Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din 1938. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Ljubljana, dne 16. septembra Kaj in kako je in bo s slovenskim »Umetnostnim domom" v Ljubljani? Načrti za slovenski »Umetnostni doni« v Ljubljani so narejeni in jih je poslanik dr. Izidor Cankar menda v splošnem že odobril. Tako je mogoče, da bi v kratkem začeli s stavbo. Dr. Izidor ( ankar, ki je misel slovenskega »Umetnostnega, doma« sprožil in je tudi osnoval za naše razmere naravnost velik sklad za zidanje te ustanove ter s tern tako rekoč že kar sam tudi res postavil slovenski »Umetnostni dom«, t. j. slovensko moderno galerijo ter poslopje za umet. razstave. za prodajalnico umetnin in za umetnostne prireditve, je imel povrh drugega še z načrti velike skrbi in težave. Poslanik dr. 1. Cankar, kateremu 1)0' v slovenski kulturni zgodovini pripo-znana zasluga za. eno izmed velikih kulturnih de-janj, se je resno trudil, da bi dobil slovenski »Umetnostni dom« kar mogoče najboljšo obliko in da bi ustrezal vsem namenom, ki jih je določil zanj. Bilo je narejenih več načrtov pred sedanjim, izkazalo se je pa. tla osnovna vsota okoli 2.800.000 dinarjev, ki jo je preskrbel dr. Iz. Cankar, ne zadostuje za popolno dovršitev slovenskega »Umetnostnega doma« in da. bo treba še okoli I milijon dinarjev dobiti od drugod. Nazadnje se je posrečilo zagotoviti tudi manjkajoči znesek. Predpriprave za stavtbo gredo sedaj h koncu. Stavbeni, ogled se pa še ni vršil, stavbeno dovoljenje še ni dano in tudi dela še niso razpisana. Pred dobrim mesecem je l jubljanski dnevnik »Slovenec« priobčil tloris in čelo slovenskega »Umetnostnega doma« in po njem so tudi zagrebški listi o stvari poročali. Umetniki in razumniki SO' začeli stvari obravnavati. Gre v resnici za stvar, ki je vredna zanimanja vsega slovenstva, ker bo slovenski »Umetnostni dom« središče žive slovenske oblikovne umetnosti za dolga desetletja in viden dokaz slovenske umetnostne kulture in vsega slovenstva. samega. Tudi slovenski »Umetnostni dom« bo, kokor slovensko vseučilišče, slovenska »Akademija znanosti in umetnosti«, »Narodna galerija« ali pa, slovensko »Narodno gledališče« duhovna lasi vseh 1,200.000 Slovencev v tuzemlju in 1,200.000 Slovencev, živečih v zamejstvu in raztresenih po svetu — in ne le navadno poslopje v 'j ubljanskem mestu. /aradi tega je treba, da bo vsaj slovenski »Umetnostni dom« res reprezentativna stavba, ko imajo sedanja poslopja, v katerih so slovenske vrhovne kulturne ustanove, vse premalo reprezentativnosti in se potikajo deli vseučilišča (n. pr. tehnika) po popolnoma neprimernih prostorih, operno in dramsko gledališče sta premajhni. » Vka-(ternija za znanost in umetnost« pa sploh še nima strehe in je le »Narodna galerija« v kolikor toliko reprezentativni sta vibi, čeprav ima premalo prostora. Opomba, kakor jo je napravil neki ljubljanski dnevnik, da, ibo stavba slovenskega. »Umetnostnega. (loma <>v okras Ljubljani in nam vsem v ponos in dokaz naše kulturne dejavnosti in slovenske samobitnosti«, so prazne besede, ki jih dan za dnem beremo, so jih pa vsi resni ljudje do 8'rla siti. Povedati je treba, da bi bila stavba slovenskega »Umetnostnega doma«, če bi bil sezidan po sedanjem načrtu, premalo reprezentativna! Predvsem njena zunanjost! Zazidana ploskev bi bila 2400 nr, višina pa le 8 m ob cesti, srednji del nad vhodom pa bi bil visok 12 m. Že zaradi tega, ker bi bila stavba veliko prenizka, bi ne vplivala monumentalno. ko so vsa poslopja v okolici še enkrat (ali pa še več) tako visoka, kot bi bil novi »Umetnosti dom«, ki bi bil videti čisto potlačen. Tako nizke stavbe morejo monumentalno vplivati le. če stoje čisto zase v kakšnem parku sredi nizkih nasadov. Novi »Umetnostni dom« pa bi bil obcestno poslopje ob BJeiweisovi cesti. Zato bi bilo treba glavno čelo obrniti na Bleiweisovo cesto, ne pa ob pot v Tivolski drevored, kot je po sedanjem načrtu, ker če bi ostalo lice »Umetnostnega doma« obrnjeno na pot v drevored, bi trpela tudi zunanjost Bleiweisove ceste. Pravoslavne cerkve, ki stoji veliko bolj stran od poti v drevored, kot bi pa stal novi »Umetnostni dom«, ni imeti za pendant »Umetnostnega doma«. Nekoč bo treba podreti tako ali tako obe vili. ki stojita za opero ob Knal-Ijevi ulici proti Bleivveisovi cesti, če prej ne, pa takrat, ko bi operno gledališče podaljšali in preuredili za dramo (operno gledališče bo treba drugod zidati!) in bi takrat nastal nov park med Narodnim domom in Narodnim muzejem, la novi park na vzhodni strani B!eiweisove ceste bi potem ležal pred čeloin novega »Umetnostnega doma« in bi bilo lice »Umetnostnega doma« obrnjeno proti njemu, kar bi fasadi »Umetnostnega doma« dalo močan poudarek. Slovenski »Umetnostni dom« bi moral biti torej višji, kot je po sedanjem načrtu. Moral bi imeti vsaj eno nadstropje, da bi bil visok vsa j kakšnih 14 m, tedaj približno' toliko kot »Narodni dom« ali pa »Narodni muzej«. Nazidka nad vhodom. kot je v sedanjem načrtu, ne bi bilo treba, pač bi res monumentalno vplivala kupola, če bi jo postavili nad glavni vhod. Ker ne gre za kakšno skladišče, ampak za. »Umetnostni dom«, bi bilo treba gledati na to. da bi imela vsa zunanjost, ne le čelo »Umetnostnega doma«, tudi lepotne sestavine. Gladke stranske stene. kot jih ima sedanji načrt, bi vplivale naravnost ubijajoče in obupno, čeprav bi bile iz belega, žaganega kamna. Predstavl jati si je treba le gladko steno, dolgo cib straneh po 40 m, zadaj pa celo 60 m in visoko 8 m, ki bo čez nekaj let zaradi prahu, dima, in dežja postala še vsa lisasta, kakšna bi 'bila videli. Po vsaki fasadi, če naj sploh vpliva, mora biti razdeljena svetloba in sence, kar je pa pri gladkih stenah izključeno! Zunanje stene, ki jih ima sedanji načrt, bi bile videti kot kakšen vrtni zid. ne pa del stavbe, namenjene za umetnine. Arhitektura je zunanja umetnostna oblika, stavbe v nasprotju s konstrukcijo, ki ima. za namen le trdnost in porabnost. lako imenovana »funkcionalna« arhitektura, ki je le reakcija zoper slabo okrasje, ki so ga delali stavbar ji h koncu preteklega stoletja, se ne sklada z lepoto. Prazne besede so, če kdo trdi, da »se bo nizka horizontalna arhitektura lepo prilegala v park in bo njena belina kaj lepo učinkovala med zelenjem« — ko bi novi »Umetnostni dom« bil obdan na treh straneh od cest, zadaj .pa gre železnica. Zelenje pa traja pri nas komaj pol leta. Arhitektura, če je ka j vredna, mora sama po sebi vplivati in kdor si hoče pomagati pri arhitekturi z zelenjem ali pa celo z napisi. ni stavbarskim oblikam samim kos. Veža novega »Umetnostnega doma« je pre- > majhna po sedan jem načrtu, saj meri komaj 60 nr. zazidana ploskev pa 2400 nr, fover je pa že v sredi stavbe. Tloris sam je hudo preprost. Monumentalna stavba mora imeti tudi notranjščino monumentalno zasnovano in mora na obiskovalca vplivati že takoj, ko vstopi vanjo. Slovenska »Narodna galerija« ima vsaj monumentalno stopnišče. Poslanik dr. Iz. Cankar se je pošteno trudil, da bi dosegel z osnovnim skladom okoli 2,800.000 din res nekaj nenavadnega in imenitnega. Kakor se je pa izkazalo, ta znesek ne bo zadostoval. Pa tudi 3,800.000 dinarjev, ki so sedaj zagotovljeni, ne zadostu je za res reprezentativno stavbo novega »Umetnostnega doma«. Če bi sezidali »Umetnostni dom« tako, da bi imel vsaj eno nadstropje, bi bilo treba, če bi zazidana ploskev merila 2400 m2, še novih 2 milijonov dinarjev. Tudi enonadstropna stavba bi ne bila za naše razmere prevelika, ker bi v tem primeru odpadel nazidek nad glavnim vhodom. V pritličju bi bile lahko razstave in delavnice ter prodajalna in po potrebi še dvorana za umetnostne prireditve, v 1. nadstropju pa bi bila moderna, galerija s prostori za upravo in knjižnico. Prostori za moderno galerijo bi bili napolnjeni. če ne takoj, pa vsaj v prihodnjem deset-1 ct j ti. Vprašanje je le, kje bi se dalo dobiti še dva milijona k sedaj zagotovljenim 3,800.000 dinarjem ? Če bi se naložil dr. Cankarjev osnovni sklad 2 mil. 800.000 din doibra tri leta po 10% obresti, bi znesle obresti v dobrih treh letih I milijon. Tako transakcijo bi lahko napravil kak bančni zavod, ko dolžnikom splošno računajo po 10% obresti na leto, tako da bi si ne računal za režijo in bi dal polne debetne obresti na razpolago. Drugi milijon bi bilo pa treba še nabrati. Če bi banovina, mestna občina l jubljanska, banovinska hranilnica in ljubljanska mestna hranilnica takoj položile svoje prispevke okoli I mili jona dinarjev in bi se s to vsoto napravila enaka transakcija kot z osnovno glavnico. bi se nabralo že s tem nadaljnjih 300.000 dinarjev. ostanek 700.000 dinar jev pa bi bilo treba nabrati s prispevki velikih industrij v Sloveniji in od bogatih zasebnikov. Saj naibero pri nas za druge manj važne zadeve v nekaj letih še večje vsote! Slovenski »Umetnostni dom« je pa vendar važnejša zadeva kot kakšna ljudska šola in tudi kakšna krajevna sirotišnica ali pa podeželska cerkev. Ko so začeli v Zagrebu akcijo za Meštro-vičev umetnostni paviljon, so imeli pred 4 leti 6 milijonov dinarjev (porabili so v ta namen sklad za spomenik kralja Aleksandra), do danes so pa nabral i še nadaljnje 4 milijone. Ne bilo bi torej nemogoče, da bi postavili slovenski »Umetnostni dom« res v monumentalni in repiezeniativni obliki ter izpremenili sedanji načrt. Načrt naj bi napravil res izurjen arhitekt, ki je takih stvari vajen in ki bi imel smisel tudi za lepotno stran. Počakati bi pa bilo treba s stavbo kakšna tri leta, da bi se nateklo iz obresti sedanjega denarja in iz novih prispevkov zadosti sredstev. Nateklo bi se tudi med zidanjem, ki bi trajalo gotovo eno leto, še precej obresti od glavnice, ki bi bila popolnoma porabljena šele, ko bi bila stavba, končana. Če bi pa takoj začeli s stavbo slovenskega »Umetnostnega doma«, bi pa bilo potrobilo sedanje načrte tako prenarediti, da bi bila zazidana ploskev za polovico manjša, zato pa bi imela stavba eno nadstropje ter bi bili v pritličju prostori za razstave, prodajalnico, delavnice in umetnostne prireditve, v I. nadstropju pa moderna galerija itd. Zunanjost bi pa morala hiti res reprezentativna in imeti lepotne sestavine. Načrt bi moral biti prirejen tako. da bi se rlalo čez leta, če bi postala stavba, premajhna, zada j prizidati prizidek. Za enonadstropno stavbo z za polovico manjšo zazidano ploskvo bi pa precej zadostoval sedaj za-1 "eni denar. D. j. R—j. Kilava obramba »Samouprava«, glavno glasilo JRZ. je prinesla I. t. m. dolg sestavek »G. dr. Maček in federacija«. Sestavek je pomemben največ zaradi tega, ker ima očitni namen, da brani centralizem, zanimiv pa je sicer kvečjemu toliko, ker je zbral prav za prav vse razloge jugoslovanskih nacionalistov za centralistično ureditev države in zoper vsako resnično samoupravo. Zato si ga bomo ogledali v njegovih poglavitnih točkah. »Samouprava« razglaša najprej vprašan je zvezne ureditve Jugoslavije sploh za »neprimerno«, češ da je bilo že »svoje dni pokopano pod težo razlogov vsake vrste«. Nadalje trdi z imenitno sa-moob sebnostjo: Pa se vendar danes, toliko let po dokončani obsodbi brez pritožbe, spet postavlja to vprašanje, sedaj M NAJBOLJŠE ŠIVHLNE STROJE = » ADLER* zn DOM IN OBRT TER POSAMEZNE DELE IN KOLESA KUPITE PRI PETELJ NC LJUBLJANA ZH VODO, BLIZU PREŠERNOVEGA SPOMENIKH VEČLETNO JAMSTVO! - POUK V UMETNEM VEZENJUBREZPLHČE N kot osebna muha g. tir. Mačka, ki jo je prišepetal nekemu številu ljudi, ,ki so sami pred petnajstimi leti obsodili zvezno ureditev naše države, jo odklonili in menili, da je to sklenjeno vprašanje. Samo mimogrede: v tem vprašanju je bil pok. Štefan Radič natančno istega mnenja, kakor dr. Mač tek, in z njim pač vsi Hrvatje. Če je kaj neprimerno, je torej kvečjemu neprimerna beseda o osebnih muhah dr. Mačka. Da so nekateri srbi-janski politiki šele pod vplivom dr. Mačka spremenili glede zvezne ureditve države svoje mnenje, to utegne že biti res. Sicer pa to samo na sebi še 'ne more biti nič slabega, in če se »Samouprava« malo ogleda, bo opazila prav v neposredni bližini še mnogo spremenjenih naziranj. Sicer se pa utegne celo »Samoupravinemu« sodelavcu zazdeti, če se malo zamisli v zgodovino, •da ga ni vprašanja, ki bi bilo kedaj za vselej pokopano, dokler ga ne pokoplje tisti, ki se ga tiče. A »Samouprava« je prav pri zadnjih, ki bi imela v imenu Hrvatov besedo. Prav na isti umski ravni je trditev »Samouprave«, da »so znanstveni in drugi dokazi dovolj obrazložili abotnost zvezne ureditve Jugoslavije«. Kajti pred vsem ni nam Slovencem in Hrvatom znan ne eden resen učenjak, ki bi bil tako abotnost dokazoval. Za zdaj ne moremo drugega reči, kakor priporočiti »Samoupravi«, da že kedaj razglasi svetu centralistične znanstvenike in njihove nauke. V teh časih dvomov nad zveličavnostjo centralizma bi morala to storiti tudi, oe bi bila njej sami pametnost centralizma še tako samoobsebna. Dalje beremo v »Samoupravi« takšnele imenitnosti: Dokazano je, da ni več vrst federalizma ... Danes soglašajo vsi pravni teoretiki, da more biti federativno življenje ile tam, kjer so uzadovoljeini vsi mnogoštevilni »resipektivni terenski pogoji«. A minimum teh pogojev bi bil n a rodne, z g o d o v i n -s k e , e t nične, p o lirične in gospo d a r s k e zvrsti. Ta minimum mora biti brezpogojno uzado-voljen, sicer ostane pojem »federativen« nekaj popolnoma od mišljenega, brez stvarne podlage ... Sicer utegne marsikdo oibupati, ki bo skušal razbrati iz »respektivnih terenskih pogojev« sploh kakšno misel. Nametanih je na papir tjavdan nekaj besed, ki naj bi zaradi svoje neumljivosti zbudile vlisk globine. Sicer pa saune besede, brez dokazov. Vedeti mora na primer vsak slušalec prava, da je federalizmom skoraj prav toliko zvrsti, kakor je federativnih držav na svetu. Medtem pa, ko med centralizmi ni dosti razločkov, saj so po svoji družbeni zamisli in du&esiovni podstavi zasnovani vsi bolj ali manj po enem kopitu, je pri federalizmih ravno narobe. Ka jti federacija sloni ravno na spoštovanju pridobljenih ljudskih pravic. na upoštevanju narodnih, krajevnih, kulturnih, gospodarskih, zgodovinskih in drugih »osebnosti/Iti ker so te v vsakem primeru druge in drugačne, je tudi federalizem v vsakem primeru drugačen. Kakšen je razloček na primer med Švico, Združenimi državami in Veliko Britanijo! Vsekako tako velik, da ga nam laže razloži sociolog in politik, kakor pravnik. A vseh teh dejstev za jugoslovene preprosto ni. Ker jim federalizem ne hodi v pri klad, razglašajo kratko in malo, da je samo eden, ki pa je seveda vsega zaničevan ja vreden. I a ko bi vsaj tisto eno zvrst federalizma predstavili svojemu 'bralcu, da bi jo lahko sam sodil, rega pa noben centralist ne stori, ker ve, kakšen In bil uspeh. Zato rajši sumničijo in podtikajo, govore o razpadu države, čeprav vedo, da so doslej in najraje razpadale centralistično urejene države. Svetovna vojna je na primer med zadnjimi dokazi za to. ko govori prav razločno in nazorno, da centralizem ne prenese nobenega poraza v vojni, nili ne nobene druge večje preskušnje in stiske. Nadalje razglaša »Samoupravin« centralist izza svoje nacionalne mize: Tako imenovani zgodo vinsko-narodni razlogi za zvezno ureditev Jugoslavije — najmočnejši razlog z etničnim! — so bili in ostanejo zgolj plod neke sebične politike p o s a me z n i k o v ... Celo grajala je večkrat prejšnje režime, da so skušali s strahovanjem in kupovanjem cenenih politikov med Hrvati napraviti vtisk, ko da so tudi Hrvatje zatajili svojo narodno samobitnost. Sedaj pa hodi pisec na mah natančno po potih nekdanje milijonske JNS. Na čudoviti višini zgodovinskega in političnega znan ja je pa zlasti tale stavek: J o so bili razlogi zunanje prirode, k:i so odločili zvezno ureditev nekaterih držav (Združene države Amerike, zvezne republike Južne Amerike, Švice, Anglije, Sovjetske Rusije). Zgodovina in zemljepisje nas seveda tudi v tem pogledu učita ravno nasprotno. Nobeni zunanji razlogi niso vplivali na zvezno ureditev teh držav, celo pri Veliki Britaniji ne, ki je spričo različnosti plemen in narodov, združenih v njej. gotovo najbolj izpostav i jena vnanjim vplivom, pa naj boclo ti že politične ali prirodne zvrsti. Moglo bi se kvečjemu reči, da so postale te države zvezne zategadelj, ker jih je izučila skušnja, da bo tako pridobila njihova gospodarska in politična moč, in ker jih je ta skušnja zlasti tudi izučila, da so centralistično urejene države manj odporne in tla žive zaradi tega v nepretrganih notranjih pretresih in zunanjih stiskah. Krona vsega tega protifederalističnega umova-nja je pa vsekako taie odstavek: Če I u d i imajo v tako imenovanem gibanju g. tir. Malčka večino »kmetje«, je vendar njegov najdejavnejši čini tel j delavec, »razredno zavedni delavec«, tisti znani »delujoči stroj«, ki iima v Mačkovem gibanju toliko več »delujočih«, ker je v njem res veliko število komunistov. Kot »absolutni« izastopnik hrvaškega •tlela našega naroda zahteva samogibno dr. Maček federacijo tudi v imenu hrvaških delavcev, lo je ali -slaba taktika ali popolno nepoznanje stvari z njegove strani, ali zavedno izmikanje znani zanjki, ki jo ponujajo marksistični elementi g. dr. Mačku in vsej Združeni opoziciji s svojim »podpiranjem federativnih zahtev«. Prvič zato, ker so »razredni delavci« znani po svoji načelni nameri, izbrisati vse narodne razločke 111 s tem tucli plemenske. Marx in Engels sta dovoljevala federacijo samo (izjemoma, v nekih posebnih primerih (n. pr. v primeru Irske im Angleške). Ruska zvezna sovjetska republika je nastala tudi samo v posebnih razmerah, na velikanskem ozemlju, z zelo raznovrstno narodno sestavo, z neizmernimi razločki glede gospodarskega im socialnega ustroja, pri zelo različnih zemljepisnih razmerah. Drugič, ker je bil sam Ljenin, (t) komunistično boštvo, zmeraj hud nasprotnik federalizma. On je imel federalizem za motnjo vsakega gospodarskega razvoja... NTaj bo teli navedkov dovolj. Miselno moč centralistov kažejo ne samo po svojih izsledkih, ampak tudi po čudni zapovrstnosti ugotovitev in sklepov. Od priznanja k dejanju Vedno več jih je, ki izražajo zadovoljstvo nad našim listom. Oglašajo se tudi novi naročniki — dokaz, da si misel, ki jo zastopa list, vedno bolj utira pot. S tem so svoje soglašanje praktično potrdili. — Obračamo se še tlo tistih, ki odlašajo, da store enako. Simpatije so sicer nekaj lepega, ali samo od njih ne živi nobeno gibanje. Treba je tudi žrtev. Stare naročnike in prijatelje prosimo, naj nam pošljejo naslove oseb, o katerih mislijo, da ga bodo naročile, ako ga jim pošljemo na ogled. Kdor se ne misli naročiti, naj list vrne z opazko: Ne sprejmem. Najlepša hvala vsem, ki se bodo odzvali. Uprava in uredništvo. Opazovalec Centralizem in neenakopravnost sta eno »Trgovski list» od 12. t. m. piše spet sedaj o neenakopravnosti pri nas, katere najbolj vidni nasledek je preseljevanje naše industrije na jug. Kaže pravilno, da bo uspeh tega preseljevanja za nas gospodarski polom, in nadaljuje: Čeprav je morda res, tla so tudi slovenske občine same krive, če niso znale pritegniti dovolj industrije v svoje kraje, ali če so tudi lirika j krive zaradi preseljevanja industrije iz Slovenije, vendar je m jih ikrivtla čisto malotna v primeri z onimi glavnimi vzroki preseljevanja. In eden teh glavnih vzrokov je davčna neenakost, ki vlada v državi. Ta se ne kaže le v lem. tla vlada v Sloveniji talko stroga davčna praksa, kakor nikjer v državi, in tla zaradi nje plačuje Slovenija odstotno mnogo več državnih davkov ko druge pokrajine, temveč se kaže posebno drastično v samoupravnih davščinah. Druge banovine namreč prejemajo velike državne dotacije, Slovenija pa je skoraj brez njih. To se posebno jasno vidi pri razdelitvi dohodkov iz fonda prometnega davka in iz fonda banovinskih trošarin na posamezne banovine. Slovenija dobi teh dohodkov le 7% vseh svojih preračunskih izdatkov, savska 0.5, donavska 14, vardarska 31.5. moravska 36.5, drinska 38. primorska 45, zetska 50 in vrbaska celo 61% vseh svojih izdatkov. Naravno je. da zaradi tako visoke dotacije ni ifreba favoriziranim banovinam nalagati na davkoplačevalce tako visokih doklad, kakor pa morajo to storiti mefavorizirame. zlasti pa najbolj prikrajšana dravska banovina. Še posebej na konju pa so davkoplačevalci v Belgradu. ki sploh ne plačujejo nobenih banovinskih dok i ati. Jasno je. tla imajo vsa podjetja, ki so v Belgradu, zaradi te davčne prednosti mnogo lažje stališče ko podjet ja v Sloveniji. Zato je tudi naravno, če vsa podjetja silijo v Bclgrad. ker so s tem znatno znižala svoje davčne obveznosti. Tako je Slovenija zaradi te krivične razdelitve dohodkov iz fonda prometnega davka in fonda banovinskih trošarin udarjena kar dvakrat: 1. dobi zaradi te krivice manj dohodkov in mora zato sama plačevati višje davke. 2. pa še izgublja industrijo, ki se zaradi tako nastale davčne obremenitve Slovenije seli v davčno manj obremenjene kraje. Tej dvakratni krivici, ki jo trpi Sloveni ja, je treba napraviti konec. Ne le zato, ker je vsaka krivica zločin nad državo, ki more sloneti le na absolutni pravičnosti do vseh državljanov in tlo vseh pokrajin, temveč tudi zato, ker se zaradi te krivice izpodkopavajo gospodarske podstave Slovenije. Danes se začenja v Belgradu konferenca gospodarskih zbornic zaradi pravilne razdelitve skupnih banovinskih dohodkov. Slovenija mora tej konferenci posveti ti naj večjo pozornost in z vso odločnostjo podpreti zahtevo, tla se državne dotacije banovinam pravično razdele. Kako pa naj se to zgodi, o tem je iz- delala zagrebška trgovsko-industrijska zbornica zelo tlober predlog, kateremu se je pridružila tudi ljubljanska zbornica iza TOl. To je seveda vse prav povedano in bridka ju-goslovenska resnica. Samo ena stvar je napačna: upanje namreč.