DELAVSKI ZAUPNIKI V STARI JUGOSLAVIJI FRANCE KRESAL V pogojih revoludonamega obdobja prati koncu prve svetovne vojne in po njej ter pod vplivom zmagovite oktobrske revolucije je nastala nova organizacijska oblika delavske- ga gibanja, to so bili tovarniški sveti, prek katerih .so delavci v podjetjih soodločali z upravo podjetja pri reševanju nekaterih go- spodarskih in socialnih problemov delavstva. Taki sveti z istim ah drugačnim imenom so bih ustanovljeni v mnogih podjetih v skoraj vseh evropskih državah.' Tudi v stari Jugoslaviji je delavski razred s svojim pritiskcm po prvi svetovni vojni dosegel uvedbo delavskih predstavnikov v ipodjetjih. V prvih letih je bila institucija de- lavskih zaupnikov precej tesno povezana z institucijo obrtnega nadzorništva in bi do ne- ke mere njeno vlogo lahko razumeli kot kon- trolo proiizvodnje. Poznejše uredbe in zakon o zaščiti delavcev z dne 28. februarja 1922, ki je uvedel delavske zaupnike v vsa podjet- ja v državi, pa so zreducirali njihovo funkcijo na izrecno posredniško — pomirjevalno; bili so brez vpliva na upravljanje podjetij. Imeli so pravico ščititi gospodarske, socialne in kul- turne interese delavcev. SodelovaU so pri sklepanju kolektivnih delovnih pogodb, po- sredovali v sporih med delavci in delodajalci, pazili so, da se izpolnjujejo predpisi glede delovnega časa, zdravja, življenja delavcev in predpisi o socialnem zavairovanju. Dalje raz- voj institucije delavskih zaupnikov ni šel, ker se je med tem že poleglo revolucionarno raz- položenje delavstva, buržoazija je prešla z oživljanjem gospodarstva v protiofenzivo, de- lavsko gibanje je pa oslabelo tudi zaradi svoje neenotnosti. Sicer se pa tudi delavski sindi- kati sprva niso posebno zavzemali za razširi- tev te organizacijske oblike delavskega gi- banja. Delavski zaupniki so bili zakoniti zastop- niki delavstva po obratih, posredniki med delavci in delodajalci v delovnih sporih in varovald delavsko zaščitne zakonodaje po obratih. Bili so izvoljeni predstavniki vsega v določenem obratu zaposlenega delavstva, zato so jih pogosto imenovah tudi delavske obratne zaupnike. Delavski zaupniki niso bili predstavniki ali zastopniki političnih strank niti delavskih strokovnih organizacij, volili so jih vsi zaposleni delavci ne glede na stro- kovno organiziranost ah neorganiziranost. Seveda pa so bUi zelo pogosto delavski za- upniki pri.padniki določenih strank, najpogo- steje delavskih, in tudi strokovno organizi- rani v enem od sindikatov. Delavski obratni zaupniki, ki so uživah zaupniško imimiteto, so pogosto postajali tudi nosilci sindikalne borbene pohtike ah pa so bili to že prej, ne pa le varovalci delavsko zaščitne zakonodaje in posredniki med delavci in podjetjem. Zato so se sindikati borih, da bi imeli čimveč svo- jih ljudi med zaupniki. V Sloveniji je bila institucija delavskih za- upnikov uvedena z uredbo že 18. decembra 1918, in sicer z uredbo celotne narodne vlade SHS v Ljubljani glede obrtnega nadzomištva. Ta uredba je območje obrtnega nadzomištva za Kranjsko raztegnila na vse ozemlje Na- rodne vlade SHS v Ljubljani in pri vseh obratih iz tega nadzomištva se je morala uvesti institucija delavskih zaupnikov. Z de- lavskimi zaupniki je moralo biti obrtno nad- zomištvo v najožjem stiku. O notranji ureditvi institucije delavskih zaupnikov je bil napovedan izid posebne uredbe.2 V moči te uredbe in ob podpori revolucio- narnega razpoloženja delavstva so bih v mno- gih podjetjih izvoljeni ah postavljeni delavski zaupniki. Njihovo delovanje, kompetence, pravice in dolžnosti ter način izvohtve pa z zakonodajo še dclgo časa niso bih določenL Zakon o zaščiti delavcev je v § 108 sicer do- ločal, da imajo delavci pravico izvohti svoje delavske zaupnike v vseh podjetih, za katere je ta zakon veljal,' ni pa istočasno predpisal navodil za izvohtev delavskih zaupnikov niti poslovnika, po katerem naj bi delavski in nameščenski zaupniki poslovah. Ta dva doku- menta .sta izšla šele 23. dec. 1927.'' Ves ta čas so v mnogih podjetjih delavski zaupniki sicer obstajali in delovah, podjetniki pa so imeli možnost ovirati njihovo delo, odrekati legal- nost njihovega poslovanja, jih preganjati, ovirati vohtve in jim odrekati vlogo legalnih predstavnikov delavstva. V mnogih podjetjih pa delavskih zaupnikov .sploh niso vohli. Delavske zaupnike so volili z neposrednim tajnim glasovanjem po kandidatnih Ustah (proporčni sistem). Aktivno volilno pravico so imeh vsi delavci, ki so bih ob času volitev zpposleni v podjetju in bili stari nad 18 let. Mandat delavskih zaupnikov je trajal 1 leto. Vsak delavski zaupnik je bil lahko ponovno izvoljen. Delavski zatipnik je lahko izgubil mandat predčasno, če se mu je prostovoljno odpovedal, po izgubi državljanskih pravic, z izstopom iz podjetja in zaradi hude kršitve dolžnosti ali s prekoračenjem področja svoje- ga delovanja; o tem je določala pristojna inšpekcija dela na zahtevo dveh tretjin de- lavcev, če je delavski zaupnik hudo kršil svoje dolžnosti, ah podjetnika, če je .prekora- 180 čil področje svojega zakonitega delovanja. O pritožbi je dokoinčno odločalo ministrstvo za socialno (politiko. Volitve delavskih zaupmkov so vodili vo- lilni odbori. Volilni odbori so bili za prve volitve delavskih zaupnikov sestavljeni iz najstarejših delavcev tistega podjetja. Poznej- še volitve zaupnikov ipa so izvajali delavski zaupniki sami, ko jim je potekel mandat. Število delavskih zaupnikov se je ravnalo po številu delavcev, ki so biü zaposleni v po- sameznem podjetju. V podjetjih z do 20 de- lavci so volili enega zaupnika, nato pa na vsakih 50 delavcev še po enega, vendar vseh zaupnikov v enem podjetju ni smelo biti več kot 16. Tudi nameščenci, če jih je bilo v pod- jetju več kot 10, so volili svoje posebne zak- upnike. Delavski zaupniki so morali konec vsakega leta pristojni inšpekciji dela predložiti pisme- no poročilo o svojem delovanju. Delavski zaupniki niso dobivali za svoje delo nobene plače ali nagrade. Svoje dolžnosti so morali opravljati zunaj delovnega časa, če je le bilo to mogoče. Ce dela, ki je izviralo iz zaupniške funkcije, ni bilo mogoče opraviti zunaj delovnega časa, ga je smel delavski za- upnik opraviti med svojim delavnim časom in mu zaradi tega podjetnik ni smel ničesar od- tegniti od plače, niti ga ni smel ovirati pri opravljanju dela. Ce je delavski zaupnik de- lal po normi, mu je za čas odsotnosti z dela tekla uma mezda. Delodajalci niso smeli odpuščati niti prega- njati delavskih zaupmkov zaradi pravilnega opravljanja njihovih dolžnosti, ki jih je pred- pisoval zakon o zaščiti delavcev. O izpolnje- vanju te določbe in o njeni veljavnosti bomo še govorili. Vloge in pomena institucije delavskih za- upnikov so se zavedali tako delavci kot de- lodajalci. Čeprav je bila vloga delavskih za-- upnikov izključno in izrecno posredniško- pomirjevalnega značaja, so jim delavci pripi- sovali vehk pomen. Z dobro organizacijo dela so mogli narediti mnogo dobrega in koristne- ga za materialni položaj delavcev pa tudi za razvoj in napredek delavskega gibanja na- sploh. Delavske strokovne organizacije vseh smeri so jim dajale vedno večji pomen in v veliki meri opirale svoje delovanje prav na delavske zaupnike. Delavci so v njih videli svoje neposredne in konkretne zastopnike pri urejanju svojih odnosov z delodajalcem. Zla- sti, če ni bilo v podjetju močnih delavskih strokovnih organizacij, so bih delavski zaup- niki edini zaščitniki delavcev in varovalci njihovih pravic. Delavci so dobivali občutek, da niso prepuščeni samim sebi v odnoisih do podjetnika. To so razumeli tudi delodajalci. Kakor niso radi trpeli moč-. nih delavskih strokovnih organizacij v svojih podjetjih, prav tako niso radi videli dobrih delavskih zaupnikov, zlasti še, ker so bili ti z zakonom o zaščiti delavcev zaščiteni in jih podjetnik zaradi njihovega delovanja ni smel odp'ustiti ali kako drugače preganjati in jih sicer ovirati pri delu. Ker pa so izšla navo- dila za volitev delavskih zaupnikov šele 23. decembra 1927, prav tako tudi poslovnik o delovanju delavskh zaupnikov, so ves ta čas delavski zaupniki obstajali in delovali v neki poUegali. Podjetniki so jih priznavali, ali jih pa niso priznavali, sklicujoč se pri tem, da ne priznajo izvciitve, ker navodila za to še niso bila predpisana. In ker izvolitve za za- upnika niso priznali, vršilec dolžnosti delav- skega zaupnika tudi ni užival tiste zaščite, do katere je po zakonu imel pravico. Enako je bik* glede njihovega delovanja. Čeprav je že zakon o zaščiti delavcev točno določal njiho- ve naloge, so jih podjetniki pri izvajanju teh nalog ovirali, češ da še ni izšel poslovnik o delovanju delavskih zaupnikov in zato ni jas- no, kako naj delujejo. Vse te nejasnosti in neurejenosti so bile sicer izključno formalnega značaja in se sta- nje tudi po izidu navodil in poslovnika ni bistveno spremenilo. Priznala pa sta vsaj for- malno in pravno jasnost. Kot že rečeno, so navodila za volitve delavskih in nameščenskih zaupnikov izšla 23. decembra 1927, prav tako tudi poslovnik o delovanju delavskih in na- meščenskih zaupnikov. Oba dokumenta je iz- dal minister za socialno politiko dr. Andrej Gosar. Glede volitev navodila niso v ničemer spre- menila zadevnih določb zakona o zaščiti de- lavcev, le natančneje so opisala ves postcpek. Glasovanja za izvolitev delavskih in name- ščenskih zaupnikov pa ni bilo, če je bila vlo- žena samo ena kandidatna lista. V tem pri- meru so se imeli vsi kandidati in njihovi namestniki na tej kandidatni listi za izvolje- ne, kar je volilni odbor razglasil kot rezultate volitev. Preiksa je pokazala, da je bil volilni posto- pek v mnogih primerih po nepotrebnem pre- dolg in prekompliciran. Zato so poznejša na- vodila poleg rednega volilnega postopka do- puščala tudi skrajšanega, če je na to pristalo podjetje in štiri petine zaposlenega delavstva. Razlika med rednim in skrajšanim volilnim postcpkom je bila ta, da pri skrajšanem po- stopku ni bilo treba volitev prijavljati banski upravi in je volitve razglasil volilni odbor sam. Pri rednem postopku pa so morali ban- ski upravi najprej sporočiti, da se je konstitu- iral volilni odbor za izvedbo volitev delavskih zaupnikov, koliko zaupnikov se voli in pred- lagati dan volitev. Banska uprava pa je nato razglasila volitve, to sporočila volilnemu od- , 1811 boru, delavski zbornici, inšpekciji dela in podjetniku, od katerega je zahtevala, da da volilnemu odboru na rarpolago seznam vseh zaposlenih delavcev. Sam potek glasovanja je bil pri obeh postopkih enak. Izvoljeni delavski zaupniki so dobili zaup- niške izkaznice in bili registrirani pri pristoj- nih delavskih zbornicah. Poslovnik o delovanju delavskih in name- ščenskih zaupnikov je urejal ko'nstitmranje zaupnikov, določal naloge zaupnikov in način njihovega delovanja. Na prvi seji so morali novo izvoljeni zaupniki izvoliti starešino de- lavskih zaupnikov. Glede nalog zaupnikov poslovnik ni prinesel nobenih sprememb. Gle- de načina delovanja pa je bilo ponovno po- udarjeno, da je »■delovanje delavskih in na- meščenskih zaupnikov posredniško-pomirje- valnega značaja.« Iz tega načela so sledila vsa druga navodila o delovaniu in sicer: de- lavski zaupniki niso smeli sodelovati pri spre- jemanju in odpuščanju delavcev, niti pri do- ločanju nj'hovih mezd ali akordnih cen. V teh zadevah so smeli samo posredovati ob na- stalih sporih. Pri podjetniku je o prošnjah in pritožbah delavcev posredoval starešina de- lavskih zaupnikov. Ce starešina pri svojih in- tervencijah ne bi u?pel in če bi zaradi nepo- pustljivosti delodajalca ali pa delavcev preti- la .stavka ali izprtje (locout), bi moral o tem nujno obvestiti pristojno inšpekciio dela in zahtevati ni eno posredovanje, da bi se ta ne- varnost odvrnila. Med stavko ah iznirtjem starešina zaupnikov ni smel nastopati niti kot govornik niti kot voditelj stavke. Izpraznjeno mesto delavskega zaiipnika je zasedel njegov namestnik. Vse stroške v zvezi z delovanjem delavskih zaupnikov so morale pokrivati pristojne de- lavske zbornice. Zelo pomemben je bil člen 21 poslovnika, ki je določal: ^^Delodajalci ne smejo odpuščati niti preganjati delavskih in nameščenskih za- upnikov zaradi pravilnega delovanja njih dol- žnosti po odredbah zakona o zaščJti delavcev in navodil za volitve delavskih in nameščen- skih zaupnikov«. Ta člen, ki je bil za delavske zaupnike najpomembnejši, dajal jim je za- upniško imuniteto, je bil kljub svoji jasnosti zelo sporen, zlasti še, ker so ga podjetniki in tudi sodišča postavljaU v zvezo s čl. 6, ki je starešini delavskih zaupnikov prepovedoval sodelovanje v voidstvu stavke. Ali je sodelo- vanje delavskih zaupnikov v stavki dopustno, ah ne, so se spraševali. Eni so trdili, da je to celo dolžnost, ne samo dcpustno,' drugi pa da ne. Iz tega je sledilo vprašanje ah je sodelo- vanje v stavki odpustni razlog, kar je pome- nilo izgubo zaupniškega mandata in s tem iz- gubo zaupniške imunitete. O vseh teh zadevah niso odločale pristojne inšpekcije dela kot nadzorni organi delavskih zaupnikov, ampak pristojna redna sodišča in Stol sedmorice v Zagrebu kot najvišje priziv- no sodišče v delavskih vprašanjih. Do izida uredbe o minimalnih mezdah, sklepanju ko- lektivnih pogodb, pomirjevanju in arbitraži z dne 12. februarja 1937, ki je v svojih določi- Hh vsebovala tudi norme o delavskih stavkah, je bila sodna praksa edino merilo in vodilo o postopanju glede zaščite delavskih zaupnikov. Delavskemu zaupniku ni bilo mogoče odpo- vedati delovnega razmerja, marveč samo raz- vezati službeno razmerje, če je za to obstajal važen razlog, ki ga je moral delodajalec na- vesti istoča.sno z odpovedjo. Delodajalec je moral pri odpovedi delavskemu zaupniku do- kazati, da je imel za odpoved dejanski razlog in da ne gre za preganjanje zaupnika zaradi pravilnega opravljanja niegovih dolžnosti. Delavno razmerje pa je bilo mogoče delav- skemu zaupniku odpovedati šele potem, ko je bilo pravnomočno odločeno, da niegov man- dat ne obstaia več. Namestnik delavskega za- upnika pa ni bil zaščiten. Udeležba pri stavki je bila o-loustni razlog za delavskega zaupni- ka. Zasedba tovarne v času stavke se je imela za protiDravno dejanje in je bila zato tudi glede delavskega zauionika odpustni razlog.^ Po vsem tem vid'mo. da delavski zaupniki le niso bili tako zelo zaščiteni, kot bi po bese- dah zakona o zaščiti delavcev morda prič.-^ko- vali. To je potrdila tudi praksa, ko je bilo v stavkovnem valu leta 1936 veliko število de- lavskih zaunnikov odpuščenih z dela. Glede stekala delavskih zaupnikov in števi- la podjetij, v katerih so bili delavski zaupniki izvoli eni, doslej razpoložljivi viri v fondih delavske zbornice in inSpekciie dela ne omo- gočajo sumamega pregleda. Po statistiki in- dustrije' je bilo leta 1938 na Slover.skem 491 takih obratov, kjer bi morali voliti delavske in neme^čenske zaupnike. G^ede na velikost obratov bi jih morali v vsej Sloveniii izvoliti okrog 1800. Iz poročil o volitvah delavsikih zaupnikov pa je razvidno, da so jih volili le v slabi polovici obratov.^ Do 15. pprila 1937 je bilo izvolienih v 217 obratih 857 delavskih in nameščenskih zaupnikov. Skoraj vsi so bih strokovno organizirani, neorganiziranih je bi- lo le 10'/o. Naiveč zarpnikov je pripadalo Strokovni komis'ii in krščansko-socialni Ju- goslovanski strokovni zvezi, manj pa libe- ralni Narcdno strokovni zvezi in ultra kleri- kalni režimski Zvezi združenih delavcev.' Do konca leta 1937 je bilo izvoljenih v Sloveniji 1213 delavskih zaupnikov. Leta 1939 se je število delavskih zaupnikov močno povečalo, ker so zaupnike volili tudi v majhnih obratih z do 10 zaposlenimi de- lavci i 182 Partija je sredi tridesetih let pravilno sku- šala uveljavljati načela enotne fronte preko delavskih zaupnikov. Predlagala je, naj pri volitvah delavskih zaupnikov ne glede na strokovno pripadnost vzpostavijo v vseh in- dustrijskih, rudarskih, plavžarskih, promet- nih, trgovskih in drugih obratih enotne liste, ki naj bodo izraz in volja vsega zaposlenega delavstva. Obratno zaupniški zbori morajo biti nosilci enotnosti delavstva in tvoriti eno izmed ^ organizacijskih oblik enotne fronte v obratu." Kjer so se obratni delavski zaupniki pri svojem delu res opirali na enotnost in moč delavskih strokovnih in pohtičnih organizacij, so bili dejansko res neposredni zaščitniki de- lavcev v obratu, ki so nadzorovali točno izva- janje kolektivnih pogodb in socialnozaščitne zakonodaje v ,podjetju, čeprav so delovali sa- mo v okviru zakona o zaščiti delavcev. OPOMBE 1. Prim. A. Kržišaik, Socialna politika I. del, Ljubljana 1967, str. 149—150; St. Bajič, Zaščita delavskih in nameščenskih zaupnikov, Ljublja- na 1933; Vanek Šiftar, Delavsko soodločanje in upravljanje v industrijskih podjetjih, Maribor 1969, str. 207—233. — 2. Ur. 1. št. XXVIII/216, str. 61, z dne 28. dec. 1918. — 3. V rudarskih in topilni- ških podjetjih v Sloveniji, ki so spadala pod nad- zorstvo ministrstva za gozdove in rudnike, pa niso volili delavskih zaupnikov po čl. 108 in si. zakona o zaščiti delavcev, marveč člane krajev- nega delavskega odbora po čl. 23 avstrijskega zakona o rudarskih zadrugah z dne 14. avgusta 1896. Zaščito delavskih funkcionarjev rudarskih zadrug je zagotavljal statut rudarskih zadrug, ki je v ČL 7 zahteval, da morajo izvoljeni delegati rudarskih zadrug, člani krajevnih odborov, za- upniki, prisedniki poravnalnega urada in razso- dišča opravljati svoje delo vestno in po najboljši volji; da morajo podjetniki in zalcupniki zagoto- viti članom druge skupine (delavska ali tako imenovana II. skupina rudarskih zadrug) polno svobodo in neodvisnost pri opravljanju njihovih dolžnosti v obsegu njihovega zakonitega področ- ja, tako da izpolnjevanje teh dolžnosti ne bi mo- glo biti vzrok za njihov odpust ali za ukrepe, ki bi bili v nasprotju z zakonom o rudarskih za- drugah. Za druga področja, kjer ni veljal av- strijski zakon o rudarskih zadrugah in kjer niso obstajali krajevni zadružni odbori na osnovi tega zakona, je minister za gozdove in rudnike s svo- jo odločbo z dne 9. marca 1931 (SI. N. 62/XVIII, SI. 1. 503) posebej dovolil, da se v vseh rudarskih in topilniških podjetjih, volijo delavski zaupniki po navodilih o volitvah delavskih zaupnikov z dne 23. dec. 1927. O delavskih zaupnilcih mono- polskih delavcev je določal pravila šele čl. 31 pravilnika o monopolskih delavcih z dne 19. ju- lija 1935 (SI. N. 261 LXV; SI. 1.4, 1936) o delav- skih zaupnikih delavcev državnih prometnih ustanov pa čl. 116 pravilnika o delavcih pro- metnih ustanov z dne 24. junija 1939 (SI. N. 154/LIII; 81. 1. 562, 1939). — 4. SI. N. 396/LXXXII.I Ur. 1. št. 3/1928. — 5. Prim. V. Kraigher; Pravni pogledi na stavko. Ljubljanski zvon 57/1937, št. 7—8, str. 395—396. — 6. Odločbe Stola sedmerice oddelek B v Zagrebu z dne 22. jan. 1930, Sloven- ski pravnik II. str. 223; z dne 9. avg. 1927, Orga- nizator, Ljubljana 1934; str. 40—41, z dne 4. apr. 1935, Organizator, Lj. 1935, str. 71; z dne 24. avg. 1937, Slovenski pravnik III., str. 573; z dne 3. maja 1938, Organizator 1938, str. 119. — 7. Stati- stika industrije kraljevine Jugoslavije, Beograd 1941, str. 46. — 8. Delavec 1937 z dne 15. marca in 15. aprila. — 9. Arhiv IZDG, fond Delavske zbornice v Ljubljani, fasc. 47. — 10. Delavski ob- zornik, 21. dec. 1935. 183