OBISK NA DOMU
Obisk pri Nuši Tome
Domačini je skoraj ne poznajo
NUSA TOME, 17-LETNA DIJAKINJA IZ PIRNIC, JE ENA NAJBOLJŠIH JUGOSLOVANSKIH SMUCARK
Sivo petkovo popoldne. Tako kot se za pe-tek skoraj spodobi. Na cestah je bilo še polno plundre. Še dobro, da sva s fotoreporterjem vedela, kje je v Pirničah hiša Tometovih.
Nušo Tome, h kateri sva se namenila, sva srečala ravno med vrati, ko je hotela oditi zdo-ma. No, z Nušinim potepanjem tisto popoldne ni bilo nič, saj smo se kar dobro zaklepetali. O alpskem smučanju seveda, kajti Nuša Tome je članica naše državne reprezentacije v alp-skem smučanju.
•  Konec januarja je nastopila tudi na sve-tovnem  prvenstvu  v  Garmisch  Partenkirchnu, kjer pa je po solidnih uvrstitvah v smuku in slalonm imela v zadnji disciplini veliko smolo. Odpela se ji je varnostna vez, ob padcu pa se ji je ponovila stara poškodba na nogi.
•  »Saj zato, ker moram tri tedne počivati, sta me pa tudi našla doma. Sicer bi bila sedajle na tekmi ali treningu,« nama je že v začetku klepeta dejala Nuša. Oče Tone, ki je sedel na drugem  koncu  mize,  je  hitro  dodal,  da Nušo mlajši Pirničani komaj poznajo, saj je ni skoraj nikoli   doma.   Še   tiste   tri   mesece,   ko   naj   bi imela odmor, mora seveda po cele dneve pre-sedeti ob knjigi, kajti tudi šola ne sme trpeti. Nuša hodi v  tretji  letnik škofjeloške  športne gimnazije,  saj   ima tako  več  možnosti za tre-ning.
•  »V prvi letnik sem hodila v Šentvid. Tam je bilo bolj zanimivo kot pa v Škofji Loki. Vsaj v šoli se nismo pogovarjali o smučanju, pa še sošolci in sošolke so  se večkrat potegnili za-me. Saj ni šlo za protekcijo, ampak fino je pa le bilo. V Skofji Loki pa srečujem same znane obraze, ki jih videvam tudi na tekmah, trenin-gih, pripravah.«
— Kako pa je bilo kaj v Garmischu?
•  »Ja, kar dobro. Sicer smuka letos nismo trenirali — tiste tri dni v Schladmingu je to-liko kot nič — zato tudi rezultati niso bili nič kaj posebnega. V slalomu sem vozila nekoliko bolj  zanesljivo,  kombinacija pa je  s  smolo  v veleslalomu zdrsela po snežni strmini.«
—  V smuku si v Garmi*:hu drvela popreč-no  91   kilometrov  na  uro.  To  pomeni  včasih tudi 110 in več kilometrov na uro. Te je kaj strah pri takih hitrostih?
•   »Ah, kje pa. Pred nobeno tekmo nimam treme. Druge tekmovalke se tresejo pred star-tom, jaz pa nič. Skušam se skoncentrirati, po-tem pa kar bo, pa bo.«
•  Kasneje je Nuša le priznala,  da na le-tošnjem  slalomu  za  svetovni pokal  na  mari-borskem Pohorju ni vozila    tako    brezskrbno. »Startati pred domačo publiko v tako elitnem tekmovanju je pa le nekaj  posebnega,« pravi Nuša. »Zato tudi majčkeno treme takrat ni ško-dilo.«
•  Posebno   doživetje   je   stopiti   v   Nušino sobo. Počutil sem se kot v kakšni dobro zalo-ženi trgovini s pokali in medaljami. Na steni je bilo  obešenih  vseh 46 kolajn,  ki jih je Nuša osvojila  doslej,  v  stekleni vitrini številni po-kali, da o pismenih priznanjih sploh ne govo-rimo.
•  »Najljubše so mi seveda medalje z držav-nih prvenstev. Kar 14 jih imam. Pa seveda tista za naslov balkanske prvakinje v  slalomu.  Za 11. mesto na evropskem mladinskem prvenstvu v Kranjski gori sicer nisem dobila medalje, to-da tudi to je eden izmed mojib. največjih uspe-hov.«
—  Časa nimaš. Kaj pa denar?
•  »Ja, celih šest mesecev sem dobivala po 630 dinarjev štipendije. Potem so jo pa kar na-enkrat nehali pošiljati in sem sedaj  že precej časa brez nje.« Oče Tone pripomni: »V začetku njene  športne  poti je  bilo  potrebno  ogroinno časa  in veliko  denarja.  Sedaj  je potrebno  še več časa, pa malo manj denarja.«
•  Ob tem moramo povedati, da sta tudi ma-ma in oče Tome navdušena smučarja.  Oče je celo  trener prve  garniture Alpetourovih  smu-čarjev in smučark — članica tega kluba je tu-di Nuša, pa seveda odličen smučar,  večkralni šišenski prvak v slaloirm. Tudi mama    Rezka je v svoji starostni kategoriji šišenska prvaki-nja, tako da imajo pri Tometovih res pravo za-kladnico športnih priznanj.
• Pogovor steče o tem in onem. O tem, ka-ko je Nuša začela smučati pii treh letih in pol, da je na prvi tekmi pri sedmih Jetih zgrešila zadnja vratica na progi, da je že 10 let tekmo-valka, najprej pri Partizanu Medvode, nato pri Alpetouru, da je že štiri leta članica državne reprezentance, da je njen trener Jaro Kalan — in oče seveda, v reprezentanci pa Matjaž Kranjc. Klepetamo o odnosih znotraj reprezen-tance, pa o delu jugoslovanskega smučarskega sklada, o skrbi tovarne smuči Rossignol, na ka-terih tekmuje Nuša, za naše tekmovalke, o nje-nih hobijih ...