340 Kolofon
■ Proteus 82/8 • April 2020
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2020.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavleti Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde - Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj prof. dr. Tamara Lah - Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5,0 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
Vsi objavljeni prispevki so recenzirani.
Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147
Uvodnik
Naslovnica: Komenski svišč. Foto: Klemen Završnik.
Proteus
Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc
Prava znanost je le tista, ki pomaga ustvarjati boljšo družbo ...
Ali na znanost vplivajo zgodovinske okoliščine? Odgovor je pritrdilen. Zgodovinske okoliščine so neizogibni del znanosti. Ali drugače: znanost je vedno zgodovinska dejavnost (stari Grki so imeli svojo, Kitajci in Arabci svojo, novoveški človek ima svojo). Kako okoliščine krojijo znanost v slabem in dobrem, kažejo besede dveh velikih znanstvenikov - britanskega fizika in Nobelovega nagrajenca za fiziko za leto 2013 Petra Higgsa (1929-) (znan je po odkritju Higgsovega bozona) in znamenitega ruskega nevropsihologa Aleksandra Lurie (1902-1977). Na poti v Stockholm na podelitev Nobelove nagrade za leto 2013 je 84-letni Peter Higgs v pogovoru za Guardian (6. decembra 2013) kritično opisal današnjo akademsko »kulturo«: »Danes ne bi dobil službe na univerzi. Prepričan sem, da me ne bi imeli za dovolj produktivnega.« Dvomi tudi, da bi podoben dosežek [odkritje Higgsovega bozona; opomba je moja] bil mogoč v današnji akademski kulturi, saj danes od znanstvenikov pričakujejo, da »kot po tekočem traku proizvajajo« članke. »Težko si je predstavljati, da bi v današnjem vzdušju imel dovolj miru in tišine, da bi ustvaril tisto, kar sem ustvaril leta 1964.« Težko pa bi tudi verjeli, da je bil »začetnik« te aka-
demske »kulture« - paradoksno - eden od britanskih najbolj zloglasnih tajkunov Robert Maxwell (19231991). Maxwell se je rodil na Češkem, med drugo svetovno vojno se je boril v britanski armadi in bil odlikovan z vojaškim križem, po vojni pa je deloval v angleški obveščevalni službi kot zasliševalec zapornikov. Ze takrat je njegova največja želja bila »postati milijonar«. V tistem času je britanska vlada začela pripravljati projekt, ki bi mu omogočal prav to. Britanska znanost je bila vrhunska, možnosti za objavo znanstvenih dosežkov pa klavrne. Vlada je zato leta 1948 sklenila združiti ugledno britansko založniško hišo Butterworths in priznano nemško založbo Springer, ki je prispevala »znanje in metode agresivnega založništva v znanosti«. Maxwell je leta 1951 postal večinski lastnik podjetja, ga istega leta s solastnikom preimenoval v založniško hišo Pergamon Press, za logotip pa uporabil grafično reprodukcijo kovanca iz grškega antičnega mesta Pergamon, na katerem je bila upodobljena boginja modrosti Ate-na. Logotip je tako simboliziral združitev védenja in denarja ter preroško napovedal nastajanje orjaške, brezobzirne in izredno dobičkonosne industrije »uglednih«, indeksiranih znanstvenih revij. Ze sredi sedemdesetih let so se založniki začeli vmešavati v sâmo dejavnost znanosti. S tem so začeli utirati pot,
Uvodnik 341
na koncu katere je poklicno preživetje znanstvenic in znanstvenikov postalo popolnoma odvisno od založniškega sistema. Največja ironija je, da so največji »dobavitelji« založniškega sistema kar same znanstvene in univerzitetne ustanove, ki znanstvenicam in znanstvenikom vztrajno vsiljujejo kulturo »objavljaj ali umri (v angleščini publish or perish)« - pri tem preživetje zagotavljajo le objave v »uglednih« znanstvenih revijah. Znanstvenice in znanstveniki so danes »sužnji« enega od najbolj izkoriščevalskih poslovnih modelov. V revijah morajo svoje članke objavljati zastonj (pogosto morajo objavo še plačati), tisti, ki strokovno pregledujejo njihove članke, to počnejo prav tako zastonj, založniki pa revije potem univerzam in znanstvenim inštitutom prodajajo za ogromne vsote denarja: Elsevier, ena od petih založniških korporacij, ki izdajajo znanstvene revije, je leta 2018 ustvarila orjaški 37-odstotni dobiček (milijardo evrov). V enem stavku: založniki »kradejo« znanje tistim, ki ga ustvarjajo z (večinoma) javnim denarjem, potem pa jim ga v obliki »uglednih« revij - zopet za javni denar, kar velja za javne univerze in inštitute - z veličastnimi dobički »vračajo« (prodajajo) nazaj. Z drugimi besedami: založniki »plenijo« javni denar, hkrati pa s plačljivostjo dostopa do člankov znanje, ki bi moralo biti javna dobrina, spreminjajo v blago.
Pohlep po dobičkih pa se ni ustavil pri tem. Založniki so sneli - če parafraziramo Marxov in Engel-sov Komunistični manifest - »svetniško gloriolo« tudi »doslej častivrednemu opravilu« - znanosti sami. Lastna poslovna merila so namreč začeli vsiljevati sami usmeritvi raziskovanja.
Ze sama zahteva po nenehnem objavljanju člankov znanstvenikom jemlje čas in mir za večje dosežke (spomnimo se samo Higgsovih kritičnih besed). Ameriški celični biolog Randy Schekman (1948-), dobitnik Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino za leto 2013, pa je v članku Kako revije kot Nature, Cell in Science škodijo znanosti (Guardian, 9. decembra 2013) opozoril na še eno poslovno ravnanje založnikov, ki ne ogroža samo znanosti, ampak tudi družbo samo. Schekmanov poziv v zaključku članka je zato - kar bomo videli, ko bomo razmišljali o medsebojni povezanosti med znanostjo in družbo, ki jo je vzneseno zagovarjal Aleksander Luria - revolucionaren: »Znanost mora zlomiti tiranijo ,uglednih' znanstvenih revij. Rezultat bo boljša znanost, ki bo bolje služila znanosti in družbi.« Založniki in njihove revije so znanost »odrezali« od družbe na nenavadni način. Vsilili so ji prepričanje, da »ugledne« znanstvene revije že same po sebi utelešajo kakovost znanosti. Da bi bili »prepričljivejši«, so revije opremili z dejavnikom vpliva, »objektivnim« indeksom »odličnosti«, ki meri, kolikokrat so članki, objavljeni v revijah, citirani v drugih razpravah. »Boljši članki,« nas prepričujejo, »so citirani pogosteje, zato se boljše revije lahko ponašajo z višjim dejavnikom vpliva.«
»Vendar te revije agresivno oglašujejo predvsem svoje blagovne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja, kot pa da bi spodbujale najpomembnejše raziskave.« Citiranje je včasih res povezano s kakovostjo, ker pa si znanstvene revije želijo, da bi se čim bolje prodajale, temu vedno ni tako. Njihovi uredniki vedno bolj iščejo »senzacionalne« članke, ki raziskujejo modno tematiko, in se ne menijo za manj »spektakularne«, toda zelo pomembne raziskave, ki želijo »samo« preverjati dosežke drugih raziskovalcev ali pa predstavljati tudi »negativne« rezultate, take, ki ne potrjujejo predpostavk. Nič čudnega ni, da se raziskovalci taki politiki prilagajajo. Objave v uglednih revijah pač prinašajo nujno potrebne točke za njihovo poklicno preživetje. Južnoafriški biolog in Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 2002 Sidney Brenner (1927-2019) je bil prepričan, da je ves sistem »uglednih« znanstvenih revij koruptiven.
Vse pripombe so upravičene. Znanstvenim revijam z »dejavniki vpliva« je znanost predvsem sredstvo za ustvarjanje ogromnih dobičkov. Ze za Aristotela je bilo vse, kar bilo sredstvo za nekaj drugega, nemoralno. To nas vodi naravnost k novi, sodobni obliki »znanosti«, ki se je začela razvijati v 70. letih 20. stoletja - tako imenovani tehnoznanosti. Tehnozna-nost ne spoznava več sveta, ampak z orodji, ki jih ponuja znanost, rešuje od zunaj določene probleme. Popolnoma enako se dogaja raziskovalcu, ki objavlja v znanstvenih revijah: tudi on se mora vsebinsko prilagajati njihovemu »povpraševanju«. Znanstvene revije so »eno« s tehnoznanostjo, znanstvenik in znanost pa sta v času tehnoznanosti izgubila svojo avtonomijo.
12. februarja leta 2016 je britanski pisec o znanosti Philip Ball v Guardianu objavil kritiko opisanih dogajanj z naslovom Ni prostora za današnje mlade Einsteine. Einsteinova znanost je bila popolnoma drugačna od današnje. Splošna teorija relativnosti ni bila ideja, ki bi jo utemeljevala potreba po razlagi opazovanj, leta 1915 je tudi nihče ni zahteval. Pred enim stoletjem nova teorija ni imela nobenega očitnega »vpliva«, ni imela niti jasnega namena, razen intelektualnega. Nastala je, ker je Einstein videl svet na popolnoma drugačen način. Ustvaril jo je, ker si je to preprosto želel. Einsteinu danes takega projekta nihče ne bi odobril ...
Prihodnjič bom posvetil uvodnik Aleksandru Lurii, ki je imel izredno srečo, da je lahko znanstveno sodeloval pri ustvarjanju popolnoma nove družbe po oktobrski revoluciji: »Življenje mi je nudilo čudovito spodbudno okolje dejavne, hitro razvijajoče se družbe. Vsa moja generacija je bila prepojena z energijo revolucionarnih sprememb - osvobajajočo energijo, ki jo ljudje čutijo, ko so del družbe, ki je sposobna ustvariti ogromen napredek v zelo kratkem času.« Tomaž Sajovic