t Ivan Lukman Turobno je zaplapolala s III. deške šole v Mariboru črna zastava ter nam sporočila, da tovariša Ivana Lukmana ni več med živimi. Komaj dve leti sta pretekli, odkar se je poslovil od tovarišev in dece na šoli ter nastopil zasluženi pokoj in že je moral nastopiti pot v one daljne, neznane kraje, od koder ni več vrnitve. On, kremenit značaj, trden kakor skala, on, ki ni klonil pred nikomur, on je omahnil pod ostro koso božje dekle. Zapustiti je moral svoje drage, zapustiti je moral svoj prijetni dom, zapustiti je moral svoje ljubljene čebelice in stopiti je moral pred večnega sodnika, da poda obračun o svojem življenju. Toda ta obračun je bil lahek, kajti vse njegovo življenje je bi! le dan neumornega dela, dela za blaginjo slovenskega nafoda. Rojen 25. decembra 1876. pri Sv. Juriju ob Taboru, je preživljal svoja dqtinska leta na kmetiji svojih staršev, dokler rii vstopil v celjsko gimnazijo. Ker pa je želel postati učitelj, je šel v Maribor na učiteljišče, kjer je leta 1899. maturiral. Učiteljsko službo je začel v Šoštanju, kjer je služboval do leta 1922., ko je bil premeščen v Maribor. Še danes so vidni v Šoštanju in Šaleški dolini sledovi njegovega neumornega dela na gospodarskem, prosvetnem in nacionalnem polju. Ustanovil je Sadjarsko in vrtnarsko ter čebelarsko podružnico. Statine sadnih dreves je nasadil in cepil, stotine rojev je spravil v panje, številnim gospodarjem je pomagal. Četudi je bil poleg vzgojitelja in učitelja mladine v prvi vrsti gospodar, je vendar našel še toliko časa, da se je udejstvoval tudi na prosvetnem in nacionalnem polju. Bil je soustanovitelj šoštanjskega Sokola, v katerem je opravljal najraznovrstnejše funkcije, udejstvoval se je pri Čitalnici, pri knjižnici, pri Olepševalnem društvu, pri Slovenskem planinskem društvu in tudi v učiteljski organizaciji je aktivno sodeloval. Še danes se ga prebivalstvo Soštanja in okolice s hvaležnostjo spominja. Tudi v Mariboru ni počival. Deloval je v raznih gospodarskih ustanovah. Učiteljstvo mu je neomajno zaupalo, izročilo mu je največjo čast ter ga izvolilo za predsednika mariborskega učiteljskega društva. Vse svoje moči pa je posvetil Društvu za zaščito mladine, kjer je opravljal funkcijo gospodarja. Da je danes Počitniški dom Kraljice Marije pri Sv. Martinu na Poh. to kar je, je v nemali meri zasluga pok. tovariša Lukmana. Z ljubeznijo se je tudi oklenil najmlajše učiteljske ustanove Učiteljskega doma, kateremu ni bil samo izredno delaven odbornik, ampak tudi požrtvovalen podpornik. Svojega lanskesa 60 letnega življenjskega jubileja ni mogel lepše proslaviti, kakor da se je spomnil z izdatnim zneskom vprav sedaj tako potrebnega Učiteljskega doma. Tu so v poglavitnem našteta njegova dela. Da bo izpolnjena slika, naj bo še omenjeno, da je bil pokojni iskren tovariš, zvest prijatelj in nad vse prijeten družabnik. Kako je bil priljubljen, je pokazal njegov pogreb v nedeljo 5. septembra. Nepregledna množica ljudstva se je zbrala na mestnem pokopališču na Podbrežju, prišli so tovariši, prijatelji in znanci od blizu in daleč, da izkažejo pokojniku zadnjo čast. Na zadnji poti so ga spremili Sokoli v kroju s praporom, Glasbena matica pri kateri je do zadnjega sodeloval, v sprevodu smo videli šolarje, ki so še bili njegovi učenci. Po obrednih molitvah, katere je opravit pravoslavni vojni svečenik, so zapeli pevci »Vigred se povrne«, katero pesem je tudi pokojni tolikim tovarišem pomagal zapeti. Nato je veličasten sprevod krenil proti odprtemu grobu, v vrsti, kjer snivajo številni tovariši svoj večni sen. Ob odprtem grobu so se poslovili od pokojnega tovariša številni govorniki, in sicer vojni svečenik za pravoslavno cerkveno občino, učitelj Faganeli za učiteljski zbor, predsednik učiteljskega društva Hočevar za učit. organizacijo, dr. Vrtovec za Počitniški dom, učitelj Mencej za šoštanjski okraj, tovariš Rajšp za Učiteljski dom in dr. Fornazarič za Sokolstvo. Prapora sta se sklonila nad zemeljskimi ostanki, pevci so odpeli »Spomladi vse se veseli«, bobneče so začele padati prve grude na krsto in mi smo polagoma zapuščali božjo njivo z bridkim občutkom v srcih: Prijaflja nazaj več nikdar ne bo. Ostal pa nam bo svetel spomin nanj. Večnaja mu pamjat! Fr. Golež.