Ko se je kovala ljudska oblast Letos med drugim praznujemo tudi 40-letnico prvega zasedanja slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je bilo 19. in 2O.tebruarja leta 1944 v Crnomlju. Glavna slo-vesnost bo seveda v Črnomlju, delovnopajo bodo obeležili tudi zbori slovenske skupščine. Zasedanje SNOS je eden najpomembnejših mejnikovpri graditvi slovenske državnosti v okviru odposlancev slo-venskega naroda v Kočevju in v Črnomlju jepostal SNOS najvišji organ oblasti. Njegovi člani so bili izvoljeni na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in v Črnomlju je postal SNOS najvišji organ oblasti. Njegovi odloki so temelji slovenske državnosti. Med drughni so tedaj izdali odlok o plačilnih bonih, odlok o narodnem davku, o obvezni obdelavi plodne zemlje, o zaščiti semen, plemepske živine in tako dalje. Pri predsedstvu SNOS so hkrati ustanovlli tudi odseke za notranje zadeve, za gospo-darstvo, tinance, informacije, prehrano, gozdarstvo, sod-stvo. Tedaj smo dobili Slovenci naš prvi parlament intoje bil dogodek, ki je odmeval na vse strani. Kako so to sprejemali borci, kajje bilo zanje najpomembnejše in kako gledajo na te odloke danespo tolikib letih, o tem smo se pogovarjali z Bogdano Stritar in Brankom Babičem-Vladom, nekda-njima članoma SNOS. Pokali smo od ponosa Bogdana Stritar, nekdanja operna pevka, je bila pred štiridesetimi leti članica slovenskega narodnega gleda-lišča in je bila z drugimi umetniki v Cmomlju. »V Crnomlju je tedaj vladalo nepopi-sno vzdušje. Zavedali smo se, da se bliža zmaga in kar pokali smo od po-nosa, da že ustanavljamo svojo, slo-vensko vlado. V spominu so mi ostali zlasti ljudje. Deli]i so z nami zadnji košček kruha,« se je spominjala umet-nica, kajti hrana je bila skopo odmer-jena. Dvorano so okrasili umetniki, zasta-ve so vihrale in vse je bilo na moč slovesno. Igralci so pripravili predsta-vo Kralj na Betajnovi, v kateri je Bo-gdana Stritar igrala Kantorjevo ženo. Na glasbenem večeru pa je tudi nasto-pala s svojima sestrama v tercetu Stri-tar, medtem ko jih je njen mož sprem-ljal na harmoniko. »Bilo je prelepo. Skladatelj Kozina je zložil posebej pesem za to prilož-nost. Recitatorji so recitirali pesmi, zbor je zapel partizanske pesmi in dvo- rana je pela z nami.Tako smo pozabili, da so v daljavi še grmeli topovi, da je zunaj huda zima, da smo bili bolj lačni kot siti in da nas je zeblo,« se je v mislih preselila štirideset let nazaj. »Z vsem srcem smo verovali v skle-pe naše prve vlade. Mene je najbolj prevzelo to, da ne bo več kapitalizma, da človek ne bo več izkoriščal človeka in da bo vsak dobil toliko, kolikor bo zaslužil. Veliko idealizma smo gojili v sebi in verjeli smo, da bo oblast resnič-no v rokah ljudstva.« -Kako ste si predstavljali sedanjost? »Drugače, bolj idealistično. Razoča-rana sem nad gospodarskim krimina-lom, nad krajami, ki so na dnevnem redu. Moti me, da so ljudje izgubili ideale, da nihče več ne dela za skup-nost, ampak samo zase. Vse je postalo potrošniško, vse se gleda le skozi di-nar. Posebej pa me jezi, da tovarne še vedno ponekod vodijo ljudje brez stro-kovne izobrazbe, brez znanja. No, po drugi strani pa je naš socializem zelo napredoval in revščine ne poznamo. Kdor hoče delati, lahko lepo živi, to pa je tudi velik dosežek.« Naša bitka kljub zmagi še traja »Žrtve niso bile zaman, smo vzklika-li na Primorskem, ko smo sligali, da imamo prvi pravcati slovenski parla-ment in da smo končno dosegli tisto, za kar smo se dolga leta tolkli, namreč to, da smo del Slovenije in Jugoslavi-je,« je povedal Branko Babič-Vlado, tedanji sekretar oblastnega komiteja KPS za slovensko Primorje in namest-nik politkomisarja 9.korpusa, ki je bil izvoljen v SNOS, vendar so mu hudi boji in ostra zima preprečili, da bi pri-spel do Bele krajine. Obmiti se je mo-ral pri Mašunu. Seveda pa so bili na Primorskem o vsem obveščeni in so že vedeli, kaj bodo sklenili v Črnomlju. Razen tega so bili povezani že z radijskimi in seve-da kurirskimi zvezami. »Nas je navduševal predvsem po-ncjvni sklep o priključitvi Primorske, kar je bila dokončna potrditev vseh poprejšnjih predlogov in želja, saj se je o tem že govorilo na izvršilnem odbo-ru OF septembra 1943 in decembra istega leta na Vogerskem. To je bila za nas dokončna zmaga nad fažizmom, četudi so bili pred nami še težki boji. Nemci so na nas pritiskali z vseh stra-ni, vasi so gorele, borci umirali, a v nas je gorelo upanje na skorajšnjo zmago. Trnovska, Sentviška in Banjška plano-ta so bile osvobojene in bili smo se še z večjo zagnanostjo,« je pripovedoval Branko Babič-Vlado, ki.si ni mogel kaj, da ne bi zavihtel svoje pero (nekaj časa je bil tudi novinar) in napisal knji- go »Primorska ni klonila«, izdana lan-sko leto. - Česa se najbolj spominjate? »V skopih stavMh se tega ne da opi-sati. V daljavi so se slišali mitraljezi, nekje je gorelo, vasi, skozi katere smo šli, pa so plapolale v slovenskih in ju-goslovanskih zastavah, vili so se slavo-loki z napisi .Hočemo Jugoslavijo', Iju-dje pa so nas na ulicah sprejemali s potico, klobasami in vinom. Človek kar ni mogel verjeti svojim očem in marsikateremu borcu se je utrnila sol-za. Primorci so dali vse, kar so imeli, toliko so bili srečni, da je italijanskega škornja konec. Hkrati pa so se zaveda-li, da se bodo bitke še bile.« - Kako gledate danes na vsa tista dogajanja ob SNOS in njegovih teme-ljih ljudske oblasti? »Naše predstave so bile idealistične vizije enakopravnosti, svobode in tudi blagostanja. Vse smo videli v lepih barvah, a smo se kmalu po vojni sreča-li z življenjem, ki je potolklo marsika-tere sanje. Veste, mnogo laže je nekaj porušiti kot novo graditi. Kar zdaj do-življam, je daleč od predstav pred 40 leti. Kasneje smo zanemarili naše ide-je, načrte, sanje, pri čemer imam v mi-slih predvsem resnično ljudsko oblast, demokracijo. 2ivljenje se je oddaljilo od zamisli. Načelo vseh sklepov je sa-moupravljanje, mi pa smo družbo marsikje, žal, zbirokratizirali in bitka za demokracijo izpred 40 let še traja.« Ob vsem tem pa je Branko Babič-Vlado pripomnil, da se vseeno ne po-čuti razočaranega, le kritično gleda na dogajanja okrog sebe in želi, da bi bilo saoupravljanje resnično takšno, kakrš-nega smo deklarirali in bi bilo samo nadaljevanje tistih sklepov, ki so jih bili tako slpvesno sprejeli v Črnomlju. Albina Adamič