Listek. 577 jejo na blaginjo narodu, katerega so v življenju tolikanj ljubili. Najprikladnejše izrazilo teh nazorov je ustvaril A. Aškerc z lepo prigodnico, katero je objavil »Slov. Narod« v številki z dne 10. vel. srpana t. 1. Tistim čitateljem pa, ki Kremplja poznajo samo iz Prešernovega sršena: » Krempeljnu. Nisi je v gMvo dobil, si dobil le slove"nšino v kremplje; Duh preončmčeni slab, voljni so kremplji bili«, drugače pa nič ne vedo o Krempljevem plodonosnem delovanju, tistim čitateljem naj povemo da se mi popolnoma strinjamo s Sketovo opazko o tej zabavljici (gl. le-tega »Slovstveno čitanko« na str. 400.), da »v tem sršenu zabavlja Preširen pač neopravičeno štajerskemu pisatelju Antonu Kremplju, kateri gotovo ni bolj nemčeval v svojih spisih, kakor drugi vrstniki njegovi. Bilo je pač nemško ime »Krempelj« prav pripravno in vabljivo za kako puščico.« Vodnikova koča ob vznožju slovenskega velikana na Velem polju se je blagoslovila in otvorila po določenem načrtu ob mnogobrojni udeležbi dne 19. vel. srpana t. 1. Naš list se seveda ne more spuščati v podroben popis te svečanosti, dasi nas to jako mika, ker smo bili sami prisotni. Toda ne moremo si kaj, da ne bi očitno priznali, da smo se prav ob tej priliki živo uverili o velikem pomenu našega »Planinskega društva«. Kajti njega prevažni nalog je, našim pokrajinam, ki so in hočejo ostati slovenske, ohraniti in, žalibog, semtertja šele zopet priboriti slovensko lice. Kakor mnogo blago roma pod tujo marko, tako se tudi skuša po tujih, nam neprijaznih planinskih društvih potvoriti pristni značaj naših pokrajin, in semtertja se je to že tudi posrečilo. — Marljivo radovljiško podružnico pa prav toplo zahvaljujemo na novem dokazu njene neumomosti, a zajeduo jo pozivljemo, naj vztraja navzlic vsem zaprekam; saj dela jo čaka še mnogo, ker so nas uprav v njenem okraju že mnogo prihitela taka planinska društva, katerim je slovensko avtohtonsko stanovništvo — »Luft«. Srbi i Hrvati. Napisao dr. Milovan Gj. Milovanovič (Iz »Dela«). Beograd. Parna radikalna štamparija 1895. Cena 50 para dinarskih (— pol franka). (V cirilici). — V tej razpravi dokazuje pisatelj, da so Hrvatje takrat, ko jim je pretila narodna smrt od strani Madžarjev, vzeli inicijativo, da se spoje s Srbi, pa da so se otresli svojih južno-slovanskih idejalov, in zapeljani po tuji politiki in katoliški propagandi začeli davati obeležje hrvaško-srbskim deželam, katere spadajo v območje avstro-ogerske oblasti; Hrvatje da stoje v službi avstro-ogerske okupacije in katoličanstva, ker vežejo svoje tesnosrčne hrvaške težnje na tuje načrte in tuje uspehe na slovauskem jugu. — Pisatelj zahteva, da bi Hrvatje svoje aspiracije podredili skupnim hrvaško-srbskim težnjam, t. j. srbskim, ker po njegovem mnenju ima samo srbski narod sile v sebi, da bi mogel zjediniti srbsko-hrvaški narod. Razdor hrvaško-srbski je v prvi vrsti politične naravi ; poleg nje igrajo postransko ulogo tudi vera, zgodovinski razvitek, spomini, običaji i. t. d. Hrvatje niso popustili misli o narodni zajednici s Srbi. Hrvatje ostanejo na veke v krilu n a-rodnosti srbske; ali v tej narodnosti hočejo jednemu delu nadeti hrvaško ime in ga podložiti vplivu in oblasti Zagreba. — To delo je zajedno zločinsko in samomor s ko. — Pisatelj pa priznava, da so tudi Srbi v mnogočem krivi temu razdoru. — Razvidno je, da bi bilo celokupnosti srbsko-hrvaški v največjo korist, ako bi se jeden ali drugi del, t. j. ali Hrvatje ali Srbi odrekli hrvaštva, odnosno srbstva. To zahteva tudi pisatelj, rabeč besede bana Jelačiča: »Mi smo svi jedan narod, ostavimo i Srbije i Hrvate!« Dobro! Toda ako uapustite Srbe in Hrvate, kako naj se zove skupni narod? Kdo naj vodi politiko celokupnega naroda? Pisatelj seveda pripisuje to pravico Srbom, a Hrvatje se ne udado in se ne mogo udati, da bi se njih ime ponižalo na isti nivo, 578 Listek. kakor hercegovsko, dalmatinsko, črnogorsko. — Razdor je v resnici i jednim i drugim v veliko škodo, ali take samozatajne požrtvovalnosti ni pričakovati ni od jedne, ni od druge strani, in zato gleda vsaki rodoljub in prijatelj južnih Slovanov z žalostnim srcem ta boj, a ne more pritrjevati, ni obsojati ne jednih, ne drugih. S cer pa se dotika tega perečega vprašanja tudi nastopna točka, na katero zategadelj opozarjamo za to se zanimajoče či-tatelje. R. P. Archiv fiir slavische Philologie. Siebzehnter Band. Erstes und zweites Heft Berlin 1895 — Vsebina tega zvezka je prinesla konec Resetarjeve razprave o dubrov-niških pismih 13.—16. s tole t j a. Uspeh njegovega preiskovanja je, da je jezik, v katerem so pisana ta pisma, dubrovniški narodni dijalekt, ki je bil v oni dobi hercegovskemu muogo podobnejši, ker so se njegove sedanje posebnosti razvile šele v 15. stoletju, V. Jagic je podal jedno poglavje iz zgodovine južnoslovanskih jezikov. W, Nehring je objavil doneske k zgodovini dramatične literature v Poljski, V. Oblak pa razpravo o najzanimivejših poglavjih glasoslovja in oblikoslovja bolgarske slovnice. Prva polovica te razprave, ki bode dovršena v prihodnjem zvezku, govori o ostankih nosnikov, o zameni in nadomeščanju teh glasnikov, o jatu in o glasnikih o, e, i, y. G. Polivka opisuje nov tekst vitae Adae et Evae. M. Resetar govori o starem rastočem naglasu v srbščini. Asmus Soerensen nadaljuje svojo zanimivo razpravo o ra zvitku srbskih junaških pesmi j. V kritičnem pregledu se obširno ocenjajo različne knjige. Ocene so spisali C. jfireček, E. Mucke in naša zemljaka M. Murko in V. Oblak. Končno o cenjajo V. Jagič, C. Jireček in V. Oblak v b ibli j ografij i množino filoloških knjig in razprav. Najznamenitejša je brez sumnje razprava V. Jagiča o zgodovini južnoslovanskih jezikov, t. j. slovenščine, srbščine ali hrvaščine in bolgarščine, ki se dele v množino narodnih narečij. Najprej imenuje pisatelj krivo misel, katero sta zastopala Kopitar in Miklošič, da so se dežele, v katerih stanujejo južni Slovani, poselile v dveh različnih dobah. Kopitar je namreč trdil, da je sprva stanovalo na tem ozemlju od Črnega in Egejskega morja tja do Adrijanskega jedno homogensko pleme, namreč Slovenci, pozneje pa se med-nje kakor klin zarinilo hrvaško in srbsko (po tedanjem nazivanju ilirsko) pleme. Jednakega mnenja je bil tudi Miklošič, ki je delil slovenščino v staro, novo, daško in bolgarsko slovenščino. Staro slovenščino je imenoval tudi panonsko, novo pa 110-riško-karantansko. Glavno dokazilo za jedinstvo vseh narečij mu je bil rinezem (nosniki), katerega so imeli vsi Slovenci še v zgodovinski dobi. Lovro Mahnic je takisto smatral bolgarščino kot najbližjo sorodnico slovenščini. Njemu so bili glavni argument slabi ali motni glasniki, katere imata še sedaj slovenščina in bolgarščina. Mahnič je trdil, da je bila že v dobi stare cerkvene slovanščine tako imenovana stara slovenščina razdeljena v slovensko in bolgarsko skupino. — Jagič pa dokazuje, da se ostanki rinezma ne nahajajo samo v slovenščini in bolgarščini, nego tudi v srbščini ali hrvaščini, ki se je po mnenju Kopitarjevem ali Miklošičevem šele pozneje med oni dve slovenski narečji zagozdila. Dalje trdi Jagič, da se je v slovenščini že v 10. stoletju govoril glas č namesto cerkveno-slovanskega šf iu j za zd'; namesto stsl. a so govorili že tedaj o v slov. in r v besedi te-r