•poštnina- plačanav-gotovini-
1934-1935
*f+XXXVI *
st 4 •
Vsebina četrtega zvezka
	Stnm
1. Ljuba Premier: Božična zvezdica......	81
2. Uspela božična Sala.........	84
3. Senčne slike..........	84
4. Vinko Bitenc: Bolni Jezušček. Božična legenda .	85
5. B. V. Radoš: Sveta noč 1934. Pesem.....	86
6. Perdo Juvànec ml.: SvetonoČna uspavanka. Skladbica za gosli	in klavir . 87
7. Danilo Gorinšek: December. Pesem.....	87
8. Arnošt Adamič: Koruzni frontnik Sandi. Roman za deco. Ilustr. prof. Mirko	
Šubic...........	88
9. Danilo Gorinšek: Sveti večer. Pesemca ....	92
10. Zvončkarji se uče stenografije......	93
11. N. K.: Šaljiva vprašanja — resni odgovori ....	93
12. Pavle Flerč: Pavliha. Ilustrira prof. Francè Podrekar .	95
13. Doma izgotovljene igračke. 2. Pohištvo iz lepenke za punčke	96
14. Miha Razpotnik: Miranove smuči......	100
15. A. D.: Skrivnostna številka 7......	101
16. Vik Plevel j: Zgodba o kovaču, ki je zobe pulil .	102
17. Iz mladih peres. Prispevki »Zvončkarjev« ....	104
18. Zastavice za brihtne glavice. Nagrade	Tretja stran ovitka
19. Stric Matic s košem novic.......	Četrta stran ovitka
POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE »ZVONČEK« SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! CIM VEČJI BO KROG »ZVONCKARJEV«, TEM LEPŠA IN OBSE2NEJSA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA!
»Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane ▼ naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7*50 Din. Posamezni zvezki so po 3 Din.
Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6. Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in reklamacije!
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo.
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« ▼ Ljubljani, Krakovski nasip 22.
Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo Ie prvih 14 dni po odpravi vsakega
zvezka.
Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin. — Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francè Štrukelj).
ZVONČEK
LIST S PODOBAMI ZA MLADINO
LETO 36 # $TEV. 4 DECEMBER 1034
Ljuba Prenner
Božična zvezdica
Tudi za nebeščane je pokorščina ena glavnih zapovedi, zlasti oni drobni angelčki, ki znajo komaj eno molitvico in le nekaj pesmic in ki so sicer le radi ljubega veselja v nebeškem raju, morajo ubogati nadrejene angele in svetnike, zlasti pa sve> tega Petra, vrhovnega upravitelja raja. Sveti Peter pa, ki ima ključe in oblast, je strogo prepovedal, da bi vsi ti mali angelčki po ves dan če■■ peli na visoki nebesni pregraji vrh oblakov in pasli radovednost pri opazovanju naše zemlje, ki leži g/o* boko, globoko pod njimi.
Nekega zornega spomladanskega jutra so se izprehajali baš ti naj-manjši izmed angelčkov ob nebeški pregraji in med njimi Smehec, drobna, razborita dušica, ki ga je že ves čas srbelo v perotničicah. da bi le za hip sfrfotal na visoki ograj-ni zid in malo pokukal na zemljo. In ko so drugi ubrali svojo pot od zida proč, je Smehec naglo vzletel in že je bil na skrajnem robu pre-graje — jej, kako se je svetila zemlja pod njim! In ko se je sklonil še niže, se mu je zvrtelo v drobni glavici in strmoglavil je v neizmerne globine — vedno niže, vedno bliže naši zemlji.
V neki slovenski vasi je bil baš kramarski sejem, kakor vsako leto
na Jurijevo. Okrog kramarskih stojnic, kjer so prodajalci glasno hvalili svoje blago, so se gnetli kupci, drugi so si ogledovali živino, ki je mukala, ob žvenketajoče verige pripeta, mešetar ji so kričali, kričala je tudi klobasarica, otroci so piskali in trobili ter poskušali glasove svo-jih igrač. Nad vsem ropotom in kri? čanjem pa se je razlegalo vpitje cigana. ki je vabil stare in mlade na svoj vrtiljak, ob katerem je stara, hreščeča lajna venomer ponavljala svojo oddrdrano pesem.
Kakšen vik, kakšno vpitje, kričanje in prerivanje je nastalo, ko je Smehec prav z neba priletel med nje in se tik pred vrtiljakom- sesedel na tla.
Ljudje so kar noreli začudenja. Vsak je rinil bliže, kramarji so pw stili v nemar svoje stojnice, meše--tarji in drugi so pozabili na svoja živinčeta, klobasarica je nehala kričati, otroci pa so kar prevračali kozelce, plezali tujim ljudem preko ramen in med noge, se gnetli in potiskali drug mimo in preko druge--ga in vsi skupaj so imeli le en cilj — da bi od blizu videli čudežno dete, ki je kakor mrtvo obležalo poleg ciganove lajne. Jej, ali ni ta pros zorna tančica ob ramenih videti kakor angelska krila? Kako čudo-
vito nežna glavica, z zlatimi kodri obdana? In trupelce, oblečeno iv iako lepo in fino tkanino, kakor je menda nima noben zemeljski otrok? Ali je mrtvo, da se ne zgane?
Zijanja in občudovanja ni hotelo biti konca.
Kaj še le, ko je Smehec odprl oči in debelo pogledal okrog sebe. Seveda ni razumel, kaj hočejo ti ljudje od njega, razumel ni njih je--zifca, v katerem so ga neprenehoma in od vseh strani ogovarjali in vpraševali, niti ni mogel doumeti, kako in kaj se je z njim zgodilo in kje da je. Le to je videl in spoznal, da ni več v raju. In je pričel milo jokali.
Gospe županji, ki ni imela svojih otrok, se je lepo, jokajoče dete v dno srca zasmililo. Dvignila je Smehca s trdih tal, ga pobožala in vzela v svoje naročje ter ga krat-komalo odnesla domov. Ljudje so sicer godrnjali, ker njih radovednost še zdaleka ni bila utešena, a glasno zabavljati si ni drznil nihče; kajti za nikogar ni dobro, imeti županove za sovražnike.
A lokavi cigan jih je prevari/ vse skupaj. Po noči, ko je vse mirno spalo, je vkradel Smehca iz županove spalnice in ga v svojem ciganskem vozu odpeljal s seboj v dalj-ne kraje. Tam ga je razkazoval na sejmih in ljudje so ubogega Smehca nadlegovali s svojimi vprašanji, ki jih ni razumel. Cigan pa je sprejemal cfenar; kajti vsak, ki je hotel videti čudežnega otroka, o katerem je trdil cigan, da je padel naravnost z neba njemu v naročje, je moral
odrajtati nekaj novcev. Smehcu pa se je slabo godilo. On, ki je bil vajen nebeške hrane, sladkega neb tarja in rajske ambrozije, je moral sedaj goltati nezabeljen krompir v režijah in posneto mleko, z vodo pomešano. Tožilo se mu je po raju in njega veseli družbi, pa tudi po materi županji, ki ga je imela vse drugače rada kakor grdi cigan.
Neke noči pa se je Smehec opogumil, pobegnil iz ciganskega voza in stekel v bližnji gozd. Po zraku namreč ni znal letati, ker so mu med bivanjem na zemlji ohromele perotnice. Živel je v gozdu med ptički in živalmi, čijih govorico je dobro razumel in ki mu niso storile ničesar žalega. Hranil se je od slad» kih jagod, borovnic in robidnic, se okopal v svežem potočku, in vsako jutro ga je našlo spečega na meh' kem mahu. Poleg njega pa sta po--čivala mlad lisjaček in dobra veverica, ki sta ga čuvala in si zaradi njega nista bila sovražna.
Tako je Smehcu potekla spomlad. Minula sta tudi poletje in je-sen. Noči so postajale vedno daljše in hladnejše. Smehec je vsak dan komaj čakal na jutrnje sonce, da bi mu spet zagrelo premrle ude. Hra> ne mu je primanjkovalo vedno bolj, čeravno mu je veverica prinesla debel lešnik, ga pregrizla in mu ga pot ložila med ročice. Lisjaček pa je zanj nanosil v votlino starega dre« vesa mahu in suhega, mehkega H--stja, da bi imel Smehec preko zime toplo gnezdeče.
A bilo mu je kljub skrbni negi prijateljčkov vedno tesneje pri sr-čku. Zeblo ga je; ne le ponoči, tudi
čez Jan se ni mogel ogreti. In ko je nekega jutra hotel pokukati za son: čkom izza svoje votline, je bil ves gozd že bel. Sneg/ Sneg!
Spočetka ga je bi! siia vesei, po: skočil je iz svoje ječe, igral bi se rad na tej lepi beli odeji. A — joj - saj je bila ta lepa odeja tako mrzla, da ga je kar žgalo v drobne nožice. Zajokal je in se spet skril v svoj brlog in ko sta ga prišla po: zdravit prijateljčka, ju je milo pro:
Smehec pa je jokal in jokal in ker se ni mogel potolažiti, je zlezel iz votline in taval po gozdu za nji: ma proti Visokemu vrhu, da ne bi bil tako sam na božični večer.
Mračilo se je že. Smehca je zeblo, klical je svoja prijateljčka, a nihče se mu ni odzval. Vse tiho — vse belo — polagoma je naletaval sneg. Tudi poti ni bilo nobene, da bi spet prišel nazaj do drevesa, kjer je imel svoj brlog. Oh — tako za:
sil, naj ga ne pustita več samega. A lisjaček in veverica sta se spogledala in lisjaček je dejal: » Veš, Smehec, nocoj boš moral ostati pač sam! Midva morava na dolgo pot."
»Na pot?« je zastokal Smehec, »prosim, prosim, vzemita me seboj!«
Veverička in lisjaček sta žalostno odkimala. Predaleč je do Visokega vrha, kjer se bodo zbirale nocoj vse živali, da praznujejo skupaj svoj Veliki Praznik. Obljubita pa sta Smehcu, da se vrneta do drugega jutra in da mu prineseta mnogo do: brih in lepih stvari; kajti nocoj do* bi vsak izmed njih obilo daril lam daleč na Visokem vrhu, kjer pra: znujejo živali Gospodovo rojstvo. Mudilo se jima je in odbrzela sta.
puščen, tako beden, premražen in sam je jokal sredi gozda...
A kaj je to? Visoko nad vrhovi vitkih jelk se je nekaj svetlikalo, vedno jasneje, vedno lepše.
Smehec se je zagledal v nebo, od tam je prihajala blagovest božiča — božična zvezda, ki vodi vsa srca do revnega betlehemskega hleva.
»Slava Rogu na višavah .. .,< se mu je izvilo iz prsi, edina molitvica, ki jo je znal, in glej, ohromele peroti so se spet zganile, lahke in prožne, in ga zanesle vedno više do nebeškega doma, nad katerim se je zla: tila zvezda vodnica, ki naj vodi tu: di Vas, dragi otroci, in nas vse, da nam bo srečen sveti božič v dragi domovini!
Uspela božična šala
Med romanskimi narodi je navada, da prirejajo teden pre<l božičnimi prazniki bogate večerje v dobrodelne namene, izkupičke teh večerij pa namenijo lačnim in revnim otrokom za božično pogostitev in obdaritev.
Zelo odlična in bogata gospoda prihaja na te večerje. Zgodilo pa se je nekje pred neko tako večerjo, da je stopil, ko je biflo že vse lepo in bogato pripravljeno in so gostje že sedeli za veliko, razkošno pogrnjeno slavnostno mizo, neki lepo oblečeni gospod med zbrano gospodo in jo naprosil, naj se potrudi v sosednjo sobo. Tamkaj jim je s preprostimi besedami raztolmačil, da se je stvar z večerjo nekam usodno spremenila. Med njegovim govorom so postajali obrazi gospodov in dam bolj in bolj nemirni in plahi; toda nihče se mu ni upal ugovarjati.
Ko je bil končal svoj govor, je gospod odvedel visoke goste v majhno, skromno opremljeno sobico in jih povabil, naj sedejo za nepogrnjene javor-jove mize. Vsi so hočeš nočeš morali slediti njegovemu zgledu. Nato so jim prinesli priprosto večerjo, kakor jo je-
do siromašni ribiški otroci ob nedeljah in praznikih: kislo juho z rezanci, nekoliko posušene ribe in dvoje pečenih sliv za osebo. To je bilo vse! Kakšni so bili obrazi teh odličnih in bogatih gospodov in dam pri tej skromni večerji, si lahko predstavljate sami!
Ko so vsi zaužili to priprosto večerjo, je lepo oblečeni gospod dostojanstveno vstal, prezrl vse sovražne poglede in dejal: »Visokospoštovani gospodje in dame! V veliko zadovoljstvo Vam bo vsem, če si zdaj še ogledate pojedino siromašne lačne dece, ki večerja nocoj izjemoma pri bogati mizi v sijajno razsvetljeni dvorani!«
Dva služabnika sta vljudno odprla velika vrata in marsikomu se je milo storilo ob pogledu na ubožno oblečene otroke, ki so jim izsušena ličeca neizmerno srečno sijala in oči začudeno gledale bogate in lepo oblečene gospode in dame, ki so jim bili tisti večer odstopili svojo razkošno večerjo.
Najbrže ni bilo med njimi nikogar, ki bi bil neznanemu gospodu zameril to uspelo šalo.
S E N č N
Kar brž iri korajžno na delo! Kdo jih bo najbolje Izrezal? Prerišite jih na papir (najboljši je črne barve) in izrežite iz njih vse tiste dele, ki so na naših sličicah beli. — Toda delajte natančno in pazljivo! Držite jih ob steni, na katero sije sonce ali pada luč svetilke, pa boste videli sličico ravno narobe, tako, kakor mora biti v resnici!
No, ali ste že poizkusili coprnijo?
E SLIKE
» «
X

Vinko àlienc
Bolni Jezušček
TLsta noč, v kateri se je rodil Odre-šenik, je bila jasna in mrzla. Tudi naslednje dni mraz ni popustil, zato je Jožefa in Marijo pričelo skrbeti, da bi se dete, mali Jezušček, ne prehladilo. Hlev na pašniku za Betlehemom, kjer je Jezušček zagledal luč sveta, je bil le revna pastirska staja, kamor so pastirji ob slabem vremenu zvračali živino. Skozi slamnato streho jc silil mraz, skozi špranje na stenah je pihal veter; v jaslih, kjer je ležalo dete, je primanjkovalo slame in mati Marija ni mogla dovolj zaviti svojega miljenčka.
Celo voliček in osliček, ki sta stala ob jaslih in dihala v Jezuščka, nista mogla kaj prida ogreti božjega deteta.
Cesar se je mati Marija najbolj bala. se je zgodilo: nežno dete je zbolelo.
Pastirji, ki so prihajali pozdravljat novorojenca, bi mu bili radi pomagali, pa niso vedeli s čim in kako.
Marija je vsa v skrbeh dejala Jožefu:
»Kje naj dobiva zdravil za bolno dete?«
Jožef pa je odgovoril:
»V mesto moram. Poprosil bom pri usmiljenih ljudeh, gotovo bodo pomagali.«
In se je odpravil.
Marija pa je medtem zavila Jezu-ščka v plašč, ki ga je bil podaril revni pastir, vzela dete v naročje in ga ogre-vaila s toploto svojega telesa.
Jožef je hodil po ulicah Betlehema. Kamorkoli je stopil, kjerkoli je poprosil, je naletel na gluha ušesa, na ledena srca.
»Za druge otroke nimamo zdravili,« so govorili nekateri; »imamo svojih otrok dovolj, še njim nimamo kaj dati.«
. Drugi spet so se norčevali iz Jožefa.
»Ali se ti blede, starec? Ves siv, pa tako neumen! Kdo ti bo pa verjel! Vemo, kakšna zdravila bd si rad kupil za naš denar, pijanec, hahaha!«
Božična legenda
Žalosten in potrt se je Jožef vračal proti betlehemskim poljanam.
»Ni ljubezni na svetu, ni usmiljenja,« je vzdihoval sam pri sebi. »O Bog, razsvetli srca ljudi!
Nastal je bil tih svetel večer. Neskončno število zvezd je gorelo na nebu kakor trepetajoči plamenčki.
Ob poti, ki je vodila iz mesta, je zagledal Jožef samotno kočo. Skozi majhno okno je dremotno svetila luč.
Jožef se je približal koči in potrkal. Priletna ženica je prišla odpirat.
»Kaj želite, mož?«
»Usmiljenja iščem in ljubezni,« je odgovoril Jožef. »Bil sem v mestu, da bi dobil zdravil za bolno dete. Toda povsod so me odgnali. Sam nimam denarja, pa sem poprosil vbogajme. Pri vas pa, kakor vidim, ste sami revni...
»O, revni smo, revni,« je vzdihnila ženica, »toda kar je v moji moči, vam rada pomagam. Stopite noter.«
Peljala ga je v nizko sobo. V skromni postelji je ležal droben deček. Svetle oči so se mu vročično svetile izpod obokanega čela.
»Tudi pri nas imamo bolnika«, je tarnala ženica. »Sin edinee mi je bolan. Pravkar sem mu bila skuhala čaja iz zdravilnih zelišč. Daj Bog, da bi mu pomagalo.«
Vzela je lonček s čajem in ga ponudila sinčku.
Potem je pristavila:
»Nekaj teh zdravilnih zelišč vam lahko odstopim za vaše dete. Kje pa stanujete, mož?«
»Za mestom, v pastirskem hlevu,« je odvrnil Jožef. »Dete, ki se je rodilo tam, je — božji1 sdn.«
Ženici so zatrepetale roke. Ravno je podala sinčku zadnji požirek čaja in bi ji bil pri tem lonček kmalu zdrknil iz rok.
»Božji sin?« je zašepetala in se s tiho spoštljivostjo ozrla v tujca.
»Da,« je prijrdil Jožef. »Toda rodil se je kot človek in mora kot človek tudi trpeti.«
Tedaj ci se je zasvetila koča v pre-čudni svetlobi. Odnekod iz daljave so se začuli mili glasovi, angelska pesem je priplavala v sobo. Slava Bogu na višavah, ljubezen in mir na zemlji ljudem...
Bolnemu dečku se je pričel jasnitl obraz, smehljaj mu je zaigral krog ust.
počasi se je dvignil, planil iz postelje in zaldical:
»Mamica, zdrav sem!
Vdova je objela sinčka in se v neizmernem veselju zgrudila pred Jožefom na kolena.
»Zahval j en ...«
»Ne jaz,« se je branil Jožef, »tvoja vera in ljubezen sta ti ozdravila sinčka.«
Nato se je Jožef posloviil. Z njim sta se odpravila tudi vdova in njen sinček.
»Sama poneseva zdravilnih zelišč božjemu detetu,« je hitela praviti hvaležna ženica.
A Jezuščku ni bilo treba teh zdravi/.
Ko so Jožef, ženica in njen sinček prispeli do hleva, so našli tam zbrane pastirje s svojimi družinami. Klečali so okrog jasli in prepevali.
V jaslih je ležal Jezušček in sladko spal. Nad njim se je vsa srečna sklanjala Marija.
Topla ljubezen revnih pastirjev je ogrela dete, sočutje usmiljenih src je bilo za Jezuščka najboljše zdravilo.
Božič je postal praznik miru, ljubezni in odpuščanja.
Za vas, otroci, za vse blage ljudi in za vesoljni svet!
Sveta noč 1934
Zvezde srebrne, mesec blesteči: Kaj nam oznanjate v noči božični letos o sreči?
Vendar, o zvezde, če nam poveste, da se spet v sončnih žarkih okopljejo mračne nam ceste,
Ni še zaceljena v dušah nam rana, narodu našemu v dnevih bolesti, tuge zadana . . .
bomo vsi srečni, vedri In močni, z radostjo v srcih glasno zapeli spev svetonočni!
B. V. Rad oš
Svelonočna uspavanka
Ferdo iuvanec ml.
Andantino
con aordino
DECEMBER
Zdaj drevje golo v zrak Štrli,	Neplodna zemlja zdaj leži,
je moča, burja, zima	sneg krije jo ko rjuha
in Bog se usmili reveža,	in Bog naj čuva bedneža,
ki tople suknje nima.	ki tava zdaj brez kruha.
Zdaj skoro Dete se rodi, obilne kupiš dare in dvakrat revežem gone, če zanje nlmaä pare!
mmmi v^rnm
T'A«A« 11, —=
3.
Najtežje ure tistega leta so za nekatere srečno minile. Poleti namreč se premog slabo proda, delo v rudniku je močno skrajšano, radi tega je tudi zaslužek prav majhen. Zgodilo se je pa tudi. in to je bilo najhujše, da je ravnateljstvo odpustilo precejšnje število mlajših rudarjev, mnogo starejših, ki so bili pustili vse svoje mlade moči v črnem podzemlju, pa je bilo upokojenih. Pokojnina pa tako majhna, da se ni dalo niti živeti niti umreti. Imeli so velike družine — kam zdaj z njimi. Oni mlajši so nekaj časa hodili po črnih cestah, povpraševali za delom in ko ga niso našli nikjer, so šli nekega dne po cesti dalje, v tuje kraje po kruh.
Najtežje ure strahu, kdo bo ob kruh, so torej za nekatere srečno minile. Ostal pa je strah pred bodočnostjo. In ta strah je ljudi močno spremenil. Nikjer ni bilo brezskrbnega nasmeha, povsod so se rezale skrbi v čelo. Iz src je izginilo veselje, izginila je tudi dobrota. Sonce je zatemnelo.
Zato se je tudi pri Kržišnikovih marsikaj predrugačilo. Oče je sicer ostal v službi, a postrani je bil izvedel, da pride prihodnjič on na vrsto. Včasi so se še kaj veselega
pomenili, to je zdaj minilo. Skrb jih je zbudila iz težkega spanja.
Skozi dolino pa so romale vedno večje skupine brezposelnih, boso-peti dečki v družbi starih, neobritih mož v pošvedranih čevljih in z vrečami na hrbtu.
Pred občinsko desko so se dre-njali rudarji, žene in otroci. Razglašeno je, da bo prehranjevalni odbor delil koruzno moko in nekaj belega zdroba. Vsak se hoče prepričati, če je napisan v seznamu. Vsi seveda to pot niso prišli na vrsto in zdaj se med seboj že kregajo, kdo je bolj potreben kruha. V marsikaterem pogledu je zavist, sosede se zaradi tega še ne pogledajo več. Revščina je bila izpodjedla prelepo cvetje ljubezni, uničila dobroto.
Od reke sem se je pripodil jesenski veter in vrgel kupe orumenelega listja med ljudi. Pihal je že mrzlo, da so se ženske zavijale v tenke ogrtače, možje privihali krajce suknjičev in tlačili roke v hlačne žepe. Tako so vztrajali pred občinsko hišo, trdovratno čakaje, da bo občinski tajnik morda le prinesel nov list, kjer bodo zapisani tudi oni med srečneže, ki bodo prejeli miloščino.
Sandi pa je medtem tekel s Hanj-kom domov z veselo novico, da jih niso prezrli. Postala sta trdna pri-
j atei j a. Letos sedita v isti klopi, en razred više. V sedmem sta. Korota ni več na šoli, ker je že zadosti star. Potika se po cestah in jima nagaja. Obeh se pa ne upa lotiti.
Hajnko je žalosten. Na razglasu ni bilo njihovega imena.
»Kar pridi popoldne pred mlin z vrečico. Morda bo pa le kaj ostalo.«
Hajnko teče vštric in ne odvrne besedice. Vrat ima gol. dolg in te-nak. Menda je celo umazan, ali se pa vidijo žile skozi kožo. Lasje so svetli in od vetra skuštrani. Hlačice segajo komaj do kolen, noge so u-mazane od blata. Ves je bled in suh. naprej nagnjen.
Sandi teče in ga gleda.
»Kar pridi. Malo ti bom že odstopil.«
»Tepen boš.«
»Čeprav.«
»Nečem.«
»Moraš--.«
Pred hišo se je Sandi ustavil, da bi prijatelja le pregovoril, a Hanj-ko je tekel kar naprej in izginil za ovinkom pod visoko skalo.
Popoldne je Sandi dobil dve vrečici iz blaga in šel »fasat«, kakor so temu rekli dolinci. Mlin je stal koncem vasi ob Črni ci in tam se je bila že zbrala polovica vasi z vrečicami. Močnejše ženske so prišle že uro prej ali so si pa s trdimi komolci napravile skozi ljudi pot do vrat. Tam so zdaj stale visoke, z rutami okrog glave, mrke in pripravljene braniti svoje priborjeno mesto tudi s silo. Vrščalo je kakor v panju in Sandi je moral ostati za enkrat čisto zadaj med otroki. Počasi se je pa začel riniti naprej med starejše. Na Hanjka ni utegnil mi-
sliti, ves je stremel edino za tem, da pride čim bliže vrat. Pretegoval se je med toplimi telesi, pohlevno prenašal sunke in udarce ter spretno lezel bliže in bliže.
Nenadoma pa se je spredaj dvignil krik. Množica se je zamajala in ga skoro potegnila podse. Sandi je vedel, da so se zdaj odprla vrata v mlin in da vse dere vanj kakor voda. Ženske so kričale, se lomile druga mimo druge, obsipale s psovkami in vlekle za lase. Moški so preklinjali in se glasno zgražali, pri tem pa krepko rinili naprej. Tajnik in dva orožnika sta bila brez moči pred množico. Hoteli so vrata spet zapahniti, a desetorica žensk, med njimi bosopeti Sandi, so že bili v mlinu. Zašel je bil v vrtinec, ki ga je vlekel s seboj, pri tem so mu pa pohodili noge in mu skoro izpulili roke ter ga dušili. A svoje je le dosegel. Tajniku pa končno ni preostalo drugega, začel je deliti. Od zunaj je bučalo morje prepirajočih se glasov, na vhodu, ki sta ga zdaj branila oba orožnika in hlapec, je bilo videti dvajset, trideset rok, ki so se stegovale in krčile pesti v mlin.
Sandi je skoro zavriskal od veselja, pozabil je na pohojene noge in bolščal v tajnika, ki je vznemirjen hitel z delitvijo moke. Sandi je že dobil svoj delež, oprtal vreči in hitel k izhodu na nasprotni strani. Srečno je smuknil na prosto in nedaleč zagledal Hajnka, sedečega na železniškem tiru. Glasno ga je poklical in stekel k njemu.
»Kje imaš vrečico? Tajnik se je zmotil in mi je nameril nekaj več. Prav lahko ti odstopim malenkost,«
se je lagal Sandi, da bi prijatelj sprejel dar.
Ta ga je pa nejeverno pogledal in odkimal. Nima vrečice.
»Nisem bil kregan,« je slednjič izpregovoril. »Doma je vse narobe. Našega Jožeta so odvedli orožniki.«
»Zakaj p^ vendar?« se je zresnil Sandi.
Hanjko ni odgovoril. Bezal je z boso nogo v črni prah med tiri in gledal okrog po otrocih, ki so se obešali na vagončke in se vozili sem in tja. Nekateri pa so z malimi cajnicami v rokah bistro pregledovali tla med tiri in zunaj njih ter pobirali drobne koščke premoga, ki so se bili izgubili med vožnjo iz vagončkov. Prav za prav je bilo tudi to prepovedano, a čuvaji so radi pogledali mimo, saj so na vse zadnje tile strgani in navihani dečki in deklice ni ih lastna kri.
»Ali je kaj ukradel?« je pretrgal Sandi molk.
»Nič ni ukradel. Nekdo ga je za-tožil, da je ponoči nosil pred hiše in metal skozi okna neke letake,« je zavzdihnil Hanjko.
Jesenski veter je prinesel debele kaplje dežja po njunih bosih nogah, da se je pocedila umazana, voda. Dečka sta se zdrznila in pomislila, da bo treba domov. Sandi je brž še vsilil prijatelju vrečico zdroba, ki jo je bil ta vendarle prinesel s seboj.
Ko je pritekel Sandi domov, je oče baš vstal in ker ni imel drugega opravila, je stopil k prijatelju sosedu in stehtal moko in zdrob.
Sandi se je pripravil na hudo uro, kajti oče bo gotovo dognal, da je mera slaba. Zlezel je na stolček.
vzdignil Itko in zagledala sta se v cesto, po kateri so skakale deževne kaplje, v ljudi, ki so brez dežnikov bežali pod streho, v voznika, ki je z bičem in na vse grlo priganjal konje.
Sandi j eve misli so bile zamotane kakor razdet klopec drobne niti. Iz dobre volje in usmiljenja je bil odstopil prijatelju malo zdroba, ah. kako malo, komaj za kak dinar. In zdaj bo zato od očeta tepen. Drugi se pa vozijo v avtomobilih, ki vsako minuto požro za mnogo novcev bencina, ali pa streljajo s puškami in vsak strel stane mnogo več. In... in... Pa Itka? Saj ni sama prav nič kriva, da je tako uboga. Koliko je-tičnih je med rudarji! Pa zakaj mu Koro potem kar za prazen nič še in še nagaja?...
Misli so se mu spet zapletle in nikjer ni mogel ujeti konca zamotanega klopca. Itka je poleg njega čebljala molitvico, ki se jo je bila naučila v otroškem vrtcu, kamor je začela zahajati jeseni. Sandi se niti zavedel ni, da jo je stisnil k sebi, ko je mislil na vse te stvari. Vse, kar je ostalo za temi mislimi, se je strnilo v eno samo, veliko usmiljenje do uboge sestrice, ki bo vse življenje odvisna od pomoči dobrih ljudi.
»Kaj boš, ko boš velika?« je radovedno vprašal.
»Učiteljica,« je modro pokimala in začela bratca izpraševati. koliko je ena in ena. On ji je pa nalašč rekel: pet. Samo da se je zabaval nad malo učiteljico, ki je trdila, da deset. Ne deset, ,sest', se je popravila. Moral je večkrat ponoviti za njo vse, kar se je bila naučila. Sled-
njič je zlezla s stola, kako je revica skažena, je pomislil Sandi pri sebi. Šla je do stenske omarice, eno ramo dosti više kot drugo, v dolgi kikljici, čudno zibaje preveliko glavico. Prinesla mu je preluknjanega
Nič čudnega. Vse ga je že jezilo od večnega strahu pred upokojitvijo. Telesno je bil od zmerom šibek. Zadnje čase ga je potrlo še na duši. Že ni znal več govoriti mirno, za vsako reč je vzrojil.
barvastega papirja in pisane nitke. Tako sta se zaverovala v igračo, vezala luknjico z luknjico, da so nastale račke, lični četverokoti in druge oblike, da sta preslišala vr-nivšega se očeta. Ta je prinesel ,fa-sungo' in jezno sedel k mizi. K.o je prišla mati, je začel zmerjati tajnika, da ga je ukanil za mero.
»Lumpje nas goljufajo še za koruzni duš. Niti tega nam ne privoščijo. Le poglej, skoro kilo premalo.« Sunil je v vrečo, da se je stresla moka. Potem pa je govoril nalašč na ves glas o vsem mogočem, udrihal čez občino in čez vse, kar mu je prišlo na mise'.
»Nikjer ni pravice,« je vzdihnil nato in se vdal. »Tajniku bom pa povedal, kar mu gre,« je zatrdil s lemnim pogledom, čeprav so vsi vedeli, da tega nikoli ne bo napravil.
Sandi je stal na trnjih. Najprej se je kanil potuhniti, saj je bil oče zvalil krivdo na nedolžnega tajnika. Nenadoma se je pa premislil. Zaupljivo in z žarečimi očmi je pristopil k očetu, srce mu je hotelo raznesti od ponosa, in samozavestno priznal, da je on, ne pa tajnik kriv slabe mere. A Hanjko se mu je tako smilil, prezrli so ga bili pri delitvi, in ... in... še to in ono bi rad povedal, pa glej. oče ga gleda
srepo, jeza mu udarja čez lice. Vstaja. Brez besede mu nenadoma pripelje zaušnico, da se je vse zavrtelo.
»Tat! Kradel sil... Zgini!«
Včasi zaboli kriva beseda bolj kakor rezek udarec. In ta bridki hip si je Sandi zaželel, da bi ga oče tepel in tepel toliko časa, da ne bi mogel nič več misliti, kaj mu je prizadejal z besedo. Tako pa je zdaj planila nadenj ena sama, kakor meč ostra beseda, se neneho-ma zasajala v njegovo srce in mu ga sekala na tisoč bolečih koscev. In ta beseda se je imenovala: Krivica.
Opotekel se je v kot, kjer je čemela prestrašena Itka, in se naslonil na vlažno steno. Rad, nad vse rad bi bil jokal, pa ni mogel. V njem pa je sekal, sekal meč rano, ki se ne bo nikdar zacelila.
Tega seveda ni videl, da ie oč<-za hip sklonil glavo, spoznavši, da je bilo vse to napak, in se s klobukom na glavi napotil skozi vrata ter ob slovesu pogledal nanj, kakor bi mu hotel reči dobro besedo. Ne. tega ni videl Sandi, pač pa je slišal, da mu je oče siknil še eno bolečo besedo: trma, zalopuhnil vrata in stopil na cesto.
V kuhinji pa je ostalo kakor za mrličem. Boječa mati je raje molčala, da se ni oče še bolj razburil. Zdaj je stala pri zakajenem štedil-
niku in strmela s suhimi, a pekočimi očmi v nesrečno moko na mizi. Ni se upala tolažiti otroka, ker se je bala, da bi se mož nenadoma vrnil in ji zameril, češ, da daje po-tuho.
Sandi tega tudi ni pričakoval, a bolelo ga je kljub temu vse to, saj bi nemara mater celo odrinil, če bi ga prišla božat. Človek nikoli ne vidi drugemu v dušo, a če bi Sandi vedel, da je očetu žal in da je materi hudo, bi se ob prvi priliki pritisnil na njuno srce...
Mehka ročica leze po Sandijevi roki. Blagodejno kakor topel žarek. Itka se je pritisnila tesno obenj. Nepremično gleda vanj s solznimi očmi.
»Ne jokcaj, Sandi! Saj si moj!«
In veliki deček pusti, da ga mala sestrica z veliko glavico in privzdignjeno ramo vsega mehkega odvede k mizici pod oknom.
»Šivajva petelinčka,« pravi in mu potisne iglo s koncem med vlažne prste.
Sap di ve, da ji tega ne bo nikoli pozabil.
Kaj to, če bijejo ledene kaplje ob okno, če brizga izpod avtomobi-lovih koles redko blato v šipe, če je zunaj in znotraj kakor v brezupni kleti! Saj gori med dvemi majhnimi, težko izkušanimi srčeci močna, svetla lučka ljubezni...
(Dalje prihodnjič.)
Nocoj tako je tiha noć, srce bi kar molilo, neznano radost, car neznan nocoj je zaslutilo.
SVETI VEČER
Nocoj tak blažena je noč, prav kot povzdigovanje. Srce bedi in vendarle nam sanja rajske sanje.
Nocoj tako je svetla noč, ko da nam dan zasijal je, srce zdaj ve : nocoj z nebes Bog sina nam poslal je.
Danilo Gorinitk
Zvončkarji se uče stenografije
Ponovimo najprej znane znake: 1. p, m, d, n. r, k, nj, rj, e in a. Znake, kakor sta nj in rj, imenujemo zložek, tudi mn je zložek, ki ga pišemo kakor poševni m, to je s poševno ležečo vijugasto črto. Ojači se kakor m na svoji senčnici.
Pišimo: mn, mna, mnenje, naramna.
J77 , T -p, T, «f/LS/.


n, k, r, e in a so mali znaki. Danes se naučimo še dva nova mala znaka:
1 je pika z navzgor obrnjeno zapotezo v začetku besede. V sredini besede ima 1 predpotezo in zapotezo ter navzgor obrnjeno piko, torej nasprotno kakor samoglasnik a. Če je 1 na koncu besede, nima zapoteze. Kadar zvežemo 1 in a, ojačimo ali odebelimo piko.
Ij pišemo samo 1, j izpustimo.
Primeri: le, eie, el, la, eia, lep, lak, deljen, peljem, melje, delanje.
• , * , ,/1

s je mali znak in ima obliko kroga. Zavzema polovico velikosti med osnovnico in nadčrto ter se piše tako, da se začne zgoraj, proti desni na osnovnici se zaokroži na levo in konča v krog. Senčna črta je navzdolna.
V sredi besede ima s predpotezo in zapotezo, v začetku samo zapotezo, na koncu besede pa nima zapoteze. Samoglasnik a označimo, če navzdolno črto ali senčnico odebelimo ali ojačimo.
Primeri: se, ese, es, sa, sedem, sam, lesen, nebesen.
Naučimo se še nekaj samoznakov, pa bomo kaj kmalu znali stenografirati. Preden vadimo nove samoznake, ponovimo že znane, zakaj samoznake moramo prav dobro poznati, ne smemo jih pozabiti, ker jih vsak čas potrebujemo.
_ V sA.
, . _ j f
^ Ji. -/?._^
Jj._^Ji» s__%/L._
rJl-2f_^/l* -
-j---'-<—
mnog — mn na osnovnici,
mnoga — mna na osnovnici,
nobeden — noben, pišemo neben na
osnovici, mora = ra na nadčrti, moram — ram na nadčrti, ali — el na osnovnici, ali ne =: ein na osnovnici,
bil — el na nadčrti (1 ima predpotezo), bil sem — 1 in m na nadčrti; oba sa-moznaka se združita, kadar pa bil združim z drugim samoznakom, izgubi predpotezo, bil nisem = 1 in nm na nadčrti združeni, predpoteza pri I odpade,
bil ni — I in n na nadčrti združena,
predpoteza pri 1 odpade, sem bila — m in la na nadčrti združeno,
nisem bil — nm in I na nadčrti, ni bil - n in I na nadčrti, bila — eia na nadčrti (1 ima predpo-tezo),
bila sem — la in m na nadčrti, predpoteza odpade, bila ni — la in n na nadČTti, pTedpo-
teza odpade, bila nisem la in nm na nadčrti, predpoteza odpade, sem bila = m in la na nadčrti združeno, nisem bila — nm in la na nadčrti združeno,
ni bila — n in la na nadčrti združeno.
Vaja:
Nada ni bila lena. Mar ni res. Rada nesem, ako morem, ne le ako moram. Ali ni res, kar sem rekel. Ni lepa nedelja. Mama nam ni dala denarja.
Beri in prepiši v navadno pisavo!
v/, /. vi p, - rr


"' "L> - 'hn ~ l,

1j\
vo
3

---^L
TäEl
t/0" *^C7V
	JI.	JI.
		
		
		
	S/TI /v\	- JI
		
		
-	7/7	
		
Šaljiva vprašanja
1.	Kdaj je mlinar v mlinu brez glave?
2.	Od kedaj in doklej je živel najpametnejši človek na svetu?
3.	Od 10 vzamem 10, pa vendar ostane 10. Kako to?
4.	Kaj je imel Cezar na levi roki, ko je šel čez Rubikon?
5.	Trije osli so v ogradi. Kateri je najpametnejši?
6.	Kdo prinese na svet toliko oči, kolikor je dni v letu?
7.	Katera bolezen ni razsajala še po nobeni deželi?
8.	Katera žival ima pri nas desetkrat manj nog kakor pri Nemcih?
Prevedi na stenografsko pismo:
Nisem bil, ako, da bi, ni bila, ampak, ker, mora, ne more, da bi, pa da bi, bila sem, nisem bila, mnoga, ali, bode, ne bode, sem, moram, ne bodem, ni, nisem, nisem bila, bil, sem bil, bila. ne morem.
Ni bil dal denarja. Rja ni bela. Lepa nedelja. Mar ni res. Mama ni mnenja, da dere reka na Barje. Ded ni karal Mare. Ali ne dela ded. Nisem bila mnenja, da ni nadarjen.
Izdelek pošlji uredništvu »Zvončka«! Če bo pravilno in lepo spisan, prejmeš za nagrado lepo povestno knjigo!
— resni odgovori
1.	Kadar gleda skozi okno.
2.	Od rojstva do smrti.
3.	Kadar sname rokavice Z obeh rok.
4.	Pet prstov.
5.	Najmanjši (ta je najmanjši osel).
6.	Kdor se rodi na koncu 2. januarja.
7.	Morska bolezen (nje ni na kopnem).
8.	Stonoga (pri Nemcih je »Tausend-fuss«, tisočnoga).	N. K.
Vrijjoveduje PavleF/er&^)
Zgodba o ukradenem panju in o kazni, ki jo je Pavliha naložil tatovom
Pavliha se odpravi s svojo materjo in drugimi romarji na božjo pot. Poleti je bilo in vroče. Pavliha pa žejen, da si privošči pijače več, kakor je bilo treba. Premagan od pota in tekočine gre, da si poišče miren prostorček, kjer bi se odpočil in se naspal.
Tako gredé pride do čebelnjaka, ob katerem so ležali tudi prazni panji. »Kot nalašč,« si misli Pavliha in zleze v prazen panj, ki je bil čebelnjaku najbližji. Tu se zlekne. zaspi in spi v samo trdo noč. Mati ga je že nehala iskati ter se vrnila z drugimi romarji domov.
Kakor ie že navada, da se pomešajo med božjepotnike kaj radi tudi razni pridaniči in zmikavti, sta se znašla tudi tu dva tatica, ki sta gledala, kako bi si pomagala na tuj račun. Nočilo se je že, ko prideta do čebelnjaka, ob katerem je spal Pavliha.
»Ha,« se obveselita možakarja, »dobro bi bilo, ako se založiva z medom in ga prodava. Med in vosek gresta vedno v dober kup.« In še reče eden: »Slišal sem, daje največ vreden panj, ki je najtežji.«
Ker v noči ne moreta presoditi na oči, začneta pretehtavati panj za panjem; a vsak jima je še prelahek. Tako prideta do panja, v katerem je spal Pavliha, primeta ga in potežkata, pa se zasmejeta: »Tale bo. Ta je najtežji. Kar poj-diva z njim!« Rekši poiščeta drog, ga vtakneta skoz panj in si ga za-deneta na ramo.
Medtem ko zmikavta pretehtava-ta panje, se Pavliha zbudi; tako pa sliši vse, kaj se onadva menita. Vendar ostane lepo v svojem panju in si misli: »No, vama jo za-godem.«
Tema je bila kakor v rogu in možakarja, ki sta odnašala panj, se nista mogla videti med seboj ter nista mogla videti Pavliha in ne, kaj počne. Ta se v spanju vzpne, pograbi za lase tistega, ki je nosil spredaj, in ga pošteno zlasa.
»Kaj počenjaš?« se zadere ta nazaj: »Ali te vrag moti ka-li, da me ne pustiš pri miru? Le še enkrat poizkusi posegati po mojih laseh!«
»Ali sanjaš?« se obregne zadnji, ki ni vedel, kaj se je zgodilo. »Obe-roč držim za panj in mi ta prav dosti prizadeva; pa bi še tebe lasal?«
»Ta bo več vredna kot raztrgan kožuh,« se natihem smeje Paviiha in počaka, da se možakarja pomirita. Ko korakata naprej in sopi-hata pod svojim bremenom, se Pavliha spet dvigne in pograbi zdaj za lase tistega, ki je nosii zadaj.
»Butec!« se ujezi zdaj ta na svojega tovariša. »Nosim in se upiram, da mi kar križ poka, ti pa se me lotevaš in me lasaš. Le počakaj, ne bo ti zastonj!«
Prvi pa se odreže: »Sam si butec in še tepec povrhu! Kako naj te la-sam jaz, ki hodim spredaj in pred seboj še poti ne vidim, pa bi se ukvarjal s teboj, ki krevljaš za menoj. Vem pa zdaj, da si ti bil tisti, ki me je grabil za lase, zdaj pa bi rad vso krivdo zvrgel name. Pa je ne boš; te že poznam, kakšnega perja ptič si.«
Pričkata se in kregata ter pitata z raznimi pridevki, zakaj nobeden ni hotel biti kriv, nobeden pa ni hotel odjenjati, da ne bi opletal vsaj z jezikom, ko z rokami nista mogla. Ko sta že oba pošteno v ognju, se dvigne Pavliha v panju, pograbi obadva, ju trese in lasa s tako ihto, da temu in onemu udarja glava ob panj. Vsa razkačena popustita svoj tovor, se zakadita drug
v drugega, se obdelavata in nabijata, nazadnje pa se rohné in pre-klinjaje razideta.
Pavliha je poslušal, kako padajo udarci, ko pa vse potihne, zleze iz panja. Videč trdo temo, se potegne nazaj vanj, zaspi in spi, dokler mu sonce ne posije v lice. Takrat vstane, se razgleda, potem pa se napoti v bližnjo graščino, da se tamkaj udinja.
Doma izgoiovlfene igračke
2. Pohištvo iz lepenke za punčke
Svojim manjšim sestricam hočemo napraviti obe sobici s pohištvom za punčko, kakor ju vidimo na naši sliki (A, B), da se bodo v dolgočasnih zimskih popoldnevih v toplo zakurjeni sobi s punčkami igrale »obiske« in druge podobne igre.
Stene našega stanovanja napravimo iz debelega kartona ali lepenke, zelo dobro nam pa služi v ta namen tudi velika prazna škatla, katero si izprosimo pri trgovcu, kjer kupuje mamica živila. Pokrov škatle odstranimo in ga poveznemo čez dno. Potem tudi škatla trdneje stoji in nam ne razpade, če izrežemo iz nje sprednjo steno; za vsako sobo pa potrebujemo po eno tako škatlo, torej dve.
Nato pride na vrsto pohištvo. Predvsem potrebuje naša punčka lično posteljico
(upoštevati moramo pri izdelavi pohištva velikost punčke, da ne napravimo prevelikega ali premajhnega pohištva). Za posteljico (št. 1J izrežemo iz močnega kartona podolgovat ozek trak, ki ga zganemo v nekak okvir (karton moramo, preden ga zganemo, vedno nekoliko zarezati z nožem, da dobimo lepe ostre robove!,). Na obe ozki stranici okvirja (pri zglavju in pri nogah) pritrdimo po eno tablico iz kartona, ki ju še očvrstimo na ta način, da prilepimo zgoraj in spodaj ozke kartonaste letvice. V okvir prilepimo dno in posteljica je gotova.
Nočno omarico (št, 2) napravimo iz štirih delov. Zadnjo stranico in stranske dele izrežemo iz enega dela (slika 2 a), ploščo (2b) pa zganemo ob obeh robih ta-
ko, da moli, če jo poveznemo preko glavnega dela, malo čez. Police v omarici (2 c) pa izdelamo nekoliko manjše, da se točno prilegajo notranjščini. Vratca (glej sliko 2) pritrdimo z vrtnarsko žico (2 d) na omarici; namesto nog dobi omarica, kakor smo napravili pri postelji, ozke kartonaste letvice.
Umivalnik (št. 3) napravimo prav tako kakor nočno omarico, samo zadnjo stranico izrežemo bolj visoko in pritrdimo nanjo s klejem štirioglat košček štanijola (srebrnega papirja od čokolade). Namesto vrat pa obesimo ali pritrdimo preko odprtine droben zastorček iz pisanega blaga. V stranice so pritrjeni koščki žice, ki služijo za obešanje brisač.
Omara za obleko in perilo (Št. 4) je malo bolj zavito sestavljena. Najprej pričnemo z zunanjim delom, kakor ga vidimo na sliki 4 a; rob, zaznamovan z dvema križcema (X), pa naj bo najmanj pol centimetra širok, potreben je za zlepljenje. Preden zlepimo omaro, ji uredimo še notranjščino (slika 4 b); najprej vstavimo dno, nato pride vmesna stena, končno pa pritrdimo na to steno in na zunanjo poličke (če je karton zelo debel in trd, bomo morali police našiti, ker je lepljenje z vsakim drugim lepilom razen z mizarskim, ki pa neprijetno diši, brezuspešno). V večjem prostem delu omare prilepimo v gornjem koncu na levi in desni po en kartonček, kakor ga vidimo na sliki (4c). Nanju položimo tenko palčico, ki služi za obešanje kartonastih obešalnikov (št. 4e). Ko je omarica znotraj gotova, prilepimo nanjo zunanje ogrodje 4 a in vstavimo vrata kakor pri nočni omarici (št. 2 d). Za zapiranje so prav dobro uporabljive pisarniške spojke, ki jih poprej zvijemo v določeno obliko (slika 5b).
Lavo ali kredenco (slika 5) izrežemo najprej po načrtu na naši sliki (5 a), jo zlepimo in vstavimo Šele nato police in vrata. Vse ostalo delo pri tem kosu pohištva je razvidno iz slike.
Predalno omaro (št. 6) izdelamo ravno tako kakor nočno omarico; namesto vrat prideta v police dva predalčka (6 a), ki ju izrežemo (6 b), zlepimo in opremimo 7. dvema ročajema iz že prej omenjenih spojk ali iz steklenih kroglic.
Stojalo za cvetice (slika 7) sestoji iz dveh sten, med kateri je vstavljena podolgovata skrinjica, narejena podobno kakor predalček omare (6 a), samo da je ožja; na spodnjem delu pa je prilepljeno dno.
Da navadimo naše punčke točnosti, ne sme seveda manjkati v stanovanju ura (št. 8). Za izdelavo te nam prav dobro služi prazna Škatlica od vžigalic, ki jo prej prelepimo s primernim papirjem in ji napravimo v spodnjem delu štirioglato odprtino, da vidimo nihalo. Nad to odprtino pa prilepimo lepo in točno narisano številčnico. Nato izrežemo iz tenkega kartona dva različno dolga kazalca (slika 8 a), ki ju s spojko pritrdimo na številčnico (s|. 8 b); z isto spojko pritrdimo še v notranjščini nihalo (8c).
Z o f o (slika 9) napravimo iz pokrova primerne škatlice, na katerega prilepimo pri zglavju in pri nogah stene, ki ju spodaj očvrstimo z ozkimi letvicami iz lepenke (9 a). Na pokrov položimo plast vate in jo našijemo nanj na način, ki nam ga kaže slika 9b; zglavje je seveda nekoliko višje (na tem mestu je treba podložiti malo več vate). To ogrodje preoblečemo s pisanim blagom, rob blaga pa pokrijemo z ozkim trakom, ki ga prišijemo na rob pokrova.
Naslanjač (št. 10) izrežemo po sliki (10 a) in opremimo z luknjicami (glej sliko). Ko je vse zlepljeno, potegnemo skozi luknjice tenko vrvico, da nastane nekaka mreža za sedenje, na katero položimo še blazino, da bo punčki mehkeje.
Sedaj manjkajo v stanovanju še miza in stoli (sliki 11 in 12). Najprej narišemo in izrežemo po sliki 11 a ogrodje za mizo, ga zlepimo, da dobimo podstavek (11 b), in prilepimo nanj okroglo ali štirioglato mizno ploščo iz lepenke (slika 11). Za stole uporabljamo za spodnji del isto obliko kakor pri mizi. samo v manjši velikosti, in urežemo v eno stranico podstavka majhno zarezo (slika 12 b). Sedež stola ima istotako majhno zarezo; naslonjalo (12 c) pa vtaknemo skozi obe zarezi in ga v notranjščino stola trdno prilepimo.
Ko je pohištvo gotovo, nakvačkamo ali napletemo še lične preproge in napravimo iz tenkega prozornega blaga ali svilenega papirja zastore za okna in prtičke za m«zo, ki zelo olepšajo že itak udobno in prijazno stanovanje naše punčke.
Milla Razpotnik
Miranove smuči
Bojan in Miran sta bila bratca, Bojan starejši, Miran mlajši, Bojan krepak in razborit, Miran nežen in pohleven. Oba pa sta bila vneta za telovadbo, plavanje in smučanje. Toda, ker se je njuna mamica bala. da bi si Miran pri smučanju prizadeval preko svojih šibkih moči, je predlanskim prinesel Božiček nove smuči le Bojanu. Miran pa ie dobil mnogo lepih stvari, celo tricikel, to je kolo na tri kolesa, da bi se vozil z njim kakor odrasli ljudje. V vsem mestecu ni bilo otroka, ki bi imel tako kolo, bo menda vendar zadovoljen z njim. Res je, kazal se je pač srečnega, a srce mu je bilo bolno od razočaranja. Saj je tricikel lep, a stokrat lepše so smuči, take.kakor jih je dobil Bojan. »Mar se nisem prizadeval, morda nisem bil dovolj priden, da jih nisem dobil?« je tarnal Miran sam pri sebi. Bojan v šoli nagaja, nagaja mamici in očetu. luča kamenje na cesti za šolarji, se. pretepa z otroki in draži mesarjevega psa. Pa je le dobil smuči! Vozil se bo z njimi na travniku pod gradom, vsi ljudje ga bodo gledali, ko bo podrčaval nizdol, in mamica se bo ponosno smehljala in prikimavala ljudem, ki ji poreko: »Kako je vaš fantek korajžen! To je Bojan — kaj ne? O, to je postaven fant!« Tako govore ljudje. Njega pa, ki stoji poleg mamice, pa le božajo po glavi, rekoč: »Ta je pa še prešibek, kaj ne?« Vedno pravijo »Kaj ne?«, ti grdi, odrasli ljudje, ki mu ne privoščijo smučk, za to mu jih tudi ne kupijo, niti Božiček se mu jih ne upa prinesti, ker bi ti odrasli ljudje že toliko in tako govorili, da niso zanj, da je še premajhen, prešibek in pre-otročji, da bi se mamica in Božiček skesala in jih vzela nazaj, čeprav bi se on znal ravno tako urno zavrteti kakor Bojan, če ne še urnejše.
Zato je bil Miran žalosten vso zimo in vselej, ko je zagledal Bojanove smuči, se jih je ljubeče dotaknil, pobožal gladki les in srce mu je bilo težko od grenkobe. Bojan pa je vsak dan mogočno razkladal, koliko že zmore na smučeh, in če je Miran pritegnil z vneto besedo, ga je vselei nekoliko zviška zavrnil, češ, kaj boš ti govoril, ko še stati ne znaš na smučeh, To je bolelo ...
Naslednje leto — to je bilo lani, pa je Miran vsak večer molil in prosil Jezuščka, naj ga vendar to pot ne prezre — naj mu vendar prinese smuči, saj mu sme vzeti tricikel, druge igrače in celo slikanico, ki jo ima tako rad — in vse skupaj odnesti drugim, revnim otrokom — le na smuči naj ne pozabi.
Za božič jih je res dobil. Njegovega veselja vam nc morem opisati. Mamici je bilo kar hudo, ko je gledala sijaj v očeh svojega Mirana. Pritiskal je smuči k sebi, jih pomerjal, gladil in likal — najraje bi jih kar poskusil.
štirinajst dni pozneje se je že dokaj spretno vozil. Učil se je plu-žiti. zavrteti kristijanijo in celo skakati preko obronka, da se je kar zakadilo za njim in da je mamica, ki ga je gledaia, kriknila. Ljudje pa so se smejali in govorili mamici: »Ta je vaš fantek, najmlajši — kaj ne? Pa tako dobro smuča!« To je bilo lepo! Veter brije okrog nosa. sneg prši — smuči pa drče ko blisk — ljube, drage smuči!
Zvečer, preden je legel k počitku, jih je vselej očistil, z voskom namazal in poiikal. Zjutraj pa, preden je odšel v šolo. jih je spravil v predsobo za vrata, da bi jih imel popoldne koj pri roki.
In koje zima minila, jih je s težkim srcem spravil na podstrešje v kot, kjer naj bi počakale do zime.
Minula je pomlad, minulo je šolsko leto in ko so minule tudi počitnice, je Miran zbolel. »Škrlatinka!« je dejal zdravnik in mamica je zakričala kot ranjena žival.
Miran pa je ležal v izolirni bolnici. v pusti, svetli sobi in bledlo se mu je. Nekoč je vprašal mamico, da-li bo že kmalu zima — a mamica je jokaje odkimala. Sai ni smela biti pri njem. le skozi okno je gledala vsak dan in njene oči so bile tako žalostne. Nekoč pa jo je vprašal, če je res, da mu je Božiček spet odnesel smuči. Mamica mu je zatrjevala, da ne — da so še doma na podstrešju, kjer jih bo našel, ko pride domov A Miran ni mogel verjeti. Saj jih je tako razločno videl, svoje ljubljene smuči... Bo žiček, ves svetal, jih je odnesel v naročju s seboj in odplaval z njimi daleč, daleč proč... on, Miran, pa ie ostal sam ...
Drugo jutro je mali Miran umrl, revček.
Spet je prišla zima. Snega se je bilo naletelo mnogo — oh, kako lepega snega, onega lahkega pršiča, po katerem drče smuči tako prijetno, da se ti zdi, kakor da si v pravljični deželi.
Bojan se je že nekaj dni smučal, ko ga je nekega dne poprosil sosedov janžek. naj mu posodi Miranove smuči. Bojan je šel na podstrešje in poiskal smuči v kotu med staro obleko. Odvijal je cunje, v katere jih je bil še Miranček zavil, in že jih je izluščil, jih hotel dvigniti in odnesti, ko ie zagledal ob
notranjem zavoju deščice nekaj čačk. Ponesel ie smuči k podstrešnemu oknu in čital okorno zapisane črke: »TO SO SAMO MOJE SMUČI!«
Bojan je spustil smuči iz rok. Oči so se mu zasolzile in ves razburjen je zbežal k mamici, ki je sedela v sobi pri oknu in strmela v zimski dan.
Pritekel je k njej, se je ovil in zaihtel:
»Mami, mami, Miran se pa.ne more nikdar več smučati — mami, mami — Miranovih smuči — ne bomo dali nikdar stran!«
In mamici je odleglo, kakor že dolgo ne. ko ie spoznala, da tudi Boian najde k njei, ko ie toliko in tako sama — odkar ni več njenega malega smučarja ob njej...
Skrivnostna številka 7
Znameniti nemški slikar Dürer je, kakor poročajo »Novice« 1880 (230), na poti v Italijo obležal bolan v Kamniku. V svojih spominih omenja, da je spotoma upodobil »una villana Windisch«, t. j. kmetico Slovenko. C) velikem umetniku vemo nadalje, da je 1. 1514. naslikal »Otožnost«, ki nam na presenetljiv način ponazoruje staro in srednjeveško vražo glede skrivnostne številke »sedem«. To je magičen štirjak iz 16 števil:
v katerikoli smeri jih sešteješ, dobiš vsoto
34, torej 3 + 4 = 7.
16	3	2	13
5	10	11	8
9	6	7	12
4	15	14	1
Sredi zadnje vrste najdeš letnico slike 1514, ki jo je spretni mojster skušal skriti v uganko, vendar jo je le ohranil potomstvu.	A. D.
VIK Pleveli
Zgodba o kovaču, Ri Je zobe pulil
Bilo mi je šest let, ko sem zajezdil očeta in ga pognal proti Kosezam, kjer je živel grozni kovač, ki je pulil zobe iz živega mesa. V Šiški kovači takrat niso več smeli dreti zob, zdravnik je bil pa predrag.
Ogromna pisana mamina ruta mi je zakrivala drobni obrazek iti se na »vrtincu« zgubljala v gromozansko pentljo. Ta je pri vsakem očetovem koraku pokimavala na obe strani, kakor da pozdravlja globoko pod mano lazeče zemljane ...
Strašansko sem bil ponosen v taki zavidljivi višini in nisem si mogel kaj. da bi ne bil paglavcu, ki je slučajno prišel mimo. pljunil na glavo.
To sva z očetom drago plačala, kajti je fantič iz varne razdalje pognal v jezdece čeden kamen, a je pogodil »konja« tako spretno v koleno, da je kar klecnil in me stresel v njivo kraj ceste.
»To ni dobro,« ie dejal oče in me spet zadel na vrat, ker ga oni smr-kolin ni hotel počakati, da bi mu bil ušesa nategnil.
Ko sem bil spet v stratosferi, se mi je svet zazdel tako lep. da sem čisto pozabil, da me strašansko boli zob.
»Kai si mu pa naredil, da je vrgel kamen?« ie pobaral oče.
»Jaz nič, ata: najbrž ste mu vi stopili na nogo?« sem poučil očeta nad njegovo glavo.
»Prav mu je, nerodi! Kaj pa mi hodi pod noge. saj je dovoli široka cesta!«
Ko sva prijezdila na odprto Polje, sem pognal konja v dir. Za vajeti so mi služila njegova ušesa. Oče je vse rad potrpel. da sem le pozabil na zob in na strašnega kovača z velikanskimi rjavimi kleščami. Seveda sem do kraja izrabil to očetovo žrtvovanje in sem komaj priča-
kal kakšnega ovinka, da sem lahko krepkeje nategnil desno ali levo »uzdo«. Pred kovačnico sem »konja« zgrabil za nos in mu potegnil glavo kvišku, kar je pomenilo »stoji«, pa še zategnil sem: »Eeeee ha fuks!«
Kovaču je to očividno zelo ugajalo, kajti se je kar za trebuh grabil in solze brisal od ginjenosti. Meni je pa bilo žal, da sem mu pripravil takšno zabavo, ker sem ga sovražil, kajti mi je populil že polovico zob.
Tedaj me je oče stovoril in me posadil na klop, potem pa sta se s kovačem nekaj tiho pogovarjala.
»O, saj je korajžen tale fant, pa povrh še nič ne boli ne,« je zagodel kovač tako nizko in votlo, kakor bi bil govoril iz praznega vodnjaka.
Streslo me ie pri tem nečloveškem glasu in neusmiljeno me je pričelo klati po vseh zobeh. Spustil sem se v neutolažljiv jok. pri čemer se je ogromni kovač vprašujoče obrnil v očeta, a je takoj zopet prasnil v gromovit smeh, ko je zagledal njegova škrlatasta ušesa, ki so mi služila za uzdo.
Meni je zastala sapa in pošel jok ob kovačevem smehu in sem samo še čakal, kdaj bo iz tega groma treščilo in se bo vlila ploha.
Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo, le kovač se je počasi umiril in me pričel priliznjeno spraševati, če kaj hudo zob boli. Pa mu je kar oče povedal, da že tri noči nisem spal in radi mojega bevskanja tudi ostala družina ne. Zdaj pa da je tega zadosti in da me bo pustil kar pri njem za vajenca, če si ne pustim izdreti zoba.
Čudil sem se, da je oče. ki je bil malo preje še tako prijazen »konj,« namah postal tako neusmiljen z menoj, da bi me bil kar prodal temu črnemu kovaču, ki se mu je usnjeni
predpasnik svetil kakor mojega suknjiča konci rokavov, ki so bili vendar tako pripravni za brisanje sveč izpod noska!--
»Le pokaži gospodu, kateri zob te boli, potem pa malo zamiži, pa bo zunaj,« me je pregovarjal oče in stiskal v pesti škrnicelj sladkorja.
Pa ni vse skupaj nič pomagalo, zakaj že dolgo nisem tako trdno ust skupaj tiščal kakor tistekrati v kovačnici.
»O saj vem, kateri ga boli,« je bobnal kovač; »tistega bi mu bil moral že zadnjič izdreti, pa se je branil. Samo usta naj odpre, pa bo po njem!«
Pa tudi kovač ni dosegel, kar je želel, dokler se ni oče ujezil in me pograbil za nos, kakor sem malo poprej jaz njega, ko je bil še »konj«. Ker se nisem maral zadušiti, sem odprl usta, a le, da sem lahko sapo vlekel skozi zobe. Pa je bilo vendar dovolj, da si je kovač ogledal oni zob, ki je štrajkal.
Seveda je bilo to komaj četrt uspeha, ker za klešče je treba pošteno ziniti, da jih porineš med zobe!
Pa so ta uspeh dosegli mati kovačeva, ki so prinesli strašansko velik kos rumene maslene potice, ki je ostala od nedelje, in mi ga pomolili naravnost pod nos!
Kovač je bil tiste čase tudi župan in so dobro živeli. Skoro vsake nedelje so mati županja spekli kolač, pri nas pa smo take dobrote jedli samo dvakrat v letu: za božič in za veliko noč. Od. enega pa do druge je pa tako daleč, da želodec čisto pozabi, kakšna je prav za prav potica.
In ko so srečne oči zagledale tisti vabeč kos prežlahtnega kolača, se je srce raznežilo in so se usta začudenja široko razprla ...
Tisti hip je spretno izkoristil nemarni kovač, da mi je zarinil klešče med čeljusti. Samo obupno sem zakrilil z rokami, pa se je razbojnik kovaški že zarežal: v kleščah je

zmagoslavno vihtel lep bel kočnik in ga razkazoval številnim zijalom. ki so se prišli past nad mojo nesrečo.
»Čudno, da ga je ta bolel, 'ko je videti tako lep in zdrav?« je podvomil oče.
»E, vsak zob ima svoje muhe!« je modroval kovač; »včasi še tisti boli, ki je že več let izpuljen.«
Oče je verjel učenemu kovaču, ki je bil zraven še župan in ki je že več zob poruval kakor je repe na jesen po njivah.
Mesto zapeljivega kolača so mi mati županja dali pisker vode. pomešan z octom, da sem si izpral krvavečo škrbino. Kolač pa so mi zavili v časopis, češ, sedaj itak ne moreš jesti. Doma so mi ga pojedli zdravi bratje, ki sosedo krvi stepli zanj.
Prebrisani kovač pa mi je dal izpuljeni zob, rekoč: »Na, ga boš mami pokazal!«
Oče mu je dal tri smotke in je bilo plačano. Potem sem ga spet zajezdil v Šiško.
Mama je pogledala izruvani zob, potem še mojo čeljust in se začudila: »Saj je vendar izruval čisto zdrav zob, bolnega je pa pustil!« Da i e temu res tako, je bolni zob takoj potrdil, ko me je pričel spet neusmiljeno kljuvati po butici.
Popoldne sva z očetom spet jezdila v Koseze. Malo nerodno je bilo kovaču, da se je pomotil, pa mi je v veliki zadregi izpulil še en zdrav zob! Zdaj bi bil oče skoro zares jezen nanj. da ni v tretje pogodil pravega.
Da bi šc bolj opral svojo nemarnost, ni kovač to pot nič računal in je še očetu dal nazaj eno od smotk, ki jih je bil zaslužil dopoldne. Zares dober človek je bil tisti kovač in je škoda, da je umrl!
Ko sta oče in kovač zadovoljno puhala smotki v zrak, so mi kovačeva mati zavili v časopis še dva
kosa potice!---
Jaz pa tudi teh kosov nisem bil deležen, kajti sem teden dni prenašal glavo, debelo ko čeber!
To je bilo takrat, ko v Šiški kovači niso smeli dreti zob, zdravnik je bil pa predrag---
Iz mladih peres
Prispevki »Zvončkar|ev«
MIKLAVŽEVA Svetec dobri, Nikolaj častiti, milo lice, dolga bela brada, dare prišel spet je razdeliti, kakor vsako leto je navada, med otroke, revne in bogate, pridne, lene, s polnimi rokami, s sabo žene črne in kosmate peklenščake z vilami na rami. Čreda spremlja ga krilatcev malih, ki neso mu razne sladkarije v sami srajčki kodrolaščkov zalih, odposlanci Matere Marije. — Malčki tiho čakajo jih v mraku, vsak porednež se boji košare. Ko veriga zažvenklja na tlaku, vsi zbežijo hitro za omare. Zdajci sliši glas se Nikolaja: «Hej, povejte, znajo tu moliti? In če nihče nikdar ne nagaja, kaj potem se vam je treba skriti? Ti tam zadaj. Janezek, najmlajši, semkaj pridi, očenaš mi zmoli, pa povej mi, kaj bi imel najrajši! Janez pride in konjiča izvoli, očenaš še prej zdrdra Miklavžu, ki poboža ga z dlanjo po glavi in pove, da ga ne da Grdavžu.
Jerica Sehellova
DECEMBER
Za otroke pač najlepši mesec je december: mesec veselja, zabave, radosti, daril. Kaj pusti oktober in deževni november, kdo se bo vedno cmcrikal in žalostil?
Sicer ne sije več sonce z žarki na nas, v meglo čemerno zavita sta mesto in vas: utihnilo je že ptičev veselo žgolenje; no. pa saj je tudi v sobi prijetno Življenje!
Z igračami, ki jih prinesel je sv. Miklavž, se v sobi igramo. Ta zida cerkev, vas ali
plavž,
ta riše, ta bere, oni tam piše,
spet drugi sestavlja visoke gradove in hiše.
Ko pa pokrije snežec beli zemljo, tedaj brž smučke in urne sanke v rokó pa hajdi v sneg! In že se razlegata smeh in kreg
čez beli dol in strmi, mehki breg.
Ivan Podob nikar
PRI JASELCAH Na slamici o hlevčku Dete leži, veselo mu sijejo modre oči. Pred vrati preprosti pastirčki stoje, zamaknjeno v Odrešenika strme. Kmalu nad hlevčkom uboinim pokazal se zlati bo sij : Boltežar, Miha in Gašper z darovi bogatimi bodo prišli. . .
L.N.
Zastavice za brihtne glavice
2. MRE2A												
i	2	3	4	5	1	5	2	6	6	7	8	5
9	»	10	11	12	13	7	13	11	7	3	7	8
5	14	7	2	10	U	2	15	16	12	17	5	14
5	3	5	tO	13	5	14	5	U	IS	19	3	7
20	21	12	17	5	14	8	7	21	7	6	5	22
5	8	1	3	5	15	21	2	10	11	12	13	7
Ključ:
1-12- 8-13- S- 1-14- 5-11 decembrski go-dovnjak,
15-11-22-14- S- 3-12- 4- 7 del okostja,
20-19-15-	2-13-18-16- 2- 6 stran sveti,
21-19-17-	9- 7-13- 3-12-10 samotar. (Namesto števil vstavi v mrežo črke, ki
jib dobiš po ključu!)
3.
DO POLNILNICA
Rl.fi A	žival.
. R . . A . brodnik, . . R . . A . - podoknica, Š7 i R JiVAJfT število, . v: aR ; . A "La žensko ime, .R . ! A .;> brc/dno. K f, p A	poljski sadež,
k . Namesto pjk vstavi črke:	- . ✓
XJ MXni

VOŠČILO
v	t	s	1	1	v
o	e	e	e	o	b o
a	i	e	i	n	o n
n	r č	Č	ž	o
REŠITEV UGANK IZ NOVEMBRSKE ŠTEVILKE
1.	Demant: 1. I, 2. oje. 3. ščuka, 4. klobasa, 5. Alojzij, 6. glava, 7. Ana. 8. a. Po sredi navzdol in počez: Ljubljana.
2.	Skrit pregovor: Kdor prej pride, prej melje.
3.	Zlogovnica: 1. pamet, 2. Azija, 3. rokav, 4. kolar. 5. etaža, 6. lovor, 7. Jožko. V prvi in tretji navpični vrsti: Parkelj — Miklavž.
4.	Besednica: 1. Igor, 2. brod, 3. Mura, 4. udar, 5. Neva. 6. znoj. Mesec: Gruden.
5.	Znamenito sporočilo: Čuvajte Jugoslavijo!
6.	Številčnica: 1. a, 2. Eia, 3. sreda, 4. dekan, 5. leska, 6. slana, 7. kanal, 8. Sedan. 9. lek. 10. r. Slavno ime: Aleksander.
Vse uganke so pravilno reSili:
Liljana Rosina, Brežice: Ivan in Marjan Svoljšakova, Dob pri Domžalah; Slavko in 1 Ivan Markljeva, Ljubno na Gor.; Dorijan Heller, Kranj: Mitja Grašič, Litija; Miloš Babič. Ksenija Dokler, Lavo Prezelj, Mi-cika Šuster in Vinko Fajdiga. Ljubljana; Zlatica Jug. Studenci pri Mariboru; Marta Jazbec in Ivo Kern, Maribor; Zorica Aha-, čič, Novo mesto; Božica Roševa, Rimske Toplice; Ivan Rojnik. Sloven jgradec: Marija in Marta Hrašovčevi, Šmarje pri Jelšah.
BOŽIČNE NAGRADE
Le vkup, iznajdljivi ugankarji! Muhasti žreb bo izbral to pot spet 5 ZvonČkarjev, ki bodo pravilno reSili vse uganke, in naklonil vsakemu zanimivo, lepo povestno knjigo.
Mnogo sreče in uspeha!
Sirio Malic
• k o i e m novic
Iz Amerike je prispel v Jugoslavijo Milovan Sandič, ki so ga poslali ameriški Jugosloveni v staro domovino, da ponese na grob Viteškega kralja Aleksandra zlat venec.
V Pekingu na Kitajskem se je pred kratkim razkazoval človek, ki se smatra za največjega na svetu. To je neki Korejec, ki šteje 29 let, a je visok 2 m 74 cm. Velikan namerava potovati okrog sveta in se razkazovati radovednemu občinstvu.
Prihodnje leto bodo na Angleškem z velikimi svečanostmi proslavili 25 letnico, odkar je Jurij V. postal vladar Angleške. Za to priliko bo britska kovnica izdala spominski novec, ki bo naprodaj v dveh različnih srebrnih zlitinah.
Med ameriškimi športniki je v najnovejšem času močno zaslovelo ime tekača Člena Cunighama, ki je letos 16. junija pretekel v San Franciscu 1 angleško miljo v rekordnem času 4 minute in 6 sekund. V mladih letih pa si Glen gotovo ni mislil, da bo kdaj iz njega postal tekač svetovnega slovesa. Nekega dne je namreč dobil pri neprevidnem ravnanju z bencinom težke opekline po vsem telesu, zlasti pa po nogah, tako da so zdravniki izjavili, da bodo prsti na njegovih nogah večno hromi in neobčutljivi. Glen pa ni obupal. Tedne in mesece je tri nogi z roko. Počasi je vendarle shodil; nato pa je porabil vsako minuto za pešho jo. Polagoma je začel tudi tekati. In šlo je. Danes je Glen med prvimi tekači na svetu.
Nedavno se je vrnila v Stockholm ekspedicija, ki se je dalj časa nudila v Severni Sibiriji. Ta ekspedicija je našla v bližini Tajgo ostanke mamuta, ki so bili izredno dobro ohranjeni, ker so pač ležali pod težkimi grmadami ledu. Kos mesa. pokritega z ledom, je prinesla ekspedicija s seboj v Stockholm. Zdravniki so izjavili, da je meso užitno. Na slavnostnem banketu so jedli povabljenci tudi 10.000 let staro meso. Oni, ki so ga pokusili, so izjavili, da je zelo tečno.
Prebivalstvo Japonske šteje 90 milijonov 396.043 ljudi; razen tega biva v inozemstvu po stanju lanskega leta 755.209 Japoncev. V teku 5 let je naraslo japonsko prebivalstvo za 7 milijonov.
Na francoskem književnem trgu se j& pojavila zanimiva in mična novost: knjiga iz stekla. Seveda ni to navadno steklo, temveč posebna vrsta stekla, ki je zelo-prožno, trpežno in nezdrobljivo. Platnice so iz barvanega, listi pa iz motnega stekla, da je tisk na drugi strani neviden. Tisk je iz posebnega črnega laka, ki se ne da zbrisati s stekia. Seveda so te knjige za enkrat še zelo drage.
V Rusiji skušajo vpreči v delo tudi sončne žarke. V ruski Aziji, kjer je posebno ugodno podnebje za take poskuse, so dosegli presenetljive uspehe. V Samar-handu, istotam, imajo že sušilnico na sončne žarke, kjer se posuši sadje in so-čivje v nekaj urah.
Milanski elektrotehnik Spondini je napravil telefon, ki pomeni mojstrovino svoje vrste. Napravil je telefonsko napravo iz zlata in platine, ki je najmanjša na svetu. Naprava je tako majhna, da jo človek lahko spravi v odprtino človeškega uhlja. Vzlic temu se po tem telefonu človek lahko razgovarja kakor po običajnem aparatu in naprava celo bolje prenaša glas kakor navadni aparat.
Vsem 1/ubim Zvon čkar fem
vesel božič ln srečno, zdravo, uspešno novo leto 2935/