Razbojnilt Tunga Zgodba iz Mandžurije (Nadaljevanje) »Tri sto zelenih ...« P. Bernard ni mogel nadaljevati stavka, ker ga je naravna sila i _ ekinila: voz se je prevrnil in popotnike stresel iz sebe. K sreči so ga kmalu dvignili in nadaljevali pot. V Lahačanu so se popotniki morali ustaviti; p. I.eon je dobil vročino in bati se je bilo pljučnice. Voznik je skočil z voza, prijel konja za uzdo in zavil z njim na dvorišče bajte, ki jo je krasil napis: Gostilna. Dvorišče je bilo polno voz vseh vrst, konj in oslov. Med vozovi so se drenjali ljudje vseh vrsr in različne starosti. Ko se je voz ustavil, se je okrog njega zgrnila množica otrok, žen in mož. Vsi so radovedno strmeli v misijonarja. V prvi vrsti je stal neki Kitajec, ki je vse hotel vedeti. Ko je po naravnost vsiljivem izpraševanju že izvedel, da je p. Leon bolan in bo moral tu ostati, p. Bernard pa bo nadaljeval pot do Mergena, je nazadnje še vprašal, ali so misijonarji v resnici tako silno bogati. Ko mu je p. Bernard povedal, da je ravno nasprotno resnično, se je porogijivo nasmehnil in odvrnil: »če ne bi bili bogati, ne bi mogli toliko dati revežem.« Ker v »gostilni« ni bilo prostora, sta misijonarja prenočila na vozu. Naslednje jutro sta bila do kosti premražena. Ker p. Leon ni bil sposoben za nadaljnjo pot, ga je p. Bernard pustil v voznikovi oskrbi in je sam peš nadaljeval pot. Tako je prodiral v spremstvu nekega mongolskega fantiča v divjo, zapuščeno dolino reke Nonni, da bi tam obiskal na vse strani raztresene kristjane. Kmalu pa je ostal popolnoma sam. Ko je spremljevalcu vtaknil v žep nagrado, ki jo je bil vnaprej zahteval, jo je ob prvi ugodni priliki popihal. Pater ni iskal novega vodnika, temveč jo je sam mahnil dalje. V treh dneh je hotel priti do Sotuna, od tam pa se do konca tedna vrniti v Lahačan, da bi od tam skupaj s p. Leonom, če bi ta že bil zdrav, odrinila proti Mergenu. Toda človek obrača, Bog pa obrne. To je na lastni koži čutil tudi p. Bernard. V samotnem gozdu je srečal star voz, ki sta ga vlekla dva stara, lena konja. Posebno pri vsem je bilo, da sta bila konja vprežena drug za drugim. Voznik je bil star Mongolec, poleg njega pa je sedela, vsa zavita in sključena, stara ženska. Zenšče je tako prijazno pogledalo misijonarja, ki se je umaknil na rob steze, da jl je smehljaje pokimal. Voz se je ustavil poleg misijonarja. V naslednjem trenutku je segla iz pokritega voza roka in misijonarja zgrabila za ramo. Skoraj istočasno ga je druga roka zgrabila za kuto, tretja in četrta za vrat. Preden se je prav zavedel, kaj se je zgodilo, je že ležal v pokritem vozu tako povezan, da je komaj dihal. »Kaj — kaj — ho-hočete?« je zaječal. Ni dobil odgovora. »Če vas skomina po mojem denarju, sezite v levi žep!« Spet nobenega odgovora. Razbojnika sta čepela, eden na levi, drugi na desni strani in molče bulila vanj. »V jopici imam uro in verižico!« Lopova se tudi za te besede nista zmenila, le gledala sta divje. Voz je že kaki dve uri drdral in poskakoval po skalnati stezi. V; divji skalnati pokrajini se je ustavil. Misijpnar je zaslišal neprijazne glasove. Njegova »varuha« sta vrgla streho z voza. V naslednjem trenutku sta ga dvignila na rob voza. Dva druga razbojnika sta ga prevzela in položlla na tla. Voznik je obrnil konja in se odpeljal. Patra pa so razbojniki vlekli k leseni bajti, ki je stala pred prostorno, temno votlino. Razbojniki so miaijonarja najprej peljali v kočo, potem pa skozi zadnja vrata v votlino. V votlini je gorel ogenj. Okrog njega je sedelo sedem divjih postav. Nad ognjem se je pekel koštrun. Ob jetnikovem prihodu so vsi vstali. Pred misijonarja je stopil visok mož, ki je štel kakih petdeset let. »Ali si prišel iz misijonske hiše?« je vprašal trdo. »Da. Kaj hočeš od mene?« »Tunga, prinesi papir in kurji krempelj!« Lep in divji mladenk. kakih petnajstih let se je naglo odstranil. (Dalje sledl) « .Vv"