Konj je lepi cvet doline, glavo diže kakti jelen, brše s kopitom, glasno hrže, še bi hodil, skakal brže, al so vpreženi siroti tanki gležnji v tesne poti. Ko zagledane kmet bistroco, v konjskih žilah krvco vroco, on preklinja in togoti, da po doli cudna praska, bic podigne, da ga mlaska; »Ti hmanjoha! Ti parteka! Zbirava ti vražja para, teb’ ni prilike od veka, ki za sladek kruh le mara, crnega pak odmetava tvoja pregosposka glava! Bom ti že dal,’ parteka, bom ti že naložil ramo! Ni pridnejše moje osle, ki mi je za vsake posle, žvece rado ’stric in slamo, koža njegova mocnejša se ne zgoli, ne opeša brž ko tebi -----? Ob tem ide mimo modrec in zamara, kak kmet ubogo konjce kara, smilj in jeza ga obide, pošto jec naglas mu dene: »Naj preklinjat’, naj togotit’, 264 naj se bica, droga lotit’! Tebe bedastoca žene; ceš si konja poosliti, žlahtno v prosto spremeniti? Bog si z vsakim dobro dene: On je stvari vsaki sodec, on ji tek dal in želodec!« IZVIRNE NA NACIN KRAKOVJAKOV 1. Kvocka, sliš’ da, kvocka po smetišci kvoce, kdaj se tebi ljub’ca za dverami joce. Pen’ca poje, pen’ca ’z grma kraj studenca, sliš’ jo, Micka, sliši, da ti nimaš venca. - 2. Petelin vesel je, vodi si tri žene, jaz pa, s’rota, ne znam sprevajat’ nobene. Petelin, petelin poje po dvorišci, ce še nimaš ljub’ce, v Hermancih jo išci. 3. Kukov’ca, kukov’ca v bukovji kukuje, rad bi si popeval, ljuba me ne cuje, prepelicka poje v noci v tihem polji, popevaj si, popevaj, srcecu bo bol ji. 265 4. Šibica, šibica trosi se v potoki, Micka, kaj pomeni solzica ti v oki? Tece voda, tece, zlije se v morje, lahko si vesela, meni pa je gorje. (Tece voda, tece, da objame morje, cem’ ne prvi j e prišel, zdaj že bele zor j e. Cern’ ne gor’ prišel, cakala do zorje?) 5. Mal’ da na stran stop’te, ve tri modre gore, naj mi solzno oko dalec zret’ premore! Rada b’ vid’la tamb, da bi znala samo: al moj ljub’ sam hodi al že drugo vodi? 6. Kukov’ca si poje, košek ji pomaga, videl sem te, videl, al ne kuš’val, draga; oh, spet moram domo, ustna sta še m’ kisli in na tvoje grlo s srcem sile misli. - ROŽMARINCI I. Kukavica ptica v bukov ji kukuje, rad bi si popeval, ljuba me ne cuje: Prepelicka poje v noci v tiho polje: pevlji si, popevlji, srcu bo ti bolje. 266 II. Malo da v stran stop’te, ve tri modre gore, naj mi željno oko dalec videt’ more! Rad bi videl tamo, naj bi jaz znal samo, ljuba 1’ sama hodi, al jo drugi vodi. III. Nadricnjak si poje, košek mu pomaga, videl, setn te, videl, ne golobil, draga: Oh, spet morem domo, usta so še kisle. Lahko noc! Sto naj barem kušcev misle. IV. Šibica, šibica trosi se v potoki, men’ pa v prsah srce, solzica na oki. Tece voda, tece, da objame morje, jaz pak tvoje telo samo v sanjah, gorje! ; V. Rožmarin zeleni, ljube dar ljubljeni, povest pravi, da pre tvoj cvet smrt pomeni. Jaz pak nic ne maram, al je smrt al men j e, zakaj vse od nje - c’lo smrt - vecno življenje. VI. Oh, da mi je vtrnol, vgasnola je treska, ne zameri, mila, saj tve oko bleska. Milostna si, da znaš, pazit’ mel’ na troje: tresko - oko tvoje - lastno srce svoje. 267 VII. Bog je ogenj sipal na neciste mesta. Kaj sem jaz zakrivil? Povej, duša zvesta! Ti men’ karo davi ješ kakor Bog Gomori. Da sem te castil jaz - al to greh? Govori! VIII. Vsihaš mi, oh, vsihaš, rožmarinca kita, akoprem preskrbno vsak dan si oblita. Solz’mi me oblivaš, pak ne misliš v joki, dvojnega kar ognja solze so t’ otroki. IX. Tvoj kip v moji glavi si prepregel mreže, kaj se misli rodi, brž mi v njih obleže. Oh, ki so sirote pticeva ko glava, ak bolj mice ’z zanke, bolj se zamotava. X. Sam sem si pre krivec, sam pre necem s križa, ker trpim, da Amor, kak ce, z mano viža. Oh, saj mati pravdi: Bogu se ne preti! V šoli pak: Amorja ’maš za boga ’meti! XI. Sijaj, mesec, sijaj ljubici siroti! Dade lic ti gledat’, glej, to placa bo ti; sicer roke, oci ino nadra svoje k tebi bo zdig’vala, al to vse še - moje. 268 TO ŠE REC To še rec od tebe, te pa zbogom ’stan, pisat’ htel sem, al ni pustil srca žal, ki ga pece, mori kakti ognja žar; pisat’ htel sem, ko ti zadnje slovo dal, ko si ti v ograd tekla po popotni dar, zmešana davala rožmarin mi v dlan. Cem’ pa rožmarinec, vrt dost’ rožic ’ma, cem’ pa rožmarinec daješ, smrtni kal? »Sam si si ga ’zvolil za posebni dar, sam, sam si ga ’zvolil — — — — — — — — — —?« slišal kratke reci v dolgi tihi cas, ne premogel v solzni gledat’ ti obraz, trmel z okom v pozni rožmarinov kal, za nadra ga dal, naj tolaži žar. Onkraj teh gor južnih shramba m’ blagora, kjer mi vse ostalo, tam moj život, raj, moje duše hram; meni nic ostalo, kakti v srcu žar. 269 PITANJE Že deseti mesec mine, kaj mi tvoja duša sine; si me vplela kdaj v spomine ali ne? Povej! Povej! Ko skoz žveglo pušcam teci, vmiralo ki v prsni jeci, al ti raz’miš duše reci ali ne? Povej! Povej! Ko piano k plesu poje, s tvim’ ošcepim roke svoje, cuti to ti srce tvoje ali ne? Povej! Povej! Ko se v igri duh sporoci, se ti v ustno dehne vroci, al se ti te težko loci ali ne? Povej! Povej! Ko se slovim, - solza bliska, v ustih vmira rec prilizka, al me v mislih duša iška ali ne? Povej! Povej! V zvezdah išce zvezdo oko, nate padne mi globoko - si,ti zvezda? Blodi oko ali ne? Povej! Povej! Ura nama že odbila, zdaj spovej se, ti mi, mila, al si me ter me boš ljubila ali ne? Povej! Povej! 270 SVOJI TRINAJSTLETNI SESTRINKI L C. ILOVCANKI Kaj zaboga, ti zenice raztaplje? Kaj to? - »Vi grete že?« - Da, jaz grem. »Resen?« In ona s smehom: »Vidiva se v jesen —« ko ’z oci tekle men’ debele kaplje. Kaj v raho trinajstletno srce draplje? To cut, ki od njega krici ma pesen? Tak zgodaj nanj že glavo d’jal gad besen, da, ko ce radost pit’, srce razkraplje. Obvari Bog, mi ljubav to, Jelenka, to angela nebeškega skrb, joki, ko vidi pot, da fanta žene grenka! O da b’ mladen’cu tekli solz potoki za njo; ak daš, da srecna ktera ženka, moj Bog, daj placo tem’ milostnem’ oki. VRNITEV K MATERI Gorje v zibelki je cedi, k’ ne m’re dopovedat’ bola; solzic nakipe mu zgledi - joc, ce grize ga nevolja. Gorje tud’ men’: obložil bol mi cvetni dob, vso mladost, dopovedat’ m’ ni, kar tožil - žal ter neko vbogo radost. Brž’ me maceha zlajdrala mili materi od zizka, vzela z ustnic rec, d’ slišala ne b’ mat’, kar me v srci tiska. - 271 Sem preplakal kraj nje noci, solze srebal pesek puše, ne b’Io v tujem najt’ pomoci; joc ni vgodil smilne duše. Vendar ko se mi duh vmožil, maceh’nih igrac s’ odtegne, ter po kteri dolgo tožil, v krila matere odbegne. SLEJKO ANI Oj ljuba moja draga, jaz te zdaj zapustim; ne gledaj da me s praga, da srca ne zgubim! Zdaj ti pa morem dalec ta pod snežne gore; oj, moli zame, zdalec ki mislil bom nate. Kaj do zdaj sva si vžila nedolžne ljubavi, na misli ’mej jo, mila, ’no Bog bo pri tebi! Kaj svet od tebe laže, ne ver’jem tega jaz; kaj si nedolžna, kaže ti ’z oci solzica. Še vec bi ti povedal, kaj srce mi veli, al kak bi dopovedal, ki jezik obnemi. 272 Tak zadnjic, zbogom bodi! Ne gledaj mi v oci, naj angel te sploh vodi - duh, varuh cistosti! BALLATA Bogastvo je ne zlato, srebro, blago; bogastvo je le - ’met’, kar nam je drago, to zlato berem ’z pesmi rec’ slovenske. Bogatcev otrok ti ne praša, marja, koFko ’ma žoltih, belih penez oce, le pipane zamakno ga igrace. - Ne gane pevca zlat, le zlata zarja, ter bolj - to zvesto pesmice svedoce - od srebra blesk, ki cvet namace. Tak tudi meni, sreca, ni za dace, ki po pokojnem mi ponujaš blago: jezerki srebrni in mezgo drago, le mi pokaži dušo one - ženske! BOLNO OKO Vbogo oko, moje dete drago, duša radosti, vse moje blago! Reci, kaj je tebi za nevoljo, reci, reci, kaj za božjo voljo! - Kak si rado letalo na sonce k daljnim goram, modre na vrhonce! Skakalo na travnike zelene, 18 Slovenska djela 273 igrat’ se med rožice rumene! Cveto rožicam že rahli dulci, po njih zlati prhajo metuljci: pojdi, da na travnik igrat’, skakat’, za metuljci fletnim’ se potakat’! Samo zenice pol odpri k meni, slabem’, ni vec za ves svet ljubljeni, vmira že duh njega duše jasne, zdaj in zdaj mi vse veselje vgasne. ANA ZA SLEJKA Vi božja deca, nebeške zvezde, vi prezirate radost ’no žalost zemeljno, poglednite tudi v leskece oci uboge device, zamarajte v njih kakti v cistem zrcali skrb njene duše, preber’te njene solzice ter je polož’te na božje krilo, pred oci najcistejše! Vi božji služabniki, nebeški vetrici in zraki, osluhnite žalovanje uboge device, štejte njene zdihljaje ter nes’te njeno prošnjo pred zlati stol najmilostivnejšega kralja, vecnega oceta! - Jaz sem sama kakti cvetlica sred strašne pušcave, ki jo viheri pripogibljejo, jaz sem slaba in brez podpore kakti šibka roža brez kolca, ki jo vetri všibavajo, malo da rahe betve ne zlomijo. Nesmiljena sodba mi je podporo odmeknola in v daljen kraj zahitila. Tam hodi moje življenje, tam pod snežnimi gorami hodi brat moje duše. Vsemogoci, milostivi Bog! Ti si zasadil na radost njegovega pogleda cvetje mojemu telu, kak si stvoril na radost deklet 274 ograde z rumenimi in modrimi cvetlicami, z belimi lelijami. Vižaj njegove stopaje po trpki cesti kreposti - vižaj, da si noge na kamen ne udari - veli tvojim angelcem nositi njegove podplate, da si gležena na trn ji ne zbodne, da njegova krv ne bo tujega prahu rosila! Vsemogocni, milo- stivi Bog! Daj v tujem kraju njegovemu srcu prijatelje, dobre ljudi, tvoje sine! - Daj mu prijatelje, da ne bo v samoti kak otocec sred zburkanega morja! - Daj mu prijatelje, da ne bo v samoti kak cveteci vrtec sred zapušcenega polja! Krepi ga z mocjo tvoje volje, kadar se v tvojem hrami pred tvojim velicanstvom klanja, pred tvojim presvetim oblicjem moli! Osluhni mojo prošnjo, osluhni mojo molbo! Cuj moje zdihljaje, glej na moje solze! Tvoji milosti ga celo priporocim! - Jaz slabo dekle, tvoja ponižna stvar sem potešena, okrepljena, zakaj jaz vem, kaj ga ti s svojo vsegamogocno roko za njegovo clovecjo peljaš - zakaj jaz vem, kaj on za kazanjem tvojega premodrega prsta hodi, dokler ti njega, tvojega sina, k sebi ne vzemeš in z menoj, tvojo zvesto deklo, ne zediniš tam v vecnem prebivališi na veke vekov. Amen. Oce naš itd. Zdrava si, Marija itd. MILEMU DREVCU Drevce, ki vsak se ti mladi vršic nemilo naklanja k zemlji, ko mlade glave men’ si žele misli grob, pod tebo mi šepetale, oh, v uho mile besede - milše ko tvih vejic v juga pihljanju šepet. Sonce poslal’ ti pomlad, da predrami široma život/ deca na okna ti zre - listeci skoz popike. Skoro bo ona vecer brez mene prišla uživat’ — milega glasa besed - v kriloma med tihih ust - ter ti nehaj šepetat’ k jugu, kar šepetalo si lani, zbriši ji moj obraz ’z pameti - naj si bo med! 275 TRI BRATJE Hoj, na nebu, na visokem, so treh zvezdic svetli traki - hoj, na polji, na širokem, pa tri fantje - tri junaki. Zvezde tri - tri Kosci zlati: fantje tri - tri lastni brati. Prv’ga konj - stvar bistra tenka, hoj, ki pod junakom pleše, drugi jaše si zelenka, ki s kopitom zemljo kreše; tretji pa sedi na liški, ki ne nosi glave kviški. Prvem’ je nemilo lice, da se duša v njem segreva; drugi svoje golobice krase hvali - si popeva; tretji? - Kaj ta ’ma na misli, da zeleno travo cisli? - LADJARJI V smrtnem morji plavajo nam barke, paz’te, bratci, prav na slape crne, naj na stran ne prasne kter’, prevrne ter na dnu ne vkuša vode žarke! Naj prestirat’ vetrom prevec jader, jih zdaj krotek vsak pihljaj, kovarni - ko zdivja, ne ’z rok njih um mornarni reši nas ne kric iz plašnih nader. 276 Glejte, krog in krog, glejte tu na desno, coln z mornarjem guglje se tam krhek, v levo s šibkim že vrti se prhek, krepkemu celo tam spredaj - tesno. Tone - tonol -! Kdo bi bil božji na nji? Gorje, bratje, bil je ’z naše družbe, nicesar ni moc zvun slednje službe skazat’ mu; ’z nas eden spet je manje. - Bratje mili, zberimo si skupa bark ostanek - drzno naprej v brode, pripeljat’ sirotam v žitek plode, ak nam bark prej ne prehiti hrupa! T vcopai Žil odpinjati naj ne neha duh, taki bi vnesel strmni te tok in zastonj bil b’ dolgocasni ti trud. Sladka ni vsaka rec, ki sladka iz ustnic prizvira, takim ne ver’ji, ce prej ’zvira okusil si ne. Smradna se v srcu plodi, a hitro medu ji da jezik, vslajeni je pelin, grize, kdaj slaja je prec. Njim goljufat’ ne daj se, doklej mogoce s’ ogiblji njih in postavi v bran ljutim pocutke in um. Išce ki zadovoljnost, nasleduje naj reko znanosti ’zcrpati, sicer ji ni kos, al mu srce pomiri. Hoce pa bit’ ki bogat in prijeten, naj teh se ne tice, naj ne kušava medu, rude pregnale mu bi. 277 SESTRANI Ki ti zdaj tam stojiš pri sohi v koti, sestrana, (tak brž v rodi d’jala naj’ primera), potrošil ne b’ reci, al rod na poti. Ti s knezom plesala si pol vecera, zdaj pak zapušcena z nemilim okom glediš: da že pri drugi mu nevera. - Vrti se z drugo s smicalnim poskokom ter, kar prej tebi, drugi obecava, ter toto, tiskajoc siroce z bokom, za tretjo zbira se prevzetne glave - in toti sreca vajni bo enaka; zakaj plemenu tem’ ni ljubav prava, ampak kar ’zvir leskeci se potaka skoz’ dalj in dalj po pestrih kamenckah ter, ki jim z roso mo’dre oci maka, od rože k roži, dok v pocasnih rekah prešerna mu bistrina ne oslabi, al pak ne vmerje truden v morskih stekah — tak on, dok ti ga starost ne pograbi - TROJNA RANA Oh, ti Savo, tva zelena vodo, cem’ mi brez milosti, cem’ na škodo? K tebi sem dotekel, ran si prati, s kimi jela ljubav, tuj’c me klati: z grenko j mrzki tuj’c, s sladko j ljubezen, da kraj tvoj’ga brega komaj lezem. Sem dotekel ran si prat, al tvoje roke vraz’le prednjih ran mi troje. Prva rana, ki me tlaci, žaren da še vlasti ni se zdrobil jarem. Druga rana (na njej raste trata), 278 da si mi vzela ucenika, brata. Tretja rana, ki vso moc mi ruši, da mi ocemerila star bol duši. Stari bol, ki muci ko bolezen, srcu mil, nemilostiv - ljubezen. Bašti že trpelo srce vbogo, al spet blazno ljub’vi gre pod nogo ter ne ljubi te strahonjke men j e ko donožno gospoda šcenje, ki dal svojevoljen mu korbaca mnogo! OCE OCE Oce, oce, cem’ ne zidal hiše, ker prot’ sev’ru gleda, dolom niže, al cem’ ne obrnol na visoko, naj bi prot’ jugu nosila si oko. Ohe, - severne tam sive gore! Cesar vse se spotit’ pamet more, let, ki b’lo jih šest, tam bridke tlake, ki že, hvala Bogu! pale v rake. Zdaj vem, cem’ b’lo tol’k’ mi solzic v mesti: vec ko mladi v poroki nevesti. Zdaj vem, cem’ b’lo mi tipanje medlece, ki srce v proste boje gnalo ’z jece. Tam mi zloba je prostost lovila, naj bi zlom’la ji slovenska krila, al ko mokra ribica ’z rok fantu spelja se - se speljal jaz - pedantu. Sonce, cem’ ti sine toplo oko nad to goro sivo in visoko? Oh, ker božja milost mi veleje, naj moj žar tud’ zlocestoco greje. 279 SLOVENSKI PISAVNIK (Romanca po Berangerovi šegi) (Po viži, ktera koli komu draga) Slovenska sina je rodila, si sama ga nadajala, na rokah z ljubavjo nosila, s solzami v svet odposlala - In sin tam nje ni pozabil, jo v srcu nosil, kjer kol’ bil, ob noc in dan si lomil glavo za njeno sreco, njeno slavo. Al joje, joje in prejoj! Oj, ni, Slovenska, cas še tvoj! Ko v društvu se od knjištva pravi, on knjigo prvemu poda, ta brž ocali na nos stavi, al ker crk njegovih nima, preceden jo na stran položi, od knjig slovenskih tak zakroži: »Jim zlati casi prešli že, ko Trubar, Gutsman pisal je«. Joj, joje, joje in prejoj! Tu ni, Slovenska, cas še tvoj! Ko prišel kam med mlade ljudi, kjer bil od narodov govor, in fant velel: »Slovak je hudi, Slovenec len, necist, grd, nor -« Je skocil on ko ogenj živ, da brani narod, ki ni kriv, al fant je s smehom odgovoril: »Kaj mislite? Ta je obnoril!« Žalosten zdihnol mlad pisavnik: »Oj, joje, joje in prejoj, tu ni, Slovenska, cas še tvoj!« 280 Kar doma spisal, v mesto nesel ter tam ponudil knjigarji, knjigar nemilo z glavo tresel, delaje ’z knjig zavitke si, ter piscu tak slovenš’no hvali: »To, glej, so tehanti pisali, al skor’ še ni je mim’ sto ur, že mora bit’ makulatur’, bes vas naj s pismami vred vzeme!« Oj, joje, joje in prejoj! Oh, ni, Slovenska, cas še tvoj! Tak se pisavniku godilo, cul, videl psovat’ mater je, dosfkrat oko se mu zalilo, z’lo zabolelo ga srce: Krepost trpet’ po sveti ima, Slovenska, upaj v Boga! In ko mislec v nebo žira, glej, Danica nov’ dan odpira, veselen bodi! Sliš’ -! Oj, oj! Slovenska, bliža se cas tvoj! ANTONI STRANJŠAKI na dan sluzenja nove mase pri Mali Nedelji. Phoebe, fave, novus ingreditur tua templa sacerdos. Tibullus Naj Bog nad njega stegne roke svoje; naj z vecnim okom gleda ga tak milo, kak gledal, kdaj ga d’jal Slovenki v krilo velec ji, naj ga var’je ’no mu poje: 281 »Strah božji mu! ne ljudski ravna moje!« Tak zate, ki si branil Slavo milo, kdaj jo norost al prevzetje jo bilo, sinovje molijo dežele troje. Al ti, kdaj pri oltarji boš spominal njo, ki rodila v materski te boli; ’no mater, ki te jemlje dnes za sina - zmisli si tudi v službi ofra dvojega na njo, ki nas nadaja vse, ’no moli, naj Bog od nje ne vraca sonca svojega. HVALA NADVOJVODI JOANU zapeta od murskih ino dravskih Slovencov Dan se zori, ki prinesel tebe v svetlih nam povojih, ki že davno z bratci vesel kaže zvezde hval nam Tvojih. Nemška muza brž se zbudi, z pohlebnostjoj da se bliža k Tvoji slavi, k Tvojem’ trudi, kih se blesk po sveti križa. Zdrami tudi se Slovenka, se oblece v bele hale, v tenke citre si zabrenka, da bi sestre njo slišale. Neje ona Prilizavka - pisana hci laži, praha: ko grlica, ne ko kavka, Tebe peti ce brez straha. * * * 282 K nebu gledajoc ’z doline, mahne se na breg pevkinja, ki Tva slava ga obsine, ’no tak blažena zacinja: 'r Slav’mo svetli dan, sestrice, naj brez pesni nam ne mine, od gorice do gorice, od doline do doline. O da lepo kolo srece mocno bi Ga okolilo! Da bi zmerom si cvetece vžival leta, zdravje milo! V svetli stala je pojati njeg’va zlata zibelcica; rodila Ga svetla mati, svetla mati - cesarica. Kakti sonce obdavala njega carska svetlost silna; zlato, srebro ponujala sreca Njemu skoz obilna. Vendar Njeg’vo oko gleda rado v temne nizke koce, da nesreca vbegne bleda, da ’ž nje ’zkopa se siroce. Kraj Dunaja j’ v casti šetel, svetli knezi Mu služili, ko od juga glas priletel, k meji da tujinec sili. Brž povrže cast brez mere, ’no veselje ’no vse slave; ki služile Mu jezere, da za hlapca se države. 283 Kakti orel šir dežele od kraja do kraja klice, ko roj matica - vesele v vojsko zbere On mladice. Ž njo zahodne orle skube ’no je skoplje v Soci, Plavi; njih na skale hiti grube, v klance padno da krvavi. Tak se silniku opira, nebo jec se smrti crne, dokle beli golob mira spet olike nepovrne. Zatim Njegova se mila roka stegne po deželi: Glej! nerodnost njo pustila, rodovitost se priseli. Roža vzcvete na kupinji; jabolko na glogi zrase; grozd visi na škrobotinji; drac rodi pšenicne klase. Potnik, ki gre šir krajine, cudi se, sam sebe pita: »Kak to? Bile to ledine, a zdaj žolto morje žita.« Pojdi ti zdaj skoz deželo, pitaj pridnega ratarja; on bo rekel ti veselo: »To naš svetli Joan stvarja.« Al kdo more vse prešteti svetle zvezde v Rimski cesti? Kje besede muza vzeti, Tvoje dela v pesem splesti? 284 Kodkol po deželi šece, kodkol gleda, kodkol stane, rasto žita slave, srece od Tve roke posejane. Novomesto, Bec bliši se pred njoj z Oeniponta zidi, ’no Tve ime, nad njimi se ki zlatiti nebo vidi. Al nad Muroj stane v mesti, ki ga Slava je krstila; zakaj Tvojo slavo nesti tam najviše vidi krila. Tam si zgradil vrt znanosti, kje mladencom knjige cvetje dava j o, kak cele gosti s sladkim medom protiletje. Tam postavil muzam hrame s Tvojim duhom nadehnjene, kam vsele se sestre, same po deželi raztepene. (Srecen on, ki v temple Tvoje stopi s cistim, mladim duhom! On oskrbil dni je svoje, s sladkim vinom, z blagim kruhom.) Al kam ideš, varih mili? Sledit’ trake Tvoje slave? Težko je to, ki se krili krez vse svete ’no države. Ta nam ide, ta kje Slava z vecnim krona se spominom, ta kje vsem ta mati prava vence spravlja svojim sinom. 285 Tudi za Te vkup ga stavi, boš nosil vence dvoje, ki si sine nji na Dravi grel pod krilom skrbi svoje. Za Te, ki boš za krajine skrbel, pesem kje skoz mlada, kje ljubezni sonce sine, zmerom vera srca lada; - kjer že mizo za Te davno radogostnost je prestrla, vzela Tvoje ime slavno v pesmico, ki ne bo vmrla. Oj, veselo prestri jedra, pot Ti je že pripravila po vsem sveti slava vedra s svojimi krilami mila. Vendar skoro se povrni, željno caka Te dežela - kakti roža, po vecerni hlepeni ki rosi vela* Kak najdražji sin carice v svilnih vanjkoših se ziblje, sladke pojejo pesmice, ko se zlata zibka giblje; tak vseh lica, usta, roke svetlih gostov stregli Tebi, kušnoli da previsoke zlate krila slave Tve bi. Ali Ti - kak sonce milo, svetu život, luc prinesti, še nobeno ne vstavilo jutro se na svoji cesti, 286 zapustiš brž carske casti, svetle strežce, ki ti bili, tiran od božanske strasti luc prinest’ deželi mili. Oj, veselo prestri jedra, pot Ti je že pripravila Tvoje dece ljubav vedra, ki je Tebe zaželila. Lepo jasno kakti zor ja, kdaj z jutrenega nam vzhaja, bilo mirno lice morja, ko odišli ste od kraja. Kako kaca v protiletji, spi na miri grozovita v travi zeleni al v cvet ji, tak spi v morji bora skrita. Kak si ne misle, kje gad je, rože skrbno dete bere, tako ravnali ste ladje v milo sreco dobre vere. Ali morje, ki vse blago ce pogrnot’ v svoje krilo, tudi Tebe, zlato drago, vzeti nam se zarotilo. Zapove brž službenici bori, da s’ družino zbere, ž njoj pograb’ na morskem lici ladje ’no nje v krilo stere. Bora sluša, stiha stane, gre v oblake, se razpreže, k vecnim stebrom prikovane vetre, strele tam odveže. 287 Vdari strani od polnocne s silnim mehom viher, ino bele jedra, voža mocne trga kakti pavocino, bliski križajo oblake, grom po nebi se razleva, strašno kakti grob j e, rake pod ladjami morje zeva. Ladja padne, ladja škriplje, val jo zgrabi, se naduvlje; druga tresne, se razsiplje; tretjo zgrabi, na dno suvlje. Strta vgrezne; peta poci; šesta; sedma; gorje, gorje! Kje so ladje? V vecni noci, samo blanje rivlje morje. Vendar pred zlobo j na sveti krepost nikdar ne upeha, - tako bora se razleti, se prikaže zracna streha. Viher vbegne: morje zbito leže spet si sred postelje, le na ustah strahovito še stoje mu pene bele. Kje so lad’j gizdavi tropi? Eno le zrem na kraj gnati, tak se ladja po potopi vstavila na Ararati. Kdo ž nje stopi? - »On je, On je! (kric od vseh je k nebi nešen) ki od sveta vreden kron je, On je rešen! On je rešen!« 288 Oj veseli se, zemljica! Angel ti je spet povrnjen, spet ti sija pogled lica, ki bil skoro v morji vtrnjen. Al cem’ strah bil, maloverni? - Da viher mu ladjo poka? Božji sklepi so nezmerni, kje je On, je Božja roka. Ce bi ravno bliskov šiba razklala mu ladjo, vesla, Njega ’z morja delfin riba na pobrežje bi odnesla. Da tak mocno Ga kreposti sveto kolo okolilo, da na veke poln radosti vžival bi si zdravje milo! Oj, prosimo, naj, sestrice, ne vdovi se Mura, Drava, naj s’ja njima Njeg’vo lice telik cas ko Njeg’va slava! Slav’mo svetli dan, sestrice, od doline do doline, od gorice do gorice: »Naj On živi za Slovine!« Tak zapela v blaženosti, te v tihoti je vtihnola, njeno pesem sestre v hosti cule ’z dola pet’ do dola. »J. jJ. Ne zamer’, da se lotila zvezde hval Ti prebirati, krotka kaplje podstopila z morja Tvojih dobrot plati. 289 Zakaj - Ti si plajš, ki oci jemlje, slekel, njo pozdravil; Ti okrepil njo v slaboci, njo velicen blagoslavil. Ti si njo obudil slavno, da zdignola bele krila ’z host zelenih, kje že davno s krotkim grlom Te slavila. Da upala v svet zleteti grlica od bistre Drave, ki le labod sme zapeti ’no slavici Tvoje hvale. Ce vtopila pa se v telki Tvoje slave blisk sirota, reci: »Njeni greh je velki, al je vekša ma dobrota!« SPOROCILO Vam sporoci s trepetom prvenec ta od juga ucen’c, kjer Mura, sestra Drava skor’ se rokujeti - vam sporoci, dene pred vaša kol’na ko med b’cela mlada, ko vrne prvic perot skrbna nazaj, k maticam. - Ko oko prvikrat na srce mu prineslo nauk, te mladeniško ko list genoli kipi, vaših. Z vecnostjo zapisal clovecjo v srce - Slovensko, d’jal pogum v njega, ki božji cute ga sini. Ven’c ne plaši ’z gloga; solzic oko mren’ca prekrije, ki kmal’ na nebo, kmal’ spet pade v revni raj. Devljejo usta prisege vecne, um pa kuje d’janja, al je moške misli zvrnjajo prah v lehek. Zdaj zamišljen v ta raj trmi; na trnati cesti zjokano vam, zvun teh, ni oko najšlo cvetlic. SADRŽAJ O Stanku Vrazu kot slovenskem književniku................................. 5 Izvorne pjesme 1830-1832 Srecno ostani mi ti, domovina...............................................................81 Sonca dolshajanje......................................................................................81 Tožba slavica................................................................................................83 Hesperos............................ 83 K Bogu.........................................................................................................84 Draga, ljuba Mura......................................................................................85 Pozno v noci................................................................................................86 Želenje k orožji...........................................................................................87 Vojnikom.....................................................................................................88 Na moj pridni mec..................................................................................89 Na Miloša..................................... 90 S slavnim se orožjem opaš’te...................................................................91 Kdo blaženejši od pevca.............................................................................92 Jezero .........................................................................................................93 Stan’te, kola vremen..................................................................................94 Osluhe si opletava......................................................................................94 Nerad šumet’................................................................................................95- Na Janeza mojega................................................................................\ 95 Ah, ne prašajte me..................................................................................96 II Izvorne pjesme 1833 Lastovici...................................... 97 Mojim pesmim...........................................................................................98 Prec, telesni okov......................................................................................99 Noc kdaj naplete nebo . .....................................................................99 Blaženi cas...................................................................................................100 Na tvojem grobu, pevec Lavre...........................................................100 291 Do zdaj ’z globokih................................................................................101 Sonet 1833 .............................................................................................. 101 Vam to pesem pejem, Slovencice........................................................102 Ah, moja duša.........................................................................................103 Odkod si mi, ljubo dekle......................................................................103 Leskne v oko tracec s turna...................................................................105 Kak gizdave..............................................................................................106 Matjaž kralj..............................................................................................106 Vprašaš, kaj b’ ljubezen bila..................................................................107 Misli............................................................................................................108 Luni................................................................................ 108 Miklošicu...................................................................................................109 Ko besedam..............................................................................................110 Kak naš šterc.........................................................................................110 Gor na Parnas, na Parnas!.................................................................111 III Izvorne pjesme 1834 Zmes I-VI...................................................................................................113 Milica .......................................................................................................116 Trdosrcnost devic....................................................................................117 Radosten, brez skrbi............................................... 118 Pogled mi mracilo....................................................................................118 Dolina.......................................................................................................119 Sem videl, cul, ljubil..................................... 119 Burja................................................................................................... Prec je prec..............................................................................................120 Žal za mladostjo....................................................................................121 Kdaj vledenel bo.................................i..............................................122 Slovo od mladosti....................................................................................124 Venec ljubezenskih sonetov I-XIV.............................................................125 Le soncna luc rumeni................................................................................133 Sonet............................................................................................................133 Sonet............................................................................................................134 Sonet............................................................................................................134 Ko svilnate zazrem....................................................................................135 Kaj hasnijo slavicu pesmi vboge.................................................................136 Venec domoljubnih sonetov I-XIV.............................................................137 Id’, pesem, idi.........................................................................................145 Cimburgida ..............................................................................................145 Kritikom ...................................................................................................148 Hoj, Košic.............................................................................................149 Bogastvo slovenskega jezika.....................................................................150 Dedalske krila.........................................................................................150 Epigrami ...................................................................................................150 Dve božici...................................................................................................151 292 Vecerke I-VII..........................................................................................151 Srd.............................................................................................................157 Lovec ........................................................................................................158 Spite, oci, spite.........................................................................................159 Romanca...................................................................................................106 Vse, vse še premalo.................................................... 164 Nepokorno srce.........................................................................................165 Krasne ustnice.........................................................................................165 Slovo ........................................................................................................166 Zvezdi........................................................................................................167 V jutro................................................................................ 167 Spominki leta 1832 168 Sin in domovina.....................................................................................171 IV Izvorne pjesme 1835 Slovenka...................................................................................................172 Slovenkam...................................................................................................172 Cakanje po ljubici.....................................................................................173 Da mi basia centum................................................................................174 Slovo.............................................................................................. 175 Zvoncek.......................................................................................................176 Prijateljema na tujem...........................................................................177 »Pisarska«, praviš.....................................................................................178 Celo noc...................................................................................................178 Najte me...................................................................................................179 Prelja........................................................................................................180 Opolnoci................................................................................................... 180 Oko in srce..............................................................................................181 Bi jaz bežal..............................................................................................182 Še mesce dolge tri.....................................................................................183 Pojd’ k meni, duša I—III.........................................................................184 Regina, iubes renovare dolorem. I-IV...................................................186 Na oknu tam sedi.....................................................................................188 Neznana dona.........................................................................................189 Pelinkovec. I—II.........................................................................................190 Pelinci I—VIII.........................................................................................192 Ti, hrama do tretjega potek..................................................................197 Žalostnica...................................................................................................198 Namilka ...................................................................................................199 Lažljiva ljubav.........................................................................................200 Pelinceci I—III.........................................................................................201 V lastnega srca.......................................................................................203 Sonce let..................................................................................................204 Zbogom.......................................................................................................205 293 Misijenke I-VII . .....................................................................................206 Romance I-IV.........................................................................................209 Moja vlast..............................................................................................213 Cemu stanoviti zdihljaj...........................................................................214 Jaz nisem ’z trume................................................................................214 Posvetilo prijateljema................................................................................217 Zvonceki I—II..............................................................................................218 Zvonceki I-VIII.........................................................................................219 Pri nas pisari vsaka primaruka.............................................................223 Vi , »hofpoeti«, ki gubite kralje.........................................................223 Dežel vi evropejskih kipi kisli.............................................................224 Zdaj tebi pred oblicje...........................................................................224 Oh, oce naš..............................................................................................225 Domovina I—II.........................................................................................225 Dr. Iv. K. S...............................................................................................227 Prijatelju J. C...........................................................................................227 Tep epiktd/tep ............................... 228 Ste li volki, ste oroslani.......................................................................228 Naši pisarji..............................................................................................229 Joj, joj, joj, joj, miserere................................................... 229 Imenu bod’ posvecena slavskemu.............................................................230 Marko in Micka....................................................................................230 Raj ko nor klece bi molil.................................... 231 Marko in Micka....................................................................................231 Porocenje..................................................................................................233 Odglaski I-V..............................................................................................235 Prodaj in kup.........................................................................................238 Nevoljna ženitba....................................................................................239 Minka............................ 239 Sem fletna.......................................... 241 Citara slovenska....................................................................................242 V Izvorne pjesme 1836 Dragotin na smrtni postelji.................................................................244 Dragotinova soneta I—II...........................................................................245 ’Ajro^E