Dopisi. Štajersko. Iz gornjegrajskega okraja. V »Učit. Tov.« štev. 34 je nadučitelj K. v »Pisarni« razpravljal na dolgo in široko o nekaterih lokalnih zadevah našega okraja. Sicer ni imenovai okraja, tudi imeni dveh učiteljev, ki sta prvi kot zastopnik učiteljstva, drugi voljen od okraj. zastopa, člana okr. šol sveta je zamolčal, pa iz vseh podrobnosti, navedenih v članku, je vsak na prvi bip spoznal, zakaj gre. Napadel je dva tovariša, dajal »lekcije«, mimogrede pohvalil samega sebe s tem, da je pogrel itak že večkrat objavljen tek obravnave pred upravnim sodiščem v znanem slučaju. Učiteljstvo je hvaležno g. K., da je dognal pred upravnim sodiščem zanj ugodno rešitev. Z ogorčenjem je tuokrajno učiteljstvo čitalo ta napad na svojega priljubljenega in soglasno voljenega zastopnika, in marsikatera pikra beseda se je čula pri sestankih kolegov  na rovaš g. K. Učiteljstvo je popolnoma zadovoljno s svojitn zastopnikom kakor tudi z delovanjem drugega tovariša v okrajnem Šolskem svetu. Obema se je že večkrat pri zborovanjih uč. društva izreklo zaupanje, zahvala za trud in vrlo zastopanje učiteljstva. Zadnjič se je to zgodilo soglasno, dne 19.novembra t. 1. Seveda g. K. ni bil navzoč pri zborovanju; zakaj edino on je nasproten gospodoma tovarišema v okrajnem šolskem svetu izmed vseh tuokrajnih tovarišev in tovarišic. Nekdo je pripomnil, da hoče g. K. zato zastopniku učiteljstva v okr. šolskem svetu tla izpodkopati, ker bi morda on rad prišel v to korporacijo. Toda iz te moke ne bo kruha, saj se je g. K. gotovo sam prepričal — pri zborovanju v St. Janžu letošnjo pomlad — da ni nihče na njegovi strani. Napadena tovariša sta se samo smejala, ko je bil razgovor o članku XXIV. »Pisarne,« rekoč, da ju tak napad pač čisto nič ne tangira, zakaj storila sta v okrajnem šolskem svetu le to, kar je prav, in na ljubo eni osebi ne bosta delala drugače, kakor jima veleva njiju vest. Zdi se jima premalenkostno, spuščati se z gospodom K. v polemiko, ker se brigata za njegove filipike toliko kakor za lanski sneg. Da pa se vendar izve resnica, dovoljeno bodi meni, v tej zadevi izpregovoriti nekoliko besed. Tuokrajno učiteljstvo je bilo edino in slozno, dokler ni prišel g. K. v naš okraj. Ker se pa ni brezpogojno vdalo njegoviin nazorotn, se je pričelo rovanje od njegove strani. Toda nočemo premotrivati teh reči, toda oglejmo si XXIV. članek »Pisarne«. Naš zastopnik učiteljstva v okrajnem šolskem svetu je poročal v zborovanjih učiteljskega druŠtva o svojem delovanju. To je gotovo lepo od njega, saj se le redkokje čuje kako poročilo iz ust zastopnika. Koristno pa je tudi, če ob tej priliki omenja nedostatke in daje navodila, kako to ali ono reč boljše napraviti. To pa, kar trdi g. K., da po naŠem zastopniku pošilja okrajni šolski svet učiteljstvu lekcije, grajo in hvalo, je neresnica. Okrajni šolski svet ima drugih sredstev dovolj, da kaj ukrene v takih zadevah, naš zastopnik pa je izražal le svoje mnenje in nam podal le par dobrohotnih migljajev, zakar mu je učiteljstvo lahko hvaležoo. Čudno pač zvenijo besede g. K.: »On (zastopnik) mora tudi takrat zastopati naše koristi in se za nas potegovati, če tudi smo mi morda zaslužili največjo grajo« Logično, česmo najslabejši, najzanikrnejši in najnemoralnejši itd. učitelji, če škodujemo ugledu našega stanu in šolstva itd. in smo zaslu- žili največjo grajo, se mora zastopnik učiteljstva za nas potegovati in nas znabiti še hvaliti. Preidimo na ono točko v omenjenem članku, kjer je govor o znižanju proračuna za šolo na Gorici. D v o razredna šola na G. je imela večjo vsbto stroškov v proračunu, kakor š t i r i razrednica na Rečici, in to zaradi komoditete gosp. K. Ta gospod nikakor ni bil zadovoljen s stanovanjem, ki ga je rabil njegov prednik nad 20 let. Notabene je g. K. samec v tem ko je imel g. Ž. mnogoštevilno rodovino. Gospodu Ž. se je ljudstvo smililo, zato je potrpel; g. K. pa je, komaj prišedši na G., hotel kar hipoma vse izpremeniti. Dognal je to, ali vsota za učila se je morala z ozirom na navedeno prikrajšati za tisto leto z namenom, prihodnje leto znesek za učila primerno zvišati. V tem slučaju tedaj ni vse tako, kakor hoče raložiti g. K. Znano pa je tudi, da ravno g. K. ni prijatelj večjih zneskov v proračunih. Kako bi sicer drugače bilo mogoče, da je on kot tajnik občine Kokarje napravil rekurze proti proračunom šol v Sv. Frančišku in v Šmartnem. Verjetno je, da nima on nikakega vpliva na sklepe občinskih zastopnikov in mora kot tajnik delati take rekurze, ali pa se to tudi strinja z ugledom učiteljstva? V okraju Gornji grad je celo ukaz, v katerem se sploh učitelju prepoveduje, delati rekurze v enakih slučajih. Kar se pa tiče »poročila o dveh sosednjih šolah«, moramo pa le to omeniti: Res je dobil g. K. referat o dveh šolah. Taki referati provzročajo precej truda in dela, a gosp. K. je kmalu odložil ta referat. Njegov prednik g. Z. pa je bil referent o vseh šolah okraja in je često cele noči delal in se trudil. Kot referent je g. K. sestavil obširen pouk itd. (Glej članek XXIV. »Pisarne). »To mojo vlogo so čitali pri seji okrajnega šol. sveta. Da zastopniku njena obširnost ne ugaja . . . G. K., to je laž. Te vloge niso nikdar čitali pri seji okr. šol. sveta, tudi se nikdar ni obravnavala v tej korporaciji, torej je tudi napad na našega zastopnika ničev v tej zadevi. G. K., mirujte že vendar, saj Vas tudi drugo učiteljstvo pusti na miru! Opomba uredništva: Ta dopis priobčujemo, ker nečemo, da bi se komu godila krivica. Ker so pa morali čuti v tem dopisu omenjeni tovariši v citiranem članku »Pisarne« bridke očitke, je naša dolžnost, da priobčimo zagovor, ki prihaja pravzaprav od neinteresovane strani. Ker pa imenovani članek ni delo našega uredništva, zato ne zadene nas nobena krivda. Mi svojim dopisnikom verjamemo, a ti ne smejo grešiti na naše zaupanje. Najmanj, kar smemo zahtevati od njih, je pač to, da nam poročajo samo tako, kakor se je v resnici godilo. Ta slučaj nas uči, da moramo biti v bodoče previdnejši. Pripominjamo še, da smo dopis mestoma ublažili in mu odstrigli konec, ki je neizrečno hudo očitanje. A na ugledu ne maramo nikomur škodovati. Želimo, da bi bila s tem ta zadeva dognana, ker ne maramo uvajati osebnih polemik. Naši tovariši naj iščejo to, kar jih druži, a ne tega, kar jih razdvaja. Za naše delo je treba skupnih sill — O dolžnosti zastopnikov učiteljstva v okr. šol. svetih smo v svojem listu že dosti odločno govorili. Naše mnenje je torej vsakemu znano!