Iz dnevnika 
malega Šiškarja
Torek
Današnji dan je znan predvsem po tem, da je to moj rojstni dan. To pa pomeni, da se mi danes ne bo treba umiti zob, dobil pa sem tudi nekoliko daril.
Ker  sem  že  omcnil   darila,   naj   povem,   ; da  mi  je  teta  Mery  spet  prinesla plesnivo ,', bonboniero. Ona je nasploh znana po tem. Ne toliko po plesni, ampak po tem, da vsa darila, ki jih sama dobi, skrbno spravlja v omaro ter nato, ko napoči kakšna potreba, _;, dotična darila podari naprej. Tako so zanjo   ; razni  rojstni  dnevi   in obletnice   dokaj   po-  » ccni  zadeva,  saj   mora  paziti  samo  na   to, da  komu  ne  .podari  kakšne  reči,  ki   jo  je tisti   pred   letom   dni  prinesel   njej.   To   je namreč  dokaj   sitna  zadeva,  kajti  lahko  se zgodi,  da   ti  kdo  prinese  ponteroso  kristal ter zatrjuje, da je pravi —nato pa ta kristal z ^nako  razlago  za  svoj   rojstni  dan  dobis nazaj. Saj, če bi bil kristal pravi, bi bil to celo koristcn prihranek, tako pa ...
Čudim pa se, da sem prejel plesnive bon-bone. Pred leti to ne bi bilo nič nenavad-nega, kajti takrat leta Merv sprejetih daril ni-ti odvijala ni. Tudi aranžiranje je namreč drago in najudobnejše je, če vse skupaj zlo-žiš na polico in. čez čas vzameš z nje.
Toda nekoč se je teti zgodilo nekaj groz-nega. Od znanke, žene pomembnega zdrav-nika, je dobila veliko škatlo čokoladnih bon-   ; bonov, ki jih je zavite oddala sosedi Jožici. ,; To pa  je potem skoraj kap od sreče, ko je   " pod ovojnim papirjem našla kuverto z dve-ma tisočakoma, ob katerih je pisalo »Hvala za vašo prijaznost!«.
Kap je potem liotela vsekati tudi teto Mery, toda ne od sreče. Kako naj, reva, raz-loži, da tisti jurji niso namenjeni Jožici, ampak njej, če pa tudi njej .niso bili, am-pak gospodu zdravniku.
No, kar je bilo, je bilo. Tq je še en do-kaz več, da je takšno kroženje daril dokaj razširjeno in da si lega ni izmislila naša te-ta, treba pa je seveda vsako škatlo pazljivo odvitl, kcv takšnale kap sploh ni nedolžna zadeva.
Sreda
Rojslni dan je za mcnoj in tudi darila sem že pojedcl. Kaj hočem, stabilizacija. Včasih si tega nisem mogel privoščiti, nam-reč, da bi darila jedel, ker sem tu in tam dobil celo kakšen bicikl ali vsaj bankovce. Zdaj mi pa vsi nosijo samo čokolade in bonbone. Fuj. Saj nimam nič proti stabi-lizaciji, ampak da jo morejo moji dobrot-niki izvajati ravno na mojih plečih, mi pa seveda ni všeč ...