GEOLOGIJA 39, 5-7 (1996), Ljubljana
V spomin prof. dr. Jožetu Duhovniku
v maloštevilnih vrstah slovenskih geologov
je smrt v kratkem času zopet zarezala globoko
vrzel: 4. decembra 1996 je sklenil svojo življe-
njsko pot Jože Duhovnik, redni profesor za
mineralogijo, petrografijo in nauk o rudiščih
na Univerzi v Ljubljani. Z njim sta rudarska in
geološka stroka izgubili živo vez z enim naših
najboljših poznavalcev, ki so do največje po-
tankosti poznali naša rudna bogastva in mag-
matske kamnine ter načine in vzroke njihove-
ga nastanka.
Prof. Duhovnik se je rodil 9. marca 1913 v
Mednem. Po maturi na klasični gimnaziji v
Ljubljani se je leta 1932 vpisal na rudarski od-
sek tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Že kot študenta so ga zanimale magmatske
kamnine in za geološko-petrografsko študijo o
peračiških tufih je 1935 prejel svetosavsko na-
grado. Študij na ljubljanski Univerzi je 1937.
leta končal z odličnim uspehom in prejel diplomo rudarskega inženirja.
Po diplomi je nastopil službo pomočnika glavnega geologa rudnika Trepča Mines v
Zvečanu pri Kosovski Mitrovici. Ta služba je prof. Duhovnika zaznamovala za vse ži-
vljenje. V Starem Trgu se je seznanil s svetovno znanim mineralnim bogastvom, ki do
takrat še ni bilo primerno raziskano. In potegnilo ga je v svet mineralov in rudišč ter
v razlago njihovega nastanka. Temu poslanstvu je ostal zvest do konca svojega življe-
nja. Med svojim službovanjem v Trepči je opravljal rudarsko-geološke in geološke ra-
ziskave še na drugih svinčevo-cinkovih rudiščih na obrobju Kopaonika in v Makedo-
niji. Tako se je spoznal z globljim bistvom nastanka rudišč in postal praktični stro-
kovnjak ter raziskovalec le-teh še pred svojim prihodom na Univerzo v Ljubljani.
Na inštitut za mineralogijo Univerze ga je leta 1940 povabil svetovno znani ruski
strokovnjak za rudarsko geologijo prof. Nikitin, ki je takrat predaval na tehniški fa-
kulteti. In začela se je pedagoška pot mladega asistenta pripravnika, do takrat že izo-
blikovanega raziskovalca. Kot asistent je vodil vaje iz kristalografije, mineralogije,
petrografije in nauka o rudiščih pa tudi vaje iz laboratorijskega preiskovanja mine-
ralov. Leta 1943 je opravil disertacijo z naslovom Izpremembe sestava granita in
apnenca ob njunem kontaktu. Istega leta je bil predlagan za docenta za nauk o rudi-
ščih, vendar je bilo imenovanje potrjeno šele 1945. leta. Konec leta 1946 je napredoval
6
Stanko Buser
v izrednega profesorja na tehniški fakulteti in postal predstojnik inštituta za minera-
logijo, petrografijo in geologijo. Po odhodu prof. Marica v Zagreb je 1947 prevzel tudi
vsa predavanja iz teh predmetov in še iz geologije nafte in premogov. Leta 1956 je po-
stal redni profesor. V nekaj letih se je število študentov rudarstva, metalurgije, geolo-
gije in kemije, za katere je opravljal predavanja in vaje, izredno povečalo. To je bilo
zlato obdobje rudarskega in metalurškega visokega šolstva. Prof. Duhovnik, ki je
poučeval stotine študentov, je bil na faktuleti zares od zore do mraka. Le tisti, ki smo
bili njegovi študenti, moremo šele po dolgih letih svojega dela presoditi, kakšno
ogromno breme je z vsemi svojimi zadolžitvami nosil skoraj dve desetletji. Danes nas
opravlja to delo več profesorjev in asistentov.
Za uspešen študij pri vseh omenjenih predmetih je bilo treba pripraviti tudi pri-
merna skripta. Skrbeti pa je moral tudi za stalno dopolnjevanje izredno bogate zbirke
mineralov, rud in kamnin, ki jo je v večjem delu ustvaril že prof. Hinterlechner. V svo-
jem izrednem spominu je imel prof. Duhovnik "zapisanih" prek 10.000 primerkov bo-
gate zbirke. Zavedal se je, kako težko je nabaviti lepe primerke, zato smo študenti
smeli na praktični študij v zbirko le nekaj dni pred izpitom.
Poleg pedagoškega dela je bil prof. Duhovnik strokovni sodelavec Geološkega za-
voda v Ljubljani in geološkega inštituta SAZU. Bil je tudi med ustanovitelji sloven-
ske geološke revije Geologija in član njenega prvega uredniškega odbora. Kot odlični
poznavalec rudnih nahajališč je preučeval tudi slovenska rudišča ter rudišča in rude
barvnih kovin v Srbiji, Makedoniji, Črni gori in Bosni, za katera je veljal kot eden
najboljših poznavalcev. Še posebno skrb je namenil raziskavam šamozitnih rud
Bosne, Srbije in Makedonije ter manganove rude v Bosni. Spoprijel pa se je tudi z
raziskavami kamnin in rud iz daljne Etiopije in Alžirije. Za potrebe rudnikov in delo-
ma za metalurške obrate je opravljal razne raziskave in podal številna strokovna
mnenja.
Njegovo delovanje pa ni bilo usmerjeno samo na takratno ozemlje Jugoslavije,
ampak je kot štipendist UNESCA 1958. leta obiskal tudi nekaj znamenitih univerz in
rudarskih obratov v ZDA. Kot strokovnjaka za rudišča ga je pot zanesla tudi v Grčijo
in Bolgarijo, kjer je spoznal najvažnejša rudišča in nahajališča drugih mineralov.
Kot strokovnjak za petrografijo je raziskoval magmatske kamnine Črne gore in jih
primerjal s slovenskimi. Na prvem jugoslovanskem geološkem kongresu na Bledu je
podal pregled magmatskih in metamorfnih kamnin Slovenije. Vrsto let je s sodelavci
raziskoval triasne magmatske kamnine in njihove tufe na Jelovici, v okolici Cerkna in
Idriji.
Nemalo dela mu je dalo tudi večletno predstojništvo odseka za geologijo in oddel-
ka za montanistiko ter članstvo v raznih komisijah na fakulteti in univerzi. Imel je
odličen čut za slovenski jezik in zato je kot terminološki svetovalec več let sodeloval
pri pisanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Mnogo let je sodeloval tudi pri ter-
minološki komisiji za geologijo pri SAZU. Ob svojih težkih pedagoških obremenitvah
je našel tudi čas za raziskovanje in pisanje znanstvenih in strokovnih objav. Velika
škoda je, da zaradi pomanjkanja časa ni uspel večino svojega znanja preliti na papir,
zato so njegovi objavljeni prispevki - gledani z današnjimi merili - številčno res malo
skromnejši. Nehote pa se moramo upravičeno in pošteno vprašati, kaj ni morda celo
večja vrednost znanje, ki ga je prof. Duhovnik "prelil" iz svoje zakladnice v svoje
študente, ki lažje in dovolj uspešno nadaljujejo njegovo delo.
Še posebno je skrbel za popularizacijo geološke vede v širši javnosti. Na RTV je
imel več poljudnoznanstvenih predavanj o novostih iz mineralogije, petrografije in
nahajališčih mineralnih surovin ter o načinih njihovega odkrivanja. Svetu mineralov
v spomin prof, dr. Jožetu Duhovniku
7
je posvetil celo samostojno knjižico. Oglašal se je tudi v Proteusu, kjer je še posebno
natančno poročal o prvih vzorcih kamnin, ki jih je človek prinesel z Lune.
Številni študenti geologije, rudarstva, metalurgije, kemije in fizike bodo prof.
Duhovnika ohranili v spominu kot človeka izrednega spomina in doslednega, stroge-
ga moža do sebe in do drugih. Za navidezno trdim in nepopustljivo zahtevnim znača-
jem se je skrival človek, ki je skušal biti pravičen do vsakogar, kar mu je v večini pri-
merov tudi uspelo. Presenečal nas je s svojim pomnenjem stotine imen svojih študen-
tov. V sebi je nosil pravi računalnik s podatki o mineralih, kamninah in rudnih naha-
jališčih. Ta njegov spomin nas preseneča še danes. Tisti, ki nadaljujemo njegovo delo,
lahko s ponosom rečemo: "Imeli smo maloštevilne, vendar izredno sposobne profesor-
je in mednje nedvomno sodi profesor Duhovnik."
Po svoji upokojitvi je prof. Duhovnik še dolgo prihajal med slovenske geologe. Po
predavanjih v Slovenskem geološkem društvu ni skoraj noben diskusijski večer minil
brez njega. V slovensko geologijo je bil globoko vraščen z močnimi koreninami in
človek kar verjeti ne more, da ga ni več med nami. Še vedno pa je prisoten v našem
spominu z vsemi svojimi predavanji in še posebno s sklepnimi terenskimi vajami po
nekdanji Jugoslaviji. Prof. Duhovnik je s svojim trdim, nekaj deset let trajajočim
pedagoškim delom dal neizbrisen pečat mnogim generacijam odličnih strokovnjakov,
ki nadaljujejo njegovo delo. Raziskave in delo, s katerim nadaljujemo njegovi nekda-
nji študenti in sodelavci, naj bo topla zahvala našemu profesorju Jožetu Duhovniku.
Stanko Buser