Stana 8
Naše~-
NOVINE 13. avgust 1979.

Slovenska stran
S1^ - ^ .
gtfF PIŠETA IN UREJUJETA:
Lojze Košorok in Pavla Gruden


Kar po domače...
Oktobra bo enaintrideset let od kar sem v Avstraliji, nekdaj "obljubljeni deželi". Vsaj tako so verovali Judje, ko so leta 1938 predlagali, da jih Avstralije sprejme pod pogojem, da jim dovoli naselitev ob robu puščave, katero so imeli namen razviti v rodovitno naselje. Avstralci, ki niso dalekovidni ljudje, so jim to odbili - in Izrael je danes občudovanja vreden košček sveta ki je obradil iz samega hrepenenja izraelskega ljudstva po svojem koščku zemlje. Kadarkoli pomislim na stalni nemir v temu delu sveta, mi je žal. da jim takratna vlada ni izpolnila željo. Že davno bi nekje na robu puščave v Avstraliji imeli rodovitno naselje, kajti pod peskom je dosti vode, in verjetno bi Abrabcem in Lebanoncem ne bilo treba bežati na druge kontinente, niti bi Izraelcem bilo potrebno voditi stalne borbe za ped grude, ki je davno bila njihova prvotna domovina.
materjalizem je popolnoma izpodrinil hitro hirajoči patriotizem, in dokler so bili časi dobri, so se Avstralci norčevali iz emigrantov, ki so vršili dve službi in si pritrgovali od zob, da bi si pripravili udobno starost. Norčevanje se je po nekoliko letih spremenilo v zavist napram emigrantom, katerih domovi so začeli rasti kakor gobe po dežju. In zdaj, ob nastopu "sedmih suhih let", je začel kazati roge vse večji rasni predsodek. In ta rasni predsodek je v resnici avstralski patriotizem, ki gre skozi želodec in žep. Posebno sedaj, ko Avstralija doživlja eno svojih najslabših dob, je avstralski patriotizem dvignil glavo. Mi, stari emigranti, ki smo v svoje izseljensko življenje dobesedno vlagaki krvave žulje, znoj v potokih in grenke solze, smo vsaj v materjanem pogledu želi kakor smo sejali - brez kakršanega koli centra za socialno pomoč izredno v prid emigrantom.
rSREČNO POT-—-
In povratek želimo souredniku naše strani in socialnemu delavcu g. Lojzetu Košoroku, ki je prejšnji teden odšel na dopust v domovino. Pričakujemo, da se bo vrnil med nas duhovno in telesno osvežen za nadaljno delo med nami, ki ni lahko, ker zadovoljavati ljudske zahteve in potrebe je najtežje delo, ki si ga človek natrpa ne da bi pričakoval kakršnokoli zahvalo.
Uredništvo.
Že samo to, da niso sprejeli ta predlog s strani Judov priča, da so Avstralci enostavno smatrali, da bodo na veke ostali oni edini lastniki tega ogromnega kontinenta, ki ima priliko, da reši miljonske množice, ki si ne morejo ustvariti dostojnega življenja. Pod današnjimi ekonomskimi podoji sicer tega več ne zmore. Celo Angleži jim pravzaprav niso bili nikdar dobrodošli. Dokler je rojalizem bil še čvrst, je bilo opaziti še dokaj patriotizma. Avstralci so iz ljubezni do matere Anglije, ki jim je v resnici vedno bila le mačeha, darovali svoja življenja v prvi svetovni vojni. Patriotizem je danes, ko je vedno manj rojalistov, spadel skoraj na nič. Izumrli so graditelji Avstralije iz prve pionirske dobe, in zbledel je spomin herojev, ki so padli za Anglijo, takozvano mater Avstralije.
Po drugi svetovni vojni, ko je Avstralija skusila na svojih tleh nevarnost pred japonsko invezijo, sicer je to komaj omembe vredno, je na široko odprla vrata emigrantom. Seveda so še vedno bili najbolj dobrodošli Angleži, kateri pa so se izkazali kot zelo nezadovoljni z življenjem v Avstraiji. Saj se še danes v največjem številu vračajo domov ravno Angleži.
S prihodom emigrantov iz drugih zemlja je nastopila druga pionirska doba Avstralije. Nastala so nova naselja v bližini mest a mesta sama so doživela tako hiter in ogromen napredak, da danes ne zaostajajo za ostalimi mesti na drugih kontinentih.
Avstralija se je uvrstila v takozvano "podganjsko tekmo".
Sedanji pogled na uspehe starih emigrantov, je Avstralcem odprl oči. Toda ne, da jim je ta patriotizem pognal iz srca. Zrastel je v praznem žepu in v brezposelnosti. Spoznali so, da človek žanje kakor seje. Dokler jim je bilo življenje lahko, jim emigranti nismo bili v napotole v posmeh.
Zdaj se posmehujejo sebi. Prvi dozorevanja človekovega in tako tudi narodovega, je sposobnost, da se samega sebe norčuje. Ni dolgo tega, ko smo videli v enemu avstralskih dnevnikov karton, kjer je Australija upodobljena kot ožeta cunja, ki jo beli Avstralec ponuja črnemu z besedami: "Vzemi jo nazaj". Oglasi na TV jih pozivajo k patriotizmu... Objokavanja vreden je tak narod.
V prejšnjem tednu, pa se je nekdo spomnil, da razobesi s pročelja svoje hiše avstralsko zastavo, da bi pokazal svoj patriotizem, ali se mu je ta poskus izjalovil. Obiskal ga je neki občinski uradnik in mu objasnil, da tega pač ne sme storiti brez dovoljenja občinske uprave, in da to stane 45 dolarjev. In kaj je bilo od vsega tega? Nič. Ce bi Avstralci bili res vredni svoje zemlje, bi se morali organizirati in razobesiti svoje zastave brez občinskih dovoljenj po celi Avstraliji naenkrat - vprašam se, ce bi se jih občinske uprave upala sneti.
Tako pa, ker so ovce. ki ne vidijo dalj od koraka, ubogajo ta sramoten zakon, med tem, ko je njihov patriotizem na prodaj. Zato sem se trideset let čudila zakaj Avstralci ne razobesajo na svojih domovih nikakršnih zastav.
Pavla Gruden
Predsednik slovenskega društva Sydney naš gost
Pisali smože v "Naši smučini" o aktivnosti slovenskega društva SYDNEY u Australiji in o novem domu "Dr. Franceta Prešerna", ki ga gradijo na prostovoljen način, kjer se združujejo ne samo člani društva, temveč usi Slovenci iz Australije in njihovi gosti, tisti, ki jim je ponos biti Slovenec m to tudi, ki želijo imeti povezavo z domovino takšno, kakršna je - socialistično Jugoslavijo in v njej z republiko Slovenijo.
Pisali smo tudi, da to društvo uspešno vodi Bulovec Toni, brat našega sodelavca Franca Bulovca iz inštituta, časopis "Australski Slovenec", ki ga tudi mi dobivamo v nekaj izvodih, pa ureja njegova soproga Ivanka Bulovec.
Več o njihovem delu pa nam je posredoval naš Franci Bulovec, ki je bil lansko leto pri njih dalj časa na obesku. Ob povrtku v domovino nam je od njih prinesel tudi nekaj daril, ki so razstavljena v naši avli upravne zgradbe.
Pred nekaj dnevi pa se je pri nas oglasil sam predsednik slovenskega društva SYDNEY • Toni Bulovec. Namen njegovega obiska je bil, da navežejo z nami in mi z njimi še tesnejše stike, da bi jim omogočili čim realnejšo predstavitev našega življenja, kar zdomcem pomaga ocenjevati realnost naše stvarnosti in je obenem most med njimi in njihovo in našo skupno domovino.
Zmenili smo se, da jim bomo redno pošiljali več izvodov glasila "Naša smučina" in to z avionsko pošto, da jim bomo redno dostavljali vse naše nove reblikacije, od prosrektov, edicij in plakatov, da bono preko Izseljeniške matice skupšali opremiti v njihovem domu vetrino z našimi izdelki, predvsem smuči, kajti čolnov in telovadnega orodja zaradi njihove velikosti nima pomena. Izkoristili bomo tudi vse druge možnosti sodelovanja, ki bi se nam ponudilo.
Oni pa bodo nam pošiljali list "Avstralski Slovenec" v več izvodih, ki ga bomo razpošiljali po vseh obratih, tako da bodo stiki čim
pristnejši. Pomogali pa nam bodo tudi v drugih oblikah, ki so za nas zanimive.
Predsednik Toni Bulovec je s svojim obiskom na nas napravil izreden vtis, tako da zdaj lažje razumemo kakšnemu človeku je poverjena velika odgovornost vodenja slovenskega življa v Avstraliji.
Predsednik Toni Bulovec je obljubil, da se bo v Elanu še enkrat oglasil, pred povratkom v Avstralijo in da si bo ogledal našo proizvodnjo. Ob tej priliki bo naredil tudi nekaj posnetkov, da bo Elan lahko predstavil Slovencem v Avstraliji.
Slavko KnafeU
Gornji članek je bil objavljal 10. jflija v časopisu NAŠA SMICINA, ki je glasilo delovne skupnosti ELAN tovarne športnega orodja Begunje na Gorenjskem. O čemu je beseda, je razvidno iz članka samega. Naša pripomba bi bila le, da je to v veliko korist, tako nas Slovencev tukaj, kot doma, da se i na tak in podoben način povezujemo. Tako naj vedo doma, M počnemo mi tukaj in mi bi vedeti malo več, kaj se dogaja tam. Taka povezovanja so več kot koristna.
Ko je bil na občnem zboru Slovenske Izse{jeniske . Matice izvoljen novi predsednik, je v svojem govoru Stane Kolman dejal sledeče: "Skrb za pravice in interese naših izseljencev, predvsem pa sodelovanje z njimi, ni le zgolj naloga Matice, temveč naloga naše slovenske samoupravne družbe v celoti. Tako je zapisano tudi v Ustavi, kar pomeni, da si mora vsa slovenska družba prizadevati za nadaljne sodelovanje z izseljenci in za čim tesnejšo povezanost med Slovenci v tujini in matično domovino".
Oči vidno je Slovensko društvo Sydney to vzelo dobesedno na znanje in njih predsednik Tone Bulovec je v svojem kratkem obisku v domovini ta namen tudi uspešno dosegel. Seveda je treba take odnose naprej gojiti.
Urednik
Zgodovina Slovencev
Knijga, kakršna se v slovenskem prostoru rodi le dvakrat v enem stoletju - tako je direktor Cankarjeve založbe Miloš Mikeln označil pravkar izšlo veliko delo "Zgodovina Slovencev," ki jo je ta založba pripravljala več let, napisali pa so jo naši priznani zgodovinarij: dr. Bogo Grafenauer, dr. Peter Petru, dr. Ferdo Gestrin, dr. Vasilij Melik, dr. Metod Mikuž, dr.Jože Šorn, dr. Milica Kacin-Wohinz, dr. Janko Jeri, dr. Tone Zorn, dr. Dušan Nečak, Zdenko Čepič, Primož Hainz, Marko Ivanič, Jera Vodušek in Božidar Zakrajšek, angažirani pa so bili tudi drugi sodelavci.
Na tiskovni konferenci, posvečeni predstavitvi tega bogatega, nad 900 strani obsegajočega projekta, je Mikeln opozoril na številne njegove posebnosti, nekateri avtorji (Grafenauer, Gestrin), pa so kratko orisali vsebinsko podobo in pomen "Zgodovine Slovencev". Kot je torej moč povzeti: knjiga je sicer v tekstovnem delu v mnogočem ekscerpt iz prejšnjih širših sestavkov, toda nekatera poglavja so napisana povsem na povo, tako da kot celota "Zgodovina Slovencev" pomeni moderen prikaz zgodovinskega razvoja Slovencev, pri čemer je zaobjeto tudi arheološko obdobje, t.j. čas v prostoru, kamor so se priselili Slovenci. Nova so npr.ravno poglavja: "Arheološka obdobja" (Peter Petru), "Slovensko gospodarstvo med dvema vojnama" (Jože Šorn) in "Slovenija po osvoboditvi" (več avtorjev). Največ pozornosti je posvečene novejšemu času slovenskega življenja: tako je letom od francoske revolucije do
konca prve svetovne vojne namenjenih čez dvesto strani, od konca prve svetovne vojne do 1945 okoli 300 in zadnjim desetletjem v' novi Jugoslaviji 60 strani.
Po besedah govornikov je delo napisano poljudno, toda obenem toliko zahtevno in zgoščeno, da ga bodo poleg "obličajnih" bralcev lahko uporabljali študentje v študijske namene. Kljub temu, da je rezultat skupine svtorjev, pa vendar ne bi bilo moč zapisati, da gre za specifično skupinsko delo, ki bi pričalo o sintezi današnjega stanja	slovenskega
zgodovinopisja. Knjigo, kakršna je zdaj na trgu, so narekovale splošne potrebe, pa tudi želja, da bi s tako sodobno zasnovano in izpeljano izdajo "Zgodovine Slovencev" lahko tujemu svetu ponudili domačo razpravo o nas, s tem pa avtentične podatke, ki zadevajo slovensko zgodovino.
Poudariti je pač v tej zvezi, da poleg temeljitega prikaza v besedi vsebuje tudi številne barvne podobe, grafikone in kajpak zemljevide in še kakšna ponazorila. V založbi so jo zasnovali in oblikovali na kar se da sodobni ravni, saj jo je lahko primerjati z bogato opremljeno "Svetovno zgodovino", ki jo je Cankarjeva založba izdala pred leti, povzela pa jo je bila, kot je znano, po tujih avtorjih. Tudi kar se tiče opreme, je potemtakem "prirejena"	svetovnim
standardom.
"Zgodovino Slovencev" so tiskali v 30.000 izvodih, njena cena pa je 990 din (kupiti jo je mogoče z odpačilom na obroke). Tiskalo jo je CGP Delo. tehnično jo je uredil in opremil Kazimir Rapoša.
V Sloveniji je kar 30 tisoč diabetikov
Slodkorna bolezen bo strokovna tema zdrav-iškega občnega zbora
LJUBLJANA, Slovenski zdravnik so si za strokovni del letošnjega občnega zbora, ki ga bodo imeli čez teden dni na gradu Bori pri Ptuju, izbrali temo, ki bo zanimiva za najmani trideset tisoč Slovencev. Toliko je namreč v naši republiki ljudi, za katere zdravstvena služba ve, da so diabetiki, torej bolniki, ki v razvitih deželah "zasežejo" približno sedem odstotkov prebivlstva. Pri nas velja za diabetike 1,66 odstotka prebivalstva, kar je za našo stopnjo razvitosti zagotovo preskromna številka. Najbolje je vsekakor "preiskana" Ljubljana, saj je v njej 3,22 odstotkov diabetikov.
V delovnem dopoldnevu občnega zbora, ki so ga pripravili endokrinologi	oziroma
diabetologi, se bodo torej zvrstila predavanja, ki bodo vsa obravnavalal sladkorno bolezen, "problem, s katerim se v strokovnih krogih ukvarjajo le mimogrede", je bilo rečeno na današnji tiskovni konferenci slovenskega	zdravniškega
društva. No, mimogrede jo očitno obravnavajo tudi drugačni krogi, saj pri nas že nekaj časa primanjkuje zdravil zanjo.
Zdravniki bodo na "ptujskem" občnem zboru, katerega drugi dan bo minil v znamenju spomina na dr. Jožeta Potrča in na zdravnike, ki so med vojno delali in se borili v okolici Ptuja, proslavili tudi petdesetletnico	izhajanja
Zdravniškega vestnika.
Vesna Marinčič
Poglabljanje znanstvenega sodelovanja
Prvo slavistično srečanje celovške in ljubljanske univerze
CELOVEC, (Sindok) - Na tukajšnji univerzi so začeli prvo slavistično srečanje univerz v Celovcu in Ljubljani, ki naj poglobi znanstvene stike. Prvi del bo v predavanjih ljubljanskih in celovških slavistov osvetili
življenje in delo Simona Jenka, drugi del pa je posvečen tekočim znanstveim projektom.
Na otvoriti je Rudolf Neuhauser s celovškega inštituta za slavistiko v obeh deželnih jezikih pozdravil navzoče in poudaril pomen prve tovrstne prireditve. Opozoril je, da je slavistično raziskovanje na Koroškem	neposredno
konfrontirano s svojim "predmetom", s Slovenci, ki tukaj živijo. Rektor celovške univerze Klingler pa je v svojem pozdravu naglasil socialno funkcijo univerze, ki naj zgosti zveze med zgodovinsko	zraslima
življenjskima krogoma.
Slovenska matura v Celovcu
Dr. Franci Zwiter sprejel slovenske gimnazijce - Doslej že 554 maturantov
CELOVEC, Ob maturi na slovenski gimnaziji v Celovcu je Zveza slovenskih organizacij na Koroškem v torek priredila sprejem za letošnje maturante, kjer sta dijake v imenu zveze
pozdravila predsednik dr. Franci Zwitter in podpredsednik Janez Wutte. Zwitter je maturantom čestital k uspešno opravljenemu zrelostnemu izpitu in jim zaželel uspešno študijsko oziroma poklicno pot.
Na slovenski gimnaziji je minuli teden 32 dijakov v dveh razredih uspešno opravilo maturno, od tega sedem z odlifnim in šest z dobrim uspehom, pet dijakov pa bo moralo nastopati v jesenskem oziroma vigrednem roku.
S temi vred bo skupno število vseh maturantov, ki so doslej absolvirali slovensko gimnazijo, naraslo na 554.
V tem šolskem letu je gimnazijo obiskovalo 530 dijakov v 21 razredih.
K.U.D. "Sloga" - The United Jugoslovensko - Australijsko Društvo iz Sidneja
Organizuje ZABAVU; 18.8.1979. U Komuniti Hol-u, Njutaun. Na King Stritu, odmah do prodavnice nameštaja Frisko.
Na programu, pored naših izvodača: recitatora, pevača i igrača folklora; nastupiče mlada talentovana folklorna grupa K.U.D. "MLADOST" - kao naši gosti.
Muzička pratnja ansambla "RASPEVANA MAKEDONKA", pod upravom mladog virtouza na klarinetu; Ivana Dimitrevskog.
Kuhinja če raspolagati kvalitetnim jelom i pičem, sa vrlo pristupačnim cenama i dobrom poslugom.
Organizovana je vrlo bogata lutrija, nagradni kvizovi i druga prijatna iznenadenja za posetioce.
Prostorije su vrlo udobne i biče zagrejane, vrlo po volj no za roditelje sa decom.
Posle programa; uz plesove i narodna kola, igranka do zore.
Ulaznice su 3-dolara po osobi. Penzioneri i deca ne plačaju. Početak zabave je u 7.00 časova naveče.
Izvanredna prilika da se jevtino i lepo provedete zajedno sa našim gostima iz drugih društava i organizacija.
Dobro nam došli svi!
Uprava društva.
Ivana Brlič-Mažuranic * Hrvatski Andersen
Kad istina postane bajka
To je bio neobičan dečak: "Malen kao lakat, veseo kao ptica, hrabar kao Kraljevič Marko, mudar kao knjiga, a dobar kao sunce"...
"Priče iz davnine" Ivane Brlič-Mažuranič -uvek savremene
Zvezde su iznenada nestale i nebo su prekrili črni oblači. Po krovu letnjikovca	poznate
slavonskobrodske porodice Brlič, u brodskom vinogorju, oglasile su se prve kapi plahe prolečne kiše.
Čitajuči pored kamina, Ivana Brlič-Mažuranič, unuka slavnog pesnika Ivana Mažuraniča, čula je kako tanak dečački glas za trenutak nadjača šum kišnih kapi.
Sa svetiljkom u ruci izišla je na kišu i iznenadila se, ne sluteči da če baš ta noč biti izuzetna ne samo
za njen život več za celokupnu	našu
književnost i kulturu.
Grehota je da kisne...
Kad se pažljivije zagledala u nočnu tminu, ugledala je dve prilike, jednu manju i drugu veču, kako se motaj u oko praznih vinskih buradi. Bez straha je prišla bliže nepoznatim ljudima i zagledala bolje. Tad se ukazalo široko nasmejano lice malenog, uvek veselog dečaka kojeg je poznavala iz videnja sa brodske pijače. Obradovala se i Ivana, iako je sa mališanom bio i njegov namrgodeni majstor.
- Nije li grehota da ovako kisne! - vedro i saosečajno joj se obrati dečak pokazujuči u naručju malenu, morku mačku.
Kasnije se ispostavilo da je dečaku pred noč odlutalo mače i kad je naišla oluja, on je bez razmišljanja pošao da ga traži. Ali, tu je tek početak priče.
Danima je buduča čuvena spisateljka vidala u gradu kako taj isti dečak, malen, nejak, ali stalno sa
Putnička agencija
4. Sprat, Piccadilly Court 222 Pitt Str. Sydney 2000 (preko puta Hilton Hotela)
Telefon: 26-6102
Za sve vrste putovanja u Jugoslaviju i ostale zemlje sveta avionima JAT-a, QantaS-a i drugih avionskih kompanija, kao i brodovima,
USLUZlCE vas najbolje I NAJSIGURNIJE
VERATASIC
Direktan telefon: ASTRONAUT 26-2803 Telefon kod kuče: 745-1815
Obratite nam se lično ili telefonirajte i mi*čemo vam pomoči besplatno a ared-jenju dokumenata kao: novih pasoša, produženja starih, dobijanje viza i internacionalnih vozačkih dosvola i svih
ostalih potreba u vezi putovanja. Radno vreme od 9-5.30 svakog dana. Svakž subots od 9.30 do 12.
(
iako je i u novom domu našla vrlo bogatu biblioteku, sa preko 1000 pisarna svih istaknutih ličnosti toga doba, medu kojima su bila i Zmajeva, Ivana nikako nije mogla da
u sebi spoji snažno osečanje	majčinske
dužnosti i onog za čim joj ie duša žudila - pisanjem.
Medutim, deset godina kasnije, kad su joj deca več poodrasla, Ivana Brlič-
Travel Service tfj
osmehom na licu, nosi na pijacu mnoštvo opanaka koje je izradivao njegov čutljivi, uvek neveseli majstor. Iako nijednog od njih dvojice nije lično poznavala, Ivana im je čak dala i imena: dečaka je nazvala šegrt Hlapič, a njegovog namrgodenog majstora - majstor Mrkonja. Uvidela je da je mališan dobre duše, ljubopitljiv i pravičan, za razliku od svog poslodavca.
Iste noči, kad se zadovoljni šegrt Hlapič izgubio u tmini sa svojom mačkicom, Ivana Brlič Mažuranič je sela za sto i počela da piše svima znane i omiljene "Čudnovate zgode i nezgode šegrta Hlapiča".
Redak je pisac u našoj istoriji književnosti koji je rado i oberučke prihvačen odmah, od svojih prvih dela. A baš takvu neobičnu. i lepu sudbinu doživelo je delo Ivane Brlič-Mažuranic.
Devojčica sa beskrajnom maštom
Kčerka Vladimira Mažuraniča, sina slavnog oca Ivana Mažuraniča, po kojem je i ime dobila, prvo dete u porodici, imala je sve uslove da stekne izuzetno obrazovanje i kulturu. Poticala je iz čuvene,	uticajne,
razgranate i močne porodice Mažuranič nadaleko poznate po svojoj kulturi, strogosti i književnom talentu. Medutim, mala Ivana je imala nešto čime je nadmašila i svog oca i stričeve i ujake. Ta beskrajno znatiželjna devojčica nosila je u sebi, u svakom trenutku, čudesno živu i razigranu maštu. Načitanost • Ivana je odlično znala nemački, francuski, ruski, italijanski i engleski - snažan uticaj neobično obrazovane porodice ujedinila se sa prirodnom obdaronošču i tako stvorila duh koji je zračio	maštom,
rodoljubljem i misaonošču.
Iz svih krajeva gde je živela i kuda je putovala, Ivana je ponela i ojačavala u sebi osečanje ljubavi prema domovini i prema slovenstvu.
Ali, kad se 1892, godine, na osamnaesti rodendan, udala za poznatog brodskog	advokata
Vatroslava Brliča i kad je rodila Nadu, prvo od sedmoro dece, Ivana je umnogome postala druga ličnost.
PREDLOŽI ZA NOBELOVU NAGRADU
Ivana Brlič - Mažuranič rodena je 18. aprila 1874. u Ogulinu, gde joj je otac Vladimir Mažuranič, sin pesnika i hrvatskog bana Ivana Mažuraniča, radio kao advokat. Docnije če njen otac postati predsednik banskog stola u Zagrebu i pedsednik Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti.
Za života, od 21. septembra 1938, Ivana Brlič-Mažuranič je objavila pripovetke za dečake "Valjani i Nevaljani" 1902. godine, zatim pripovetke i pesme iz dečjeg života "Škola i praznici", "Slike", pesme 1912. Sledi njen poznati roman "Čudnovate zgode šegrta Hlapiča", koji je štampan 1913. i "Priče iz davnine", objavljene 1916.godine.
Književnica je napisala i nekoliko manje vrednih dela. Medutim, izuzetno je značajna kao tvorac koji je u svojim delima uspeo da sažme i spoji bajku i stvarnost, legendu i istinu, san i javu. Na strane jezike njena dela počela su da se prevode več 1924. godine.
Godine 1937. Ivana Brlič-Mažuranič je izabrana za člana Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu i sve do posle drugog svetskog rata bila je prvi i jedini ženski akademik kod nas.
Ista akademija dva puta je poznatu književnicu predlagala za Nobelovu nagradu: prvi put 1931, a drugi 1938. godine.
Medutim, drugi predlog spisateljica nije dočekala živa: umrla je slavna i poštovana, u šezdeset četvrtoj godini.
Mažuranič se lača pera. I odmah put ka vrhu naše književnosti za decu, za nju je bio otvoren.
Uvek na strani pravde
"Kad su počela doraščivati moja djeca", piše poznata književnica u svojoj "Autobiografiji", "i kad se pojavila uobičajena u to doba želja za čitanjem - učinilo mi se najedanput da sam našla točku gdje se moja želja za pisanjem izmiruje sa mojim shvačanjem dužnosti. Moja djeca žele čitati -koja radost za mene da i na tom polju budem njihovim provodičem, da im otvorim vrata k onom bajnom šarolikom svijetu, u koji svako dijete stupa prvim čitanjem - da njihove bistre i ljubopitne očice svrnem na one strane života, koje želim da najprije uoče i da ih nikada s vida ne izgube. Kako da se takav posao ne slaže s mojim dužnostima?!
Sledile su zatim knjiga za knjigom.
Zagledana svojom obrazovanošču	i
nadahnutošču slovenskom u mitsku prošlost svog naroda, uvek na strani pravde, Ivana Brlič-Mažuranič od poznatih dela prvo piše roman o šegrtu Hlapiču, dečaku veseo kao ptica, hrabar kao Kraljevič Marko, mudar kao knjiga, a dobar kao sunce..."
Tri godine kasnije, 1916, ova književnica je još jednom zadivila i čitaocei znalce književnostisvojim nadaleko	poznatim
"Pričama iz davnine". Najpoznatija kritičarska pera tog doba, na čelu sa A» G. Matošem, oberučke su pozdravila ovo delo.
Da je vreme najbolje i jedino merilo za istinsku, pravu vrednost vidi se i po delu Ivane Brlič-Mažuranič. Prošle godine, gotovo pet decenija posle smrti čuvene spisateljeke, jedna devojčica, učenica četvrtog razreda osnovne škole, napisala je u svom zadatku o romanu Ivane Brlič-Mažuranič: "Šegrt Hlapič mi se naročito dopao. U našem razredu nema nijednog tako hrabrog dečaka!"
jyHALUTBO, riPABAA M HPÂBO
KM1
BQJKJE
CER1AP JQJIE