Zaušnica o pravem času
Živel je v Zagrebu, hervaškem glavnem mestu, neki tergovec, katerega so ljudje imenovali Verlič. Tega tergovca pozdravljal je večkvat iu prav prijazno . uek lepo oblečen mladenic. Tergovee niu je tudi odzdravljal, akoravno ni poznal prijaznega iuladeuiča, a zdelo se nuu je vendar, da ga je uioral že nekje videti, kajti znan se mu je zdel po obrazu. — Bilo nekega dne, in uek prijatelj je povabil Verlica na obed (kosilo). Verlic pride iu tu v prijateljovej hiši najde ouienjeuega mladeniča, ter vidi, kako se z njegovo obiteljo (družino) veselo spre-haja po vertu, ter prijazno in ljubeznjivo razgovarja. Ko se jim Verlid približa, hotel mu je prijatelj, kakor se spodobi, mladega gospodiča predstaviti. Ali mla-denio berž popriiue besedo in pravi: ,,Ni treba gospod, da nie predstavite, kajti s teui le gospodom se poznava že davno."
,,,,Kako to,u>' reče Verlič, ,,,,ne umejem vas. Vi se motite mladi gospodič, kajti jaz vas ne poznain. Res je sicer, da jne vselej, kedar me srečate, lepo in uljudno pozdravite, ali brez zamere, ne poznam vas!'"'
,,Tn vendar se pozuava," odgovori prijazui mladenič, ,,iu to, kakor sem rekel, že davno. Tudi me serčno veseli, da se mi zdaj najlepša prilika pouuja, da se vam zahvalim za veliko dobroto, katero ste mi izkazali." — ,,,,Vi gospodič ne govorite jasno"" reče Verlic, ,,,,tudi ne vem, čimu bi se mi imeli zahvaliti, ker vas ne poznam.""                                           ( .. -j
,,To je že stara re<r' povzauie mladenič " fiesedo; ,,veste kaj ? sediino tukaj le na klop in razložil vam bodem stvar, katere ne umejete, le pazao me poslušajte. — Minulo je že 17 let in jaz sein bil takrat komaj devet let star deček: prišel sem baš iz Sole domov in inati mi je dala skorjico kruha. Jede t»uhi kruh niislil seiu si večkrat, da bi ne bilo slabo, ako bi iuael poleg kruha tudi kako jabolko, da bi vauj ugriznil. Moji tovariši iineli in jedli so jabolka, kolikor so jih le želeli, a jaz čisto uič do suhe skorjice kruha, in to nie je jako žalilo ia bolelo. Tako uiisle šel setu aekega dne ua terg, kjer so branjevke prodajale različuo ovočje, a diikako, da je bilo luej ujim tiidi innogo velikib, lepih iu rudečih jabolk. Zdelo se mi je, gospod, kakor bi se tni bile jabolke iu daleč šinehfjale se  svojo lepo ruuieuo rudečo barvu, ter we vabile, kakor uašo
— 140 -
pervo mater Evo v raji, da naj roko stegnem po enem, ter je skrivaj uzamem. Postojini blizu košare in čakam, da se branjevka kam v straa oberne in me ne vidi, kako bom segel po lepo rudečih jabolkih. In res, kmalu se je začela raa-govarjati se svojo sosedo, iu ko pogleda nazaj, stegnem jaz berž in bolj svojo roko, zgrabim eno jabolko, ter je mislim hitro v žep pobasati. Ali komaj sem to storil, zašumelo mi je nekaj prav pošteno okoli ušes. Udavil me je nekedo po licu, da se Bog usmili, iu to s tako močjo, da sem, kakor se pravi, videl na enkrat deset solnc, a jabolko mi je v tein padlo od velikega strahii na tla. ,,Faute/' zagermi nek debel glas blizu mene, ,,ali veš kako se glasi sedraa za-poved božja? Mislim, da si denes pevvič, pa tudi zadnjič stegnil svojo roko po tujem blagu." — Zdelo se mi je, gospod, da bodem mertev padel na tla od velike sramote. Ko oči odpretn, pogledatn vas, ki ste stali na onej strani, od koder je zaušiiica priletela. Zaušnica in vaša slika sfca mi ostali globoko usajeni v inojeni serci,Jji vsega tega se še tako spominjam, kakor bi bilo denes. Šel sem dom6v z rudečiin licern kakor kuhan rak, in ziniroin mi so v ušesih šumele besede, ki sem je slišal od vas: ,,To naj bode vpervič in zadnjič!" Sklenil sem čversto in sam sebi rekel: Da, da, zadnjič! Vsakikvat, ko je gosp. učitelj veroznanstva v §oli učil in ponavljal nauk o sedmej zapovedi božjej, spomnil sem se prav živo onega dae in časa, ko sem prejel gorko zaušnico, in vselej mi je kaka solzica priplavala ' v oči. — Izveršil sera potem iolske nauke in stopil pozneje v službo pri nekeai tergovci kot poslovodja. Odkritoserčno vara raoram povedati, da sem bil večkrat v skušnjavah polastiti se gospodarjevih novcev, česar bi moj gospodar morda še celo zapazil ne bil; ali vselej, kedar koli sem prišel v take skušnjave, spouinil sem se vaših besed: ,,To naj bode zadnjikrat!" in mahoma ine je minula vsaka rnisel in želja po tujem iinetku. — Zdaj živiin v svojej lastnej hiši in sem dosti bogat; ali samo vain, gospod, morain se zahvaliti, da pri vsem mojem premo-ženji ne najde se niti najinaujši novčič (krajcar), ki bi bil tuje blago, ali pa pridobljeu krivično."
Tako je govoril blagi mladenič, prenehal je malo, globoko vzdihail, potem pa prijel tergovca Verlica za roko, in rekeh ,,Dopustite rni, gospod, da poljubim to roko, ki mi je toliko dobrega storila." Verlic neče dopustiti tega, ainpak z giuenim sercem reče: ,,Dopustite mi vi, gospod, da ljubini serčno človeka, ki je vse inoje ljubezni vreden, kajti delali ste vselej v svojem življenji tako, kakor ate se mlad od poštenih Ijudi naučili."
Pr. Mirobratski