List 15.
Politični oddelek.
Velika noč.
O prelepih velikonočnih praznikih, ko se človek oddahne od vsakdanjega dela in pozabi skrbi in nadloge, ki ga tarejo, se duh rad zaglobi v vsakovrstna premišljevanja. In naravno je, da se o takih prilikah slovenski rodoljub najraje bavi s prihodnostjo slovenstva in vgiba, kakšna bodočnost je sojena našemu malemu narodu.
Težavne cene je ta narod presil a še vedno je njegova prihodnost nezakrita, še vedno se ne prikažejo tiste milejše zvezde, o katerih je naš Prešeren pel, da nam bodo sijale. Kdo bi se temu čudil, ko se vremena še niso zjasnila, in ko se naš čolnič se vedno ziblje tako nevarno, da ga lahko razburkani valovi vsak vržejo na dno morja.
Slovenci kot skrajna meja velikega slovanstva stojimo na najeksponiranejšem mestu. Stisnjeni mej dva velika, mogočna naroda, katera oba iztezata pohlepne svoje kremplje po naši zemlji dobro vedoč, da si s to pridobitvijo zagotovita znamenito prihodnost, še vedno nimamo niti vsega tistega, kar nam je neobhodno potrebno za eksistenco, kar je pogoj obstanku vsacega naroda. Povsod smo prikrajšani, povsod smo zatirani. Temeljne pravice, ki nam jih dajejo državni osnovni zakoni, so za nas vqL ali manj samo mrtve črke, ostale so na papirju, in prav nikjer ne vidimo resne volje, da bi se temu odpomoglo, pač pa toliko češče očitne in zavratne poskuse, nam onemogočiti kulturni razvoj, politični in gospodarski napredek.
Žalostno a resnično je, proti kateremu se izvršuje še vedno če tudi ne več tako odkrito kakor nekdaj tista nemška politika, ki napravi j a velikonemški ideji pot v Trst, in katere namen, da v slučaju likvidacije naše monarhije potisne slovenski narod pod velikonemški podplat. Ta politika, ki jo v zadnjih letih  razne   nemške stranke
kar očitno oznanjajo, nam obeta nepregledno vrsto krivice in nasilstev ter končno narodno smrt, a vzlic tej temni perspektivi menimo, da nam ni obupati, da se vender vresniči pesnikovo prorokovanje, in da pride'tudi za nas vstajenja dan; ko se bomo iznebili vseh okov in zavzeli tisto mesto mej narodi, katero nam gre.
Palacky je nekoč rekel: Jaz danes, po tem, kar se je zgodilo, ne verujem več v zdravi razvoj Avstrije. Razmere v naši državi postajajo v istini čedalje žalostnejše. Sovražniki naše starodavne monarhije že delajo načrte, kako si bodo bogati plen razdelili, in da hrepeni Nemčija po pridobitvi Trsta in njegovega ozadja, to nam kažejo najbolje njena prizadevanja, zagotoviti si prihodnost v Mali Aziji.
Nasproti temu položaju v naši državi in nasproti vidnim in očitnim prizadevanjem, potisniti naš narod polagoma v službo velikonemške misli, našemu narodu vzeti njegovo individuvalnost, imamo samo jedno jedino orožje in to je : skrbeti za notranjo, moč za kulturno in gospodarsko blagostanje našega naroda.
V kulturnem in tudi v gospodarskem oziru se vrši razvoj precej počasi, glede narodne zavednosti pa se ni pohvaliti. Zlasti zunaj Kranjske je narodna zavednost še prav malo razvita. To se vidi, da tudi sicer dobri narodnjaki pošiljajo svoje otroke v nemške šole ali delajo pri raznih uradih nemške vloge in govore v familiji nemški ali laški. Ti mislijo, da so izpolnili vse narodne dolžnosti, če pri volitvah glasujejo za slovenske kandidate, in da drugih narodnih dolžnosti sploh ni. To pa je dokaz narodne nezavednosti in narodne nemarnosti.
Ako se posreči, zatreti to lažinarodnjaštvo in iztrebiti to nezavednost naših ljudij, ako se posreči, zagotoviti našemu narodu kulturni napredek in materijelno blagostanje, potem bomo lahko brez strahu gledali v bodočnost in potem bo veljalo tudi o slovenskem narodu ono isto, kar je zapisal Palacky o naših severnih bratih Čehih: Bili smo pred Avstrijo in bomo še po Avstriji, a krivice postanemo lahko povsod deležni in še gratis.