MIRAN JARC NOVEMBRSKE PESMI 19 5 6 bhvtv rvu T*# j betrT/fic fh~i 1 f~LŽr^ /A 7^_ Tl. izi.nr. *f3 6> MIRAN JARC NOVEMBRSKE PESMI PLODOVI V VEČERU Veliko jabolko sonce se spušča za daljnimi gozdi med dimom kresov. O, ognji za radost počitka, krotki zeleni, rumeni, rdeči plamenčki v vejevju, ki nad zemljo se^ poveša trudno od težkih sadov. Zdaj je prostorje že polno teles mirujočih v mračini, teles napojenih z zarjo davnih nemirov [nekoč viharni sokovi — molčijo že vklenjeni v kroge oblik]. Zdaj, zdaj se s hriba oglasil bo zvon in dan bo umrl. Ali čez vrt se razlegajo smeh in klici veseli. Jabolka, jabolka v vejah, v košarah, v škafih, na travi, v naročju žena in deklet in fantov in v rokah otrok. Krave primukajo s pašnika in se zvedavo ustavljajo ob obiračih, ki prožijo roke s plesnimi gibi, kakor, da hočejo biti lok med nebom in zemljo. Rastline, živali, ljudje — o, saj vedo, da jih kmalu poplača noč za dolga vročična bdenja v poletju. Pa se je v hriba razlilo zvonjenje preko dobrave, Ave Marija je žuborečo tišino zgrnila na vse stvari in bitja, ki se ne ločijo več drugo od drugega. Vsi so kopaste, temne gruče vdani v molitev. Nič več ne zro spominsko nazaj v ure zorenja in vase. Zdaj so sami že sadovi večnosti, ki se sklonila je nanje ta hip . . . tih sem se jim približal. O, tudi jaz sem iz njih. VEČERNA Ne smemo, ne moremo biti sodniki to uro, ko je zrak blagoslova poln. Krog spečega čebelnjaka se otroci love, nekdo odklepa na ribniku čoln, na cesti se je ustavil deseti brat — obraz mu obroblja rdeča brada — v blaženi blaznosti tiho strmi, večno uro sliši iz šumenja vej, njegovi angeli ga spremljajo povsod. Dajmo mu ležišče, delimo z njim kruh. Mislimo na desete brate vsega sveta! Iz trav in od zvezd lije krotkost . . . Če bi kdo rekel, da se bliža konec sveta, ne bi ga nihče zdaj razumel; vsakdo od nas je prazničen, kot da prihaja vanj luč . . . zato ne moremo biti bratom sodniki. POD NOČJO Nocoj je čudno dober večer: kdor bi stopil vanj z menoj bi pozabil na stvari tega sveta. rožnega venca na strmi poti v stoletja zamaknjenih. Poslušam davnino: V mesečini so pred njimi molili čisti in močni ljudje, v sebi nosili so vednost globoko kakor živali. Sami trije kralji -1 1 ijo uro najavit. Orgle v stari taborski cerkvi so zabučale same od sebe pa se nihče ni zgrozil, verovali so v čudeže. Šest slepih znamenj kakor da molijo. Z delom so blagoslavljali zemljo. Trata, kjer se je pasla goved, bila je sveta, ko da je stopal sam Božji človek po njej . . . Nocoj je čudno dober večer, večer oživljajočih se legend . . . Z vetrom iz dalje blodi stare romarske pesmi napev. NfiMOST Kako so čudni videti otroci in konji na samotnem travniku. Igraje po brezčasju brodijo . . . In zemlja je široka kakor večnost. Rastlin močvirnih kačje uvita stebla nemijo vekomaj v somračju ždenja . . Kot bi piščalila stoletja otožno zateglo pesem vračanja brez konca. Kot sohe iz ila ždijo stare žene . . . ko gledajo rastline in živali in deco, jih oživlja bled smehljaj, kot da se ozirajo na svoje delo. In ko se skloni nad šumečim dnevom pramati noč kot tiha zmagovalka so zadoščene: v nas se vrača stvarstvo In ne vedo več, da so blizu — smrti. KADAR NAS KDO ZAPUŠČA ... Kadar nas kdo zapušča za vekomaj, nas njegovih oči sijaj zbudi iz dnevnega hrušča: toliko smo govorili, tolikokrat smo se gledali, pa si nismo src izpovedali, slepi smo se tajili. Zdaj si ptič iznad našega obzorja, zate smo ribe v mračju voda, ta praznota je mrzla tema, med nami in teboj je gluhota prostorja. Od čudne žalosti je čist naš duh: kako ozko živimo, se zavemo, samo bijemo se, vemo, za posteljo, streho in kruh. SOMRAČJE To uro je jesenska slutnja zasenčila poletje. Tiho rosi dež na zemljo, ki še ni dala plodov, in na ljudi, ki so nenada videti brez domov, ali pa kot da se spominsko zaman mučijo v nekdanje in jim je siva praznota med nebom in zemljo — razodetje ko so, slabotni, že davno pregnali vse sanje. Reka, ki je še pravkar polna kopalcev šumela, je zdaj svinčena. V njej se sonce več ne ogleduje. O, sonce — veliki uspavač, ki čas okamenjuje, o, sonce v brezvetriju tišine brez Boga---------- zdaj je jesen, četudi za hip, dahnila preko sveta, da bi v ljudeh predsmrtne slutnje razvnela. Ali, kot da duše ne zmorejo več bremena, nemira, boje se jesenskih dihov kot otroci noči (češ, saj vemo, da je z nočjo vsemu kraj), mrzel strah jim ledeni oči. Samotna telesa samo še čakajo, kdaj jih bo sonce uspavalo spet — in so bolnik, ki ne ve, da umira. NEMO MESTO Nedeljsko mrtve hiše v težkem soncu, ki ga zaman prestrezajo kostanji s prirezanim vejevjem . . . Bela spečnost polzi na stražnika, na bolno starko, na postopača, in se leno plazi po plitvi reki v mastne kolobarje. Pred desko z zastarelimi lepaki postava dekla. „Tajna Londona,“ „Ljubezen na planinah", „Handlov trio," „Elida milo", „Razprodaja čevljev" . . . Nekje v bližini dramijo klavir usihajoče roke . . . Nekdo poje . . . Na stolpni uri žoltega zvonika v negibnost sta kazalca prikovana in kažeta brezvetrije življenja. Samo iz mračnega dvorišča skače na cesto žoga . . . Vrišč otrok predmestnih, ki so jih starši prepustili cesti. Ves svet je zdaj pogreznjen v zlo samotnost, ki je na dnu šumečih delavnikov zaman prežala, kdaj sprostre nad mesto kovinski molk. Stvari razkrivajo vso breznadejnost — kot obraz mrliča — ki človek se pred njo rešuje v godbo. Nad strmo streho poletava ptič. Kako je ozek pravokotnik sinji nad ulico. O, daleč so širjave . . . Ptič odšumel je ... Pljusk življenja ... Daleč, o, daleč je odplaval sanjski ptič . . . Še slutnja se ne upa več za njim. Nekje dehte pokrajine vse sveže . . . Nekje žive ljudje kot po vrtovih . . . O, morda pa je tudi tam samo — privid in morda tudi tam preži le smrt . . . in je širjava še vse bolj otožna . . . Življenje je le — pesem iz srca. DELAVCI S KMETOV Tema je še, ko na kolesih blatnih brazdajo cesto iz vasi v tovarno. Še vsi diše po travnikih in poljih in kose, vile, grablje niso tuje rokam, ki so otipale že stroje in stare viže niso že v pozabi. V nedeljah se še spomnijo na cerkev, čeprav vso mašo zunaj prestojijo, čeprav duhovna oglodajo po krčmah . . . Vera — nevera, kdo bi se prerekal! Ves teden v grobnici — to dušo izpije. Prinesi, Miha, raje liter vina. Tovarnarju ne belijo glave. Po mili volji jih plačuje, odpušča, in kdaj spet nekaj sprejme jih nazaj, in ti so mu za milost še bolj vdani, a drugi kolnejo se — med seboj. POKRAJINA Star cestar grebe blato, kot bi dremal, le kdaj pa kdaj zaluči v trudnem loku peščico kamenov v lužnate kotanje. Ves je neznaten sred ogromne ceste, preluknjane od tisočerih ran. Tu, tam samotne krčme, prazne, mrtve . . . Le starci pomnijo še šumne čase harmonik, vriskanje in divjih plesov. Zdaj pride le do praga še kak gost, brezposelni rudar in nemo čaka . . . Po bajtah se gneto bledična bitja: v grob sklonjen oče, sin pognan iz tovarne, hči iz mesta, kup rahitičnih otrok . . . In matere doje le še mrliče . . . Drug drugega se žro in kolnejo. Brljivke oljnate odkrivajo po stenah črno vlago, ki prepreza trohnivega Zveličarja. Nad streho pa pno se žice daljnovoda v dalje . . . Naj vas utaplja se v temo zatohlo. Nekje so mesta v blišču, v godb opoju . Nekje zborujejo možje premodri, in v avtih švigajo preko dežele. Kako romantična je ta dežela, kako je tiho ljudstvo vdano, zvesto. In od nekod prihajajo neznanci, sestavljajo statistike o gladu, boleznih, rojstvih, smrti ... A ljudje stisnjenih ustnic čakajo in mro . . . Kot zemlja so v čakanju vekoviti. OSAMELO DEKLE O, nihče ni stopil še v mojo noč . . . Vse dni, vse noči sem sama s seboj. Govorim, da sebe še bolj tajim. O, da bi bila gluha in slepa . . . Kako je lepa mesečina nocoj. Kako se novega dneva bojim. Že jutri bo moj pisalni stroj y' 1 J 1 11 'imi prsti — moj stroj! dekleta. Za službo, da nisem dovolj mlada? Še vedno bi lahko bila mati. Vsa, vsa 1 ‘ 111 in tudi delala bi tako rada. Delati in živeti, živeti! Ni še razdano moje telo Naj se slepim s posmrtnim rajem? Čemu sem tedaj prišla na zemljo! Nočem medlo koprneti, veneti . . . bo jokal za menoj. Saj sem Morda pa sem pozabljena sveča, nekdo je jo po pomoti prižgal. Bog ve, čemu mora goreti . . . O, da bi vendar že dogorela, preden bo nov dan prisijal. HLAPEC ANDREJ Konji! Ah, konji, beli, rjavi in črni! Vsi ste še moji, vsi, ki sem bil z vami, konji z Zlatega polja, iz Dola, z Gore, s Krtine, Škocjana in Vrbe ... O, moja leta! Kdo vam zdaj z bičem zažvižga na diru veselem v Ljubljano, v Moravče, v Loko, v Kranj in na Brezje ? Kdo na povodcih sprovaja vas k zvrhanim jaslim, kdo bdi skrbljivo nad vami zdaj v noči brez spanja? Uro prenekatero — zvezde so ugašale — nas je zajela žalobnost: tako sem bil sam sredi sveta! Hiše so spale pod mesecem, gospodarji so spali, še pes ni zalajal . . . Tako noč bi nekam izginil, kot bi odplaval — val se zgrne čez brazde, niti spomin ne bi ostal za menoj. — — O, moja leta! Bil sem pred njimi: zdaj so krepki gospodarji, žene imajo, družino, domove v ogradi, češ: to sem jaz, tukaj sem živel in zidal . . . Bil sem pred njimi: zdaj so veljavni gospodje, farovški, šolski, orožniški, možje postave . . . Ah, moji konji! Vam sem podoben. Iz kraja v kraj se menjavamo znova in znova in znova. Komaj se sprijateljimo, že nas prodajo narazen, v tuje roke ... Pa spet pričnimo . . . Hlapec od včeraj, od danes, od jutri! In ženske se ti izognejo: s tabo ne bom šla se klatit. Kaj si pridelal, pokaži! Kot bi vsa leta bičal po zraku: zaman se iščeš v praznoti. Ne ne, postojte: če bi se v čudežu zbrali vsi moji konji, pribegli od vseh gospodarjev, na enem kraju, o, to bi videli hlapca Andreja, mogočnega v novi slavi. Glava pri glavi bi silila v hlapca Andreja, v ljubljenca, varuha, dobrega botra in strica, Riže in Lize, Žive in Luče in Belci ali bi strigli z ušesi in hrzali, tolkli s kopiti: „To je naš gospodar, naš pravi! Mi smo njegovi! Ljubil je nas in solze je točil za nami!“ Zdaj smo vsi skupaj, o, zdaj bomo zdrveli svobodni križem sveta! Kdo nas bi ustavil! To bodo gledali in se bodo čudili: kakšna to vojska vesela dviga oblake! Ah, ta huda izkušnjava! Zalezi se v slamo, spi, da boš jutri zarana koso naklepal. Konja odpel bi, zajahal ga, vrgel se v noč, v tisto, odkoder ne vrneš se več med ljudi. Ah, kaj budalim ... V nedeljo grem k gospodarju: tako in tako je . . . dajte mi spet pet kovačev. Z njimi v gostilno, pa se napijem med mladci in se na vriskam, da bodo odreveneli: kaj se mar ženiš, Andrej? Tako bom izganjal hudiča iz sebe dva dni. Potem — bo spet dobro in spet se bom zadnji ponižno sklanjal pod jarmom. SIN Moj ded je izoral vse tod okrog in zasejal, gozdove zasadil, zemljo je še z ženitvijo razširil, zapite bajtarje pognal na boben . . . Vse mu je blagoslovil ljubi Bog, ker ni bil kak pojoč deseti brat . . . Cesarju vdan in Cerkvi vernik zvest mogočno si zamejil je posest. Moj oče je še dalje vrgel mreže; zajel vinograd, kupil mlin in žago . . . in prižupanil pol vasi ... Na vago ni dal vesti kot vojni liferant. In rasel je: družabnik, delničar, predsednik d. d. To smo se vozili v ekspresih, v avtu . . . ložo smo imeli in guvernante in — srce sočutno. A jaz sem v tej družini bil izrod: svoje srce in glavo sem ubogal. Izrval sem se iz vsiljenih zablod, rodil se iz sebe v novi, spodnji svet, začutil, da sem zdavna vanj že vjet, pomešal se med brate z blatnih cest in našel v katakombah novo vero . . . Moj sin ne bo več vedel za — posest. PESEM O DRUŽBI Kar ne moremo mirno več gledati novih romarjev mimo naših hiš: brez molkov so, ne vodi jih križ . . . Nočejo nam prav povedati, česa hočejo. Kruha? Petdeset par? —---------- Obiskujejo nas vse ure dneva, čudno mirni se zdijo, brez veselja, brez gneva. Ali je v njih tišina ali vihar? V dušah nam zapuščajo temne poglede, češ, nekoč nas boste že čutili, a za nas so brez zvoka njih besede . . . Saj smo se od njih odkupili z bolnišnicami tretjega razreda, z ubožnicami in azili, s pokojninskimi skladi, s pomočjo v sili, z uradi, kjer se registrira beda. Tudi mi plačujemo davek tej dobi: v bankah zmrzujejo naše vloge, tarejo nas kreditne nadloge, za nekdanji red trepetamo v tesnobi. Premišljamo, kam bi dobičke skrili, saj drug drugemu zaupati ne smemo. V večnem strahu pred borznimi poročili kaj bo z nami jutri — ne vemo . . . V gledališčih ne najdemo več pozabljenja, naša filozofija je le še igra besed, v kaj naj še verujemo, ko zdaj življenje sproti podira naš miselni red. Ali smo res samo še splašena čreda, ki se novih pastirjev boji? Kdo se bodočnosti do dna zaveda in vendar od groze ne oledeni? NOVI LJUDJE Polna so jih vsa križišča. Že se jih boji vsak dom. Kot da slepec slepca išče . . . Blodijo iz katakomb. Nemi, blazno v nas strmijo. Kakšne nosijo vesti? Mi pred njimi se gubimo v meglo starih melodij. Izpod mostovja, iz kanalov, kamnolomov vstajajo, onostranski, brez pozdravov tiho se sprehajajo. Njih pogled nas v dušo pali, v snih nas obiskujejo . . . Kakšni so to Trije kralji? Smrt napovedujejo ? Strašna iz oči jim vpije zagonetka . . . Ne vemo kaj iz njih, temnih se izvija, ali tožba, ali upor? Že med nami so. Nikamor jim ne uidemo. Zaman iščemo v preteklost znano. Svet naš zdaj je kot brez dna. Slutnja mi zavest preblisne: Duh pravekov je zavel. Kdor si slab, oči zatisni. Duh izbira . . . Kri je vez. Ranjene ljubezni vdor . . . To se izrul bo duš vihar. Vrelci praživljenja vro . . . Sodba jezdi prek sveta. O PESMI Vsa motna se je gnetla skoz mrakove samotna duša. Ali jo je obsedel spomin detinstva, Bog, jo je zapredel Zli? Rije, zvija, vrta se skoz rove in v krikih grize se, v zlostni božjasti. O, večnostni napev sanjskih pokrajin, o, žgoče vrtanje življenjskih tajen . . . Kdo jo osvobodi temne oblasti? A neko uro se je prebudila Beseda, sproščevalka čudotvorna, ki sta vihar in ogenj ji pokorna, in vsega me do dna je presvetlila. VSEBINA Plodovi v večeru . . , Večerna............. Pod noč ............ Nemost.............. Kadar nas kdo zapušča Somračje............ Nemo mesto.......... Delavci s kmetov . . Pokrajina........... Osamelo dekle . . . Hlapec Andrej . . . Sin................. Pesem o družbi . . . Novi ljudje......... O pesmi............. 10 11 12 13 15 16 18 20 23 25 27 29 lO t> 00 LJUBLJANA AKADEMSKA ZALOŽBA TISKARNA VEIT IN DRUG, VIR PRI DOMŽALAH. PREDSTAVNIK P. VEIT Kulturni obzornik Miran Jtirc: Novemberske pesmi Akadim^«?’založba 1*936, str. 31. 20 Din- Pred kratkim je izšlo v bibliofilski izdaji petnajst novih pesmi pesnika Mirana Jarca, na katere pa javnost ni postala tako pozorna, kot bi zbirka po svoji problematiki zaslužila. Miran Jarc je namreč pesnik, ki je bil med prodorniki slovenskega ekspresionizma, v katerega je prinesel novo baročno besedo, viziornatstvo in nabreklo opisnost duhovnih bučanj, ki so ga zalivali kot slapovi (značilna pesem Pod slapom!) ter budili v njem spečega Človeka v času duhovne otopelosti. Jarc. je bil med glavnimi glasniki nove človečnosti, kozmičnega dojemanja stvarstva, propovednik religiozne etike v času premagovanja vsakršnega realizma, tudi filozofskega. Zato je razumljivo, da se je v svojih takratnih pesmih ločil s protestom od šuma sveta, ki hrešči kot vrtiljak vedno iste melodije ter se našel sredi vseobčega kaosa sam... sam. »Človek in noč« je naslov njegovi prvi — morda najbolj tipični slovenski ekspresionistični — zbirki: človek se bori v samoti za svojo človeško podobo, vse okrog njega pa je kaos, noč, tema... Jarc je tako tip izoliranega ekspresionističnega pesnika, ki ni videl pokrajine okrog sebe drugače, kot spremenjene v vizijo kozmične problematike, večnostne zagonetke, ki jo je z vsem umom hotel doumeti in opisati v baročni besedni slikovitosti. Ta poezija je bila kar najmanj impresionistična, vse je bilo tipizirano, privzdignjeno v nadrealnost, poglobljeno v dušo in osvetljeno z novo mavrično lučjo pesnikove misli. Vsa Jarčeva pesem — kakor tudi ji je vsebina živo doživljeno trpko nesoglasje med življenjem in hotenjem duše — je vendar le vse preveč razumsko hladna, miselna in alegorična, da hi mogla vnlivati neposredno na bralca. Vsa njegova ekspresionistična pesem je baročen opis miseln vizij in bolj dokument človeka, ki je doživljal p; blematiko tistih dni kot pa velika lirična poezij. »Novemberske pesmi« so njegova druga zbirka, ki jo je izdal devet let za prvo. V devetih letih pa človek lahko doživi že najrazličnejši duhovni razvoj, zlasti še v času, ki pomeni prelom v duhu dobe sploh. Če je njegova prva zbirka najznačilnejši (ne najboljši!) donesek ekspresionističnemu času in je dobro podala problematiko takratnega človeka, bi danes taka zbirka ne bila več sodobna, vsaj kar se tiče idejne vsebine. In 1 Jarc kot značilna umetniška osebnost, ki doživlja | miselno peripetije duhovnega razvoja, je zato i razumljivo skušal svojo pesem napolniti z novo j sodobnejšo problematiko. In res ga v teb pet-i najstih pesmih vidimo na prelomu: čutimo, da so ! se »njegovi viharni sokovi vklenili v kroge oblik«, da je iz velikih nadzemskib vizij uprl svoj pogled 1 na zemljo, na plodove v večeru, na otroke in žene j in drevesa, na stvari, ki jih prej ni videl, da se ! je umiril v zavesti, da »duše ne zmorejo več bre-j mena«. Prve pesmi kažejo Jarca kot človeka, ki i gleda povsem duhovno tudi na tako stvarnost, ki j mu je žal za stare legende, za čudeže in vaško pobožnost, ki razume človeka na cesti kot dese-! tega brata, »ki večno uro sliši iz šumenja vej« ■ ter se mu zbudi romantično sočutje do tega brezdomca: »Mislimo na desetega brata vsega sveta!« j To je en del Jarčeve duševnosti, ki je dal najlepšo pesem »Nemost«. Drugi del pa predstavlja sedanji čas in njegovo resnično stvarnost, na katero gleda Jarc tudi še kot romantičen ekspresio-’ nist: saj mu je »nemo mesto« simbol za ves svet, j ki je »zdaj pogreznjen v zlo samotnost, ki je na dnu šumečih delavnikov zaman prežala, kdaj spro-stre nad mesto kovinski molk. Stvari razkrivajo vso breznadejnost — kot obraz mrliča — ki člo-1 vek se pred njo rešuje v godbo.« Sedanji svet mu je prizen, brez duha. »Kako ozek je pravokotnik sinji nad ulico!« Isto mišljenje kot v prvi ekspresionistični zbirki, le da zdaj ne beži od njega kot izgnanec, čeprav čuti v sebi žalost po kozmičnih daljavah, temveč se. vdaia v usodo časa — >0, daleč so širjave!... Ptič odšumel je... Pljusk življenja... Daleč, o daleč je odplaval sanjski ptič: še slutnja se ne upa več za njim.« Tako se je Jarc naslonil na življenje: »Vera — nevera, kdo bi se prerekal!« »Delati in živeti, živeti! Naj se še slepim s posmtrnim rajem!« Tako zdaj govore novi ljudje, delavci s kmetov, osamelo dekle, ki ne vš več smisla svoji venitvi... vsi tisoči brezposelnih, ki gredo mimo naših hiš ... hlapec Andrej in cestar v pokrajini ter sin, čigar oče je bil ■ industrijalec, zavedajoč se, da bo njegov potomec že »pristaš spodnjega sveta«. »Sodba jezdi prek sveta!« V teh zadnjih pesmih je Jarc zajel novo problematiko današnjega rodu, njegov socialni nered, ter ga opisal s preprostejšo besedo, kot smo jo bili vajeni pri njem, toda prav tako baročno pobarvano ter miselno poglobljeno, skoraj usodno kozmično. Taka je vsebinska problematika teh najnovejših Jarčevih pesmi, ki ga kažejo na prehodu iz ekspresionizma v glasnika nove življenjske stvarnosti. Toda »življenje sproti fflbdira naš miselni red«, človek pa vendarle ostaja v notranjosti precej isti: tako je tudi Jarc kot pesnik ostal v istem načinu ustvarjanja kot prej, namreč v miselnem opisu sodobne idejnosti, le da se je tok njegovih baročnih besedi umiril. Še vedno je glavni poudarek na misli, na abstraktni umski konstrukciji. Kljub njegovi stvarnosti ni še v njegovo pesem prodrla impresija: vse je duhovno stilizirano, le da nastopajo namesto nadzemskih elementov stvarni tipizirani ljudje današnjega časa. Če smo nekoč smatrali prav njegovo hladno nasilno idejnost za vzrok, da njegova pesem ni taka lirika kakor bi si jo želeli, prav tako moramo zdaj poudariti, da je njegova pesem po vsebini sicer pre>-cej sodobna, da pa je ostala še vedno pesniški izraz razumsko ustvarjajočega pesnika-ekspresio-nista, ki mu manjka žive življenjske neposrednosti. Danes je čas impresije, neposrednega dojemanja čutov (opozarjam, da tudi katoliški feoretik čiste poezije Bremond smatra čisto poezijo za — naturalizem čutov!) ter da kljub prevzemu problematike njegova zbirka ni izraz velike lirične Doe- zije temveč zopet — kot prva — dokument časa. Zbirka mi je zopet dokaz, da je treba za I novo sodobno pesem novih ljudi, da sta-; rejši ekspresionisti samo iščejo v nov čas, da pa je slog intimno bogastvo posameznika, ki se ne ; da prilagoditi. To smo videli tudi pri Vodniku. Zato je razumljiva ugotovitev zgodovine, da ima določen pesnik svoj določen čas ter da naj zato poje samo iz svojih čutv in svojega srca: če bo i p r i s t n o, bo doživelo gotovo slej kot prej svojo ; renesanso. »Novemberske pesmi« pa so vredne po-i zornosti tudi zato, ker so edina pomembnejša pesniška zbirka prejšnjega leta, kar smo že parkrat I omenjali. td dokončal. Popis vseh teh del se docela ujema z gornjim prostorom, katerega smo nad grobnico že poprej omenjali. Iz tega popisa torej sledi, da se pod prostorom nahaja drug prostor, kateri je z gornjim v zvezi po hodniku, kateri pa je zaprt z zlatim pokrovcem. Ta prostor je služil v prvi vrsti le liturgičnim namenom. Iz tega prostora so na predvečer praznika sv. Petra skozi hodnik v globočino spu- lih •o- »Ti, tod-le pa ne bova prišla naprej, ker a. cesta na koncu zaprta.« * »Zadnjic sem zgubil dežnik.«: »Ali si ga kje pozabil?« »Ne, ampak pravi lastnik me je srečal.« . Pogled skozi dva topova na glavnim stolpu a daj za admiralsko ladjo pa plovejo druge or-teriškega brodovja Škot je bil na obisku. Tri tedne je bil tam gosteh. Ko se je končno odpravil domov, je toral na postaji kupiti vozni listek. Odprl je ■voj mošnjiček, iz katerega sta zletela dva — molja. Mlada žena pride zvečer po svojega moža v gostilno: »Vse popoldne sem te čakala. Ali ne veš, da je danes moj rojstni dan?« »Seveda vem, hm, saj smo ga pravkar slavili.« »Kako pa je on vedel, da ste vi prava zanj ?< »Jaz sem mn povedala.« . , L • i ■ Semenj v Makali. la mirna slika iz Makale se nikakor ne sklada i poročiti, da sedaj tukaj divjajo najhujši boji