POŠTARINA PLAĆANA V GOTOVINI ZVONČEK UST S PODOBAMI 1f\ SLOVENSKO MLADINO Letnik XXVII. September 1925. Štev. 1. Vsebina. 1. E. Gang I : Ljubljana. Pes:» .... .............. . 1 2. Jos. Vandot: Koeijeva osveta. Planinska pripovedka z dvema podobama ... 2 3 Stric Pavle: Izprehodl po Beogradu. Poučni spis s sedmimi podobami .... 8 4. Dr Fr. Zbašnik: Kateri je bil pametnejši? Povest .........17 X Lado J fri ■ NapočH boveiik dan... Pesem ... .............18 6. Janka Leban: Razbita skriljna tablica. Povest.............19 7. Miroslav Kunčič: Pesem mladosti. Pesem...............20 8. Fr. Roječ: Mlad narodni junak. Pesem s podobo...........21 9. M. J. Za leska-Vinko: Prisiuškovan razgovor. Bajka . ...........22 10. Albin Čebular: Preden gre jež spat. Pesem.................23 lì. Josip Jeras: Deklice iz preteklosti, Pripovedno-zgodovinski spis z dvema podoboma 24 12. Pouk in zabava...................-.*.....28 13. Kotiček gospoda Doropoljskega.....,............30 14. V XXVD. leto . . . ..................... . 32 OPOZORILO! Prvo številko Zvončka pošiljamo vsem lanskim naročnikom, ki so poravnali naročnino za leto 1924, Prosimo vse naročnike, da nam nemudoma poravnajo vsaj polletno naročnino, ker jim sicer ne bomo poslali druge .številke. Dotični pa, ki ne nameravajo ostati naročniki, naj nam vrnejo prvo številko. „ r Uprava. "ŽIVELA JUGOSLAVIJA!" — — i 11 ■ tm— »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 25 Din, za pol leta 12*50 Din, za četrt leta 6'25 Din. Posamezni zvezki po 2:50 Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št 6, Učiteljska tiskarna, I. nadstropje. — Na ta.naslov pošiljaj naročnino in reklamacije. Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Bleivveisova cesta št. 20,II. Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le tekom prvih 8 dni po odpravi vsakega. zvezka. Glavni in oagovorni urednik: Engelbert Gangl v Ljubljani, — Izdat jatelj: Udruženje jugoslovenskeg- učitetjstva (UJU), odgovoren Luka Jelene v Ljubljani. — ? ca Učiteljska tiskarna v Ljubljani, zanjo odgovarja Francò Štrukelj v LJubljani. ZVONČEK LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO LETO XXVII UREDIL ENGELBERT GANGL 1925 - 1926 V LJUBLJANI___ LAST IN ZALOŽBA „UDRUŽENJA JUGOSLOVENSKEGA UČITELJSTVA" POVERJENIŠTVO LJUBLJANA NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA v» 3 / 35986 Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate! ß KAZALO. Pesmi. Stran Ljubljana. E. Gangl...................1 Napočil bo velik dan ... Lado Jerše........18 Pesem mladosti. Miroslav Kunčič.........20 Mlad narodni junak. Fr. Roječ.........21 Preden gre jež spat. Albin Čebular........23 Črno in belo pismo. E. Gangl...........33 Triglavu. Fr. Ločniškar...........34 Naročilo. E. Gangl.................34 čriček ob trgatvi. Albin Čebular :........44 Ptiček in zarja. Miroslav Kunčič..........47 Jesenska pesem. Lado /erše..........47 Beograd. E. Gangl.............65 Jesenske pesmi. Sava Radič-Mirt.........76 Moj grob. Janko Leban...........79 Sirotica Zlatka. Fr. Roječ...........80 Oj, da to je cvetje ... Miroslav Kunčič . .............92 Bela Krajina. E. Gangl . ..........97 Novo leto. Miroslav Kunčič..........107 Moje želje. Franjo Lovšin...........111 Učenka Vida. Anica............115 Zvečer. Anica...............117 Učenci svojemu učitelju. Fr. Ločniškar.......120 Zagreb. E. Gangl.............129 Strah. Janko Glaser............136 Naš Rojko. Fr. Roječ............137 Kaj so rekli striček ... Franjo Lovšin........139 Pozimi. Albin Čebular................148 Celje. E. Gangl.............! 153 Zima se poslavlja. Fr. Roječ..........159 O pustu. Albin Čebular . ..........165 Dolenjski Jerici v spomin. Fr. Roječ........171 Mrazek in veter. Albin Čebular..... . 172 Novo mesto. E. Gangl............177 V osamljenost tiho šumeče noči... Miroslav Kunčič .... 183 Mladi glasbenik. Janko Leban..........190 Pomladno hrepenenje. Savič Sava.........191 Čebelicam. Fr. Ločniškar............191 Idrija. E. Gangl.............201 Utrinki. Sava Radič-Mirt ...........213 Božo in Marija. Fr. Roječ...........219 Pomladanska. Fr. Ločniškar............... 220 Maribor. E. Gangl.............225 Vse poje. Fr. Roječ........... . . 235 Binkoštne sanje. Marija Lamutova........235 Zvonček budi. Albin Čebular . . . •.......239 Stara pesem. Utva.............242 Kranj. E. Gangl.............249 Vidov dan. Al. Peterlin - Balog.........255 Maju v slovo. Janko Leban..........259 Kresnice. Janko Samec............259 Na večerni paši. Marija Lamutova........265 Nesrečna Evica. Fr. Roječ...........266 Pripovedni spisi. Kocljeva osveta. Josip Vandot 2, 35, 66, 98, 130, 154, 178, 202, 226, 250 Kateri je bil pametnejši? Dr. Fr. Zbašnik......17 Razbita skriljna tablica. Janko Leban ........19 Prisluškovan razgovor. M. J. Zaleska-Vinko......22 Deklice iz preteklosti. Josip Jeras . 24, 56, 84, 121, 145, 193, 243, 267 Največja žrtev. Ivo Trošt..........45, 77 Dete se igra. Fr. Ločniškar..........55 Miklavž. Dr. Fr. Zbašnik..........81, 108 Pevec z betlehemskih planjav. Ivan Stukelj......116 Molitev iskrice. Svobodan Draganec........119 Stric Blaž. Vlado Klemenčič..........135 Ciganka Analiza. Svobodan Draganec.......138 Iz bajne dežele. Juraj Jurajević 6. Šest zapovedi............143 7. Nema kača.............144 Potovanje princese Miris. Meder-Utva.......166 Mož z leseno nogo. Dr. Fr. Zbašnik........236 Strašilo. P. Arndt - M. Bartolova.........263 Poučni spisi. Izprehodi po Beogradu. Stric Pavle 1. Na Terazijah............ 8 2. Ulica kralja Milana..............11, 40 3. Ulica kneza Mihajla in nje okolica.....71, 103 4. Ob Dunavu ..."..........160 5. Kalemegdan.............184 6. Ob Savi..............207 7. V Topčideru in Košutnjaku....... 231, 256 Onstran Karavank. Ivanka Kalinova........48 Petar II. Petrovič Njegoš. Fran Vladimir Tončić.....52 Davorin Vodenik. V. G............113 Kralj Vladimir. Dr. Ivan Lah........... 140 Domovina, vedno mislim nate... Neosvobojeni brat . 192, 214, 238 Naš novi dom v Mežici. Vinko Möderndorfer.....215 Naš bratec Igor Grudinski. Marija Lamutova.....240 Gluhonemi čebelarji. Vilko Mazi.........260 Glasbeni prizorček. Pri črevljarju. Ferdo Juvànec..........87 Pouk in zabava. Zastavica v podobah. Fr. Mauer....... . 28, 125 i Iz Bogdanovega dnevnika...........29 Našim malim........... . 29 Kako deluje alkohol. Ivan Stukelj.........29 Kotiček gospoda Doropoljskega . 30, 63, 95, 127, 151, 175, 199, 223, 247, 270 V XXVII. leto..............32 Rešitve in rešilci ... 61, 93, 126, 149, 173, 198, 221, 246, 269 Koračnica. H. Podkrajšek...........62 Križalka. J. W/............ 93, 149, 244 Dva psa. Jos. Gruden.....:......94 Liščki v solncu. Jernej Popotnik.........94 Prva pomoč..............94 Ko je prišel Lužarjev Stanko prvič iz šole. Dr. P. Strmšek . . 126 Zimsko življenje v gozdu. Teobald Heliodor......126 Nov gledališki zastor............150 Lovska slika. Teobald Heliodor.........150 Skakalnica. Fr. Zagore............173 Indijska legenda. Teobald Heliodor......- . 174 Delo. G................174 Alkohol in nikotin. G.............174 Mati. G.................174 Častna diploma. Fr. Roječ............196 Računska naloga. Fr. Golež..........198 Zastavica v podobah. Fr. Zagore............221 Na Koroško!..............222 Polžja hišica..............222 Pomladno cvetje. G.............222 Rečenice. Nemo.............222 Jezik. G....................222 Za prijatelje prirode. Fr. Roječ.........244 Pametnice...............246 Čebelnjak v gluhonemnici v Ljubljani.......269 Materino srce. G..............269 Izrek .................269 Ob sklepu XXVII. letnika...........272 Glasba. Nagajivka. M. Čander............60 Domovina. Ferdo Juvànec...........268 Podobe. Kocljeva osveta ... 3, 5, 36, 37, 68, 98, 100, 132, 155, 158, 179, 181, 205, 228, 230, 253 Beograd Terazije — Moskva ...................9 Stari in novi dvor............10 Aleksandrova ulica — vseučiliška knjižnica.....12 Predsedstvo vlade............13 Miloševa ulica — Vojna akademija......• . 14 Ulica kralja Milana..........15, 16 Spomenik »trečepozivnika« ......41 Jatagan-Mala ......... . . 43, 44 Palača »Akademije nauka« ......'... 72 Miha j lova ulica............73 Saborna crkva.............74 Ulica kralja Petra............75 Staro in novo vseučilišče..........103 Palača Jugoslavenske banke.........105 Spomenik kneza Mihajla..........106 Pogled v Skadarlijo...........161 Jakšičev dom v Skadarliji..........162 Slika iz Dunavskega pristanišča........163 Mošeja............. ....164 Park Kalemegdan........1 .... 185 V Kalemegdanski trdnjavi.........186 Izliv Save v Dunav................187 Pogled na Beograd s Save...........189 Savsko pristanišče........... 207, 208 Palača Beograjske zadruge.........210 Hotel Bristol . . .................210 Stran Wilsonov trg.............-211 Park v Topčideru ............233 Ogromne platane v Topčiderskem vrtu......234 Topčiderska cerkvica z Mihajlovim spomenikom . . . 257 Spomenik, kjer je bil napaden knez Mihajlo Obrenović . . 258 Mlad narodni junak............21 Deklice iz preteklosti ... 26, 27, 58, 59, 85, 122, 123, 146, 194 Sv. Jakob v Rožu.............49 Humperški grad.............50 Petar II. Petrovič Njegoš...........53 Njegoševa grobnica na Lovčenu........ . . 54 Sirotica Zlatka..............80 Dr. Prešeren.................122 Davorin Vodenik.............114 Martin Slomšek.............118 Rojko................137 Kralj Vladimir...........• ... 141 Pozimi . . . .............148 Pust..................165 Jerica............... ,171 Dom v Mežici............215, 216, 218 Božo in Marija..............219 Igor Grudinski..............241 Gluhonemci in njih učitelji gradé čebelnjak......261 Roj na čebelarjevi roki. (Šolski upravitelj t Hinko Likar v Gra* hovem nad Cerknico)...........262 Čebelnjak v gluhonemnici v Ljubljani. Umetniška priloga k 10. štev. _ 11 * "l JUMP;.11 " fPH Ena mati — domovina ena, zanjo žrtev težka ni nobena! Štev. 1.—XXVII. September 1925. Ljubljana. Pozdravljena, Ljubljana bela, pod sivi Grad postavljena, pol vedno moška, pol vesela, v razvojno pot napravljena! Vršacev naših sneg in hosta soseda zvesta tebi sta in branita, da megla gosta z Barjà preveč ne dela zla. Šent Peter kmetom potrkava, Miklavž gosposki nosi glas — saj taka si, Ljubljana, prava: po sredi mesto, zunaj vas. Tam avbe zlate, bele peče, na oknih nagelj, rožmarin, tu ljubke deklice šumeče, možjć resnobe in vrlin. Tam roka pridna, dobra sreča, zakladi zemeljskih dobrot, od tu umetelnost sloveča v široki svet si krči pot. Poljà in vrtov zelenjava ob tebi spleta venec živ, v cvetočih lehah mesto plava, a govor ni mu brez kopriv. Iz strojev tamkaj ropotanja obeta žuljem se drobiž, kdor je doslužil, njega v spanja nevzdramnost sprejme Sveti Križ. Kam naši begajo koraki, gre nam za zdravo rast mladik — vse strogo to motré prvaki: Prešeren, Trubar in Vodnik. Minulost čuva svetle dnove, ko plamen src in moč besed podila robstva sta mrakove, k svobodi dvigala naš svet. Vrh Grada danes poigrava z zastavo solnca se smehljaj — Ljubljana naša, bodi zdrava, ostaneš naša vekomaj! E. Cangi. JOSIP VANDOT: Kocljeva osveta. Planinska pripovedka. J elici Jesenkovi — v spomirtček. PRVI DEL. 1. udno, prav prečudno je bilo tistega dne Jankovemu Koclju v mladem srcu. Drobni zvonček visoko tam gori v vaškem zvoniku je pel tako grenko in žalostno, da se je topilo Jankovemu Koclju srce in mu je bilo tako čudno v srcu, da se je skoro na glas zajokal. No, Jankovega Koclja pa je bilo vendarle sram, da bi se jokal. Zato pa je stisnil ustna in je šinil dvakrat z roko preko lica. Zasopel je na vso moč in je stopal potem mirno za črno krsto, ki so jo nesli štirje možje pred njim. V tisti krsti je ležala njegova stara mati mrtva, in štirje možje so jo nesli zdaj na pokopališče, da jo zagrebejo tam v črno zemljo. Pomladno solnce se je smejalo z modrega zagorskega neba; sem doli1 iz zelenih gozdov so se oglašali veseli1 ptiči, nad brstečim poljem kraj pokopališča pa je prepevalo1 sto drobnih škrjančkov. Njih glasno petje je preglasalo drobne glasove malega mrtvaškega zvončka, ki je bingljal in jokal tam gori v visokem zvoniku. Jankov Kocelj je gledal ves žalosten v tla in se je ozrl samo enkrat okrog sebe. In je videl za sabo le štiri stare ženice, ki so spremljale njegovo staro mater do črnega groba. Tedaj pa je spoznal svoje veliko uboštvo na tem svetu. Hudo mu je bilo, da ne more preskrbeti svoji ubogi stari materi lepšega pogreba. O, kako naj ga preskrbi, ko ni v njegovi siromašni bajti niti koščka črnega kruha več? A kaj bi šele o cekinih govoril in pa o tolarjih, ki jih ni nikoli nikjer v njegovi bajti! — Še župnika ne bo mogel plačati, ki pokopuje njegovo staro mater; o, plačati ne bo mogel niti drobnega zvončka, ki joče zdaj tam v visokem zvoniku in spremlja njegovo staro mater na zadnji, bridki poti... Pa bi še mislil in govoril o lepem pogrebu? Oj, še Boga naj hvali, da je našel na vasi štiri usmiljene pogrebce, da nesejo zdaj njegovo staro mater v grob, ki je bil že včeraj izkopan. Resnično — Kocelj naj Boga hvali, da se vTŠi pogreb tako, kakor se ravnokar vrši. Čemu bi se domišljal in sanjal o bogatem in lepem pogrebu, ko pa ni cekina nikjer in tudi siromašnega tolarja ni nikjer? Jankov Kocelj je vzdihnil, in v srcu mu je bilo čudno, tako čudno kakor še nikoli. Še vedno je stiskal ustna in je gledal v tla in je samo globoko sopel. In štirje možje so se kar ustavili pred njim, in Jankov Kocelj se je tudi ustavil. Možje so položili krsto na tla. Župnik je izmolil kratko molitvico; zvonček v visokem zvoniku je zabingljal in zaklenkal zadnjikrat. Črna krsta se je naglo dvignila, a je že v nasled» njem trenutku izginila v črni jami. Lopate so zazvenele, zabobnelo je nekaj votlega — in še preden se je Kocelj prav zavedel, že ni bilo črne krste nikjer več in že ni bilo živega človeka več na pokopa« Iišču. Sam je stal Jankov Kocelj med mrtvimi grobovi in je strmel ves začuden na svežo, črno prst, ki je zdaj pod njo počivala njegova siromašna stara mati1. Zdaj se mu je zgenila v srcu pekoča bolest, da ga je zabolelo na vso moč. — »Stara mati!« je zaklical na ves glas. »Ali me slišite, stara mati? Sam bom zdaj v -bajti in ne bom imel nikogar, ki bi se pobrigal zame... Stara mati, kdo mi bo zdaj kuhal borno kosilce, ko pa jaz prav nič ne znam kuhati? Stara mati, umrl bom v siromašni bajti od lakote in tudi mene bodo prinesli semkaj, tudi mene, ker bom umrl že jutri... Ali me slišite, stara mati?« No, stara mati ni mogla odgovoriti Koclju, ker je ležala mrtva v grobu. Kocelj pa je bil prepričan, da se odpre zdaj-le zemlja in da stopi iz nje njegova stara mati, ker jo kliče Kocelj tako milo in lepo. Zato je sedel na sosedni gr^ in je potrpežljivo klical in čakal. A čakal je zaman.. Nič se 'ni zgenilo po širnem pokopališču. Smrtna tihota je ležala vsej^vsod. Le na bližnjem polju so prepevali veseli škrjančki. Dvigali so se s pomladne zemlje in so dToboleli vedno lepše in glasneje med iskrečimi žarki, ki so se sipali z modrega neba... Kocelj je naposled uvidel, da je vse njegovo klicanje in čakanje zaman. Zato se je dvignil in je stopil še enkrat k svežemu grobu. — »Oj, mati!« je govoril m je bil ves žalosten in pobit. »Zdaj vidim, da ste resnično mrtvil Pa sem že mislil, da vas prikličem, da se dvignete iz strašnega grotta. Pa me ne slišite, nočete me slišati, stara mati! Zato pa vem, da |>om jutri umrl, ker nimam živega člo* veka, da bi mi skuhal borno kosilce... Hudo mi bo zdaj, stara mati, joj, tako hudo!« Koclju je silil iz težkega srca glasen jok. A šiloma ga je zadržal in se je naglo okrenil. Zbežal je s pokopališča in je tekel vso pot, tekel naravnost do siromašne, lesene bajte, ki je stala tam na koncu vasi. Ves zasopel je stopil v nizko čumnato, kjer je bilo vse razme= tano in v neredu. Kocelj je sedel na leseno klop kraj ozkega okenca. Z roko si je podprl glavo in je gledal okrog sebe po cymnati. — »Kaj bo zdaj, kaj bo zdaj?« je premišljal sam pri sebL »Kdo bo pospravil čumnato, ko je vse tako razmetano' po njej? Starg^J^tere ne bo več, in tudi drugega človeka ne bo k meni, da bi mi po_ Hm, najbolje bo, da se kar sam lotim dela. Pa bomo vid^^^Jsem za kako rabo na tem svetu. Mogoče pa sem le in nisem t^^Vedast^ ^ in neumen, kakor govore ljudje po vasi... Poizkusi, Koc^j^^^sasa!«^" In Kocelj ni kar nič odlašal. Slekel si je j op in jeJ^^K. rokav svoje prtene srajce. Klobuček je vrgel dale^v kot in se^^HRl nevj nega dela. Delal je naporno, da mu je tekel znoj rJt^^m.. Delo je šlo počasi izpod rok. No, vendar pa je tako dj^^^^Kx), da jefbil Kocelj prepričan, da bo do večera gotov in boaH^HTpospravljena tako, kakor jo je pospravila vsak d«Fsama ^Sj^K-ti. Bil je £ako zatopljen v svoje delo, da niti zapazikni človeka, ki^^stopil kar nena= doma v čumnato. Ustavil se je čl^ek tam a»edi; Koclja je gledal is je naposled zakašljal tako glasr^ da se je^re^ek kar prestrašil in® je naglo okrenil. In Kocelj se ^Pcudil tako jako, da niti izpregovorni ni mogel. Strmel je na moža, la je stal še vedno tam sredi čumnate in je še vedno pokašljeval. Mož je bil velik in suh. Sključeno se je držal; križaste noge je imel in križaste oči. Brki so mu bili rdeči in rdeče so bile tudi kocine, ki so mu gosto pokrivale ves grdi obraz. Mož je zamahnil z dolgo roko. Z noge na nogo je stopil in je izpregovoril z debelim, votlim glasom: »Kocelj si ti, Jankov Kocelj, ha? No, ali mine boš odgovoril, če te prav prijazno vprašam?« Kocelj seje zavzel na^Jtanoč in je zateglo odgovoril: »Kocelj sem, resnično sem Janko^^^^Kj — hopsasa... Pa kdo ste vi, stric, Bliskale so se možu krive oči, rdečiorki so se mu tresli v hudobni . jezici. No, Kocelj ni hotel stopiti bliže, ampak se je odmaknil tri korake nazaj. Mož pa je trikrat opletel s svojimi krivimi nogami in že je bil pri Koclju. Naravnost za rdeča ušesa ga je pograbil in ga je potresel tako jako, da je Kocelj zavrisnil od bolečine. — »Ha, tako pozdravljaš svojega strica?« je vreščal in je bil od jeze ves rdeč po licu. »Ti vrabec pretkani, ti seme prismuknjeno! Pokažem ti, da boš pomnil, kdaj si prvič videl svojega strica — Janeza Frcavca iz Pod« kuž... Na tla poklekni in me takoj j^si odpuščanja!« ki ste tako čudni in neznani. Povejte mi, da bom vedel z vami pošteno govoriti!« Mož je stopil korak bliže h Koclju. Križem ga je pogledal in je prav jezno rekel: »Glejte ga nepridiprava! Kako zadirčno hoče govo= riti z mano! Pa še ne misli ne, da sem jaz njegov stric in varuh, da sem jaz Janez Frcavec iz Podkuž... Semkaj stopi, nepridiprav! In pokažem ti, kako se pozdravlja strica in varuha! Semkaj stopi, ti rečem še enkrat!« »O, nikar te!« je vpil Kocelj. »Oj, ljubi striček, pustite me! Saj vas nisem poznal... Saj bom takoj pokleknil pred vas in vas prosil, da mi ne zamerite ... Glejte, tako vas prosim, tako-le — hopsasa ...« In Kocelj je res pokleknil pred srditim stricem in je dvignil pro« seče roke. Mož ga je brcnil s krivo nogo in je odšvedral potem do klopi, kamor je naglo sedel. Migal je z rdečimi brki in je govoril z jeznim glasom: »Tako je, ti Jankov Kocelj, tako-le je... Na občino so me klicali prej-le in so mi rekli, da te moram vzeti na svoj dom, ker ti je umrla stara mati, a sem jaz tvoj varuh. Pa te ne rabim doma. Kako naj rabim nepridiprava, ki ne spoštuje niti svojega strica in varuha? — Povej mi, ti hudobec, kaj znaš na svetu in česa si se naučil?« Kocelj se je stisnil k leseni steni, ušesa si je drgnil in v srcu mu je vstajala silna jezica in se je zbudila velika njegova trma. Izpod čela je pogledal svojega strica in je odvrnil: »Česa sem se naučil na svetu, me vprašate? Čemu bi vam skrival in ne povedal? Piščalke sem se naučil delati, lepe vrbove in jesenove piščalke, dokler sem imel pipec. A zdaj nimam pipca, keT mi ga je odnesel pritlikavec Brincelj. Zato pa ne morem nič več delati piščalk... Tako vam povem, stric, da boste vedeli — hopsasa ...« No, stric se je hudobno nasmejal in je rekel: »Bedast si in brez pameti, Kocelj! Saj sem čul na vasi in tudi na občini so mi rekli, da si bedast. Pa zato ti ne zamerim, da govoriš tako bedasto, kakor da si teliček, a ne pobič v svojih letih... Povej, ali znaš pasti krave? Pet jih imam v hlevu in potrebujem pastirja. Ha, ali znaš pasti krave?« Kocelj je zmigal z glavo in je trmoglavo odvrnil: »Ne znam pasti krav... In kako naj bi jih tudi mogel pasti, ker pa sem bolj zabit in bedast kakor krave? Sami ste rekli tako, stric, sami! In vam moram vendarle verjeti. Ali ni res?« Mož se je naglo dvignil in je z velikim srdom pogledal na Koclja. »Glej ga, glej!« je dejal. »Pa še muhast hoče biti nepridiprav! O, le čakaj! Izženem ti že vse muhe iz glave. Dobre pesti imam, lep bič in dolgo brezovko doma. Pa bomo videli, če prideš pri meni do tiste pameti, ki te še ni srečala do sedaj. A pri meni te sreča — hehe, že prvi dan te sreča... A zdaj ti povem, da še danes prodam tvojo raztrgano bajto. Pa najsi tudi za samih pet desetič. Jutri pridem pote in te odvedem s sabo že navsezgodaj. Kar hitro zdaj-le poveži culico, ako ti je ostala v skrinji še umazana cunja. Kar hitro, ti rečem, pobič!« Koclju je zastalo v prvem hipu srce v prsih. Toda naglo* je pre« magai svoj strah. Skrčil je pest že ob sanji misli, da bi šel na dom tega krivogledega in grdega strica, ki bo ravnal grdo z njim in ga bo nemara pretepal od jutra do večera. Zato pa je cepetnil nevšečno z nogo in je zavpil skoro na ves glas: »Ne boste, ne boste, vam rečem — hopsasa! Ne pojdem z vami, naka — še zanalašč ne pojdem! Ta bi bila lepa, da bi se dal od vas pretepavati... Nikamor ne pojdem, vam rečem! Zato ne pojdem, ker ste hudobni in grdi, da se pred vami lahko pokriža celò sama teta Anjara Panjara... Le recite in napra* vite, kar hočete! Ne grem z vami... ne grem ... ne grem, vam rečem!« »Kaj?« je zarjul krivogledi stric Frcavec. Strahotno je opletnil s križastimi nogami in je skočil naprej, da bi pograbil Koclja in ga pošteno zmikastil. A Kocelj se je bliskoma odmaknil; stric je za* grabil za prazni zrak; omahnil je in je telebnil z vso silo na trda tla. »Hopsasa!« je zavpil Kocelj in se je zasmejal. Urno je šinil k durim, čez prag je skočil in je zdrvel preko ceste. — »Ne bo me, ne bo me, ne bo me!« je govoril in je tekel na vso sapo preko polja. Tam pa se je potuhnil za širok plot in je gledal skozi ozko špranjo1 in čakal, kdaj se prikaže krivonogi stric Frcavec. Pa ni čakal dolgo' časa, zakaj hipoma je stopil iz bajte sam stric Frcavec in je naglo' opletal po cesti z dolgimi, suhimi nogami. Urno je šel po cesti in je kar nena* doma izginil za prvim vogalom. — Kocelj se je oddahnil, ko ni videl strica nikjer več. »Nasukal sem ga, pošteno nasukal!« je veselo po* mislil. »Zdaj beži lepi stric; naravnost v Pcdkuže hiti in ga ne bo , nikoli več v Kocljevo bajto ...« Toda Jankovemu Koclju je šinila v glavo težka misel, da se je deček kar za glavo pograbil. — »Kaj, če stric ne gre domov?« si je dejal v strahu. »Kaj, če dirja zdaj naravnost na občino? Pa se povrne z županom in biričem. In me pograbijo in zvežejo kot razbojnika in me šiloma odvedejo odtod... Poskoči, Kocelj — hopsasa, poskoči, če ti je življenje količkaj ljubo! In beži, Kocelj, in skrij se!« Pa se Kocelj resnično ni prav nič obotavljal. Zdrvel je preko polja nazaj do ceste. A ni se ustavil tam, ampak je stekel do bajte. Urno je zaloputnil duri, jih zaklenil in vtaknil ključ v žep. Že se je okrenil, da bi bežal dalje preko travnika in še dalje v prostrani gozd, ki se je širil in vzpenjal ob visoki gori. A tedaj je zavpil nekdo za njim in je poklical njegovo ime. Prestrašil se je Kocelj in je mislil, da se je krivonogi stric povrnil. Zato se je naglo obrnil in se je ustavil. A ni ga klical stric, klical ga je samo vaški pismonosec, ki je stal tam na cesti in mu je kazal beli list. Jankov Kocelj se je začudil in se skoro ni upal stopiti tja na cesto. Pismonosec pa mu je migal neprestano z roko. »Sem stopi, Kocelj!« mu je zavpil še enkrat. »Pismo imam zate, čedno pismo. Iz mesta je prišlo davi, naravnost iz mesta ... Ali slišiš? Sem stopi in ne zijaj tako bedasto!« »Oj, hopsasa!« se je čudil Kocelj na vso moč. »Pismo sem dobil, pa še celo iz samega mesta sem ga dobil... Prebita reč! Pa kdo naj mi piše iz mesta? Saj me nihče ne pozna v mestu in tudi jaz nikogar ne poznam... Če je le res? Če se niso nemara na pošti malo zmo* tili? Pismo — Jankov Kocelj, pa pismo! Prebita reč in stokrat na glavo postavljena — hopsasa, ti rečem!« ■■»- STRIC PAVLE: Izprehodi po Beogradu. 1. NA TER AZI J AH. erazije so srce Beograda. Nikdar niso prazne. Vedno se to srečavajo ljudje, hodeč za svojim poslom širom po Beogradu, tiho drve avtomobili, električna železnica drdra — vedno je tu šum in pisano vrvenje. Najživahnejši del mesta je to, odkoder izvi= rajo ulice na vse strani. Proti severu prehajajo Terazije v ulico kneza Mihajla, na jug se odpira široka, ravna ulica kralja Milana; nizbrdo se spuščata z njih Balkanska in Prizrenska ulica, na drugi strani prideš v Kolarčevo in Skopijansko ulico in v Kajmakčalan, ki je začetek ulice kralja Aleksandra. In iz ulice v ulico se preliva promet preko Terazij. Terazije imenuje ta prostor domačin in za njim tujec, a marsikdo, ki ga tako naziva, niti) ne ve, da je to po uradnem zapisu Prestolo» naslednikov trg. Novo zaznamovanje ni moglo zabrisati starega imena, čeprav že domači mlajši rod ne ve več za stare Terazije, za tisti veliki stari turški vodnjak, ki je stal to in se tako imenoval in ki je s svojo vodo edini napajal okolico daleč na okrog. Okolo tega vodnjaka je bilo vedno polno sveta: s sodci so prihajali po vodo in žene s »testi j ami« — lončenimi vrči; stali in čakali so, da pridejo na red; glasen in pisan svet v narodnih nošah. Vodnjaka ni več. Zasuli so ga, da so mogli pozidati na prostoru ta lepi trg, njegovo veliko kamenito ograjo so spravili v Topčider in jo postavili kraj cerkve, in na starih Terazijah ni ostalo od njih nič drugega kakor ime in staro vrvenje. Prestolonaslednikov trg se razteza podolgovato od severa proti jugu, v njegovi širini do 100 m pa držita preko njega dva široka koloteka, med katerima je podolgovat ograjen nasad. Po desnem se pomika vozni promet iz. Milanove ulice proti Mihajlovi ulici, po levi strani se vrača odtod. Avtomobili vozijo strogo v tem redu, električna železnica in vsa ostala velika in mala vozila se morajo ravnati po tem predpisu. Ob vsej živahnosti vlada tu red, mirno prekoračiš živi trg, samo ' da veš, od katere strani sme priti voz in da se zavaruješ proti tej strani. Venomer pa te svare tudi tuleče avtomobilske trobke in zvonec električne železnice, izvošček te opozori še s klicem »Čuvaj!« Dasi je trg živ ves dan, se prične prava živahnost na njem šele proti večeru, ko so visoka poslopja na spodnjem delu vrgla preko njega svoje sence. Sedimo za mizo na pločadi pred veličastno kavarno »Moskvo«, najlepšo beogradsko kavarno, in pustimo očem, da se nagledajo tega življenja! Naročimo si ledeni malinovec ali mrzlo limo« nado, jo počasi srkamo, obenem pa gledamo. Pred nami je velikomestno šetališče. Mladina čeblja mimo nas in se smeje, starejši hodijo umerjeno in se živahno razgovarjajo. Pred vso veliko kavarno postavljene mize se počasi polnijo, polnijo se tudi one pred slaščičarno malo više proti Milanovi, pa one pred restava racijami na drugi strani Terazij. Tam so okrog ene posedli gospodje Terazije — Moskva napetih usten in se razgovarjajo nemško ali madžarsko; židje so, ki so jih opravki privedli v Beograd. Za drugo so sedli možje s fesi na glavi; kaki muslimanski begi iz južnih krajev ali muslimanski poslaniki so; med njimi je tudi star hodža, ki ima fes ovit z zelenim turbanom. Visokostasi Črnogorec v narodni noši, bogato izvezeni z zlatom, ima svojo družbo; resno mu je lice in redke so njegove besede. Tam od druge mize nam udarja na uho mehka ruska govo« rica, ženski in moški glasovi. Kdo ve, kakšni nekdanji ruski velikaši so to, ki jih je revolucija pregnala iz domovine in so našli v Beogradu svoje zatočišče. Mnogo je teh pregnancev v Beogradu, mnogo vidiš po mestu ruskih uniform, Rusinje često v ponošenih oblekah, ki še kažejo, da so gledale nekdaj boljše dni. Postrešček z očali na nosu, ki stoji tam pred' Moskvo, je Rus; prodajalec časopisov, ki je raz* grnil svoje liste •— srbske, ruske, francoske, nemške — na stopnico pred palačo Moskve, je Rus. Po pisarnicah jih srečuješ, trgovinice in bazarje so otvorili, vsakega posla so se lotili, da žive skromno živ« ljenje in sanjajo o dneh, ko so bili še gospodje, velikaši, ruski oficirji in upajo na povratek carja v sveto Rusijo. Stari (spredaj) in novi (zadaj) dvor A ne zamislimo se ob tem pregledovanju! Življenje vrvi mimo nas, vozovi, avtomobili. In vse tiho, brez trušča. Saj so kolovozi tlakovani z lesenimi kockami. Te gluše hrup, ki bi ga sicer provzro« čala vozila, branijo pa tudi, da bi se dvigal od tal prah ali se nare« jalo blato. Kakor pa je to življenje pred nami velikomestno, sam pogled preko Terazij nam pove tisto, na kar naletimo v Beogradu vsak čas: da je Beograd mlado mesto, ki raste in se razvija. Dočim sedimo sami pred visoko palačo, se vrste na drugi strani Terazij nizke, naj* več celo pritlične hiše, stare kakih šestdeset let, iz tistih časov, ko so začeli postavljati prve hiše ob tem trgu. Kako dolgo še ostanejo tam ob večnem prenavljanju in stalnem naraščanju Beograda? Kako dolgo bo še posetnik Moskve imel tako odprt pogled na vso kupo* lasto streho nove Narodne skupščine, kakor mu ga dovoljujejo danes še ta nizka poslopja? Pa naj se pozidajo okrog Terazij še take palače, vedno ostane ta prostor med najlepšimi in najbolj odprtimi; sredina Beograda je tu, srce njegovega življenja ... Sence preko Terazij se zgoščujejo bolj in bolj. V Beogradu se hitro znoči, komaj je zašlo solnce, komaj je šel preko nas mrak, je noč. A ne temna. Velike obločnice nad trgom se užgo in razsipljejo po njem žarko električno luč. Tedaj pa se oglasi iz Moskve godba, godba gre preko trga iz sosednjega hotela Balkana in z one strani iz hotela Pariza. A kakor so glasne, se ne motijo med seboj, zakaj trg je preveč prostran, da bi se glasovi mogli mešati na njem. Kakor hitro se je znočilo, pa začno izginjati s Terazij množice. Šetalci se izgubljajo, polne so le še mize na pločadi; a tudi te ne dolgo. Beogradčani se zgodaj odpravljajo spat in beogradske ulice so zvečer kmalu prazne. In tudi Terazij e, te ves dan žive in pestre, so kmalu mrtve in mrke. Taka je slika na njih dan za dnem, večer za večerom; poleti, ko žge nanje vroče južno solnce in šele večer prinaša malo1 hladu; pozimi, ko brije preko njih mrzla »košava«. Tudi ta mrzli veter ne prepodi izprehajalcev, le miz ni na pločadi in vrata in okna po lokalih se tesno zapirajo, da mu ubranijo vstop v kavarne in gostilnice. 2. ULICA KRALJA MILANA. Ako hočemo s'topiti^po Beogradu, da si ga ogledamo, je najbolje, ako se snidemo na Terazijah in se od tu odpravimo po mestu. Za danes se obrnimo proti jugu, na ulico kralja Milana ali kratko: v Milanovo, ki nosi svoje ime po predzadnjem srbskem vladarju iz vladarske rodovine Obrenovičev. Velik del te ravne, široke ulice leži pred nami že, ko se obrnemo vanjo; malo dalje pa se nam odpre cela, dolga in gladka v ravni črti. Tudi ta ulica je tlakovana z lesenimi kockami, ob hišah pa je široka, gladka pločad. A preden se odpravimo po njej, se obrnimo še na ono kupolasto streho novega poslopja Narodne skupščine, ki smo jo že omenili. Jutranje solnce zlati njeno veliko bakreno kupolo, ki jo obkrožajo še štiri manjše. To stavbo, ki bo med najveličastnejšimi v Beogradu, šele sedaj dovršujejo, čeprav so jo začeli zidati že 1. 1911. Balkanski vojni, ki ju je kmalu zatem bojevala Srbija za svojo popolno osvobo« ditev izpod turškega jarma, pa svetovna vojna, ki je tako strašno divjala polnih pet let preko Beograda, so prekinile nadaljno graditev. Namenjena od kraja le srbskim poslancem, bo sedaj zbirališče odpo* slancev Srbov, Hrvatov in Slovencev, da se bodo shajali v njej k delu za blagor uedinjene naše domovine. Aleksandrova ulica — vseučiliška knjižnica Nova Narodna skupščina leži ob najdaljši beogradski ulici, ob ulicj kralja Aleksandra. Dolga je nad tri km, ne kaže pa še nikakih zani* mivosti. Premlada je in še vsa v razvoju; a videti je, da bo imela ta ulica v svoji veličastni širini in ravnosti bodočnost. Danes ima še prostor za dirkališče; ko se dvignejo ob njej stavbe, bo pozidan tudi ta prostor. In docela bo izginilo tudi »staro groblje«, ki so ga že morali opustiti ter prenesti pokopališče dalje proti Dunavu, a že tam grozi naraščajoče mesto, da ga objame. Nam pa je dovolj, da smo Aleksandrovo le omenili; Beograd je preobsežen, da bi prehodili vsega in si vsega ogledali natančno; predolgo bi trajalo; dovolj nam bodi, ako vidimo v njem najvažnejše in najznačilnejše stvari. Obrnimo se zato v Milanovo, ki je pač najodličnejša v Beogradu. Na tem njenem koncu, kjeT stopamo vanjo, so nizke hišice, ki so po Beogradu izza prejšnjih dni vgnezdene med novodobne palače, že prav redke, a še tiste, ki so ostale, imajo moderno zunanje lice. Od palač pa zavzema v ulici prvo mesto kraljev dvor, do katerega dospemo kmalu od kraja ulice na levi. Stari dvor, stražno poslopje v ozadju in novi dvor narejajo velik polkrog, ki ga izpolnjujejo nasadi krog vodometa. Železna ograja, ki zapira ta polkrog proti ulici, je vsa prepletena z belimi vrtnicami. V starem dvoru je svečanostna dvorana, in poleg neizpremenjene sobe kralja Petra I. drugačni, manj uporabljeni prostori; v novem dvoru stanuje v prvem in drugem nad« stropju kraljeva družina, spodaj pa so dvorni uradi. Kakor da se je za svojo cvetno ograjo umaknil pred živahnim vrvenjem na Milanovi, stoji dvor miren in veličasten sredi velikomestnega hrupa. Dočim na nasade v ospredju solnce ves dan siplje svoje vroče žarke, mečejo na poslopja visoki vrhovi lip in divjih kostanjev goste sence in jih ovijajo v svoj hlad. Iz ulice vidiš stalno stražo za velikimi železnimi vrati, svet pa hiti mimo po svojih opravkih. Predsedstvo vlade (levo) — novi dvor (desno) Zagledali smo se v dvor in kar pozabili, da smo šli od Terazij sem že mimo dveh ministrskih palač, še preden smo dospeli do dvora. Na levi, skoro tik pod starim dvorom, nam je skoro neopaženo ostalo ministrstvo pravde, na desni pa mala, a lična, v mavričnem slogu zidana palača ministrstva prosvete. V vrsti hiš in palač se nam izgub« ljajo znamenitejša poslopja, korak pa se nam zaustavi, ko hočemo nadaljevati svojo pot po ulici. Na desni strani pod novim dvorom je pred veliko palačo s kupolasto streho na oglu vrsta avtomobilov. Tu je predsedstvo vlade. Avtomobili pred palačo nam pripovedujejo, da so se gospodje ministri zbrali na ministrsko sejo. V tej palači ima svoje prostore tudi zunanje ministrstvo. Še nekaj korakov dalje, pa nam Milanovo skoro pravokotno pre« seka široka, kakor z ravnilom potegnjena ravna ulica Miloša Velikega, ki je po svoji legi gotovo najlepša ulica Beograda. Od Milanove se polagoma spusti nizdol, potem pa se vzpne, da se prevali za novim klancem, da je videti, kakor da se je izgubila nizbrdo, ki se dvigne zopet v novi mestni predel po brežuljku Senjaku. Prezanimiva je ta ulica, da ne bi stopili nekaj korakov po njej. V prijetni senci med pločadjo in vozno cesto, ki jo na obeh straneh omejuje tir električne železnice, stopamo po tej, do 30 m široki ulici. Ptvo, zgodovinsko zna» menito poslopje bi v njega skritem zatišju skoro prezrli. Pod prvo palačo na desni je v zelenju nizka, pritlična stavba, kjer nam napis na njej pove, da ima v njej svoje prostore narodno obrambna zveza »Narodna Odbrana«. Do svetovne vojne pa je to bila Narodna skup» ščina. Tu so se zbirali narodni poslanci kraljevine Srbije, tu so se posvetovali in sklepali o balkanski vojni, ki je 1. 1913. prinesla južnim pokrajinam naše države osvoboditev izpod turškega jarma, tu so skle» pali o zahtevah bivše Avstrije, ki je 1. 1914. prisilila malo Srbijo v Miloševa ulica — Vojna akademija vojno, ki je skoro vsemu svetu prinesla toliko grozot, a nam končno dala osvobojenje in uedinjenje. Danes stoji to zgodovinsko poslopje pozabljeno v svoji skromni zunanjosti in nepoučeni tujec se niti ne ozre nanje s kakim zanimanjem. Njegovo- oko bo prej počivalo na palači na levi, na poslopju gradbenega ministrstva; poiskalo si bo široko dvorišče, ki se takoj' dalje razprostira pred sedanjim začasnim poslopjem Narodne skupščine; ali pa na desni veliko zgradbo Držav» nega Sveta in Glavne kontrole, naših obeh najvišjih državnih uradov. Naprej od teh dveh zidajo sedaj novo palačo finančnega ministrstva in še nekaterih drugih, na drugi strani preko ulice pa so obsežna vojaška poslopja, ki jih Nemanjina ulica loči od Vojne akademije, šole za bodoče oficirje. Ako omenimo še etnografski (narodnopisni) muzej takoj pod to, smo našteli vsaj najvažnejše znamenitosti z Miloševe ulice. Vrnimo se na Milanovo, da si z nje ogledamo nadaljno okolico. Ko stopamo proti njej, se nam oko zaustavi na poslopju, zidanem iz samega marmorja in okrašenem s kamenitimi kipi in izkleski; to je palača JadTansko-podunavske banke, ki gre o njej glas, da je zdaj najlepša palača v Beogradu. Vzlic lepi zunanjosti pa je palača okusno preprosta. Ulica kralja Milana Nadaljna pot v Milanovi očesu ne nudi posebnosti, ako izvzamemo lepi Oficirski dom na desni; pogled se marveč napaja na odmerjenosti ulice, ki gre v odprto ravni črti in se ob koncu polagoma dviga v novo ulico. Tak je Beograd: povsod se ti oko zagleda naprej, zakaj vedno in vedno najdeš lepoto v njegovem položaju in njegovi sorazmernosti, pri tem pa ti izginjajo iz vidika male zgodovinske in druge znatne* nitosti, ki se zmeniš zanje le, ako si o njih poučen. Tako smo baš kar šli od Oficirskega doma dalje mimo nizkega, dolgega, sivega poslopja, ki mu ne opaziš niti malih oken pod ostrešjem. Videti je kakor kako zapuščeno skladišče, v resnici pa se vso zimo večer za večerom zbirajo v njem ljudje, ki se zanimajo za gledališko umetnost. To je »maneža«, stara jahalnica, ki so priredili v njej lepo gledališko dvorano, ko Beograd še ni imel posebne gledališke zgradbe. Ker pa je eno gledališče za Beograd premalo, je ostala tudi dvorana v »ma« neži«, da služi svojemu namenu. ,i Nekaj korakov dalje je nad ulico Cvetni trg. Tu je »mala pijeca« — tržišče, vsako dopoldne polno zelenjadarjev in mesarjev, proda* jalcev sadja in raznih prikuh; tu si kupujejo vsakodnevne kuhinjske potrebščine gospodinje skoro iz vsega južnega mestnega dela. Še malo in prehodili smo nad en km dolgo Milanovo ulico. Pred nami je visoko poslopje, zidano v obliki prisekanega trikotnika: hotel Slavija, najstarejša zgradba v tem koncu. A če pravimo o zgradbi, da je najstarejša, ne smemo misliti, da je to kako staro poslopje. Stoji komaj dobrih štirideset let, a takrat je bilo postavljeno v popolno samoto. Kjer se iz Milanove danes od leve proti desni cepijo v bregu ulice Makenzijeva, Svetosavska in Šumadijska, so v tisti dobi še drli Ulica kralja Milana — pogled izpred Slavije nizbrdo divji hudourniki in širok potok se je razlival na današnjo Milanovo ter se zaustavljal v močvari, kjer stoji danes kraljev dvor. Ko je v tej močvari, na mestu, kjer so danes dvorske stražnice, koncem tridesetih let sezidal prvo hišo Beogradčan Stojan Simič, se je ves svet čudil njegovi neumnosti, da si gre stavit dom v tako. puščo in močvaro in še tako »daleč od mesta«. A mesto se je jelo samo pribli« ževati Simičevi hiši, in mestna občina je v želji, da mesto razširi na to stran, svet dajala zastonj vsakomur, ki ga je le hotel; samo ograditi ga je moral ob svojem strošku. Takrat se ga je marsikdo branil; Beo* grad pa se je začel širiti na to stran hitro po tem, ko je država odku= pila Simičevo hišo ter jo preuredila v »konak« — knežji dvor, kamor se je vselil okrog l. 1843. knez Aleksander. Nekaj let za tem je že stal »mali dvorec« tam, kjer je danes stari dvor. V njem so bili prvi državni uradi. Dasi je preteklo od vsega tega početka Milanove ulice komaj nekaj desetletij, ni več videti nje razvijanja, niti ni videti na ulicah izza Slavij e, da so ta pota utirali hudourniki. O vsej tedanji dobi ni več ne duha ne sluha, o njej pripovedujejo le še stari Beogradčani, človek pa skoro ne more verjeti, da je bilo v tako kratki dobi mogoče ustva» riti tako mesto. In vendar — še češče bomo imeli priliko videti, da Beograd hitro raste in se hitro razširja. — Ker smo že na tem kraju mesta, ne bo odveč, ako gremo še nekaj korakov dalje. (Dalje prihodnjič.) ■■■--— - .m Dr. FR. Z BAŠ NI K: Kateri je bil pametnejši? avle je že zopet — kakor že tolikrat — nagajal mlajšemu bratcu, ki je bil še jako majhen in tudi še precej neroden. Oponašal ga je, kako hodi, in osle mu je kazal. Stanko pa je jokal in kričal, ker si napram starejšemu in močnejšemu bratu ni mogel drugače pomagati. Mati, ki je na Stankov jök prihitela iz veže, se je razhudila nad Pavletom: »Ne cveli ga vendar! Ali ti nisem že stokrat rekla, da mu daj mir? Le čakaj me, po šibo pojdem in natepem te, ti nepridiprav ti! Pa tudi tebe bom, Stanko, da veš! Kaj se ti je treba vedno cmeriti! Saj se dereš, kakor bi te kdo iz kože deval!« » Ce mi pa zmeraj nagaja!« se je izgovarjal Stanko. »Kaj pa se meniš za to, če ti nagaja! Stran pojdi od njega, kadar te draži! Če bo videl, da se nič ne zmeniš za to, se kmalu naveliča!« To si je Stanko zapomnil. In komaj je čakal, da bi dobil priliko in bi Pavleta izplačal. Ker se ga pa Pavle le predolgo ni lotil, je stopil sam k njemu in mu rekel: »No, pa mi nagajaj!« Pavle si materinega opomina nemara ni preveč k srcu gnal, ali pa je nanj celo pozabil, zakaj bil je takoj pripravljen, da izpolni Stankovo željo. Pritisnil je palec desne roke na nos, z drugimi prsti je pa migal proti Stanku, rekoč: »No, Stanko, ali veš, kaj to pomeni? To pomeni, da si ti osliček!« Stanko pa ni črhnil na to nobene besede. Zasukal se je temveč tiho na okrog in ponosno odkorakal proč od brata. Pavleta je to osupnilo in začuden je zrl za Stankom. Čez nekaj časa pride Stanko drugič k njemu in zopet ga nagovarja: »No, Pavle, pa mi zopet nagajaj!« Pavle pa je bil v veliki zadregi. Vedel je, če bi kaj naredil, pa bi .mu Stanko smeje zopet hrbet obrnil. Jezilo ga je to. Ali se mar ne pravi to norčevati se iz človeka? In gre k materi in zatoži Stanka: »Mati, Stanko mi vedno nagaja!« Mati pa, ki je slučajno videla vse, kar sta imela pred kratkim Pavle in Stanko med sabo, se začudi: »Ali Stanko da ti nagaja? Kako to? Na kak način?« »Pravi, naj mu nagajam!« »No, in ali mu nisi?« »Ne!« »Pa zakaj ne?« »Ker nočem, da bi se mi smejal!« »Pa se ti je vendar smejal! Ali misliš, da nisem zapazila, kaj se je godilo prej med vama? Pošteno se ti je maščeval! Lahko te je sram, da je Stanko, čeprav je toliko mlajši, pametnejši od tebe!« Proti Stanku pa, ki je bil med tem pristopil, je rekla mati: »Stanko, le vedno tako! To se ti v življenju gotovo še dostikrat pripeti, da se ti bo kdo rogai, ti pa se nikar ne jezi, ampak mirno se obrni stran, kakor si se obrnil prej od Pavleta, ko ti je kazal osle. S tem dosežeš, da se bo jezil oni, ki je hotel, da bi se ti!« Stanko je bil vesel, da ga je mati pohvalila. Pavleta pa je bilo res sram, da se je bil dal Stanku tako speljati na led. Zapomnil si je zdaj tudi on materine besede. Stanko je imel poslej vedno mir pred njim. — Napočil bo veliki dan . . . Napočil bo veliki dan, Premagal bo sovrage vse, ko se z vojščaki kralj Matjaž odrešil brate prek meja predrami iz stoletnih sanj. iz robstva temnih, mračnih dni. Kot božji vrt se zdela boš tedaj mi, rodna zemlja... Lado Jersè. JANKO LEBAN: Razbita skriijna tablica. em, mladi učenci, da boste začudeno povpraševali: »Kaj pa je to — skriijna tablica?« — Potrpite malce! Takoj vam pojasnim! Vidite, takrat, ko sem jaz stopil v prvi razred goriške normalke, učenci še nismo poznali tako zvanih zvezkov, kakor jih rabite dandanes vi. Tudi smo imeli malo učnih knjig. Pisali smo s pisalom na skriljne tablice, t. j. na kamenite ploščice, ki so bile obrobljene z lesenim okvirom. Gospod učitelj nam je naloge zapisoval na veliko tablo, a mi smo jih prepiso« vali na skriljne tablice. Doma smo jih izdelali ter drugi dan pokazali gospodu učitelju. Tako je torej bilo, ko sem jaz hodil v prvi razred ali v polentarijo med polentarje, kakor so nas takrat imenovali take »učenjake« v Gorici. Moj součenec je bil Frtičarjev Miloš, sinček našega imovitega^ soseda. Skupaj sva hodila v šolo in iz šole domov. Nič napačen ni bil naš Miloš, samo živ kakor poper in imel je svoje muhe, da je bilo težko z njim občevati, kadar so se ga lotile! Imel je starega očeta Urbana, dobrega starčka, ki ga je obsipaval z vsakovrstnimi dobro« tami. Tudi lepo skriljno tablico mu je kupil stari Urban, vse lepšo, kakor smo jih imeli mi drugi polentarji. In nekega dne sva se vračala s Frtičarjevim Milošem proti domu. Prišedši domov, je Miloš pogledal na napisano računsko nalogo na tablici. In teh računov kar ni mogel doumeti. Zato ga primejo stare muhe, loti se ga stara jezica in — bumf! — vrže tablico z vso silo v kot. Skriljne tablice pa so bile lahko zdrobljive in zato ni čuda, da se je tablica zdrobila na sto kosov Ropot privabi mater v sobo, in ko vidi, kaj se je zgodilo, poseže takoj za zrcalo po leskovko. »Ti lahkomiselni otrok, kako moreš vendar biti tak! Nisi vreden, da ti je stari oče kupil lepo tablico!« In takoj je leskovka zapela svojo žalostno pesem na Miloševem telesu. Jokaje se je Miloš opravičeval: »Poslušaj vendar, mama! Računska naloga je bila od sile težka, da je nikakor nisem mogel rešiti!« »In zato pa si moral tako zdivjati ter svojo jezico spustiti na nedolžno tablico?! Čakaj, jutri si boš moral kupiti novo tablico, a to z denarjem, ki ga imaš v hranilniku!« — To rekši, je mati nevoljna zapustila sobo. Ko se je zvečerilo, je prišel stari oče. Ta je navadno vedno Miloša objel, ga božkal ter dečku stisnil v roko kaj dobrega in sladkega. Seveda mu je Miloš prej moral povedati, kaj se je v šoli učil in mu pokazati nalogo. Ko pa Miloš danes ni mogel staremu očetu ničesar pokazati, je bil starček čudovito mrzel. Dečka ni pozval k sebi niti mu ni pogladil kodrastih las. Tudi to, kar je starček imel priprav* ljenega v žepu za Miloša, ni prišlo na dan. To je še dobro, da Miloš ni videl in vedel, kaj je stari oče imel v žepu, ker sicer bi se gotovo pokesal, to vam povem! Imel je pa starček v žepu troje hrušk, tistih medenk, ki jih je Miloš tako rad jedel! — A to ni še vse, kar je Miloša slabega zadelo po nepremišljenem delu! Drugo jutro je sicer kupil novo tablico, pa kaj, ko naloge ni imel, da bi jo rešil. Poizkusil je sicer sestaviti črepinje stare tablice, pa ni šlo in ni šlo! Kaj bi bil vse dal, ko bi mu kdo mogel sestaviti staro tablico! Šel je torej v šolo — brez naloge! Bil je sam, ki naloge ni imel. Seveda je bil strogi gospod učitelj hud in posadil je Miloša samega v zadnjo klop. Kolika sramota za dečka! — Toda Miloš se je pokesal in sčasoma poboljšal, in gospod učitelj mu je dovolil, da se je vrnil na prvotno mesto v šoli. Tista nekdanja jeznovitost je Miloša popolnoma minila. Večkrat pa se je še spomnil razbito skriljno tablico. Ta je bila povod njegovemu poboljšanju. Odslej so vsi radi imeli Miloša: svojci, gospod učitelj in mi, njegovi součenci! Pesem mladosti. Mogočna in silna je pesem mladosti in sladki in mili so njeni glasovi; turobna in plašna je pesem starosti in hladni in mračni so njeni grobovi. Zadoni, zadoni v svoj zlati blagdan, odjekni, odmevaj čez goro in plan, od zemlje do riéba v vsej svoji prostosti, o pesem življenja, o pesem mladosti! Zazveni, zagrmi, zavrisni, zapoj v vseh strun melodijah čez ves nepokoj, čez svet in do dna vseh tajnih globin, do brezna puščav, do morja temin! Razlegaj do zadnjih neskončnih se dalj, preruši vso bol, vso tesnobo, vso žal, ki joče iz strun žalostinke starosti ti pesem življenja, ti pesem mladosti! Miroslav Kunčič. Mlad narodni junak. »Iz sela sem trebanjskega, ej, to lep kraj je na Dolenjskem! Na Češkem očka je doma, a mama nekje na Slovenskem. Sedaj pa smo Slovenci vsi, saj le slovensko govorimo; za narod smo navdušeni, bodočnost slavno mu želimo. Jaz Borček sem, starejši brat František je in mlajši Vojček; oba imam presrčno rad, a mama pravi Vojčku »mojček