France Bevk Medvedek Capljač. Zgodba za najmlajše. Ilustriral Fr. Košir. ¦? Kako je človek ulovil medveda? kam ga pelje? Zakaj ga vodi po svetu? Taka in podobna vprašanja so šla raedvedku po glavi. Kdo bi mu to obrazložil? Vprašati bi moral očeta. Toda bal se je povedati, da je bil pri kolovozu. Gotovo bo tepen zaradi neposlušnosti. S tem ni spravil v nevarnost le sebe, ampak tudi sestrico. A prav tako velika kot strah je bila tudi radovednost. Vso pot se ni mogel odločiti, kaj naj naredi. Če bi imel suknjič in na njem gumbe, bi bilo to igrača. Štel bi gumbe in ugibal: povem — ne povem — povem ... Pa ni imel suknjiča ne gumbov. Izdala ga je Cmokačka. Bila je še vsa iz sebe. »Clovek ... clovek ...« je ponavljala. »Kakšen človek?« je vprašal oče in ostro premeril Capljača. >Kje pa sta bila?« Capljač je poškilil, kam naj se zateče, ako bi mu pretila zaušnica. »Tam doli, videla sva človeka«, je hitel praviti v eni sapi, »in tudi medveda, človek ga je vodil na verigi, bič je imel v rokah ...« Godrnjavs je bil že dvignil šapo. Za čudo, Capljač ni dobil zaušnice. Ko je oče slišal o medvedu, se je premislil in ga ni udaril. Pogledal je Mom-ljačko, nato zopet Capljača. »Kje sta videla medveda?« »Tam doli...« »Kje tam doli?« »Pri kolovozu ... kjer sva zadnjič videla človeka s pihalnikom ...« Oče in mati sta se pomenljivo spogledala. Nato je Godrnjavs začel hoditi po brlogu. »To je Podplatar,« je dejal. >On, nihče drugi.« »Taka nesreea!« je vzdihnila medvedka. »Nesreča in sramota!« je udaril medved s šako ob zemljo. Nato sta dolgo molčala. V brlogu je bilo vse tiho. Šapar in Švedrač sta debelo gledala. Od vsega nista nič razumela. Tudi Capljač ni razumel vsega. Zakaj sta oče in mati tako razburjena in žalostna? In zakaj imenujeta to — nesreča in sramota? Njegova radovednost ni bila nasičena. Mučila ga je huje kot prej. Dolgo si ni upal spregovoriti. »Ali poznate tistega medveda?« je vprašal nazadnje. Oče mu dolgo ni odgovoril. jKaj bi ga ne poznal!« je slednjič žalostno vzdihnil. »Moj brat je. Tvoj stric« »O! Stric?« Capljač je od golega veselja poskakoval le po treh šapah. »Stric, stric!« sta vzklikala tudi Šapar in Švedrač. Medvediči še nikoli niso slišali, da imajo strica. Oče in mati ga nista omenjala. »Da, stric,« je pripovedovala mati. »Ko je bil še čisto majhen, ni ubogal matere in .je šel daleč od doma. Našel ga je človek in ga odnesel. Prav tako bo odnesel tudi tebe in Cmokačko, če bosta hodila tako daleč od brloga.Pa zakaj ga človek vodi na verigi?« »Zakaj neki! Zato, da pleše ljudem v zabavo.« Capljač še vedno ni Tsega razumel. Vsega sploh ni bilo mogoče razu-meti. Najbolj se je začudil temu, da stric pleše. Tudi sam je včasih poizkusil zaplesati. Toda vselej se mu je zavrtelo v glavi. Oče in mati nikoli nista plesala. Da pleše stric, se mu je zdelo zelo zabavno. »Stric pleše, stric plešek je poskakoval. »Stric pleše!« sta vpila Šapar in Švedrač. Tudi Cmokačka je silila od matere. I oskakovala je tudi ona. »Glej jih!« je rekla Momljačka možu. »Zdaj se tega šc veselijo.« »Tiho!« je zarenčal Godrnjavs. Toda Capljač ni odnehal. »Kako pleše?« je vprašal. »Na dveh nogah. Človek pa mu piska na dudo.« Po dveh nogah? Začudenje je bilo še večje. Capljač je poizkusil hotliti po dveh nogah, to že. A da bi plesal po dveh šapah — to je že velika umetnost. »Kaj pa je to — duda?« >Tisti mešič, ki ga človek nosi pod pazduho. Zdaj pa mir! Ali ni rekel oče, da iiho?« Da, saj Capljač je bil že tiho. Držal je zaprt gobček in je po strani obračal glavo. Videl in slišal je toliko novih stvari, in vse je bilo treba razmisliti. Mislil si je, kako človek piska na dudo. In kako stric Podplatar pleše na dveh nogah. Kadar pleše tak starec, mora biti zelo zabavno. Ako bi ga videl, bi se gotovo smejal. Morda se smeje tudi stric in je vesel. Kako bi mogel drugače plesati? Le oče in mati tega očividno ne razumeta. »Nisem verjel, da je še živ,« je spregpvoril Godrnjavs. ¦¦" • •-¦". 83 - Ves čas je mislil le na brata. Momljačka nobene ni rekla. Imela je solze v očeh. Potrta je gledala v tla. Capljač bi hotel videti, kako stric pleše. . Ali smem iti gledat?« je zaprosil. »Kaj — gledat?« ga je vprašal oče. ¦ • »Striča, kako pleše.« : »Jej» ieh kaj mu ne šine v glavo!« je zajavkala mati. »Kar venomer ¦ sili v nesrečo. Nič dobrega ne bo iz tega. Nikamor ne pojdeš, da se ti kaj ne pripeti!« »Pojdem, pojdem!« je medvedek copotal z nogami. »Nikamor, dokler živiš v mojem brlogu!« je zarohnel oče. »Niti sam, niti s Cmokačko. Bodi poslušen, ali pa po svetu! Zdaj pa tiho!« Capljač je molčal. Le zato, ker se je bal očetove šake. Toda še vedno je mislil na strica, ki pleše. (Dalje.)