Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.500
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	3.000
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. .. L	4.000
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
;
Leto XXII. - Štev. 32 (1112)
Gorica - četrtek, 6. avgusta 1970 - Trst
Posamezna številka L 70
Kažipoti v slovensko zamejstvo Napetost med Italijo in Libijo
Dr. Drago Štoka, naš deželni poslanec, je nedavno poslal pismo na uredništvo ljubljanskega dnevnika »Delo«, v katerem opozarja na pomanjkanje narodnega ponosa zlasti v obmejnih krajih Slovenije v zvezi s kažipoti. Ljubljansko »Delo« je dr. Stoikovo pismo objavilo 25. julija in iz njega mi ponatiskujemo, ker se z vsebino pisma popolnoma strinjamo. (Ur.)
Vroča julijska sobota me je zvabila v objem Trente. Kugyjeva domovina ti nudi ob takih dneh resnično svežega zraka in hladne sence ob studencu pod očakom Triglavom. Vozil sem po Soški dolini navzgor: Nova Gorica, Tolmin, Kobarid, Bovec, Soča. Čudovita pokrajina, da ti srce začenja hitreje biti od same radosti!
Toda radost ti nenadoma skalijo obcestni napisi od Kobarida do Bovca in še naprej. Človek bere, pa ne more verjeti: Bovec, Tarvisio, Predel, Cividale, Udine, Trieste! Za trenutek imam vtis, da sem nehote prešel mejo in da sem že spet v Italiji. Toda kako? Ne, ne, saj sem res v Kobaridu, Bovcu! Odkod potem ti napisi samo v italijanski obliki na obcestnih tablah v Sloveniji? Tarvisio, Cividale, Udine, Trieste — kaj niso to za nas od pam-tiveka oziroma odkar smo se Slovenci kot narod osvestili, vedno in samo Trbiž, Videm, Čedad, Trst? Vsaj od Trubarja naprej! Zakaj potemtakem danes taka korenita sprememba? Zaradi boljšega mednarodnega ozračja, odprtosti, dobrih stikov in mostov med državami?
Če je tako, potem pa bi morali biti obojestranski dogovori v tem smislu in tu v zamejstvu, to je na Tržaškem, Gori-šem, Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini bi morale stati obcestne table, na katerih bi brali napise in puščice proti Ljubljani (in ne Lubiana), proti Zagrebu (in ne Zagabria), proti Postojni (in ne Po-stumia). Toda tu v Italiji ni ne duha ne sluha o takšnih napisih obiroma, ni sledu niti o dvojezičnih napisih (razen nekaterih v Trbižu!), kaj šele o enojezičnih! Povsod beremo samo Lubiana, Zagabria, Postumia, Fiume itd.
Morda so na soških cestah postavili samo italijanska imena krajev za italijanske turiste, ki prihajajo v te kraje z uradnimi kartami, na katerih so pač zaznamovana imena krajev samo v uradni obliki? Dobro, ampak v te kraje ne zahajajo samo Italijani: razen Slovencev iz zamejstva prihaja sem tudi veliko Dolenjcev, Notranjčev, Štajercev! Pa tudi iz Hrvaške in Srbije je mnogo turistov in zanje ne eksistira ne Trst, ne Čedad, ne Trbiž, ampak samo Trieste, Cividale, Tarvisio! To bo čez leta, desetletja prišlo vsem Slovencem iz domovine tako v meso in kri, da bodo začeli polagoma takole govoriti: »Greš tudi ti v Trieste, Cividale, Tarvisio?«, tako pač kot bodo uradno razbrali iz mnogih zemljevidov (žalibog) in tako kot jim bodo takšni obcestni napisi tudi potrdili! Znanje iz šolskih dni pa gre tako in tako kmalu v pozabo.
Toda ni taka pretirana gostoljubnost in obzirnost do italijanskega gosta in turista že žaljiva za nas same? In če gremo po tem čudnem sistemu naprej, bodo na cesti iz Postojne do Sežane in do Nove Gorice stali kmalu takšni napisi: Villa Opicina, Bagnoli della Rosandra, Prosecco, Savo-gna dTsonzo, S. Floriano del Collio in živ krst iz Ptuja ali Novega mesta ne bo vedel, da so to naši kraji, in sicer Opčine, Boljunec, Prosek, Sovodnje ob Soči, šte-verjan.
Kaj je mogoče, da se prav mi prvi požvižgamo na slovensko obliko še naših ali naših bivših krajeh ali takih krajev, v katerih še danes živi nekaj slovenskega prebivalstva? Pa ne mislimo morda, da pomeni že zganjati nacionalizem, če na omenjenih cestah v Sloveniji pišemo Čedad namesto Cividale in Trst namesto Trieste? Ali pa nas obhaja že nekak kompleks manjvrednosti pred tujim gostom in njegovo tujo valuto?
Tu v zamejstvu bijemo nelahek boj, da bi nam pristojne oblasti države, v kateri Živimo, postavile po slovenskem etničnem
ozemlju dvojezične napise. V tržaški občini smo šele letos dobili prve dvojezične table, in sicer tri (!): S. Croce - Sv. Križ, Basovizza - Bazovica, Trebiciano - Trebče. V slovenskih okoliških občinah pa so naši Župani že skoraj povsod poskrbeli, ne brez vsakršnih težav, dvojezične napise. Toda človek se pri vsem tem kar nehote sprašuje: ima smisel nadaljevati boj za dvojezične napise, če pa naletimo že takoj v Kobaridu ali Bovcu samo na italijanske napise in beremo kažipotne table z napisom Cividale, Tarvisio, Udine, Trieste?
Dr. DRAGO ŠTOKA, deželni poslanec, Trst
Prav v času, ko je Italija brez vlade, je pi'išlo do nepričakovane napetosti med Italijo in Libijo. Revolucionarna vlada polkovnika El Gadafija je brez predhodnega obvestila in s posebnim odlokom zaplenila vso imovino tam živečih Italijanov, ki jih cenijo na 20.000. Libijska vlada je svoj sklep utemeljila s tem, da je svoječasna italijanska zasedba naredila Libiji mnogo škode, ki do sedaj ni bila poravnana.
Italija je prišla v Libijo leta
Razdvojeni Arabci
Zunanji minister Sev. Amerike, VVilliam Rogers, je 19. julija poslal predsedniku Združene arabske republike (ZAR) predloge, ,ki naj bi omogočili vzpostavitev miru med Izraelom ter arabskimi državami. Ameriški minister je predlagal zlasti dvoje: za tri mesece naj bi trajala ustavitev ognja na frontah in odposlanec Organizacije združenih narodov, Jarring, naj bi spet začel s svojim posredovalnim delom med sprtimi stranmi.
Predsednik Naser je bil prvi, ki je Ro-gersove pogoje sprejel. Vidno je bilo, da je to storil pod pritiskom Moskve, ki si ne želi nadaljnjega vojaškega stopnjevanja na bojiščih Bližnjega vzhoda, ker jo to gospodarsko vedno boij obremenjuje, istočasno pa jo poriva v neposreden spopad s Severno Ameriko.
Naserjeva odločitev je povzročila v arabskem svetu verižno reakcijo. Naserja so podprle države kot Libija, Sudan in Jordanija, proti so se pa izrekle Irak, Alžirija, Sirija ter vse organizacije polestin-skih gverilcev. Spor se je tako zelo zaostril, da je Naser vrgel predsedniku Iraka v obraz, da bi bilo za arabsko stvar veliko koristneje, če bi Irak napore, ki jih
v organiziranje protestnih sho-Bagdadu, porabil za boj proti
usmerja dov po Izraelu.
Tudi Izraelci so Rogersov predlog sprejeli, a šele po dolgem oklevanju in le pogojno. Bojijo se, da bi Egipt tiri mesece premirja ustavitve ognja uporabil za utrditev obrambnih naprav ob Sueškem prekopu. Toda Washington je krepko pritisnil na judovsko vlado v Tel Avivu, naj se ne obotavlja več.
Ameriški politični funkcionarji so mnenja, da je v vsakem primeru bolje, če se bo kriza na Bližnjem vzhodu razpletla na miren način. Sovjetska zveza ne bi imela potem več razloga kopičiti orožja po arabskih državah, verjetno pa bi se prebudil spet arabski nacionalizem, ki bi utegnil marsikje priti v navzkrižje s sovjetskimi interesi. Sovjetski zvezi ne [kaže, da bi se še bolj zapletla v obrambi egiptovskih koristi. Končni učinek bi bil za Sovjete zelo podoben tistemu, katerega 'doživljajo Američani v Vietnamu. Izkušnja ameriškega posega v Vietnamu namreč kaže, da je zelo lahko pasti v močvaro širjenja vojnega spopada, zelo težko pa se je potem izmotati iz njega.
Nemci se pogajajo v Moskvi
Pred petindvajsetimi ‘leti je ameriški predsednik Truman v noči med 1. in 2. avgustom 1945 uradno zaključil potsdamsko konferenco v Berlinu in zaželel, da bi se velika trojica — Severna Amerika, Sovjetska zveza in Velika Britanija — prav kmalu spet srečala na mirovni konferenci za vso Nemčijo.
Toda do take konference ni nikdar prišlo, kajti izkazalo se je, da si je vsaka država zmagovalka predstavljala zedinjenje Nemčije tako, da bi zedinjena Nemčija padla pod njen vpliv. Potsdamska konferenca je bistveno spremenila evropski zemljevid, nastale so najprej tri in nato štiri cone na ozemlju Hitlerjeve Nemčije in porodila se je »začasna« poljsko-nemška meja ob Odri in Nisi, ki že traja 25 let. Leta 1949 so zahodni zavezniki svoje tri cone povezali v Zvezno republiko Nemčijo ter tako uresničili Adenauerjev načrt iz leta 1945. Seveda je Sovjetska zveza na to potezo zahodnih zaveznikov takoj odgovorila: svojo zasedbeno oono je spremenila v Nemško demokratično republiko. Rodili sta se dve nemški državi, ki obstajata še danes.
Naneslo pa je, da se je prav ob potsdamski četrtstoletnici odpravil v Moskvo zahodnonemški zunanji minister Walter Scheel, da 'dokončno prizna posledice druge svetovne vojne in potrdi določila potsdamske konference. Da jo do tega potovanja moglo priti, se je moralo v Zahodni Nemčiji marsikaj spremeniti. Na oblast je prišla socialdemokratska stranka, ki jo vodi Wil'ly Brandt. Po njegovih lastnih besedah je v volilni noči med 28. in 29. septembrom 1969 Hitler dokončno izgubil vojno. Njegovi predhodniki krščanski demokrati so namreč ves čas svojega vladanja zunanjo politiko do Sovjetske zveze
gradili na postavki, da je vse samo začasno, dokler ne bo sklenjena mirovna pogodba za vso Nemčijo, obe Nemčiji pa se spet združili v enotno državo.
Kancler Brandt pa je prišel do zaključka, da je tako stališče za nemške koristi nesmiselno. Že itak je šlo v izgubo vsaj dvajset let, ko je zahodnonemška vlada trmasto odklanjala vsako zbližanje z Vzhodom, še leta 1952 je bil Stalin predlagal, naj bi se Nemčija vzpostavila kot enotna država, iz katere naj bi se umaknile vse tuje čete, njih mesto pa zasedle nemške, toda Adenauer je taki vrsti združitve odločno nasprotoval. Zanj je bila zakonita država le Zahodna Nemčija, Vzhodna pa le sovjetska cona.
Po tolikih oklevanjih s strani Zahodne Nemčije se je Brandt sedaj odločil, da preseka vozel in nemški politiki da pečat realizma. Po dolgih dneh pogajanj se zdi, da bo še ta teden zahodnonemško odposlanstvo v Moskvi potrdilo sporazum, po katerem se bosta Sovjetska zveza in Zahodna Nemčija v medsebojnih odnosih odpovedali uporabi sile. Z drugo besedo: sedanje meje v Evropi bodo ostale in z njo tudi dve nemški državi.
1911 po uspešno zaključeni turško-italijanski vojni. Hitro je začela s kolonizacijo tega ozemlja in ga skušala čim bolj vključiti v svoje gospodarstvo. Po izgubljeni vojni se je morala sicer Libiji odreči, a mnogo Italijanov je še vedno tam ostalo. Bili so zaposleni predvsem kot obrtniki, mali podjetniki, kmetovalci in uradniki. Nekateri do sedaj Italije sploh še niso videli, čeprav so stari že 30 ali 40 let, ker so se pač na libijski zemlji rodili.
KRIVIČEN UKREP
Dokler je bila Libija kraljevina in jo je vodil kralj Idris, se je Italijanom v Libiji dobro godilo. Bili so spoštovani in kot delavni ljudje tudi cenjeni. Lani 1. septembra je skupina mlajših častnikov vrgla kralja Idrisa, Libijo spremenila v republiko in začela vladati po Naserjevem zgledu. Italija je bila prva, ki je to novo vlado priznala in ji sploh skušala iti v vsakem oziru na roko.
Temu se sicer ne smemo čuditi. Italija prejema kar tri četrtine surove nafte iz Libije, Libija pa uvaža iz Italije več kot polovico vsega uvoznega blaga (čevlje, avtomobile, kmetijske in druge stroje). Zato je ostala italijanska vlada kljub krivičnemu ukrepu libijske vlade nenavadno mirna in zadržana, zunanji minister Moro pa je skušal s posredovanjem pri svojem libijskem kolegu rešiti, kar bi se še dalo.
Politični opazovalci se sprašujejo, kaj je režim libijskih polkovnikov pravzaprav hotel doseči s svojim udarom zoper italijansko narodno skupnost. Strinjajo se v mnenju, da se vojaški režimi, ker jim manjka lasten ideološki program, zelo radi zatekajo k izbruhom rasne nestrpnosti in k preganjanju tujcev. Pri tem se poslužujejo zaplemb tujske imovine in izganjanja tujcev, kar naj na domače prebivalstvo napravi vtis trdnosti režima in poveča njegov ugled.
Italijanski naseljenci so praktično izgubili vse svoje imetje. Vsaka italijanska družina sme odnesti iz Libije poldrugi milijon lir, gospodinjske potrebščine in osebne reči, nikakor pa ne avtomobila ali drugih premičnin. Po nalogu vlade so banke zaprle bančne račune italijanskih državljanov ter blokirale varnostne predale.
ODMEV NA LIBIJSKO NASILJE
Prvi, ki so na libijske krivične odredbe reagirali, so bili sami italijanski naseljenci. Začeli so se množično izseljevati in vračati v matično domovino. Sicer jim pa drugega tudi ni preostalo, saj jim je v bodoče prepovedana vsaka delavnost v Libiji.
Reakcija italijanske vlade je bila, kot smo že rekli, izredno medla. Predsednik italijanske republike Saragat je pisal polkovniku El Gadafiju obzirno pismo, v kate-
rem ga je opozoril, da postopanje libijske vlade krši mednarodno pravo ter zlasti italijansko-libijsko pogodbo iz leta 1956. El Gadafi je Saragatu sicer vljudno odgovoril, a istočasno vztrajal na upravičenosti svojih ukrepov, češ da je Italija v preteklosti storila Libiji dolgo vrsto krivic. Zunanji minister Buesir pa je še dodal, da je stvar Libije sprejeti nadaljnje odločitve glede odškodnine, ki naj bi jo v bodočnosti plačala Italija za nekdanjo nasilno polastitev libijske zemlje. Šele potem, ko bo Italija na to pristala, bo mogoče odpreti novo stran odnosov med Italijo in Libijo.
Italijanskemu zunanjemu ministru ni ostalo drugega, kot da je sprejel posredovanje turške vlade ter se sestal 1. avgusta v Beirutu z že omenjenim ministrom Buesi-rom. Srečanje je bilo po Morovih besedah zelo koristno. V čem naj bi ta koristnost obstajala, pa ni povedal. Italijanska vlada se sedaj v prvi vrsti trudi, da bi se italijanski naseljenci lahko neovirano izselili. Obstaja namreč strah, da bi jih utegnile libijske oblasti zadržati kot jamstvo, da bo Italija ustregla vsem libijskim zahtevam.
Italijanski tisk je to pot zelo miren in dogodkov ne razpihuje čez mero. Italijanska komunistična partija je seveda potegnila z levičarskimi polkovniki v Libiji, pa čeprav so žrtev njihovega ravnanja lastni rojaki. Partiji je malo mar, če se ti arabski fanatiki rogajo iz pravno veljavnih pogodb, teptajo diplomatsko oliko in plenijo imetje, ki je sad pridnosti neke narodne skupnosti.
Vsekakor je značilen molk javnega mnenja v Italiji: ne radio ne televizija ne časopisje se nočejo izpostaviti za svoje rojake; nikjer ni videti protestnih povork, zborovanj ali plakatov in napisov v obrambo italijanskih interesov. Razni občinski, pokrajinski in deželni odbori, ki tako radi sprejemajo resolucije zoper režim grških polkovnikov, generala Franca in ameriški imperializem v Vietnamu, to pot sramežljivo molčijo. In vendar ne grški polkovniki ne Francov režim ne Severnoameri-kanci niso doslej kaj takega storili kot levičarski polkovniki v Libiji. Mar ni sramotno, da imajo nekateri pogum krivico obsoditi le, če pride z desne strani? In če jo storijo levičarji, potem se k temu ploska ali vsaj molči, kajti danes je pač v modi, biti rdeče »napreden«. Če je pa taka »naprednost« dokaz značajnosti, je pa drugo vprašanje.
Izlet slovenskih maturantov
V nedeljo se je vrnila v Trst skupina 40 slovenskih maturantov, ki je bila na izletu v Jugoslaviji. Maturanti so si ogledali naravne lepote in kulturne znamenitosti v Ljubljani, Zagrebu, Banjaluki, Jajcu, Sarajevu, Hvaru, Dubrovniku, Splitu in Zadru.
Letošnje srednjeevropsko srečanje v Gorici
Srednjeevropska srečanja v Gorici že postajajo tradicija. Rodila jih je težnja, da bi se obnovili stiki in utrdilo dobro sosedstvo med državami, ki pripadajo Srednji Evropi (Mitteleuropa) in katerih dežele so bile nekdaj sestavni del avstro-ogrske monarhije. Gre za šest držav, ki so zrasle iz istih kulturnih tokov in so se skozi stoletja oblikovale v skupnem sožitju. To so: Nemčija, Avstrija, češko-
slovaška, Madžarska, Jugoslavija in Italija.
Gorica je zaradi svojega zgodovinsko-zemljepisnega položaja sprejela kot svoje častno poslanstvo odpreti razgovor na znanstveni podlagi med omenjenimi državami ter dati na ta način možnost medkulturnega obogaten ja.
Prvo srednjeevropsko srečanje se je izvršilo v Gorici leta 1966 in je bilo posvečeno poeziji. V septembru 1967 je bilo
drugo srečanje, namenjeno povojnemu pripovedništvu; v septembru 1968 je bilo govora o vrednotah dn poslanstvu tradicionalne kulture. Na četrtem srečanju v novembru 1969 se je razpravljalo o mitu in resničnosti današnje Srednje Evrope.
Prihodnje srednjeevropsko srečanje, peto po vrsti, bo letos od 17. do 20. oktobra. Predmet razpravljanj bo sodobni pomen srednjeevropske urbanistike.
Očetje reformacije o Mariji
Cerkno je proslavilo
svojega velikega rojaka
LUTER
Med reformatorji je čutil najglobljo pobožnost do Marije Luter. Zdi se, da je bil to sad njegovega prvega verskega oblikovanja. Kljub ločitvi od katoliške Cerkve in poznejšemu razvoju njegovega nauka je on prav do konca ohranil moško pobožnost do Marije. Nekatere strani njegovega komentarja Magnificat bi mogli pripisati samo sv. Bernardu.
Luter vedno in povsod podpira Marijino devištvo. Tesno ga povezuje z njeno ponižnostjo. Devica, poudarja, ničesar nima ir. nič si ne prisvaja, ker se je popolnoma darovala Bogu. Nikoli ne išče svoje časti in ne napihuje svojega dostojanstva. Tudi po oznanjenju »se kakor prej posveča svojim opravkom: kakor prej molze, kuha, pomiva posodo, pometa hišo... oh, kako preprosto in čisto srce!« Ko je slišala slavospev iz Elizabetinih ust, kakršnega še ni slišala nobena stvar, se Marija ni prevzela in ni ugovarjala sorodnici: »Ni res, kot ti praviš.« Luter razlaga, da bi tako mnogi napravili, ki radi poslušajo hvaljenje, a se hlinijo, da bi jih še bolj hvalili.
O Marijinem božjem materinstvu ni Luter nikdar dvomil in nihče od velikih reformatorjev. »Morda se bo Judom in znanstvenikom tega sveta zdelo smešno in nemogoče, biti istočasno devica in mati, toda ona je bila v resnici mati in je ostala devica na način, da jo moramo v resnici imenovati božja mati in božji Sin mora biti imenovan njen pravi sin.« Tako pravi Luter.
Lutru je izven dvoma, da je Marija v nebesih, ker Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Marijinega vnebovzetja ne zagovarja, a ga tudi ne zanika. Ko se je odločil za ukinitev praznika Marijinega vnebovzetja, je storil to, ker ni našel svetopisemske podlage.
Lutru Marija ni samo Kristusova mati, ampak mati vseh kristjanov. »O kako veliko veselje, o katerem govori angel. Kakšna velika tolažba in sad neizmerne božje ljubezni, da se človek lahko ponaša s tako velikim zakladom, da je Marija naša mati, Kristus naš brat in Bog naš oče.« (Kirchenpostille, 1522). Ob neki priliki poudarja: »Kdo bi ne zapustil lastne matere, da bi postal Marijin sin? To moreš ne samo doseči, ampak ti je podarjeno... Kar je Kristusovo, je tudi naše, zato je njegova mati tudi naša mati.« (leta 1523).
Lutrov najljubši predmet obravnavanja je bil Marijin zgled. Ona daje kristjanu zgled vseh kreposti, zlasti vere, izničenja in ponižnosti.
Marija je velika učiteljica češčenja Boga, zlasti s svojim slavospevom. Luter se ni nikdar naveličal, ko ga je razlagal in občudoval. »Če hočeš moliti, imaš očenaš. Toda v Magnificatu najdeš zahvalo za vsak vzgib srca, tudi za najintimnejši. V ta slavospev verujem bolj kakor v vse knjige. Začni s stvarjenjem sveta: ta slavospev vsebuje vse. Ponižna dekla prodira globlje v sv. pismo kakor vsi Judje, ki se zanašajo na prerokbe in zglede, ki jih najdemo v stari zavezi. Toda prava Marijina veličina, vir vseh njenih privilegijev hi glavni razlog za njeno češčemje, je njeno božje materinstvo.« (Tappolet, o. c, str. 61 sl.).
Vzporedno s svojo pobožnostjo je Luter hotel ohraniti glavne praznike v čast Mariji, ki imajo kakšno kristološko oporo ah svetopisemsko podlago: svečnico, oznanjenje, obiskovanje. Nekaj časa celo vnebovzetje in rojstvo. Do svoje smrti je želel pridigati na te praznike.
ZVVINGLI
O Zvvingliju moremo reči, da je dosledno sledil Lutrovim smernicam. Po evangeliju je on trdno veroval, da je Marija, čista Devica, rodila božjega Sina in je pred in po porodu vedno ostala devica, čista hi nedotaknjena. »Prepričan sem, da jo je Bog povzdignil nad vse svetnike in angele v večni slavi.«
Podoba je, da je bil Zvvingli prepričan o Marijinem brezmadežnem spočetju. K njej se je pogosto zatekal z izrazi: nedotaknjena, neoskrunjena, brezmadežna, najčistejša, devica. Pomen teh besed najdemo pri pastorju Anmanu, najljubšem /vvinglijcvem učencu, ki pravi: »Marija je obvarovana vsakega madeža in izvirnega greha, vsakega smrtnega in vsakega dejanskega greha.«
Še bolj kakor Luter poudarja Zvvingli Marijin zgled. »Hočeš častiti Marijo na poseben način? Posnemaj njeno čistost, njeno nedolžnost in njeno vero.« Glede Marijinih podob pa je bil bolj strog kakor Luter in jih je dal neizprosno odstraniti lz cerkva, da bi Marije ne »molili«. Bulllnger, njegov naslednik vztraja na
načelu, naj pobožnost do Marije vsebuje predvsem posnemanje njenih kreposti. »Zgled Marije pod križem naj bo neprestano pred očmi vsem tistim, ki ječijo v stiskah.« Zoper tiste, ki ga obtožujejo, da časti Devico, pravi: »Mi trdimo, da moramo Marijo brezpogojno častiti... ljubimo jo z gorečo ljubeznijo, občudujemo jo zaradi njenih velikih darov, s katerimi jo je Bog obdaroval, slavimo njene kreposti in branimo njeno slavo pred tistimi, ki jo blatijo... Priporočamo zvesto posnemanje, želimo in prosimo, da bi nekega dne skupaj z njo gledali Boga in Kristusa in mogli uživati odrešenje in nedopovedljivo srečo, ki nam jo je obljubil Bog.«
Bullinger odlično zagovarja Marijino vnebovzetje. Ko govori o Elijevem vnebovzetju, pravi: »Prav tako upravičeno verujemo, da so naj čistejšo Devico, božjo Mater in tempelj Sv. Duha, to njeno sveto telo odnesli angeli v nebesa.« Kakor katoličani tudi on utemeljuje to versko resnico z brezmadežnim spočetjem.
Kardinal Alfrink o holandski Cerkvi
Holandski kardinal Alfrink se je mudil od 9. do 14. julija v Rimu, kjer je imel tudi obširen razgovor s sv. očetom. Sedaj je po televiziji povedal, kako je ta pogovor potekel. Dejal je, da smatra sv. oče za stvar svoje vasti, da vztraja na celibatu katoliških duhovnikov.
Ko so kardinala vprašali, če obstaja nevarnost preloma med Rimom in Cerkvijo na Nizozemskem, je dejail, da je problem v tem, da en del katoličanov na Holandskem drugače misli kot drugi in da zato lahko pride do razklanosti znotraj holandske katoliške skupnosti. Treba je nadaljevati z dialogom, ki je potreben vsaki cerkveni skupnosti.
Tudi glede celibata bi se ne smelo prepovedati nadaljnjega dialoga. Kardinal Alfrink upa, da se bo na sinodi škafov 'leta 1971 v Rimu razpravljalo tudi o neporo-čenosti duhovnikov, vsaj glede tega, ali naj se poročene može pripusti k duhovništvu. Priporočilo holandskega (pastoralnega koncila od 19. januarja 1970, naj bi se reaktiviralo tudi duhovnike, ki so se brez dovoljenja poročili, pa zaenkrat v Rimu ne najde ugodnih tal. Sprejeti take duhovnike, bi pomenilo nagraditi tiste, ki so poteptali svojo obljubo, vsem pa, ki so ostali zvesti, pokazati omalovaževanje njih odpovedi. Ce bi na Holandskem oženjeni duhovniki na svojo roko začeli znova vršiti svoje poslanstvo, bi tega holandski škofje ne mogli odobriti, pa tudi gotovo velik del holandskih katoličanov ne.
Umrl je kardinal Pizzardo
V starosti 93 let je 1. avgusta umrl kardinal Giuseppe Pizzardo, trenutno najstarejši član kardinalskega zbora. Vse življenje je prebil v službi vatikanske kurije. Duhovnik je postal leta 1903. V časiu podpisa lateranskih pogodb je bil namestnik državnega tajnika kardinala Gasparija. Zalo je bil povezan z italijansko Katoliško akcijo. Leta 1937 ga je papež Pij XI. imenoval za kardinala. Sedaj živi samo še on kardinal iz dobe Pij a XI.: francoski kardinal Tissarant. Leta 1939 je postal
KALVIN
Strogi Kalvin je mnogo bolj skromen v češčenju Marije kakor drugi reformatorji. Čeprav trdno veruje v njeno vedno devištvo, redko kdaj govori o njenem božjem materinstvu, ker se je bal, da bi to pospeševalo »praznoverje nevednežev«. Ob vsem tem je Marija velika in vse časti vredna zaradi svojih kreposti. Apostole lahko upravičeno imenujemo njene učence. Mi vsi se moramo učiti v njeni šoli, ker nas ona uči, kako naj sprejemamo božjo besedo: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« V nekem smislu bi jo lahko imenovali »varuhinja zaklada milosti«, toda ne v tem pomenu, da bi bila delilka milosti. Kalvin pa zanika Marijino brezmadežno spočetje in vnebovzetje. Zelo je strupen, ko govori o Marijinih podobah in ne dovoljuje ne Marijinih ne svetniških praznikov.
DR.
prefekt Kongregacije za semenišča, ki se je kasneje preimenovala v Kongregacijo za krščanski pouk. Leta 1968 se je temu mestu odpovedal in se umaknil v ozadje.
Nestrpnost Avstrijcev na Koroškem
Slovenska prosvetna zveza na Koroškem se je namenila predvajati v nekaterih krajih slovenskega in jezikovno mešanega ozemlja Koroške slovenski film »Samorastniki«, ki je bil narejen na podlagi istoimenske povesti pisatelja Prežihovega Voranca. Za dvorano se je Slovenska prosvetna zveza obrnila tudi na vodstvo »obmejnega doma« (Grenzlandheim) v Pliberku. To pa je zavrnilo slovensko prošnjo z utemeljitvijo, ki priča o žalostnem duševnem obzorju in pokrajinski ozkosti koroških Nemcev. Odgovor je dovolj jasen in priča sam zase:
Obmejni dom Pliberk je namenjen podpiranju domače kulture in umetnosti. Tako služi domovini in ohranitvi narodnostno politične podobe Koroške, kot je izšla iz plebiscita 10. oktobra 1920. Nikoli pa ne sme služiti enostranskim namenom, tudi če imajo kulturni značaj. Nevarnost, ki bi nastopila z dovoljenjem take prireditve, bi vodila k spopadu med slovenskim in nemškim prebivalstvom, kar je pa treba preprečiti v interesu naše dežele in posebej naše države.
Ravno v jubilejnem letu 1970, ko praznujemo enotnost in svobodo nemških in vindišarskih (tj. Nemcem naklonjenih Slovencev) Korošcev proti mejnemu slovenskemu sosedu, ki je vpadel v našo domovino, bi bila taka filmska predstava v posmeh.
Obmejni dom Pliberk je pod častno zaščito Koroške zveze plebiscitnih borcev ter je stopil v stik z deželnim načelnikom te organizacije dr. Pichsom. On je označil tako zahtevo kot roganje bojem leta 1919.
Stukovnik Karl, načelnik obmejnega doma
Praznik sv. Ane je bil letos v Cerknem posebno lep in pomemben. Cerkljam so slovesno počastili svojo farno zavetnico m obenem spomin na svojega naj večjega rojaka, gocriškega nadškofa dr. Frančiška B. Sedeja. Ob njem je misel šla tudi k njegovemu nečaku župniku Cirilu Sedeju, ki je vtisnil pečat svojega dela zlasti župniji Števarjan.
Cerkno je že svoj čas priredilo veličasten sprejem in slavje za zlati jubilej nove maše, kar je pok. nadškofa tako pretreslo, da se je od ganotja zjokal in ponižno rekel, da ni vreden tolike časti.
Vsa Primorska pa je čutila, kaj ji on pomeni. In da bi njegove veličine ne pozabili, so v Cerknem pripravili lepo Sedejevo proslavo z akademijo in razstavo.
2e pred drugo svetovno vojno, med zapovedanim tiskovnim molkom o škofu Sedeju, ki je umrl kot žrtev nestrpnega fašizma, so mu v Cerknem postavili doprsni kip v cerkvi sv. Ane, delo kiparja Goršeta. V isti zelo lepo z venci in cvetjem okrašeni cerkvi se je po končanem slovesnem somaševanju s škofom Jenkom izvršila sedanja akademija. Udeležili so se je: škof dr. Jenko, zastopnik goriškega nadškofa g. Janez Eržen, predsednik krajevne skupnosti Cerkna, Zajc, Sedejev nečak dr. Josip z gospo, drugi sorodniki, nekateri kulturniki, mnogi duhovniki ter številni verniki, ki so po maši kar ostali v cerkvi.
Za uvod je spregovoril domači dekan Stanko Medvešček in prečital pismo, ki mu ga je poslal za to priliko goriški nadškof msgr. Cocolin.
Slavnostni govornik je bil škofov nečak dr. Josip Sedej iz Zagreba. Veliko zanimivega je povedal o svojem stricu nadškofu. Izčrpno je prikazal in osvetlil z vseh strani težke razmere, v katerih je dr. Frančišek Sedej živel in deloval ter rastel v enega največjih mož naše Primorske.
Domači mešani zbor dn kvintet duhovnikov so zapeli Vodopivčeve skladbe, posvečene nadškofu. Sedejev pranečak je pa zapel tudi Vodopivčevo »Let petdeset je
Ekumensko potovanje v Bosno in Hercegovino
Kot je bilo že javljeno, se bo v dneh od 14. do 19. septembra vršilo tudi letos ekumensko potovanje, in sioer po Bosni in Hercegovini. Odhod iz Gorice bo v ponedeljek, 14. septembra ob 6. uri zjutraj, iz Trsta pa ob 7. uri iz ulice Fabio Severo, pri sodniji. Povratek v soboto zvečer.
Prvi dan dospemo preko Ljubljane in Zagreba v Banjaluko. Drugo jutro, po kratkem pozdravu katoliškega škofa in pravoslavnega arhimandrita, si ogledamo mesto, ki je utrpelo težke poškodbe ob zadnjem potresu. Nato bomo nadaljevali pot preko izredno zanimivega mesta Jajce v Sarajevo. Tretji dan bo posvečen obisku Sarajeva in okolice. Tam se bomo spomnili na usodni strel, ki je sprožil prvo svetovno vojno. V četrtek odidemo iz Sarajeva in dospemo preko Mostarja ter slikovine doline Neretve na dalmatinsko obalo. V petek si bomo ogledali zgodovinske znamenitosti Splita in Šibenika ter naravne lepote slapov na dalmatinski Krki. Prenočili bomo v Vodicah. Zadnji dan nas popelje pot preko Zadra, Starega Grada in Reke v Trst in Gorico.
Ker je na razpolago 'le še nekaj mest, tisti, ki bi se radi udeležili tega tako zanimivega in podučnega potovanja, naj se čimprej javijo v Trstu v knjigarni Fortunat ali v Vzhodnem domu, ul. delle Docce 34, ter v Gorici pri g. Arturju Koshutu, via Mameli 8.
Tudi to ekumensko potovanje je podučnega značaja, zato bo poskrbljeno za zanimive in primerne razlage, ki bodo nudile udeležencem bogata nova spoznanja in duhovni užitetk.
Odbor ACM za Gorico in Trst
že minilo«, katero je na zlati maši nadškofu zapel pokojni Jožko Bratuž.
Na sporedu je bila tudi recitacija ene izmed Gregorčičevih pesmi in Terčeljeve trilogije »Pokojnemu nadškofu dir. Fr. Sedeju«. Fantje in dekleta so jih zelo občuteno podali.
Spored je povezoval pesnik Ludvik Zor-zut. On je nato odprl tudi razstavo v župnišču. Razstava o nadškofu Sedeju je bila v dveh župnijskih prostorih, zelo skrbno in strokovno pripravljena ter ure-
jena, da bi delala čast vsakemu mestu. Iz številnih razstavljenih spisov, listin, pastirskih pisem in drugih predmetov je bila razvidna življenjska pot nadškofa Sedeja in naša polpretekla doba, ki je že zgodovina. Razstavljen je bil tudi nav nadškofov kip, ki ga je po naročilu dir. Josipa Sedeja izdelal Bojan Kunaver. Razstava bo v manjšem obsegu imela stalni prostor v tamkajšnjem novem župnišču.
Naj omenimo, da na duhovno prisotnost nadškofa Sedeja v Cerknem opozarja tudi spominska plašča na njegovi rojstni hiši, ki jo je leta 1951 dalo vzidati Društvo cirilimetodijskih duhovnikov, odsek za Slovensko Primorje.
Največje zasluge za to uspelo proslavo, kot tudi za lansko tamkajšnjo razstavo o pok. cerkljanskem dekanu msgr. Kunšiču ima požrtvovalni sedanji dekan Stanko Medvešček. Veliko mu je pomagal tudi domači kaplan.
Verniki so stroške proslave velikodušno krili z ofrom v cerkvi. Prostorna cerkev je bila polna kot malokdaj. V vseh Cerk-Ijanih je prireditev pustila prijeten občutek izpolnjene dolžnosti do svojega velikega rojaka, ki je bil ne samo zvest pastir zaupane mu črede, ampak tudi do^ sleden branilec pravic naroda, iz katerega je izšel.
V. P.
i s TRŽAŠKEGA
Silovit požar
Pretekli teden je silovit požar uničil približno 30 hektarjev gozdnatega področja na hribu Grmada pri Medji vasi. Požar naj bi povzročila iskra lokomotive. Tržiški in tržaški gasilci so imeli polne roke dela, na pomoč pa so jim prišli tudi policijski oddelki in dvesto vojakov tar domačini.
Drugi športni teden »Gaje«
Da bi š. D. »Gaja« s Padrič čim bolj uspešno zaključilo svojo plodno enoletno športno sezono, je priredilo od 1. do 9. avgusta veliko športno manifestacijo, in sicer »2. športni teden Gaje«. Pester spored, ki so ga sestavili podjetni padriški prireditelji, je vseboval kar osem športnih disciplin: balinanje, bližanje, košarko, kotalkanje, maraton »Gaje«, med dvema ognjema, nogomet in odbojko. Najbolj zanimive točke tedna so bile: kotalkarska revija Š. D. Polet, novost maraton »Gaje«, mednarodni košarkarski turnir, mednarodna nogometna tekma med mladinskima ekipama Gaje in ljubljanske Olimpije ter odbojkarska tekma med moškima šestericama Bora in Jesenic.
b.l.
Nov urnik za obisk Miramarskega gradu
Miramarski grad je bil doslej vsako popoldne -zaprt, kar je vzbujalo1 negodovanje pri domačih dn tujih obiskovalcih. Končno so pristojni uradi določili primernejši urnik in sicer: ob delavnikih od 9. do 14. in od 15. do 18. ure razen v ponedeljkih. V nedeljah in praznikih pa samo od 9. do 13. ure.
RAZNO
Reveži v bogati družbi
Letošnji francoski katoliški socialni teden je bil od 1. do 5. julija v mestu Dijonu. Predavanja in pogovori so obravnavali vprašanje »Reveži v bogati družbi«. Za začetek so govorili o tem, kdo je danes revež in si ogledali nekaj značilnih primerov. Nadaljnji program je raziskoval smisel revščine v današnji bogati družbi in načine pomoči.
Dejavnost podporne organizacije za misijonski promet
Avstrijska delovna skupnost za misijonski promet, znana pod kraticami MIVA, je lansko leto poslala na misijonska področja Cerkve 145 prometnih sredstev, med katerimi je bilo 78 avtomobilov. V dvajsetih letih, odkar ta družba obstoji, je oskrbela misijone že s 1.158 prevoznimi sredstvi. Finančna sredstva zbira med avstrijskimi verniki na razne načine. Del denarja dobi iz »Akcije sv. Treh kraljev«, drugi del pa iz tako imenovane Krištofove akcije iin majniške nabirke. »Za vsak kilometer brez nesreče (daruj) en groš za misijonski avto!« je eno izmed gesel njenih nabirk.
+ 7w švnimvm	tm:opv'.p	neFanrvRto	fiiTVffl
FIIHS OCCVRRicPS•fflflTRfeSS1- SVl'MrfteTh€R POPIT
P. Cavallini: Smrt Device Marije (mozaik v cerkvi S. Maria in Trastevere, Rim). Ob Mariji je njen sin Jezus, ki sprejema njeno dušo v svoje naročje
OKNO V DANAŠNJI SVET
Med južnimi Slovani so narodno in versko najbolj nesrečni Makedonci. Kot Slovenci so tudi oni razdeljeni na tri države: medtem ko imajo v Jugoslaviji avtonomno življenje v »republiki Makedoniji«, jim Bolgari ne priznavajo samotbitne narodnosti, češ da so Bolgari, v Grčiji pa sploh zanikajo obstoj makedonske narodne manjšine. Zgodovina Makedoncev je po kratki in slavni dobi carja Samuela ena sama tragedija: Makedonce so težko zatirali Grki, iztrebljali Turki, dušili Bolgari...
Nič manj tragična je njih verska zgodovina. Ciril-Metodovi učenci, zlasti KlU-ment Ohridski, so med slovanskimi Makedonci zasadili globoke korenine krščanske vere. Sprva so bili povezani z Rimom. Ko so pa prišli pod grško' nadoblast, so bili pritegnjeni v pravoslavje. Ob zatonu prejšnjega stoletja se je pojavilo med Makedonci in Bolgari živahno gibanje za zedinjenje s katoliško Cerkvijo. Kaj kmalu je število »uniatov«, to je s katoliško Cerkvijo zedinjenih vernikov, šlo v deset-tisoče. Makedonski časnikar Dragan Can-kov je vzkliknil: »Ves narod bo šel v zedinjenje!« In bolgarski zedinjeni škof Ma-karij: »Ne stopamo v notvo Cerkev, ampak v Cerkev, ki smo jo zapustili v 10. stoletju!« Papež Pij IX. je posvetil v škofa Josipa Sokolskega in ga postavil za poglavarja bolgarsko-makedonskim uniatom. Bilo jih je že skoro 100.000.
Toliko obetajoče delo za cerkveno zedinjenje je vzbudilo hudo nasprotovanje pri pravoslavnih Grkih in Rusih: Grki so dosegli od turških oblastnikov, da so unia-tom odvzeli vse cerkve in šole; Rusi so ugrabili škofa Sokolskega in ga odpeljali v Rusijo, kjer je umrl; Turki pa so to uničevalno dalo dopolnili z nasiljem, zapori, mučenjem in krvavim preganjanjem. Tragedija uniatskih Makedoncev je dosegla višek med balkansko vojno, ko so Grki dobili vso egejsko Makedonijo in sklenili, da iztrebijo vse Slovane. Ker so uniati imeli slovansko bogoslužje, so jim Grki začeli uničevati cerkve, šole in javne ustanove. Po končani prvi svetovni vojni pa so Grki izvedli dobesedni pokol Makedoncev: kar so jih zajeli, so pobili; njih Sole in cerkve so porušili; v Kukušu so celo zemljo, kjer je stala cerkev, preorali, da bi ne ostala niti sled za njimi. Zasledovani Makedonci so se deloma zatekli v Bolgarijo in deloma v Jugoslavijo, kjer so se naselili v okolici Gevgelije in Strumice.
Nekaj družin teh mučemiških katoliških Makedoncev živi v vasi Stojakovo, ki šteje približno 400 prebivalcev in ki stoji tik ob grško-jugoslovanski meji, kalcih 15 km oddaljena od Gevgelije. Zemlja je rodovitna: domačini se bavijo is pridelovanjem paradižnikov, kumaric, zelja, vina in tobaka. Večina vaščanov je pravoslavna. Imajo staro pravoslavno cerkev, ki je v dobrem stanju. Manjšina pa, ki jo tvorijo katoliške ali uniatske družine, ima le siromašno cerkvico sv. Cirila in Metoda, kot da bi živeli nekje v divji Afriki, in zraven stoječi zvonik, ki je v resnici le z drogovi zbito stolpno ogrodje, v katerem visi kakih 150 kg težki zvon. Cerkvica, ki je bila prvotno sezidana kot lopa za shrambo poljskih pridelkov in pozneje spremenjena v kapelo, se vidno podira in propada. Vas pa se modernizira po posebnem gradbenem načrtu. Obteti so naklonjene katoličanom in so voljne vnesti v urbanistični načrt tudi prostor za katoliško cerkev. Zahtevajo, naj se katoličani obvežejo, da bodo cerkvico obnovili ali
Z GORIŠKEGA
Doberdob
Zvonik ob cerkvici sv. Cirila in Metoda v Stojakovem
postavili novo, kajti rušeče se poslopje mora izginiti. Domači katoličani, majhni po številu, so presiromašni, da bi to zmogli.
Zato preko »Katoliškega glasa« ponovno prosijo slovensko javnost, naj jim z denarnimi sredstvi omogoči obnoviti, odnosno zgraditi novo cerkev sv. Cirila in Metoda. Naj se jih usmilijo, da ne ostanejo brez bogoslužnega prostora, kjer bodo častili Boga, za katerega so njihovi očetje prestali tolikšno preganjanje.
Stojakovški katoličani vzhodnega obreda spadajo k zadnjemu ostanku pred sto leti tako cvetočega in mnogo obetajočega gibanja za versko edinost. Otroci mučencev so, vredni naše ljubezni. Ce preslišimo njihov klic na pomoč, kako naj govorimo o ekumenizmu in dolu za versko edinost? Praktično se bo izkazalo, da med katoličani ni niti dolžne vzajemnosti in še -manj krščanske bratske ljubezni.
To seveda ne velja o zamejskih Slovencih v Italiji. Ko je v začetku aprila dr. Metod Turnšek objavil v časopisju poziv, naj zbiramo prispevke za katoliško cerkvico v Stojakovem^ je Apostolslvo sv. Cirila in Metoda v Gorici začelo z nabiralno akcijo. Primorski Slovenci so odgovorili nadvse plemenito. V teh kratkih mesecih so razni dobrotniki prispevali nad pol milijona lir (točno: lire 502.000). Vsem dobrotnikom prisrčna zahvala!
Te dni se je mudil v Gorici msgr. Alojzij Turk, urednik »Blagovesti« v Beogradu. Z občutenim zanosom je govoril o svetniškem škofu dr. Janezu Gnidovcu, ki je dejansko izgorel pri vnetem dušnopastir-skem delu v Skopju sredi Makedoncev, o svojem dolgoletnem misijonar j en ju med Makedonci in Albanci, o Ijaramanih in njihovih mučeniških deportirancih v Malo Azijo, pa tudi o Stojakovem in o cerkvici sv. Cirila in Metoda, ki naj jo primorski Slovenci rešijo katoliškim Makedoncem. »če boste to storili,« je rekel msgr. Turk, »boste z dejanji izpričali pristnost svojega ekumenizma. Kajti dejanski ekumenizem ni v leporečju, v 'teoloških razmotirivamjih, v mednarodnih kongresih, pač pa v delih krščanske ljubezni, ki jih katoličani izkazujejo sokri-stjanom. Pravoslavni presojajo katoličane po delih, ne po besedah. Edinole z dejanji kiščanske ljubezni, socialne pravičnosti in pravne enakosti jih bomo prepričali, da delo za cerkveno edinost ne stremi po tem, da bi pravoslavne podvrgla rimske-
Tiskovna konferenca ob gorenjskem sejmu
Ob bližnjem odprtju XX. jubilejnega mednarodnega gorenjskega sejma v Kranju sta imela direktor sejma Alojz Okorn in funkcionar Ignac Laharnar v časnikarskem krožku v Trstu tiskovno konferenco, na kateri sta prikazala pomen in obseg letošnje jubilejne gorenjske prireditve. Na sejem pričakujejo nad 200.000 obiskovalcev.
Festival operete 1970
V prenovljenih prostorih nekdaj tako znanega gledališča Rossetti so v preteklih dneh uprizorili v okviru »Festivala operete 1970« »Deželo zvončkov« Lombarda in Ranzata ter Benatzkyjevo opereto »Pri belem konjičku«. Obe uprizoritvi kakor tudi ponovitve so izvajali priznani umetniki ter so bile dobro obiskane.
Dve poroki
Preteklo soboto sta se poročila v sveto-dvanski župni cerkvi v Trstu prof. dr. Gojmir Budal, sin pisatelja dr. Andreja Budala, in prof. dr. Ksenija Levak iz znane svetoivanske družine.
V četrtek, 30. julija sta se v rojanski župni cerkvi poročila gdč. Marta Ščuka in g. Juju Vodopivec iz Barkovelj. Njunega lepega praznika se je udeležilo veliko ljudi.
Obema paroma iskreno čestitamo in želimo obilo božjega blagoslova.
Bazovica
Dne 12. julija sta sklenila zakonsko zvezo Stojan Ražem in Silvana čač. Novo-poročancema čestita Slomškov dom in cerkveni pevski zbor. Voščita jima zvestobo v veri in zakonu v prepričanju, da bosta novoporočenca ostala zvesta tudi Slomškovemu domu in cerkvenemu pevskemu zboru.
Razstava slikarja Atiiija Kralja, ki se je začela na praznik sv. Marije Magdalene, se bo zaključila to nedeljo. Doživela je lep uspeh.
Odločen protest Trebencev
V soboto so Trebenci ustavili tovornjake mestne čistoče, ki so bili namenjeni, kot vsak dan, na znano smetišče, da bi odložili smrdljivi tovor. Že 15 let odlagajo številni tovornjaki vsak dan smeti v bližini Trebč. Iz smetišča se širi smrad, ki škoduje zdravju bližnjih prebivalcev. Prav tako so se zelo razpasle podgane. Načelnik oddelka za mestno čistočo ing. Tombesi ter občinska odbornika Vascotto in Hreščak so prihiteli v Trebče in skušali prepričati domačine, da mestna uprava gradi na Pantalejmunu posebne industrijske naprave za upepeljevanje smeti. Toda omenjeni poseg ni prepričal demonstrantov. Šele ko sta odbornika obljubila, da se bodo predstavniki odgovornih oblasti sestali z domačini prihodnji teden za preučitev zadeve, so demonstranti dovolili tovornjakom prehod.
Za šport in razvedrilo
Na podlagi deželnega zakona št. 26 iz leta 1969, ki predvideva podpore za diletantska športna združenja in druge ustanove, ki se bavijo z rekreacijskim delom, med katere spada tudi prirejanje zborovskih in drugih nastopov, je deželna uprava nedavno razdelila 200 milijonov lir v obliki podpor.
Za navedene prispevke je vložilo prošnje čez tisoč organizacij, od katerih pa je bilo zaradi omejenih sredstev ugodno rešeno le 475 za leto 1970. Tako je bilo v pokrajini Trst razdeljeno med 104 društva 60 in pol milijona, Videm 235 društev 88 milijonov, Gorica 77 društev skoro 30 milijonov in Pordenone 59 društev 21 milijonov lir.
mu papežu, pač pa po tam, da med enakopravnimi brati ostvari božje kraljestvo na zemlji.«
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici se toplo zahvaljuje vsem, ki so že darovali za cerkvico v Stojakovem, hkrati pa vnovič trka na dobra srca: pomagajte nam rešiti cerkvico sv. Cirila in
Metoda, omogočimo katoliškim Makedoncem v Stojakovem, da bodo v lastnem svetišču lahko Boga molili in pri tem čutili, da jih katoliški Slovenci še prav posebno radi imajo zaradi nepopisnega trpljenja, ki ga je prestal njihov narod, tudi zaradi zvestobe do katoliške Cerkve.
Dr. Rudolf Klinec
I
Cerkvica sv. Cirila in Metoda v Stojakovem, ki jo bodo oblasti podrle, ker je v stanju razpadanja. Nujno je potrebno zgraditi novo, a za to je potrebna materialna pomoč
Letos ne bo — na žalost — v nedeljo, 9. avgusta tradicionalne (14 lat) zunanje slovesnosti Marije Snežnice z večerno procesijo, govorom, petjem (letos celo z ansamblom), z razsvetljavo..., ker je tiste dni napovedalo praznovanje s plesom domače športno društvo »Mladost«. Lahko bi prestavili tako »poskakovanje«, saj je javljeno, da bo v primeru slabega vremena preneseno na drugo nedeljo. Torej zaradi dežja bi prenesli, zaradi Marije Snežnice pa ne!
In vendar če pride v avtobus odrasla oseba, zlasti mati z otrokom, ji olikana in kulturna oseba odstopi prostor in da prednost. Kaj pa Materi Mariji z Jezusom, oziroma desetletja tradicionalnemu Marijinemu prazniku? Morda bi bilo primemo citirati ono narodno legendo: »Marija z Ogrskega gre«. Ko Marija prosi brodnika, naj jo prepelje na drugo stran vode, ji on odgovori: »Ne vozim jaz za •božji Ion, ne vozim za nebeški tron; za same bele krajcarje in pa za stare roparje!«
In glej čudo! V odgovoru, ki ga je omenjano društvo dalo kot razlog, zakaj ne morejo premakniti praznika, je prav ta: ne moramo tvegati morebitne denarne izgube. Torej nima vera, Marijin praznik nobene prednosti.
2aleli bi, da te jasne besede in misli popravijo letošnjo prenagljeno in trmasto zadržanje društva »Mladost«, tar bo to društvo v bodoče res »nepolitično« in predvsem spoštljivo do slovanskih in vsr-sko-kulturnih tradicionalnih in koristnih prireditev!
Upamo, da bo prihodnje leto zopet vse v redu in da se zaradi tega nobeden ne bo čutil užaljenega, pač pa samo opozorjenega. Užaljeni pa smo vsi, ki smo se vsako leto udeležili lepega Marijinega slavja. Želimo, da bi tudi starši poskrbeli, da se v bodoče njihovi otroci ne bi več tako spozabili kot so se letos.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 9. do 15. avgusta 1970
Nedelja: 9.35 Po domače s Triom Sušnik in Savskim valom. 10.50 Otroška matineja. 12.00 Koncert Dubravke Tomšič na dubrovniških poletnih prireditvah. 16.30 Mednarodni rokometni turnir. 17.55 Mož z ravnine, ameriški film. 22.40 Sinjska Alka - posnetek.
Ponedeljek: 18.30 Risanke in še kaj. 20.35 Ljubezen Vojteoha Mamyja - češka TV drama.
Torek:	18.30 Medvedov Godmjavček.
19.10	Torkov večer s slovenski plesi. 19.30 Kako povečati varnost v prometu. 20.35 Iz sveta fantastike: Kdo hoče ubiti Jessy, češki celovečerni film. 22.05 Smešna figura.
Sreda: 19.20 Na sedmi stezi - športna oddaja. 20.35 G. Rossini: Seviljski brivec, posnetek predstave na Križankah.
četrtek: 18.30 Veseli tobogan v Savudriji. 19.05 Enkrat v tednu. 19.20 Ohrid. 20.35 Zabavno glasbena oddaja v Montreuxu. 21.25 F. Villon: Iz velikega testamenta.
21.50	Mannix - serijski film.
Petek: 18.30 S. Prokofijav: Poletni dan -mladinski koncert. 19.00 Po Doljnem Posavju. 20.35 Tri so se vrnile domov - ameriški film.
Sobota: 18.05 Nove melodije. 18.30 Mc Pheelersovo popotovanje, serijski film.
19.20	Sprehod skozi čas: I. svetovna vojna. 21.35 Skrivnosti morja. 22.00 Močnejše od življenja, serijski film.
miHiiiiiiiiiiMiiiiiiiimiiiiimimiiiiimiiiimiiiNiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiimiiiiiiiiiiiiuiiiiiMiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiNHiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiuiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiu	 mimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiinmiiiimii
t Mspr. Janez Hladnik
88 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI )
Za hip postane, potem pa pravi: »Veste kaj? Jaz imam slučajno prazno hišico v ulici Austria. Jo prodajam, toda za nekaj mesecev bo razpoložljiva in je v dobrem stanju, če vam s tam rešim položaj, pridite po ključ.«
Naslednje dopoldne grem do njega in nato naravnost v pristanišče. Sedamo v taksi in nato hitro na ulico Austrio. Ing. Brodnik, kot že gospodar hiše, odpre. Vstopimo in najdemo tri prostorne sobe s kuhinjo, straniščem in še prostore v nadstropju. Odlično. To je bil res dar božje Previdnosti.
Tukaj bo torej prostor za našo -pisarno, zasilno prehodno stanovanje in zbirališče za vse, sem z zadovoljstvom ugotovil.
Takoj nato som sklical na zborovanje glavne ljudi izmed staronasaljancev, da
organiziramo delo za pomoč novodošlim. Ta odbor je imel sledeče sodelavce: Pa-temal: Lakner, Matevž Simčič, Suban, Ivan Pahor, Kogoj, Koradin; San Martin: Živec, Glaivič, Podlogar, Kobetič, Globokar, Kodrič in Stanko Troha; Avellaneda: Ves odbor in vsa slovanska skupnost iz Prekmurja, posebno pa Šeruga in Fujs.
Takoj sem šal nabavit dvanajst blazin in začel zbirati postelje, 'ki so jih darovale slovenske in argentinske družine.
Vinko Rogelj, Franc Lakner in Leon Lah so pa sestavljali z menoj glavni odbor. Rogelj je že naslednji dan pripeljal nekaj klopi in miz.
V treh dneh sta bila naša prva pisarna in zavetišče opremljena z vsem potrebnim.
NAŠA PRVA PISARNA
Tako nam je božja Previdnost nepričakovano dokazala, da skrbi za naše brezdomce. Pisarno je organiziral g. Košičak. Gospodinj sLvo je vodila gospa Brodnikova. Po malem so začeli prihajati itisti, ki so bili pač bolj spretni in so se znali kako preriniti naprej.
Prva je bila skupina 15 fantov, med katerimi je bil tudi moj brat Nace. Prišli so v juliju 1947. Pričakali smo jih in jih veselo sprejeli. Zanje je bilo veselje do solz, za nas pa upanje srečnega začetka. Brata Naceta sam videl ob svojem odhodu v Argentino še skoro otroka. Sedaj pa je bil že cel mož.
Naložili smo jih na kamion. Tedaj »Hotel de Ininigrantes« še ni bil odprt. Naravnost v ulico Austria smo jih zapeljali, kjer je bila naša pisarna.
Bil som opozorjen, da se nam lahko kaj zgodi, -kajti nasprotna akcija je bila tudi na delu. Hoteli so za vsako ceno preprečiti vsako možnost uveljavitve tam, ki so se kot protikomunistični borci rešili v tujino.
Pa smo srečno prišli v ulico Austrijo, kjer so ostali ti fantje, dolkler si niso našli zaposlitve. To je bilo tisti čas še zelo težavno. Srečen je bil, kdor je dobil službo s 7 pesi na dan. To je bilo ravno dva ameriška dolarja.
Kmalu je prišla druga skupina, katero je vodil č. g. Janez Urbanč. On je bil določen za škofijo Tucuman, toda potrebo-
val sam ga fcu v Buenos Airesu. Njemu se pa tudi ni mudilo. Bilo je kakih 30 oseb, nekateri že poročeni in tudi z otroki. Prišel je tedaj tudi Tone Boštjančič, ki je pozneje prišel v Lanus in je skozi dve desetletji zidal vsa dala na moji fari v Pompeju.
Ker je bilo jasno, da potrebujemo več in več stanovanj, smo delali načrte, kako bi na zemljišču v Lanusu zgradili kaj primernega. Toda nismo prišli dalje kot do tega, ida sem kupil kamion lesa velikih zabojev, iz katerih je moj brat Nace zgradil dvosobno barako na tistih tleh. Pomagali so mu Prekmurci. V enem tednu je stala. Sprva je živel v njej Nace, ki si je pozneje dobil stanovanje v mestu in je tako imela prostor neka (družina Jager.
Usoda tiste prve bajte je bila zame bridka izkušnja. Ta družina se je namreč odselila, na 'da bd mi javila. Ko zvem za to, so bili že notri drugi stanovalca. Tisti čas je mrgolelo domačih priseljencev iz notranjosti dežele. Kadar se je kdo teli vselil, je bilo nemogoče izgnati ga. Njihova miselnost je bila namreč taka, da je to njihova dežela in da kar kje naj-
dejo, je njihovo. Pol leta so živeli v naši hišici. Da sam se jih rešil, sem jim kar daroval »rančo« (barako), da gredo proč. Tako, in samo tako, sem se jih mogel rešiti.
Takrat sta pa že brat Nace in svak Mirko Špacapan začela zidati hišico na zemljišču tam zraven.
STARI IN NOVI
Da bi ustvarili proti novim vseljencem nerazpoložanje med starimi Slovenci, so titovsko usmerjeni nasprotniki vrgli besedo, da prihajajo »s krvavimi rokami«. Vsa gonja proti njim je imela nekaj uspeha, toda začetkov vžavljanja novim ni omogočila. Vsi zgoraj imenovani, pa še mnogi drugi so z vso plemenitostjo šli novim Slovencem na pomoč. Pomagali so jim najti stanovanje in delo. Prinašali so jim obleko in razne potrebščine.
Sem pa tja so se kje našli pri litru vina in postali tudi malo bolj glasni. Toda do nasilnih prizorov ni prišlo.
Služba božja na Patemalu je bila vedno manj obiskovana, dokler je nismo slednjič sploh ukinili. (Se bo nadaljevalo)
Izvolitev župana in občinskega odbora v števerjanski občini
29. julija je pokrajinski nadzorni urad pregledal in odobril sklepe občinskega sveta v števerjanu, s katerimi so svetovalci na sejah dne 11. in 18. junija preverili izvolitev vseh svetovalcev ter izvolili iz svoje srede župana ter občinske odbornike.
Kakor smo že poročali, je bil za župana potrjen dosedanji župan Stanislav Klanjšček iz Valarišča, ki je na volitvah prejel tudi največje število glasov. Za stalna odbornika sta bila izvoljena Armand Skok iz Jazbin, ki bo obenem tudi podžupan in Ciril Terpin. Za namestnika, katera so izvolili na seji 18. junija, sta bila imenovana visokošolka Helena Knez in Simon Komjanc.
Prvi trije so bili že dosedaj v ožjem občinskem odboru in smo zato gotovi, da bodo pošteno in uspešno upravljali našo občino; nova dva, Helena Knez in Simon Komjanc pa sta aktivna člana SKPD »F. B. Sedej«, saj je prva blagajničarka, drugi pa tajnik v odboru tega društva; zato smemo upati, da bo njuno delovanje v prid naše skupnosti prav tako upešno. Posebno števerjanski mladi volivci so zelo zadovoljni nad dejstvom, da sta bila imenovana na tako važni mesti dva njihova aktivna predstavnika, ki bosta gotovo vnesla v upravo novega ustvarjalnega duha.
Vsekakor izgleda, da je Kmečko-delav-ski zvezi uspelo, dati občini aktiven in sposoben odbor ne glede na nekatere zamere in osebne užaljenosti, katerim smo bili na žalost priča in o katerih je s toliko škodoželjnostjo poročal slovenski tržaški dnevnik. Naj povemo, da bi si želeli, da bi bil točen kronist o vsem življenju v vasi, tako tudi o kulturnem delu in o delu občinske uprave, čeprav ne gre
vedno za njegove somišljenike.
Razume se, da lahko pride tudi v bodoče do različnih mnenj in sporov, vendar smo prepričani, da bo mala Kmečko-delavska zveza, ki vodi občino že dvajset let, tudi vnaprej najti pravo pot napredka za blagor vseh števerjancev ne glede na morebitne občasne spodrsljaje kakega svojega člana.
M. T.
Antene med Bogom in ljudmi
Naš dopisnik Tomaž Cuder, upokojeni rudar v Rablju, nam je poslal sledeče
vrstice:
Sedeli smo v gostilni: stari rudarji, upokojenci pa tudi mladi ljudje. Ob kozarcu vina se je sprožil pogovor o godovih. Danes premnogi godov več ne praznujejo, saj imajo imena, ki nimajo nobene zveze s svetniki. Sicer pa, so dejali nekateri, ima sploh še smisel, častiti svetnike in nositi njih imena?
Ker je znano, da hodim v cerkev in da sem znan z duhovniki, so se obrnili name, naj povem svoje stališče. Malo sem se zbral, pa nato dejal: »S svetniki je tako kot s televizijskimi drogovi na strehi. Brez njih slike in glas ne pridejo v naša stanovanja. Enako je s svetniki: potrebni so nam, da kot radijske antene ali televizijski sprejemniki vzdržujejo zvezo med Bogom in nami. Brez njih bi bil stik z onostranstvom za večino težji, za nekatere pa skoro nemogoč.«
Moje pojasnilo je navzoče zadovoljilo. Rekli so mi, da sem vlogo svetnikov dobro in nazorno razložil in da se bodo v bodoče tudi sami bolj z zaupanjem nanje obračali, kajti prevodnikov med Bogom in nami smo potrebni vsi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Biserna poroka zakoncev Pahor
V župni cerkvi v Opatjem sedu si bosta na praznik Marije Vnebovzete 15. avgusta obnovila zvestobo zakonca Jožef in Marija Pahor, ki sta prav tam pred šestdesetimi leti sklenila zakramentalno zvezo za vse življenje. Pri tem slavju ju bodo spremljali otroci, vnuki, sorodniki ter mnogi prijatelji s tostran in onstran meje.
Jožef Pahor ima sedaj 82 let, žena Marija pa dve leti manj. Že precej časa živita v Vermeglianu pri Ronkih, kjer imata posestvo, ki ga z ljubeznijo obdelujeta. V zakonu se jima je rodilo deset otrok; šest jih še živi. Ena od hčerk je salezijanska misijonarka v Mehiki.
Zakonca Pahorjeva sta v šestdesetih letih skupnega življenja doživela mnogo lepega, pa tudi neprijetnega. Kar dve vojni sta jima zadali marsikak težak udarec, a ker ju je vedno preveval globok krščanski duh, se težaiv nista nikdatr ustrašila. Tega duha sta znala posredovati tudi svojim otrokom. Živela sta vedno v zglednem soglasju in njun dom je bil na razpolago vsakomur, ki je bil v stiski. Zavedala sta se stalno in povsod, da je treba versko prepričanje oznanjati predvsem z dobrimi deli. Bila sta ves čas zvesta naročnika našega lista, saj sta čutila, da je dober list najboljši družinski prijatelj 'tar pomočnik pri oblikovanju krščanske in narodne zavesti.
Sv. mašo ob bisernem jubileju njune poroke bo opravil bratranec Alojzij Gorjan, misijonar v Calami na severu južnoameriške države čile. Pridružujemo se veselju obeh varnih zakoncev, njunih otrok,
Prihodnji teden naš list ne bo izšel
Kot v preteklih letih tudi letos v tednu pred Vel. šmarnom (15. avgusta - ferra-gosto) naš list ne bo izšel, da damo s tem svojemu uslužbenstvu možnost do nujno potrebnih počitnic. Število osebja je premajhno, da bi moglo postopno na počitnice. Naš list torej v četrtek, 13. avgusta ne bo izšel. Svoje redno izhajanje bo obnovil v četrtek, 20. avgusta. Prepričani smo, da bodo naročniki blagohotno ta izostanek razumeli in odobrili.
ZA KMETOVALCE
RADIO
TRST A
sorodnikov dn znancev tar jima za biserni jubilej želimo še dolgega skupnega življenja. Naj ju božji blagoslov spremlja v jeseni njunega zemskega potovanja in jima bo ključ do večnega plačila v onostranstvu!
A. G.
Življenjski jubilej
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 9. do 15. avgusta 1970
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za kitaro. 11.15 Oddaja za najmlajše: R. E. Raspe: »Dogodivščine barona Miinchhausna«. Šesti del.
11.50	Ringaraja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 O. Feuillat: »Zgodba o mladem ubožcu«. Drama v petih dejanjih. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Glasba iz filmov in revij.
20.30 Iz slovenske ljudske epike. 20.45 Tržaški narodni ansambel. 22.10 Grieg: Norveški plesi.
Ponedeljek: 11.35 Šopek slov. pesmi.
13.30 Glasba po željah. 17.35 Slovarček sodobne znanosti. 17.55 Vaše čtivo. 18.30 Zbor »G. Tartini«. 20.30 Pesmi od vsepovsod.
Torek: 11.35 Šopek slovanskih pesmi.
12.00	Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Naši pomorščaki - srečanja in spoanini. 19.40 Zbor »V. Mirk« s Proseka-Kontovela. 20.30 N. Humperdinck: »Janko in Metka«, opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.35 Šopek slovanskih pesmi.
12.10 R. Vodeb: Po sledovih nekdanjih kultur v Italiji (7) »Rimska okolica: od Ostije do Tivolija«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel.
17.20	Za mlade poslušavce: Sodobne popevke. 17.35 Mladina in šport. 18.30 Koncerti v sodelovanju z deželnimi ustanovami. Kozinove in ljudske pesmi. 18.55 Južnoameriški motivi. 19.10 Higiena in zdravje. 20.30 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 F. Antonini: Otroške sanje in njih pomen (2) »Kako nastanejo sanje«. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Na počitnice. 17.55 Kako in zakaj. 19.10 G. Godoli: Življenje na drugih svetovih - domneve in možnosti - 7. oddaja. 20.30 I. Matičič: »Pomlad se prebuja«. Radijska igra. 21.55 Beethovnove komorne skladbe.
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Izlet za konec tedna. 13.30 Glasba po željah. 17.35 Okno v svet. 18.30 Osterc: štiri simfonične skladbe. Izvaja orkester ljubljanske rtv. 19.10 Epigram - odraz časa in razmer. 19.45 »Beri, bari rožmarin zeleni«. 20.45 Koncert opame glasbe.
Sobota: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 G. Radole: Partita po napevu »Ave maris stella« za orgle. 10.25 Marijine pesmi poje zbor iz Ukev. 10.45 Koncert harmonikarskega ansambla društva »Svoboda« iz Ljubljane. 11.15 J. Peterlin: »Naša božja pot pod gorami«. Mladinska igra. 12.00 Nabrežinska godba. 12.10 N. Kuret: Poganstvo in krščanstvo v naših ljudskih šegah (7. oddaja). 13.30 Glasba po žaljah. 15.55 L. Davanzo: »Varna pot« - oddaja o prometni vzgoji. 16.05 Operetne melodije. 16.45 Pravljice in pripovedke naše dežele. 17.35 Umetniki odgovarjajo. 17.55 Moj prosti čas. 18.30 Pado-vanski polifonski oktet. 19.10 R. Dolhar: Alpske poti in smeri (7) »Pogled na Dolomite«. 19.10 Ansambel L. Hladeta iz Šte-verjana. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 A. Du-mas-oče: »Grof Montecristo«. Peti in zadnji dal.
Sklad za vzajemno pomoč v kmetijstvu
V državnem uradnem listu št. 152 je bil objavljen pomemben zakon št. 364 z dne 25. maja 1970 o ustanovitvi sklada za vzajemno pomoč, s katerim bo razpolagalo ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo in ga uporabilo za pomoč v primerili izrednih naravnih adi vremenskih nesreč. Takšne primere izrednih nesreč bo moralo ministrstvo priznati v teku 50 dni po dogodku.
Novi zakon predvideva sledeče vrste pomoči v primeru naravnih ali vremenskih nesreč:
država prevzame vse stroške za obnovo medposestnih cest, vodne in električne napeljave kakor tudi vodnega omrežja in namakalnih naprav, če služijo več kmetijam hkrati. Isto velja za javne usluge v ravninskih in gorskih bonifikacijah;
za škodo na pridelku — posebno za stroške prevoza, hranitve in predelave je predviden prispevek do 90 %. To je menda glavna novost zakona, kajti dosedanje določbe niso nikdar predvidevale odškodnine za pridelek;
Če gornja pomoč ne zadostuje, so predvideni prispevki za odplačevanje obresti na posojilo, ki ga je kmet najel za obnovo obratovalnega kapitala. Kadar bi izredna suša povzročila takšno škodo, da bi bili resno ogroženi dohodki družine, veljajo prispevki ali ugodna posojila tudi za nakup krme, stelje, gnojil in semen;
za olajšanje petletnih posojil, ki so potrebna kot obratovalni kapital, lahko država prispeva k plačevanju obresti tako, da ostane -v breme kmeta 3 % obresti oziroma le 1 %, če gre za neposrednega obdelovalca, kolona ali soudeleženca. Za predelovalne zadruge pa v takem primeru veljajo 0,5 odstotne obresti. Te ugodnosti veljajo za posojila, ki ne presegajo 5 milijonov lir.
Seznam prizadetih in zadevna škoda bodo vsakokrat izobešeni na županstvu za 15 dni.
Sadjarska združenja, ki bi oddala poškodovano sadje za izdelovanje alkohola, prejmejo poleg .tržne cene še 30 % proizvodnega davka.
Ugodnosti so predvidene tudi za konzorcije kmetijskih proizvajalcev, ki so se združili z namenom, da skupno zavarujejo svoje pridelke — posebno trte, sadje in oljke — proti toči, zmrzali in slani.
DAROVI
V jeseni spet deželni kmetijski tečaj
Konec oktobra se bo začel pouk na deželni kmetijski šoli, ki jo upravlja deželna ustanova za razvoj kmetijstva ERSA.
Vpisovanje je že v teku; prijave sprejemajo predstavniki sindikalnih organizacij ali tehnik razvojnega središča ali uradi ERSA v Gorici, Corso Italia 55. Študij traja dve leti; v prvi letnik se lahko vpišejo 'mladeniči, ki so obiskovali obvezno šolo, četudi niso dosegli spričevala tretjega razreda nižje srednje šole. Kakor je znano iz lanskega leta, preživijo učenci en teden v šoli in en teden doma. Tako lahko brž uresničijo doma znanje, ki so si ga pridobili med tednom v šoli. Tečaj traja 12 tednov. Učenci uživajo brezplačen prevoz in bivanje v šoli. Lani je bil tečaj v Lignanu, letos pa bo baje v drugem kraju.
Splošen popis kmetijstva
Osrednji zavod za statistiko ISTAT v Rimu pripravlja vse potrebno za splošen popis kmetijstva, ki bo še letos v mesecu oktobru.
Slovenski hotelir g. Vinko Levstik daruje od 45. obletnici (13.7.1925) svojega rojstva 100.000 lir za sledeče slovenske ustanove: Za tiskovni sklad Kat. glasa
10.000 lir, za Katoliški dom v Gorici
10.000 lir, za tiskovni sklad Demokracije (glasilo SDS v Italiji) 10.000 lir, za Zavod sv. Družine v Gorici 10.000 lir, za Alojzije-višče v Gorici 10.000 lir, za Župnijski dom v števerjanu 10.000 lir, za svetoivanski Marijin dom v Trstu 10.000 lir, za Marijin dom v Rojanu 10.000 lir, za slovensko župnijsko carkev sv. Jerneja na Opčinah
10.000 lir, za Finžgarjev dom na Opčinah
10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Vera Gentili
1.000 lir v počastitev pok. Karla Pieri.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
Marija Bizjak za cvetje na grob pok. Andrejine Čok 1.500 lir; M. B. 10.000 lir; A. č. 10.000 lir; ob poroki prof. Budal-Levak 5.000 lir; Adolf Kosmina 5.000 lir. Celotna zbirka v juliju 179.155 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Ga. Le-
prini 5.000, Marc Anton v počastitev pokojne žene Antonije 1.000, otroški vrtec v Bazovici 3.800, matere učencev osnovne šole Gropada-Padriče 3.000, Palumbo Rosana 2.000, Jože Marc 1.500, Mužina Angela 5.000, Silvestra Ražem namesto cvetja pok. Klari Kralj 1.000, ob krstu Izabele Ukmar 7.000, ob krstu Darje Renčelj 7.000, Rozina Čufar 1.500, ob krstu Patricije Luis 3.000, družina Križmančič 10.000.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Izpit iz latinščine tudi v jesenskem roku
Ravnateljstvo nižje srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici obvešča, da bo dne 15. septembra jesenski izpit iz latinščine. K izpitu se lahko predstavijo vsi dijaki, ki so z uspehom opravili nižji tečajni izpit letos ali v prejšnjih letih, tudi če niso med letom obiskovali latinskega pouka ali so se že predstavah k izpitu iz latinščine v poletnem roku, pa ga niso izdelali.
Kandidatje naj do 5. septembra 1970 vložijo prošnjo na nekolkovanem papirju in jo naslovijo na ravnateljstvo nižje srednje šole.
Popravni izpiti se bodo pričeli v ponedeljek, 7. septembra 1970.
šola za bolničarje. Obveščajo se zainteresirane osebe, da prične s 1. oktobrom 1970 — pri Splošni bolnici v Gorici — šola za bolničarje (10 žensk in 15 moških). Prošnjo na kolkovanam papirju za 400 lir jc treba nasloviti na predsednika bolnice in mora biti opremljena s sledečimi dokumenti:
a) slika prosilca z overovljenim podpisom;
b) šolsko spričevalo (vsaj 5. razred osnovne šole);
c) rojstni list, iz katerega je razvidno, da je prosilec dopolnil 18 let in ne več kot 30;
č) državljanski list;
d) zdravniško spričevalo izstavljeno od pokrajinskega zdravnika.
Šola je brezplačna in traja eno šolsko leto.
Deseti dušnopastirski tečaj za slovenske duhovnike v zamejstvu in izseljenstvu bo v Domu duhovnih vaj »Le Beatitudini« v Trstu od 18. do 20. avgusta 1970. Prav tam bodo duhovne vaje za slovenske duhovnike od nedelje 30. avgusta zvečer do 3. septembra 1970 zjutraj. Vodil jih bo dr. Alojzij šuštar iz mesta Chur v Švici. Interesenti naj se pravočasno javijo pri dr. Lojzetu Škerlu, ul. Fiordalisi 12, 34016 Villa Opicina-Opčine (TS).
Ravnateljstvo državnega znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu javlja, da pričnejo vsi popravni izpiti v jesenskem izpitnem roku šolskega leta 1969-70 na znanstvenem liceju, višji gimnaziji dn klasičnem liceju dne 7. septembra 1970 ob
8.30	s pismeno nalogo iz slovenščine.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Pri konfekcijski tvrdki
M O N C A R O
na korzu Verdi 113, tel. 22-29 v Gorici
se je pričela
velika razprodaja
ženskih, moških in otroških pomladnih in poletnih izdelkov VELIKA IZBIRA
NAJBOLSA KAKOVOST
MOČNO ZNIŽANE CENE
Zakonca Jožef Pahor in žena Marija, ki bosta dne 15. avgusta obhajala svojo biserno poroko
13. julija 1970 je spolnil 45 let življenja Vinko Levstik, podjetni slovenski hotelir v Rimu in velik podpornik slovanskih ustanov v zamejstvu. Jubilantu vsi znanci iskreno čestitajo z željo, da bi tudi v bodoče uspešno vršil poslanstvo slovenskega gostinca v večnem mestu in bi njegovi hoteli bili vedno prijetno shajališče slovenskih obiskovalcev Rima.