320
i
Ozir po domačii.
Slap „Zaveršnica" v Bohinji.
Mnogo naravskih lepotij zaljša milo našo domovino, zato jo ogledujejo radi domači, pa tudi ptujih priroma obilno število slednje leto zastran tega v Krajno. Da se blizo vsak zadovoljen odtod verne, nam spričujejo slavnih nara-voslovcov mnoge pravične razsodbe, ktere pogostoma v raznih časnikih in bukvah beremo. Ako bi pa po izgledu drugih dežel domači sinovi se še bolj po domovini ozirali in znamenitosti raznih krajev pridno popisovali, gotovo bi naša domovina še vse bolj slovela kakor tako slovi. Sicer imamo odkritega že mnogo, kar nam je v ponos; nič manj pa se tudi še nahajajo lepotije in imenitnosti, kterih očitno imenoval še nihče ni naših ljudi. One se se ponižno skrvajo očem učenega naravoslovca; le priprosti kmetic in pre-bivavec visocih planin ve za nje, pa jih, žalibog, ceniti ne ume. — Ena takih lepotij je slap „Zaveršnica", od kte-rega je bilo govorjeno v 61. listu „Novicu.
Ako popotnik pride iz Bleda v Bohinj, se mu na per-vem, in ako nasprotno gre iz Bohinja proti Bledu, na zadnjem bolj odpertem polji pokaže ob cesti vas No m en. Naslonjena je na levo znožje visocih gora in stoji ravno na iztoku doline, ki se koj ob pričetku v dva ozka stremena cepi. Po vsakem se pripodi potok, ki se pa še za vasjo v enega steka in prijazno skoz vas šumljaje urno Savi naproti hiti. Levi vir omenjenega potoka je bolj vodnat memo desnega; viditi ga pa tudi zamoremo iz ceste sred vasi, kako se v globoki strugi dolinice pervič precej visoko gori, drugič nekoliko nižje čez dve stermi skali proti ravnini premeta in peni tako belo , da bi človek skoraj mislil, živo srebro izvira iz gromovitih preduhov in podnožij mogočnega Triglava ter hiti napajat livade bohinske. Tukaj sred vasi te, dragi bravec, vabi pri hiši štev. 15 lepa steza proti bregu, ki te pelja po precej stermi, pa dovolj zložni poti visoko gori proti tihi dolinici. Potok si sicer pustil na levo, pa glasno bobnenje njegovih valov te tako dolgo tako mično v svojo neposredno bližavo vabi, da poslednjič visoko gori res zopet do njegove struge prideš. Ako si urno stopal, si do tukaj komaj 20 minut časa potreboval; al zdaj zložna pot mahoma neha, — skale ti prečijo pot, nazaj ozirajočega te vabi pred tvojimi očmi razprosteno nomensko polje in deleč gori okrog visoki verhovi bohinskih gora, da bi se vernil, pa nikar! — le nekoliko se še potrudi in spenjaj prek ska^ natega in stermega obrežja, skrita dolinica se ti nenadoma na desno odpre in v hipu ti pokaže štiri slapove Zave r š n i c e.
Kaj tacega , kakor se tu na tako skritem kraji očem popotnikovim odgerne, preseže človeško domislijo. Tiha in divja podolgo-okrogiasta dolinica leži pred teboj. Zarobljena je visoko gori  krog in krog z zelenim gajem, z njega   pa
321
bobnijo štirje poglavitni viri in slapi. Pervi na desno se driča po poševni, z mahom in rušnjo obraščeni skali in se proti dnu razcepi v 3 curke. — Koj naprej se prične sivi rob, kakih 8 sežnjev visok, in raz njega bobni drugi, nar-bolj vodnati vir. Ze pri verhu se njegova voda loči; desni curek se spuša v polni moči proti ravnini, tu pa se mu precej visoko nasproti dviguje okroglasta skala, na ktero pada, ee na nji v tisočero jagod razbije ter jo okrog in okrog z mokro tančico objema, — levi curek pa se koj naverh roba razprosti v širokega zagrinjala obliko, in enak gostemu naličju rujavkasti rob zakrivaje svoje svetle kapljice proti ravnini pošilja. — Tretji vir ravno v koncu dolinice naravnost čez stermo skalo v ravnino šumlja in je zopet kaj lep; četerti pa že od leve izvira, je pervemu precej enak, le da se precepi proti dnu v dva stremena.
Vsa ta voda se v znožji dolinice v en potok zedini, se tu sk( z skalnato strugo semtertje vije in urnega teka proti ravnini hiti. Divjost je tukaj v pravem pomenu besede doma, tako, da skoraj opominja nekoliko na začetek sveta. Staro in trohljivo drevje leži semtertje in kaže, da so ljudje, akoravno ne stanujejo deleč odtod, vendar malo v ta skriti kraj zahajali. Akoravno pa more človek, ako hoče do konca dolinice priti, laziti ob stermih bregovih in skakati po skalah, ki so med potokom nakupičene, vendar daje to okolici neko posebno mikavnost. Težko pa bo vendar to dolgo tako ostalo, ker je skakanje po poljskih skalah nekako nevarno in tudi obleka preveč terpi; toraj bi bilo dobro in v prid potovajočim, ako bi se pripravna pot v dolinico naredila, in saj dve lične bervi čez potok postavile. Zanašaje se na domoljubje mnogih v Bohinji za občni prid vnetih in marljivih gospodov smemo upati, da se bo to v kratkem zgodilo; posebno pa bi to skerb priporočili častitemu gosp. Zaveršniku, po kterem je slap ime svoje dobil. — Ko bojo omenjena steza in bervi izdelane, se sme' vsakemu ptujcu priporočiti, Daj obiše ta kraj.
Končaje te verstice pa se še očitno zahvalujem tistim trem verlim dijakom iz Bistrice in stare fužine, ki so me prijazno do Zaveršnice spremili; priporočam pa tudi prijaznega fanta Janeza Zupan-a Ševljevega iz Nomena, ki nam je za mali dnar z velikim veseljem pot v skrito dolinico pokazal.
Rad bi se bil še oziral po Bohinji, zakaj vkljub večkratnega popisa ima ta oddelek Krajnskega še imenitnost obilno, pa mnogokrat nam čas tako terdo zapoveduje, da narboljša volja omagati mora. Za letos je pa že tudi po planinah laziti prekasno, toraj, ako Bog da, kaj več o tem prihodnje poletje.                                                              J. Levičnik.