Muzikološki zbornik    Musicologica! Annual XX, Ljubljana 1984
UDK 781.6(497.12) Kogoj
Borut Loparnik                           KOGOJEVI USTVARJALNI ZAČETKI
Ljubljana
Na splošno velja, da je Kogoj pričel ustvarjati 1911. leta; vsaj zapuščina priča, da so takrat nastale prve ohranjene skladbe J Nič manjši ni dvom: faktura teh zgodnjih del je spretnejša in v nadrobnostih bolj samosvoja kot pritiče novincu. Tudi če bi jo hoteli pojasniti z izrednim talentom, ne moremo mimo znanja in obrtne ročnosti, ki presegata intuicijo prvencev. Da bi si ju bil izbrusi! samo s harmonijo, morda še s prvimi konrapunktičnimi vajami , je tvegana in povrhu protinaravna domneva: ne Kogojeva leta ne značaj niso priznavali mehanicizma, ki podreja ustvarjalno vol jo šolarski postopnosti. Enako težko je vzdržati misel, da so goriškega četrtošolca poleg nalog odločilno zmojstrile "organistovske" izkušnje, kolikor si jih je bil dotlej nabral - ob harmoniju, ob klavirju in z zborom v Alojzijevišču ter Malem semenišču.2 Vse to so bile kajpak opore, nikakor pa območje skladateljske gotovosti, ki jo razodevajo prvi znani rokopisi. Zanje je potreboval že drugačno, iz lastnega utemeljeno mišljenje, le da nismo vedeli, kako se je oblikovalo.
Duktus zgodnjih ohranjenih del tako ne pove, kdaj je Kogoj začel ustvarjati, še manj je odgovor na vprašanje, kdaj se je načrtno spoprijel z glasbeno teorijo. Vsekakor pred - in bržčas dovolj pred - 1911. letom, čeprav moremo njegov študij osnovnih kompozicijskih veščin zanesljivo izpričati komaj na cerkvenoglasbenem poučnem tečaju med 7. in 11. avgustom 1911 v ljubljanskem Marijanišču.3 Da mu tam obravnavana "skladateljska" poglavja niso bila novost, kažejo istočasni rokopisi. Kaj naj bi le izvedel novega v pičlih treh urah, ki jih je lahko Premrl posvetil harmoniji, modulacijam in kontrapunktu? Morda bi si pojasnil kakšno nadrobnost, če bi seveda ujel trenutek za pogovor s predavateljem, drugega ni mogel upati. Konec koncev ni bil več
1    Gl. gradivo v družinskem arhivu in glasbeni zbirki NUK.
2    Da je v obeh zavodih veliko igral in muziciral, potrjujejo sipomini sogojeneev Antona Batagelja  (pismo Jakobu Jezu 28.11.1963), Ludvika Zorzuta ("Kogojeva prva srečanja z glasbo", Ob stoletnici kanalske čitalnice in ob odkritju spomenika Mariju Kogoju., Kanal 1967,  39-42) in Antona Severja  (pogovori, ki sem jih imel z njim 7.  in 8.9.1974).
3    O pripravah, učni snovi, predavateljih, zahtevnosti, urniku, poteku in udeležbi na tem tečaju gl.  napovedi, poročila in predavanje "Cerkveni pevovodja" Hugolina Sattnerja v Cerkvenem glasbeniku 34/1911,  št.  4-12.
19
začetnik in tudi med neuke vaške organiste ni sodil - to pa prejkone opozarja, da ga tečaj sploh ni mikal kot priložnost za širjenje kompozicijskega znanja. Očitno je iskal in potreboval vse bolj odločilno spodbudo: besedo in dokaz, da je na pravi poti. Ob kratkem temeljni preskus svojih upov in načrtov.
4         Zanesljivega gradiva o prvih letih Kogojevega glasbenega učenja ne
poznamo in vsakršno nadrobnejše sklepanje bi seglo v prazno. Nekaj okvirnih domnev ponujajo le pričevanja vrstnikov, ki so večidel omejena na cas pred ljubljanskim tečajem avgusta 1911 in kažejo vsaj verjetno postopnost,  s katero je začetnik obvladoval temeljno znanje, L.  Zorzut  (o.e.,  40) n.pr.  omenja regensburškega diplomanta Franca Setnicarja, vzgojitelja v Alojzijevišcu in spretnega pianista,  ki da je Kogoja na tem zavodu,  torej med leti 1907-1909, uvajal v klavirsko igro. Nič manj ni dragocen spomin A. Batagelja  (cit. pismo), da je Kogoj zahajal k mestnemu župniku Ivanu Kokošarju; razumeti je, da šele po odhodu iz Alojzijevišča,  se pravi od jeseni 1909,  ko je postal gojenec Malega semenišča. Kljub temu je bilo znanstvo bržkone nekaj starejše in verjetno Setnicarjeva zasluga: Kokošar je 1902-1908 predsedoval društvu "Alojzijevišce" (gl. Primorski slovenski biografski leksikon,  odslej PSBL,  8,  100) in se je potemtakem lahko prepričal o nadarjenem novincu ze na prireditvah v zavodu.  Vsekakor mu je mogel veliko dati -bil je zborovodja, skladatelj, navdušen zbiralec ljudskih pesmi, profesor glasbe v goriškem bogoslovju in osrednja cecilijanska osebnost nadškofi je. A. Sever (cit. pogovor) tudi navaja,  da je veljal za poznavalca harmonije in kontrapunkta ter imel bogato glasbeno knjižnico s številnimi učbeniki. In po Batageljevem spominu se je Kogoj prav na Kokošarjevo pobudo lotil zapisovanja in harmoniziranja ljudskih pesmi  (iz formulacije ni jasno, ali res samo nabožnih).
Hkrati Batagelj zatrjuje, da se je Kogoj  (brez dvoma privatno) učil "klavirja in kompozicije" pri Emilu Komelu. Ker glede casa tega študija ni povsem zanesljiv, smemo domnevati ev.  začetek njunega dela v šolskem letu 1909/10. Manj je razvidno, do kdaj naj bi bilo trajalo (Batagelj je jeseni 1912 zapustil Gorico, gl.  PSBL 2,  45).  Zdi se namreč,  da je Kogoj ze okrog ljubljanskega tečaja ali kmalu po njem prerasel Komelove zahteve, nemara sploh nazore o harmoniji,  saj so bili,  kot potrjuje tudi Sever, izrazito konservativni.   V tem primeru se je gotovo odtegnil delu z učiteljem,  ce ga ni celo prekinil. Nasprotno pa kaze, da je še naprej potreboval nj-egovo pianisticno pomoč ali vsaj napotke in literaturo,  tudi po izstopu iz Malega semenišča  (1912; do odhoda na Dunaj je stanoval pri družinah,  ki so imele klavir in poznal je sprejemne zahteve na akademijah).  Vsekakor ne vemo, da bi bil kdaj razmišljal o drugem pedagogu, naj so ze bili stiki s Komelom kakršnikoli. In povrhu bi ga lahko našel samo med tujci, to pa je goriška slovenska mladina štela za nacionalni prestopek.  - Učenje pri Komelu torej ni bila samo najboljša, ampak malone edina možna izbira, zlasti do 1911.   leta, ko si je Kogoj utrjeval šele osnovno znanje. Najbrž bi ga takrat nihče ne vodil bolj zanesljivo po elementarnem svetu glasbene teorije in klavirske tehnike. Kajti Komel  (gl.  PSBL 8,  111-112) - diplomant dunajskega konservatorija z državnim izpitom za srednješolskega profesorja, rimski študent gregorijanskega korala, nabožni skladatelj in ugledni, zborovodja  - je bil hkrati izurjen pedagog.   %e vsa leta od ustanovitve je na šoli Pevskega in glasbenega društva v Gorici učil  "klavir,  orgle in glasbeno teorijo".
Oba, Komel in Kokošar,  sta potemtakem mogla biti  (in sta prejkone bila) Kogojeva vodnika, ko se je temeljito oprijel muzike.  Prvi nemara bolj sistematičen, drugi širših razgledov.  Toda po 1911.  letu sta, verjetno
20
Kolikor namreč vemo, se je dotlej (in skoraj gotovo pozneje) izobraževal pretežno sam. Le dva med goriškimi glasbeniki sta mu nemara pomagala, Ivan Kokošar in Emil Kome!, a niti njunega deleža ni mogoče natanko dognati.4  Prav lahko, da je bil zgolj
spet oba in vse pogosteje, ostajala le se priložnostna svetovalca glasbeniku, ki se je naglo osamosvajal.
Dokaj težje je razbrati, kje in s aim sta lahko začela svojo vzgojo oz, pomoč, koliko je torej novinec vedel ob vstopu v Malo semenišče, Sever pripoveduje, da se je menda branja not in preprostega orglanja naučil ze pri kanalskem organistu. Ta je bil vsaj do zadnjega septembra 1906 nadučitelj Alojzij Vero, vodja domaČe ljudske sole  (gl. Gorica 9,  20,  2,  9.3.1907; rubrika "Dopisi",  "Kanal").  Vendar o glasbenem privajanju občinskega re j enea pod njegovim nadzorom ali z njegovimi napotki ni nobenih dokazov. Po krajevnem izročilu je sicer Kogoj kdaj pa kdaj res nadomeščal trškega organista, toda govorica je časovno neopredeljena; če ji lahko zaupamo,  sega gotovo v poznejša, najbrže zadnja goriška leta (tako trdi v zapisanih spominih tudi Kogojeva sestra Ana, por. Bratos), morda celo v obdobje po končani vojni. - Bolj oprijemljiva je glasbena vloga, če ne kar glasbeno pokroviteljstvo upokojenega kanalskega nadučitelja in nekdanjega župana Mihaela Zege. Bil je središčna osebnost domače Narodne čitalnice in njen zborovodja, tudi priložnostni pesnik in skladatelj, ob kratkem kulturno razgledan in v Kogojevem otroštvu še vedno delaven moz ter izkušen vzgojitelj.  In povrhu sosed Kogojeve krušne matere Ane Perkon ter bližnji stanovski  (zdi se, da hkrati strankarski) tovariš njegove učiteljice Karoline Leban.  Po cit. spominih sestre Ane ter po izpovedih Justine Novak iz Kanala  (pismo Jožice Valentinčič 12.2.1968) je Zega približno desetletnemu dječku ze dovolil igrati "brez not" na svoj klavir in celo na klavir v čitalniški dvorani, kamor mu je šolar sledil ob vsaki prireditvi, še zlasti ob pripravah nanje.
Vse to je seveda preskopa opora za količkaj trdno domnevo o Kogojevi glasbeni izobrazbi ob prihodu v Gorico 1907.   leta.  Verjetno ni presegla zelo skromnih osnov - kaze pa, da jih tudi gimnazija ni bistveno poglobila.  Srednješolski učni načrt je namreč "petje" uvrščal med neobvezne predmete prvih dveh razredov (z dvema urama tedensko). Določal je, naj zajame temeljno "teorijo petja"  (branje, pisanje not?), "vaje v zadevanju" (se pravi solfeggio, brez dvoma le skrajno preprost) ter obvladovanje dvo- in tri-, oz.  tri- in štiriglasnih posvetnih in nabožnih pesmi (tudi maš), s katerimi je zbor lahko popestril praznične cerkvene obrede in šolske proslave. Takšen delovni okvir je novincem sicer dovolj obljubljal, ne vemo pa, kako ga je tesnila praksa. Bržčas ni bila drugačna kot na večini podobnih zavodov: utilitarna,  zavezana lažjim, navadno vselej istim skladbam, omejena na učenje po posluhu in prepuščena rutini, bolj redko iznajdljivosti slabo plačanih "zunanjih" pedagogov.  Kajpak se je tudi nenehoma otepala z majhnim dotokom in s kakovostjo pevcev,  saj so jo omejevali stranska vloga predmeta, starostna sestava dijakov in stroge študijske zahteve.   (Te so v prvih dveh ali treh razredih izločile dobršen del vpisanih dijakov.) Vsekakor okoliščine niso podpirale glasbenega pouka,  in "petje" na goriški gimnaziji v letih 1907/8-1908/9 gotovo ni bilo izjema.  V natanko obveščenih in pozornih časnikih ga je vseskozi spremljal molk in celo šolska letna poročila o njem ne zgubljajo besed (gl.  Jahresberichte des K.K.  Staatsgymnasium in Görz, odkoder so tudi ostali podatki): učni načrt in primerna literatura se ponavljajo, ne večjih prireditev ni ne nastopov,  ki bi zasluzili hvalo. V profesorskem zboru je glasbenik samo Ivan Mercina.   Vredno je opozoriti, da so ga cit. pričevanja brez izjeme spregledala: ta
21
"učiteljski" - razsodniški in nadzorovalen -, zato se zdi verjetno, da je muzična ozadja toge teorije Kogoj že zarana odkrival samouško. če drugega nič, govore v prid tej podmeni njegov avtizem, o katerem so si edini vsi pričevalci, in pedagoške navade takratnih dni. Pa tudi njegova samozavest in kritiški odnos do okolice. Ali drugače: ni se imel (vsaj menil je9 da se nima) s kom pogovori ti , še celo pa se ni mogel in znal. Tako navezan nase se je sicer spopadal s težjimi vprašanji kot jih običajno doumevajo začetniki, komaj kdaj in mukoma pa je našel stik z ljudmi, ki bi mu morda kazali širšo pot in mu lahko več svetovali. Z Josipom Michlom na primer, ki je sodil v slovenski
učitelj deške vadnice,  zborovodja Slovanske čitalnice in ugledni zvonoslovec,  toda na Državni gimnaziji le pomožni učitelj (Nebenlehrer) in kustos skromne zbirke muzikalij  (z glasbenimi vilicami pa harmonijem) se očitno ni zapisal v spomin odraščajoče mladine.  Tudi v Kogojev ne. Ohranjeno spričevalo za prvi semester 1.4 razreda dokazuje,  da si ni izbral nobenega od neobveznih predmetov in torej ni prepeval pod Mercinovim vodstvom.  Bržčas je mutiral,  saj je 30.9.1907    dopolnil ze petnajst let  (gl.  Pavle Merku,     "Identiteta in otroštvo Marija Kogoja", Muzikološki zbornik 12/1976;  50-66).  Še manj je verjetno, da bi se bil pri Mercini učil: nikoli se nista zbližala. Morda so ju ovirala šolska pravila in različnost zanimanj, morda značaja - vsaj toliko pa je sprejemljiva tudi misel, da gimnazijski vzgojitelj ni imel povedati veliko novega kanalskemu dijaku,  ki je presegel zahteve učnega načrta in didaktično raven obravnavanja snovi.
Kaze torej,  da je Kogoj ob prihodu v Gorico ze znal nekaj glasbenega pravopisa in teorije, nemara tudi solfeggia - čeprav le v okvirih tedanjega zborovskega petja na dezeli, klavirskega muziciranja v čitalnicah in orglarskih navad po manjših korih.  Do večine teh pičlih osnov si je prejkone pomagal sam ali si jih je brez pomoči vsaj utrdil. Natančneje: facit kanalskih let smemo videti predvsem v načinu njegovega ponikanja v glasbo, ki ga odtlej ni več bistveno spremenil.  Šlo je za iskanje in doumevanje ob klavirju ali morda harmoniju,  za prisluškovanje nastajajočim zvokom in razbiranje tonske logike po lastni presoji. Ne vemo sicer,  koliko je ze obvladoval tipke, gotovo pa so mu bile najbolj privlačen svet in spričo starosti osrednja muzikalna zelja.  Najbrž bi v njej težko izsledili zavestno skladateljsko pobudo.  Vodila jo je prej slutnja, oprta na čustveno zadoščenje ob glasbi,  se pravi nezavedna moč talenta.  In ta je prvošolca usmerila k Setničarju, ne k Mercini,  zaradi nje je tudi alojzijeviški čas postal prelomna doba. Takrat, med puberteto in adolescenco, je Kogojev razvoj dosegel stopnjo,  na kateri je ze lahko določneje opredelil svojo zavezanost muziki in ji mogel natančneje slediti.  Delež ustvarjalnega nagona pri tem sicer ni čisto jasen,  nedvomno pa se je okrepil in ga moramo šteti h poglavitnim kažipotom.  Kajti od jeseni 1909.   leta,  od srečanja s Kokošarjem in Komelom,  je  le še rasel.
5   M.  Kogoj,   "0 umetnosti, posebno glasbeni", Dom in svet  (odslej DS) 31/1917,  3-4,  93.  Slednjič bo treba ta manifest Kogojevega mišljenja in nazorov le prebrati tudi v kontekstu porajanja in zgodnjega oblikovanja osrednjih idej,  torej v okviru prve goriške dobe - vsaj časa med 1909.  in 1914.   (med njegovim sedemnajstim in dvaindvajsetim) letom.  Na Dunaju so se te zasnove ze kristalizirale, dozorele so ob novih spoznanjih in širšem obzorju, našle bolj zanesljiva in temeljite jša potrdila, predvsem- pa Schönbergov zgled.
6    Že naslednje šolsko leto je dokazalo,  kako naglo in odločno je Kogoj zavrgel vse,  kar mu je prej uravnavalo in omejevalo glasbeni študij. Moral je zapustiti Malo semenišče, hkrati si je pričel služiti kruh z orglanjem in zborovodstvom v kapucinski cerkvi  (gl.  o tem Karolina
22
krog goriškega kulturnega življenja in zagotovo med osebnosti, pri katerih bi si mladostnik koristno dopolnil obzorje. Kajti za razgled je šlo: nagnjen k poglabljanju in v dobi, ki oblikuje miselnost o svetu, je bržkone že pred 1911. letom občutil, da so zakonitosti tonskega stavka močnejše kot preprosti užitek • muziciranja (preludiranja). Da ga bolj usmerjajo "v notranjščino duše", kjer "glasba ni zunanjost in površina, nego je dno".5 In tja si je želel, očitno brez zanesljivega vodnika in skoraj na lastno pest.
Pustimo ob strani, koliko in kako so ga pri tem omejevale strankarske razmere v deželi ali vsaj človeški odnosi med goriškimi glasbeniki. Nekaj drugega je dovolj na dlani: do 1911. leta je živeT za zidovi katoliških vzgajališč, z njihovo podporo in pod njihovim vplivom, vseskozi med Kanalom in Gorico. Poznal je pač muziko takšnega okolja - ljudsko pesem, del čitalniškega repertoarja, cecilijanski repertorij - vendar ničesar, kar bi mu lahko odkrilo srečanje z mestom, tudi provincialnim. Le slutil je morda, kako je Gorica kulturno radoživa -kaj naj bi več nižješoiec v dijaškem rezervatu, ki so ga utesnili disciplinski predpisi gimnazije? Zanesljivo ni obiskoval glasbenih prireditev: to dogajanje, čeprav slovensko, je teklo zunaj njegovega dosega. še spremljati ga je mogel komaj z roba. S konservativnega, slogovno zamejenega roba cerkvenih namenov, odkoder je bilo najdlje do nasprotne, liberalne strani, že res, da ni bila hudo razborita in se je oklepala iste zmerne romantike kot klerikalni tabor - toda imela je več sposobnih ljudi v Pevskem in glasbenem društvu, več podjetnosti in poguma ter širše meščansko zaledje. Povrhu se je hotela z glasbo dokazati , nacionalno in kulturno, hotela je tekmovati: v domačem krogu, še toliko bolj z goriškimi Italijani in Nemci. Naj so torej bila njena dejanja kakorkoli skromna, kljub vsemu je nudila pestrejše sporede, drugačen izbor muzike, ob kratkem napotek, ki bi Kogoja spodbujal. - Niti misliti seveda ni, da je pred jesenjo 1911 slišal katerega teh koncertov. In nikoli bi mu vzgojitelji ne dovolili na (redke) glasbene večere za i tal ijansko al i nemško občinstvo, nikar v Teatro Verdi, kjer so kdaj pa kdaj gostovale operne in operetne družine. Do konca nižje gimnazije je ostal njegov slušni razved močno "usmerjen", malone brez izkušenj mestnega življenja. Prepuščen tipanju v neznanem in morda naključnemu odkrivanju.
Kajpak ni verjetno, da bi bil veliko spoznal pred jesenjo 1909. leta, pred domnevnim srečanjem s Kokošarjem in Komelom. Njuni nasveti, če že ne pomoč, so le bili prvo zanesljivejše vodilo (ali vsaj izziv), ob katerem se je ovedel širših glasbenih razsežnosti. Polagoma najbrž tudi sprotnega dogajanja v ceci!ijanskem gibanju, med goriškimi Slovenci in Slovenci sploh. Hkrati se zdi umljivo, da sta mu vzgojitelja kazala literaturo po svojem okusu in presoji, seveda v mejah začetniške klavirske tehnike. In pri takšnem razmerju vplivov je gotovo, da se Kogojev razgled ni spreminjal nanagloma: novine so bile raje dopolnila kot temeljni premiki v podzavestnem estetskem kodeksu, s katerim je takrat opazoval tonski svet. V grobem lahko torej brez tveganja zarišemo okvir, ki mu je postajal domač: Cerkveni glasbenik   in morda Sveta  Cecilija,   običajne nabožne in posvetne pesmarice, zbirke iz založbe Katoliške bukvarne ter zvezki, ki so jih za cerkveno rabo izdali skladatelji sami (to ali ono je že imel kdaj v rokah), posamični, večidel zborovski tiski Glasbene matice, kakšna klavirska vadnica in zvezek pianističnih miniatur za šolarje. Komaj kaj drugega. - Vprašljivo je namreč, ali sta ga vzgojitelja že skraja opozorila na Nove  akorde,   ali sta ga vsaj
23
mimogrede uvajala v glasbo, ki presega poučne namene. Zato seveda ni jasno, koliko je izvedel o tuji klavirski literaturi in koliko sploh o muziki zunaj cerkve, še posebej instrumentalni. Tudi ne moremo sklepati o knjigah, ki jih je nemara citai poleg revij, kaj šele o njegovem razbiranju časovnih (slogovnih, zgodovinskih) premen glasbenega jezika. Le skladbe, ki so nastale pred in kmalu po ljubljanskem tečaju dovoljujejo misel, da mu ne Kokošar ne Kome! nista utirala poti čez uzance šolarskih in cecilijanskih modrosti. To pa je bila bržkone čer, ob kateri se je omajalo ter slednjič razbilo Kogojevo zaupanje v njuno sodbo in nazore.
Kar smo namreč prišteli med verjetne meje njegove vednosti do 1911. leta, je zgolj "koristna" literatura brez osupljivih neznank. Domnevamo pač lahko, da jih je slutil, da so ga izzivale vsaj ob preludiranju, še bolj ob pisanju ter dodelavi skladateljskih prvencev - toda za odgovori je očitno tipal sam. Najbrž ne vzgojitelja, še manj njegovo znanje in repertoarno obnebje niso segli do vprašanj, ki jih je tehtal. In v samotarski , kritični naravi osemnajsti etnika so zato meseci pred ljubljanskim tečajem bolj in bolj podžigali nujo po avtoritativni besedi. Znašel se je na razpotju med preproščino goriške "šole" in slutnjo (tudi skromno izkušnjo), da potrebuje več. Ali drugače: vse težje je čakal na presojo, ki bi dokazala njegov prav, kajti verjel je vanj ... in vedno huje dvomil v okolico, že ga je gnalo iz ljubiteljskega povprečja, hotelo se mu je višjih zahtev in strožjih meril - ta nasprotja pa so izzvala krizo zaupanja. Prvo, ki jo je doživel. Morda je še ni izostril v jasne podmene, natanko pa je razumel, kaj ga ovira in kje bo našel oporo. Natanko je vedel, da mora preveriti negotove smernice svojih vodnikov in lastno misel, kratko malo ves facit zadnjih let, ob katerem je glasbeno rasel. Nič ne kaže bolje njegovega značaja in osredotočene resnosti kot dejstvo, da ni želel praznih spodbud: poznal jih je in še bi si jih lahko nabral v Gorici in Kanalu. A bile so brez teže. Zdaj ni več veljala naklonjenost, temveč ocena ljudi, ki jim je priznaval strokovno avtoriteto. Za stvar je šlo, ne za mladeniški upor, in kmalu se je pokazalo, kolikšen je bil (skriti?) namen tega iskanja, četudi bežna, so mu namreč srečanja v Ljubljani razpletla poglavitno skrb - ali sme in more postati glasbenik. Seveda se je odločil sam, nihče mu ni svetoval prihodnosti. Toda mnenja, ki jih je slišal, so bila očitno dovolj enotna in nedvoumna, da je lahko stopil na izbrano pot: priznala so njegov talent in utrdila voljo za celostno predanost muziki.6
Prav malo je treba ugibati, čigava je bila - ne misel, temveč presoja in podpora, da je mogel obiskati tečaj Cecilijinega društva v Ljubljani: goriško skupino (pet bogoslovcev pet organistov in dijaka Kogoja) je "vodil" Ivan Kokošar. Danes je kajpak brez pomena, ali je skrbel za nadobudneža po nasvetu, zavoljo odgovornosti, ki jo je gotovo čutil ob nenavadnem talentu
Leban3   "V Kanal ob Soci so pripeljali tri sirote...fr3 Tovariš 12/1956, 17,  458).  Njegov učni uspeh v gimnaziji,  ki je zdrknil med povprečne ze v 4.  razredu,  se je za spoznanje še poslabšal: 4.  razred je končal z "dobrim" spričevalom, prvo polletje 5.  sicer z enakim, vendar je bila v njem prvič tudi zadostna ocena.   (Samo ta dokumenta sta ohranjena v družinskem arhivu; prim,   še cit.  Jahresberichte za 1910/11 in 1911/12.) "Nenadna" sprememba je brez dvoma dokaz, kdaj je v njegovem duhovnem svetu prevladala glasbena nadarjenost. Na videz skromna razlika med junijem 1911 in februarjem 1912 je torej lahko,  čeprav le deloma,  tudi zadnji odmev odlicnjaškega ugleda,
24
ali   zaradi   njegovih  želja,   šolar bi   bil   zlepa  ali   zgrda  dosegel ljudi,  ki   jih  je  hotel   in  moral   srečati:   tudi   v  prihodnjih  letih je  pogosto dokazal,  da  zanika  vsakršno  oviro,  če mu  brani glasbeni   razmah.   Seveda  pa  ni   iskal   kogarkoli.   Niti   med predavatelji   ni   računal   na   vse   in  jih  bržčas  ne  bi   bil   prosil za  odločilno  besedo.   Kaže,  da  jih  je  ločeval   po  delih,   po umetniškem ugledu  torej,   ki   ga  je  razpoznal,  ne  po  slovesu,  ki so  ga  uživali.   Vendar je  bilo merilo  še  drugačno,   oprto  na veljavo   teoretičnega  znanja   in  obzorja.   Ni   namreč  naključje, da  srečujemo  v  Kogojevem poznejšem življenju   le  tri   skladatelje s  tega   tečaja.   Može,  ki   so  študirali   na  tujem  in  bili   (ali postajali)   središčne  osebnosti   slovenske   (cerkvene)   muzike.   Dva sta  povrhu  vodila  naše  glasbeno  šolstvo   -   in  prav  k  njim(a)   je očitno  želel   goriški   novinec,   njim(a)   je  zaupal .   Stanku   Premrlu, vodji   Orglarske   šole   in   uredniku   Cerkvenega  glasbenika   ter Franu  Gerbicu9   ravnatelju   šole  Glasbene  matice.   Nemara   (ko  so ju   seznanili)   še  Frančišku   Kimovcu,   ki   se je  čez  mesec  dni odpravil   študirat  na  dunajsko Akademijo  za  glasbo   in   igralsko umetnost.   Eno  je  pač  gotovo:   naj   so  bile  vezi,   ki   so   se  spletle med  njimi,   kakršnekoli,  bile  so  odločilne.   V   tem krogu   so  Kogoja poslušali,   ocenili   ter   izrekli   sodbo  o  njegovih   skladbah   in znanju.   Prvo  besedo je  nedvomno   imel   Premrl;  bržkone je  sploh poskrbel,  da   so  talentiranega  fanta  opazili.   Kajti   bil   je edini,   ki   je  vedel   zanj:   čeprav  na  daljavo   in  občasno,  ga  je spremljal   že  od  maja   1910.   leta   -   tako  pričajo  novi   dokumenti.
Sklepi,   ki   smo jih  doslej   oprli   na   pičle  vire   in   verjetne podrobnosti,   so mogi i   le  okrepiti   mnenje,  da  je  Kogoj   ustvarjal že   pred   1911.   letom.   Kljub   temu  bi   bila   ostala   podmena  brez kronološko   in  vsebinsko  trdnejših  dokazov  nekoliko  oporečna,   če je  ne  bi   slednjič  podprla  najdba   v  zapuščini   dr.   Franceta Steleta.7  Odkritje  res  ni   razpletlo   vseh  neznank,  dovoljuje  pa
Gradivo hkrati priča, da je v peti soli že veliko in stalno komponiral ter si obenem širil in poglabljal teoretično znanje, Prejkone sam,  ¦ gotovo pa z nenehnim kritičnim oprezanjem za sodbami,  ki sta jih izrekala Komel in Kokošar, Kako zelo je potreboval avtoritativnega učitelja in kako scela ga je zasvojilo glasbeno delo, najbolje govorijo pisma,  ki jih je novembra in decembra 1911 poslal Premrlu  (gl,  mapo "Premrl Stanko,  Kronika - Korespondenca" v glasbeni zbirki NUK). Slednjič velja tudi upoštevati, da je skoraj natanko leto dni po ljubljanskem tečaju,  18,8,1912,  v Gorici prvič javno nastopil kot skladatelj in klavirski spremljevalec.  Še vec: zborovska dela,  ki jih je dotlej objavil, so bolj ali manj le obarvale katoliške navade muziciranja - tedaj pa je krstil instrumentalno skladbo  f'Sen" za klavir), ki z naslovom verjetno opozarja, da se je pričel izmikati vsebinskim okvirom cecili janstva.  Saj je že januar ja 1912 končal mešani zbor "Zvečer", ga poslal Premrlu v oceno in želel z njim prodreti v Bove akorde  (kot lahko sklepamo po Premrlovi opombi na enem od dveh ohranjenih rkp,  v NUK),
7          Steletovo zapuščino hrani Biblioteka SAZU; gradivo o Kogoju je zbrano v enotah R 11/XVIII - 515:1,2 in R ll/XXXII/17a.  Dolžan sem iskreno zahvalo bibliotekarski svetovalki Aniki Koblar-Horetzky,  ki je zapuščino uredila in me opozorila na najdbo.  Sam dr.  Stele se v pogovoru (imela sva ga IZ,1.1971)  ni vec spominjal, da bi bil slišal za Kogoja pred 1919,   letom,
8          Zora (odslej Z) je izhajala desetkrat letno,  s premorom med počitnicami, vendar neredno.   Urejali so jo na Dunaju,  tiskali v Ljubljani, njene številke pa so tekle od pricetka zimskega do konca poletnega semestra,
25
preudarek  ob  gradivu   in  z  njim  prvo  jasnejšo  oceno  Kogojeve zgodnje  muzične  fiziognomije.   Muzične,  ne  samo  glasbene   -  to velja  najprej   podčrtati.   Gre  za  literarne   in  skladateljske prispevke,   ki  jih  je  nižješolec  pošiljal   reviji   Zora   1910.   leta. Spričo  njegove  domnevne  starosti,   statusa   in   zlasti   negodne leposlovne  mere jih  je   "glasilo  katoliško-narodnega  dijaštva" obravnavalo   zgolj   na   straneh   priloge Prvi  cveti.   Tja,   v mentorske  roke   Ivana  Mazovca,  jih  je  po  vesti   in  pameti odlagal   urednik  France  Stele,   takrat  študent  dunajske  filozofske fakultete.8   Vendar jih  je  Mazovcu   prepustil   samo  deloma.   Ni   le bral,   kar  so  pisali   novinci,  ampak  tudi   spremljal   njihov razvoj   in   preudarjal ,   kdaj   zaslužijo  objavo  v   "odrasli"   Zori. Takšne   stopnje  Kogojevi   poskusi   sicer  niso  dosegli   (bržčas   so se  mu   prav  zato  zgubili   iz   spomina),  očitno   pa  jih  je  štel   med tehtne  ter  jih  ohranil   v  arhivu.   Nemara   kot  pričevanje  o  prvih korakih   novega   sodelavca.   Kakorkoli   že:   najdba   potrjuje,  da  je goriški   dijak  prijel   za   pero  najpozneje  v  zgodnjih  mesecih 1910.   leta   -  če  ni   tedaj   začel   le  objavljati.
Zdi   se  namreč,  da  je  odkritje  vendar  samo  torzo,   ki   pomika rojstno  uro   Kogojevega   ustvarjanja  še  globlje  v  preteklost. Tudi   uganka,   kaj   je  zmogel   ab  ovo,  ostaja   slej   ko  prej nedotaknjena.   Seveda  ne  gre  dvomiti   o  njegovem glasbenem talentu;   vprašanje  je   le,  ali   mu  je  bil   tonski   jezik  že  sprva edino   izrazilo   in   se  je  torej   literarno  res   preskusil   komaj ob   zgledih   Zorine   priloge.   Sodeč   po  ohranjenem  gradivu   je  bilo zaporedje  prav  takšno,  a  jasnih  dokazov  nimamo   in  jih  bo prejkone  težko  poiskati.9   Komaj   razvidna  je  že  odločitev,   da   se sredi   glasbenega  dela   oprime  tudi   leposlovja   -  brez "utemeljenega"   vzroka   in  za  kratek  čas,  toda   zbrano   in dosledno.   Po  številu  je  poslal   reviji   celo  več   literarnih  kakor skladateljskih   prispevkov  in  na  videz  se  je  glasbeno  kmalu   sploh umaknil   ter  nadaljeval   samo  v  pesniških   vodah.10
Sodelavci so bili katoliško usmerjeni visokošolci,  zato je časopis le bežno in redko spremljal gimnazijsko kulturno delo   pa tudi redko objavljal srednješolske prispevke.
Stele je revijo vodil med 1908.  in 1911.   letom (ne 1908-1912, kot navaja Slovenski biografski leksikon,  11, 467). Da bi premostil podedovano vrzel in gotovo z mislijo na bodoče sotrudnike, je ob prevzemu uredništva uvedel stalno prilogo Prvi cveti (odslej PC). Zanjo je 1908-1911 odgovarjal Ivan Mazovec; z občasno Stele tovo pomočjo, kot kaze Kogojev primer. Poslej je tiskala Z dijaško pisanje, praviloma pesmi in črtice,  skoraj vedno v PC, rubrika "Ocene" pa je bila Mazovcu na voljo za mentorske dolžnosti.  Tam je zelo pozorno -pod vplivom glavnega urednika? - obravnaval tudi Kogojeve prispevke. Dobival jih je med pomladjo in koncem 1910.   (morda začetkom 1911.) leta,  zato je naše gradivo omejeno na 16.   (1909/10)  in 17.   (1910/11) letnik Z. 9         Domnevo lahko posredno - in pogojno - opremo samo na Kogojevo edino
znano izpoved:  "Izmed vseh stvari me je od moje mladosti najbolj mikala glasba."  ("O umetnosti, posebno glasbeni", DS 31/1918,  3-4,  92) Dvom je torej upravičen vsaj toliko, ker je spričo znanih okoliščin njegovega otroštva težje verjeti, da bi mu beseda ne bila služila prej kot toni.  Zlasti v času, ko se je ustvarjalni nagon ozaveš cai in se je šele trudil s prvim pisnim artikuliranjem doživetij. Je bil takrat -pred 1909., verjetno pred 1907.   letom - glasbeno ze dovolj samostojen? Ali pa ga je ze tedaj vabila slutnja, poznejša misel in "vera", da je pravo le "ustno sporočanje osebnih dognanj in spoznanj soljudem"?  (Josip Vidmar,   "Marij Kogoj", Obrazi, Ljubljana 1979,  60)
26
Tu je naključje seveda neverjetno. Naj je bil nagib kakršenkoli9 sprožil ga je očitno resen izziv. Povodu se je morda kje že pritaknil drobec tekmovalne vneme ali vsaj želje9 da bi se postavil pred literarno zavzetimi tovariši (pred Bevkom?). Toda za javni ugled močnejšega9 glasbeno in še leposlovno nadarjenega
Okolje in značajske poteze, ki jih moremo domnevati za zgodnje dijaško obdobje, govore prej o nasprotnem. 10       Kronologija sodelovanja se verjetno pričenja aprila, morda zadnje dni marca 1910: kaze, da je takrat poslal uredništvu skladno  "Ko poje zvon...". Stele, ki ni bil vešč glasbe, je za sodbo očitno prosil Premrla in ta mu je odgovoril 2. maja (njegovo pismo in skladba sta v zapuščini signirana z R 11/XVIII - 515:1). Ne da bi omenil avtorja, je Mazovec (I.M-c.) Premrlove pripombe skoraj dobesedno ponatisnil v svojih "Ocenah" za 8.  št.  16.  letnika (platnice) , ki je najbrž izšla junija ali v začetku julija 1910.
Naklonjeni odziv je Kogoja seveda podžgal.  Že 15.7.  se je oglasil iz Kanala z novo kompozicijo ("Naše geslo" za moški zbor, rkp. ni ohranjen)  - vendar se je v isti sapi predstavil uredništvu še drugače: skladbi je dodal pesem  "Ko jih ponesejo..." in crtico  "V jasnih večerih" (R 11/XXXII/17a).  Ti miniaturi kazeta pomenljive značilnosti. Najvažnejša je gotovo psevdonim Zdenko Julijev, ki si ga je novinec izbral samo za literarne prispevke.  Čeprav romantično obarvan, je nedvomno zavestna aluzija na njegovo pravo ime  (Julij; gl.  P. Merku, o.e.), v kateri živi slutnja o globlji duhovni identiteti.  - Razen tega odkriva pripis k crtici razpon tretješolcevih čustvenih meja. Ni sicer jasno, ali je stavek sploh namenjen bralcu ("Tebi,  Zora, poklanjam svojo crtico in svojo pesem!"), ker je vseskozi osebno sporočilo, izrazita pa sta njegovo mladostno hrepenenje in opoj.  Tudi vsebina in jedro obeh poskusov nista nie drugega: dokaz vec o Kogojevih skoraj dopolnjenih osemnajstih letih,  kakor jih je dokazal Merku v cit. razpravi.   (Dejstvo, da se skladatelj na gimnaziji ni učil "petja", zlasti pa pisava ter značajske in stvariteljske poteze v gradivu iz Steletove zapuščine nasprotujejo domnevam Ivana Klemencica, ki je skušal Merkuj eve ugotovitve zavrniti s člankom "K vprašanju identitete in'otroštva Marija Kogoja", Muzikološki zbornik 14/1978,  88-104.) - Slednjič ne smemo mimo dopisa uredniku, s katerim je novi literat pospremil svoja izdelka.  Zadoščala mu je kar obtrgana polovica lista iz notnega zvezka,  vendar je nastopil samozavestno ter s polnim imenom in priimkom. Pravzaprav kot človek treh obrazov.  Po gimnazijski  (in ne le tej) šegi se je sicer umaknil za psevdonima, ki sta strogo ločila skladatelja od pisatelja, toda poudariti ju je želel še drugače:  "Zraven pošiljam tovariša Julijev-a spisa, ki me je naprosil/,/ naj pošljeva skupaj." Izbira videzov potemtakem ni bila gola igra in adolescentno uživanje skrivnosti.   Že cit. pripis-posvetilo kaze, da Kogoj ni vec mogel,  še manj hotel ostati v senci, tu pa je njegovo prizadevanje kar na dlani.  Outil je razliko med literaturo in glasbo ter se prejkone zavedal drugačnih poti, po katerih ga je vodila domišljija ob tem in onem pisanju, vendar je pred urednika stopil brez krinke tujega imena,  z odločno držo nadarjenega človeka.  Skladatelj,  ki mu je revija priznala ceno in ga povabila k sodelovanju, je tako zastavil besedo za "tovariša" pisatelja, ker je kot Marij Kogoj verjel vanj in razumel njegovo (Julij evo) intimo.
Počitnice so bile krive, da je čakal na odgovor nekoliko dlje. Medtem je Premrl, po datumu poštnega pečata 29.  septembra,  spet pisal Steletu.  Ne vemo o čem,  ker je ohranjena samo kuverta (R ll/XXXII-17a). Na videz se tudi zdi, da ni še vedel za Kogojevo novo skladbo, kajti Mazovec jo je v 1.  št.  17.   letnika Z (najbrž oktobra 1910) preprosto
27
izbranca bi bil Kogoj ne žrtvoval več kot trenutek in sprotno repliko.. 0 svoji veljavi je bil že prepričan in bi je ne branil z nezrelim "dokazovanjem". Da si je ni umišlja!, govore najbolje spomini takratnih goriških dijakov: skoraj vedno ga opisujejo z doživetjem nenavadne osebnosti - in brez izstopajočih dogodkov.
zamolčal. Lotil pa se je Juli jeva.  Pesem mu je med "Ocenami" na platnicah sicer natisnil, a z ostro sodbo in opozorilom, da "kakor druge panoge umetnosti,  tako zahteva tudi poezija resnih,  temeljitih služabnikov"  (podčrtal Mazovec).  Toda se mnogo huje ga je prijel zavoljo crtice: da je le "srečni,  nežni, mehki ljubimec" in "mali Janezek v očetovih škomjih", da je njegov spis komaj "slaba .... kopija prelepe Meškove knjige   'Ob tihih večerih'",  ki se bo "tudi marsikomu zdela karikatura". Nie manj jedek ni bil sklep, ironična parafraza Kogojevega posvetila,  s katerim je Mazovec podelil grešniku mentorsko odvezo:  "Vam, Zdenko Julijev, poklanjamo mi našo slabotno oceno,  ki pa se morebiti le ne moti v dveh stvareh:  1.  da ste crtico tako prepisali, da se ne more vec imenovati Vaša lastnina,  - kakemu drugemu pa si je tudi ne upamo pripisovati in prisoditi,  torej res nullius...  2.  da imate najbrž le nekaj talenta, vsaj soditi po vaši pesmi.   - Zato pošljite še kaj  - 'na pokušino' !" Ob takšni kritiki bi seveda mnogim začetnikom uplahnil pogum.  Kogoja, najbolj pac njegov ponos, je samo izzvala. Nikakor si ni dovolil norčevanja: že je bil pripravljen na boj,  ce je le kdo dvomil o stvari,  za katero je stal. (Prav v stikih z Mazovcem se prvič jasno razkrije ta dominantna značajska poteza, ki mu je še pogosto uravnavala življenje. Bi ji morali pripisati tudi nekaj volje, da bi se v Z literarno vendar izkazal ter dosegel zadoščenje?)
Iste dni, ko je cetrtošolec koval odgovor posmehljiv emu mentorju,  se je  (19.11.) Premrl znova oglasil Steletu (R 11/XVIII' - 515:2). Priporočil je Kogojevo skladbo za natis  - in PC so nemudoma objavili "Naše geslo"; v 3.  št., ki je verjetno izšla okrog božica 1910. Toda medtem se je Mazovec spet srečal z Julijevom.  Predvsem z avtoritativno, kljub obrzdani govorici natanko merjeno repliko Marija Kogoja o duhovni poštenosti njegovega "tovariša".  Pismo, datirano v Gorici 28.  novembra, je bilo opazno debelejše kot prvič in bolj skrbne oblike (vendar na listih notnega zvezka!), dunajskemu kritiku pa je  -značilno - ponujalo v oceno le pesmi.  Da bi se izpričal, je torej Julijev odgovoril na območju,  kjer ga je Mazovec  (s Steletom?) videl v boljši luci.  Uredništvu je predložil  ("v nadaljn/j/o presojo",  kot je pojasnil,  četudi je pričakoval natis) troje liričnih izpovedi: ciklus petih petvrsticnic  "Ah/9/ te noči", pesem  "Zakaj?" in pesem v ritmizirani prozi  "V morje odveslal..." (R ll/XXXII-17a).  Dodal jim je troje kratkih pojasnil. Jezikovno o besedi "zemski"  ("Ako se vam beseda ne dopada/i/ .... jo lahko nadomestite z   'zemeljski'!"), miselno zaradi aluzije na Gregorčičev verz ter vsebinsko glede nelogične zveze  "eolnic vesla"  ("Ako ne more ostati, blagovolite popraviti!").  - Mazovceva ocena pesmi "Ko jih ponesejo..." je torej zalegla. - Mazovceva ocena pesmi "Ko jih ponesejo. .." je torej zalegla.   Vsaj toliko, da je Kogoj želel -postati "temeljiti služabnik" poezije,  čeprav je opazil le redke napake svojega pisanja.  Docela drugače pa se je ustopil pred mentorja zavoljo suma,  ki mu je odrekel izvirnost.  Resna drža,  s katero je terjal enakopraven dialog, je bila nepopustljivo klena:  "V obrambo in pojasnilo  'V jasnih večerih1: Meškovega spisa   'V tihih večerih' nisem ne videl ne citai. In ako bi ga tudi prebral, bi prav gotovo ne bil tako neumen, da bi spis osmešil s svojo dogodbo.  Poznam še_ /podčrtal Kogoj/ toliko pravil vljudnosti, da bi tega ne storil. Sicer bi pa to opustil že zaradi casa.  S tem ne grem zoper kritika - namen je povedan v začetku.  Stvar ostani - res
28
Ugled je bil torej predvsem občutek, oprt na engram o nadpovprečni duhovni drži, ki je zaznamovala Kogojeva ravnanja. Bržčas ga je sprejemal kot docela umljivo priznanje in kolikor vemo, se zanj ni posebej trudil. Trudil pa se je - in to je značilno - pred sabo, za dokaz, na katerega bo sam ponosen. Le
nullius."
Zgoščenost in logika, s katero je napisan ta uvod k pesniški pošiljki, sta gotovo vredni spomina. Leposlovni Julijev, ki tudi v novih verzih prisluškuje brezbrezju svojih čustev, sanj in sluten j, ni za ljudi petošolsko mehka duša,  temveč osebnost s trdno hrbtenico.  Strog, nikomur zavezan delavec, brzcas neprijetno samozavestnega vedenja ali kar sovražen "pravilom vljudnosti". In povrhu človek, do vratu zakopan v nujne opravke, brez prostega casa.   (Gotovo ni vsega žrtvoval literaturi,  saj je očitno malo pisal in še manj brale  Resnico izdaja notni papir, na katerem se je oglašal: menda je samo takšnega imel vedno pri roki.) Zdi se torej, da je ze začel spoznavati mehaniko umetniškega dela, kakor jo je osem let pozneje razložil z maksimo, eta mora ustvarjalec "znati iskati, potrpeti, čakati, poskušati, sestavljati, sukati  .... vztrajati v iskanju in biti neutruden v odkrivanju tajnega reda."  ("0 umetnosti, posebno glasbeni", DS 31/1918,  1-2,  27).  To je kajpak terjalo cas.   Veliko casa za umovanje, nie manj za odkrivanje lastne biti,  kar je le asimptoticna oblika iste presnove, saj mora vsak umetnik "priti k sebi":   "neprenehoma razvija svoje čustvo in svojo misel in tako veča svojo vrednost"  (ibid.).  -Gotovo, jeseni 1910 bi Kogoj ne znal povedati enako jasno.  Toda umanjkale bi bile besede, ne smisel: gradivo kaze, da se je ze spraševal po zakonitostih (svoje) stvariteljske narave,  iskal sledove "tajnega reda" in pot do globljih plasti oblikovanja.  Vsaj pred sabo se je ze počutil umetnika.   ("Umetniki se odlikujejo po notranji sili, ki ustvarja v njih." Ibid.,  str.  28.)  Zato ni bil preskromen,  opomba o času ter učni uspeh v 4.  razredu pa tudi govorita, da je prekoračil Rubikon.  Še pozneje, kadar se je kdaj skliceval na cas, ni videl drugega kot svoje delo,  se pravi ustvarjalno meditacijo in zorenje ter veljavo in pomen takšnega početja.
Ne kaze torej ugibati,  koliko je cenil pesmi,  ki jih je poslal na Dunaj.   Verjel je vanje.  V sleherno tančino doživetja, v pristni napon refleksije, v izpovedno moc.  Gotovo jih je - pravilno - razumel kot dokaz umetniške magije,  za katero se je gnal  ...  ni pa gotovo, ali je slišal tudi literarno obrušenost svojega zanosa.  Sila skromna je bila, . čeprav se mu je brez dvoma zdela primerna, nemara celo zgledna: raje je vnaprej opozoril na dvoje malenkosti,  ki bi ju sicer morda izbrskal puristicen bralec. Kar očitno je,  kako ga te vrste vprašanja niso posebno skrbela, bodisi ker "tehnika ni v umetnosti najzanesljivejše in se ni preveč pehati zanjo"  (o.e., DS 31/1918,  3-4, 93) bodisi,  ker je leposlovje štel med bolj preproste reci in se ni pravih težav niti ovedel dodobra.  Primerjava s skladbama namreč pokaže,  da je v glasbi natančneje tehtal celoto in nadrobnosti ter jih skušal obvladati z znanjem.  Tudi razmerje med kaj in kako opozarja, da ga je v tonskem snovanju ze usmerjala misel o "notranji sili",  ki stoji "brez teoretske zrelosti ....  izven umetniškega"  (o.e., DS 31/1918,  1-2,  28).  Še zlasti pa je jasno,  čemu se je res temeljito posvečal: kljub vsemu je ostala poezija le dopolnilo muzike in Julijev samo alter ego skladatelja.
Mazovca je pismo seveda izučilo, s kom ima opraviti - ce mu ni pojasnil še kdo in drugače.   V "Ocenah"  (spet na platnicah)  4.  št.  Z, ki so jo brzcas dotiskali po novem letu 1911, je dobil Julijev skoraj celo stran odgovora; nihče drug toliko. Prej posmehljivi urednik se je najprej opravičil zavoljo "razumljivega" in "odkritosrčnega" mnenja,
29
sebi je bil dolžan potrdilo o sposobnostih, ki so mu dajale ugled med vrstniki. In zdi se, da jih je videl kot možnost izbora, pravzaprav obvladovanja različnih umetnosti. Ne kot talent v vsakdanjem pomenu, temveč kot mnogo globlje, silovitejše človeško jedro, ki vodi in ravna spoznanje. Z njim pa ima
s katerim mu vendar ni hotel nie oponašati. Da mu verjame, je poudaril, da pa koneo koncev tudi 1}ni nie hudega",  ce "napišemo kako stvar .... pod sekundarnim vplivom kake knjige"',  čeprav "se niti ne zavedamo". Takšnih  "slučajev" da pozna veliko - in Julijevu se je namesto prvič primeril vdrugo: njegov  "Zakaj?" je osupljivo blizu pesmi iz Župančičeve zbirke "Öez plan". Res je vsebina "nekaj popolnoma različnega" in "me ne smete razumeti, kot bi Vam očital, da njegove poezije prepisujete",  toda:  "ali ni to čudno?"  - Stvar kajpak ni bila godna za objavo, enako  "V morje odveslal...", ker je primera "obrabljena, oblika pa tudi ni dobra".  Še "najbolj globoko občuten" se je zdel Mazovcu vencek  "Ah/,/ te noči". Po njegovem je dokazoval avtorjeve "zmožnosti", vendar "priobčili ne bomo,  ker so napake in nekorektnosti v posameznih verzih".  In tu se zanesljivo ni motil; celo vec jih je bilo,  kot jih je naštel v nadaljevanju.  Svetoval je torej, naj poet razen Breznika, o katerem piše, prebira vsaj še Škrabcevo "Cvetje",  da bo slednjič vedel,   "koliko različnih   1e* in   1of imamo v slovenščini".  Pa Stritarjeve literarne pogovore naj si ogleda! Vsekakor mora prihodnjič  ("nimam nie proti temu,  da se znova oglasite") bolj paziti,   "kaj da iz rok in v kakšni obliki"...  - Vendar urednik kljub tako odločni presoji le ni bil miren: Kogojevo pismo in najbrž Premrlova  (tudi Steletova?) beseda so mu jemali veter iz jeder.  Zato je kar sredi graje spet navrgel, da ga "ne vodi nobena animoznost, ampak stroga objektivnost",  saj "pozna osebno samo enega ali dva" sodelavca.  In konec koncev  (sie!):  "Öe se v počitnicah dobimo mogoče kaj v Ljubljani - pa me okregajte!"
Premrl je potemtakem res pisal ali govoril o Kogojevi udeležbi na tečaju in v Z krogu je cetrtošolec ze veljal za glasbenika.  Vendar so Mazovca očitno zadrževale še druge nenavadne lastnosti goriškega dijaka - najbolj seveda uganka, da mu ob vseh primerjavah le ni mogel dokazati posnemanja.  Še vzorov ne.  Čeprav ni slutil, je s tem otipal eno njegovih bistvenih potez: osupljivo intuicijo, ki je mimo (literarnih) pričevanj o duhu casa,  zunaj splošnega okusa in brez vodnika,  zgolj iz sebe,  iz svojega prisluškovanja "vedela",  kakšno je razpoloženje dobe,  kaj je "v zraku" in kako utripa neoprijemljivi fluid domišljije sveta  (prim,  k temu J.   Vidmar, o.e.,  58-9).  Saj razen Meska Kogoj brzeas tudi Župančiča ni bral.  Zadoščale so mu bežne opombe, Bevkova,  Velikonjeva in kdove čigava modrovanja, vsakršni utrinki med sošolci.  Da se je mogel izraziti, je potreboval le spodbudo,  nobenih "napotkov",  nobenih idolov - to pa je mentorja begalo.  Na eni strani zacetniške slabosti,  na drugi skladateljski dar, med njima čudno samosvoja imaginacija: vec ko preveč obrazov istega človeka,  cez mero neznank.
In povrhu se je Julijev kmalu spet oglasil  - z novim presenečenjem. Uredništvu je poslal crtico  "V objemu tihe svete noči..." (R ll/XXXII-17a), najdaljši spis dotlej. Iz lirične impresije se mu je razrasel v tenko občuteno meditacijo,  ki je po drobnih glasbenih reminiscencah našla malone skladateljsko katarzo:  "In iz melodij oznoneznih akordov teh ponoćnih zvonov je zvenela pesem,  tiha, komaj slišna, duši/,/ zgrešenega miru išcoci/',/ rešilna..." - Vsebina kaze,  da je pisanje nastalo okrog božica 1910,  ko je v PC izšla Kogojeva skladba.   Verjetno je prijel za pero med počitnicami in poslal novi poskus v oceno, preden je bral Mazovcev odgovor na svoje pesmi. Vsekakor ni brez pomena,  da se je vnovič oprijel proze.  Ne le zato,
30
"talent" le malo opravka, podrejen mu je in na voljo v sleherni obliki - Seveda ostaja komaj dogledno vprašanje, kako je Kogoj 1910. leta slutil (in poznal) skrivnosti, nemara tudi globine lastne duše. 0 tem bi lahko, z vsakršnimi dvomi in pogojno, spregovorila le psihološka ter grafološka analiza njegovih
ker jo je terjala snov, tudi kritiku je menda hotel dokazati, kako se je motil. In če ga k temu ni priganjala prva glasbena objava, ga je gotovo prepričanje, da je v poezijah ze uspel ter lahko nadaljuje s težjim.  Vsaj glede miselnega razvoja je imel kajpak prav.  Črtica je kljub nabreklim, po sili lepotnim okraskom zmogla dovolj pristne refleksije. Njena vsebina je natančneje izrisala pa hkrati dopolnila motivni svet, ki so ga opevali verzi, bila je bolj skladne oblike in bolj jedre snovi kakor nekdanja  "V jasnih večerih". Poglavitno pri vsem je seveda bilo,  da se je premena zgodila v pičlega pol leta. Kogojevega poguma torej ni podžigala le samozavest, ampak verjetno tudi hlastni, malone fizični občutek duhovnega preraščanja,  s katerim je odkrival tišje plasti življenja.  Ta zagnanost (v očeh okolice seveda nezmerno kritična, izzivalna egomanija) je morala naprej,  k večjim dejanjem.  Bila je hitrejša od modrih nasvetov in pisateljsko komajda obremenjena z "obrtnimi" težavami: cilje in pot si je kazala sama.  Toda njena naglica je v leposlovju očitno le odsevala prvinsko, se pravi glasbeno stopnjevanje Kogojevega razmaha. Žal ni ohranjeno pismo,  ki je pospremilo črtico na Dunaj.  Ne vemo, ali se je dotaknilo objavljene skladbe in morda napovedalo novo (saj je vendar čudno, da ni uspešni avtor ničesar priložil!).    Tudi ne vemo, ali je ob vsebini kakorkoli opozoril na vezi med svojim besednim in tonskim snovanjem.  Mazovčev odgovor v 5., verjetno februarski številki Z - seveda v "Ocenah" PC,  str.  48 - dokazuje le toliko,  da je spis dobil kmalu po novem letu, a se mu je  "vsled obilnega materiala ....   zamešal med druge".  Kogoj je torej moral čakati, prejkone nejevoljen - dočakal pa je znova sodbo, ki ni razumela prida, če ni celo dosegla, da je odnehal.  Zdi se namreč,  da je mentorju  (ali Steletu?) v pismu pojasnil,  kaj misli o zavračanju, pravzaprav o molku, s katerim je revija sprejela njegove verze  (in skladbo).  Psihološko bi bila takšna reakcija docela verjetna, bržčas pa jo smemo opreti še na Mazovčevo tožbo, ki jo je očitno izvabila huda zadrega:  "Da bi Vi imeli nekoliko lepši jezik in bi svoje stvari nekoliko bolj izklesali, s kakim veseljem bi potem tudi/!/ v pričujočem slučaju priporočil črtico v natisk." Res,  kritika jezik ni ubogal dosti bolje kot avtorja, toda razsodil je po pravici. Hote, večidel pa gotovo zaradi neuke skladnje, je Julijev kopičil "vse polno participov in nerodnih
relativnih stavkov,  ki potem zelo malo slovensko izgledajo.....Kdo
tako govori?" Nihče seveda, niti Kogoj,  čeprav so mu delezniške sekvence vrele pod pero kot umetelno znamenje navdiha. Mazovcu ni ušlo, da se v njih izgublja - spregledal pa je razpoloženje in tanko ubranost celote.  Kar je opazil, je seglo komaj do splošnega (nikakor vsega) miselnega gradiva Črtice,  in še se je zapičil le v odstavek,  ki ga je bral ideološko:  "Moderna doba nam je dala vsemogoče.   Zazibala nas je tudi v lahkoživo brezmiseljnost/!/,  v brezdelje, v udobnosti.  Vzela pa nam je srčni mir in razdrla dušno harmonijo."
Na rokopisu, kjer si je ta odlomek podčrtal  (pa tudi nekaj drugih besed in zvez,  ki mu niso bile jasne) je Mazovec dodal:  "Zelo vpoštevanja vredno/,/ ne toliko estetično kot vsebinsko." Očitno se mu je zdelo, da je slednjič le uganil pravo naravo in dar negodnega literata -še posebej, če je tako razumel ze besedilo  "Našega gesla". Brez pomislekov je torej ponatisnil njegovo "sodbo o moderni dobi" ter napeljal vodo na propagandni mlin:  "Sicer pa imate jasno intuicijo, bister pogled v sedanje dneve in zagotovim Vas,  da Vam bomo hvaležni,
31
literarnih poskusov za Prve  ovete.   Toda eno je očitno: že se je zavedal, da sta jedro in podnet ustvarjanja tisto neoprijemljivo ozadje umetnosti, ki odloča o smislu. Da je bistvo umetniške izpovedi zgolj tipanje v neznan(sk)a prostranstva intime in so sredstva drugotnega pomena. Nikakor enaka, nikoli enako vredna,
ce porabljate svoje moči vprid/!/ naše svete stvari.   Öe se bodete udejstvovali na polju literature ali v organizaciji,  to po mojem mnenju dosedaj še ni odločeno,  spoznali boste kmalu, kam Vas potegneta
um in srce.....Pošljite nam kak članek načelne ali organizatorne
vsebine; pišite ga hladno in preračunjeno, kajti sama navdušenost brez prave solidne podlage koristi malo.  Urednik bi Vam bil za kak tak članek,  ce bi bil res dober,  zelo hvaležen."
Lahko si mislimo, da je bil Kogoj razočaran. Ne zaradi "svete stvari", ki mu jo je mentor priporočal.  Svoja pisma Z  (in pozneje Premrlu) je vselej končal s "krščansko-socialnim pozdravom",  torej ni prvič slišal vabila "organizacije" in ga tudi ni zmotilo.  Prejkone ga je sprejel načelno,  kakor se je načelno pridružil somišljenikom gibanja: zdi se,  da je poznal krščansko-socialne ideje komaj v grobem, gotovo pa brez političnih implikacij  (še v zrelih letih ni doumel namenov politike).  Skupno nazorsko izhodišče mu je bilo vsekakor manj kot snovanje iz umetniškega zanosa: okvir pač, ki ne more nadomestiti in ne sme uklepati človekovega iskanja in domišljije.   V Mazovčevi oceni ga zato ni zbodlo agitiranje  - ođbil ga je zgrešeni smisel»  Kritik,  ki niti jedra črtice ni razbral in je celo dvomil o njegovem stvariteljskem talentu - takšen kritik je svetoval, naj si poišče drugačno snov,  se varuje opoja imaginacije,  ki je  "brez prave solidne podlage" ter piše  "hladno in preračunjeno"'.  Ne le, da njegova sodba ni "podala glavno" in "pojasnila umetnikovega mišljenja" ("0 umetnosti, posebno glasbeni", DS 31/1918,  3-4.   95),  spozabila se je celo nad sodelavčevim ponosom ter mu oporekla dokazljiv napredek.  In še nelogična je bila: Mazovec je vedel za Kogojeve skladbe in Premrlova priporočila,  spremljal jih je hkrati z leposlovnimi poskusi in lahko uvidel,  kam vleče novega pisca  ...pa vendar ni znal izluščiti razumnega sklepa.
Spotike je bilo torej preveč, da bi goriški dijak ne bil zameril, najbolj gotovo dvoma v nadarjenost, ki ga nikomur ni odpuščal.   Vendar tega mentor očitno ni pomislil.  Sploh kaze,  da so ga pestile drugačne (uredniške?)  skrbi,  saj se je med oceno kar trikrat umaknil za Steletov hrbet: s pojasnilom, kako rad bi "priporočil" Julijeva v natis,  z zagotovilom, da mu "bodo" hvaležni  (pluralis maiestatis tu kajpak ni veljal samo za Z)  ter z nedvoumno omembo "urednika", ki bo "zelo hvaležen".  Tolikšna skromnost pri človeku, ki je Premrlovo sodbo zlahka objavil za svojo, govori najmanj o zadregi,  če ne tudi o strahu.  Da bi ga bila vznemirjala lasima kritika ali celo nasvet, je komaj verjetno - bi ju ze kako presukal.  Vzrok je potemtakem tičal na drugi strani,  se pravi pri Kogoju,  in prejkone v pismu, ki ga je dodal črtici.  Bodisi pod Steletovim nadzorom,  še bolj verjetno zaradi teze očitkov,  se je Mazovec znašel na tankem ledu mentorske površnosti (pristranosti?).   Vsekakor je čutil,  da se mora braniti; nemara mu je celo stiska prišepetala umik v zavetje "svete stvari". A če je bilo tako, ga ni plašila le Kogojeva jeza brez "pravil vljudnosti" in tudi ne ocene njegovih literarnih izdelkov.  Bojazen je segala globlje, očitno na območje,  kjer si ni znal pomagati: zdi se,  da k muziki.   Vsaj nekaj okoliščin namreč opozarja,  da je urednik Cerkvenega glasbenika priporočil več skladb, kot jih je Mazovec tiskal  (gl.  opombo 15). Mogoče je torej,  da je izbila sodu dno kar mentorjeva brezbrižnost -ne zavračanje pesnika.,  temveč zapostavljanje skladatelja, mutatis Premrla,  ki je skladatelja podprl. Tega pa si Mazovec res ni upal,
32
vendar enako na voljo človeku, ki ga žene iskanje smisla in hoče do (svojega) jedra. Izbira jih, kakor mu narekuje snov (âli pot k doživetju), zunaj okornih meril in brez navad, ki naj bi razlikovale umetnostne zvrsti.
Razume se pač, da je bila ta zavest še dokaj motna, čustveno obarvana in prepletena z zanosnim okušanjem stvariteljske moči. Gotovo sta jo. tudi bolj usmerjala načelo kakor resnica, bolj volja kakor razbor - toda dvoje je že odsevala prav natanko: da je umetnost najvišje dosegljivo spoznanje in da je talent samo zmožnost posnemanja.*1 Ilo je kajpak za slutnjo in občutek, v katerih se je prebujal nazor, a Kogoja sta zavezovala, čeprav muževno, nemara sploh nagonsko, je scela zarisal ločnico med seboj in povprečjem alias vrstniki. Zori  se je menda oglasil sam, sam je pričel pi satei jevati , se sam umaknil iz kroga Prvih cvetov   in sam nastopal v naslednjih letih. Nobene druščine, nič skupnih načrtov - zgolj presoja, kaj je komu umetnost, koliko zmore in kako razume bistvo, ki ga je iskal sam. Tudi nobenega dopadenja nad "talenti", ki so poznali vzornike in jim skušali slediti, že zato bi med goriškimi dijaki ne bil "tekmoval" za literarni ugled; niti z Bevkom ne, ki mu je (pozneje) priznaval več daru kakor drugim. Sploh se ni hotel meriti z nikomer, še manj primerjati. Ni pesnikoval za "slavo" in kar je želel, ni bilo namenjeno vzporejanju, temveč iskanju. Zapisi naj bi seveda dokazali, kaj je "pravi" smisel ustvarjalne potrebe - toda izbranim, sorodnim dušam, ljudem, ki so umetnosti odprti in vedo za njena nedoumljiva obzorja. Takih pa Kogoj v svoji okolici ni videl mnogo, če se je torej lotil literature, je bil povod morda res obarvan s kritično nevoljo nad bledim lepoumjem pisateljskih vrstnikov ... izzvala pa ga je vendar lahko edino nuja, da bi (pred sabo in s svojimi načeli) dosegel pomembnejša, duhu umetnosti bližja spoznanja.
Kolikšen delež je imel pri tej odločitvi ponos (utvara?), da je že zamlada bolje sukal pero kot zdajšnji talenti, je seveda neoprijemljivo, četudi upravičeno vprašanje. Prvi poskusi, ki jih je namenil Zori ,   so sicer okorni, a le ne tako začetniški, da bi razbrali odgovor. Nič bolje ni z dokaj skromnim jezikom in vsakovrstnimi napakami, ki konec koncev kažejo predvsem raven tedanje slovenske omike na avstrijskih gimnazijah. V prid domnevi o zgodnejših literarnih zapiskih govori morda le naglo vsebinsko osamosvajanje, hitrejše kot ga navadno zmorejo novinci. A tudi tu je previdnost na mestu: bilo je verjetno prej znamenje celostnega dozorevanja osemnajstletne osebnosti kakor dosežek poprejšnjih pesniških izkušenj. In
še manj želel*
Kakorkoli, po črtici je Kogoj pretrgal stike z Z. Kot Julijev se ni nikoli več oglasil in verjetno v Gorici sploh ni več prijel za literarno pero. Saj se mu je razočaranje gotovo poleglo  - toda manjkalo je časa9 nemara Še veselja in volje obenem. Svoje pa je terjal tudi skladateljski ponos: četrtošolec ni bil pripravljen sodelovati v reviji, ki ga je odrivala, čeprav se je uredništvo kmalu zamenjalo. Raje ni objavljal, kakor da bi se kazal javnosti v glasilu brez spoštovanja do muzike. Tega molka ni sprožila trma, izzvala sta ga samozavest in prepričanje o visoki veljavi skladateljskega dela.  Že so tekli meseci, v katerih se je odločil za življenjsko pot in očitno ga je ze vodila misel, da je "stališče umetnika do umetnosti sveto, duhovniško" (o.e., DS 31/1918,  1-2, 27). 11       S poznejšimi besedami:  "Umetnost je ono, kar ostane po smrti.
33
bržčas  mu  je  Kogoj   lažje  stregel ,   ker ga  niso  bremenili leposlovni   zgledi   in  norme.   Njegova   (vseskozi?)   nezavedna vnemarnost  do   zahtev  literarnega   izraza   in  oblike   priča,  da   sta se  mu   zdela   manj   bistvena,  če  ne  kar  obrobna   naloga.   Bodisi   v primeri   z  glasbo  bodisi   zavoljo  pičlega   znanja   in  ozkih   vidikov; najbrž  je  vplivalo  oboje  hkrati.   Gotovo je  le,  da  je  nekakšen pridih   "podcenjevanja"   besedne  umetnosti   spremna   poteza tedanjih   (in   poznejših)   spisov.   Zavest  o  možnosti   svobodnega izbora   in  enakovrednega  obvladovanja  različnih   "sredstev"  jo  je dopuščala   prav  tako  samoumevno,   kakor  je  samoumevno  črpala svojo  vero   iz  občutka,  natančneje:   iracionalnega   prepričanja, da  je  človek,   ki   se je   iztrgal   povprečju  eo   ipso  sposoben umetniških  dejanj.   Ta  občutek,   predvsem njegova   samozavestna odločnost,  ni   le  usmeril   Kogojevega   ravnanja,  ampak  dovoljuje še  drugo  podmeno.   Zdi   se  namreč,  da   se je  v  goriškem dijaku okrog   1910.   leta  že  oglasila  misel   o  vsestranski   stvari teljski moči,   ki   jo  je  poslej   zagovarjal   in  dokazoval   vse  življenje. Misel,   da  bi   lahko   bil   karkoli,   ne   zgolj   skladate!j ,   in   si   je torej   glasbo   izbral   sam,   ker   "le  ona   ve   zagotovo,   kje  je  njen vir   in  kam  naj   se  vedno  zopet  nagiba   in  vtaplja,  medtem  ko druge  umetnosti   to  šele  spoznavajo. "12
Ob   kratkem:   Zdenko  Julijev  ni   bil   bežno   znamenje osamosvajanja,   ki   se  je  v  Kogoju   zgosilo  na  meji   adolescence   in zrelih   Tet.   Bil   je  dopolnilo   in   pomoč  med   zavestnim  odločanjem za  glasbo.   Pisanje  je  bistrilo   smisel,   ki   ga  je  muzika razkrivala   sicer  najbolj   silovito,  toda  brez jasnih   zarisov, brez   trdne  govorice  besed.   Da  bi   doumel,   je  moral   prebujeni umetnik   seči   tudi   po  zrcalu,   v  katerem je  neizmerni   svet  čustev in   slutenj   našel   pojmovno  oprijemljive  poteze.   Prizori,   ki   so jim  tuje  oči   komaj   razbrale  globino   in  so   se  tudi   avtorju izgubljali   v  megli,   so  bili   gotovo  bolj   opora   nagonskemu   iskanju jedra   kakor  pesniška  nuja   -  a   tega  Kogoj   niti   ni   tajil. Literatura   se  mu  je  nasproti   muziki   kazala   bi izje  površju   in samozavestno  je   iskal   vzroke  v  naravi   stvari,  ne  v  naravi   darov. Natančneje   si   takrat   tudi   ni   znal   razložiti   svojega   doživljanja
Dopolnjenj e življenja je in njega podaljšanje.....Umetniki so
dvojni; veliki in mali.  Drugo ime za malega umetnika je talent in pomeni: - srečno posnemanje. '- Talenti delujejo ob tem,  kar so ustvarili veleumni; obdelujejo jo  (so.  umetnost)  in jo delajo občedostopno.   Veleum sveti naprej in kaze pot."  ("O umetnosti, posebno glasbeni", DS 31/1918,  1-2,  28) 12        o.e., DS 31/1918,  3-4,  92.   V istem odstavku je pojasnjena tudi Kogojeva mladostna misel o literaturi:  "Zanimanje za neglasbene umetnine je postalo v meni živahnejše šele,  ko sem spoznal dela,  ki jih ni človek napravil le iz lastnega    nagiba, ampak predvsem iz lastnih moči." Kogojevih zatrdil, da bi mogel tudi pesniti ali slikati,  so se spomnili različni ljudje,  ki so ga srečevali po prvi svetovni vojni.  Za dijaško obdobje sicer ni znano, da bi se bil likovno preskušal, vemo pa,  da sta ga obe umetnosti pritegovali med 1919.  in 1932.   letom ter pozneje.  Najprej literatura,  kakor dokazujeta libreto za opero "Bogomila" in verjetno besedilo nedokončane "Himne trpečemu ljudstvu" (nemara še nekateri iz zbirke "Poslednjih spevov", Ljubljana 1965). Težje je ugotoviti,  kdaj se je oprijel slikanja.  Izjave Matije Bravničarja  (pogovor 4.3.1971)  in Franceta Steleta  (cit. pogovor) dovoljujejo namreč podmeno, da je likovno izražanje nadomestilo ali celo izrinilo besedno.  Ker sta oba doslej edini priči,  ki natančneje pomnita Kogojevo slikarstvo, moremo začetke datirati - okvirno - v pozna dvajseta leta, ob konec ustvarjanja "Črnih mask".  Vsaj Bravničar
34
mnogopomenske  moči   glasbe.   Kar je  lahko   storil,  je  bilo  komaj tipanje  za  neulovljivo  realnostjo  abstraktnega  jezika  tonov  -  z nazornimi   pomagali   nezadostnih   besednih   primer.   Seveda  si   je želel   objave  pesmi   in  črtic   (kako  bi   drugače  pri   osemnajstih letih),   toda  pred  sabo  je  ostal   skladatelj.   Zato  ni   naključje, da   si   je  izbral   dva  psevdonima   in  ni   presenetljivo,   da   so literarnega   poznali   očitno  prav redki.   Okolica  je  videla   v njem skladatelja  ali   vsaj   glasbenika.   Naj   je  že  pisateljeva!   do pomladi   1910  ali   ne,  nihče mu  ni   pripisoval   leposlovnih  namenov.
Ko  so   se  namreč  tega  leta  goriški   dijaki   zbrali   okrog rokopisnega   lista Alfa,   je  bil   Kogoj   sicer  z  njimi,   vendar posebej,   kot  edini   nel iterami   sodelavec. 13  Njegovega   psevdonima ni   v  glasilu   in  tudi   po  vsebini   ali   načinu   izražanja  ga  ne moremo  šteti   med  neugotovljene  avtorje.   Bodisi   ker  so  tako razumeli   tovariši   (urednik?),   še  bolj   verjetno  na  lastno  željo (zahtevo?)   je  nastopil   pravzaprav  sam,   s   "prilogo   'Alfir"9   ki je   izšla  ob  prvi   številki.   V  njej  je   -   imenovan  Veslav  -  objavil mešani   zbor   "Ko   poje  zvon..."   na  besedilo  Milke  Posavske.14  Tega dodatka  glasilo  ni   omenilo  niti   v   "Listnici   uredništva"  niti   v "Vsebini",   in  bržčas  ne  samo  po  nerodnosti.   Kajpak   skladba   ni sodila   k   literaturi   in morda   se  je   zdelo,   da  bi   motila   revialne navade.   Toda   nič  manj   ni   res,  da  je   sploh  niso  znali   oceniti,  ne
je bil prepričan, da mu je Kogoj  (brez zunanjega povoda) prinesel neko svojo sliko 1927.   leta.  Steletov spomin je bil časovno manj določen (prejkone po krstni izvedbi opere 1929.  leta),  zato pa jasnejši v zagotovilu, da mu je skladatelj kazal platna, ki so sicer potrjevala neko osnovno nadarjenost, a so bila izdelana značilno amatersko ("brez grundiranja"').  Sodil je, da je takšen slikarski nagib ze opozarjal na Kogojevo bolezen,  ker se podobno večkrat napovedujejo duševni zlomi.
13        Alfa je izšla samo dvakrat. Razmnožili so jo s šapirografom, morda celo hektografom, drugič kot dvojni zvezek  (formata obeh številk se razlikujeta).  Na izvodu,  ki ga je rokopisnemu oddelku NUK podaril France Bevk  (inv.  št.  50/53) je prva številka datirana z marcem,  št. 2/3 z binkoštmi  (torej 15.  majem)  1910.  Formulacija ponuja domnevo, da je št.   1 nastala za veliko noe,  ki je bila to leto 27. marca.
List je objavljal samo leposlovje in spise o literaturi.  Ustanovila ga je skupina dijakov od 2.  do 8.  razreda,  ki so jih očitno vezali sorodni ustvarjalni nagibi.  Ni jasno,  čigava je bila zamisel, kdo med njimi je bil spiritus agens,  koga so si izbrali za urednika (ce so ga imeli, kot lahko sklepamo po rubriki "Listnica uredništva") in kdo jim je pomagal pri stroških.  Nastopali so s psevdonimi, nekateri tudi z različnimi  (tako najmaljši, France Bevk, najmanj z dvema). Kljub desetim imenom je bila torej sodelavcev le peščica.  Doslej ugotovljeni so poleg Bevka Peter Budkovič,  Josip Povšic,   (morda Alojzij Res) in Narte Velikonja.  Brez psevdonima se je oglasil le osmošolec Josip Lovrencic.  - Njihovo delo verjetno na gimnaziji ni našlo "uradne" podpore.   Vsaj Jahresbericht des K.K.  Staatsgymnasium in Görz za šolsko leto 1909/10 Alfe ne omenja.  To kajpak niti ni bila dolžnost sestavijalca, govori pa nemara, da je list nastajal pod okriljem zunaj šolske,  skoraj gotovo katoliške naklonjenosti. Razume se, da je našel zagovornike tudi med profesorskim zborom,  še posebej med učitelji humanističnih predmetov, ki so se čutili Slovence.  V njihov krog je brez dvoma sodil suplent Franc Povšic, oče Josipa Povšiča in tedaj ze tretje leto Kogojev razrednik.
14        Pomen psevdonima Veslav ni razviden,  njegov smoter najbrž ni presegel romantičnega zvena in nekoliko skrivnostnega izvora.  Čigavo je besedilo, doslej ni ugotovljeno,  tudi ni znano,  kje bi ga bil Kogoj lahko našel.
35
sodelavci ne bralci. Sprejeli so jo lahko zgolj na zaupanje in besedo vrstnika, ki se je izmikal povprečju in najbrž tudi terjal svoje posebno mesto: kot drugačen, neprimerljiv ustvarjalec, v katerega je treba verjeti. Takšno pričakovanje je ostalo Kogojeva značilna drža tja do izbruha bolezni; težko (pa večidel pretirano, celo nasilno) je pojasnjeval, kdo da je in nikoli se ni sprijaznil z okoljem, ki mu je odrekalo umetniško izjemnost. Za goriški krog vrstnikov je bil očitno (še) dovolj prepričljiv. Vsaj kaže, da se mu ni nihče upiral, čeprav ne vemo, kako so ga sprejeli in kdo ga je povabil. Morda se je sploh sam in je bil zato edini tujek v "književniški" družbi. Ne gre namreč prezreti, da je Alfa   izhajala brez sodelavcev-slikarjev, ki bi jih v literarnem listu ovirale sorodne tehnične težave. Niti Antona (Gojmira) Kosa ne najdemo na njenih straneh, kaj šele prvošolca čarga; likovno opremo so prispevali drugi, neznani sošolci. Pisateljska skupina je torej hote ali nehote skrbela, da je obveljalo prvenstvo leposlovja in je v "dodatkih" pač videla obrobne namene. Tako je tudi umljivo, kje se je lahko skrhalo njeno sožitje s Kogojem - če že niso bili posredi stroški s prilogo, kar je le majava domneva. Vsekakor skladatelj v dvojni številki ni več objavil -in prejkone mu ni zmanjkalo pesmi. Trenutek (navidezne) enakosti se je iztekel, z njim tudi volja za skupna dejanja: poslej si je spet sam utiral pot. Sodeč po Mazovčevih "Ocenah" v 8. zvezku 16. letnika Zove  je morda že "prilogo fAlfiru poslal Steletu na lastno pest. Prvi cveti so namreč sodelavcem glasila odgovoril i en bloc, toda Veslavu posebej.
Pohvale, s katero je Premrl v tej prvi javni kritiki pospremil Kogoja, ni narekovala običajna naklonjenost. Ze splošni vtis pesmi je dokazoval, da gre za skrbno, precej izurjeno roko in gotovo za skladatelja, ki ni samo ljubitelj. Urednik Cerkvenega  glasbenika   je seveda tudi vedel, da objavlja v svoji reviji veliko podobnih zborov, morda šolsko bolj zglednih, nikakor pa bolj muzikalno prepričljivih. Saj so bili Kogojevi spodrsljaji po vrsti le mladeniške narodnosti (in bi jih lahko odsvetoval sleherni učitelj) - zanesljivo pa bi ga nobena vzgoja ne privadila tako spontane, z notranjim sluhom uravnovešene celote. Kakorkoli se je že ravnal po znanih ceci 1 ijanskih načel ih , kazal o je, da jih nenehoma uklanja svojemu mišljenju, ki je poudarjeno harmonsko (in je bilo znatno bogatejše kot pri večini nabožnih skladateljev). Ni se sicer izmikal osrednji vlogi melodije, vendar napeva tudi ni "harmonizira!", najmanj po šolarskih uzancah priučenih orglarjev in pesmarjev. Melodija in akord sta mu bili enakovredni prvini, kdaj pa kdaj že spleteni v odnos, ki napoveduje močnejšo podstat harmonskega izražanja. Premrl je torej lahko - in je -natanko razbral, da je pred njim izrazita, ne prav začetniška glasbena osebnost, njen "Ko poje zvon..." pa eden uspešnejših, ne najbolj zgodnjih poskusov. Bržčas se je hkrati vprašal, kje si je Veslav brusil znanje, ker mu je očitno dobro služilo in mu je manjkal samo boljši nadzor, pravzaprav svetovalec.
Zdi se,  da ga je pritegnilo z 'nakazanim večernim razpoloženjem in preprosto dikcijo,  značilno pa je,  da si je izbral nabožno pesem po okusu ncecilijanske petike" in številnih verzifikacij tedanjih cerkvenih piscev.  Usmerjal ga je torej še reprertoar, ki ga je poznal,  in besedilo je očitno presojal s kalupom bogosluzne porabnosti.   V primeri z večidel ljubezensko liriko Alfe,  ki je sledila Murnovim,  tudi Župančičevim in Kettejevim vzorom,  so bili stihi Milke Posavske gotovo
36
Ce ni nič drugega9nam gradivo i z Steletove zapuščine  dovoljuje k   temu   dvoje  trditev:   da  je  Kogoj   gotovo  komponira!   pred, verjetno  dosti   pred   1910.   letom,   in  da  je  načrtno  študiral glasbeno-teoretske  discipline   (zlasti   harmonijo)   najpozneje  od jeseni   1909.   leta.   Vsaj   toliko  časa  je  že moralo  preteči   med nalogami   in   zborovskim  stavkom  v  prvi   objavljeni   skladbi.   Seveda ne  vemo,  ali   se je  lotil   resnega  učenja  s   Komelom  (Kokošarjem?) ali   pa  mu  je  kdo  posojal   le  knjige   (in   pregledoval   vaje?)» Zanesljivo   je  samo,  da  ni   kompozicij   kazal   nikomur,   sicer bi   se bil   izognil   napakam.   Prav  mogoče  torej,  da  je  bil   (še)   samouk. In  če  je  bil   res,  nista  zbora   iz   1910.   leta   samo  značilno dejanje,   ampak   tudi   in   predvsem  dokaz   istih   nagibov,   poti, zavesti   in   spoznanj,   ki   jih   razkriva   leposlovje  tega   časa. Vsekakor   priča   o   vrojeni   duhovni   bitnosti,   ki   se  je  glasbeno prebudila   in   se  v  glasbi   začela  oblikovati   mnogo  bolj   zgodaj   kot literarno.   žaT   njenih   prvih   korakov  ne  poznamo;   skladateljski zapisi   na   stopnji   pesmi   in  črtic   za  Prve   cvete   ostajajo  v  temi. Kajti   zbora,  o  katerih   lahko  govorimo,   sta  brez  dvoma izrazitejši,   v   ravnanju   in  obvladanih   sredstvih  višji   dosežek.
"Ko   poje   zvon..."   je  grajen   strogo   somerno,   v  doslednem zaporedju   dvotaktnih   meiodično-harmonskih   "vprašanj"   in "odgovorov",   ki   jih   ponuja   dikcija   besedila.   Kljub   temu   sta pesemski   in   glasbeni   metrum  enovita   samo   v   izhodišču:   kadarkoli najde  tonska  misel   dodaten   poudarek,   prevlada  glasbeni   metrum in   narekuje   prvenstvo   zvočnih   obrisov   razpoloženja.   Vloga literarnega  je  tako  omejena   na   ustvarjalno   spodbudo,   nemara   že tudi   na   raven   osnovnega   ujemanja   dveh  doživetij,   pri   katerem je pesniško   komaj   napotek   in  besedna   snov.   (Prav   ta   odnos   je verjetno  zaznamoval   pomanjkljivo  dodelavo  leposlovnih   poskusov.) Nič  manj   ni   značilno,  da  se  Kogoj   odreka   onomatopoetičnim  in vsakršnim  programskim   "dodatkom",   ki   bi   ponazarjali   vsebino. Zasnova  je  oprta   le  na  motivično  gradivo,   kjer  so  imaginativno zgoščene  bistvene  poteze   razpoloženja.   Osnovni   izrazili   sta seveda   melodika   in  harmonija,   kakor ju   je  opredelil   izhodiščni kompozicijski   domislek.   Toda   nadaljevanje,   motivične   vezave   in njihov  duktus   so   premišljeno   skladateljske  delo,   ki   ga  usmerjata čut   za   naraven   glasbeni   potek   in   skrb   za   jasno   izrisane  odtenke. Melodična   dikcija   vzdržuje  nezavedno   ravnovesje  lestvičnih   in akordičnih   postopov   (čeprav   jo   vodi   harmonsko  mišljenje), razrašča   pa   se  vseskozi   iz  osnovne,   preproste   in  kratke   ideje. Zakonitost  poteka   torej   ni   razkošje  novin,  temveč  bogastvo variacijskega   presnavljanja ,  ki   se  večidel   oklepa  celega  motiva (le   redko   nadrobnosti)   ter   s   pridom   izrablja   dihotomijo
okorni in vsebinsko zelo skromni:   "Ko poje zvon večerni, /se mi srce topi.   /V ljubezni neizmerni / k nebesom hrepeni:  / T'je gor,  kjer oce večni / kraljuje vekomaj,  / kjer bodemo presrečni / i mi živeli kdaj."
Za razmnoževalno tehniko rokopisnega lista je bila priloga s Kogojevo skladbo kar razkošna.  Obsegala je naslovnico in dve strani notnega teksta  (format a 4,  crnilo nekoliko drugačno kot v 1.  št. Alfe), ki ju je izpisala previdna, vendar skrbna rova.  Sodeč po besedilu, najbrž tudi po notah,  tega dela ni opravil skladatelj.  Nemara mu jo- priskočil na pomoč isti neznani F.P., ki je narisal vinjeto in sploh celo naslovnico.   (Nanjo je Stele, Premrlu ali sebi v pojasnilo, dostavil: "Ill.šolec Kogoj Marij".)  Vinjeta je izrazito velikonočna: angel,  ki zvoni nad idilično vasico v mirni pokrajini.  Ker ni označeno, h kateri številki Alfe sodi priloga, je cas izdaje  (tudi izdaje 1.  št. Alfe) določljiv predvsem z njeno tematiko in s pomočjo Uazovcevega odgovora.
37
"vprašanj" in "odgovorov". Kljub šolsko dosledni simetriji polstavkov, stavkov in period, tudi kljub skromnemu gradivu komaj dveh motivov - povrhu je drugi reminiscenca prvega- , ostaja zato melodični napon svež in gibčen. V skladu z razpoloženjem je sicer ritmično artikuliran kar se da zmerno, vendar v odtehtanem sosledju poživljajočih sprememb, ki kažejo pravo veljavo tega dogajanja. Na videz nezavedno so torej variacijski odtenki "razvrščeni" z občutljivo muzikalno logiko. Docela jasno, pa nikakor edini, jo na primer osvetljuje sopranski part v periodah A in B:
m

m
Des-.JL
(A)
6        6
9       ä      7       8-7 _§_      J       6-5
X        %  m    V
S
(S)
OD
^,-Ji i J.   jy-jHjj—ti=f lJ- Jr r
32Z
iL      W
JUL
As: III
"D M
H le obs lahko akordi je nam jedro in ne v dane samo z izjema prehaj navzgo alteri vsesko dokaj stopnj novim, nadvse tona!i težnja poglav harmon dve ve modula
armon ega K poved č n e m reč s dozi v segaj m raz a tri , - v al n ih r v s rani zi av enako ah , n pest znač teta . k ve i tno ijo. rzi ji c i j s k
ski ogoj
0 o opoj pevn
1 jan o če ponu - i n enda
i n redn i zrni tent vred ove rejš i 1 na
čep čji nujo (Ni
meš imi
vzgib ev ih njego u 9 s ost v ja. M z zač
popo
( več r so menja jih g ki re ično en pr varia im iz
pote rav p prost
domi nakl j anega pre! i
i te homof vem m kater
ospr eje, etni 1 n go idei obrat Inih lasov dki i ali p epi et ci je ostri za te reseg osti šl jij učje,
zbor vi in
mei od on ih i š 1 j e im se edju , ki ji prost spoda domin i pog tonov ih). n kad lagal
akor moti v tvam ga zv a skl in p r e: Ko
da j a "Zv
boga
iene
sreds
nju -
mu j
nene
h soz
or fu
r cel
antne
osti.
ter
Res j
enei r
no
dov n o v pa razpo očneg adate vim s goj j e pol ečer" stvom
dikcije te v i n
in zla e oglas horna je vočja p nkciona e palet ) četve
Nič ma zadržko e d i a t o anje (r toda ha a glavn
ga vsa 1 oženja a sveta 1 j e v e i vobošči e moral drugo 1 , obe z
kromat
seved znanja sti mn al nav
"prek oznajo 1nosti e odte rozvok nj obi v (tud ni čnos azen v rmonsk ih in kič us . In z
napač z k u š n j nam kr
napre eto po
obsež i č n i h
a ne po . Vsaj ogo o dih. Ka riva" h , so si , toda nkov. R e - non Ina ni i zadrž t malon ari j i ve i tok j stransk merijo agotovo no "orna e, kaže ornati ke j, v sv zneje n ni mi barv. 0
nazarj ajo toi i k o
korkoli
armonsko
cer ozke
Kogoj je
es gre
akord je
raba
kov
e popolna ,
ga sklepa)
e že
ih
tudi k
je hI j i va"
namreč
obodnejšo apisal
d lož il ju
38
je "nedodelani", ker očitno ni našel - ni mogel poiskati -zanesljivo sorazmerje med harmonskim razkošjem in oblikovno mero.) Kljub natančni, kar previdni gradnji, je zmagalo tipanje za izrazno povednejšim območjem spreminjajočih se tonalitet. Bilo je močnejše, zlasti močnejše od znanja. Vzorec pesemske oblike je sicer obstal, toda v harmonskem načrtu je umanjkalo ravnovesje. Nagonsko in nedvoumno se je pri tem razkrila plagalna podstat barvnega občutja:
j------8--------,   L-----8-----,  ,------8------%
a  ai   a2 a3 b     b^ b2 b3 b4 b5 b6 b?
2 + 2    2+2   2+2  2+2  2 + 2  2 + 2 Des - As Des - As  f - c  f - As F - As As - As
S pismom, ki ga je poslal Steletu 2. maja 1910, je Premrl to skladbo ocenil precej bolj pohvalno, kakor je Kogoj prebral v Zori.   Mazovec je namreč za svoj odgovor uporabil le kritiko, spodbude pa domala izpustil (neobjavljene stavke navajam v oglatih oklepajih). Očitno ga je skrbelo, da bi tretješolcu ne zrasel greben in je sodbi raje pritaknil običajno vzvišeni, tokrat že za spoznanje podcenjevalni dodatek: "Pošljite nam še kaj, če bo kaj posebnega, Vam Zora  tudi rada napravi veselje, da kako reč priobči." - Kaže, da mentorju glasba res ni bila po duši, vsaj ne v literarni reviji, in prejkone je Veslava zavestno odrival ... dokler ni izzval razdora. Premrlova ocena mu pač ni dajala potuhe in je terjala drugačen odnos:
"Dragi!
/Vračam Ti poslano skladbo. Je vsekako zanimivo, če se dobi v roke proizvod tako mladega komponista./ če je dotični dijak skladbo sam    zložil, - in da je temu tako, skoro ne smem dvomiti -, brezdvomno kaže talent. Vendar pa skladba, kakoršna je tu na papirju, ni še zrela za tisek. Glavna napaka pri nji je ta, da se prične v Des- mesto v As-duru. Take napake v tonaliteti delajo pogosto začetniki. To vem iz lastne izkušnje. Dalje so med 1.  in 2. taktom v zadnji vrsti grde nevzporedne oktave med sopranom in tenorom. /Dotično mesto sem popravil./ Par mest je tudi glede deklamacije nekoliko šibkejših:   'Oče večni', ker stoji povdarjen zlog na lahki^taktovi d°b"i  (sopran v 1. taktu zliinje vrste na prvi strani), in  'i mi živili kdaj' v tenoru. V zadnji vrsti  (1. takt) se nahaja med altom in tenorom neharmonična prečnost (opreka) (Querstand). - /Fant naj bo vesel, če more že zdaj take poizkuse v kompoziciji pokazati. Kakor rečeno pesem posebno radi prve omenjene napake ni še godna, a sicer dosti čedna in prav ljubka./ Skladatelju priporočam, naj pridno študira harmonijo, in potem še kontrapunkt Naj proučava vzorne skladbe pripoznanih skladateljev in naj le še kaj zloži. Tudi to pesem lahko v toliko popravi, da bo dobra. Prvi del se mora na vsak način gibati odločno v As-duru, t.j. v onem tonovem načinu, v katerem se pesem tudi konča.
/če boš o priliki še kaj dobil, mi lahko zopet pošlješ./
Pozdravljen!"
Premrl   se  seveda  ni   motil.   Ne  le  z   zahtevo  po  tonalnem ravnovesju  oblike,   tudi   z  nasveti   je  zadel   pravo.   Meja,   do  katere je  Kogoj   obvladal   harmonijo,  je  že  ovirala   intuicijo.   Dovolj skrbno  vodenje  glasov  je  kazalo,  da   vendar  potrebuje kontrapunktično   izkušnjo.   (Značilno:   V  ohranjenih  skladbah   iz 1911.   leta  so  polifoni   nastavki   vse  bolj   pogosti.   In   v  prvem zboru,   ki   ga  je  napisal   za   Premrla   -   izšel   je   z  naslovom  "Večerni
39
zvon"   v  aprilski   številki   Cerkvenega  glasbenika   35/1912   -   je sklepni   del   že mali   fugato.   Kot  hommage  strokovnjaku,   ki  mu  je pomagal   iz  goriške  gluhe  loze?)   Kljub  temu   se  zdi   še  posebej daljnosežno   priporočilo,  naj   novinec  študira   umetniško  pomembna dela.   Premrlu   pač  ni   ušlo,  da  je  kljub  samostojnemu  doživetju   in pristni   muzikalni   dikciji   skladba   konec  koncev  samo   "čedna"   in "ljubka",  ukrojena   po  navadah   šmarniškega  blagoglasja.   Nemara  je v  njej   zaslutil   kaj   več,  vsekakor  pa  je  uvide! ,  da  je  Kogojevo repertoarno  obzorje   preskromno  za  naraven   razvoj.   Poleg opisanih   potez   so  namreč   "Ko  poje  zvon..."   zaznamovale  tudi zborov(od)ske  malenkosti,   ki   se  jih  je  mogel   priučiti   le  na   koru ali   v  kanalski   čitalnici.   Razumljive  ob  zgodnjih   poskusih, nevarne  kot   vsemočna  obveza  muziciranja.   Seveda  mednje  ne   sodijo zgledni   vokalni   stavek   in  natanko  določene   pevske  fraze;  to najbrž  le  opozarja,  da  je  Veslav  že  stal   kdaj   pred  zborom  (v Malem  semenišču,  če  ne  prej).   Zaviralni   bi   lahko  postali "dodatki".   Dinamične  oznake   so  sem  in  tja   prav  na   robu dvomljivih  učinkov:   hoče   se  jim mogočnega   valovanja,   velikih razponov  in   kontrastov,   ki   hudo  bremenijo  tempo   (Počasi)   in drobno  obliko.   (Zlasti   v primeru,  da  je  crescendo  hkrati accelerando   in  obratno,   kakor je  to  zvezo  Kogoj   dojemal   v poznejših   letih   -   in  jo  je   skoraj   gotovo   zamlada.)   Enakim poudarkom  sta   prejkone  namenjeni   obe   koroni,   ob   koncu   prve   in  na začetku  druge  periode,   pa  deklamacijska   nerodnost   z   "oče  večni", ki   jo  omenja   Premrl,   ter  basovska  oktava   v   sklepnih   treh   taktih. Same  vezi,   ki   so  Veslava   priklepale  na   ceneno  okrasje  zborovskih "užitkov"   in  bi   jih   lahko   potrgal   ob   "vzornih   skladbah pripoznanih   skladateljev".   Vsaj   tam,   kjer mu  jih   ni   zakrival temperament.
Vendar  obnebje,   s   katerim je   1910.   leta   in  še  kaj   pozneje enačil   svoj   izrazni   doseg,   ni   bilo  zgolj   ceci!ijansko.   In njegovega  temperamenta  ni   mikala   samo   istolična   priljudnost nabožnega  petja.   Morda  bolj   redko   (nikakor  bolj  mimogrede)   se je  ta   čas   poskušal   -   in  želel   dokazati   -  tudi   v  budniškem  patosu. Nagib  je  bil   gotovo  samodejen,   videti   pa  je,   da   sta  ga le obarvala  kakšna   priložnost  za   izvedbo  v Malem  semenišču   in (ali?)   upanje,  da   si   bo   s   koračnico  hitreje  pomagal   na   strani Prvih  cvetov.   Tako   so  bržkone   razumljivi   glasovni   obsegi "Našega  gesla",   še  celo   pa   stavek,   s   katerim je  Kogoj   15. julija   1910   poslal   Steletu  novi   zbor:   "Gos.   urednik!   Na   Vašo oziroma   J.M-čevo   /!/  željo  v  8.   Zorini   številki   Vam  pošiljam  to kompozicijo,   ki   se  mi   je  dozdevala   kot  prva  glasbena   priloga Zori  naj primernejša."15   -   presežnik  je  seveda   podčrtal   avtor   in govori   docela  jasno.   Hkrati   je  očiten   njegov  namig   za   besedami : "Naše  geslo"   je   samo  ena   izmed   skladb,   s  katerimi   bi   se  Veslav
15       Ker naslova skladbe ni omenil in -poznamo le objavo v Z  (PC)  17/1910-11 , 3, 28, je identičnost "Našega gesla" z natisom dokazljiva samo posredno. Zanjo govori dejstvo, da je Mazoveo v "Ocenah" Z  (PC)  17/1910-11,  1 odgovoril Julijevu, ne pa Veslavu; navadno je vsaj pohvalil izrazitejše  (literarne) prispevke in obljubil avtorjem natis.  Če ga torej ni zapeljala skrajna nenaklonjenost glasbi  (in takšne mu le ne moremo očitati), je bil gotovo v zadregi s sporočilom: ni vedel,  kaj lahko napiše.  Potemtakem je morala prva  (oktobrska) številka novega letnika Z v tiskarno najpozneje sredi septembra,  ko še ni poznal Premrlove sodbe. Kaze namreč, da je Premrl ocenil "Naše geslo" prav v pismu z ljubljanskim poštnim pečatom 29.9.,  za katero vemo po ohranjeni kuverti.  Zbor je očitno priporočil, ni pa jasno, zakaj je Mazovec še odlašal z objavo. Morda je bila kriva stiska s prostorom,
40
lahko  oglasil   na  željo  uredništva,   ima  jih  še  precej   in  enako vrednih.  Tudi   če  odmislimo  značilno  samozavest,  ki   jo je  kmalu nato  skusil   Mazovec,  dokazuje  (bržčas  pretirani)   podton  o  večjem opusu  trdno  vero,  da  zmore  pravi   ustvarjalec  vsakršen  namen. Kadar  seveda  hoče  in  kadar  priložnost  zasluži   umetnikov delež,
morda težave z notnim stavkom, morda res mentorjevo zapostavljanje skladatelja, kakor je brzcas razumel Kogoj. Tako ali drugače se uredniku PC novembra ni zdelo vredno zgubljati besed in je "Naše geslo" uvrstil v decembrsko številko. Tiskarna je seveda potrebovala gradivo najpozneje v običajnem roku  (predvidoma sredi novembra),  zaradi božičnih in novoletnih naročil raje bolj zgodaj - to pa pomeni, da novo Premrlovo pismo ni moglo vec vplivati na objavo.  Govorilo je torej o skladbi, ki je danes ne poznamo. Đomneva ni oprta samo na datum, potrjuje jo tudi vsebina.  Sporočilo Steletu navaja namreč zanimivo podrobnost;
"Dragi!
Skladbo lahko objaviš.  Je dobra.  Zanimivo je,  ker je vporabljen v
začetku motiv iz Eadetzkyjeve koračnice.  - Samo pri koncu sem popravil
eno mesto v basih.
Kogoj je na vsak način videti zelo glasbeno nadarjen. Le idi mu na roko;
jaz hočem tudi pomagati po svojih močeh.
Pozdravljen!
Tvoj Stanko Premrl. Ljubijana/J dne 19/11 1910. Z Bogom!"
Koračnica, ki jo omenja Premrl, je brez dvoma Radetzky-Marsch, op.  228 starejšega Johanna Straussa - med njeno tematiko in motivicnim gradivom "Našega gesla" pa ni nikakršne povezave.  Novembra 1910 je imel torej Premrl v rokah neko drugo Kogojevo  (zborovsko?)  skladbo, najbrže tudi budnico,  kar dokazuje, da se je Ve slav oglasil uredništvu še enkrat, verjetno po začetku šolskega leta 1910/11.  Mazovčeve stiske v zadnjem odgovoru Julijevu potemtakem ni izzvala samo  - ali pa sploh ne  -literarna okornost sodelavca,  temveč zadrževanje skladbe,  ki je ni upošteval niti v "Ocenah". Avtor je bit seveda užaljen in dopis,  s katerim je poslal crtico  "V objemu tihe svete noči...", je prejkone ostro terjat odgovor.   (Kajpak je mogoče, da je šlo tudi za poznejše, najbrž januarsko pismo,  ko novi glasbeni prispevek ni bil objavljen v 4.   št.) Naj je ze vedel za Premrlovo sodbo ali ne, očitno je prav tu dozorela odločitev,  da se umakne.  Kot skladatelj    si pac ni dovolil omalovaževanja - saj je hotel prodreti najprej in najbolj z glasbo,  ne z leposlovjem.   Videz, da se je jeseni 1910 oprijel le pesnikovanja, je torej napačen: vzdržuje ga nepopolna dokumentacija v Steletovi zapuščini.  Kogoj je ostal vseskozi tonski ustvarjalec.  Za spoznanje se je celo skušal prilagoditi domnevnemu okusu Z uredništva, vsaj z izborom literarne snovi.  Ker pa ga je Mazovec malomarno odbil, je najbrž reagiral do kraja razdraženo.
Toda po cit. pismu smemo sklepati še o popravkih,  s katerimi je morda Premrl pred objavo izbrusil kakšno nerodnost  "Našega gesla". Hudih spodrsljajev gotovo ni bilo.,  sicer bi skladbe ne bil priporočil, najbrž pa je lahko našel podobno trde ali zgrešene postope kot maja in novembra.  0 Kogojevi večji izurjenosti, natančneje: o boljšem nadzoru, objava v PC zato ne pove veliko; pravopisno in harmonsko je povsem urejena.  Drugega pa se Premrl očitno ni dotikal - bodisi ker je razumel težave novinca in mu želel pomagati bodisi ker je v njih slutil zarodke izvirnega. 16       Iz natisa ni razvidno, kdo je'pesnik  Našega gesla". Seveda je mogoče, da so bili verzi objavljeni anonimno ali da jih je sestavil kateri
41
je stvari teljska volja nad spodbudo in prekvasi še tako skromen okvir. Celo koračnico, ki gotovo ni najbliže lirični naravi in občutku za mehke harmonske barve. Bogata domišljija si bo pač znala podrediti sleheren izziv in bo našla svojo pot.
Ta izpeljava Kogojevega stavka se zdi morda pretirana, vendar je natančna: nič nam ne kaže bolje njegove skladateljske zmogljivosti kot premišljeno odbrane koračniške prvine "Našega gesla" ter gradbeni postopek, ki ga je dognal iz običajnih budniških prijemov. Ni ga mikala "uporabna" zaokroženost moškega zbora, temveč odločen izraz - in našel ga je v kratkosapni, skrajno zgoščeni muzikalni dikciji, ki so ji bežne pomiritve le ozadje, premajhno za kontrast. Vsebinska protiigra motivov je zato neznatna, tudi harmonsko skromna, zvočno dogajanje pa do zadnjega osredotočeno na strumno, pri oblikovnih tesnitvah celo odrezavo silovitost. Takšen potek se ne ujema le z besedilom: predvsem je dosledna izpeljava doživljajskega naboja v osnovnem domisieku . 16 Ker Kogoj tonsko ne slika, mu zadošča kar poudarek, ki se na višku pesmi (takt 8: "naj sije dan") sklada s pomenom verza. Preostali čas sledi tonska logika samo še besednim, nagi asom ; če je potrebno, je del stiha uporabljen tudi večkrat in s spremenjenim zaporedjem stavčnih členov - kakor pač terja glasbeni napon. Njegovo poglavitno izrazilo so ritmične in melodične variacije izhodiščnega motiva. Ta je sicer akordični domislek, toda harmonska podstat "Našega gesla" je (prejkone zavestno, v skladu z naravo koračnice) omejena na dokaj preprosto diatonično funkcionalnost. Sklepi so skoraj brez izjeme avtentični, osnovna disonanca kar dominantni septakord z obrati, stranske stopnje namesto glavnih redke, zadržki nič manj, alterirani pa so le sem in tja prehajalni toni, ki zdrsnejo kdaj tudi mimo non- in undecimakorda. V tako nedvoumnem, z odtenki revnem harmonskem svetu naših čitalniških in vsakršnih pihalnih budnic se je seveda Kogojeva misel oklenila melodične dikcije. Pozornost, s katero jo je oblikoval, priča, da ga ni vodilo naključje, temveč preudarek, kje so koračniške prvine bolj odprte samostojni domišljiji. Primerjava z zborom "Ko poje zvon..." hkrati pove, da je ostal variacijski način njegovega ustvarjanja nedotaknjen, da je bil torej muzikalno vrojen in ga je lahko uporabljal kjerkoli. V različnih skladateljskih nalogah Kogoj potemtakem ni iskal (posnemal) različnih kompozicijskih "prijemov": bile so le vsebinski izziv že razvitemu glasbenemu mišljenju.
Tudi tokrat je izhodišče celote dvotaktna tema, zgrajena iz dveh motivov, y prvem je mei odika akordična in ritem pester, v drugem lestvična z osminskim potekom. Prvi učinkuje zaradi punktirane artikulacije in ponavljanja tonike odločno, v drugem njegov naboj izzveni brez novih napetosti, čeprav ju druži značilen most (zadnji ton motiva a je obenem prvi iz motiva b),
izmed Kogojevih sošolcev oz.  sogojencev za domačo vabo.  Mogoče je tudi, da je Kogoj le pozabil navesti avtorja ali pa je njegovo ime izpustil stavec.   Vendar je vsaj toliko verjetna domneva, da si je skladatelj napisal  (prikrojil) besedilo sam:  s pesniškimi poskusi za Z ni segel višje.  Ne smemo tudi prezreti, da ga je spet zanimala le vsebina in ne literarna kakovost izbrane predloge.   Verzi so bili primerno kratki in udarni,  torej jih je lahko uporabil:  "Mi z Bogom za narod na delo gremo,  / na delo gre z nami krdelo krepko.   / Ko drzni vojšcaki po zmagi gremo.  / Dan rodu naj sije in solnce gorko.   / Vojšcaki pogumno naprej." - Öe ne gre za tiskarske pomote,  sta zadnji piki namesto klicajev in
42
se ski
Malone
pa si
z enak
ppudar
mala o
presna
odbran
prvič
izrazn
muzika
adatel vse v sledi j im mos ke. Te bi i ka, vlja s ih mož opazuj em sto Ine lo
j v n ariac o zap torn, ga na oprt leher no s t i emo š pnjev gike :
adalje i je ra ored , dosega
videz o je p ni mei
(do p irši z an j u v
vanju zvija najve izra mono redvs o d i č n recej amah ariac
skoraj jo le p čkrat ¦• z trde tonega em na ž i in ri
oddal j Kogojev i j pa t
doce rvi , p r i k 1 in st dogaj i vahn tmičn ene r e ima udi n
la ogne tej pomiritvi. osnovni domislek - ker enjene" druga na drugo rumne, celo zadihane anja ne upravičuje le o moti vično delo, ki i drobec. V razponu eminiscence) lahko zato g i nacije, v sosledju in aravni duktus njegove
i
L
ED
SE
SšE
pÖ^
P^p

rs
IV
m
^'>r _Llf\%
\n
j^ jii r u m
4
32: i
m
H
r   CLdT
m
3        6
r« i  1 J,     J.^
261               |77     6
Spričo koračniškega značaja in skromnega obsega skladbe sta glavni melodični tok in ritmična artikulacija celote prepuščena le prvemu tenorju. Kljub temu vodi Kogoj podrejene glasove za spoznanje bolj gladko kakor v zboru iz Alfine   priloge in jih proti koncu celo ritmično nekoliko sprosti . Nemara je tu kje pomagala še Premrl ova roka, čeprav je homofonija dosledna in jo je gotovo že skladatelj razčlenil s triglasjem pred zadnjim vzponom ter z unisoni večine predtaktov. V ospredju je pač njegova skrb za poln, vendar odtehtan zvok. Akordične lege so skoraj brez izjeme ozke ali mešane, obsegi pa zmerni pri obeh
trda povednost stavkov dokaz o Kogojevem avtorstvu.  Takšna dikcija je bila značilna za njegov govor in netiterarno pisanje.
43
mogoče, čil
če mu
zrel ih
več i
reprosti dana z pre oseže empo avo
iz oči tno
adatelj m
je redja) ta mu del ana.
a
val omil ga še
riacij . (ki je a
i ka
n mejo a
i š 1 j i j e rav mu čenost:
a b b« a, a« a^ a b b, a* ar afi a-^  a« b« b^ ag
F - B
2    2 - Es c
A1
2    1 F-B B B
Kakorkoli gledamo: "Naše geslo" odkriva skladatelja, ki misli. Zaveda se vprašanj in išče rešitve. Ne vodi ga navdušenje mladostnega posnemanja al fresco, temveč nuja dosledne, čim bolj jasne izostritve v podrobnostih. Namesto širokopotezne preproščine sta mu bistvena samostojna vsebina in izraz. Zato nenehoma zgošča tonsko dogajanje: če nič drugega, ga k temu silita jasnovidna intuicija ter izbirčna domišljija. Kakorkoli ga že njegovo znanje - trdno sicer, vendar skromno - omejuje, kažeta pesmi iz 1910. leta prvinske poteze nove stvari teljske narave: akordično jedro navdiha, živo ritmično artikulacijo, razvito motivično delo, barvno občutljiv harmonski duktus in (kljub muževnemu tipanju) skrb za muzikalno utemeljeno celoto. Na tem, resda komaj obkroženem prostoru prihodnje umetniške
44
samobitnosti sta domišljijska pot in gradbeno vodilo nagonska zveza izvirno variacijskega mišljenja. Kogojevo skladateljsku odločanje je v zasnovi in vsej dikciji vedno intuitivna presoja z razumskim (morda še pogosto nezavednim) nadzorom. Presoja moči, ki jo prinaša doživljajski naboj ideje, ter novosti, s katero lahko njegovo podnet vsebinsko dopolni (razvije) sprememba. Zakonitost mu ni pravilo kalupa, temveč svobodna in umetniško odgovorna imaginacija, ki mora dognati vsako in vsakokrat drugačno sporočilo do tančin. To kajpak pomeni, da je ustvarjalec dolžan slediti le sebi, nikoli zgledom. In da ostane ustvarjalec - umetnik, ne talent - samo, kadar se zmore presegati. Razdalja med zboroma v Alfi  in Zori  priča , da je Kogoj doumel oboje. Naglo in z osredotočeno silo.
SUMMARY
In  view  of  the   seaveity  of relevant  material   it   is   not possible   to  establish  exaotly  when   the  composer Marij  Kogoj (1892-1956)   started  in  a   thorough  and planned way   to   study  music. Undoubtedly   in  Gorizia   (Gorica),   where   he   was  attending   secondary school,   probably   in  the  autumn  of  1909,   and probably"without  a regular  teacher  or any  at  all.   So  far  it  has  also  been  unclear when  he  began  with   creative  pursuits :   for  the   texture   of  the first  preserved works   (from  the  year   1911)   pointed  out   that  were not   the  first.   But  a  proof  that   this   assumption  was  justified presented  itself only   through  a find  in  the   scholarly   remains  of the  art  historian  Dr  France   Stele.   Here  were  found  several   songs by  Kogoj,   two   vignettes  written  under  the  pseudonym  Zdenko Julijev,   and  two   compositions   under  the  pseudonym   Veslav.   Both were  written   in   1910  and  are   the   earliest  musical   endeavours  in written  form  so  far  known   in   the   composer 's   opus.   The  first composition   ("Ko  poje   zvon...",   for  chorus)   was  published  in March   1910  as   supplement   to   the   "Alfa",   a  paper published by the   secondary-school  pupils   in  Gorizia,   the   second   ("Naše  geslo", for  male   chorus)   was  published  in  its   supplement   "Prvi   cveti"  by the   students f  monthly   "Zora"  in  December  in   Vienna»   - To all appearances,   these   two   choruses  are   not  Kogojfs  first compositional   experiments ;   Kogoj  found  them  sufficiently  good to permit  himself an  appearance   in  public.   The   differences which  we   can   notice  between   the   two  works   demonstrate   that Kogoj was  undergoing  a  very  rapid  development,   above  all without   special  models,   but  with   his   own   intuition   (similarly  as in   literary   experiments  which  remained at  a   less   elaborate level).   Even   if  the   two   choruses   have  features  undoubtedly characteristic  of a  beginner,   they  also   show a  few  essential characteristics   of the  prospective   creative  artist:   chordal substance   of  inspiration,   developed motivic  work,   vivid  rhythmic articulation,   colour-sensitive  harmonic  ductus,   and  obvious (although  not  as  yet  perfected)   concern  for  the  formal equilibrium  of  the  whole.   In   these  germs  of  the  future  potential of the   composer  there  already   stands  out  as   the  central   leading principle   the   logical  and  originally  free  way   of variative thinking.
45