EVROPSKE URBANE ŠTUDIJE PRED DURMI
POSTURBANOSTI
Borut Brumen
IZVLEČEK
S primerjalnim pregledom najpomemb-
nejših rezultatov v razvoju moderne evropske
urbane etnologije in antropologije je avtor
predstavil metodološka zbliževanja in razha-
janja, današnje stanje ter raziskovalne
perspektive evropskih urbanih študij.
â
ABSTRACT
The author's comparative survey of the
most important results brought about by the
development of modern European urban
ethnology and anthropology serves to illustrate
how their respective methodologies associate
and dissociate, and to describe the present
condition and research perspectives of Euro-
pean urban studies.
Z intenzivnim procesom urbanizacije v zadnjih desetletjih pojav urbanega ni ostal
več vezan samo na mesta, temveč je urbani etos postal kulturni označevalec dobršnega
dela Evrope in načina življenja njeiiih prebivalk in prebivalcev. Lokalno in nacionalno
dojemanje ter razumevanje mentalnega prostora Evropejcev seje zadnjih nekaj desetletij,
tudi zaradi urbanizacije, spreminjalo v globalno. Govorim v pretekliku, kajti slepa ulica,
v katero je zašla utr(u)jena Evropa po padcu berlinskega zidu, se spreminja v črno luknjo
-izmov. Ce mi bralec in bralka dovoHta malce subjektivnosti, bom zapisal, da se po neolitski
zaključuje obdobje urbane revolucije. Po Lefebvru smo tako dosegli kritično polje kaosa
v obliki prisiljenega reda urbanosti (Lefebvre 1990: 161). Namesto trendovsko
nedefiniranega postmodemizma, ki vsakokrat izraža samo post modernizem, lahko za
bodočnost pričnemo uporabljati termin posturbanost in počakamo, da se človeštvo
samoiztrebi ali pa z novim »revolucionarrüm« posegom v globalno vas zemlje, ki je pod
budnim nadzorom kapitala ter ostalih »demokratičnih institucij«, poimenuje nov čas.
Tega bomo pač prepustili hiturologom, mi pa si raje oglejmo položaj evropske urbane
etnologije pred durmi posturbanosti.
Čeprav so napovedi v znanosti zelo nehvaležno početje, danes že vidimo, da se
IÜSO zmotili tisti, ki so v začetku osemdesetih let v Evropi predvidevaU pospešeno
raziskovanje mest (Greverus 1978; Hannerz 1980; Gemdt 1981; Kloos 1981). Prvo, kar
opazimo pri omenjenih avtorjih je to, da se imajo eni za antropologe in drugi za etnologe.
Zato se mi zdi nujno, da si pogledamo, kakšne so (bile) razlike med evropsko urbano
19\
Borut Brumen
etnologijo in urbano antropologijo v zadnjih desetletjih in istočasno predstavimo današnje
stanje in perspektive v evropskih urbanih študijah.
1. EVROPSKA URBANA ETNOLOGIJA '
Švedski etnolog Ek Sven je za evropsko urbano etnologijo naštel nekatere splošne
značilnosti (Ek 1987:13), ki kljub vsakokratnim priseganjem različnih nacionalnih etnologij
na njihovo enkratnost, posebnost in neponovljivost, kažejo na presenetljivo stopnjo
uniformiranosti. Za večino evropskih nacionalnih etnologij smemo zapisati, da so büe
etnološke raziskave do 50. let vezane skorajda izključno na agrarne družbe in da so o
raziskovalni politiki odločali muzeji ter njim podobne, po definiciji znanstveno
kor\zervativne institucije.
V srednjeevropski znanstveni tradiciji predstavlja prelonmico delo švicarskega
etnologa Richarda VVeissa, ki je leta 1946 izdal knjigo Volkskmde der Schweiz (Weiss
1946). Weiss je pravilno ugotovil, da bi bUo vsako zahajanje v preteklost in nütologijo t.i.
ljudske kulture takoj po vojni zaradi sodelovanja dela nemških etnologov v nacističnem
državnem stroju obsojeno na propad. Med drugim je v svoji knjigi predstavil tudi
naselbinske tipe švicarskih mest, vpliv moderrüzacije na način življenja v mestu, socialne
razmere v velemestnih četrtih, mestne jezikovne zvrsti ter šege in navade v podeželskih
mestih.
Weiss je etnologijo defiiüral kot »vedo o ljudskem življenju. Ljudsko življenje pa se
sestoji iz medsebojnih odnosov med ljudstvom in ljudsko kulturo, v kolikor so določeni
preko skupnosti in tradicije« (Weiss 1946:11). Bolj kot sama definicija etnologije pa je
pomembno dejstvo, da je Weiss opredelil etnologijo sedanjosti kot nujni, sestavni del
stroke in jo obogatil z novo sociološko funkcionalistično metodo. S tem je na široko odprl
vrata tudi etnologiji mest, čeprav imam občutek, da mu je to predstavljalo zelo težko
odločitev. Mesta so se mu namreč zdela ekstremni naselbinski tipi, katerih značilnosti,
modernizacija, individualizem, racionalnost in tehiüzacija predstavljajo čisto nasprotje
tradicionalni družbi, kjer je doma ljudskot, kot osnovna premisa etnologovega
raziskovalnega dela. Mestno življenje se mu je zato zdelo »neljudsko« in mestna naselja
»nenaravna« (Weiss 1946: 73-74). S tem pa je zopet prišlo na površje v znanosti pogosto
nasprotje med teorijo in prakso.
Prva temeljita etnološka monografija srednjeevropskega mesta, zasnovana na
sodobiuh metodoloških izhodiščih, je bila študija Hansa Commende (Commenda 1958/
1959). Commenda je upravičenost izbire svojega raziskovalnega predmeta utemeljil z
dejstvom, da je dobre tri četrtine takratnega prebivalstva Avstrije živelo v mestih, in da
se mora tisti, ki hoče preučevati avstrijsko ljudstvo, lotiti tudi raziskovanja mestnega
1 Pri tem pregledu bom izpustil primerjavo s slovensko urbano etnologijo. Etnološki koncepti za
raziskovanje urbanih sredin (kot so npr. način življenja, vsakdanjost, sedanjost), ki jih je pri nas razvi(ja)l Slavko
Kremenšek, nedvonmo sodijo v sočasne evropske metodološke tokove in so že zaradi tega potrebni detajlne
analitične primerjave, ki pa na tem mestu ni mogoča.
Zaradi posebega položaja etnologije v deželah nekdanje vzhodne Evrope v tej razpravi tudi ni primerjav
z njihovimi razvojiümi metodološkimi koncepti. Za osnovno informacijo o stanju urbanih raziskav v teh deželah
priporočam v branje zborruk Časopisa za zgodovino in narodopisje, kjer so zbrane razprave iz mednarodnega
znaiwtvenega simpozija »Stanje, problemi in perspektive etnološkega preučevanja industrijskih laselij in mest«,
kije potekal leta 1990 v Mariboru (Časopis za zgodovino in narodopisje 1991).
20
Evropske iirbane študije pred durmi posturbanosti
prebivalstva. Sam je zapisal, da bo »pod imenom etnologija^ v pričujočem delu razumljena
veda o duhovriih posebnostih ljudstva v njegovi celoti in posameznih delih, kot tudi v
ljudstvu živečih močeh. Tako razimiljena znanost nosi s seboj nalogo zaobjeti celotno
življenjsko področje človeka in raziuneti njegov odnos do skupnosti...Ta vrsta etnologije
povzdiguje sociologijo aU raziskovanje družbene nadgradnje, psihologijo ali opazovanje
duševnega življenja skupnosti in ekologijo ali predstavitev bivalnih in življenjskih pogojev
v samostojno znanstveno vedo« (Commenda 1958: 9-10). Commenda se je na ta način
izognil iskanju ljudskega karakterja v mestu in izdal za tisti čas vizionarsko študijo, v
kateri se je ob »klasičnih« etnoloških temah, kot so noša, ljudska imietnost, prehrana,
jezik, glasba in ples, dotaknil tudi, v takratni etnološki srenji »pregrešnih« tem, kot so
prostorska členovitost, prometna povezanost, mestna uprava, javni mestru prostori in
meščanstvo. Interdisciplinarni pristop in zanemarjanje »ljudskosti« sta po mojem mnenju
bistvena razloga zato, da so Commendovo delo avstrijski etnologi (pre)dolgo in povsem
zavestno ignorirali'. Ta, milo rečeno napaka, se je lahko zgodila zaradi zaprtosti,
samozadostnosti, da ne rečem večnosti, iz romantike izhajajočih etnoloških temeljev,
obremenjerüh z defiiücijami ljudstva in iz njega izhajajoče ljudske kulture. Šele Hermaim
Bausinger je bil tisti, ki mu je na primeru ljuske kulture v »tehničnem svetu« uspelo
šokirati in prepičati svoje znanstvene kolega, da ljudska kultura rü nekaj statičnega in
nezgodovinskega (Bausinger 1961).
To je tudi čas, za katerega Ek Sven pravi, da se takrat povečajo zahteve po urbanih
študijah in nastanejo tudi prve etnološke raziskave evropskih mest (Ek 1987:13). Vendar
pa je še vedno šlo za izolirane primere brez prave metodološke kontinuitete, kar se pozna
še danes, saj urbane študije predstavlajo le manjši del etnoloških raziskav. Ekova
razmišljanja lahko dopolnimo tudi z ugotovitvijo, da so bili etnologi v 60.letih že zaradi
empiričnih dejstev, več kot polovica evropskega prebivalstva je namreč na sredini tega
stoletja živela v mestih (Garamvoelgy 1988:16), prisiljeni poiskati ljudski karakter v mestih.
Pri tem so zagrešili še eno veliko napako. Ker je mesto postalo predmet etnoloških raziskav
na osnovi neoromantičnih metodoloških izhodišč stroke (in zaradi tega tudi zastarelih),
ni bilo med srednje evropsko etnološko srenjo vse do 70.1et nobenih pomislekov ob
»presaditvi« znaristvenih konceptov, ki so opredeljevali kmeta in podeželje, na kulturne
fenomene mesta (Gemdt 1985:11).
V 70. letih je v nemško jezikovnem področju večina etnoloških imiverzitetnih
institucij začela vzpodbujati raziskovanje urbanih sredin\ čeprav je po navadi šlo le za
iskanje vasi v mestu. Predmet dela so bili še vedno ljudska kultura, folklora in jezik v
sosedstvu in manjših mesbiih četrtih. Takšna tradicionalno omejena usmeritev je po mojem
mnenju botrovala dejstvu, da v tem času na nemškem jezikovnem področju najdemo le
redke samostojne izdaje urbanih študij. Izjema so raziskave delavske kulture (Ruppert
1982, Fielhauer & Bockhorn 1982, Assion 1986, Kramer 1987) in samostojni razvoj urbane
2 Termin »Volkskunde«, ki ga uporablja Commenda, prevajam kot etnologija.
3 Dejstvo, da Leopold Schmidt, ki je leta 1940 izdal knjigo Wiener Volkskunde (Schmidt 1940), leta
1976 Commendovega dela v uvodnem pregledu razvoja stroke v Avstriji niti enkrat ne omeni (Schmidt 1976),
se mi zdi prav škandalozno prisvajanje znanstvene »resnice«.
* To se je zgodilo po znamenitem kongresu nemških etnologov leta 1969 v Detmoldu (imenujejo ga
tudi »nemški etnološki potres«), kjer je prišlo do ostrega in odkritega spora med različnimi generacijami ter
metodološkimi usmeritvami v nemški etnologiji. Nova metodološka izhodišča in študentski nemiri so
pripomogU k temu, da se je nekaterim univerzitetnim središčem uspelo rešiti spon ljudskosti in priseganja na
tradicijo (Geiger, Jeggle, Korff 1970).
21
Borut Brumen
22
etnologije v Švici. Tam so se etnologi osredotočili predvsem na raziskovanje mestriih
četrti, njihove organiziranosti, aktivnosti, sodokulturmh mrež in vpliva mestnih uprav
na način življenja (Hugger 1984, Reilstab 1984). Hkrati pa so študentje Amolda Niedererja
začeli iskati in raziskovati tiste mestne prostore, kjer se razvijajo tipične oblike urbanih
medčloveških odnosov, kot so mestiü trgi, železniške postaje in pokopališča (Wartmarm
1986, Wyss 1986).
Tudi v Nemčiji so se na nekaterih tmiverzitetnih središčih (München, Tübingen in
Frankfurt) v tem času že izoblikovale zahteve po celostnem preučevanju mest kot
kulturnih tvorb, posredovalnih in pomenskih prostorov. Dokončno pa je büa urbana
etnologija kot eno izmed prioritetnih področjih znanstvenega raziskovanja sprejeta po
kongresu nemških etnologov v Berlinu leta 1984 (Kohlmann & Bausinger 1985).
Najpomembnejšo metodološko razpravo je na njem predstavil Helge Gemdt, ki se je
najprej vprašal, če je v mestu kot mikrokozmosu kulturnih pojavov in socialnih odnosov
zaradi nenehne mobilnosti sploh mogoče najti določen mestru del z enotno identiteto
(Gemdt 1985: 12). S tem je postavil pod vprašanje tedanjo teorijo in prakso urbanih
raziskav, saj so bile posamezne mestne četrti najpogostejši predmet raziskovanja nemških
etnologov, in ponudil v razmislek iskanje teorij skupnega predmeta urbanih etnologov.
Pri tem se lahko, po Gemdtovem mnenju, opremo na tri modele sprejemanja mesta:
1. Mesto kot kulturna tvorba, ki določuje več ali manj zaprti vsakdanji svet.
2. Mesto kot kulturno posredovalni prostor, polje izmenjave, kjer se odvija relativno
samostojna oblika vsakdanjega življenja.
3. Mesto kot kulturno pomenski prostor, vrednostni svet z, od primera do primera,
različnimi, tipičnimi pojavnimi oblikami (Gemdt 1985:13).
Helge Gemdt je s temi urbanimi modeli uspel razpeti tisti raziskovalni okvir, v
katerega lahko uvrstimo na eiü strani prostorsko in časovno razsežnost mesta in na dmgi
strani lestvice mestni inovacijski potencial. Mesto se nam na ta način »predstavi kot polje
napetosti med ekstremno odprtostjo in ekstremno distanco, s tem (samim) pa imamo že
dva izmed tipičnih vzorcev obnašanja v javnosti. Če k temu dodamo še popolno
anonimnost ob intenzivni mobilnosti, da ne rečemo izolacijo ob komunikacijski
prenapolnjenosti, so vprašanja, ki se nam pri tem pričnejo postavljati, tista, na katerih se
lahko prične graditi etnološka teorija mesta« (Brumen 1991:96).
Pod Gerndtovim metodološkim vplivom se je v zadnjem desetletju razvijala
münchenska urbana etnologija (Gemdt 1992:119-126), ki etnologe poziva k raziskovanju
življenjskih prostorov in vsakdanjih svetov v urbanih sredinah, s sprotnim upoštevanjem
historične perspektive in z analiziranjem urbanih kulturnih procesov ter modelov (Gemdt
1992:119). Tematska področja, ki jih predlaga Gemdt, so sicer »tradicionalno etnološka«
(naselbinski tipi, vrtne kolonije, notranja oprema stanovanj, stanovanjski sveti, prehrana,
mestna oralna dediščnia, kavarne, pivnice, cestna gledališča, demonstarcije, žer\ski centri,
mestni inovativni potenciali, nogometni navijači...), vendar pri tem opozarja, da mora
biti v središču znanstvenega zanimanja vedno mesto kot današnji življenjski prostor
(Gemdt 1992:125).
Sodobno mesto je tudi predmet dela Inštituta za empirično kulturoslovje v
Tübingenu, kjer je študijski poudarek na t.i. projektnem študiju. Tubingenške urbane
raziskave določuje aplikativna usmerjenost in izrazito problematiziranje sodobnih urbanih
problematik, kjer prihajajo v ospredje ženske študije (Konnertz 1991). Zadnja projektna
Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti
raziskava je bila narejena v Frankfurtu na Maini. V njej so etnologi predstavili
multikulturno mestno politiko, se spraševali, kako tujci v Frankfurtu doživljajo
multikultumost in kako so tujci predstavljeni v medijih. Iskali so vzroke naraščajočega
rasizma, se spraševali, kakšen odnos ima do koncepta civilne družbe multietiučna
metropola, analizirali urbarustično politiko mesta, predstavili urbano ponudbo bolšjih
trgov in razkrinkali frankfurtske poulične tolpe kot primer medijske inscenacije. Vse
raziskave so v Tübingenu izdali v obliki revije (Multikultur Journal 1992) in jo ponudili v
prodajo, tako v etabUranih knjigarnah kot tudi v kioskih na železniških postajah. Ob tem
so pripravili še spremljevalni program, ki je v obliki vodstev po mestu, predavanj, srečevanj
različnih etničriih in socialnih skupin potekal celo leto 1991.
Mesto kot prostor etnične in socialne heterogenosti in urbanost, kot sinonim
multikultume različnosti je izhodišče raziskovalnega pristopa frankfurtske etnologinje
in kulturne antropologinje Ine Marie Greverus. Greverusovo je v mestu zanimalo .
predvsem vprašanje nastajanja, ohranjanja in spreminjanja identitete mestnih prebivalcev.
Pri tem je izhajala iz teorije »teritorialnega človeka« (Greverus 1979:33), ki sodi v tradicijo
t.i. humane ekologije in Chicaške šole. Teritorialnost ji predstavlja enega izmed osnovnih
elementov identitete, ki se izraža v aktivnem odnosu in izrabi neposrednega človekovega
okolja. Prostore identitete najde Greverusova v mestnih četrtih, sosedstvu ali ulicah, kjer
pa danes, zaradi družbene komleksnosti, prihaja do problemov identifikacije posameznika
s svojim okoljem (Greverus 1978: 276). Zavest identitete je po nmenju Greverusove v
urbanem okolju zavrta zaradi anonimnosti, odtujenosti in tudi zaradi nezmožnosti
uporabe in kontrole pozidanega mesh:\ega prostora^ Zaradi tega se ustvarjalni potencial
mestnih prebivalcev spreminja v »redukcijo teh sposobnosti in v koi\zumiranje ponudbe
okolja« (Greverus 1978:277). Zato se Greverusova zavzema za uveljavljanje kulturnega
pluralizma, v smislu razvijanja in nastajanja avtonomnih skupin v mestu, kot predpogoja
za ponovno obuditev »poškodovanih« identitet. Nič čudnega torej, da pozdravlja nastanek
in raziskovanje kontrakultur, obračanje k urbanim etniaiim manjšinam in poudarjanje
lokalnosti kot tiste poskuse, ki v nepregledni družbi sedanjosti omogočajo pozitivni razvoj
identitete posameznika v mestu ter se tako zavzema predvsem za raziskovanje urbanih
Subkultur, se pravi marginaliziranih in stigamtiziranih socialnih in etničnih skupin v
mestu (Greverus 1978: 279). Teorijo Ine Marie Greverus lahko razumemo predvsem kot
poglobljeno kulturno kritiko, ki se dotika perečih problemov vsakdana v mestu. Ta
aktualnost pa je močno prisotna v urbanih raziskavah »frankfurtske šole«, kjer lahko
omenimo študije o nastanku, razvoju in položaju tujcev/tujstva v urbanih sredinah
(Kristeva 1989), integracijskih procesih asimiUranja (Schiffauer 1983), lokalni identiteti
frankfurtskega predmestja (Heimat 1982) in primerjave življenjskih stilov v velemestu
ter podeželskem mestu (Hierschbiel 1985).
5 Ob tem je zanimiva primerjava z ameriškim antropologom Richardom Sennettom, ki se je v svojih
raziskavah loteval predvsem problema samorazumevanje prebivalcev modemih mest. Zanimalo ga je ravnotežje
med privatnim in javnim življenjem posameznika v mestu, ker določa tudi njegovo samorazumevanje. Pri tem
po avtorjevem mnenju prihaja do razpada javnega življenja, ki se vedno hitreje spreminja v čisto formalnost in
včasih celo obveznost. Ideološki postulat individualnosti se tako v mestih zapira v polje privatnega, kar avtor
dokazuje na celi vrsti empiričnih primerov (Sennett 1983:17). Absolutno prevrednotenje individualnega ima
za posledico kult intimnosti, Seimet modeme urbane družbe imenuje tudi intimne družbe (Seimett 1983:252),
ki se kaže v narcizmu mestnih prebivalcev in v destruktivnih obUkah skupnosti. Te so posledice strahu pred
anonimnostjo, ki pa po drugi straiü prebivalce mest omejujejo v vedno ožje skupnosti. Tu se socialna dejanja
posameznikov opredeljujejo skozi prizmo kolektivne zavesti in se zaradi tega v večiru primerov omejujejo
samo na razmejitev posameznikovega intimnega, privatnega načina življenja od javnega.
23
Borut Brumen
Če si zdaj pogledamo še razvoj in stanje v francoski in skandinavski urbani etnologiji,
moramo opozoriti, da je bil tam že v 60. letih prisoten sorazmerno močan vpliv urbane
antropologije, ki je konec sedemdesetih let pričela prodirati tudi v nemško jezikovno
področje Evrope (Hugger 1988: 220). Francoska urbana etnologija se je formirala konec
šestdesetih let, ko so bih koncepti in metode socialne antropologije v francoski etnologiji
že delno sprejeti (Chiva 1987: 39). Namesto zastarelih tehnik vprašaMc se je uveljavila
metoda terenskega dela z neposredno udeležbo, pri čemer je bil raziskovalec dalj časa
nepretrgano prisoten v življenju skupnosti (Segalen 1986:9). Rezultati tega dela so bile v
začetku številne interdisciplinarne monografske študije vasi (npr. Burguiere 1975;
L'Aubrac 1970-1986; Zonabend 1980) in prvih mest (Pétonnet 1968).
V 70.1etih postane mesto stalno raziskovalno polje francoskih etnologov in to
navkljub številnim vprašanjem o specifiki urbane etnologije, problemih v razlikovanju
med urbano etnologijo in urbano antropologijo in uporabnosti terenskih tehnik v mestih.
Prav zaradi specifičruh lastnosti mesta in urbane kulture so se francoskim etnologom
zdele klasične monografske študije neprimerna oblika za preučevanje mesta. Zato so
najprej poskusili indetificirati posebne urbane subprostore, kot je npr. sosedstvo, skupine,
kot so npr. priseljenci in mestne institucije, kot so kavarne, stavke ali karnevali (Segalen
1986:15). Za prelomnico v francoski urbani etnologiji lahko štejemo zbornik raziskav o
asimilacijskih procesih pri migrantih v Parizu, ki so nastajale tako v krajih, od koder so
prihajali priseljenci, kot tudi v samem Parizu (Provinciaux et Provinces a Paris 1980).
Segalenova pa omenja, da sta v 80. letih v sodobru francoski urbani etnologiji obstajali
dve temeljni usmeritvi. Prvo imenuje indusfrijska etnologija, v kateri je poudarek na
raziskovanju socialnih organizacij delavcev, kjer poskušajo etnologi determinirati
predvsem odnos delavcev do dela, družine in širše skupnosti (Segalen 1986:16). Druga
usmeritev je tematsko sorodna in jo določa raziskovanje nižjih socialnih slojev, delavcev
in imigrantov v predmestjih (Péttonet 1982).
Skandinavski etnologi so do raziskovanja urbanih sredin prišli postopoma, saj so
se najprej ukvarjaU z vprašanji kulturnih inovacij, ki prihajajo iz mest in njihovega
sprejemanja v ruralnih sredinah (Ek 1987:14). Mesto pa s tem še ni postalo neke vrste
neodvisen »etnološki koncept« in zato predtavlja pravi mejnik v skandinavski etnologiji
raziskava o stockhohnskih delavcih, ki jo je leta 1949 izdal Sigurd Erixon (Erixon 1949).
Tej so sledile številne druge raziskave delavske kulture, in danes lahko brez zadržkov
govorimo, da predstavljajo rezultati raziskovanja načina življenja delavskega razreda v
Skandinaviji najpopolnejše tovrstne študije v Evropi*.
Vpliv anfropoloških konceptov v Skandinaviji je opazen vse od konca 50. let, ko je
v Uppsali predaval Robert Redfield. Njegovi metodološki napotki so se poznali predvsem
v prenosu raziskovalnega pogleda iz določene profesionalne skupine na skupnost kot
celoto (Brück 1982:122). Konec šestdesetih let tako izide prva sodobna raziskava mesta,
ki jo je izdal Ek Sven (Ek 1967). V njej je avtor analiziral spremembe v kulturah posameznih
socialnih skupin v mestu v času, ko se le te soočijo z ekonomskimi in socialnimi pogoji
mestnega okolja (Ek 1987:16). Isti avtorje leta 1971 izdal študijo o urbanem slumu Nöden
v Limdu (Ek 1971), v katerem je predstavil vrednote prebivalcev sluma v urbanem okolju.
^ Med najbolj odmevnimi raziskavami delavske kulture v zadnjem desetletju na Švedskem omenja
Ek Sven (Ek 1987:17-18) študije o pristaruških delavcih (Bjorklund 1984), o materialnih in socialnih pogojih za
nastanek specifične delavske kulture (BurseU 1984), ideoloških osnovah sodobne delavske kulture (Bohman
1985) in delavski solidarnosti (Skarin Frykman 1987).
24
Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti
Podobno študijo je nekaj let kasneje opravil tudi etnolog Âke Daim (Daim 1974), ki se je
pri raziskovanju suburbanega življenjskega stila v švedskih predmestjih povsem oddaljil
od takrat uveljavljenih metodoloških izhodišč. Pri tem se je kot nekdanji učenec
norveškega antropologa Fridrika Bartha oprl na njegov model analize procesov in
raziskoval sodobne urbane pojave v predmestjih. Ni ga zanimalo vprašanje, kaj predmestje
nudi svojim prebivalcem, temveč, kako prebivalci doživljajo življenje v predmestju (Ek
1987:16). To sicer ni bila novost v skandinavski etnologiji, nov pa je bü način njegove
abstrakcije in temeljno vprašanje, ki se je glasilo, zakaj se ljudje obnašajo tako kot se in
zakaj mislijo tako kot mislijo. Daunova, danes klasična, raziskava je bila na Švedskem v
svojem času sprejeta kot delo, ki sicer sodi v znanost, nikakor pa ne v etnologijo (Brück
1982:120). Ek Sven in Ake Daun sta tako avtorja, ki sta najmočneje obeležila sodobno
švedsko in posredno celotno skandinavsko urbano etnologijo. Z nekaterimi konceph iz
socialne antropologije sta urbano etnologijo naenkrat približala problemom modernega
človeka v mestu. Vprašanja, ki sta jih odpirala, so se nanašala predvsem na odnos
posameznika do urbane okolice.
Osemdeseta leta so zato v Skandinaviji obeležena z raziskavami pogojev življenja
v urbanih sredinah, kulturnih vzorcev in kulturne politike, ki nastaja v mestih (npr. Ferrer
1981). Pri tem opažamo, da se težišče raziskovalnega dela prenaša iz vprašanja, kaj lahko
povemo v mestu, na vprašanje, kaj lahko povemo o mestu (Ek 1987:19). Ob tem nastajajo
tudi nove metodologije za raziskovanje mest. Na Danskem so tako etnologi kot temeljno
vprašanje pri raziskovanju urbanega etosa izpostavili koncept »življenjskih oblik« (Life
forms), ki karakterizirajo poglavitne skupine v družbi. Tega koncepta niso vezali na
razredno, ruralno ali urbano okolje, saj lahko značilne oblike življenjskih vzorcev najdemo
v vseh družbenih in socialnih okoljih (Ek 1987:12).
2. KAKO SO ANTROPOLOGI »ODKRIVALI« EVROPSKA MESTA?
John W.Cole imenuje čas med leti 1950-1960, kamor sežejo tudi prve sodobne
antropološke raziskave mest (npr.Firth 1956), »obdobje idealnih pogojev za preučevanje
Evrope« (Cole 1979: 17). Znano je, da antropologi evropskih mest kot prostora svojih
raziskav takrat niso izbirali zaradi metodoloških razlogov, ampak jih je k temu privedel
problem znanstvene uveljavitve in z njo povezane univerzitetne hierarhije. Ker je bila
večina evropskih antropoloških univerzitetnih položajev zasedenih z »nedotakljivimi
eminencami«, ki so ustoličili funkcionalizem in strukturalizem na empiričnih primerih
iz eksotičnih dežel, je Evropa konec 50. let postala edini prosti raziskovalni prostor,
katerega so mlajši znanstveniki nujno potrebovali za svojo poklicno kariero (Cole 1977:
355). V mestu, ki so ga opredeljevali predvsem kot kulturrü sistem, jih je najbolj zanimalo
vprašanje stabilnosti sistema, katerega ravnotežje je v skladu z uveljavljenimi
antropološkinu modeli temeljilo na celovitosti sinhronega delovanja vseh posameznih
funkcij. Obnašanje posameznika in njegov način življenja sta jih skozi to znanstveno optiko
zanimala samo kot neke vrste d(v)ogovor med pravicami in dolžnostmi, ki so določene s
formalnimi pozicijami posameznika v družbenih institucijah. Tako so sicer pokazali, kako
institucije služijo družbi in sistemu zato, da jih ohranjajo kot celoto in hkrati poskušajo
zadovoljevati vse potrebe svojih članov. Prav o njih, posameznikih, na katere se
antropologija tako pogosto skhcuje, pa ne zvemo pravzaprav nič. Tudi zaradi tega je v
prvih anfropoloških študijah evropskih mest prišlo do spornih metodoloških posploševanj.
25
Borut Briuneii
Ta so po mojem mner\ju posledica »klasične« antropološke izobrazbe, ki je bila usmerjena
predvsem v raziskovanje ti. »primitivnih družb«.
Šele Norvežan Fridrik Barth je bil tisti, ki je razkrinkal površinskost hinkcionalis-
tičrdh antropoloških raziskav in razvil metodologijo, ki je v Evropi omogočila študij kulture
kot procesa (Barth 1969). Antropologi so pod vplivom njegovih metodoloških izhodišč
svojo pozornost usmerili v raziskave nastanka, razvoja in razširjenosti urbanih fenomenov
in pri tem izpostavili kvalitativno vrednost socialnih procesov. Prišli so do ugotovitve,
da razmerja med posameznikom in skupino na eni ter institucijami na drugi strani dajejo
družbi potrebno dinamiko za socialne prehode in spremembe. S tem pa so (končno)
zavrnili pomen in vlogo vseprisotne tradicije v evropski etnologiji. Posledica degradacije
koncepta tradicije na raven rezultatov procesa socialnih odnosov in institucionalnih
vplivov novejšega izvora pa je najverjetnejši razlog za to, da je antropologija takrat izgubila
priložnost institucionalnega prodora v srednjeevropska univerzitetna središča.
Zato pa se je (urbana) antropologija toliko močneje vsidrala v nekaterih zahodno
in sevemoevropskih državah. Če pustimo ob strani pretiravanje teh antropologov, ki so
se v sedemdesetih letih neskromno razglasili za prve sistematične raziskovalce evropskih
mest (Cole 1979: 15), je verjetno res, da so bili prav antropologi v Angliji, Franciji,
Skandinaviji in na Nizozemskem tisti, ki so odprli pot urbani problematiki in to zaradi
dveh razlogov:
1. »Teoretiki« urbane antropologije so se v tem obdobju oddaljili od deloma zelo
»protizgodovinsko« usmerjene britanske strukturalno funkcionalistične socialne
antropologije (Fischer 1988:18) in pričeh iskati svoje korenine v dediščini Chicaške šole'
ter v evropski humarustični tradiciji*.
2. Teoretske študije družbenih odnosov v urbanih sredinah so zamenjale empirične
raziskave odnosa med mestom in podeželjem (Boissevain 1974) ter profesionalnih Qackson
1968), socialnih (Davis 1973) in institucionalnih (Silverman 1975) skupin v mestu.
Osemdeseta leta so bila za urbane antropologe v Evropi čas, ko so se dokončno
nehali spraševati in dokazovati, kaj jih loči od urbane sociologije. S številnimi in
raznovrstrumi raziskavami so dobesedno utišali očitke sociologov, da so teorije urbanosti
ideološki konstrukti in da urbana antropologija pravzaprav nima lastne identitete'.
Namesto ljubosumnega varovanja svojega vrtička so se posamezne antropološke šole
usmerile v raziskovanje odnosov med mestom in podeželjem, formalnih in neformalnih
institucij v mestu ter poskusile predstaviti mesto kot celoto (npr.,Nas & Prins 1983).
Holistični pristop do raziskovanja mesta je bü tudi moto kongresa urbanih antropologov
leta 1983 v Leidnu. Tam so se spraševali o smotrnosti prenosa nekaterih metodoloških in
metodičnih rešitev, ki so jih urbani antropologi razvili v (vele)mestih t.i. »tretjega sveta«,
na preučevanje evropske urbane problematike. Izoblikovali so tezo, da je smiselno
raziskovati mesto kot prostor kazite koncentracije socialnih odnosov (Southall 1983:10),
kjer se v socialnih odnosih izražajo različne napetosti in v končni fazi tudi urbarü konflikti.
^ Za oživitev zgodovinskega spomina ne bo odveč, če na tem mestu omenimo tudi najpomembnejše
predstavnike Chicaške šole. To so Robert E.Park, Roderick McKenzi, Ernest Burgess, Nels Anderson, Frederic
M. Thrasher, William E Whyte, Louis Wirth, Harvey W. Zorbaugh in Paul G. Cressey.
8 Predvsem pri Karlu Marxu, Maxu Webru in Emueu Durkheimu (o vplivu njihovih teorij na razvoj
raziskovanja urbanih sredin glej Saunders 1981).
9 Najvidnejša predstavruka kritikov urbane antropologije sta büa prav gotovo Hemi Lefebvre (Lefebvre
1990) in Manuel Castells (Castells 1977).
26
Evropske iirbane študije pred durmi posturbanosti
27
Predlagali so, da z detajlno analizo modelov napetosti in koncepta konfliktne teorije lahko
poglobljeno spoznamo socialno realnost v generalnem in urbano družbo v partikiilamem
smislu, saj socialne spremembe producirajo koriflikte, ti pa ponovno določajo bodoče
spremembe (Prins & Nas 1983: 40). Ob prehodu iz sociološkega raziskovanja urbanih
fragmentov v holističen metodološki pristop predstavljata deli Ulfa Hanerza (Hanerz
1980) in Hartmuta Häußermanna ter Walterja Siebela (Häußermann & Siebel 1987) največji
udarec zaplakanemu prisvajanju raziskovanja mesta pod okrilje ene same znanstvene
discipline.
Hannerzu je interdisciplinarna študija metodoloških konceptov urbane
antropologije predstavljala osnovo za lastno teorijo urbanosti, v kateri razume kulturo
kot celoten pomenski sistem, s pomočjo katerega se opredeljuje socialna konstrukcija
realnosti. Zaradi stroge sistematizacije metodoloških izhodišč Hannerz nasprotuje
raziskovanju majhnih prostorskih skupnosti, kot so npr. družina, etnična skupnost ali .
sosedstvo. Namesto tega zahteva raziskovanje socialnih mrež, saj samo z njihovo pomočjo
lahko preidemo meje urbanih skupin in lokalnih analiz. Preko vprašanj, kaj je urbano in
kaj antropologija v urbani antropologiji (Hanerz 1980: 3), poskuša natančno opredeliti
raziskovalno polje urbane antropologije. Pri tem ugotavlja, da se največji prispevek urbane
antropologije nahaja v empiričnih raziskavah, »v etnografiji; kije prevladujoče kvalitativna
in bogato kontekstualizirana zbirka človeških dejanj in misU« (Hannerz 1990: 8). V
empiričnih razikavah vidi Hannerz analitično prednost urbane antropologije pred urbano
sociologijo'".
Pri analizi urbanega življenja avtor izhaja iz koncepta socialne vloge (Haimerz 1980:
101). Zato predlaga, da heterogenost življenjskih stilov v mestu raziskujemo kot analizo
socialnih vlog, pri čemer si lahko pomagamo s konceptom »urban role inventory«, s
katerim Hannerz razume skupne lastnosti spreminjajočih se socialnih vlog posameznika
(Hannerz 1980: 107). Pri tem razlikuje pet kompleksnih enot urbanega življenja:
gospodinjstvo in družino, delo in pridobivanje sredstev za preživljanje, prosti čas,
sosedstvo in prometne povezave. Predmet urbanih antropoloških raziskav mu tako
predstavlja predvsem vprašanje, na kakšen način in v kolikšnem obsegu se socialne vloge
prepletajo in kako strukturirajo posamezna področja urbane strukture, npr. ekonomijo.
Avtor nas opozarja, da je individualiu repertoar socialnih vlog omejen preko predpisanih
norm in vrednot. Zato kulturna pogojenost vrednot in norm določa tudi možnost izbire
posameznika med različnimi socialnimi vlogami. Ob tem pa moramo biti pozorni tudi
na t.i. »role discriminatory attributes*, kot so starost, spol ali etnična pripadnost, ki
strukturirajo prisotnost posameznika v socialnem življenju skupnosti (Harmerz 1980:151-
156). Urbano življnje, ki ga Hannerz definira s pomočjo heterogenosti socialiüh vlog, se
po avtorjevem mnenju izraža v različiiih življenjskih stilih. Hannerz razlikuje štiri osnovne
oblike mestnega načina življenja.
S terminom »encapsualtion« označuje način življenja, za katerega je značilna močna
sociahia mreža in omejen obseg socialnih vlog, kar ima za posledico sorazmerno zaprtost
skupnosti in posameznika. Najdemo ga lahko pri etničnih manjšinah v mestih, v urbani
subkulturi, v elitni urbani kulturi in hidi pri specifičnih skupinah, kot so npr. gospodinje
10 Tudi starosta sodalne antropologije, Raymond Firth, v svojih razmišljanjih o bodočnosti antropologije
poudarja, da je navdušen nad koUčino zbranega etnografskega gradiva, saj prav to vzpodbuja nadalnji razvoj
antropologije, omogoča ločevanje posebnih elementov od vzorcev in procesov ter njihove medsebojne povezave,
s katerimi prihajamo do razUčnih oblik konceptualnih procesov v spreminjajoči se družbi (Firth 1992; 210-211).
Borut Brumeri
(Hannerz 1980:255-258). Če posamezrük živi v različnih urbaiiih življenjskih svetovih z
različnimi socialnimi vlogami, Hannerz govori o načinu življenja, ki ga imenuje
»segregativity« (Hannerz 1980: 258-261), o »intergrativity« pa govori takrat, ko se
individualne socialne mreže raztezajo preko različnih področjih urbanega življenja in ko
posameznik menja vrsto socialnih vlog, ki se same tudi sproti spreminjajo glede na dane
zahteve okolja (Hannerz 1980: 260-261). S terminom »solitude« pa Haimerz označuje
način življenja, za katerega je značilna prostorsko zelo majhna socialna mreža brez
heterogenosti socialnih vlog (Hannerz 1980:259-260).
Häußermann in Siebel sta se v svojem raziskovalnem delu osredotočila na vprašanje
posledic modemih stmktumih sprememb v družbi na razvoj mest, mestne politike in
mestne kulture (Häußermann & Siebel 1987). Pri tem jima ni šlo toliko za utemeljevanje
lastnih metodoloških izhodišč, temveč prej za analitično interpretacijo statističnih
podatkov, ki se nanašajo na nemška mesta. Za izhodišče sta si vzela nasprotja med
razvijajočinu se nemškimi mesti in tistimi, pri katerih statistika beleži daljše obdobje
stagnacije ter nasprotje med tistimi prebivalci teh mest, ki imajo z delom zagotovljeno
svoje življenjske perspektive ter onimi, ki so potisnjeni na t.i. dmžbeni rob, hnigranti,
nezaposleni in revru. Avtorja poudarjata, da so naše predstave o načinu življenja v mestu
in urbani kulturi še vedno pogojene z meščanskim mestom evropskega srednjega veka
in industrijsko revolucijo. Konec srednjega veka se je namreč izoblikovala urbanost kot
posebna žvljenjska oblika, ki stoji nasproti privatnemu in javnemu, kot posebna oblika
politike, meščanske demokracije in kot posebna oblika ekonomije, kapitalizma. Tako je
bil razvoj mest, od srede prejšnjega stoletja naprej v različnih strokah, identičen z rastjo
prebivalcev, delovnih mest in širjenjem pozidanih površin v mestih. Häußerman in Siebel
sta zato postavila tezo, da sta urbanost, kot posebna oblika mestnega načina življenja, in
rast mest, kot enotna lastnost razvoja, izgubili svojo objektivno osnovo (Häußermann &
Siebel 1987:9). S tem pa je izgubila smisel tudi lokalna mestna politika, ki je po avtorjevih
mnenjih še vedno usmerjena v fikcijo socialne, politične in ekonomske celote imenovane
Mesto. Mesta pa so dandanašnji, v globalni strukturi mednarodno organiziranega
gospodarstva, postala prostori, ki se jih lahko poljubno zamenjuje. Zato lokalna mestna
politika nima več tolikšnega vpliva na gospodarsko in družbeno politiko, kot ga je imela.
Danes in v bodočnosti ostane komunalni politiki samo organizacija vsakdanjega življenja,
razpeta med delom, prostim časom, počitkom in prometom. S tem pa se mestna politika
spreminja v enega najmočnejših vzvodov, ki krojijo podobo vsakdanjega načina življenja
v urbanih centrih (Häußemann & Siebel 1987:10).
Zato sta avtorja večji del svoje študije namenua prav analizi pogojev, vplivov in
posledic mestne politike na urbane življenjske stile. Obravnavata renesanso mestiiih jeder,
kjer se srečujejo na videz različni življenjski stiH yuppiev^S ki jih označuje bogato in
razsipniško življenje ter t.i. alternativcev, ki z drugačnimi življenjskimi stili, kljub
sorazmemo nizkim prihodkom, dosegajo visok življenjski standard (Häußermann & Siebel
1987:14). Pojasnjujeta vpliv medijev na urbani način življenja (Häußermann & Siebel
1987:33). Iščeta vzroke za vedno večje razlike v rasti mest in urbanih kulturah v severnih
in južnih nemških mestih (Häußermann & Siebel 1987: 44). In iz tega izpeljeta
konstruktivno kritiko komxmalrah politik, ki še vedno vztrajajo na modelu splošne rasti
za vsako ceno, ne da bi upoštevale spremenjene prostorske, socialne, gospodarske in
11 Yuppi (Young Urban Proffesionals) je oznaka za mlade, bogate podjetnike in menadžerje.
28
Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti
ekološke pogoje v mestih (Häußermann & Siebel 1987: 119). Ne ostaneta pa samo pri
kritiki, temveč s pomočjo analize življenjskih stilov prebivalcev razUčnih profesionalnih
in socialnih skupin podata hidi osnovne elemente drugačne mestiie politike, ki bi
prebivalcem mest lahko ponudila osnovo za novo kvaliteto urbanosti (Häußermann &
Siebel 1987:238).
3. IZZIV URBANOSTI IN PERSPEKTIVE URBANIH ŠTUDIJ
Upam, da seje iz tega pregleda razvoja urbanih štiidij dalo razbrati, kako sodobno
raziskovanje mest določuje teoretski in metodičen pluralizem. Meje med posameznimi
strokami, v našem primeru urbane etnologije in urbane antropologije, so tako zabrisane
in prepletene, da smemo v evropskem okviru hkrati govoriti o antropologizaciji etiiologije
(sprejemanje nekaterih temeljnih antiopoloških konceptov, kot so identiteta, sodalne vloge,
etiiične manjšine in konflikti) in tudi o etiiologizaciji antropologije (historična dimenzija
raziskovanja urbanih fenomenov in etnološki koncepti načina življenja). Seveda ne mislim
problematizirati pristojnosti posameznih strok, ker sem prepričan, da nas to vodi v slepo
ulico in znanstveno stagnacijo, zdi pa se mi smotrno, da se vprašamo, ali obstajajo
metodološko spoznavne razlike v urbanih raziskavah. Moj odgovor je pritrdilen. Etiiologi
še vedno raziskujejo mesto kot razdeljen prostor razHčruh življenjskih praks, načinov
življenja in miselnih sistemov, medtem ko so antropologi usmerjeni v raziskovanje
nastanka in oblik socialiüh odnosov ter njihove povezanosti v urbanih pomenskih
modelih. Vendar pa etnologi vedno bolj upoštevajo vplive in posledice heterogenosti
mesta na urbani etos, ki naj bi bil po defiiüciji predmet njihovih raziskav'^ antropologi
pa spoznanja iz teoretičnih modelov analize urbanih institucij poskušajo verificirati v
realnih mestnih okoljih in načinih življenja različnih urbaiuh skupin (Harvey 1985). Gre
za zbliževanje ločeruh tradicij, pri kateri ena in druga stran ugotavljata, da urbaiü etos
prebivalcev mest temelji tako na posredovanih normah, vrednotah in življenjskih vzorcih,
kot tudi na urbani ideologiji (obliki) in urbani ekonomiji (vsebiiü).
Urbanost kot proces in življenjska praksa, kot znanstveiü koncept in politično
o(g)rodje, kot kritika individualnosti in (multi)kulturne pestrosti zato ostaja izziv
raziskovalcem. Ti se v Evropi v vedno večji meri odločajo za raziskovanja sodobnih
urbarüh fenomenov in problemov, s sočasno zahtevo po aplikativrü uporabi rezultatov
raziskovalnega dela". Ker se tudi nekatera evropska mesta ali regije počasi že spreminjajo
v megapolise, smemo upravičeno pričkovati, da bodo socialno kultunü fenomerü in
problemi mest (p)ostajali središče dela nacionabiih in komimalmh centrov moči ter
odločanja. S tem pa bodo znanstvena spoznanja raziskovalcev urbanih sredin vedno bolj
aktualna in zato ni odveč opozorilo, da moramo etnologi in antropologi paziti, da ne
12 Dovolj je, če prelistamo samo eno izmed treh knjig, ki imajo sicer neposrečen naslov »Handbuch der
schweizerischen Volkskultur«, in videli bomo, da so švicarski etnologi uspeli predstaviti spremembe v vsakdanu
zadnjih 50. let samo tako, da so k sodelovanju povabili tudi antropologe, lingviste, socialne in kulturne
zgodovinarje, geografe ter komurükologe (Hugger 1992).
13 Za nekatera evropska mesta lahko trdimo, da so teoretska spoznanja etnologov in antropologov
vplivala na določene urbane socialne prakse. Lepa tovrstna primera sta npr. prvi nemški mestni urad za
multikultume pristojnosti v Frankfurtu ali pa organizacijska oblika metadonske pomoči v Amsterdamu.
29
Borut Brumen
30
postanemo, npr. tako kot dobršen del arhitektov, marionetke v rokah politike ter kapitala".
Temu se lahko izognemo samo z neprestanim in kritičnim preverjanjem znanstveriih
spoznanj v mednarodnih okvirih kot tudi z izbiro tistih raziskovalnih problemov, ki jasno
odražajo medsebojno soodvisnost političnih, socialnih in družbenih institucij na kulturne,
selekcijske ter adaptacijske značihiosti neke urbane kulture.
Bodočnost evropskih urbanih študij vidim v raziskovanju nastajanja, spreminjanja
in ohranjanja urbanih identitet. Ker mora posameznik v mestu svoje potrebe in
pričakovanja ves čas usklajevati s skupinskimi in družbenimi zahtevami, bo individualno
in socialno dhnerizijo identitete potrebno raziskovati kot skupek identifikacij, kjer bodo
upoštevani vsi socialni odnosi in skupne vrednote ter norme. Menim, da bo posebna
pozornost namenjena vertikalni in horizontalni mobilnosti v mestu, saj v teh »migracijah«
posameznik vsak dan zamenja različne socialne vloge in se sreča z različrumi socialiumi
. skupinami. Gre za proces, ki zahteva dnevno reorganizacijo identitete. Pri analiziranju
individualnih in skupinskih urbanih identitet se bomo zato soočali s spreminjajočo se
vlogo, (samo)videnjem in položajem žensk, gospodinjstev, družin, etničnih manjšin in
urbanih subkultur. Ne bomo se mogli več izogibati pomenu lokalne politike, potrošniške
ideologije in ekonomske (ne)odvisnosti za nastanek določenih urbanih življenjskih praks.
V mestu kot domu nas bo zanimalo stanovanje in bivanje v njem, okolica in mobilnost,
meddružinski odnosi in socialna kontrola, intelektualna razhajanja in kulturne inovacije,
prosti čas in sosedska samoorganiziranost, delitev dela na formalni in neformalni sektor,
vpHv televizije in računalnika, viniverze in beznice na mestni vsakdan. Pri tem bodo urbani
načini življenja, urbane življenjske strategije in urbani mentalni prostori tisti konceptualni
modeli, s katerimi bodo etnologi in antropologi raziskovali identitete posameznikov in
skupin ter z njimi opredeljevali urbani etos.
V prvi vrsti nas bo torej zanimal človek v okolju, ki mu pravimo mesto. Tako njegovo
delo in odgovornost, kot tudi njegovo prostovoljno sodelovanje v športnih in političnih
organizacijah ali pri (samo)izobraževanju ter lenarjenju. To je namreč ena izmned
značilnosti in posebnosti »progresivne logike« mest (Häußermann & Siebel 1987: 246).
Urbane logike in njenega čara sodjaHstičnih stanovanjskih inkubatorjev, malomeščanskih
»minimundov«, elitističnih »noueve rieh«, kitajske kiJiinje in prekmurskih gibanc, tržnice
in Maximarketa, fitnes salonov in avtomehaničnih delavnic, mestnih slavij in
homoseksualnih diskotek, beguncev, brezposelnih, študentov, delavcev, ostarelih, univerze
(tudi za tretje življenjsko obdobje). Slovenskega etnografskega muzeja in Metelkove. Poleg
znanja moramo pri raziskovanju urbanega etosa odpreti tudi subjektivna vrata fantazije
in znašli se bomo v svetu, kjer sami živimo. Ali kot pravi brazilski pregovor iz saopolskih
predmestij: »Dokler sanjaš sam, so to samo sanje; ko nas sanja več skupaj, je to začetek
• neke nove stvarnosti«. V našem primeru nove urbanosti!?
14 To se je namreč v zgodovmi etnologije in antropologoje že zgodilo. Spomnimo se samo deleža
etnologov pri razvijanju in utemeljevanju nacionalističnih ideologij ali pa zagnanosti antropologov pri
vzpostavljanju kolonialističnih uprav.
Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti
LITERATURA:
ASSIGN, Peter (Hg.) 1986: Transformationen der Arbeiterkultur. Marburg 1986.
L'AUBRAC. Etude etlinologique, linguistique, agronomique et économique d'tin établissement
humain (7 volvmies). Paris 1970-1986.
BARTH, Fridrik 1969: Social Groups and Boundaries. Bergen, Oslo 1969.
BAUSINGER, Hermann 1961: Volkskultur in der technischen Welt. Stuttgart 1961.
BJÖRKLUND, Anders 1984: Hamnes arbetare. Stockholm 1984.
BOHMAN, Stefan 1985: Arbetarkultur och kultiverade arbetare. Stockhobn 1985.
BOISSEVAIN, Jeremy 1974: Friends of Friends: Networks, Marüpulators and Coahtions. Oxford
1974.
BRUMEN, Borut 1991: Raziskovanje mestne in delavske kulture v ZRN, NDR in Švici. V: Časopis
za zgodovino in narodopisje 1. 27 (062), Maribor 1991, str. 95-101.
BRÜCK, Ulla 1982: The Influence of Social Anthropology on Swedish Ethnology. V: Nixdorff H. &
Hauschild T. (Hrsg.), Europäische Ethnologie. Berlin 1982, str.:119-129.
BURGUIERE, André 1975: Bretons de Plozevet. Paris 1975.
BURSELL, Barbro 1984: Anläggama. Stockholm 1984.
CASTELLS, Manuel 1976: The Urban Question. London 1977 (prva izdaja: La Question urbaine.
Paris 1972.)
CHIVA, Isac 1987: Wie die Ethnologie Frankreichs entstand. Versuch einer genealogischen
Begründung. V: Isac Chiva, Utz Jeggle (Hg.), Deutsche Volkskunde-Französische Ethnologie.
Zwei Standortbestimmungen. Frankfurt, Paris 1987, sfcr.13-43.
COLE, John W. 1977: Anthropology Comes Part-way Home; Community Studies in Europe. V:
Annual Rewiev of Anthropology, Vol.6, Palo Alto 1977, str.; 349-378.
COLE, John W. 1979: Gemeindestudien der Cultural Anthropology in Europe. V: Wiegeknann Günter
(Hrsg.), Gemeinde im Wandel. Volkskundhche Gemeindestudien in Europa. Münster 1979,
Str. 15-31.
COMMENDA, Hans 1958/1959; Volkskunde der Stadt Linz an der Donau. Linz 1959 (1 .knjiga),1959
(2.knjiga).
ČASOPIS za zgodovino in narodopisje 1. 27 (062), Maribor 1991.
DAUN, Âke 1974: Förortsliv: En etnologisk studie av kulturell förändring. Stockhohn 1974.
DAVIS, John 1973; Land and Family in South ItaUan Town. London 1973.
EK, Sven B. 1967: Stadens földese. Lund 1967.
Ek, Sven B. 1971: Nöden i Lund. Lund 1971.
EK, Sven B. 1987: Urban Studies and Swedish Ethnology. V: Ethnologia Scandinavica. AJounwl for
Nordic Ethnology. Lund 1987, str.:ll-23.
ERIXON, Sigurd 1949: Stockhohns hamnarbetare fore fackföreningsrörelsens genombrott. Stockholm
1949.
FERRER, Juho 1981: Punkare och skinheads. Stockhohn 1981.
FIELHAUER, Helmut & BOCKHORN, Olaf (Hg.) 1982: Die andere Kultur. Volkskunde,
Sozialwissenschaften und Arbeiterkultur. Wien 1982.
FIRTH, Raymond (ed.)1956: Two Studies of Kinship in London. London 1956.
FIRTH, Raymond 1992: A Future for social anthropology? V: Sandra Wallman (ed.). Perspectives
from Social Anthropology. London, New York 1992, str.:208-224.
FISCHER, Hans 1988: Anfänge, Abgrer\zungen, Anwendungen. V: Hans Fischer (Hg.), Ethnologie.
Einführung und Überblick. Berlin 1988, Str.: 3-39.
GARAMVOELGY, Judit 1988: Stadt imd Land - Zur Problemgeschichte seit der Jahrhundertwende.
V: Maja Svilar, Stadt und Land. Die Geschichte einer gegenseitigen Abhängigkeit. Bern,
Frankfurt/M., New York, Paris 1988, str. 13-30.
GEIGER, Klaus, JEGGLE, Utz & KORFF, Gottfried (Hg.) 1970: Abschied vom Volksleben. Tübingen
1970.
GERNDT, Helge 1981: Kultur als Forschungsfeld. München 1981.
Borut Brumen
GERNDT, Helge 1985: Großstadtvolkskunde - Möglichkeiten und Probleme. V: Theodor KoWman,
Hermaim Bausinger (Hrsg.), Großstadt - Aspekte empirischer Kulturforschung. Berlin 1985,
Str. 11-21.
GERNDT, Helge 1992: Stadt-Gegenstand und Forschungsfeld empirischer Kulturwissenschaft. V:
Helge Gemdt, Studienskript Volkskunde. Eine Handreichung für Studierende. München
1992.
GREVERUS, Ina-Maria 1978: Kultur und Altagswelt. München 1978.
HANNERZ, Ulf 1980: Exploring the City. Inquiries Toward an Urban Anthropology. New York
1980.
HARVEY, David 1985: Consciousness and the Urban Experience. Oxford 1985.
HÄUßERMANN, Hartmut & SIEBEL, Walter 1987: Neue Urbanität. Frankfurt/M. 1987.
HEIMAT Bergen-Enkheim. Lokale Identität am Rande der Großstadt. Fraiüciurt 1982.
HIERSCHBIEL, Sabine 1985: Grosse Stadt-grosse Probleme. Kleine Stadt-besser? Frankfurt 1985.
HUGGER, Paul 1984: Kleinhüningen. Von der "Dorf idylle" zim\ Alltag eines Basler Industriequartiers.
Basel 1984.
HUGGER, Paul 1988: Volkskundliche Gemeinde- und Stadti:eilforschung. V: Rolf W. Brednich (Hg.),
Grundriss der Volkskunde. Berlin 1988, sb-.: 215-235.
HUGGER, Paul (Hg.) 1992: Handbuch der schweizerischen Volkskultur. Leben zwischen Tradition
\md Moderne. Ein Panorama des schweizerischen Alltags L, IL, III. Basel 1992.
JACKSON, Brian 1968: Working Class Commurüty. London 1968.
KLOOS, Peter 1981: Themes of the 'sevnties: Anthropology in the Netherlands 1970-1980. V; Kloos
P. & Claessen J.M., Current issues in anthropology: the Netherlands. Utrecht 1981.
KOHLMANN, Theodor & BAUSINGER, Hermann (Hg.) 1985: Großstadt. Aspekte empirischer
Kulhirforschimg. Berlin 1985.
KONNERTZ, Ursula (Hg.) 1991; Weibliche Ängste. Tübingen 1991.
KRAMER, Dieter 1987: Theorien zur historischen Arbeiterkulhir. Marburg 1987.
KRISTEVA, Julia 1989: Fremde sind wir ui\s selbst. Frankfurt a.M. 1989.
LEFEBVRE, Henri 1990: Die Revolution der Städte. Frankfurt am Main 1990 (prva izdaja: La
Révolution urbaine. Paris 1970).
MULTIKULTUR JOURNAL, 1992: Weltstadt Frankfurt am Main? Tübingen 1992.
NAS, Peter J.M. & PRINS, Will J.M. 1983: Past, present and fuhue of Dutch urban anthropology. V:
Ghaus Ansari & Peter J.M. Nas, Town-Talk. The D5rnamics of Urban Anthropology. Leiden
1983, Str. 158-167.
PÉTONNET, Colleté 1968: Ces Gens-la, monographie dune cité de h-ansit. Paris 1968.
PÉTONNET, Colette 1982: Espaces habités. Ethnologie des banlieues. Paris 1982.
PRINS, Will J.M. & NAS, Peter J.M. 1983: The struggle for ti:ie third world city. V: Ghaus Ansari &
Peter J.M. Nas, Town-Talk. The D)rnamics of Urban Anthropology. Leiden 1983, str. 38-51.
PROVINCLAUX et Provinces a Paris. V: Ethnologie Française X/2, Paris 1980.
RELLSTAB, Ursula 1984; Stadt-Quartier. Quartierarbeit anhand eines Zürcher Beispiels. Zürich 1984.
RUPPERT, Wolfgang (Hrsg.) 1982: Die Arbeiter. Lebensformen, Alltag und Kultur von der
Frühindustrialisierung bis zum "Wirtschaftswunder". München 1982.
SAUNDERS, Peter 1987: Soziologie der Stadt. Frankfurt am Main/New York 1987 (prva izdaja:
Social Theory and the Urban Question. London 1981).
SCHIFFAUER, Werner 1983: Die Gewalt der Ehre. Frankfurt/M. 1983.
SCHMIDT, Leopold 1940: Wiener Volkskimde. Ein Aufriß. Wien 1940.
SCHMIDT, Leopold 1976: Gegenwartsvolkskimde. Eine Bibliographische Einfuhrung. Wien 1976.
SEGALEN, Martine 1986: Ciurent Trends in French Ethnology. V; Ethnologia Eirropaea. Journal of
European Ethnology. Volume XVI/1, Copenhagen 1986, str.3-24.
SENNETT, Richard 1983: Verfall imd Ende des öffentUches Lebens. Die Tyrannei der Intimität.
Frankfurt am Main 1983 (prva izdaja; The FaU of Public Man. New York 1974).
SILVERMAN, E Sydel 1975: Three Beils of Civilization: The Life of an Italian Hill Town. New York,
London 1975.
Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti
33
SKARIN FRYKMAN, Birgitta 1987: Fran yrkesfamilj tiU klassgemenskap. Om bagare i Göteborg
1800-1919. Göteborg 1987.
SOUTHALL, Aidan 1983; Towards a universal urban anthropology. V: Ghaus Ansari & Peter J.M.
Nas, Town-Talk. The Dynamics of Urban Anthropology. Leiden 1983, str.7-21.
WARTMANN, Margrit 1986: Leben auf Züricher Friedhöfen. V: Schweizeriches Archiv für
Volkskunde 82. Basel 1986, str. 30-40.
WEISS, Richard 1946; Volkskunde der Schweiz. Zürich 1946.
WYSS, Nikolaus 1986: Blickfeld Hauptbanhof Zürich. V; Schweizeriches Archiv für Volkskunde 82.
Basel 1986, str. 128-134.
ZONABEND, Françoise 1993; Dolgi spomin. Časi in zgodovine v vasi. Ljubljana 1993 (prva izdaja:
La mémoire longue. Temps et histoires au village. Paris 1980.).
BESEDA O AVTORJU
Borut Brumen, mag., etnolog, asistent na
Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo
FF in samostojni raziskovalec na Institutum
Studiorum Humanitatis, Evropski center za
humanistične študije.
ABOUTH THE AUTHOR
Borut Brumen has a Master's degree in
Ethnology and is an assistant with the Depart-
ment of Ethnology and Cultural Anthropology
of the Faculty of Arts. He is also an independent
researcher with Institutum Studiorum Huma-
nitatis, the European Centre for Humanist
Studies.
SUMMARY
EUROPEAN URBAN STUDIES FACING POST-URBANISM
By comparing two separate developmental traditions - (West-) European urban
ethnology and urban anthropology - the author surveys the present condition and
perspectives of European urban studies.
The article focuses on the period after the Second World War, when European
national ethnologies started to verify and rejustify their scientific premises. After 1946
towns and their inhabitants had (at least in principal) become a subject to be studied by
ethnologists; but imtil the seventies the researchers of towns used - for various reasons -
a methodology originating from the research of the coimtryside. French and Scandinavian
ethnologists therefore based their activities on urban anthropology and applied
comparative methods, developing a distinct and increasingly effective (sub)discipline,
urban ethnology. Despite numerous recriminations urban ethnology has managed to
preserve its own identity. Central-European countries, though less influenced by
anthropology, nevertheless experienced a thoroughly critical and constructive
reassessment of their scientific findings some two decades ago. One of the consequences
of this line of work was the breakthrough of an analytical and application-orientated
urban ethnology with its own sophisticated methodology.
Urban anthropologists experienced their crisis of identity when - in the fifties -
they started exploring European towiis wiü\ classical anthropological models. Because
this methodological orientation failed to render adequate results, they turned to look for
their roots in tiie heritage of the Chicago School and in the European humanist tradition.
Borut Brumen
34
They thus redirected their efforts from studying individual (sociological) urban fragments
to a holistic methodological approach. This approach is presently determined primarily
by the research of the social roles and identities of townspeople and by the analysis how
different urban institutions function and affect the way of life of people.
The author concludes by drawing attention to the fact that the two scientific
traditions are approaching each other, and to the positive results of anthropology
becoming more ethnological and vice versa.
RÉSUMÉ
LES ÉTUDES URBAINES EUROPÉENNES AU SEUIL DE L'ÉPOQUE
POSTURBAINE
La comparaison des deux traditions distinctes, a savoir l'ethnologie urbaine et
l'anthropologie urbaine (ouest)européenne, représente la base de la présentation de l'état
actuel et des perspectives des études urbaines européermes.
L'auteur s'y est concentré sur la période apres la 2eme guerre mondiale, ou les
ethnologies nationales européennes se sont mises a re-vérifier et a re-fonder leurs points
de départ scientifiques. Pour des raisons différentes, les villes et leurs habitants - qui
étaient (en principe) devenus l'objet des études ethnologiques a partir de l'année 1946 -
étaient, jusqu'aux années 70, étudiés a l'aide de la méthodologie issue de l'approche
ruralisante.
Par la suite, les ethnologues français et Scandinaves se sont appuyés sur
l'antropologie urbaine et, a l'aide de la méthodologie comparatiste, ont développé une
(sous)discipline reconnaissable et de plus en plus forte - l'ethnologie urbaine, qui a réussi
- en dépit de toutes les critiques - a garder son identité. L'influence de l'anthropologie
n'était pas si sensible dans les pays de l'Europe Centrale; mais il y a deux décermies,
nous sommes témoins, dans ces pays, d'une remise en question critique et constructive
des résultats du domaine de la profession. Une des conséquences de ce travail était la
mise en valeur de l'ethnologie urbaine a l'orientation analytique et applicative, avec une
méthodologie bien développée, propre a elle-meme.
On a pu sentir la crise de leur identité propre aussi du côté des anthropologues
urbains qui, dans les aimées 50, se sont mis a étudier les villes européeimes a l'aide des
• modeles anthropologiques classiques. Comme cette orientation méthodologique n'était
pas des plus efficaces, ils ont conMnencé a chercher leur racines dans l'héritage de l'école
de Chicago et dans la tradition humaniste européenne. Ce faisant, ils ont abandormé
l'étude des fragments (sociologiques) urbains isolés, pour s'orienter vers ime approche
méthodologique holiste qui se définit, actuellement, surtout par l'étude des rôles sociaux
et de l'identité des habitants des villes, ainsi que de l'importance du fonctionnement des
institutions urbaines diverses pour le mode de vie des habitants des villes.
C'est pour cela que dans la conclusion de sa discussion, l'auteur souligne le
rapprochemnt entre deux traditions scientifiques aussi bien ene les résultats positifs de
"l'ethnologisation de l'anthropologie" et de "l'anthropologisation de l'ethnologie".