Zapiski
Trenutni položaj srbske književnosti.
S temle sestavkom imam v prvi vrsti namen v nekaj potezah prikazati lanskoletno knjižno produkcijo pri Srbih.
Če bi človek primerjal lansko pesniško žetev z onimi pred de-destimi leti in še prej, se mu sama po sebi vsiljuje ugotovitev, da je zanimanje za pesem, pa bodisi liriko ali pa epiko, strašansko padlo. Pesniških poplav, ki so bile domala ves čas po svetovni vojni pa nekako do leta tridesetega tako v navadi in v duhu časa, ni več. Doba zadnjih nekaj let z nedavno preživeto gospodarsko krizo, še bolj pa najbližji čas, ki je iz meseca v mesec vse bolj napet in resen, je tudi na književno ustvarjajoče ljudi vplival, lahko bi rekel, v pozitivni smeri, usmeril jih je pretežno drugam, povzročil je realnejše gledanje na vsa dogajanja in tudi pisateljstvo v nekem smislu preusmeril, tako da je proza prišla do najvišje veljave. 2e samo število pesniških zbirk, ki so lani izšle v Beogradu pa tudi v drugih pokrajinskih središčih, je malenkostno, tako  malenkostno,  da pomeni  naj-
siromašnejšo   postavko   v   srbskem književnem ustvarjanju sploh.
V nadaljevanju bom omenil samo nekaj imen, ki so bila preteklo leto v ospredju. Božidar Kovačevič, ki ima za seboj že precejšno vrsto pesniških zbirk od leta dvaindvajsetega sem, je izdal knjigo »Pesme«, ki pomeni v nekem smislu petrifi-kacijo starejših, deloma tudi že zastarelih pesniških meril. Kovačevič je znal včasih biti namreč tudi povojni modernist. Toda v celoti nikoli. Ostajal je na pol poti in prav ta najnovejša njegova zbirka je dokaz, da je zlasti, kar zadeva obliko, obrnil modernizmu hrbet. Sonet je tista forma, ki jo najpogosteje srečujemo v tej zbirki. Tudi intelektu-alizma je preveč pri njem, dasi je res, da je prav v tej knjigi natisnil tudi nekaj resnično dobre lirike. Ta knjiga, ki je nekaka antologija njegovega pesništva, je najzgovornejši dokaz, da se človekov okus s časom menja. Tako je tudi Kovačevič nekatere svoje zbirke, ki so bile modernistično nastrojene, v tem cveto-beru skoraj docela prezrl. — Pred-letni gromovnik in boemsko-roman-tični popotnik  Rade  Drainac   je
244
natisnil drobno zbirko »Čovek peva«, v kateri je ostal zvest samemu sebi in svoji dosedanji smeri. — Pesniške knjige so med drugimi lani izdali še Veselin Brezanac (Ljubav života), Dušan Andjelkovič (Večno žito), Sait Orahovac (Lirska sa-opštenja) in Ljubiša Jocič (Pe-sme).
Kot kuriozum časa je treba omeniti epopejo lani umrlega Rado-mira Krivokapiča-Orlinske-ga »Slobodijada srpstva«, ki v sedem in tridesetih spevih in 24.000 verzih opeva zgodovino Srbov od začetka do danes in je izšla v Nik-šiču v Črni gori. — Nazadnje naj omenim še izbor Kranj čevičevih pesmi in pa »Pesme domovini« (obe knjigi sta izšli v izdaji Državne tiskarne), kjer je Trifun Djukič zbral najlepše slovenske, hrvaške in srbske patriotične pesmi. Toda to so samo ponatisi.
V nekem oziru je drugače s prozo. Številnejša je, bogatejša, deloma tudi kvalitetnejša. Zanjo je ne samo danes, ampak že nekaj let sem zdaleč večje zanimanje kakor za pesem. Sicer je pa to splošni pojav v vseh evropskih književnostih. Današnje vodilno geslo v lepi književnosti je zopet enostavnost, preprostost. Različnih oblikovnih perverznosti, da jih tako imenujem, ki so bile v cvetju tudi pri Srbih, zlasti še v liriki, danes ni več. Prišel je nov čas in z njim človek, ki ne stremi samo in izključno za obliko, ampak ki išče tudi zrna, globine. To, prav to je vzrok tako nenadnemu in vsestranskemu razmahu proze na splošno.
Tudi v srbski prozi so posamezni pisatelji, ki so komaj dobro prebrodili štirideseto leto in ki so bili do pred nekaj leti sorazmerno plodni oblikovalci, docela umolknili, n. pr. Milan Kašanin, pa Dragiša Vasic, Rastko Petrovič, Veljko Petrovič, Miloš Crnjanski in še nekateri. Od najstarejših se sporadično oglašata še Andjelko Krstič in Grigorije Bo-žovič, ki sta oba glasnika srbskega klasičnega Juga. Zadnjih nekaj let pa se je oglasilo tudi dosti novih, med katerimi so nekateri vzbudili večje zanimanje. Pisec, ki je že ne-
kaj let v ospredju, če že ne v referatih kritikov, pa vsaj pri čitajočem občinstvu, je Stevan Jakovi j e-vič, sicer profesor za botaniko na beograjski univerzi. Njegova doslej edina knjiga »Srpska trilogija«, ki je prav za prav obsežna kronika iz svetovne vojne na 1000 straneh, napisana tako realno in obenem tako resnicoljubno in iskreno, je dosegla uspeh, kakršnega ni do danes doživela še nobena srbska leposlovna knjiga. Danes je na trgu že peta izdaja (in knjiga zaradi svoje obsežnosti ni poceni!), šesta, ki bo imela 75 ilustracij, pa v kratkem izide. Toda Jakovljevič ima prednost pred marsikaterim dobrim srbskim pisateljem v tem, ker je srbskemu človeku nazorno podal tisto, kar mu je najbolj v krvi, kar je živ del njega samega, kar je prav za prav že v narodni tradiciji srbski, podal mu je naturni, realni potek svetovne morije, kakor jo je videl in doživel srbski rezervist-topničar, Jakovljevič sam.
Med ostalimi pisatelji, ki so se uveljavili zadnja leta, bi bilo treba omeniti pokojnega Dušana R a -diča, po poklicu zdravnika, ki je napisal dolgo vrsto novel in kratke proze sploh, pa tudi obsežnejši roman »Selo«. Vsa njegova dela so zajeta iz kmečkega življenja. Drugi, ki zasluži, da ga omenim, je mladi Branko Čopič iz Bosenske Krajine (še študira na beograjski univerzi), ki je po občutenosti jezika in zadetem podajanju preprostega človeka v marsičem podoben Ra-diču; dalje je treba omeniti zlasti pisatelje, ki so prišli na površje po zbirki »Naša knjiga«, ki danes pomeni poleg izdaj »Srbske književne zadruge« vsekakor največ za srbsko originalno književno ustvarjanje: Petra Petroviča, Emila Petroviča, Zvonimira Šubiča, Zaka Konfina (iz Leskovca, katerega tudi zgolj opisuje), pa Mate Blaževiča in Črnogorca Dušana Djuroviča. Posebno dela, ki črpajo snov iz svetovne vojne, se v velikem številu razširjajo med ljudi. Vojni pisatelji pa so poleg Jakov-ljeviča še Blaževič, Djurič, deloma Cosič. Z romanom se je zadnji čas
245
predstavil tudi Hamza Humo. Med vsaj deloma aktivne je treba šteti še Borivoja Jevtiča, Iva An-driča, Marka Markoviča, Mi-livoja Rističa, Nikola Lopi-čiča in Milana Vukasoviča (znan zlasti kot verjetno danes največji južnoslovanski basnopisec).
Med lanskoletnimi novostmi na področju proze bi bilo treba posebej omeniti nekaj del, ki zaradi notranje sorodnosti gradiva kakor tudi približno istih odnosov pisateljev do najaktualnejših vprašanj malega človeka našega časa dajejo nekak enoten vtis in nevsiljivo pričajo, da so najnadarjenejši mladi zastavili pero pri korenini, začeli preučevati življenje kmečkega, malega človeka, preučevati ga tako, kakor to življenje zasluži: s pie-teto, spoštovanjem, pa tudi z razumevanjem. Seveda se jim je to posrečilo zvečine zato, ker so med malim človekom, ob trdi skorji kruha tudi zrasli. Taki so poleg Radiča pred vsemi zlasti Vlastimir Petkovič, Petar Petrovič in Branko Čopič. Roman Vlastimira Pet-koviča »Plima i oseka« vzbuja pozornost zaradi svoje aktualnosti. Pisec podaja v njem zle posledice povojnega življenja v Srbiji, na vasi in tudi v mestu. Iz mest se razširja moralna dekadenca vseh zvrsti na deželo. Kmečki človek je iz dneva v dan v manjši meri kmečki. Ta problem je pisec obdelal z zaletom in prepričevalno. — Petar Petrovič je izdal roman »Bez zemlje«, v katerem je zopet zajeto vaško življenje njegove domače Slavonije, kakor ga je že prej predstavil v številnih novelah in v drami. — Ze zgoraj omenjeni Branko Čopič, katerega je kakor mnoge druge vpeljala v lepo književnost »Politika« s svojim originalnim feljtonom, je lani izdal prvo novelsko zbirko »Pod Grmečom«, ki pomeni lep uspeh. Prav vse kaže, da se bo Čopič razvil prav v kratkem v enega najizbranejših srbskohrvat-skih pripovednikov.
Emil Petrovič se je oglasil z miniaturnim romanom »Krugovi na vodi«, Aleksandar Djurič je izdal    tretji    del    svojega   vojnega
dnevnika z naslovom »Ka pobedi«, Milivoje Ristič prozno knjigo »Oči« s sila občutenim prikazovanjem življenja v ženskem oddelku očne bolnišnice. Stanko Kukič je natisnil roman »Svet pod maskom«. Z novelskimi zbirkami so se predstavili Niko Bartulovič, Milica Jankovič, Momčilo Miloše-vič in Trifun Djukič. Ljubica Radoičič je izdala obsežen roman »Dana Radič«, Zora Djordjevič pa »Drugi dan, novi život, novi ljudi«. Kot svojevrstne knjige lanske sezone bi omenil knjižico filozofsko nastro-jenih razgovorov Ivana Djaje (bivši rektor beogr. univ.) »Niz vodu« in Vladimirja Velmarja Jankovič a »Pogled s Kalimegdana«, v katerem je tako zadeto podal dušo prestolnega Beograda in njegovega človeka. Omembe vredna sta še Raško Dimitrijevič zaradi svoje knjige »O planini«, kjer prihaja do izraza naša planinska Slovenija, in pa Aleksandar Vidako-vič zaradi »Pisem iz Amerike«.
V mladinski književnosti, ki jo Srbi goje v precejšni meri, je treba na prvem mestu spregovoriti o zbirki »Zlata knjiga«, ki jo že dolgo vrsto let izdaja Geza Kohn (vsak mesec ena knjiga), in pa lani osnovano zbirko Kadok (Klasična dela omladinske književnosti), ki je namenjena prevodom najboljših svetovnih mladinskih del. Od časa do časa izide kaj mladinskega tudi pri »Nolitu« in še marsikje drugje. Od lanskih originalnih del bi omenil Desanke Maksimovič »Priče za decu«, Sima Cuciča »IV. b na-pred« in Mate Lovraka »Neprija-telja br. 1«. Tudi nekaj mladinskih listov imajo, vendar niso na tisti višini kakor n. pr. slovenski.
Cisto razumljivo je, da je znan-stvo tista zvrst, ki je najštevil-neje zastopana med vsemi, bodisi z originalnimi deli, bodisi s prevodi svetovnih piscev. Tu bom na kratko spregovoril samo o nekaterih izvirnih delih, zlasti v kolikor spadajo v literarno-zgodovinsko oziroma filozofsko področje. Nekatera druga bom samo omenil. Zlasti je treba podčrtati pomen monogra-fičnih študij  o Svetozarju Miletiču
246
(Vaša Stajic), Karadordu (dr.Drag. Stranjakovič), Stevana Sremca (Milo Pavlovi č), Shakespearja (dr. Vladeta Popovič), Mojzesa (Aron Alkalaj) in Lazi Lazare-viču (dr. Miloš Djorič). Seveda ne smemo pozabiti na doslej najob-širnejšo študijo o enem najboljših srbskih prozaistov Ivu Andriču, ki jo je napisal dr. Nikola Miroko-vič za »Srbski knj. glasnik«, izšla je pa tudi v posebni brošuri. Omeniti je treba tudi Veliborja Gli-goriča študijo o Nušiču. Vzgojitelj številnih generacij na stolici za srbohrvaščino na beograjski univerzi dr. Pavle Popovič se je lani umaknil v zatišje. Za slovo pa je izdal četrto knjigo svojega zbornika »Iz književnosti« s številnimi krajšimi sestavki. Podoben zbornik je izdal tudi dr. Jovan Radonjič z naslovom »Slike iz istorije i života«. Kot eno najzajetnejših in pregledno pisanih del na področju politične zgodovine moram omeniti »Diplomatsko zgodovino nove Evrope (1914 do 1918), ki jo je napisal znani politik Joca Jovanovič. Profesor skopi janske univerze dr. Dušan Nedeljkovič je izdal dve knjižici z aktualno vsebino (Ideološki sukob demokrati je i fašizma, Rase i rasizam). Obsežno in aktualno delo je »Jugoslavija i federacija« Mi-hajla Zivančeviča. Omeniti moram tudi dr. Vojislava Grola »Evolucijo izbornog prava u Fran-cuskoj«. Stanislav Vinaver je natisnil dve knjigi zapiskov in esejev (»Živi okviri«, »Cardak ni na nebu ni na zemlji«). V Nišu se je pojavila obsežna študija Miroslava Vojinoviča »Život i dogmatsko učenje Sv. Grgura Ninskog«. Omembe vredni so še: Rade Drainac (knjiga esejev »Osvrti«), Jasa Prodan ov i č (»Karadžič i Miloš Obre-novič), Zora Simič-Milovano-vič (»Slikarke u srpskoj istoriji umetnosti«), Svetolik Grebenac (»Kroz istoriju Srba«), dr. Miloš Moskovljevič (»Dijalektološka karta Vojvodine«) in R. Jovanovič (Sistematski rečnik srpsko-hrvatskog jezika, L). Potopisni knjigi sta izdala Aleksandar Jela-čič  (o  Češkoslovaški)  in Milutin
Velimirovič (»Po Japanu i Mongoliji«).
Seveda je poleg imenovanih del izšlo še precej drugih, zlasti v izdajah Srbske kraljevske akademije kakor tudi v založbi nekaterih drugih znanstvenih ustanov ali pa v posameznih zbornikih in revijah. Reči je treba samo to, da imajo Srbi prav v pogledu izdajanja znanstvenih del sila veliko finančnih zmožnosti v obliki vseh mogočih fondov, ki jih je osnovala zasebna podjetnost. Glede tega prednjačijo marsikateremu zdaleč večjemu   narodu.
Na področju dramatike lani ni bilo posebnih presenečenj. Igralec Rasa Plaovič in časnikar Milan Djokovič sta skupaj napisala popularno »Vodo sa planine« iz kmečkega življenja in dvodejan-sko tragikomedijo iz družabnih krogov »Rastanak na mostu«. Mio-drag Nikačevič je izdal petde-janko »Srbija se umirit ne može«, Svetislav Predič knjigo eno-dejank in pokojni Nušič »Pokojnika«. Lep uspeh je dosegla tudi dramatizacija enega dela »Srpske trilogije« Stevana Jakovljeviča z naslovom »Na led j ima ježa« (po istoimenem odlomku v knjigi), ki sta jo priredila brata Mi odrag in Svetolik Nikačevič. Zadnje Nušičevo delo »VLast«, ki je ostalo torzo, so pred kratkim uprizorili  v Beogradu.
Posebno poglavje zavzema tudi prevodno slovstvo. Splošno je treba priznati, da v srbski književnosti ni posebnih poplav v prevedenem leposlovju, pač pa so zdaleč številnejši prevodi znanstvenih del vseh mogočih strok. Zlasti številno so zastopana strokovna vojna dela pa filozofija, psihologija, pedagogika in deloma tudi memoarska literatura. Od prevodov iz lepe književnosti omenjam najvažnejše: Shakespeare: Othello in Bura (dr. Svet. Ste-fanovič), Kako vam drago (Borivoje Nedič in Velimir Zivojinovič), Bau-delaire: Cveče zla (M. Jovanovič), Heinrich v. Kleist: Michael Kohl-haas, Lukijan iz Samosate (Izbrana dela I.) in Elin Pelin (Zemlja). — Nasprotno pa je iz srbščine preve-
247
dena Jakovljeviceva »Srpska trilogija« v češčino, Nušičev »Dr.« v bolgarščino, Poljaki pa so izdali obsežno zbirko srbskohrvatskih narodnih pesmi.
Najzapletenejše in nazadnje tudi najžalostnejše je poglavje o srbskih revijah, v prvi vrsti o književnih revijah. Cisto literarne revije Beograd prav za prav nima. Celo »Srpski književni glasnik«, ki je revija z največjo in slavno tradicijo, je v nekem smislu francoski polmesečnik, v katerem poleg čisto literarnih prispevkov zaslediš redni pregled zunanje politike, pa gospodarske, pravniške in še kake drugačne članke. Danes urejuje revijo bivši upravnik beograjskega gledališča Milan Predič z uspehom. Križ je samo z materialno platjo. To je tudi deloma vzrok, da revija ni na tisti višini, na kateri bi morala biti. — Lani ustanovljeni mesečnik »XX. vek«, ki izhaja redno in ga urejuje sedanji upravnik gledališča književnik dr. Ranko Mladenovič, je bil v nekem smislu glasnik bivšega dr. Stojadinovičevega režima in je poleg čisto književnih in publicističnih prispevkov objavljal tudi politične preglede in podobno. Po slabem začetku se je revija v marsičem popravila, dasi tudi sedaj ni literarna, ampak magazin, ki obdeluje vsa mogoča vprašanja. Izhaja na 160 straneh mesečno, založnik pa je Geza Kohn. — Razen teh dveh vsaj v večji meri literarnih revij, ki sta vodilni, je treba omeniti še »Život i rad« (Beograd), ki je lani preživljal občutno krizo, »Južni pregled« (Skoplje), cetinj-ske »Zapise«, ki so skoraj izključno posvečeni črnogorski zgodovini, sarajevski »Pregled«, ki se je razvil v dobro revijo, dasi zopet ne literarno, pa »Jugoslovenski istorijski časopis« (Beograd), »Letopis Matice Srpske« (Novi Sad), »Arhiv za pravne i društvene nauke« (Beograd), »Priloge proučavanju narodne poezije« (Beograd), »Glasnik etnografskog muzeja« itd. itd. Posebej je treba podčrtati pomen nove umetniške revije »Umetniški   pregled«,   ki  ga
izdaja od lani muzej princa Pavla (mesečnik) v zelo luksuzni obliki in z dobrimi prispevki, tako da pomeni danes najboljšo našo likovno umetniško revijo. Omeniti je treba še lingvistični »Naš jezik«, ki ga je osnoval dr. Belič, na področju glasbe pa  »Muzični   glasnik«.
Na splošno je položaj revij v Beogradu, zlasti še književnih, zdaleč slabši ko n. pr. v Ljubljani. Zanimanje zanje je malenkostno, saj ima n. pr. »Srpski knj. glasnik« manj ko 2000 naročnikov, pa še ti so neredni plačniki. Deloma bolje stoje znanstvene revije, zlasti pa periodične izdaje akademije, ki imajo za seboj različne fonde in subvencije. Ce sprejmemo kot resnično trditev, da so revije v marsičem merilo intenzivnosti književnega življenja posameznega naroda, potem je obraz srbske revialne književnosti, kakršen se nam kaže že nekaj let sem, naravnost porazno obupen.
Srbska kultura je lani izgubila nekaj ljudi, ki jih moram omeniti. To so predvsem komediograf Bra-nislav Nušič, eden najsubtilnej-ših srbskih lirikov Milan Rakič, dalje pesnik, pripovednik in dramatik svojega kova Momčilo Na-stasijevič (šest knjig njegovih Zbranih del je že izšlo po smrti), Dušan Radič, ki se je nahajal komaj na začetku književnega udej-stvovanja, in pa skladatelj in melo-graf Vladimir Djordjevič.
Morda še besedo — dve o založnikih. Vsi vidnejši srbski založniki današnjega časa so v Beogradu; najagilnejši je Geza Kohn, ki je docela prepletel srbski književni trg. Največ izdaja zakone, šolske in sploh strokovne knjige. Od ostalih je treba omeniti še »Srpsko književno zadrugo«, Radomira Cuko-viča, Vladimira Rajkoviča, Jugo-istok, Nolit, Eos, Aco Popoviča, Državno tiskarno itd. Prav Državna tiskarna se je pod upravni-štvom Momčila Miloševiča pomladila in zadnje čase dosti izdaja. Trenutno ima v načrtu tudi knjigo slovenske kratke proze v originalu (prireja prof. dr. Stanko Škerlj).
T. Potokar.
248