t
311
HRVAŠKA.
Zabavna knjižnica „Matice Hrvatske".
Dvoje knjig je izišlo letošnje leto v tej knjižnici. Ena je „Jelkin bosiljak" in druga ,,Zapreke". Pisatelja, ki sta napisala ti dve knjigi, sta umrla oba lansko leto. Ev. Kumičic je napisal povest ,,Jelkin bosiljak", ki je vzeta iz istrskega življenja, ko je bila v tistih krajih posebno v cvetu trgovina z vinom. Mladi mornar Ivan se zaljubi v Jelko, ki mu da pri odhodu bosiljak (Basilienkraut) za spomin. Ko je Ivan na potu, zalezuje Jelko fi nančni stražnik, in Jelka ga nekoč po nesreči sune v prepad, kjer obleži mrtev. Jelko zapro, pozneje se izkaže njena popolna nedolžnost. Ravno tisti dan, ko je v Trstu obravnava, se vrne Jelkin oče iz Amerike. O njem so krivo poročali listi, da je na morju utonil. Tako je
Evg. Kumičic.
končno veselje popolno, samo še Jelkine svatbe manjka. Tudi to se zgodi. Ivan pride, se oženi in živi srečno dolgo vrsto let. Ko pa se vname vojska na Italijanskem mora tudi on pod orožje. Ivan pade, Jelka znori, in povesti je konec. — Povest je pisana tako idealno, da bi človek jokal nad njo. Jelka, njena mati, njen stric, Ivan — so vsi sami angelčki, ki nimajo nobenih človeških napak. Pojedli bi se najrajši vse križem od ljubezni Finančni stražniki so Nemci in zato najpodlejši ljudje, in ne zaslužijo v očeh pisateljevih ene dobre besede. Tako sovraštvo do tujega naroda je v povesti malo pretirano in tendenca preveč bode v oči. Tudi preveliko hvalisanje svojega naroda j^ neumestno. Bog je popoln, ljudje pa nismo niti od daleč, ampak smo polni napak in grehov. To  je torej   slaba  stran   povesti,   ki   sicer ni
slaba, ampak precej navadna. Razumljivo je, zakaj je Kumičic tako sovražil Nemce, če se spomnimo zloglasnega Bachovega sistema. Tudi naš Trdina je povedal marsikatero bridko na Bachov račun. In Kumičic je roko tega človeka občutil. Knjigi je pridejan tudi zelo obširen življenjepis Kumičičev, napisan od Che-rubina Šegiča, profesorja v Zagrebu. Ta pravi, da je težko pisati o prijatelju po znanem pre govoru: „sine ira et studio", da se hoče vseeno držati tega reka. Ali zdi se, da se ga ni držal popolnoma, kajti cel životopis se bere kot nekak slavospev Kumičicu in njegovemu geniju. Sploh je težko biti objektiven, ker živi človek pač v „razmerah". Kumičic je bil več let saborski poslanec in zvest pristaš Starče-vičeve stranke. Šegvič je bil oseben prijatelj Kumičičev, in sicer eden najzaupnejših. Zato so mu Kumičičeva dela vzor leposlovne knjige in umetniške dovršenosti. Plodovit in vesten je bil Kumičic res, in mogoče je, da je tudi to vzrok enoličnosti njegovih del Vendar je Kumičic veliko koristil narodu in zato mu bo spomin vedno slaven in se bodo njegove knjige vedno čitale, posebno med preprostim narodom.
Kaiendar Svete Familije za lieto 1906.
Četrto leto je izšel že ta koledar, ki je znamenit zato, ker izhaja v Juru na Ogrskem kot edina knjiga, ki je pisana prav za hrvaške naseljence v severozapadni Ogrski. Vsebina je prav srečno izbrana in vidi se, da je uredništvo v rokah moža, ki pozna ljudstvo in mu hoče dobro. Knjiga ima mnogo zanimivih slik.
ČEŠKA.
Protestantstvi o Čechach až do bitvy Belohorske (1517—1620). Sepsal dr. Fr. X. Kryštufek. V Praze, 1906. Nakladem De-dietvi sv. Prokopa. Str. 435. — Gospod pisatelj, vseučiliški profesor v Pragi, opisuje to za Čehe velevažno d6bo z veliko natančnostjo ter pri tem — dasi le indirektno — pobija marsikateri predsodek, ki so ga uvedli v zgodovino katoliški cerkvi sovražni pisatelji. K sklepu prihaja pisatelj do zaključka, da je pro-testantovstvo tudi v narodnem oziru škodovalo Čehom, in da bi bili Čehi popolnoma izgubili svojo slovansko narodnost, ako jim ne bi bila protireformacija ohranila katolicizma.        L.
Moralka filosoficka. Sepsal Eugen Ka-defavek. Čast I.—II. V Praze 1906. Nakladem   Dedictvi   sv. Prokopa.   Str. 367.   —  Te-
312
meljni nauki etike so tu razloženi po aristote-lično-tomističnem zistemu jasno in pregledno. Potem sega pisatelj tudi v podrobnosti. Pri socialnih odnošajih govori obširneje o socializmu, o rodbini, o družini, suženjstvu, o državi in raznih njenih pravicah, dolžnostih in področjih, o mednarodnem pravu, o vojski, o ženskem vprašanju itd. Kadfžavkova knjiga je dober kompendij naravne etike.           L.
javlja „Zwei Lobreden, vielleicht von Klemens geschrieben." Našel je ta dva govora Lavrov v Mihanovičevi zbirki jugoslov. akademije v Zagrebu, v srbski „Četja - Mineja" iz konca XVI   stoletja.
Posebno stališče zavzema v vprašanju o delih Klementovih prof. Vondrak v svoji razpravi „Studie z oboru cirkevneslovanskeho pisemnictvi", v kateri pripisuje na novo Kle-mentu 1. Ordo confessionis v „Euch. Sin.", in 2. nekatere tekste iz Glag. Cloz. V soglasju
OBSERVATORIJ IN VZPENJAČA NA VEZUV.
IZ DRUGIH KNJIŽEVNOSTI.
Lavrov P. A.: Die neuesten Forschun-gcn iiber den slaw Klemens. (Archiv fur slaw. Philologie XXVII. Bd. H. I.) — Pridno raziskujejo učenjaki staroslov. književnost. Posebno zanimanje vzbuja zlasti bolgarski škof Klement, poleg Cirila in Metoda najmarljivejši staroslovenski pisatelj. Vedno nove rokopise pripisujejo slavisti temu Klementu. Prof. Stoja-novič mu pripisuje že dvanajst govorov nanovo, prof. P. A. Lavrov pa  ravno   v   „Arhivu"  ob-
s Popovom in Lavrovom mu pa pripisuje tudi še panonski legendi in nekatere govore, kakor govor na rojstvo in govor na krst Kristusov.
Primerjajoč homilijo Klementovo z drugim odlomkom brižinskih spomenikov je prišel Vondrak do zaključka, da so brižinski spomeniki starejši, ker so doslednejši. Oba teksta (homilija in brižinski spis) sta odvisna drug od drugega, torej je Klement poznal brižinske spomenike in jih porabil v svoji homiliji.
Vondrak dokazuje, da je Klement pisec „Commemoratio   apostoli"  in   „Ordo confes-