Krvodajalska akcija
Naj bo humana, ne pa profitarska
V ponedeljek 23. oktobra 1989 sem pri jutranji radijski oddaji poslušal komentar o krvodajlcih.
Rečeno je bilo, da se je v Mariboru število krvodajalcev povečalo, v Ljubljani pa da je še nekako zadovoljivo. Porast števila krvodajalcev v Mariboru je morda pripisati dejstvu, da imajo ali da bodo imeli krvodajalci dva prosta delovna dneva (ni bilo povedano, če tudi plačana). V Ljubljani pa da imajo samo enega.
Predlagano je tudi bilo, da naj bi bili krvodajal-ci oproščeni participacije pri obiskih v ambulan-tah in v bolnišnicah. Ampak vse to sili k gmotnim koristim, ne pa k hurnanemu cilju, kar je tudi namen te akcije.
V Italiji menda te »humane« akcije celo plaču-jejo. Tudi pri nas so, (vendar ne vem katerega leta), plačevali krvodajalce, pa se to ni obneslo iz več razlogov.
Jaz osebno sem proti vsakršnemu plačevanju ali drugačnim koristim dajalcem krvi. Če je to resnič-no humana in plemenita akcija, naj bo vsak krvo-dajalec ponosen in si šteje v čast, da je morda rešil življenje sodloveku, ne pa, da svojo kri prodaja za denar.
Tudi jaz sem bil krvodajalec v času obiska ameriškega kardiologa doktor De Bakyja v Ljub-ljani. Res, da sem jo dal samo dvajsetkrat, pri srčnih operacijah po pol litra, klicali so nas (eki-po) tudi v nedeljo dopoldan, šli smo tudi po liniji rdečega križa, od pet do petnajst skupaj malodane z zastavo, ponosni, da bomo morda podaljšali zdravje ali rešili življenje sočloveku. Še na misel nam ni prišlo, da bi imeli kako korist od tega, da bi delo zanemarili več časa, kot je bilo nujno potrebno. Večkrat smo še z vato na roki prišli na delovno mesto in delali kot da se ni nič zgodilo. Edino plačilo, ki sem ga dobil, je krvodajalsko priznanje in značka, kar je za humano delo za-dostna pozornost.
Verjamem, da je enakega mišljenja večina kr-vodajalcev. Prepričan sem tudi, da ta dobrodelna in humana akcija ne bo prenehala. Reševanje življenj, dajanje krvi, pač ne bi smela biti profitar-ska ampak, še enkrat poudarjam, humana akcija. Vsi drugače misleči pa naj se znova zamislijo.
ZVONE GRČAR