Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012 • Naravoslovje v šoli 437
Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012
Andrej Seliškar, Branko Vreš
V družini ostričevk (Cyperaceae), kamor je v svetovnem merilu uvrščenih več kot 5.000 taksonov, je rod šaš (Carex) z okrog 2.000 vrstami med obsežnejšimi. Šaši so razširjeni po vsej Zemlji, največ jih je v zmernem podnebnem pasu Evrope, Azije in Severne Amerike. V Sloveniji je znanih 92 vrst ša-šev, kar uvršča rod šaš med praprotnicami in semenkami na prvo mesto po številu vrst. Šaši so zelnate trajnice, hemikriptofiti, razraščajo se s kratkimi podzemnimi kore-nikami ali daljšimi pritlikami. Značilni življenjski prostor šašev so mokrišča, uspevajo pa tudi na suhih traviščih, na morski obali, v gozdovih, na alpskih tratah in skalovju. Določanje šašev je manj zanesljivo, kadar na rastlinah ni plodov ali so nabrani primerki brez podzemnih delov in spodnjega dela stebla. Nekatere vrste se medsebojno križajo, potomci pa so večinoma sterilni.
Kot večina ostričevk (Cyperaceae) so tudi šaši travam podobne rastline, z drobnimi cvetovi, ki niso živo obarvani. Zaradi svoje nevpadljivosti pogosto ne pritegnejo posebnega zanimanja, če pa že želimo ugotoviti, kateri vrsti pripadajo, nas morda od te namere odvrne vsaj na prvi pogled velika podobnost med nekaterimi vrstami, saj je zato določanje zahtevnejše. Toda škoda bi bilo obupati, natančnejše opazovanje bo razkrilo zanimive posebnosti zgradbe šašev, spoznali bomo njihova rastišča, pomen v rastlinskih združbah in še kaj.
Znanstveno ime rodu je veljavno objavil Carl Linné leta 1753 v delu Species Planta-rum (Rastlinske vrste). Ime je povzel po starorimski besedi za šaš. Rimski pesnik Ver-gilij (70-19 pred našim štetjem) jo je v tretji knjigi epskih pesnitev Georgika, kar pomeni kmečke reči, zapisal kot carice acuta, to je
priostren šaš, verjetno zaradi ostrorobega stebla ali ostrih robov listov, in v zbirki lir-skih pesmi Bukolika kot carectum, to je prostor, kjer uspevajo šaši. Slovensko ime rodu je verjetno nastalo po nemški besedi za šaš - segge, ta pa izvira iz besede »die Sage« -žaga, ker ima večina šašev na listnem robu ostre zobce. V sinonimiki slovenskih imen za besedo šaš zasledimo tudi ime šar. Martin Cilenšek je leta 1892 v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi zapisal za ostri šaš še imeni ostri šar in kravina, ugotavlja pa tudi naslednje: »Vsi (šaši) so si prav
Slika 1: Črni šaš (Carex nigra), skenogram rastline.
Foto Andrej Seliškar.
438 Naravoslovje v šoli • Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012
I Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012
podobni in se sploh težko razločujejo. Ako jih hočeš spoznati, ozirati se moraš po plodu.«
Razrast šašev je rušnata, šopasta ali posamična, kar je odvisno od načina rasti ko-renik in nadzemnih poganjkov. Goste ruše nastanejo, kadar se kratke korenike razraščajo žarkasto in nadzemni poganjki poženejo na bližnjih členkih korenike, na primer pri latastem šašu (Carex paniculata). Šopasto razrast imajo šaši, pri katerih je korenika med koreninskimi členki podaljšana, nadzemni poganjki pa ne izraščajo iz vsakega členka, na primer pri črnem šašu (C. nigra, slika 1) so poganjki na vsakem 13. členku korenike.
Za posamezno razrast je značilen samo en nadzemni poganjek na medsebojno oddaljenih členkih na dolgi koreniki, na primer pri dvorednem šašu (C. disticha), ki ni prav
pogost - eno izmed nahajališč je na Planinskem polju na močvirnih mestih. Na vsakem členku korenike je črtalasta ali ovalna luska, ki je lahko stalna ali odpadajoča ali pa pri nekaterih vrstah ostanejo samo ostanki žil. Korenike so na mokrotnih rastiščih tanjše in imajo manj prevajalnih tkiv, na suhih pa so močnejše, z več žilami.
Listi so podobni listom trav. Listna ploskev je sploščena, žlebasta, uvita, po robu pogosto dlakava in nazobčana. Nožnica je cela, nitasto razcefrana, na primer pri Fritsche-vem šašu (C. fritschii), ali mrežasto razcefra-na, na primer pri togem šašu (C. elata). Barva nožnice je večinoma zelenkasta, redko je drugače obarvana, na primer rdeče pri Frit-schevem in tudi prstastem šašu (C. digitata); zadnjega najdemo na zmerno suhih travnikih, v gozdovih in na posekah. Pomembni razlikovalni znak na listni nožnici je oblika zgornjega dela brezbarvne kožice na notranji strani nožnice, ki je ravna, konkavna ali jezičasta. Listna kožica je priostrena, topa, zaokrožena ali cevasto podaljšana. Steblo je trirobo. Robovi so zaokroženi ali ostri in gladki ali nazobčani.
Večina šašev je enodomnih, za njihove cvetove je značilno, da so enospolni in združeni v enega ali več klaskov. Kadar je na steblu en sam klasek, so v zgornjem delu moški in v spodnjem ženski cvetovi, na primer pri bolšjem šašu (C. pulicaris, slika 2), ki raste na močvirnih travnikih, ima ščeti-naste liste, po dve brazdi in je rahlocveten, ali pri skalnem šašu (C. rupestris), razširjenim v visokogorju, ima ploščate liste, po tri brazde in je gostocveten. Kadar je več kla-skov, so v posameznem klasku lahko samo moški ali samo ženski cvetovi, na primer pri dlakavem šašu (C. hirta, slika 3), gozdnem šašu (C. sylvatica), ali so v vsakem klasku
Slika 2: Bolšji šaš (Carex pulicaris), vsak klasek ima ženske cvetove spodaj in moške zgoraj. Foto Branko Vreš.
Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012 • Naravoslovje v šoli 439
Slika 3: Dlakavi šaš(Carex hirta), ženski klaski - spodaj,
moški klaski - Zgoraj. Foto Branko Vreš.
Slika 4: Lisičjerepi šaš (Carex vulpina), klaski z ženskimi cvetovi v spodnjem delu in moškimi v zgornjem.
Foto Branko Vreš.
moški in ženski cvetovi. V tem primeru so pri nekaterih vrstah ženski cvetovi v spodnjem delu klaska in moški v zgornjem, na primer pri lisičjerepem (C. vulpina, slika 4), pri drugih, na primer podaljšanem (C. elon-gata) ali bodičnatem šašu (C. echinata, slika 5), so moški cvetovi v spodnjem delu kla-ska. Kar nekaj vrst ima socvetje sestavljeno iz klaskov, v katerih so cvetovi razvrščeni v različnih, prej omenjenih kombinacijah. Šaši so redko dvodomni, v Sloveniji sta taki dve vrsti, srhki (C. davalliana, sliki 6 in 7) in dvodomni šaš (C. dioica). Prvi je pogostejši na nizkih, s karbonati bogatih prehodnih barjih, drugi je redkejši, znan predvsem z nekaterih visokih barij. Pri obeh so na posamezni rastlini v klaskih samo moški ali samo ženski cvetovi.
Slika 5: Bodičasti šaš(Carex echinata). V klasku so moški
Cvetovi spodaj, Ženski Zgoraj. Foto: Branko Vreš.
440 Naravoslovje v šoli • Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012
I Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012
Slika 6: Srhki šaš(Carex davalliana), moška rastlina.
Foto: Branko Vreš.
Zgradba posameznih cvetov je preprosta. Moški cvet sestavljajo trije prašniki, ki izra-ščajo iz neznatnega cvetišča v zalistju krovne pleve. Ob zrelosti prašnikov se prašnične niti podaljšajo in so prašnice dobro vidne. Ženski cvet sestavlja stekleničasto oblikovani mošnjiček v zalistju krovne pleve, vrhnji zoženi del je kratek ali podaljšan kljunec. V mošnjičku je plodnica. Njena dvo- ali tridelna brazda štrli iz kljunca. Pelod raznaša veter, včasih tudi hrošči, ki se prehranjujejo s pelodom; pri tem se nekaj cvetnega prahu pritrdi na njihovo telo. Za večino šašev je značilna protandrija, zato je samoopraše-vanje redko. Površina mošnjička je gola, na primer pri bleščečem šašu (C. liparocarpos), ali dlakava, na primer pri dlakavoplodnem
Slika 7: Srhki šaš (Carex davalliana), klasek z ženskimi
cvetovi. Foto: Branko Vreš.
Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012 • Naravoslovje v šoli 441
Slika 8: Mehurjasti šaš (Carex vesicaria) - ženski in moški
klaski. Foto: Branko Vrei.
šašu (C. lasiocarpa). Plod je orešek, običajno je sedeč in rjavkast, pri razmaknjenoklasem šašu (C. distans) rumenkast, pri prosenem (C. paniced) pa rdečkast. Zreli plodovi običajno v celoti zapolnijo notranjost mešička, včasih pa le deloma; takrat so mešički videti, kot da bi bili napihnjeni, na primer pri mehurjastem šašu (C. vesicaria, slika 8). V orešku je eno samo seme. Na podlagi zgradbe cvetov in socvetij so različni avtorji delili rod šašev v dva, tri in štiri podrodove: Psyllophora (= Primocarex) s posameznimi klaski, Vignea s sedečimi dvospolnimi klaski, pretežno dvodelnimi brazdami, ščetinastimi krovnimi plevami in brez podpornih listov, Carex večinoma s tridelnimi brazdami, previsnimi enospol-nimi klaski, vsaj najnižji imajo cevaste ali skledičaste podporne liste, in Vigneastra (=
Slika 9: Luskoplodni šaš(Carex lepidocarpa) je pogost na močvirnih travnikih. Foto: Branko Vrei.
Indocarex), ki je razširjen v subtropskih in tropskih predelih.
Število kromosomov še ni znano za vse vrste šašev, po dosedanjih podatkih jih je pri posameznih vrstah od 12 do 124. Za vrste, ki rastejo v Sloveniji, je število od 32 pri prosenem šašu (C. panicea) do 100 pri Buxbau-movem šašu (C. buxbaumii). Za vse ostrič-nice, tudi šaše, so značilni policentrični (= holocentrični, holokinetični) kromosomi, pri katerih centromere niso na stalnem mestu, kar je med organizmi redka lastnost. Med mejozo ali mitozo je zaradi agmatoploidije, to je cepljenja ali fragmentacije kromosomov, ali zaradi simploidije, to je zlitja kromosomov, pri čemer ne pride do bistvenega zmanjšanja ali podvojevanja genov, možno povečanje ali zmanjšanje osnovnega števila
442 Naravoslovje v šoli • Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012
I Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012
Slika 10: Hostov šaš (Carex hostiana) je tudi hranilna rastlina gosenic barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus).
Foto: Tatjana Celih.
Slika 11: Križanec Carex x fulva na vlažnih travnikih z modro stožko pogosto uspeva v večjih množinah (zaplatah) kot starševski rastlini luskoplodni in Hostov šaš.
Foto: Branho Vreš.
kromosomov, kar vodi v nastajanje anevplo-idnih osebkov oziroma populacij. Zato se število kromosomov pri isti vrsti na različnih območjih pogosto razlikuje, na primer za ostri šaš (C. acuta) najdemo v literaturi sledeče podatke: 2n = 74, 82 , 83 , 84, 85, 86, 104, najpogostejše število je 84.
Nekatere vrste šašev se križajo med seboj. Križanci so večinoma sterilni, kar najlaže ugotovimo v obdobju zorenja plodov - pri križancih so mešički prazni, brez plodov ali pa so v klasku zelo redko posamezni plodovi. V Sloveniji so znani mnogi križanci, na primer luskoplodnega šaša (C. lepidocarpa, slika 9) s Hostovim šašem (C. hostiana, slika 10) (= C. x fulva, slika 11) ali z razmaknje-noklasim šašem (C. distans) (= C. x binderi) ali z rumenim šašem (= C. x piperand). Kri-
žanec C. x fulva na vlažnih travnikih z modro stožko pogosto prevladuje nad starševskima vrstama in tvori homogene zaplate.
Mnogi šaši so ozko vezani le na nekatera rastišča in so zato dobri indikatorji ekoloških dejavnikov, kot so vlažnost tal, vsebnost hranil v tleh, izpostavljenost vetru in nizkim zimskim temperaturam in podobno. Zaradi dobrega prilagajanja so mnoge vrste šašev zelo konkurenčne in tvorijo homogene sestoje, združbe oziroma habitatne tipe, v katerih prevladuje določena vrsta šaša. Na močvirnih tleh se tako razvijejo združbe ostrega šašja (Caricetum gracilis, slika 12), v kateri prevladuje ostri šaš (C. acuta), predalpskega šašja (Caricetum randalpinae) in ostroluskega šašja (Caricetum acutiformis). V plitvih stoječih vodah in na bregovih so po-
Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012 • Naravoslovje v šoli 443
Slika 12: Ostro šašje (Caricetum
gracilis). Foto Andrej Selükar.
gosti izrazito šopasto razrasli šaši - togi (C. elata), nenavadni (C. appropinquata) in lata-sti (C. paniculata), pri katerih je gost preplet korenik in odmrlih spodnjih delov stebel visok tudi več kot pol metra. Druga obsežna skupina šašev so tisti, ki so skupaj z drugimi vrstami sestavni del različnih rastlinskih združb. Nizki šaš (C. humi-lis, slika 13) je značilna vrsta združbe kraškega pašnika nizkega šaša in skalnega gla-vinca (Carici humilis-Centaureetum rupestris) in je pogost tudi na drugih suhih traviščih v notranjosti Slovenije.
Na visokih barjih na Pokljuki uspeva združba kljunastega šaša (C. rostrata) in šotnih mahov (Carici rostratae-Sphagne-tum). V močvirnih jelše-vih logih sta pogosti vrsti podaljšani šaš (C. elonga-ta) ali migalični šaš (C. brizoides); zadnjega so nekdaj zaradi trpežnih in razmeroma mehkih, dolgih listov uporabljali za polnjenje blazin in žimnic, na Pohorju so pastirji pletli iz njega preproste pelerine. Predvsem v severovzhodni Sloveniji se pojavlja šopa-sto razrasli češki šaš (C. bohemica) s klaski v kroglastem socvetju, pogosto v združbi enoletnic, na primer črnordeče ostrice (Cyperus fuscus), jajčaste site (Eleocharis ovata) in tro-prašne jelovke (Elatine triandra) na blatnih bregovih ribnikov ali na njihovem dnu, kadar so izpraznjeni. Nad gozdno mejo rasteta v Alpah na skalnatih travi-ščih vednozeleni šaš (C. sempervirens), ki je šopa-sto ra zr a sel , in r ja stor-javi šaš (C. ferruginea) z dolgimi pritlikami. Oba
Slika 13: Nizki šaš (Carex humilis), ženski (pri dnu) in moški klasek (na vrhu). Foto: Tatajana Celih.
444 Naravoslovje v šoli • Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012
I Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012
imata previsne ženske klaske. Na apnenčastih skalah in grušču najvišjih alpskih grebenov, ki so izpostavljeni vetrovom in zato pozimi plitva tla niso pokrita s snegom, raste v nizkih, gostih blazinastih rušah čvrsti šaš (C. firma), večinoma ima dva sedeča, pokončna ženska klaska. Skupaj z mnogimi drugimi vrstami, na primer planinskim po-ponom (Helianthemum alpestre), glavičastim ušivcem (Pedicularis rostratocapitata) in oblo-klaso vilovino (Sesleria sphaerocephala), gradi združbo triglavskega svišča in čvrstega šaša (Gentiano terglouensis-Caricetum firmae). Ponekod v Julijskih Alpah, na primer na Mangartu, raste na zakisanih tratah upognjeni šaš (C. curvula), z značilno rahlo ukrivljenimi listi, ki na konicah zgodaj odmrejo in se rumenkasto obarvajo.
Kje še lahko najdemo šaše? Ob morju na slanih, vlažnih tleh uspeva obrežni šaš (C. extensa) (slika 15), ki je v Sloveniji edini pravi slanoljubni šaš. Slana tla sicer prenesejo še nekateri šaši, na primer deljeni (C. divisa), Hostov (C. hostiana) in tudi podlesni šaš (C. otrubae), vendar je prvi pogostejši na peščenih, druga dva na močvirnih tleh. V svetlih, suhih gozdovih na karbonatni podlagi se s pritlikami razrašča beli šaš (C. alba), v malocvetnih klaskih so krovne pleve bele, listi in stebla so rumenozelene barve. Vsaj eno vrsto, dlakavi šaš, pogosto najdemo tudi na ruderalnih rastiščih.
Kakšen je pomen šašev v naravi in za človeka? V različnih ekosistemih so zaradi uspešnega prilagajanja na raznovrstna rastišča njihov pomemben sestavni del in bistveno prispevajo k ohranjanju ekološkega ravnotežja. S prepletenim koreninskim sistemom in rušnato rastjo zmanjšujejo talno erozijo, zadržujejo padavinsko vodo, z bujno rastjo mnogih vrst nastaja več biomase. Saši so prehranjevalne rastline za ličinke mnogih vrst žuželk. Gosenice dnevnih metuljev iz družine Rhopalocera, na primer rod okarč-ki (Coenonympha), se hranijo z listi nizkega
šaša (slika 14/ Drobne ličinke listnih za-vrtačev iz družine moljev (Elachistidae), na primer rod Elachista, ali hroščev bolhačev iz družine Chrysomelidae, na primer rod Chae-tocnema, se prehranjujejo s tkivom v listih, steblu in korenikah in za njimi nastajajo kanalčki, okrog katerih se tkivo posuši, kar je na površini lista vidno kot ozka rjavkasta črta.
Predvsem kmetje so imeli v preteklosti do šašev odklonilen odnos in tudi danes ni drugače, še posebej do tistih vrst, ki uspevajo na travnikih ali pašnikih. Cilenšek (1892) pravi: »On (ostri šaš) nareja z drugimi svojega rodu takozvane kisle travnike, kterih krma ni za govejo živino. Nikar naj se ne polaga kislo seno kravam, zakaj ono jim je naravnost škodljivo.« Saši v krmi zmanjšujejo izločanje mleka pri kravah in slabšajo njegovo kakovost in kakovost mlečnih izdelkov. Krma je manj kakovostna zaradi trdih listov in nazobčanih listnih robov, zato je seno z večjim deležem šašev uporabno predvsem za steljo, deloma za hrano konjev ali ovac. V listih in drugih delih večine šašev niso našli spojin, ki bi bile uporabne v zdravilne namene.
Kljub temu, da šaši niso najbolj atraktivne vrste, vrtnarji nekaj avtohtonih vrst gojijo v okrasne namene, na primer previsni šaš (C. penduld), ki je primeren za sajenje na rahlo vlažnih tleh, in latasti (C. paniculata) ali paostrični šaš (C. pseudocyperus) v vrtnih mlakah. Na vrtovih so vedno bolj pogosti šaši, ki izvirajo z drugih območij, ali posebne vrtnarske sorte, na primer japonski vrsti C. hachiojensis 'Evergold' in C. conica 'Snowline', ki imata rumene proge na listih, ali novozelandski vrsti C. buchananii in C. berggrenii.
Zaradi sprememb, ki jih je v naravnem okolju povzročil človek, predvsem z osuševanjem, je v Sloveniji od 92 trenutno poznanih šašev kar 32 vrst uvrščenih na rde-
Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012 • Naravoslovje v šoli 445
Slika 14: Gosenica metulja grmiščni okarček (Coenonympha Slika 15: Obrežni šaš (Carex extensa) uspeva na slanih tleh arcania) se hrani na nizkem Foto: Tatjana Čelik.	Foto: Branko Vreš.
či seznam ogroženih rastlinskih vrst. Med temi so Buxbaumov (C. buxbaumii), znan s Pohorja in Cerkniškega jezera, obrežni (C. extensa, slika 15) na morski obali, dlakavo-plodni (Carex lasiocarpa, slika 16), ki uspeva na prehodnih barjih, na šotni podlagi na Zelencih, Jelovici, Bloški planoti in v okolici Ribnice, in ozkoklasi šaš (Carex strigosa), ki raste v vlažnih gozdovih v okolici Celja, uvrščeni v kategorijo ogroženih, vsi drugi so ranljivi, redki ali premalo poznani.
V akciji Saši - rastlina leta naj bi te rastline sami poiskali in spoznavali na njihovih naravnih rastiščih. Prvi korak, kako spoznati
Slika 16: Dlakavoplodni šaš (Carex lasiocarpa) raste v samostojni združbi Caricetum lasiocarpae na prehodnih
in nizkih barjih. Foto: Branko Vreš.
446 Naravoslovje v šoli • Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012	I Proteus 74/9,10 • Maj-junij 2012
šaš med množico njim podobnih rastlin, kot so bekice, trave, ločki in druge, bo morda negotov. Za lažje razlikovanje je v tabeli nekaj najbolj opaznih razlikovalnih znakov.
Predlogi za izvedbo nalog pri akciji: spoznavanje - določanje in popis šašev v okolici šole, kraja, ugotavljanje načina rasti (izkopavanje rastlin za ogled koreninskega prepleta),
ugotavljanje rastišč in njihov opis - površina rastišča, tip tal, vlažnost, pokrovnost oziroma številčnost šašev,
ugotavljanje, katere živali se prehranjujejo s šaši (obgrizovanje, vrtanje kanalov v listnem tkivu),
intervjuji z lastniki zemljišč, kjer uspevajo šaši - ali jih poznajo, kako jih imenujejo,
kako gospodarijo na travnikih, kjer šaši prevladujejo, ali poznajo morebitno uporabnost, škodljivost šašev,
fotografiranje šašev ali skeniranje sveže nabranih primerkov, risbe šašev,
ugotavljanje, ali v vrtnarijah prodajajo sadike avtohonih ali tujih vrst šašev.
Literatura:
Koopman, J,, 2011: Carex Europaea. Carex L. (Cyperaceae) in Europe. Volume 1: Accepted names, hybrids, synonyms, distribution, chromosome numbers. 726 str. Martinčič, A., (ur), 2007: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Jermy, A. C,, Chater, A. O,, David, R. W., 1995: Sedges of the British Isles. London: BSBI.
Šaši (Carex)	Bekice (Luzula)	Trave (Poaceae)
Steblo cilindrično, kolenčasto.
Listna nožnica zaprta.
Listna kožica brez ušesc.
Podporni listi klaskov niso podobni navadnemu listu.
Steblo trirobo, z enim kolencem tik pod socvetjem.
Listna nožnica zaprta.
Listna kožica zrasla z zgornjo stranjo lista.
Podporni list klaska podoben navadnemu listu.
Cvetovi enospolni, moški iz treh prašnikov in krovne luske, ženski iz mešička in plodnice z dvema ali tremi brazdami.
Cvetovi dvospolni, cvetno odevalo šestdelno, prašnikov šest, plodnica ena s tremi brazdami.
Steblo cilindrično, kolenčasto.
Listna nožnica odprta.
Listna kožica prosta, pri dnu včasih z ušesci.
Podporni list klaska ni podoben navadnemu listu.
Cvetovi dvospolni, plodnica in trije prašniki obdani s krovnim in ogrinjalnimi plevami.
Cvetovi premenjalno (= spiralno) razvrščeni.
Prašnična nit pritrjena na dnu prašnice.
Cvetovi posamezni, po 2-6 skupaj ali v mnogocvetnih klobkah, socvetje je češulja.
Prašnična nit pritrjena na dnu prašnice.
Cvetovi in klaski dvoredno (= distihno) razvrščeni.
Prašnična nit pritrjena na prašnici obstransko.
Rod šaš (Carex) - rastline leta 2012 • Naravoslovje v šoli 447
Colin J. Legg, 1992: Random-access guide to sedges of the British Isles using a microcomputer. Field Studies, 8: 31-57, http://www.field-studies-council.org/fieldstudies/documents/ vol8.1_215_A.pdf
Slovarček:
Protandrija. Dozorevanje prašnikov pred dozorevanjem brazd v istem cvetu, na istem osebku, kar onemogoča samooprašitev. Anevploid. Organizem, ki ima v celičnem jedru manj ali več kromosomov, kot je mnogokratnik osnovnega kromosomskega števila.
Hemikriptofit. Zelnata trajnica, katere nadzemni deli ob začetku neugodnega obdobja odmrejo, popki so z odmrlimi deli zaščiteni.
Enodnevnice (Ephemeroptera) - živali leta 2012 • Naravoslovje v šoli
Enodnevnice (Ephemeroptera) -živali leta 2012
Mihael Jožef Toman
Odrasla enodnevnica iz družine Baetidae počiva na skali po zadnji levitvi.
Foto: Mojca Hrovat.
Enodnevnice so evolucijsko zelo stara skupina krilatih žuželk, razširjenih po vsem svetu. Fosilne ostanke so odkrili v permskih plasteh, starih približno 150 milijonov let. Do danes se morfološko niso dosti spremenile.
V Evropi je opisanih približno 3.000 vrst, v Sloveniji 75. Ime so dobile zaradi zelo kratkega življenja odraslih osebkov, ki traja le nekaj ur ali kakšen dan. Pri nas in v Evropi jih največ leta v mesecu maju, zato jih tudi imenujemo majske muhe. Njihove ličinke so