863
BREZ DOSTOJEVSKEGA
Pravzaprav je biHo dovolj preprosto doslej: mislili smo, naj ig^ralec upodobi junaka, in za kvaliteto smo mu šteli, če je čimbolj izkoristil avtorjevo zasnovo lika. Toda pojavil se je nov vidik, vidik »idejne izpovedi gledališke igre«: >Zakaj naj bi gledalcu vtepali laž,« pravi Poilde Bibič, j>da gleda na odru Ivana Karamazova, ko mu lahko priznamo, da gleda in posluša Branka Plešo, ki se z besedami Dostojevskega izpoveduje in preko misli Dostojevskega govori
svoje misli.«' Torej: Dostojevski je igralcu zgoilj sredstvo, zgolj >snov za izpoved ideje o življenju, človeku, družbi«.
Malce težko si je predstavljati ta revolucionarni obrat v gledališču, zakaj pri tej novi kombinaciji se zdi tekst povsem odveč: kaj, ko bi se igralec kar neposredno izpovedoval, zakaj avtorjevo besedilo bo hromilo avtentičnost njegove izpovedi in utegne v nji predstavljati znaten element neskladnosti.
Neka bojazen sicer ni povsem neupravičena: mar ne bo vrtinec vsesplošnega- razkazovanja filozofskega in psihičnega bogastva gledališčnikov ustvarjal določenega nesogilasja? Zakaj nedvomno se morajo izpovedovati prav vsi; da bi samo glavni igralec imel to prednost, to bi bržčas ne bilo prav in pošteno. Morda pa bo prav v tem nesoglasju mikavna razgibanost in izvirnost gleda-iliške predstave.
Tudi režiser utegne biti odveč, vsaj kar se njegove idejne razčlembe teksta in stilne usmeritve igre tiče. Sicer pa: naj se v okviru možnosti še on izpoveduje; tako bo predstava v celoti izžarevala svojevrstni fluid intimnosti.
Treba je priznati, da Bibičeve misli o »sodobnem gledališkem izrazu« niso brez realne osnove. Nekaj predstav smo že videli, ko je režiser pogumno improviziral mimo teksta in nam energično vsiljeval svojo izvirno vizijo, ki jo je tekst sproti podiral in demantiral, igralci pa so z zgrešeno idejno interpretacijo povsem poenostavili in osiromašili like in se predvsem opajali nad vzburijivo patetično »izpovedjo« besednih kaskad. Seve o estetski ceni take »idejne izpovedi« na tem mestu ne kaže izgubljati besed.
Perspekitive 1961/62, 9. štev.
864