>w 1 -t •; *': ; % ' LETNIK LXXVI c. ' ■ SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ C E B E L A R št. (i 1. junija 1974 Leto 76 VSEBINA Dr. Jože Benigar: Novim časom naproti 177 Poročilo Valentina Benedičiča na občnem zboru ZCDS dne 21. aprila 1974 . . . 179 Inž. Jože Babnik: Čebelar in čebele v juniju 184 France Guna: Rojenje nekdaj in danes . . 186 Marta Petre: Prvič na livadi...........18!! Ivan Rak: Ko zacveto kostanji...........189 Inž. Ludvik Klun: Panjski sistemi in pridobivanje sortnega medu...................190 Uporaba invertnega sirupa za prehrano čebel namesto medu, prevod Julij Mayer 197 IZKUŠNJE IN PREIZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Ivan Rak: O pitalnikih..................201 Jože Resnik: Trotovca je moč ozdraviti z matičnikom namesto z matico .... 202 Jože Puško: Čebelji pik je lahko tudi nevaren .....................................203 Mirko Kukovič: V kmetijskih nasvetih RTV oddaj naj se ne zanemarja pomena opraševanja po čebelah .... 203 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Boris Mitev: Cebeloreja in čebelarska znanost v NR Bolgariji.....................205 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA XXIII. občni zbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo.......................209 OSMRTNICE BILTEN MEDEX — export-import, d. e. kooperacija Kakovostni premiki o odnosih med Me- dexom in čebelarji...................193 Posvetovanje medexovih kooperantov v Ptuju................................195 List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 50,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c.3/11, tiska Tiskarna LJUBLJANA v Ljubljani. Uredniški odbor: France Guna, inž. L. Klun, Ivan Krajnc, Martin Mencej, inž. L. Podjavoršek, dr. Nežka Snoj in Jožko Šlander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun. Letna naročnina za nečlane 55,00 din, za tujino 60,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo ho do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta: 50101-678-48636. Telefon: 20-208. Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja. NOVIM ČASOM NAPROTI DR. J02E BENIGAR Slovenska čebelarska organizacija je na svoji dolgi poti nedvomno dosegla zelo vidne in pomembne uspehe, predvsem v pogledu strokovnosti in strokovne vzgoje svojih članov. Tudi glede rasti in utrjevanja same organizacije so bili doseženi nemajhni rezultati. Ob teh ugotovitvah pa ne moremo in ne smemo spregledati potrebe, da se hitreje in ustrezneje tudi naša organizacija prilagaja družbenim spremembam, novim pogojem in dogajanjem v ekonomsko tehničnem napredku, saj nas novi čas že dokaj prehiteva. Menim, da ne gremo na področju slovenskega čebelarstva dovolj vzporedno z razvojem družbenega, političnega in ekonomskega razvoja ter dogajanja, in da prepočasi in premalo uspešno sledimo ritmu družbenega razvoja in napredka. Organizacija in čebelarji nismo priborili našemu čebelarstvu pravega mesta v pogledu njegove pomembnosti v ekonomskem in rekreativnem pogledu. Sodim, da je potrebno zamujeno in neopravljeno nalogo čim prej opraviti, saj je to naša družbena in nacionalna obveznost. Novi pogledi in tehnični dosežki ter ukrepi v agronomiji in agrokulturi so bistveno spremenili pogoje čebelarjenja (slabše pašne razmere, herbicidi, pesticidi itd.), pa tudi ekonomski interesi zahtevajo nove sodobnejše prijeme in oblike čebelarjenja. Osvojiti in razvijati je treba bolj intenzivno dosežke raziskovalnega dela na področju čebelarstva. Socialna struktura slovenskih čebelarjev se je po drugi svetovni vojni bistveno spremenila. Število kmečkih čebelarjev, ki so pred vojno, predvsem pred prvo, predstavljali pretežni del čebelarjev pri nas, pada in nam počasi raste število čebelarjev iz vrst delavcev in nameščencev, ki jim v začetku predstavlja čebelarstvo predvsem rekreativno dejavnost, »konjička«, in se šele pozneje nekateri usmerjajo na večja, gospodarsko utemeljena čebelarstva, kar pa zahteva nove prijeme, novo tehnologijo in poglobljeno strokovnost. Ta pojav moramo sprejeti sicer kot koristen, vendar pri tem ne smemo ])ozabiti, da ostajajo mnogi kraji brez čebelarstev, s čemer povzročamo nemajhno škodo našemu poljedelstvu. Ugotovitev, da nam število čebelarjev, čeprav majhnih, po vaseh, predvsem odročnih in zaselkih pada, namesto da bi rastlo, nam narekuje, da je treba posvetiti večjo skrb razvoju čebelarstva pri nas in da smo pred družbo odgovorni za škodo, ki jo s tem povzročamo. Navedeni in še mnogi nenavedeni razlogi in pojavi zahtevajo od nas čebelarjev in predvsem od naše organizacije večjo aktivnost, sodobne oblike in metode dela in večjo strokovnost, čebelarstvu smo dolžni priboriti pravo mesto v našem gospodarstvu, organizaciji pa večji pomen v naši družbi. Pred nami so velike naloge predvsem glede strokovne vzgoje, zlasti mladih čebelarjev. Za te namene moramo v največji meri koristiti izrečeno besedo (predavanja, seminarje, simpozije ipd.), a v nič manjši meri tudi pisano (dober strokovni časopis — Slov. čebelar, strokovne brošure in knjige). Prav tako smo dolžni popularizirati v večji meri kot doslej pomen čebelarstva tudi v izven čebelarskih krogih. Za uspešno izvajanje nalog, reševanje problematike in napredek našega čebelarstva pa je nujno potrebno vsesplošno vključevanje vseh čebelarjev v našo organizacijo, ker bo le močna in številčna organizacija zgrajena na samoupravnih in socialističnih načelih kos vsem nalogam. Vse bolj morajo prevladovati tudi pri nas oblike dogovarjanja in sporazumevanja, množičnega odločanja, skratka vse oblike in sistemi, ki nam jih omogoča naš novi družbeni red. Potrebno je pristnejše in večje sodelovanje s kmetijstvom, gozdarstvom, veterinarsko službo, strokovnimi šolami do fakultet, znanstvenimi in raziskovalnimi instituti ter družbenimi dejavniki in organizacijami. V »naši hiši« moramo na stežaj odpreti vsa okna in vrata, da bodo vsi, ki bi morali biti zainteresirani za to dejavnost, prisluhnili pulzu in dihanju naše organizacije in moralno ter tudi materialno podprli naša prizadevanja. Ustrezno in učinkovito pomoč ter razumevanje vseh dejavnikov izven čebelarske organizacije pa smemo pričakovati le, če bomo sami dovolj aktivni in če bomo storili prav vse, kar v danih razmerah in pogojih zmoremo. To pa bomo lahko dosegli le v trdni in zdravi organizaciji, postavljeni na solidnih in pravih demokratičnih ter družbeno prisotnih načelih. Dosledno se moramo boriti proti kakršni koli zaprtosti, cehovstvu, osebnim interesom, sektaštvu in partikularizmu in odpreti vrata ter vpogled na naše delo in ne nazadnje graditi in utrjevati povezavo s terenom ter našimi čebelarji in osnovnimi organizacijami — čebelarskimi družinami in društvi. Zveza čebelarskih društev naj bo koordinator, svetovalec in izvajalec listih nalog in pobud, ki bodo koristile razvoju našega čebelarstva. Naš sleherni čebelar mora biti seznanjen z delom organizacije, biti njen aktiven sodelovec ter graditelj in ji nesebično pomagati. Pri tem mora spoštovati predvsem splošne ter skupne interese in ne le svojih ozkih ali lokalnih koristi. Le tako zgrajena in trdna organizacija si bo pridobila legitimacijo za neposredno povezavo in sodelovanje z vsemi družbenimi dejavniki in družbenopolitičnimi organizacijami, skratka z vso slovensko in jugoslovansko skupnostjo. Zavedamo se, da nas čakajo velike naloge in da delo ne bo lahko. Vendar pregovor »v slogi je moč« in »lepa beseda pravo mesto najde« velja tudi za nas. Če bomo načrtovali in gradili naše delo na socialističnih in z novo ustavo določenih načelih, rezultati prav gotovo ne bodo izostali. POROČILO PREDSEDNIKA VALENTINA BENEDIČIČA NA OBČNEM ZBORU ZČDS DNE 21. APRILA 1974 Zaradi omejenega prostora priobčujemo iz obširnega poročila le podatke in misli, ki se nanašajo na delo in rezultate dela Zveze med obema občnima zboroma in priporočila novemu vodstvu Zveze. Najprej naj spregovorim nekoliko o preteklem čebelarskem letu; kakšna je bila letina in katere naloge smo opravili. Za čebelarje, ki čebelarijo na stalnem mestu, je bilo leto 1973 že tretje leto zapored na splošno slabo. Le redki so bili kraji, v katerih so prinesle čebele nekaj tudi za čebelarje. Kdor pa je čebele pravočasno prepeljal na akacijevo pašo, morda celo dvakrat na zgodnjo in poznejšo, jo na splošno dobro odrezal; posebno še, če jih je odpeljal tudi v SR Hrvatsko na po-lajevo meto. Zal je pri nas zaradi nevšeč-nih pogojev za prevažanje iz leta v leto manj prevaževalcev, zaradi česar propadejo večkrat tudi večje količine medičine in mane. Naloge, ki smo jih imeli v delovnem programu, smo na splošno v redu opravili. Plemenilna postaja Antona Janše pod Zelenico je začela delovati s štirimi tro-tarji 25. maja in je zaradi spominske proslave A. Janše na Breznici dne 26. avgu- sta podaljšala obratovanje do 30. Vlil. 1973. Postaja je v lasti Zveze in jo opravlja po posebni pogodbi vzrejevalec Ciril Jalen. Ko bo začel delovati čebelarski izobraževalni center (ČIC), bo postaja vključena v delovanje centra. Za opraševanje matic sta jo uporabljala predvsem vzrejevalca Ciril Jalen in Alojz Bukovšek, ter le manjše število drugih čebelarjev proti plačilu po 2 din od matice. Skupaj je bilo postavljenih na praho 516 matic, od katerih se je oplodilo 464, tj. 89,92 %, kar je izredno visok procent, ki ga dosegajo le zelo redke ple-menilne postaje. K temu uspehu prispeva gotovo največ ustrezna lega postaje in njene okolice. Postajo je obiskalo v treh večjih skupinah 140 čebelarjev, ter večje število manjših skupin in posameznikov. Stroški za vzdrževanje, zavarovalnino in vnaprej odobrene skromne pogostitve nekaterih obiskovalcev so bili kriti z dohodki od pobranih prenočnin. Zbornik o slovenskem čebelarstvu v A. Janševi dobi še ni izšel zaradi bolezni glavnega pisca. Njegovo delo je prevzel prof. Stane Mihelič. Zbornik bo izšel letos. Tudi z nabavo filmov o biologiji čebel in o opra-ševanju iz Sovjetske zveze nismo uspeli. Filme zelo pogrešamo. Morda bi jih kazalo nabaviti preko Apimondie, ako ju ne bo mogoče dobiti neposredno iz SZ. V letu 1973 je bila najvažnejša in tudi najzahtevnejša naloga organiziranja proslave 200-letnice smrti Antona Janše skupaj z Avstrijsko zvezo čebelarjev in z Deželno zvezo za čebelarstvo za mesto Dunaj. Obe prireditvi dne 6. 5. 1973 na Dunaju in 26. 8. 1973 na Breznici sta lepo uspeli. O proslavah so poročale poleg jugoslovanskih čebelarskih revij tudi čebelarske revije iz srednje in vzhodne Evrope. Po splošni sodbi sta dosegli obe proslavi, zlasti zadnja na Breznici, svoj namen. Na Breznici je bila dokončno podpisana listina o prijateljskem sodelovanju naše Zveze z Deželno zvezo za čebelarstvo za mesto Dunaj. Lahko smo ponosni na to lepo izvedeno mednarodno čebelarsko manifestacijo, katero so uvrstile nekatere vidne čebelarske osebnosti kot pomembno mednarodno čebelarsko prireditev v letu 1973, takoj za mednarodnim čebelarskim kongresom v Buenos Airesu v Argentini. Pokroviteljstvo nad proslavo na Breznici je prevzelo predsedstvo Republiške konference socialistične zveze delovnega ljudstva. 2al pa je v letu 1973 povsem počivala gradnja CIC. Vzrok temu je bila obilica drugega dela in predvsem pomanjkanje denarja. Saj smo pretežni del v I. 1973 za gradnjo ČIC zbranih sredstev prehodno založili za kritje stroškov za spominsko proslavo na Breznici. Proslava pa ni bila zgolj čebelarska, temveč splošna slovenska kulturna prireditev mednarodnega pomena. Današnji občni zbor bo zaradi sprememb, ki se sporazumno predvidevajo v vodstvu naše čebelarske organizacije in ki naj bi dale organizaciji nov polet, postal važen mejnik v razvoju naše organizacije in s tem tudi v razvoju našega čebelarstva. Skupaj s člani, ki jim ni treba obvezno naročiti SČ, če je v eni hiši, v eni družini po več čebelarjev, šteje ta čas naša organizacija blizu 7000 članov. Vsekakor je naša organizacija daleč najmočnejša od vseh ostalih republiških organizacij v SFRJ. Po številu članstva ji sledita Saveza pčelara SR Hrvatske in SR Srbije. Po ostalih republikah so čebelarske organiza-zacije glede na število članstva še vedno v začetni razvojni stopnji. Razmeroma visoko število organiziranih čebelarjev je važen dejavnik, na katerega se bo lahko v prihodnje opiralo pri svojem delu novo vodstvo čebelarske organizacije. Problem izobraževanja in gradnje CIC Naša organizacija se po vojni ni uspešno razvijala zaradi pomanjkanja kadrov in ni mogla kaj več napraviti na področju izobraževanja čebelarjev. Zadnji izpiti za čebelarske predavatelje so bili še pred vojno v I. 1934/35. Od tega je preteklo torej že 40 let. Medtem pa so se razmere v svetovnem merilu zelo spremenile. Klasični pogoji za izobraževanje so minili. Pritisk čebelarjev po izobraževanju pa je iz dneva v dan močnejši. To so pokazali zadnji občni zbori društev in tudi oba tečaja za mikroskopiranje. Zelja čebelarjev po znanju je torej velika. Dogaja se celo, da obiskujejo nekateri naši čebelarji samoiniciativno čebelarsko šolo v Gradcu v Avstriji. Naše vodstvo je bilo dejansko dolgo v dilemi, kaj naj napravi; kako naj čimprej reši problem izobraževanja v novih pogojih. V tem pa si je bilo povsem na jasnem, da brez znanja ni napredka v nobeni dejavnosti, torej ga ne more biti tudi v čebelarski. Zato se je ukvarjalo intenzivno s tem, kako bi organiziralo izobraževanje ustrezno današnjemu času, da bi bili številni dosežki čebelarske znanosti in tehnike lažje čim prej dostopni našim čebelarjem na čim enostavnejši način in poceni. Pri tem smo se zavedali, da ne bo šlo brez namenu ustrezno razporejene in opremljene inštitucije, kakršne so v sodobnem čebelarskem svetu. Na podlagi tega se je izoblikovalo tudi ime tej inštituciji Čebelarski izobraževalni center. Naše kmetijstvo ima za posamezne specialne stroke tudi specialne šole, le za čebelarstvo, ki je tipična specialna kmetijska dejavnost ni nobene. Čebelarji si tudi niso bili na jasnem, ali naj bo ta šola eno- ali dvoletna, kako se bo vzdrževala itn. Zato naj za boljše razumevanje tega vprašanja navedem odstavek iz zanimive razprave ing. Vladimirja Veselyia, direktorja čebelarskega inštituta v Dolu pri Lipčicah v ČSSR. V referatu z naslovom »Prognoza nadaljnjega razvoja čebelarstva«, ki ga je imel maja 1972 na mednarodnem simpoziju v Pragi, pojasnjuje svoje poglede in stališče o tem vprašanju takole: »Za zamotan problem gospodarske prognoze velja usklajevanje prognoz posameznih strokovnih področij. Kljub vrsti zvez in limitnih dejavnikov ne more čakati nobena stroka na prognostično delo drugih strok in na njihove zaključke. Izkušnja kaže, da tudi najpopolnejša gospodarska prognoza enako važne ali tudi bolj važne stroke ne more rešiti prognoze druge stroke. Čim bolj je neka stroka specializirana, in čebelarstvo je taka stroka, tem aktualnejša je taka izkušnja. Z drugimi besedami, ne moremo se zanesti na nikogar drugega, ki bi pravilno presodil razvoj čebelarstva, kakor samo na čebelarje. Če ti ne bodo storili tega, bo to v škodo čebelarstva.« Torej smo poklicani in odgovorni v prvi vrsti čebelarji za sestavo pravilne prognoze za razvoj čebelarstva. Naše čebelarstvo mora dobiti lastno izobraževalno ustanovo, ki se bo za razliko nasproti izobraževanju na prostovoljni osnovi v preteklosti poklicno ukvarjala z izobraževanjem čebelarjev. Za uspešno opravljanje te naloge bo morala imeti na voljo lasten, funkciji primerno razporejen in namenu ustrezno opremljen objekt. Zaradi sistematične odbire in vzreje matic se bodo priključile k centru plemenilne postaje A. Janše pod Zelenico, Josipa Verbiča v Kamniški Bistrici in Vlada Rojca v pustem mlinu pri Litiji. Vsaka teh pleme-nilnih postaj bo imela v sklopu delovanja ČIC svojo posebno nalogo. Vzporedno se razvija nujno potrebni izobraževalni kader. Naloga tega kadra bo predvsem ta, da se bo dodobra seznanil s snovjo, o kateri bodo predavali naprošeni strokovnjaki in jc nato posredoval našim čebelarjem. Za pomoč bodo namreč naprošeni domači in zunanji strokovnjaki, o čemer tečejo že nekaj let zadevni razgovori. Lanskoletna spominska proslava na Breznici je zgovorno pokazala, da tudi zunanji čebelarski svet strokovno rad sodeluje z nami. Zainteresiran je namreč na naših uspehih pri odbiri in vzreji matic naše sivke. ČIC je sedaj v surovem stanju pod streho in to brez dolga. Sredstva, ki jih je prištedila Zveza in ki so jih zbrala doslej društva pri članih, pri nečebelarjih, pri nekaterih občinah in podjetjih, so izčrpana. Obveznost prispevkov po 6 din od panja so nekatera društva izpolnila v precejšnji meri. Za vzgled so nam lahko naslednja društva, ki so izpolnila to obveznost v naslednjih procentih: Kamnik-Domžale 149, Zagorje 80, Vrhnika 72, Murska Sobota 68, Ljutomer 64, Radeče pri Zidanem mostu 53, Tržič 43, Gornja Radgona 40 % itn. So pa tudi društva, ki so se do sedaj slabo odrezala. V objekt vložena sredstva so gotovo varno naložena. Glede na konstantno devalvacijo dinarja pa postaja po eni plati nadaljevanje gradnje s postopnim zbiranjem sredstev zelo problematično. Čebele v oskrbi izobraženih in delovnih čebelarjev pa postajajo po drugi plati vse bolj važen dejavnik vsake družbe, tudi naše, bodisi zaradi neposrednih žlahtnih pridelkov me- du, voska, matičnega mlečka, cvetnega pe-loga, propolisa itn., bodisi zaradi najmanj 10-krat večje koristi, ki jo dajejo kmetijstvu, tekstilni in oljni industriji z opraše-vanjem gospodarskih žužkocvetnih rastlin ter vsej družbi z ohranjevanjem biološkega ravnovesja v naravi, ki je zelo pomembno za varstvo zdravega človekovega okolja. Na nizek pridelek pri nas ne vpliva samo pomanjkljiva izobrazba, temveč v enaki meri tudi nerazumljiva in neživljenjska praksa pri izvajanju nekaterih predpisov v zvezi s prevažanjem čebel na pašo. O teh stvareh smo v preteklem letu precej razpravljali s kmetijsko sekcijo RK SZDL. Sporazumno je bilo ugotovljeno, da odnosi do čebelarstva in do čebelarjev dejansko niso bili taki, kakršni bi morali biti in kakršne bi upravičeno pričakovali. Do kakih konkretnh rezultatov pri teh razgovorih do zdaj še nismo prišli. Naj se zahvalim predsedniku in tajniku kmetijske sekcije Francu Simoniču in ing. Alojziju Senegačniku za razumevanje in za prizadevanje, da bi premaknili te stvari iz mrtve točke. Dosedanje vodstvo je vložilo veliko na-prov in sredstev, da bi prišli do lastne izobraževalne inštitucije. Primarna naloga novega vodstva bo, da to nalogo uporno nadaljuje do cilja, predvsem pa, da izposluje zadostno enkratno denarno pomoč za dograditev in opremo ČlC-a. Za tem je obširno poročal o zvezah s čebelarskimi organizacijami doma in v tujini, predvsem z avstrijskimi, nemškimi in madžarskimi čebelarji in nadaljeval: V zadnjih 10 letih ustvarjene zveze z zamejskimi čebelarji so pomembne in v marsikaterem pogledu za nas dragocene. Ustvarjale so se dosledno po načelih, za katera so se soglasno odločile čebelarske organizacije I. 1949 v Amsterdamu t. j. za plemenito resnično enotno organizacijo, dostopno vsem čebelarskim organizacijam ne glede na nacionalnost, raso, barvo, religijo, pojmovanje življenja, politično ideologijo, obliko vladavine ali pripadnost k različnim blokom. Medsebojne odnose smo razvijali obzirno in v medsebojnem spoštovanju (Rider van Reppard, XXII. mednarodni čebelarski kongres v Moskvi I. 1971, str. 71). Le v takem ozračju ustvarjeni medsebojni odnosi in sodelovanje so mogli pripraviti osnovo za javne izjave na skupnih proslavah na Dunaju in na Breznici. Na proslavi na Dunaju je namreč izjavil častni predsednik Deželne zveze za čebelarstvo za mesto Dunaj ob zaključku govora naslednje: »To prijateljsko sodelovanje naj bi doprineslo k temu, da bi se v smislu Antona Janaš v obeh deželah pospeševalo čebelarstvo in poglabljalo znanje o čebelah. Vrh tega pa naj ob premagovanju jezikovnih težav pomaga poglobiti človeške odnose v obeh deželah.« Dragocene pa so te zveze tudi zato, ker nam bo sodelovanje s čebelarskimi inštituti in organizacijami v Srednji Evropi — v njenem zahodnem in vzhodnem delu — predvidoma lahko v krepko oporo pri izobraževanju naših čebelarjev. Tako sodelovanje med čebelarskimi orgaj nizacijami je eden glavnih ciljev, ki jih zasleduje tudi mednarodna zveza združenj čebelarjev — Apimondia. Na ta način se tudi naše čebelarstvo uključuje v mednarodno delitev dela na tem delovnem področju. Prevažanje čebel in preprečevanje čebelnih bolezni Na tem področju je v zadnjih letih marsikaj nerazumljivega in za to tudi narobe, kar vpliva zaviralno na prevažanje čebel. V zvezi s tem problemom, ki je zares pereč, se ne bom spuščal v podrobnosti, temveč bom povedal nekaj samo o načelih in stališčih, ki jih zastopajo v teh stvareh mednarodno priznani strokovnjaki in ki jih moramo spoštovati tudi mi, tako zaradi zdravja čebel, kakor tudi zaradi gospodarnega čebelarjenja. Kakšno je stanje zadnje čase pri nas? Na vprašanje čebelarskega društva Nova Gorica, da naj bi veterinarska inšpekcija N. G. izdala pooblastila za delo udeležencem tečaja za čebelarske preglednike z dne 8. in 9. I. 1972 odgovarja 9. 3. 1972 vodja veterin, inšpekcije dr. A. Koglot: »O zadevi smo se pogovarjali dne 2. 3. 1972 z dr. Snojevo, ki je povedala, da bodo morali opraviti izpite vsi čebelarji, ki želijo postati oz. biti čebelarski izvedenci in to tudi tisti, ki že imajo tozadevno poblastilo. Predvidevamo, da bodo ti izpiti v jeseni, organizirala pa jih bo pristojna ustanova.« Minili sta dve leti od tega. Izpitov še ni bilo. Pčelarski savez SR Hrvatske je imel v sodelovanju z Zavodom za biologijo in patologijo čebel v Zagrebu in z Veterinarsko postajo Našice dne 17. in 18. novembra 1973 dvodnevni tečaj o čebelnih boleznih. V uvodu je rekel mr. vet. Zvonimir Šver, da je namen tečaja, da se čimvečje število naprednih čebelarjev seznani s čebel-nimi boleznimi in z njihovim zatiranjem ter se na ta način usposobi za zdravstvene kontrolorje čebel. Pozval je udeležence, da pri delu čim aktivneje sodelujejo, da bi jim mogli ob zaključku izdati potrdilo o udeležbi na tečaju. Če se bo pokazala potreba, bodo po lastni želji in po pooblastilu vet. inšpekcije sodelovali z veterin, službo pri ugotavljanju in zatiranju čebelnih bolezni. Na paši... - • ■ 'V' Tudi Savez pčelara SR Srbije dela na tem, da bi v čimkrajšem času vzgojili kakih 500 čebelarskih preglednikov. Obe republiki SR Hrvatska in SR Slovenija sta v SFRJ, pa vendar takšne razlike veter, službe v gledanju na zatiranje če-belnih bolezni v sodelovanju s čebelarsko organizacijo. V SR Hrvatski zavod poduči, vet. inšpekcija — operativa — pa pooblasti čebelarje za to delo, kar je naravno in razumljivo, saj ima pri zatiranju bolezni veterinarska inšpekcija tesne stike s čebelarji in je odgovorna za pravilen postopek pri zatiranju. V SR Sloveniji pa zavod poduči, hkrati prepove izdajanje pooblastil, prekliče veljavnost že izdanih pooblastil, dokler vsi ne položijo izpitov, katerih pa nihče ne organizira. Seveda pa je tudi vprašanje, koliko bi bilo interesentov, da bi se prijavili k izpitu organiziranem na tak način. Če bo šlo tako naprej, ne bo dolgo, ko bo naša mreža čebelarskih preglednikov razpadla. Organizacija pa ne more in ne sme biti indiferentna v tej važni zadevi. Saj nam grozi vedno večja nevarnost tudi širjenja hude gnilobe čebelje zalege zaradi večjega uvoza medu in bi se morala zato naša mreža čebelarskih preglednikov dobro seznaniti s postopkom zatiranja oz. zdravljenja te bolezni. Nobenega dvoma ni, da so ravno čebelarji najbolj zainteresirani na tem, da imajo zdrave čebele in da so organizirane skupne zatiralne akcije iz razlogov, ki sem jih navedel v uvodu tega poglavja. Prevažanje čebel na paše pa je hkrati glavni pogoj, da so čebele zdrave. Čebele se na pašah hitro obrabijo, s tem se skrajša njihovo življenje in se ne morejo bolezni tako zelo razviti; hkrati se poveča zalega, dobra preskrba zalege pa da krepke mlade čebele. Čim intenzivnejši je ta proces, tem krajše je zasedanje čebel v gručah od spomladi do jeseni, tem manj je časa in priložnosti za razmnoževanje povzročiteljev bolezni v posamezni čebeli, za razširjanje v čebelji družini ali celo za oku-ženje drugih družin. Sestanek prevaževalcev čebel dne 16. 3. 1974 je pokazal, da je na tem področju veliko nejasnosti in nevšečnosti. Ta problem je poleg izobraževanja prioritetne narave in ga je treba zato nujno reševati. V smislu sklepov na sestanku prevaževalcev bo novi odbor v najkrajšem času pripravil zadevno problematiko ter jo dostavil s predlogi za rešitev v obravnavanje pristonjim organom. Naši odnosi z OZD Medex Preden zaključim naj spregovorim še nekoliko o OZD Medex in onaših odnosih do te delovne organizacije. Brez dvoma je OZD Medex zainteresirana na večji proizvodnji. Saj ima zgrajene velike kapacitete, ki ne smejo stati neizkoriščene. Pri načrtovanju razvoja našega čebelarstva je tedaj nujno, da pride v obojestransko korist do ustreznega aranžmaja z OZD Medex, da se obstoječi odnosi poglobijo in utrdijo. OZD Medex razvija vedno bolj intenzivno kooperacijo neposredno s čebelarji po vsej Sloveniji. V zadnjem času je pridobilo večje število čebelarjev enake pravice kot ostali redno zaposleni člani delovnega kolektiva OZD Medex. Priporočam, da o teh stvareh razmisli novo vodstvo Zveze in naj poizkusi skupno z OZD Medex najti ustrezni izhod za načrtovanje razvoja našega čebelarstva. Glede republiškega zakona o čebelarstvu naj novo vodstvo poizve pri pristojnih organih, če bodo zakon v primeru, če jim bo predložen njegov osnutek, tudi uvedli v življenje. V primeru pozitivne izjave, ga bo glede na že zbrano gradivo mogoče predložiti v enem mesecu. Zakon je vsekakor potreben. AP Vojvodina ga npr. že ima. Gradivo zanj je povzela v glavnem iz osnutka, ki je bil pripravljen v Sloveniji za zvezni zakon. Naša zahvala vsem sodelavcem pri družinah, društvih in pri Zvezi, ki so na kakršenkoli način pomagali, da je postala naša organizacija tako močna, da smo združeni zgradili dve novi in obnovili eno staro ple-menilno postajo, da smo spravili v surovem stanju pod streho naš ČIC, da smo uspeli ustvariti dobre zveze doma in zunaj naših meja ter v svetu pridobiti ugled naši organizaciji. Vsi problemi z izjemo ČIC, ki zahteva večja sredstva, so na splošno ob dobri volji pristojnih organov lahko rešljivi. Posebna zahvala tajniku B. Modrijanu, blagajniku ing. A. Urbaniji in računovodji J. Wallasu, dalje referentu za Čebelarski muzej prof. S. Miheliču in celotnemu uredniškemu odboru z glavnim urednikom M. Mencejem na čelu, ki so s svojim vztrajnim in požrtvovalnim delom omogočili, da delo ni zaostajalo in da je zlasti Janševo leto lepo uspelo. Naša zahvala tudi zunanjim sodelavcem: ravnateljici čeb. muzeja v Radovljici M. Avguštin, višjemu kustosu Narodne galerije v Lj. dr. K. Rozmanovi in ing. arh. P. Fistru od Zavoda za spomeniško varstvo Kranj, ki so zavzeto delali pri urejanju Čebelarskega muzeja, spominske sobe P. P. Glavarja v Komendi, raziskovali življenje in delo A. Janša z zagotovilom, da bodo pomagali pri še ne zaključenem delu tudi v prihodnje. Hvala lepa tudi direktorju Biološkega inštituta medicinske fakultete dr. Hubertu Pehaniju za skrbno organiziranje tečajev za mikroskopiranje. ČEBELAR IN ČEBELE V JUNIJU J02E INŽ. BABNIK Mesec glavne paše in naj večjega upanja je pred nami. Družine so dosegle po dobrem spomladanskem razvoju višek svoje moči. Ce ne bomo dosegli sedaj svojega cilja, bo letina bolj slaba. V vsem letu čakamo le na kakih 15 dni dobre paše in družine nam povrnejo ves trud. Okoli 10. junija postopoma pričakujemo začetek medenja smreke, ki se nato počasi pomika v višje lege. To je čas, ko zelo hitro pridemo poleg medu tudi do lepega mladega satja... V tem času res lahko globlje posežemo v gnezdo in posebno ob dobri paši zamenjamo preostalo staro satje v plodišču. Vedeti moramo, da ni vsako leto primerno za večjo zamenjavo satja in moramo izkoristiti tedaj, ko je gra-dilni nagon na višku. Če bo paša dobra, se moramo že pred 20. junijem odločiti za točenje. Na gozdnem medenju lahko opravimo to bolj zgodaj, ker med hitreje zori, a pri cvetličnem počakamo, da čebele zapro vsaj gornjo tretjino satja v medišču. Pri dobri paši je potrebno točenje zato, da nudimo družini dovolj prostora za zaleganje. Tudi če so donosi slabši, moramo točiti sedaj zategadelj, da dobimo sortni med in da se nam ta ne bo pomešal kasneje s kostanjem. Kadar družine izenačimo, so tudi razlike v donosih manjše. Če tega še nismo storili, lahko še kak teden pred točenjem odvzamemo nekaj medenih satov iz dobrih družin in jih prenesemo slabšim. S tem smo delno izenačili moč družin in nismo zavirali razvoja močnih družin, ter se poleg tega nam točenje kot opravilo res izplača. Pri tem opravilu, t.j. točenju, se nam zopet pokaže razlika pri naklad- nem panju. Pri teh so donosi posameznih družin lahko zelo različni in jih z dodajanjem novih naklad ne oviramo v normalnem razvoju. Pri nakladnih panjih tudi lažje ocenimo nadpovprečne družine, iz katerih vzamemo vzrejni material. Za normalni donos družine je namreč potrebno, da je v panju ve J no dovolj prostora, kajti ob donosih do 2 kg ali več dnevno, pašne čebele odlagajo sveže prinešen med na veliko površino satja, da tako lahko čez noč ob močnem zračenju (večerno šumenje pred žrelom) med dozori in šele takega čebele lahko pokrivajo z voščenimi pokrovci. Točenje naj poteka po določenem redu. Po oceni donosa družin pripra vimo primerno posodo in uredimo in očistimo pribor. Poleg tega izberemo primeren prostor blizu čebelnjaka, ki naj bo čist in zavarovan pred čebelami. V prostoru mora biti stalno na razpolago voda za namakanje vilic za odkrivanje voščenih pokrov cev in posoda za umivanje rok. Delo pri panju opravimo, če je le mogoče v dopoldanskem času. Izpra.: nimo v glavnem samo medišča, a po potrebi predstavimo po kak sat, k; je zelo meden in s pokrito zalego, v medišče; ob gnezdo pa vstavimo prazen izdelan sat za zaleganje. Sočasno vračamo satje čebelam proti večeru. Za čebele bo zelo ko ristno, da ga pred vračanjem poškropimo z vodo. Iztočeni med pustimo čez noč, da se ohladi in naslednji dan posnamemo z njega vse, kar je prišlo na površino; nato med takoj precedimo skozi dvojno sito. Precejen in prečiščen med bo dvignil v nekaj dneh vse mehurčke v obliki pene na površino. Te prav tako posnamemo in med je pripravljen za Zračenje panja je važno opravilo shrambo ali prodajo. Vse kar smo posneli na medu, koristno uporabimo skupaj z opranimi medenimi pokrov-ci pri prvem krmlenju. Ce nam narava ni bila naklonjena in ni zaželenega medenja, moramo v tem mesecu vsaj v prvi polovici še zelo skrbeti, da ne bodo družine lačne. Velikokrat se dogodi pri močnih družinah, da so komu propadle tik pred nastopom glavne paše. To se lahko zgodi v primeru, če smo prepeljali družine na gozdno pašo in je ta povsem odpovedala. Ob vsakem prevozu je poraba hrane mnogo večja kot na stalnem mestu. Na drugi strani pa so po prevozih družine skoro vedno prerojene, kajti ob tem se znebijo največ starih čebel, ki so večinoma nosilci raznih bolezenskih klic. Zaradi tega ima prevažanje poleg osnovnega namena v povečanju pridelka tudi svoj čistilni pomen. Kadar gozdna paša zataji, nam preostane še zadnja razvojna kosta- njeva paša. Pred to pašo je mnogo čebelarjev pred najtežjo odločitvijo, ali v gozd po med ali po razvoj na kostanjevo pašo. Kdor ima močne družine, lahko brez skrbi izkoristi gozdno pašo. Doma pusti le umetne roje in prašilčke; ti mu bodo ostali kot zdravo jedro za naslednje leto. Kdor pa ima družine slabo razvite, ali so se močno zrojile, je bolje da ostane brez gozdnega medenja in prepelje družine na kostanjevo pašo. Obstoja še možnost, da gozdna paša traja tudi še po kostanjevi in se tudi s temi družinami doseže še lep donos. Paziti moramo, da se nam v tem mesecu ne razbije zbrana moč če-belnih družin. Star pregovor »mnogo rojičev — mnogo mrličev« se skoraj vedno pokaže v svoji resnici naslednjo pomlad. Ne smemo pozabiti, da še v tem mesecu naredimo zadnje rezervne družine, da bi lahko jeseni izmenjali nekaj starih matic ali ozdravili kakega trotovca. ROJENJE NEKDAJ IN DANES FRANCE GUNA Rojstvo novega živega bitja je v naravi pomemben pojav, saj pomeni višek življenjske sile tega ali onega organizma. Zato ljudje z zanimanjem spremljamo pojave te vrste. Za rojstvo človeka imamo sploh kar izraz »veseli dogodek«. Ta posrečeni izraz pa bi še bolj veljal o rojstvu nove čebelne družine o roju. Ko človek pride na svet, zajoka in v solzah začne svoje življenje. Cebeljni roj, ki zleti lepega, sončnega, majniškega dne iz panja, pa je — po človeško gledano in povedano — res sama neugnana kipeča radost. Živahno in brez kakršnih koli porodnih bolečin pridere iz panjskega žrela kot divji veletok, ki se dvigne visoko nad bližnji sadni vrt, kjer se na široko razlije ter preide v ubrano brnjenje in živahno rajanje. Končno se vsa ta brezštevilna množica strne v gručo in kot razgiban grozd obvisi na veji drevesa. To so tako veličastni prizori, da se jih čebelar kar ne more nagledati, četudi jih gleda že leta in leta. Taka je poetična stran rojenja. Pa tudi v gospodarskem pogledu je bil dober čebelji roj že od nekdaj visoko cenjen. To je bil zaželen prirastek, od katerega si je smel čebelar obetati izdaten pridelek. Pogoj je bil le ta, da je bil roj po množini čebel čim izdatnejši in da je bil dovolj zgoden. Le v tem primeru je namreč mogel izkoristiti glavno pašo. Odton stari izrek: »Roj v maju je vreden voz sena, roj v juniju pa le funt mesä.« Zato je veljalo v prejšnjih časih rojenje kot jedro čebelarskega leta, ogrebanje, vsajanje in oskrbovanje rojev pa je bilo težišče vsega čebelarjenja. Da bi dobili čim zgodnejše roje, so vozili čebele v pašo na spo- mladansko resje, ali pa so čebele krmili spodbujevalno z ajdovcem, ki je zelo učinkovito pospeševal razvoj zaroda. Tudi topla odeja je k temu precej pripomogla. Tako je marsikateremu slovenskemu čebelarju uspelo, da je dobil iz kranjiča prvi roj celo že pred prvim majem. Tak zgodnji roj je ob količkaj ugodnem vremenu lahko v dobrem tednu zgradil vse satje ter ga do jeseni napolnil z medom. Janša daje v svoji knjigi izčrpna navodila za pospeševanje rojenja, vendar pa po drugi strani poudarja, da preveč rojev tudi ni dobro. Dva roja — prvec in drugec — iz enega panja sta čisto dovolj, — vsi nadaljnji roji so številčno prešibki, niso zmožni zadovoljivega razvoja in čez zimo ne vzdrže. To potrjuje tudi preizkušena čebelarska rečenica: »Veliko rojičev — veliko veliko mrličev.« Ravno zato Janša tudi stvari pred prenaglim pomnoževanjem čebeljih družin oziroma razširjanjem čebelarstva. To naj bi se namreč izvajalo načrtno, preudarno, polagoma in postopno od leta do leta. V novejšem času pa gledamo na rojenje precej drugače. Četudi je to čisto naraven pojav in ga ne gre podcenjevati, ima vendar zlasti dve senčni plati: Z rojenjem se številčna moč čebelne družine razbije. Z izletom prvega ali celo še drugega roja je panj za dalj časa izgubil skoro vso svojo delovno silo. V njem ostane z mlado matico le še toliko čebel, da odgojijo zarod, ki naj v doglednem času nadomesti prejšnje delavke. A to ne gre tako hitro. Zato včasih tožimo, da se nam je kak »panj preveč izrojik.Roj sicer, morda odlično napreduje, si zgradi satje itn., izrojenec pa kar ne more k sebi. Cesto se zaradi neugodnega vremena zakasni oplemenitev nove matice, tako da izrojenec občutno opeša, preden se pojavijo v celicah spet prva jajčeca. Druga nevšečnost pa je v tem, da čebelja družina ob pripravi na rojenje zelo popusti z delom. Ne le več dni, včasih celo več tednov čebele v pričakovanju roja ob najlepšem vremenu ostajajo doma, namesto da bi letele na pašo. Četudi jih je panj nabito poln, žde med satjem tako mirno, da se, ob morebitnih čebelarjevih posegih niti kaj dosti ne zganejo. Slovenski čebelarji imajo za to izredno rojilno razpoloženje izraz, da »panj sedi na roj«. Ta ali oni bi mislil, da so se čebele »polenile«, kar pa seveda ne drži. V resnici čebele vkljub dobri paši le nimajo več kaj početi, kajti vse satje je dograjeno, ves prostor v panju je do zadnjega kotička izpolnjen, vse proste celice so zaleže-ne, tako da matica niti nima več kam polagati jajčec. Zastoj je torej neizogiben. Ker pa se vse to dogaja skoro vedno v času glavne, a za marsikaterega čebelarja edine paše, pomeni ta zastoj občutno zmanjšanje donosa in torej nepopravljivo gmotno škodo. Zato v sodobnem naprednem čebelarstvu rojenje kolikor mogoče omejujemo. Čebelar začetnik, ki želi svoje čebelarstvo nekoliko povečati, je prva leta sicer vesel vsakega prirastka, če je le roj dovolj zgoden in močan. Ko pa doseže planirano število čebelnih družin in začne intenzivno čebelariti na med, bo skušal roj pravočasno preprečiti. To se pravi, da bo pokrenil vse potrebno, še preden se panj sploh začne pripravljati na rojenje. Poznejši posegi namreč ne rodijo zadovoljivih uspehov. Omejevanje rojenja se nam ne posreči vedno enako. Včasih pride že taka letina, da nam hoče kar vse od kraja izrojiti. Obilna paša čebele od rojenja navadno odvrača. Srednje dobra, ali včasih celo skromna paša pa jih k rojenju še spodbuja. Posebno odločilna je čebelja pasma. Naši, sicer spoštovani, kranjski čebeli se očita, da je preveč nagnjena k rojenju. To bo res in je tudi razumljivo, saj so naši predniki skozi stoletja rojenje bolj pospeševali kot pa omejevali. Tako so se nam najbolj razširile ravno najbolj rojive sorte. Naši ugledni vzrejevalci matic se zadnja leta zelo trudijo, da s sistematično in vztrajno selekcijo pridemo do manj rojivih čebeljih plemen. To jim je v precejšnji meri tudi že uspelo. Treba le, da tudi v bodoče dosledno stremimo za tem ciljem. To bo od vsega najbolj učinkovito. So pa še drugi ukrepi, ki pa so bolj zasilnega značaja. Nekateri če-čelarji maticam nekoliko pristrižejo krila, da s tem označijo njihovo rojstno leto oziroma njihovo starost. Ko taka matica zleti z rojem prvcem iz žrela, pade v travo, se izgubi, a roj se vrne v svoj panj. če hočemo preprečiti drugi roj ali drujca, kmalu po izletu prvca zelo natančno pregledamo gnezdo izrojenca ter porežemo vse matičnike razen enega. Pri tem pazimo, da ohranimo naj lepšega in najbolj zrelega. Edina matica, ki se bo torej izlegla, bo morala ostati v panju in roja ne bo. S tem smo roje za silo ustavili. Od vsega se pa najbolje obnese povečanje panjeve prostornine. Kolikor bolj raste številčna moč čebelne družine, toliko več prostora naj dobi! S tem dajemo čebelam možnost neprestane zaposlitve, tako da na rojenje tako rekoč niti ne utegnejo misliti. Pri našem »Žnideršiču« spustimo čebele v medišče, s čimer dobijo še enkrat večji prostor. Če jim je po nekaj tednih še pretesno, pa odstra- nimo okence medišča, da se lahko razprostrejo po vsej praznini zadaj ob vratcih. Posebno elastični v tem pogledu so razni tipi amerikanskih panjev, ki imajo za večanje prostora še večje možnosti. Na osnovni panj, v katerem je čebelje gnezdo, lahko naveznemo drug panj »naklado«. Tej ob potrebi lahko sledi tretja ali celo četrta na- klada. Tako panj raste iz nadstropja v nadstropje, kakor pač zahteva rast posamezne čebelne družine. Zaradi tega načina povečavanja se ti panji imenujejo »nakladni panji«. Z omejevanjem rojenja moramo biti zelo skrbni, dosledni in vztrajni, a to ne le v maju in juniju, temveč tudi še v juliju, ker se kako leto rojenje precej zavleče. PRVIČ NA LIVADI Marta Petre — Črna na Koroškem Na rožici sredi cvetočih dobrav v razkošju opojnih pomladnih vonjav se ziblje in raja mladostna čebela, ki danes je prvič iz panja zletela. Zagugal se v vetru je pisani cvet, naprej in naprej jo je vödil polet, pri vsaki cvetlici se je pomudila, posrkala medek in se poslovila. Cvet marsikateri je že obiskala živalca marljiva, čebelica mala. že kanglico polno je meda imela, veselo prot' domu je brž pohitela. Ko preko zelene je plula doline, zagleda pod sabo zorane ledine: »Joj, kmetič že davno je nehal orati in sončne ni ure nikjer več na trati! Predolgo mudila me sladka je paša, oh, kaj le porekla bo matica naša! Zatorej le naglo, le naglo domöv, da noč ne zalöti me sredi gozdöv!« Utrujena v mraku je srečno prispela do doma, do svojega panja čebela. Stražarka pri vratih se je oddahnila: »Bile smo že v strahu, da si se zgubila!« Zdaj mirno zaspale so v panju čebele ob matici ljubi brezskrbne, vesčle, saj jutri ob zöri že spet bodo vstale in zvrhane kanglice mčda nabrale. KO ZACVETO KOSTANJI ... IVAN RAK, GOTOVLJE Paša na žlahtnem kostanju je za čebelarjenje v Sloveniji večjega pomena kot mu jo pripisujemo. Da ni bolj upoštevana, je vzrok v tem, da je kostanjev med zaradi obilice cvetnega prahu, ki ga vsebuje, grenkega okusa In v trgovini manj cenjen. Je pa za druge namene (predvsem v zdravilstvu in za špekulativno krmljenje) primernejši kot ostali medovi. Ker je kostanj drevo z obširnimi koreninami, njegovo medenje ni odvisno od predhodnega vremena (suše ali pd.), temveč le od vremenskih razmer v času cvetenja. Za te Je pa precej občutljiv. Po vsaki plohi preneha mediti, medenje se sicer povrne, toda pri ponovnih nalivih (ki so v tem času, žal, pogosti), cvet porjavi in izločanje nektarja preneha. Na splošno pa je paša na njem dokaj zanesljiva. Trajanje kostanjeve paše je odvisno od vremena. Dolgoletna opažanja kažejo, da traja medenje na določenem kraju (upoštevajoč zgodnje in pozne sorte, ki so v naših gozdovih na splošno pomešane), povprečno 11 dni, dočim daje cvetni prah povprečno 15 dni. Tega dobe namreč čebele že nekaj dni poprej kot nektar, pa tudi ko medenje že nehava, ko samo, kakor pravimo, še »po-cvita«, je dotok cvetnega prahu še kar dober. V višinskih legah cveti precej pozneje. Tako npr. prične odpirati prve cvetove v okolici Trojan, na Mrzlici in drugod, ko je v nižjih legah že povsem porjavel. S prestavitvijo družin si lahko čas paše skoro podvojimo. Četudi kostanj ne daje toliko kot npr. akacija, smo čebelarji z dnevnimi donosi do 2 kg, kakršni pogosto so, kar zadovoljni. Ob dobrih letinah se za čas cvetenja kostanja dvigne tehtnica do 15 kg, pa tudi več. Cvetnega prahu je v panjih po kostanju navadno toliko, da so nepoučeni čebelarji kar nejevoljni. Čebelarji morajo v različnih predelih, torej v različnih pašnih razmerah, čebelariti v tem času na različne načine, kar je odvisno tudi od tega, kaj nameravamo z družinami po kostanjevi paši. V krajih s spomladansko in zgodnjo poletno pašo, kjer je kostanj takorekoč zadnji čebelarjev up, pa čebelar po kostanju z družinami nima kakega posebnega namena (prevoz v pašo, razmnoževanje družin), je edino primeren način čebelarjenja: izrabiti to zadnjo pašo čimbolj, ne oziraje, če morda družine za določen čas celo oslabe. V takih pašnih razmerah, v takih okoliščinah, je nujno omejevanje zaleganja v tem času. Zakaj? Družine so na višku moči — po množini zalege in številu čebel. Če čebelar ne bi omejeval zaleganja, bi družine, posebno še zaradi obilnega dotoka cvetnega prahu, izredno Intenzivno zalegale. Obilo čebel, ki bi šle lahko v pašo, bi bilo vezanih na negovanje zalege — donos bi bil manjši. Ob koncu kostanjeve paše bi imele take družine obilo zalege In seveda tudi obilo živali, množina nabranega medu bi naglo kopnela ... če pa zaleganje omejujemo, je položaj povsem drugačen: ker je za pašo prostih več čebel, Je količina nabranega medu večja, zalega in število čebel se proti koncu paše manjša in s tem tudi poraba — čebelarju ostane več za točilo. Kdaj pričnemo z omejevanjem zaleganja? Ko se pokažejo prvi cvetovi kostanja, je že prepozno. Pri tem moramo upoštevati pričetek cvetenja, ki je v posameznih letih zelo različen. V daljšem opazovalnem obdobju je v kostanjevih gozdovih na obronkih Savinjske doline znašala razlika v pričetku cvetenja npr. celih 20 dni. Čebelarji, ki nameravajo po kostanju s čebelami še na druge pošte ali žele družine razmnožiti, morajo ubrati povsem drugo pot. Zaleganje morajo še pospeševati — njim je kostanjeva paša le nekaka odskočna deska za dosego končnega cilja. Ko odcvetijo kostanji, imamo slovenski čebelarji glede različnih nalog in različnih ciljev, različne načine čebelarjenja. Čebelar mora v krajih, kjer je bilo umestno zavirati zaleganje, torej razvoj družin, prvenstveno skrbeti, da se mu bodo družine pravočasno razvile do tiste moči, ki je potrebna za dobro prezimljanje. Špekulativno pitanje v tem času je splošno priporočljivo — za čebelarje pa, ki so ob kostanjevem cvetu zaleganje omejevali, pa izredno nujno. Kadar narava v nekaj tednov trajajoči brezpašni dobi ne daje vsaj 20 kg dnevno, moramo priskočiti družinam na pomoč in jim vrniti del, v kostanju (več) dobljenega medu. Če smo v času cvetenja kostanja ubrali pravi način čebelarjenja, ne bomo razočarani. Slovenskemu čebelarstvu nudi kostanj več kot večina medonosnih rastlin — več kot mu naši čebelarji prisojajo. Izkoristimo to v čim večji meri! PANJSKI SISTEMI IN PRIDOBIVANJE SORTNEGA MEDU LUDVIK IN2. KLUN Pridobivanje sortnega medu je v deželah z naprednim čebelarstvom preraslo že v pravo industrijo. Lahko bi dejali, da je število pridobljenih vrst medu in njegova kvaliteta merilo za razvitost čebelarstva v neki deželi. Največ vrst medu je mogoče najti na ameriškem tržišču, saj imajo nekaj nad petdeset vrst domačega medu, uvozijo ga pa še okroglo dvajset vrst. Največ sortnega medu izvozijo iz Mehike, Argentine, Kitajske, ZDA in Avstralije. Posebno slednja je razvila čebelarstvo do najvišje mogoče stopnje. Zato bomo v današnjem prispevku prikazali predvsem njihove izkušnje. Največ medu izvozijo v Nemčijo, Anglijo in v zadnjem času na Japonsko. Seveda ima sortni med precej višjo ceno kot mešani, saj je za njegovo pridobivanje potrebno več truda in ustrezne priprave. Pridobivanje sortnih medov, medne paste in napitkov narašča iz leta v leto, pri tem pa pridobivanje medu v satju upada. Omeniti velja dvoje povsem različnih zahtev v pogledu čistosti sortnega medu. Medtem, ko v ZDA zahtevajo zelo filtriran med, ki postane po čiščenju skoraj prozoren, pa evropsko tržišče (glavni potrošnik je ZRN) zahteva med, v katerem je naravni sestav obnožine. V prvem primeru pojmujejo med predvsem kot hrano, v drugem pa tudi kot zdravilo, saj je med z obnožino bogatejši. Zakaj govorimo o sortnem medu, ko vemo, da teh problemov pri nas nimamo? Naš potrošnik ni zahteven. Zadovolji se z nekaj vrstami medu. Zakaj bi torej vlagali v pridobivanje medu več truda, če z manj dela dosežemo isto? Pa je temu res tako? Marsikje v našem gospodarstvu se je tako pojmovanje bridko maščevalo. Verjetno se bo nam čebelarjem prav kmalu. Veliko smo pri tem že zamudili, kajti čebelarji v drugih deželah ne drže križem rok. Boj za tuje tržišče je dolgotrajen in težak in le dobro organizirano sodobno čebelarstvo mu je kos. Kdaj bomo začeli posvečati tem problemom več pozornosti, je odvisno od tega, kdaj bomo spoznali naš položaj v svetovnem čebelarstvu in se prilagodili potrebam tržišča, ter ne nazadnje od pritiska tujega tržišča na naš trg. Slednje bomo prav kmalu občutili, kajti naše vzhodne sosede (Bolgarija, Romunija, Madžarska in SZ) ter Kitajska se pospešeno pripravljajo na osvojitev evropskega tržišča medu. Tudi naša trgovina ne bo sentimentalna do domačih čebelarjev, če bo imela na voljo kvaliteten uvožen med po občutno nižjih cenah. Kako pa je s panjskimi sistemi, ki so primerni za pridobivanje sortnih medov? Panjski sistem ima v procesu pridobivanja zelo majhno vlogo; veliko večjo vlogo ima tehnologija nadaljne obdelave, to je točenja, čiščenja, shranjevanja, zorenja, embaliranja ipd. Imenovana opravila so zaradi zelo strogih mednarodnih norm o kvaliteti medu tako zahtevna, da jih čebelar raje prepusti specializiranim podjetjem za predelavo medu. Čebelar — proizvajalec se torej v čebelarsko razviti deželi ukvarja samo s čebelami, to je s ;prevozom, s pripravo družin za pašo, krmljenjem ipd. Ko je naklada polna medu, jo odvzame in odda predelovalcu. S tem je njegov opravek z medom kon- Naš prizadevni sodelavec Ivan Krajnc pri svojih panjih po točenju čan. Zato lahko oskrbuje 500 ali več panjev. Delitev dela in specializacija je, kot povsod, osnovni pogoj za rentabilnost. Stara definicija o donosih na čebelno družino v naprednem čebelarstvu odpove, zato so jo zamenjali z drugo, to je z donosom na čebelarja, ki natančneje določa rentabilnost. Osnovni panj za industrijsko čebelarjenje je nakladni. Najbolj znani so LR, DB ter Farrarjev. Ti panjski sistemi omogočajo prilagoditev prostornine panja moči družine in s tem maksimalno izkoriščanje paše. Zanimivo je, da evropski čebelarji praktično ne uporabljajo polovičnih naklad. Medtem, ko je v deželah z razvitim čebelarstvom in glavnih pridelovalkah sortnih medov polovična naklada osnovni element panja, ki ima neposredno vlogo pri pridobivanju sortnega medu, evropski čebelarji menijo, da je polovična naklada potrata lesa in nepotrebno obremenjevanje čebelarja pri upravljanju čebel oziroma panja. Morda je na prvi pogled res videti tako, toda tudi v Evropi se že pojavljajo zahteve po polovični nakladi. Kakšne so torej prednosti polovične naklade in kakšno vlogo ima pri pridobivanju sortnih medov? Zamislimo si visok sat, v katerem je oblikovano celotno čebelje grezdo: kolobar z zalego, ob njem venec cvetnega prahu, nad njim venec medu. Kdaj bomo iz tega sata dobili najbolj čist med? Prav gotvo tedaj, ko bomo odrezali v zgornjem delu sata ozek pas z medom. To pa je v bistvu polovični sat. Najbolj čist med dobimo tedaj, ko ga iztočimo iz satja, ki še ni bilo zaleženo. Prav to lastnost pa ima satje v polovični nakladi, kajti matica zelo nerada preide iz višjega sata na nižji. Če take sate še malo razmaknemo, da čebele celice podaljšajo, jih matica ne bo zalegla. Tako satje lahko uporabljamo zelo dolgo, ne da bi spremenilo barvo. Sati, ki jih matica zalega, postajajo vse bolj temnorjavi in celo črni. Da iz takih satov ne moremo dobiti čistega medu, je znano. Kolikšen je vpliv temnega satja na barvo medu, je seveda odvisno od vrste medu, barve, vlage v medu. Poleg omenjenega pa ima polovični sat še naslednje prednosti: — Polovični saj je prej napolnjen z medom in pokrit. Med je v njem prej zrel za točenje, ker je kroženje zraka večje in s tem izhlapevanje vode iz nektarja. Ker lahko satje prej odvzamemo, iztočimo in vrnemo, je oprema bolj izkoriščena. — Potreba po matični rešetki praktično odpade. Posebno, če so podaljšane celice. S tem je omogočen lažji prehod med sati čebelam med pašo. — Polovična naklada omogoča uporabo sodobnejših repelentov (npr. umetno mandeljevo olje) za pregon čebel iz satja. — Ravnanje z nakladami je lažje, pa naj gre to za dodajanje, odvzemanje, prevoz, točenje, shranjevanje in podobno. — Pri prevozu se satje, napolnjeno z medom, ne sesuje (prevoz satov brez čebel). — Odstranjevanje voščenih po-krovcev je lažje. Posebno velja to pri uporabi avtomatskih nožev. — Polovična naklada polna medu je zelo pripravna za zimsko zalogo čebelne družine in spomladansko špekulativno krmljenje. Seveda tudi polovična naklada, oziroma satje, ni brez pomankljivo-sti. Dražja je, dve vrsti satja sta v čebelarstvu, več dela je z njimi ipd. Vendar prednosti močno presegajo pomankljivosti. Ko bo katerakoli evropska dežela hotela pridobivati v nakladnem panju res čisti sortni med, ne bo mogla mimo polovične naklade. Največje spremembe je doživela polovična naklada v Avstraliji. Njeno čebelarstvo je mehanizirano do naj-višje mogoče stopnje. Osnovni del panja za pridobivanje medu je naklada, v kateri je sat trdno vpet. Sati v nakladi so izdelani iz plastične mase in imajo trotovske celice (slednje čebele prej napolnijo z medom in tudi izhlapevanje vode iz nektarja je hitrejše). Ko je naklada polna medu, odstranijo voščene pokrovce z avtomatskimi rezili (noži) in nato celo vložijo v točilo. Točilo sprejme v svoje košare večjo količino naklad, ki se kot na vrtiljaku vrtijo okrog pogonske osi. Pod vsako naklado je manjši rezervoar, v katerega se iztoči med, ko se vrtiljak dovolj hitro vrti in se naklade zasukajo za 90 stopinj glede na mirujoč položaj. Ostane nam še vprašanje, kako z našim najbolj razširjenim panjem pridobivati čisti sortni med? Marsikaj se da v čebelarstvu doseči tudi tedaj, ko nam morda naprave ne ustrezajo najbolj, smo pa zato toliko bolj marljivi in natančni. Ce bomo satje redno izmenjavali, iztočili star med iz medišč pred začetkom nove paše, izločali sate, nane-šene s pelodom ali celo zaležene, skrbeli za čistočo pri točenju, precejanju, shranjevanju in podobnih opravilih, bomo našemu potrošniku lahko nudili dober sortni med. Čeprav tak med (z izjemo gozdnega) morda še ni primeren za zunanji trg, pa bo naš delovni človek spoznal vrsto izrednih medov, ki jih lahko pridobimo na pasiščih širom Jugoslavije. Med je tekoče zlato narave. Zato je naša dolžnost pred družbo, pa ne samo naša, temveč tudi vseh tistih, ki lahko vplivajo na razvoj čebelarstva, da se to narodno bogastvo s pridom izkoristi. I. letnik 1974 številka 6 bilten medex exp.-imp. d. e. kooperacija KAKOVOSTNI PREMIKI V ODNOSIH MED MEDEXOM IN ČEBELARJI Neposredni, vsakodnevni stik med čebelarji in OZD MEDEX se odvija preko osrednjih obratov na Linhartovi cesti. Zato je prav, da se z vlogo teh obratov in delom v njih seznanijo vsi čebelarji dobavitelji, posebno še kooperanti. Za ustrezna pojasnila smo se obrnili na vodjo DE proizvodnja in skladišča — Antona Medveda: Čeprav vsebuje med in drugi čebelji pridelki največ dragocenih, za življenje neobhodno potrebnih snovi v svoji naravni obliki, potrošnik raje sega po teh dobrinah v bolj privlačnih, komercialnih oblikah, t.j. v primerni in privlačni embalaži in seveda po dostopnih cenah. Zaradi tega so naši napori v proizvodnih in skladiščnih prostorih na Linhartovi cesti usmerjeni v to, da od čebelarjev nabavljene pridelke posredujemo potrošnikom v kar najbolj vabljivi obliki in po čim nižji ceni. V ta namen smo v zadnjem času posvetili posebno pozornost smotrnosti tehnoloških postopkov, množičnosti predelave in znižanju predelovalnih oziroma proizvodnih stroškov. V obratih na Linhartovi cesti, ki obsegajo čez 4.000 m2 skladiščnih in proizvodnih prostorov, smo v ta namen uredili naslednje oddelke: Oddelek za med, oddelek za proizvodnjo naravnih poživil, oddelek za izdelavo satnic, oddelek za proizvodnjo medice, oddelek za proizvodnjo pogač (hrane za čebele), skladišče čebelarskega materiala, skladišče kozmetičnih proizvodov, laboratorij in oddelek za transport in vzdrževanje. Vsi oddelki imajo ustrezna skladišča in proizvodne prostore. Največ prostora zavzema oddelek za med, kjer je možno vskladiščiti okoli 3.000 ton medu, ustrezno količino embalaže in pomožnih materialov. V njem so nameščene naprave za ogrevanje (komore) in tipizacijo medu. V banjah lahko pripravimo do 30 ton istovrstnega medu hkrati. V ta oddelek spada tudi sodobno urejena polnilnica, kjer polnimo med v standardne posode: pločevinke po 4,50 kg, kozarce po 1.— in 0,50 kg, ter plastične lončke po 250, 100, 50 in 25 gramov. Tehnologija je v tem in tudi v ostalih oddelkih zasnovana na sodobnih principih manipulacije z blagom, kar nam omogoča racionalno poslo- vanje, kakor, tudi nizke stroške notranjega transporta. Vsi materiali in izdelki so paletizirani, da delavcem ni treba prenašati teških bremen. Dosedaj smo pošiljali na domače tržišče pretežno le embalirani cvetlični in gozdni med. V načrtih pa imamo polnjenje še drugih sortnih medov, predvsem akacijevega, lipovega, kostanjevega in še nekaterih drugih. S tem v zvezi bi želeli, da nam čebelarji dobavljajo čimveč sortnega medu, pri čemer bodo imeli sami največ koristi zaradi različnih cen. Po obsegu je na drugem mestu oddelek za proizvodnjo naravnih poživil. Tu proizvajamo melbrosin, mel-brosin super, melbrosin super D, melbrosin super A 140, polljuven, melbrosio, lingvete ter gelee royal mite in forte. Potrošnja teh pripravkov narašča, kar nam omogoča vedno večji odkup cvetnega prahu in matičnega mlečka od čebelarjev. Oddelek za proizvodnjo satnic smo v 1. 1973 posodobili. Olajšali smo izdelavo in prostorsko ločili nečisti V polnilnici medu del proizvodnje (topljenje voska) od izdelave satnic. S tem smo na minimum zmanjšali možnost okužbe satnic. S stroji v satnišnici bi lahko izdelali v eni sezoni nad 110 ton satnic. 2al nam pri izdelavi povzročajo velike težave različne mere satnic. Tako smo izdelovali v 1. 1973 čez 200 različnih mer. Nekaterih komaj par kilogramov. Oddelek za proizvodnjo medice smo začeli modernizirati in bo predvidoma do jeseni rekonstruiran. Pomembno vlogo pri naših prizadevanjih smo namenili laboratoriju, kjer trenutno dela pet strokovnjakov, od tega štirje z visokošolsko izobrazbo (dipl. ing. živilske tehnologije ter dipl. biolog) in kemijski tehnik. Taka struktura strokovnjakov nam omogoča uvajanje znanstvenih izsledkov v proizvodne procese, po drugi strani pa zagotavlja našim proizvodom kar največjo kakovost. Lastne proizvodnje čebelarskega materiala in pripomočkov sicer še nismo organizirali, vendar pospešujemo to dejavnost pri kooperantih, ki nam dobavljajo materiale. Pri tem smo pripravljeni podpreti vsako pobudo ali predlog tako glede izboljšav, modernizacije ali mehanizacije, kakor tudi pri novitetah in novih izkušnjah pri izdelavi čebelarskega materiala. 2al imamo tudi pri teh prizadevanjih, kakor pri izdelavi satnic, velike težave z najrazličnejšimi merami, sistemi in standardi. Standardizacija oziroma tipizacija čebelarskih materialov in mer bi bila za nas, kakor tudi za vse čebelarje, nadvse pomembna. Naši napori so torej usmerjeni k temu, da bi po eni strani nudili čebelarjem kakovostne in sodobne čebelarske pripomočke, s čemer bi jim omogočili uspešno in donosno delo, po drugi strani pa, da bi mogli svoje pridelke zanesljivo in po primerni ceni tudi vnovčiti. Osnovna naloga, ki smo si jo zadali, pa je in bo ostala, da s pomočjo sodobnih prostorov, sodobne tehnologije in kakovostne predelave posredujemo potrošniškemu svetu čebelarske pridelke v kar najboljši in najprivlačnejši obliki in seveda tudi po čimbolj dostopnih cenah. POSVETOVANJE MEDEXOVIH KOOPERANTOV V PTUJU V soboto, 4. maja, so se kmalu po osmi uri zjutraj začeli zbirati pred gostilno STRAŠIL v Ptuju avtomobili, ki so imeli oznake domala vseh krajev Slovenije. Čebelarji, kooperanti OZD MEDE)C so prišli na posvetovanje. Čeprav Je bilo posvetovanje mišljeno le za ožji krog kooperantov severovzhodne Slovenije, so se pripeljali čebelarji tudi iz Bele krajine, Gorenjske in celo Ko-prščine. Zbralo se jih je okroglo 130. Ta impozantna številka kaže na izredno veliko zanimanje slovenskih čebelarjev za kooperantske odnose z OZD MEDEX, hkrati pa tudi zanimanje za pridelovanje novih če- beljih pridelkov, ki jih uvaja. Gre za pridelovanje cvetnega prahu iskopanca in osmu-kanca, matičnega mlečka in zadelavine. Poleg številnih kooperantov, od katerih so nekateri že pravi mojstri v pridelovanju sodobnih čebeljih pridelkov, so se posvetovanja udeležili: predsednik ČD Maribor, tov. Jože Hribar, predsednik ČD Ljutomer, tov. Janko Belec, predsednik ČD Koper, tov. Anton Sedmak, zastopnik ČZP »Kmečki glas« in zastopnik Pomurskega tiska. Teoretičen del posvetovanja je bil v bližnji dvorani in je trajal do kosila. Najprej je direktor komercialnega oddelka OZD ME- DEX tov. Maks Gregorc pozdravil vse navzoče in jim v imenu svoje delovne organizacije zaželel veliko uspeha, zatem pa so sledila predavanja o pridelovanju matičnega mlečka, cvetnega prahu iskopanca in osmu-kanca ter zadelavine. Posebno veliko zanimanje je vzbudilo predavanje o pridelavi zadelavine. Pri nas se je to pridelovanje šele začelo uvajati, vendar so prinesli udeleženci posvetovanja s seboj nad 10 vzorcev, ki so jih medsebojno primerjali in ocenjevali. Po predavanjih je v dvorani sledil še prikaz izdelovanja matičnih lončkov in iskopa-vanja cvetnega prahu. 2al je bilo za razpravo bolj malo časa, vendar dovolj, da so udeleženci dobili odgovore na vsa vprašanja, ki so jih zanimala. Tako je stekla beseda o odkupni politiki Medexa, ki jo je obrazložil direktor komerciale tov. Maks Gregorc, o odkupnih cenah, ki jih je pojasnil referent za kooperacijo pri OZD Medex, tov. Franc Češnovar, in o reorganizaciji OZD Medex, o kateri je spregovoril predsednik komisije za reorganizacijo, tov. Jože Košorok. Podeljenih je bilo tudi nad 300 jubilejnih značk dvajsetletnice ustanovitve Medexa. Razprava se je nadaljevala še med kosilom, kjer je sproščeno stekla prava čebelarska beseda. Po kosilu pa so se udeleženci odpeljali k nekaj kilometrov oddaljenemu čebelnjaku, ki je last enega najnaprednejših slovenskih čebelarjev in največjih Medexovih kooperantov, tov. Antona Pišlaka. V moderno urejenem čebelnjaku z nad 80 AŽ panji je bilo že vse pripravljeno za praktično prikazovanje pridelovanja matičnega mlečka. Žal se je med tem vlil močan dež, ki je v precejšnji meri zmotil prikazovanje. — Čebelnjak je bil kljub svoji obsežnosti za takšno število obiskovalcev le premajhen, vendar so si čebelarji lahko ogledali celovit postopek pridelovanja: odvzemanje matičnega mlečka, praznjenje lončkov in cepljenje ličink. Med prikazovanjem so kar deževala najrazličnejša vprašanja. Tov. Pišlak, kakor tudi prikazovalka Kastelic Marjeta, sta komaj sproti odgovarjala radovednežem. Kljub slabemu vremenu je posvetovanje docela uspelo in zadovoljilo številne udeležence. Da pa je uspelo, gre poleg OZD Medex, ki je posvetovanje pripravilo, velika zahvala tudi kooperantoma Ivanu Ma-rohu in Antonu Pišlaku, kakor tudi ostalim kooperantom iz okolice Ptuja, ki so poskrbeli za vzorno organizacijo posvetovanja. V imenu vseh udeležencev se Jim na tem mestu za trud najlepše zahvaljujemo! Posvetovanja Medexovih kooperantov v Ptuju se je udeležil tudi čebelar Franc Matul iz Stoperice pri Ptuju. Mož se ukvarja z dokaj čudnim hobijem: od časa do časa si omisli obleko iz živih čebel. Kako mu to uspe, se lepo vidi s fotografskih posnetkov. Ko smo ga vprašali, če se kani tudi on vpisati med medexove kooperante, nam je dejal, da ne, ker ima z »kooperacijo« zelo slabe izkušnje. Pred leti je namreč v »kooperaciji« z nekim snemalcem posnel film, v katerem je on nastopal v svojem »kostumu«. Film je očigledno uspel, saj so ga prikazali tako na naši, kakor tudi na mnogih drugih televizijah. Očigledno je z njim nekdo zaslužil lepe denarce, naš vrli France pa ni dobil za svojo »glavno« vlogo niti dinarja od nikogar. Nasprotno: snemanje ga je stalo več kot 10 tisočakov, ki pomenijo v njegovem skromnem življenju že pomembno postavko. Naš opomin, naj se v prihodnje naprej dogovori za honorar, ni vzel preveč resno, saj nam je tudi za BILTEN brez takega »dogovora« rade volje odstopil nekaj fotografij, ki jih z veseljem objavljamo UPORABA INVERTNEGA SIRUPA ZA PREHRANO ČEBEL NAMESTO MEDU PREVOD Po naravni potrebi prepuščamo čebelam za prehrano določeno količino medu v satovju. Visoka cena medu pa nam iz denarnih razlogov narekuje, da čim manj te dragocene snovi prepuščamo čebelam. Uvedba tako imenovane drozge in klajnega testa sta se v čebeloreji tako sijajno obnesli, da se ne mislimo več odreči tem načinom prehranjevanja čebel. To velja v prvi vrsti za oskrbovanje prašilčkov s hrano. Čebelarji v ta namen navadno niso uporabljali domačega medu, ampak cenejšega iz uvoza. Pri tem pa tvegamo, da čebele okužimo z raznimi čebelnimi boleznimi. Posebno nevarni so trosi kuge čebelne zalege, ker dejansko nismo sposobni, da tak med tudi res razkužimo. Zavoljo tega so že pred leti poskušali, da bi za pripravljanje krmilnega testa uporabljali invertni sladkor namesto medu. Pred 15 leti so na izposta- vi Lunz za izdelovanje krmilnega testa uporabljali invertno raztopino, ki so jo pridobili iz sladkorja s pomočjo fermenta invertaze. Postopek pa je bil dolgotrajen in tudi drag. V letih 1968 in 1969 je poročal dr. WEISS z Bavarskega deželnega zavoda za čebelarstvo Erlangen o svojih poskusih za pripravljanje krmilnega testa. Nakazal je dva postopka, kako čebelar z uspehom brez medu lahko pripravi krmilno testo. V enem postopku prekuha sladkorno raztopino s pomočjo mlečne kisline v invertni sladkor, ki se s sladkorno moko izborno spaja v krmilno testo. Po drugem postopku se invertazni preparat raztopi v vodi ter z dodajanjem sladkorne moke umesi testo. Zaradi delne inverzije se spremeni v dobro uporabno krmilno testo. Ugovori za tako pripravljanje krmilnega testa so zadevali na zahtevo, da je treba natančneje določiti količino mlečne kisline za pravilno prekuhavanje, deloma pa na dejstvo, da je težko dobiti omenjene invertazne preparate. Zaradi takih razmer čebelarski obrati le izjemoma izdelujejo krmilno testo. Invertni sladkorni sirup V letu 1971 je neko avstrijsko podjetje za pripravo zdravil ponudilo po ugodni ceni invertni sirup, ki so ga čebelarske zadruge tudi prodajale. To je bil proizvod, ki so ga pridobili iz trsnega sladkorja pod vplivom kislinskega postopka. Na to nas navaja kislinska reakcija pH 3,9. V sirupu se nahaja 25 %' vode. Kot je bilo zaradi postopka pričakovati, se nahaja v sirupu tudi neka kemična spojina, po imenu hidro-metilni furfurol (na kratko označeno HMP), in sicer ga je 40 mg na 100 g sirupa, kot so ugotovili v kemičnem laboratoriju našega Državnega zavoda. Ta spojina nastane vedno, kadar izpostavljamo sladkor prepojen s kislino določeni toploti. Enako se dogaja tudi v medu, ki leži v skladišču več mesecev pri toplini nad 20 «C. Naravni med sme vsebovati največ 4 miligrame HMF na 100 g. Kadar ugotovimo v vzorcu medu več te snovi, so za to možni naslednji vzroki: 1. Med smo raztapljali pri previsoki temperaturi in tudi predolgo. 2. Med smo hranili v pretoplem prostoru več mesecev. 3. V medu se nahajajo ostanki krmilnega testa, ki je bilo pripravljeno iz invertnega sladkorja. To se zgodi takrat, ko tik pred pašo krmimo čebele in je nekaj piče prišlo v med. Vsak med, ki doseže mejo 4 miligrame HMF na 100 g, ali jo celo preseže, velja kot ponarejen oziroma za denaturi rani med. V letih 1971 in 1972 smo temeljito preizkuševali raztopino invertnega sladkorja v Deželnem zavodu na Dunaju in na izpostavi Lunz, kako se ponaša kot prehrana za čebele. V prvem poskusu smo v napajališču na vrtu dunajskega zavoda nudili čebelam tako medeno raztopino kot raztopino invertnega sladkorja, da bi ugotovili, katera raztopina je čebelam bolj po godu. Par petlitrskih vedric smo napolnili z medeno raztopino, da smo pol kg medu zmešali s štirimi in pol litri vode, druge pa z raztopino invertnega sladkorja, ki smo jo pripravili iz 60 dkg invertnega sirupa in 4,41 vode. Razlika v količini vode na vedrico odgovarja razliki vode v medu oziroma v sirupu. Tako smo dobili tekočine z isto gostoto. Napolnjene vedri-ce smo pokrili z običajnimi pokrovci z mrežo, jih obrnili, da so čebele lahko srebale tekočino s spodnje strani. Ved-rice so stale poldrugi meter visoko. Preizkus na napajališču je potekal od 8. do 14. marca, se pravi toliko časa, da so čebele izpraznile prvo vedrico. Dnevno smo na vedricah označevali višino tekočin. Med poskusom smo sicer opazili različno dnevno porabo, toda nikdar nismo mogli ugotoviti, da bi čebele pokazale večje zanimanje za eno od raztopin. Obe tekočini sta bili vidno enako privlačni. Krmilno testo iz invertnega sirupa Predvsem nas je zanimalo, kako se bo uveljavilo krmilno testo, narejeno iz invertnega sirupa, v prvi vrsti pri vzrejanju matic. Pri pripravljanju testa se obnaša in-vertni sirup kakor topla raztopina medu. Dva dela sladkorne moke se izborno umesita z enim delom invertnega sirupa. Ostaja sicer nekoliko trše in bolj suho kot testo, pripravljeno z medeno raztopino. Ob pravilnem ravnanju se na testu ne dela skorja ne v prašilčkih, pa tudi ne na spravljenem testu za poznejšo porabo. Zelo priročni so mali zabojčki s poševnimi stranicami. Notranjost zabojčka smo obložili s tankim papirjem, natlačili vanje testo in ob potrebi poveznili zabojčke, da je testo izpadlo, nakar smo ga rezali na rezine. Za izdelovanje velikih količin testa zelo dobro služi mešalnik, kakršnega uporabljajo pekarska oziroma gradbena podjetja. Pri vsakem polobratu se prekucne testo in ga noži razpolovijo, da se bolje umesi. Pri gradbenem mešalniku je potrebno iz lesonita izdelati primeren pokrov, da sladkorna moka ne praši. Leta 1971. smo za poskuse na Dunaju naredili dvoje vrst testa, sestavljenega iz dveh težinskih delov sladkorne moke in enega težinskega dela medu oziroma invertnega sirupa, da bi z njima izvajali poskusno pitanje na zalego. Uporabljali smo dve skupini čebel po 10 panjev, od katerih je ena skupina dobila pol kg medenega testa, druga pa pol kg invertnega testa. Rezine testa smo kratko malo položili na zgornje letvice satnikov. Poizkus smo delali od 16. aprila do 7. maja, med tem časom smo panje večkrat pregledali. Pri pregledovanju nismo mogli ugotoviti, da bi čebele eno ali drugo testo hitreje porabljale, niti kakega razločka v večanju zalege. Omeniti pa moramo, da je ves čas poskusa, kot je navadno v tem času na Dunaju, vladalo pretežno lepo vreme z malenkostno pašo. To okoliščino moramo še posebej upoštevati, kar je razvidno zaradi nadaljnega poročila o poskusih s prašilčki. Čez poletje 1972 leta smo v Lunzu izpeljali začetne poskuse v malem. Prostorček za hrano smo pri nekaterih več-satnih prašilčkih napolnili tako, da je bila ena polovica iz medenega, druga polovica pa iz invertnega testa. Tako so imele čebele na izbiro obe vrsti testa. Medeno testo so za malenkost prej porabile, vendar je bila časovna razlika prav nepomembna. Invertni sladkor je bil na površju malo trši, vendar so čebele v testo izlizale votline. Po teh ugotovljenih uspehih bi kar lahko bili pripravljeni, da bi izdali priporočilo. Da pa bi čebelarje obvarovali neprijetnosti, smo ubrali počasno pot in smo še eno leto delali poskuse v velikem merilu in pod različnimi pogoji. V marcu 1973. smo napolnili nad 700 prašilčkov s testom, izdelanim z invert-nim sirupom. Poleg tega smo na 20 kg sladkorne moke dali stekleničko fumi-dila B. Do uporabe v juniju testo ni pokazalo nobene spremembe, površina je ostala mehka. V času od 3. do 12. junija smo postavili okoli 200 prašilčkov s čebelami in maticami na tri različna plemenilna stojišča. Ugodne paritvene razmere so bile 12., 13. in 20. junija, druge dneve so čebele sicer izletavale, ker je bila malenkostna paša. Sprašilo se je 80 % vseh matic in ni bilo opaziti nobenega neugodnega vpliva, čebele so satničke dobro izdelale in tudi zalile z lepim vencem medu. Ta skupina je bila poprečno po 3 dni v temni kleti. Druga skupina z 42 maticami je bila v kleti celo 5 dni in se je 81 % vseh matic sprašilo. Kako pa vpliva invertno testo na čebele ob slabem in deževnem vremenu? S slabimi vremenskimi razmerami moramo v planinskih plemenilnih postajah računati vedno, posebno še v drugi polovici junija. To se je leta 1973 tudi zgodilo. Od 21. do 25. junija so nastopili mrzli deževni dnevi brez sonca, nakar so sledili trije dnevi s hudo pripeko. V tem razdobju je stalo na naših plemenilnih postajah 169 matic. Sprašilo se je 33,7 % matic, v 31,4 % prašilčkih ni bilo več matic in 34,9 % matic je s čebelami zapustilo prašilčke. Par starejših matic je celo že zaleglo, pa so kljub temu zapustile domovanje! Ta katastrofalni izid je tem bolj presenetljiv, ker celo pri enosatnih prašilčkih nismo več doživljali, da bi jih čebele zapuščale, odkar smo jih imeli v toplotno izoliranih hramčkih. Pri večsatnih prašilčkih pa to sploh ni bil nikdar pro- Obilno cvetenje zmanjšuje potrebo po krmilih blem. To pot so bili v uporabi prašilniki z enim, z dvema in tudi s tremi satnič-ki. Enosatni prašilčki so sedaj imeli kar 48,5 % izgub. Izgube nikakor niso mogle nastati zaradi čebel, s katerimi smo polnili pra-šilčke v različnih dnevih. Poleg tega smo prejeli večjo količino prašilčkov od zveznega zavoda z Dunaja, pri katerih so nastale enake izgube, v kolikor so imeli invertno testo. Med njimi pa je bilo 11 prašilčkov, ki so imeli medeno testo: In glej, kljub slabemu vremenu se je spraSilo 72,7 % matic in družinice so zgradile normalen satniček in se dobro prehranjevale! Testo iz invertnega sirupa je bilo na površju le zmerno strnjeno, toda čebele so izglodale vanj luknje orehove velikosti in v slabo izdelanem satničku ni bilo nobenega medu. Zaradi tega so druži- nice poleg polne zaloge dejansko od lakote rojile. K temu množičnemu rojenju je gotovo tudi pripomogla okoliščina, da je po tednu dežja takoj nastopila vročina. Od družinic, ki so imele medeno testo, ni nobena rojila. Vseh 169 prašilčkov po prejemu razdelimo lahko v tri skupine, vendar v uspehu sprašitev nismo mogli ugotoviti nobene tehtne razlike: Skupina A: je prišla 15. 6. in je bila 3 dni v kleti, nato so čebele lahko letele 4 dni, matice pa samo 1 dan, nakar je sledilo 5 mrzlih dni brez sonca. Skupina B: prišla je 19. 6. in je imela 1 lep dan, da so matice lahko izletele (20. 6.), nato je bilo 5 mrzlih dni brez sonca. Skupina C: prišla je 21. 6., je bila v kleti 2 dneva, nato so bili 4 dnevi mrzli in brez sonca. (Zanimiva opomba: po 6 dnevih bi- dobre uspehe zaradi stalnega lepega vre-vanja v kleti je naslednja skupina imela mena.) Skupina Število matic Rojilo v % Brez matic ! Zalegalo V % [ V o/o A 79 22,8 36,8 40,4 B 55 56,3 23,7 20,0 C 35 28,6 31,4 40,0 A—C 169 34,9 31,4 33,7 Zaradi teh žalostnih izkušenj smo vsem prašilčkom, ki smo jih imeli še v kleti, dali žlico strdi k zalogi. To sicer ni bilo več potrebno, ker je postalo toplo, čebele so imele pašo, družinice so gradile, ker je invertno testo postalo le dodatna hrana. Od 200 matic se jih je 86% sprašilo. V nadaljnem mesecu smo prašilčke oskrbeli s testom, ki je bilo narejeno iz sladkorne moke in polovične količine medu ter polovične količine invertnega sirupa. Uspehi so bili zopet visoki zaradi ugodnega vremena. Da bi ugotovili vpliv hrane na prašilčke v brezpašni dobi, smo opremili 4 šotore iz mreže, v katere smo postavili po dva prašilčka in jih pitali, kot prikazuje naslednja tabela: 1. šotor 2. šotor 3. šotor 4. šotor Prehrana sladkorna raztopina medeno testo pol medeno in pol invertno testo samo invertno testo Velikost satnička zelo dobra izdelava dobro izdelan zadovoljivo izdelan malenkostni začetki Tudi te poskuse smo izvajali v skrajno slabih razmerah. Bilo je sredi avgusta in zelo vroče. Gotovo je zaradi vročine nastalo pomanjkanje vode. (Zato izredno dober uspeh v šotoru 1). Ta dejavnik je slabo vplival na gradbeni nagon. Posebno očividen je pojav v četrtem šotoru, kjer nista družinici »nabrali« nobene hrane iz invertnega testa. Povzetek Iz vseh naših poskusov sledi zaključek, da sedanji invertni sirup ne odgovarja za izdelavo krmilnega testa, da bi se čebele samo od njega preživljale. Kadar pa je invertno testo le dodatna hrana ob še tako pičli paši, nismo mogli ugotoviti nobenega neugodnega vpliva. Ker pa vremena in paše ne moremo predvidevati, predlagamo, da izdelujmo krmilno testo iz 70 % sladkorne moke, iz 15 % medu in 15 % invertnega sirupa. Ako uporabljamo testo za plemenilne postaje, dodajmo še stekleničko fumi- dila B na 20 kg sladkorja. Tako testo se dobro ohranja. Ker pa moramo pri vzreji matic večje število rejnikov, trotarjev in panjev za odvzemanje čebel izdatneje pitati, kot je to dopustno za pridobivanje neoporečnega medu, iztočimo med iz teh panjev posebej in ga uporabljamo za izdelovanje krmilnega testa. Močne in aktivne družine sprejemajo invertno testo dobro, zato je priporočljivo za pomladansko dražilno pitanje. Slabotne in na pomlad opešane družine takega testa ne sprejemajo. Zato je brez vsakega pomena, da tako testo uporab ljamo v zdravstvene namene s fumidi-lom. Naše veliko upanje, da bi s pomočjo invertnega sirupa pridobili ne samo dobro nadomestilo za med, ampak tudi zanesljivo higienično prehrano za vzrejanje matic, se žal ni povsem izpolnilo. Dr. JACHIMOWICZ in dipl. ing. RUT-TNER v Garten 3 1974. Prevedel Julij Mayer J-zkiihijo. iti ptaizkaSvija via&Ll} eebetaijea O PITALNIKIH IVAN RAK Dokler je naš čebelar poznal dodajanje hrane čebelam le za zimsko zalogo, so mu pri nas kar zadostovale znane priprave za dodajanje te hrane — pitalniki. Ko se je pa velik del čebelarjev prepričal, da je tudi dražilno dajanje hrane potrebno oz. koristno, posebno pa še, ko so se pričeli uveljavljati konkurenti tekoče hrane (sladkorna pogača, testo, suh sladkor...), pri nas znani pitalniki niso nudili zadostne izbire in čebelarji iščejo nove, seveda »najboljše« pi-talnike. Čebelarjeva lastnost iskanja nečesa boljšega je seveda tudi v meni. V dokaj dolgi dobi čebelarjenja sem preizkušal marsikaj. Nič koliko pitalnikov je šlo skozi moje roke. Med drugim sem želel najti primeren način dajanja pogač. Le-te dajejo čebelarji na najrazličnejše načine. Nekateri dajejo pogače ali testo kar naravnost na sate, brez posode ali v podveznjeni posodi, pa tudi zavite v polivinil ipd., pač tako. da pridejo čebele čim krajšim potom do te hrane. Ta način dajanja hrane se mi zdi slab, predvsem »zapravljiv«. Izguba hrane je tako velika, da bi čebelar, ki tega ni sam preizkusil, skorajda ne verjel. Na dnu tako krmljenih panjev so med drobirjem in mrtvicami vedno večje množine sladkornih kristalčkov. Ker sem to opazoval pri velikem številu panjev, in to pri raznih čebelarjih In v različnih okoliščinah, me o nasprotnem nihče ne prepriča. Škoda, da ta način dajanja pogač in testa uporablja precej čebelarjev. Zopet drugi dajejo gosto hrano nad gnezdo (na sate, na matično mrežo ipd.) v najrazličnejših posodah. Čebele imajo na ta način dostop do pogač okrog in okrog posode. To bi bilo povsem v redu, če .. če ne bi pri tem načinu po nepotrebnem ohlajevali ravno prostora, ki naj bi bil najtoplejši in to v času, ko je čebelni družini toplota najbolj potrebna (ob spomladanskem širjenju zalege). To me je napotilo, da sem pripravil pi-talnik, ki ga že mnogo let uspešno uporabljam v svojem čebelarstvu za vse sisteme panjev in vse vrste hrane. Z njim so zadovoljni vsi, ki so si ga po tem vzorcu v različnih dimenzijah naredili. Prvič sem ga opisal v letu 1971 v kmetijski oddaji Radia Šmarje pri Jelšah. Pitalnik je ena izmed mnogih variant Millerjevega pitalnika, tj. pitalnik za krmljenje od zgoraj. V njega prihajajo čebele po kanalu raznih oblik in velikosti do hrane. Je pokrit in toplota ne uhaja nikjer iz panja. (Pripis: Millerjev pitalnik je bil verjetno prvič opisan v brošuri »Bees and hov to keep them«, str. 49. Ottava 1926). Pitalnik prikazuje skica. Zaradi lažjega razumevanja naj povem, da je iz: T ' i - i 1 J1 1 l 1 1 1 I • > 1 * ! i 1 { * • 1 • i i • ! -—H i— ' i • i i j « i —L. • i N L i * ! 1 a) zunanjega okvirja 19 x 19, zbitega iz deščic širine 5, debeline 1 cm; b) notranjega okvirja velikosti 5,5 x 5,5, zbitega Iz 4 cm širokih (1 cm ožjih, kot je zunanji!) in 7 mm debelih deščic. (Zadnje čase uporabljajo nekateri namesto tega plastične vodovodne cevi ipd.); c) na večji (zunanji) okvir je spodaj pribito dno (lesonit ali pd.), ki ima v sredi odprtino v taki velikosti, da se na dno pribije notranji okvir, č) pitalnik je pokrit s prilegajočo se šipo (19 X 19). Čebele prihajajo v smeri puščice iz satja po lijaku in preko 1 cm široke odprtine (kolikor je notranji okvir nižji od zunanje- ga) v prostor s hrano, katera gre v opisani pitalnik 1,25 kg. Kadar želimo krmiti s tekočino, damo v pitalnik plovec (glej skico), zbit iz 2 cm širokih lesonitnih trakov. Če pitalnik ni vo- dotesno zbit, je to seveda nemogoče. Kot že omenjeno, lahko izdelamo in uporabljamo take pitalnike v različnih velikostih — vsak po svoji presoji, pač primerno za njegov panj, najbolje pač tako, da jih lahko zamenjujemo, ne da bi čebele lahko izle-tavale. Pri krmljenju s pogačami pri nizkih temperaturah (npr. do —10° C), kakršne še tudi lahko sledijo, dodajmo sočasno (v drugem pitalniku) tudi sladkorno raztopino in to obvezno, če nastopijo neizletni dnevi. Spekulativno krmljenje funkcionira tudi ob nizkih temperaturah, saj je toplota v pital-nikih enaka tisti v panju. Po potrebi bi lahko čez šipo pitalnika dali še kak izolacijski material. O vsem tem pa kdaj pozneje, saj to že spada med načine dražilnega krmljenja. TROTOVCA JE MOČ OZDRAVITI Z MATIČNIKOM NAMESTO Z MATICO J02E RESNIK Čebelarji se včasih pritožujejo, da imajo težave z dodajanjem matic trotavim družinam. Tudi če so ometli čebele s satovja in panja, dodane matice čebele včasih niso sprejele. Značilno za trotavo družino je, da se skuša rešiti s preleganjem. Ker pa so jajčeca atavističnih matic neoplojena, se iz njih ne more zvaliti matica. V takem primeru je družina obsojena na popoln propad. Reši jo lahko samo pravočasen poseg čebelarjeve roke z dodano matico ali z združitvijo z rezevno družino. Lansko leto meseca maja sem ugotovil pri neki družini grbasto zalego, trotovke so že pridno zalegale. Hitro sem se odločil za poizkus zdravljenja trotovca brez ometanja čebel. V nekem drugem panju je družina prelegala. Ugodna priložnost, da sem ji lahko odvzel sat zalege in matičnik ter ga dodal trotavi družini. Po desetih dneh sem ugotovil, da se je med tem časom zvalila vsa dodana zalega, tudi matičnik je bil že odprt. Medtem ko se je valila zalega, so trotovke zalegle še ta sat. Pri nadaljnjem pregledu najdem še nesprašeno matico. Nekaj časa sem jo opazoval in ni kazala nobenega nenavadnega obnašanja (recimo zbeganost ali kaj podobnega). Običajno krmim čebelne družine z neprašenimi maticami, tudi tej sem naveznil pitalnik. Pustil sem jo pri miru še nadaljnjih 10 dni. Po preteku določenega časa ugotovim tole stanje: 1. Da je mlada matica že sprašena. 2. Strnjen krog mlade zalege, kar pomeni, da jo je zalegla sprašena matica. 3. Na nobenem satu ni sledu sveže zalege trotovk. 4. Čebele so zaradi tega, ker je družina že oslabela, zapustile nekaj satov. Nekako so se povlekle skupaj in oblikovale normalno gnezdo. Opisani poizkus mi potrjuje pravilnost moje domneve, da se čebele, ko so osirotele, nagonsko rešujejo s preleganjem in, da pri tem ne razlikujejo oplojenih ali neoplojenih jajčec. ČEBELJI PIK JE LAHKO TUDI NEVAREN Opisujem dogodek, ki mu v čebelarski praksi verjetno ni primera. Čebela-rim že 55 let. V tej čebelarski dobi sem doživel marsikaj, vendar kaj takega kot lansko leto še ni bilo. Dne 18. 8. 1973 je bil lep sončen dan, čebele so pridno izletavale in prinašale cvetni prah in medičino. Okrog 13. ure sem opazoval to veselo rajanje, ko sem opazil na eni izmed gredi, postavljeni za brajde v bližini čebelnjaka, precej velik roj v dolžini 1 m na sami gredi. Pripravil sem osipalnik in omelo ter se podal proti gredi, na kateri je sedel roj. Ker je bil v taki dolžini, sem začel z ometanjem z ene strani. Ko sem potegnil tretjič z omelom po gruči čebel, mi je nenadoma ena priletela naravnost v levo oko. Takoj sem začutil neznosno bolečino v očesu, iz rok sta mi padla osipalnik in omelo, ter se ves omotičen podal v čebelnjak. Do naslednjega dne sem si lajšal bolečino z oblaganjem hladnih obkladkov, nakar sem se naslednji dan napotil v Zdravstveni dom v Mursko Soboto, kjer sem dobil mazi- va in injekcijo. Ta zdravila niso nič pomagala in sem se 20. 8. 1973 spet napotil v Zdravstveni dom v Mursko Soboto, kjer sem dobil tudi napotnico za bolnico — očesni oddelek. Tu so ugotovili, da me je čebela pičila točno v sredino očesne zenice. V bolnici sem se zdravil 45 dni. Po izjavi zdravnice dr. Talany-Fajferjeve takšnega primera v svoji zdravniški praksi še ni imela, kakor tudi ni slišala o takšnem primeru. Če sc zdravnici dr. Talanjy-Fajferjeva in dr. Vukanova ne bi toliko zavzeli za uspešnost mojega zdravljenja, bi mogoče še dandanes imel posledice na očesu, kar se njima kakor tudi drugemu strežnemu osebju bolnice Murska Sobota prav iskreno zahvaljujem. Z zgoraj opisanim dogodkom hočem opozoriti vse čebelarje začetnike, kakor tudi stare, naj se ne igrajo z razkritim licem, marveč naj uporabljajo zaščitne mreže, ker sem se tudi jaz 55 let nezaščiten nastavljal čebelam, nakar sem svojo predrznost drago plačal. Jože Pucko, Ivanci V KMETIJSKIH NASVETIH RTV ODDAJ NAJ SE NE ZANEMARJA POMENA OPRAŠEVANJA PO ČEBELAH MIRKO KUKOVIČ Ko sem letošnjega februarja poslušal kmetijsko oddajo, v kateri je bilo govora o gojitvi ribeza v Sloveniji, sem ugotovil hudo pomanjkljivost, ki se le prepogosto ponavlja in jo dela velik del kmetijskih strokovnjakov, kadar govorijo o ukrepih za dvig hektarskega donosa. Na vse se je predavatelj spomnil, ki je pripravil to oddajo, le nečesa ni navedel. Mislim, da tega ne bi smel prezreti, kar je pri gojitvi ribeza še posebno važno. Menim, da bi bilo primerno spregovoriti o tem v posebni oddaji in osvetliti pomen, ki ga ima čebela za donosnost ribezovih nasadov. Nisem še zasledil, da bi bilo v kateri izmed kmetijskih oddaj kaj povedanega o pomenu in vplivu čebel na višino katastrskega donosa žužko-cvetnih rastlin. Na vsak način bi pa morali v prihodnje kmetijski strokovnjaki v primerih, ko govorijo o vseh mogočih agrotehničnih ukrepih, opozoriti, da je treba misliti tudi na zagotovitev dobrega opraševanja po čebelah, kadar gre za entomofilne rastline. Iz-gleda, da se pri nas na to vse pre-rado pozablja. Upam, da bo sestavek, ki ga v prilogi pošiljam, našel prostor v eni izmed naslednjih kmetijskih oddaj, ki jih poslušam, čeprav nisem kmetovalec. Pripis uredništva: Prispevek je avtor poslal na RTV Ljubljana — uredništvo kmetijskih oddaj, zato nam usoda prispevka ni znana. REPUBLIŠKA VETERINARSKA UPRAVA SPOROČA V DNEVNEM POROČILU Z DNE 17. 4. 1974 O STANJU CEBELNIH KU2N1H BOLEZNI V SLOVENIJI Kuga čebelne zalege: V občinah Ljubljana-šiška v 1 čebelnjaku, Škofja Loka v 5 čebelnjakih. Nosema: V občinah Maribor v 16, Velenje v 1 čebelnjaku. Pršica: V občinah Ptuj v 1, Litija v 2, Škofja Loka v 14, Kamnik v 4, Postojna v 2, Sežana v 1 in Vrnhika v 1 čebelnjaku. OBVESTILO Zaradi pojave kužne bolezni čebel na območju Koprive, Skopo, Avberja, Ponikve in Dobravlji je prepovedan vsak dovoz ali odvoz čebel. Prepoved je dala občinska Inšpekcija pri SO Sežana. Čebelarsko društvo Sežana OBVESTILO Čebelarsko društvo Toltnin obvešča vse prevaževalce čebel, ki jih nameravajo pripeljati na pašo na območje tolminske občine, da ne postavljajo na posamezna mesta prevelikega števila panjev. Zato se vedno obračajte na naše društvo, da bi ustrezno porazdelili pripeljane čebele. Vsak prevaževalec pa mora imeti laboratorijsko pregledane čebele, zato mora lastniku zemljišča izročiti zdravniško spričevalo. Kolikor ne bodo prevaževalci upoštevali naših navodil, bo društvo prisiljeno, da ustrezno ukrepa z veterinarskim inšpektorjem na stroške prevaževalca. Hkrati prosimo vse prevaževalce, da svoje čebele odpeljejo, ko preneha glavna paša (na lipi). Enak sklep je bil sprejet na redni seji Sveta čebelarskih društev Primorske v Sežani in velja za občine Koper, Sežana, Ilirska Bistrica, Postojna, Ajdovščina, Nova Gorica, Kanal-Brda in Tolmin. Predsednik čebelarskega društva Tolmin Milan Dobravec OBJAVA V preteklem letu so nekateri čebelarji pripeljali čebele na področje čebelarskega društva Krško, ne da bi imeli pristanek društva, niti niso imeli potrdila o zdrav, stanju čebel. Da bi preprečili nekontroliran dovoz čebel, je bil na občnem zboru čebelarskega društva Krško sprejet sklep, da mora vsak čebelar predhodno dobiti pristanek čebelarskega društva oziroma čebelarske družine (Krško, Kostanjevica, Leskovec, Raka in Senovo-Brestanica) na področje katere namerava prepeljati čebele. Obvezno mora predložiti tudi potrdilo o zdravstvenem stanju čebel. Predsednik Ivan Bračun z/i