Zadnje številke dveh
prlBorskin revij
T lanskem letu so se na primorski h tleb rodile kar tri literarne in splošno kulturne ter družbene revije: ZALIV v Trstu, GOEISKA SfiEČAHJA V Novi Gorici in KAPLJE v Idriji. (Tržaška revija MOST je začela izliajati že leta 196*). To prida, da so prišli boljši UblBI  za tovrstno kulturno dejavnost; aatal je liumus, ki omogoča rast z ljubeznijo in zanosom vsajenih mladik.
V Kapljah smo o Zalivu in Srečanjih že pisali, a redno poročanje o posameznih številkah je možno le v dnevnem časopisju , ne pa v reviji, ki je tudi sama večkrat prisiljena iziti z zamudo. Zaradi tega bomo v prihodnje podajali le preglede za cele letnike ali pa se bomo ustavljali samo ob aktual-nsjših temah in prispevkih.
Gor''ška srečanja
Sedma številka Goriški h srečanj spričuje delavnost ■ladih in starejšin kulturnih kadrov na Goriškem, ki jih je uredništvo znalo pridobiti za skupno delo. Kot smo že nekoč zapisali, se Srečanja držijo načela, da objavljajo članke in razprave, ki so živo aktualni v sedanjem času in take, ki z današnjih zornih kotov odkrivajo našo goriško in primorsko preteklost. Ta dvojnost je upoštevana v pametnem sorazmerju.
Hajprej Branko Marušič povezuje dva jubileja, ko v uvodnem članku govori o 100-letnici narodnega preporoda na Primorskem in o dvajsetletnici Hove Gorica. Pisec je dober razčlenjevaveo zgodovinskih pojavov, ki jih potem logično poveže v tek ča^a; tako pravi: "Vsaka primerjava jubilejnih obletnic pa bi bila prisiljena in nepravilna, če bi obravnavala samo enkratnost dogajanja, kajti vse, kar se v zgodovini zgodi, je po njeni zakonitosti tesno povezano s preteklostjo in prihodnostjo." Ko kritično preceni razvoj in dogodke izpred sto let, tako ugotavlja vrednost tega spoznanja: "Toda pri tem nam v nekem smislu avantgardistična primorska in goriška preteklost, ki nista provincialno ozlci, ne moreta biti smisel naših pobud in vodilo, aex~ več dopolnilni opomin zgodovine, vzpodbuda, ki bogati in utrjuje naš obstoj in poraja nova hotenja." Uredništvo se je s sliko, pesmijo in citati lepo spomnilo smrti pesnika Alojza Gradnika, ki so ga z velUcimi slovesnostmi pokopali 15« julija v njegovi rojstni Medani v Erdih.
Bazprava dr. Logzeta Eota, ki obravnava probleme zdravstvene službe na Goriškem (Zdravje in občan), je zaradi sedanjega preurejanja zdravstvene službe v Sloveniji nadvse aktualna. Seznanja nas z razvojem te službe na severnem Primorskem in z njenimi trenutnimi dilemami.
Marjan Tavčar se je (s stališča naše ustavnosti in drugih norm) kot marksist iskreno lotil vprašanja kakšno pot ubira pri nas pokonoilska cerkev. Pohvalno je, da revija, ki hoče biti živa, ne gre molče mimo vprašanj, ki se zdijo kočljiva, a jih srečujemo na vsakem koraku. Tavčar komentira porast vpliva Cerkve na družbo, zlasti na mladino in
92
se vprašuje, ia  oorda le ni prekoračila oeja, ki jih pri njeni dejavnosti navzven določujejo zagoni in protokol. Avtor zavrača tudi tako imenovano anticerkveno nestrpnost in hoče, naj bi bila njegova razprava dobronanernl prispevek naprednin težnjan v sodobni Cerkvi, ki živi v socializmu, članek Slavka Kretiča je jedrnat in dokumentiran prikaz razvoja slovenskega šolstva na ožjem Goriškem od osvoboditve do danes. Zelo primerno je, da je pisec ob koncu sestavka zbral podatke o šestih zaslužnih profesorjih in učiteljih, ki so umrli v tem razdobju (Ambrožičeva, Brusova, Cuk, Kramar, Murovec, Škarabotova).
Taborsko gibanje na Primorskem je naslov študije Štefama Trojarja, ki nas povede v čas pred sto leti. IrojELT do podrobnosti pozna tedanje razmere in zadevno gradivo, vendar zna iz tega izluščiti za današnjega bravca najzanimivejše izseke in jih tako povezati, da dobi celostno podobo o tem času. Ob članku je tudi objavljana fotografija Grilča-ve slike narodnega buditelja na Primorskem dr. Karla Lavriča. Trojarjev prispevek je že pravo samostojno poglavje iz slovenske zgodovine. Dr. Ivo Juvančič pripoveduje o zanimivih srečanjih, ki jih je imel v preteklosti, še veliko več pa v prijetnem domačem slogu poljudnoznanstveno razpravlja o zgodovinskih srečanjih, ki jih je naše ljudstvo na Goriškem imelo z drugimi in sosednimi narodi. Zlasti veliko se ukvarja s Furlani in v zvezi z njimi.izjavlja; "Vredno je, da jih spoznamo, sami sebe bomo bolje spoznali, kajti v 93      davni, davni preteklosti so se naši in njihovi predniki srečali." (Morda že sam naslov goriške revija zahteva čimveč takih in podobnih "srečanj"!) Skladateljsko delo in bogato umetniško življenja in osebnost Maksa Pirnika, sina zelene Štajerske, ki sedaj živi med Primorci, med katere ga je prvič zaneslo kot partizana, je žlahtno orisal Marjan Gabrijelič. Profesorju Pirniku, ki še vedno (kljub upokojitvi) živahno deluje med tolminskimi in idrijskimi dijaki in se predaja glasbeni in drugim umetnostim, je Gabrijeliičev prispevek lahko sicer skromen, a iskren znak priznanja primorske kulture.
Z  objavo odlomka iz romana Vseenost Saše Vuge Go-ridka srečanja nekam previdno nadaljujejo že začeto navado občasnega objavljanja leposlovnih prispevkov, (Danilo Iiokar v eni prejšnjih številk). Ulsllm, da je popolnoma naravno In tudi zaželeno, da se  Srečanja ne  branijo takih prispevkov, čeprav so usmerjana bolj v splošno družbena vprašanja in manj v literarno revijo. Po vsem sodeč bo revija objavljala tu pa tam prozo priznanih pisateljav z Goriškega, medtem ko za peanlke semafor najbrž še ni odprt...
No, Vugov odlomek Kapifeajn Oho pripoveduje o nemškem turistu ob naši obali, iTa proza oznanja vsa značilnosti kvaliteCceiia Vugovsga 8ti3A. Srečko Logar sa v občutnem zapisu spominja sodelavca pri goriškem poduredništvu Bdinoasi Draga Bajca (190-J-192S) iz Vipave, mladega ri>aoljuba in poeta, Sigrovca, ki so ga bili zastrupili fašisti in j8 uorl pri dobrih enanoih v Biljah, na da bi mu uspelo priti čez mejo v JugcaTavijo, kamor bi mu.  posredoval srečea prehod prav Sračko
Logar« Ob članicu je objavljena tudi Bajčeva Pesen
Srimorskih emigrantov, tem, kako je začela nastajati Nova Gorica, podaja kronologijo Ciril Zupane.
Avtor s kratico D. se ustavlja ob nastopu goriškega župana Miclielaja Mairtina na VIII. generalni skupščini evropskih občin, ki je zasedala letos junija v Berlinu. Martina je v Berlinu imel govor o sožitju ob naši meji na Goriškem in to sožitje predstavil izbranemu občinstvu v tako ranljivo razklanem Berlinu kot nekak vzor za Bvropo. O spremenjenih razmerah na kmetih, id. se kažejo ob prevzemanju kmetije, s posebnim ozirom na Brda, je zapisal nekaj tehtnih misli T. Tudi nastop brezposelnih delavcev v Kenčah leta 193^ ja opisal nekdo, ki se je podpisal le z začetnico m.
Za Kapljsimi in Mostom je tudi tržaški Zaliv dobil v Srečanjih celoletni pregled izpod peresa Marijana Brobeža, ki precej natančno poroča o posameznih lanskih štirih številkah in ob nekaterih prispevkih poda svoj komentar. Med drugim tudi nekaj svojih negativnih trditev. Zaliv ima po Drobežu dragoceno vlogo v življenju in snovanju naše manjšine na Tržaškem, v publicistični dejavnosti Slovencev v Italiji pa posebno mesto in veljavo. Marijeu! Brecelj poroča o jubilejni številki (19^5-1965) Izvestja državnih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom v Gorici,
Isti avtor nam strokovno in umetniško predstavlja dva ekslibrisa Pavla Medveščka in najbrž isti (b.) je tudi pisec, ki govori o sodobnem poljskem ek-      94 slibrisu, ki ga je spoznal na razstavi v goriški ustanovi Stella matutina.
n.j. seznanja bravce z razstavno dejavnostjo ZKFO v Novi Gorici.
Zadnje strani revije so prav posebno zanimive za vse, ki poznajo življenje in delo velikega primorskega rodoljuba Zorka Jelinčiča. Ko so v Novi Gorici predlagali, naj bi se po Jelinčiču imenovala ena izmed mestnih ulic, so se nekateri oglasili proti, češ da Jelinčič tega ne zasluži, ker je med vojno v taborišču Carbonara oziroma Gra-vina pri Bariju nekaj časa (pred vstopom v partizane) vodil propagando za jugoslovansko kraljevsko vojsko. la huda merila, brez upoštevanja vse-fa tistega, kar je Jelinčič napravil in pretrpel 9 let zapora) za slovenski narod na Primorskem, nas upravičeno čudijo. Kot je bilo pričakovati, vsi, ki so se odzvali prošnji uredništva, govorijo o pokojnem Zorku Jelinčiču kot redkem l3!ku čistega narodnega idealista. Svoje spomine in sodbe o Jelinčiču so prispevali pisatelj France Bevk, Srečko Vilhar iz Kopra, Milo Vižintin in Stanko Murovec iz Nove Gorica, Stanko Benko iz Trsta ter Srečko Logar iz Idrije. Zaključki Franceta Bevka in Srečka Logarja se prav lepo ujemajo. France Bevk: "Bil je idealist, ki pri svojem delu nikoli ni zasledoval oseooih koristi, zato se al upira, da se mu dela krivica. Če hočemo njegovo delo in prizadevanje poplačati z nekim priznanjem, je i-menovanje skromne ulice po njem najmanj, kar mu lahko damo. Zaslužil je mnogo več." Srečko Logar: "T Novi Gorici bi mu morali postaviti spomenik in ne samo po njen iasnovati neko manjvažno ulico I"
v rubriki Ostra dobronamernost se v kurzlvu pod črto skriva zanimivo branje družbenokritične narave. Na začetku je objavljen članek o slabokrvnem humanizmu in preračunljivi solidarnosti. Hato se M. Drobež kritično zagleda v podatke goridkega komunalnega zavoda za zaposlovanje, ki neusmiljeno pričajo, da je na dobro plačanih položajih, precej ljudi (med njimi velik odstotek še mladih), ki nimajo potrebne Izobrazbe, a se aomišljavo šopirijo in drug drugega krijejo v svojem zaprtem krogu. Glosator iiat se hudomušno poigrava z blro-3uratskiD reševanjem vaških zadev. Kot vse prejšnje, je tudi ta številka opremljena z lepimi reprodukcijami. To pot so zastopani Ctu-dl z osebnimi podatki o življenju in ustvarjanju) Zvest Apollonio, Danilo Jejčlc, Ivo LenšČak-Pilon in Ivo Kovač.
Naslovna stran in še nekaj slik (Mllenko Pegan) predstavlja Idrijo in Vojsko (dve sliki se lepo ujemata s Tavčarjevo razpravo), medtem ko druge slike in vinjete prav tako poudarjajo in dokumentirajo posamezne prispevke.
Zaliv
Zaliv, številka 6-7. Dvojne številke so zelo značilne za poletne mesece in je to skoraj običaj pri večini naših revij. Ta dvojna številka Zaliva pa je zares dvojna tako po obsegu kot tudi po vsebinski zanimivosti. Težišče je v eseju in razpravah o naši meLDjšinl v Italiji in slovenstvu. 95    ^B.  začetku sta objavljena referata, ki sta ju prebrala člana uredništva na diskusijskem večeru Zaliva in Uosta 19. maja letos za okroglo mizo v mali dvorani tržaškega Kulturnega doma. Befarat Borisa J>ahorja nosi naslov Slovenstvo danes, V njem najprej obsodi teorijo, ki uči, "da bodo narodi počasi izginili", teorijo, ki jo od politikov in svojih učiteljev že leta sprejemajo učenci in dijaki v Sloveniji, in meni, da je treba prej ali alej najti saooavojo povezavo slovenstva z marksizmom ter slovenstva z Svropo. O socializmu v Bvropi (zahodni) in na Slovenskem pravi: "Mislim, da je potrebno, da se pri nas Slovencih razločno izoblikuje pojmovanje socializma, ki ne bo imel v zakupu razodeta resnice, ampak jo bo iskal v pošteni dialektiki s tistimi, ki bodo, čeprav nemaziljeni in neposvečeni, o človeku In družbi marsikaj drugače vedeli in mislili. He vem, kakšna naj bi bila v novi družbi zbornica, v kateri bo lahko prišlo do izraza protimnenje, u«  da bi se s tem obnovilo parlamentarno izigravanja in mešetarstvo, vem pa, da bo, če naj socializam ne umre, moralo priti do taks ureditve, v kateri bo socialist pred narodom odgovoren in bo moral od-* iti, ko aa  bodo dokazali, da je bila njegova politika zgrešena."
Nadalje Boris Pahor govoi-i o nujnosti, da slovensko občestvo v zamejstvu postane subjekt, in o poklicanosti Trsta (ki spet dobiva pomeabBO mesbo v srednjeevropskem bazenu), da kot svojevrstno žarišče slovenske kulture mora igrati svojo poa«bco vlogo najpoprej neposredno v splošno slovezsek*« svetu, potem pa posredno v vsem tan obaočjUc Fo.-hor na kratko omeni zabloda, zmedo in velJJcciidko
škodo, ki je nastala med našo manjšino zlasti v dobi sporov s kominformom (strahotna asimilacija slovenskega ljudstva). Pravi, da so na Tržaškem vladale raaredne teorije, "ki so nam bolj škodile kakor poprej neusmiljeno zatiranje." Ha koncu se zavzema za cepolitižno predstavništvo vaeb. Slovencev, za skupni manjšinski organ, ki naj ga sestavljajo predstavniki kultura. Marko Kravos v avojso referatu Ob mlajši tržaški generaciji govori o tržaških Slovencih, ki so stari od 16 do 25 let. Ta generacija se je znašla sama:  "Najmlajša generacija pa ja bila zvečine prepuščena sama sebi in to v takem zatišnem obdobju, ko ni bilo slovensko življenje v Trstu niti senca tega, kar je tako prepričljivo napovedovala HOV in čas takoj po njej." Največje zlo je po njegovem v tem, da ta mladina, z redkimi izjemami, ni sposobna samostojnejšega pogleda na svet in tudi ni sposobna prevzeti nalog pri vodstvu slovenske manjšine. Edini izjemi pri tem velikem osipu slovenske mladina sta bili taborniška in skavtska organizacija, a sta žal zajeli le del mladine, Nad tem naj bi se torej zamislili tisti, ki danes vodijo slovensko narodno skupnost. Igor Kosmina podaja zgoščen in bogat ter dokumentiran pregled vsega, kar spada v poglavje Manjšine v italijanskem ustavnem sistemu.                                              96 Ksisladnji sestavek obravnava sorodno temo. Uredništvo je izpolnilo obljubo in objavilo poslanico Obramba ogroženih jezikov, ki jo je v imenu Mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur poslala Unescu skupina vsaučiliš-klh profesorjev nordijskih držav. Spet pomemben dokument, ki se živo dotika tudi Slovencev (Beneška Slovenija).
Froza z naslovom Tragedijica na grobljah Irene Žerjal-Pučnik se nadaljuje tudi v tej številki. To je sugestivna, a zaradi simbolov težko razumljiva pripoved. Vse polno asociacij in drugih zavestnih in podzavestnih povezav. Tu zvemo za trpko zgodbo Katje, slovenskega tržaškega dekleta, ki gre skozi številne preizkušnje, pa Blaža, ki je slovenski komunist in propagator, in drugih. Kot grda sanja je poglavja Labirint, v katerem najdemo nekaj filozofskega dialoga. Žerjalovi ja treba priznati, da se je lotila nenavadnega literarnega prijema. Sodoben človak težko prenese sentimentalnost, ker se je sramuje in hoče biti suveren. Sentimentalnosti se otepa tudi naša pisateljica, zato pa je toliko bolj sarkastična, včasih celo cinična. Zmeraj pa le ne more mimo čustev. Nelaj otožnega in mračnega je v zgodbah in usodah, ki jih včasih nakazuje samo v obrisih, kdaj pa kdaj pa zakadi slojsovne učinkovitosti gre nalašč v kako podrobnost.
Kljub mešanju abstraktnosti in realnosti je to dokaj enovita in, se razuma, zanimiva proza, iia branje O« prijetna 2e zaratti izvirnega esprita, ki se kaže v duhovitih primerah in bliskovitih preskokih. V svojski jezik vpleta tržaške lokalizme in izraze iz pogovornega jezika, Laže se bo o tej prozi dalo kaj več povedati, ko bo akončana. Nedvomno pa že sedaj daje slutiti, da bo to avant-gardoi in avtentični tejcst o našem življenja nasploh in v Trstu in okolici še posebej.
Pod naslovoD Iz olajše slovanske Urile« nastopajo po vrsti Herman Vogel, Slatjaž Kocbek, Ivanka Uergoid in Filip Fiactier.
Herman Vogal je zastopan s pretežno razsisijujo5o, ra-zuosko poezijo. Se zmeraj sporočijive, čeprav s svojevrstnimi priaeraai, njegove pasmi (Odpustnica, Sk-sMbicija) razodevajo poskus pesnikovega racionalnega pogleda na človeško narazuBljiva stvari. Pesmi Premiki proti praznini in Haša lega izraža  redke trenutke, ko sa pesnik ujema v času in najde pravo razmerje do vsega, kar ga obkroža.
Matjaž Kocbek je v svojih pesmih ponekod podoben Šalamunu ali pesnikom, i4 so objavljali v lanski Tribuni; pri tej omembi mu seveda ne mislim zanikati izvirnosti. Pesa« Leoparda in Cest la vie vodita do človeka, ki je v bistvu enak pračloveku, Hibarija pa je iflhirntan, igrlv pesniški domislek o smislu in nesmislu življenja (človek ribo riba človeka), podan veselo porogljivo in rahlo bogokletniško. Hibarija je zanimiva tudi po matrično stilni plati; za primerjavo zadnji del pesmi:
brada ozka
ličnice štrleče
mrtvec dela samomor
pred drugo vojno
napit zalit gladek 97                               človek ubija dan«a
                                 upa jutri
blagoslovi pa frčijo
lahkih nog naokrog
hostje se topijo
po protezah
nekdo si briše nos z mrtvaškim
prtom Pesniški izraz Ivanke Hargold se uresničuje v kratkem verzu, ki (vsaj tako se zdi) zavestno posnema nekatere prvine ljudske pesmi, prostega varza ali pa sa poigrava z že znanimi verznimi konstrukcijami:
In bingalabongele
naš dedek je.umrl
Pisani črv (Čez koliko... let) Njena lirika se motivno razpenja od nežnega hrepenenja (Sanjam te) do moderna balada (Julija sa je poročila).
i'ilip Jischer tudi v tej številki ostaja pri svoji priljubljeni pesniški snovi: čas, ljubezen, rodna gruda. Hjegove pesmi so dodelana; Lepa Vida potrjuje, da je ta motiv se vedno privlačen, živ in nikoli izčrpan v slovenski besedni umetnosti.
Odlomek iz odrskega dela Sergija Verča nam vsaj toliko predstavi pisca, da mu lahko priznamo nekoliko dramatske spretnosti. Prizor iz komedija Kocke v koc~ ki (nekdo iznajde stroj, ki vidi v prihodnost) je sicer odrsko učintovit, vendar je vse to premalo, da bi lahko sodili o celotnem delu.
Poltrezno raamiSljanje (kakor ga saoa imenuj«) Živa Gruden zasluži posebno po£ornost. Sa toliko zaradi tega, kar je to trezen in iskren obračan, ki bi ga moral zase napraviti vsak mlad (pa ne le mlad) človek in ne samo na Tržaškem, ampak prav tako v Sloveniji, pač pa zatOjkerje s svojio spisom dokazala, da zna sukati pero v pravem umetniškem izražanju. Svoje resai-šljanje začne kot šolsko nalogo, a kako bistro zna odkriti naše čiovdška slabosti; psihoanalifeiSno, »a vendar preprosto razumljivo grebe po duševnosti sla-
dega dsUefca in šela pzoci konca preida na misel, zaradi kacara se js pisanja lotila: naloge tržaške slovanske aladlna v reševanju iz odtujsnosti.
OdbornUc tržaškega občinskega sveta,znani slovenski socialist Dušan Hrešoak,na pstUi straneh pojasnjuje svoj "non placet" gleda možnosti ustanovitve samostojne slovenske socialistične stranke v Trstu oziroma Italiji, To je za slovensko občestvo vsekakor eno zelo pomembnih vprašanj, sprožilo pa ga je uredništvo ZaHvs, ko je v 5. številki objavilo članek Slovenska levica. Pisec pojasnjuje razpust Neodvisne socialistične stranke (HSZ-USI) in v marsičem da prav zalivovcsm. Glavni nsporazum med njim in zalivovci ja v tem, da Hreščak izhaja predvsem iz ideološko-političnega stališča, medtea ko mladi okrog Zaliva hočejo, da bi tudi na političnem področju slovanska levica obstajala kot subjekt in očitajo "slovenskim" socialistom, da niso čutili potreba po koheziji slovanskega življa. Slovenska socialist iSna stranka pa bi bila za Hreščaka izraaito protislovje in pravi, da socialistov narodnost ne taore ločiti in da če jih ločimo, smo v takem primeru na terenu nacionalizma, človek bi enako mislil, da ker smo socialisti, ni nič hudega, če imata večina in manjšina vsaka svojo narodno organizirano sociajj,-stično stranko, saj je konec koncev Partito socialisti italiano v prvi vrati italijanska socialistična stranka in šele potem Socialistična stranka Italije. In zakaj po-tdm ni v zanodni £vropi ena sama socialistične stranke! Boris Pahor nadaljuje svoje Tržaške zapiske, ki so pan-dant znamenitim Glosam 55, ki so bile dvignila toliko prahu pri političnem vodstvu na ljubljanski univerzi (zaradi prikaza Glos v študantovski Tribuni). Tudi v teh desetih poglavjih zapiskov na manjka polemičnih osti. To        98 je Pahorjev odgovor na članek Ali res ogroženo slovenstvo, ki ga ja za drugo številko Teorije in praksa napisal Ernest Petrič in v katerem komentira Pahorjeve gloae na strpen in iskren način. Pahor izpove dosti bridkih resnic in 3 tem prav izziva odmev (ali pa morda novo ana-temo?).Izhajajoč iz vprašanja, zakajse je slovenski narod odločil za Osvobodilno fronto, prehaja na misel; "Zavoljo socializma bodo partijo, če se jim bo zdelo, klicale na odgovarnost druge partije, albanska na primer ali pa kitajska, od slovenske komunistična partije pa bo zgodovina slovenskega naroda terjala samo zvestobo slovenski misli in slovanski državnosti, He vem, kako bo v prihodnosti, a priznam, da se do danes še nisem rešil občutka, da je slovenstvo ogroženo. Prešeren je v svoji "Zdravlji-ci" najprej zaklical fantom in dekletom, naj rešujejo slovanski rod, šele na koncu poudarja, naj si bodo vsi narodi dobri in vsi ljudje bratje. Slovenska povojna politika pa je Prešernovo "ZdravIjico" obrnila narobe, o-ziroma jo postavila na glavo."
Pahor argumentirano zavrača očitke glede svojih izjav v gloaah o tem, kako je povojna politika prizadela slovenskega kmeta. Ha dveh mestih omenja Jožeta Pučnika (komunista), ki je moral zaradi Študije o našem kmetijstvu, objavljane v Perspektivah, prestajati krivično zaporne kazen.
Sar tri poglavja obsegajo misli o našem zamejstvu in o zaaajoih ter naši politiki do njih. Panor zavrača geslo, ki ga sicer tako velik italijanski narod na širi v odnosu na svojo aanjSino, geslo namreč, ki ga ja zapisal ar-nast Patrie: "Ud zamejcev samih je odvisno, Če se bodo obdržali ali ne". Nadalje obsodi krivce za poiitiSao "godljo", ki je nastala ob avojnaa razcepu slovenske oanj-dlne.
llnogo razpravlja tudo o slovenski sambbitnoabl, o znanem pismu Socialistične zveze, o ekonomski podlagi za narodno samobitnost;, o vlogi (žerkve, in zaključi s priznan jem Krnestu l'etri6u, da je njegov komentar h.  "Glosaa" edini trezen in iskren članek o zamejstvu, ki ja izšel v zadnjem desetletju v Sloveniji.
Monografija o narodnem junaku Vojku, ki jo piše njegova sestra Hadoslava Premrl, je prišla že do tretjega nadaljevanja; ko bo končana, bo to kar zajetno branje. Sedaj govori že o času napada na staro Jugoslavijo in o težkih doživetjili Vojkove družine.
Kot smo menda nekoč že omenili, avtorico odlikujejo bister občutek za opazovanje, poznavanja razmer in zdrav, skoraj ljudski vipavski slog pripovedovanja,
Savina Bemeo, ki je že v prejšnjih številkah spremljala delo Slovenskega gledališča v Trstu, tokrat poroča o celotni letošnji sezoni in se, razumljivo, največ ustavi ob krstni predstavi Banede-tičave drame "Ne vedno kakor lastovka", Tu se ne loči dosti od drugih, kritikov, ki vidijo v "Lastovkah" nekoliko preveč lirizma na škodo dramatičnosti. Eemčeva pravi, da je "Benedetič odprl svojo dušo na stežaj in stresal vsa svoja spoznanja, globlja doživetja in razočaranja v tekst." Poleg drugih uspelih stvaritev Savina Hamec poudari zalo uspel lik Gasparlne v Firandellovi komediji Saj ni zares, ki ga je tolmačila mlada igrav-ka tržaškega gledališča Lidija Kozlovičsva, (To 000000000000000   predstavo smo imeli priložnost gledati tudi v Id-yyyyyyyyy.y.y.y.yyy        j,^j^ ^  morafflo Tečl, ds ImB Eemcava popolnoDa
prav, ko je pri Eozlovičevi spoznala, da hrani ta v sebi valik Igravski talent.) Tržaško slovensko gledališče je s Savico liemčevo dobilo sposobnega in nepristranskega kritika.
Slovenstvo danes je naslov uredniškega zapisa, ki se nanaša na nesporazume ob znanem diskusijskem večeru za okroglo mizo.
Zaliv objavlja tudi pismo Stanka Psrtota, ki ga je bil pisec v zvezi s pisanjem Primorskega dnevnika o članku Slovenska levica v Zalivu poslal Primorskemu, a ga ta ni objavil. Marko Kravos naslavlja Odprto pismo prijatelju Stojanu Spetiču, ki je v Primorskem zaradi članka v Zalivu napisal, da se je adaj Zaliv zaprl za take sodelavce, kot je on.
In še en polemični zapisek. To je Prispevek k slovenskemu pravljlčarstvu, ki ga je napisal Marko Kravos in se tiče čudne doslednosti Založništva tržaškega tiska oziroma Primorskega dnevnika ob izdaji Pahorjeva knjige Hekropola, Sb.  zadnji strani so še cvetke iz domačih logov in dva odlomka Iz pisem "Deli^'.
V slovo pred kratkiu umrlega pesnika Alojza Gradnika ja Zaliv priobčil njegovo sliko s tremi pomenljivimi varzi na platnicah,medtem ko »u je u-redništvo v pasnlškea dolu revije posvetilo strac z objavo Soa$fta o človeštvu in z nekaj toplimi spominskimi mislimi.
Tudi ta številka je lična po notranji ureditvi, poživljata ps jo tudi dva linoreza tra. Psfekovška.
Tomaž Pavšič