Z ENIM SAMIM GIBOM ROKE
To je bilo konec marca 1940. ieta. Francija je bila že v vojni z Nemčijo in je med drugim orga-nizirala tudi »delovne kompanije«, katerih člani so popravljali poškodovane utrdbe na Magino-tovi liniji, oziroma gradili nove na meji z Belgijo.
Delovno moč so najpogosteje rekrutirali v francoskih koncentracijskih taboriščih, ker so se Francozi sami trudili, da bi razkropili slavne mednarodne brigade, ki so bile tudi v okvirih ta-boriščnega življenja in deia zelo aktivne, lako da je pogosto prihajalo do konfliktov s taboriščnimi oblastmi.
Eden najpomembnejših konfliktov te vrste se je zgodil 2. aprila v Gursu, kjer sem prebival s svojimi tovariši, borci \z Spanije.
PISNI UKAZ
»Nesporazum« se je začel s pisnim ukazom taboriščne komande, po katerem bi dvajset ali še več tovarišev, ne spominjam se točno koliko, moralo oditi v omenjene »delovne kompanije«. Ker taboriščno partijsko vodstvo tedaj ni imelo jasnega stališča do te zadeve v celoti, smo Ju-goslovani takoj organizirali svoje partijsko po-svetovanje in soglasno sktenili, da se upremo pošiljanju naših tovarišev na prisilno delo. Se-veda se komandi taborišča ob določenem času ni javil nihče.
Temu je sledil ultimat taboriščnega vodstva, ki nam ji. dalo na znanje, da nas bodo žandarji odvlekli s silo, če se sami ne odzovemo pozivu. Ker pa Francozi niso vedeli, kdo je ta ali oni od nas, bili smo porazdeljeni po barakah, smo se zadovoljno smehljali, pričakovaje prihod žan-darjev in poimensko klicanje. Prišli so zgodaj zjutraj in pred prvo barako prebrali spisek, dolo-čenih za »delovno kompanijo«. Tovariši so od-govorili, da v tej baraki ni nikogar s tega spiska. Žandarji so odšli naprej, pa tudi tam so dobiii isti odgovor. To se je ponavljalo od ene do druge barake in Francozi so nazadnje uvideli, da so W)i prevarani, ker se je odgovor zmeraj glasil: »Teh ijudi ni v naši baraki!«
Brž nato je prišel drugi ultimat, že mnogo strožji, Rok za odziv na zahtevo se je iztekel 2. aprila 1940. Med tem je skoraj vse taborišče zvedelo za naš odpor in kakih deset tisoč tabo-riščnikov je z zanimanjem, simpatijami in ra-zburjenjem spremljalo neenaki boj, ki smo ga-začeli.
Omenjenega 2. aprila je prispela pred naše barake tudi četa specialne žandarmerije, »garde mobile«. Dan je bil ukaz, naj se postroji-mo. To pa je bil že povod, da so se zbrali tudi ta-boriščniki iz drugih oddelkov, ki so bili od nas lo-čeni z žično ograjo.
Žandarmerijski oficir je prebral spisek tovari-šev, določenih za »delovno kopanijo«, ki nam je bil že znan, vendar se ni oglasil nihče od postro-jenih. Stali smo v poiožaju »mirno ip kljubovali žandarjem, ki so biii pred nami.
V taborišču je vladala tišina. Ni bilo slišati ni-česar drugega razen šepetanja oficirjev, ki so se nekaj dogovarjali. Padlo |e povelje, nato pa je skupina žandarjev planila na nekega našega tovariša in ga poskušala s silo izvleči iz vrste. To pa se jim ni posrečilo. Uprli smo se tudi temu na-silju in napadenemu se je s pomočjo najbližjih
tovarišev posrečilo, da se je iztrgal iz rok žan-darjev in se izgubil med množico taboriščnikov. Podobno se je končal tudi vsak drug poskus žandarjev.
».POZDRAV« FRANCOSKI VOJSKI
Seveda )e nerazpoloženje vseh navzočih že po prvem poskusu uporabe sile tako naraslo, da bi lahko vsak trenutek prišlo do incidenta več-jega obsega in posledic. V taborišču pa je bilo kakih deset tisoč borcev iz Špahije.
Taboriščno vodstvo je že ob prvi reakciji tabo-riščnikov poklicalo na pomoč vojsko. To smo pravočasno zvedeli od tovarišev, ki so bili pri glavnih vratih taborišča in so nam po zvezi spo-ročili, da prihaja bataljon vojske. Tako smo imeli dovolj časa, da se pripravimo na njen sprejem, čeprav žandarji, ki nas niti za hip niso spustili iz-predoči.nisoopaziliničesar. Našobveščevalni sistem je brezhibno deloval.
In medtem ko so se nam vojaki, korakajoč s puškami na ramah, vedno bolj bližali, je prišla direktiva, ki se je prenašala od enega do dru-gega taboriščr.ika, naj vojsko sprejmemo s pa-rolami v francoščini: »Živela francoska vojska!« »Vojaki šo naši bratje!« »Živeli francoski kmetje in delavci!«, potem pa naj zapojemo marsejezo, himno francoske republike.
Brž ko se je bataljon vojakov prikazal na cesti v taborišče, smo mu navdušeno stekli naproti, vzklikajoč parole za dobrodošlico, kot da priha-jajo zato, da nam pomagajo v boju proti žandar-jem. To je trajalo nekaj trenutkov, potem pa smo se postavili v pozor, salutirali s pestjo, kot je bil pozdrav španske Ijudske vojske, in zapeli mar-sejezo.
Vojaki in njihovi oficirji so se zmedeno ustavili na cesti in povesili puške. Ta trenutek je bil veli-časten, tako rekoč neponovljiv. Sicer pa nismo mogli ravnati drugače. Pozdravljala jih je prava vojska, borci slavnih mednarodnih brigad. Najbrž so v tem trenutku tudi oni začutili, da za-došča ena sama iskra, pa se bo vse spremenilo v pekel. To je začutilo todi francosko taboriščno poveljstvo, katerega predstavnik se je še isti trenutek obrnil na naše legalno interno & oddelčno poveljstvo. Obljubil je, da se bo vsa zadeva v zvezi z »delovnimi kompanijami« ure-
dila, če se mimo razidemo po barakah. Njegova obljuba se torej ni nanašala samo na nas Jugo-slovane, ki smo začeli to »bitko«, temveč na vse navzoče taboriščnike; zato je bilo treba čim hi-treje reagirati. Razpoloženje množice je preki-pelo do vrhunca in bili smo v resnični nevarnosti, da bo proti nam uporabljeno strelno orožje, ozi-roma da bo prišlo do masakra.
Dolžnost nastopa pred tovariši je v tem tre-nutku prevzel Kosta Nadj, ki je bil takrat, tako menim, tudi naš irrterni legalni komandant tabo-riščnega oddelka. Natančno se spominjam teh trenutkov, ko se je brez besede postavil pred vrsto, preletel s pogledom množico tovarišev taboriščnikov, francoske vojake, oficirje in žan-darje in samo visoko dvignil roko. In to je bilo vse. Množico razjarjenih Ijudi je ta edini gib roke tako rekoč začaral. Utihnili so celo najcjlasnejši, napetost je popustila, tovariš Nadj paje pojasnil, kaj je obljubila francoska komanda, in zaprosil, naj se mirno razidemo.                              .
V ZAPORU
Brž ko smo se znašli v barakah, je bila pred vsak vhod postavljena straža. Po en straiar in vojak sta skrbela za to, da se spet ne razidemo. Na to smo odgovorili s petjem revolucionarnih pesmi. ki jih je polagoma povzelo za nami vss taborišče. Pa so se vrata naše barake odprla in prikazalo se je nekaj oficirjev in žandarjev. Uka-zali so, naj se postavimo v vrsto vsak zraven svoje postelje. Začelo se je poimensko kticanje. Eden od oficirjev je pokazal name. Takoj sem razumel, kaj to pomeni, in začel protestirati, sklicevaje se na vse mogoče odredbe, veljavne in neveljavne. Seveda to ni pomagalo. Francozi sicer niso razumeli niti polovice vsega tega, zato pa sem jaz sam zelo dobro razumel žandarje, ki so me zgrabili za roke in noge in me s silo vrgli iz barake Za menoj so privlekli še enega tovariša, Rudolfa Janhubo. Ceprav sva se upirala. koli-kor sva se mogla, ni nič pomagalo. Žandarji so to ponovili tudi v vseh drugih barakah in tako privlekli kakih petdeset Ijudi raznih narodnosti.
Znašli smo se v bližnjem hangarju, ki je stal pri vhodu v taborišče. Mokri in blatni, brez hrane in odeje smo v njem prebili naslednjih 24 ur. Drugi dan je v spremstvu žandarjev prišla tudi zdrav-niška komisija. da ugotovi, ali je kdo izmed nas morda fizično nesposoben za delo v »delovni kompanlji«. Mi Jugoslovani smo pregled zavrnili s pojasnilom, da nas nihče nima pravice pnsiliti k prisilnemu delu, kar je seveda izzvalo nov re-volt Francozov.
»V zapor!« se je glasil odgovor.
V zaporu smo ostali nekaj tednov, pozneje žo s polovično porcijo obroka, zato se naširn tova-nšem iz bližnje barake ni bilo več treba odrekati hrane, saj smo prihranili svojo.
Vrnitev v oddelek, med druge tovariše tabo-riščnike, je spremljalo navdušenje. Vrnili smo se kot zmagovalci v neenakopravnem dvoboju, to pa smo čutili ob vsakem koraku.
Francoske oblasti se niso več zatekale k pri-silni mobilizaciji v »delovne kampanije«, zato pa nas je nekaj kmalu nato odšlo, seveda nepro-stovoljno, v drugo francosko taborišče, v zlogla-sni Vernet...
MARKO PERIČ