JEZIČNIK,
ali
v
slovenskem slovstvu.
V t
Spisal
• '	.	r
J. Mam.
IX., X., XI. Leto.
V LJUBLJANI.
Natisnil in založil Eudolf Milic. 1873.
v
slovenskem slovstvu.
Spisal
J. Mam.
IX., X., XI. Leto.
--
V Ljubljani.
Natisnil in založil Rudolf Milic.
1873.
T 60210





t
Predgovor.
»Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih lepe dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati. Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih verli naslednik biti ne zasluži" (Slomšek v Drobtinc. 1862).
Da spolnim omenjeno dolžnost in zaslužim nekoliko sedanjo dostojnost, sem po Učiteljskem Tovaršu 1. 1871 — 73 vzlasti v slovstvenem oziru popisal moža, kteri sedaj že davno med rajnimi, po lepih delih in znamenitih svojih zaslugah mnogim dobrotnik, nam vsem daje slaven izgled v posnemanje ter se šteti sme med Slovenije stebre, in ta mož je
Fr. Ser. Metelko.
Spisovaje slovstveno zgodovino čutim živo, da so na književnem polji slovenskem poleg nekterih pisanih livadic še mnoge in puste ledine, da so premalo znani marsikteri prav dobri pa bolj skromni pisatelji, da so nektere dela precenjene nektere pa premalo čislane. Treba je toraj, da Slovenci marljivo obdelujemo najprej one ledine, opisujemo verle pisatelje posebej in razglašamo njih slavne dela, popravljamo in vredujemo, da more potem doveršiti se prava slovstvena zgodovina slovenska.
Osoda slavnih mož navadno je taka, da zaslovf jim ime, kadar za-gerne jih grob. Vem, da so redki, kterf bi kot Slomšek poznali bili Metelkota. Iz pričujočega spisa pa bo menda očitno vsem, da je Metelko res podoben tihemu potoku, ki rosi lepe senožeti in ravne polja, in da je ves Slovenec in pa Dolenec do svoje sive starosti delal kakti naš drugi Dobrovski. — Kar spisu temu daje posebno veljavo, to so mnogoteri izvirni in poslovenjeni ter pervikrat natisnjeni sostavki, šolski ogovori, jezikoslovni razsodki Metelkovi; to so izvirni in poslovenjeni listi, ki so mu jih pisali slovanski učenjaki, na pr. Kopitar, Jarnik, Slomšek, Dobrovski, Hanka, Miklošič; to so spominki ruski, ki so mu jih poklonili Sreznjevskij, Preis, Aksakov; to so zaznamki, kako so ga čislali sami čislani možaki, p. A. A. Wolf, J. Nečasek, Malavašič, JanežiČ, Petruzzi, Ambrož, Bleiweis itd.
Metelko ni bil metla (metelka), kakor je sam nekdaj razlagoval primek svoj. Pozneje je našel v starih listinah Matej ko, in ker se / pred k na tanko izrekuje, ne kot v, p. piščavka nam. piščalka iz piščal ali piščala, jabevko n. jabelko; je menil, da je, kakor sicer večkrat e nam. a in l nam. j, p. melnik n. mejnik, smaljni n. smajni dan, palik n. pajik, majhen iz mal, serb. ljeljen n. jelen, talij, luglio n. julius, slov. jezik ser. lih, lingere, lingua itd., tudi Metelko iz Matej — Matej ko. — To je sicer res; vendar se meni še bolj verjetno zdi, kar piše dr. Fr. Rački v „Pismo slovjensko" str. 54: „Naodriezanihograncih učinile su se „notae", da se jedan razlučava od drugoga (diseretos); tako kada se htielo ždriebati: ima li se mir utanačati ili rat voditi, na jednu ždrieb učinila se znamka mira, a na drugu rata. Za ovu znamku imamo ime meta nota,odkud staro meteliniku notarius, a novije mjetka, pomieta signatura, primietiti notare, observare itd., prema čes. mjet' — mit silva caedua i mejtiti = mititi interlucare, goth. maitan caedere, secare" (Prim. Šafafik Pamatky hlah. pisemn. str. 3).
Po tem takem bi Meteljko ali Metelko, kakor meteljnik, reklo se notarius, signator, in to je ranjki Fr. Ser. Metelko tudi res bil o jeziku slovanskem sploh ter posebej v slovstvu slovenskem.
Mati Slava bode dobro ga pomnila, Dokler nje beseda bo se govorila.
V Ljubljani, 1873.
J. M.
Razgled.
IX.	Leto 1871.
A.	1789 - 1825.
Stran.
1.	Rojak slovenski, učenec, duhoven, stolni katehet........1
2.	Po Ravnikarju na stoliei slovenski pervi očitni učenik ......	g
3.	Vodnikov naslednik, kranj< tolmač, laščin., sloven. pripravnik ....	5
4.	Po Kopitarjevi slovnici uče snoje lat. slovenski pravopis .....7
5.	Ž. Popovič, Fr. Bilic, abecedni shod na Dunaju.........10
6.	Tolmač sproži slov. popis krajevnih imen po Kranjskem......11
7.	Po Dobrovskem sostavi a) „Lehrgebaude d. Slowen. Sprache" ...	12
8.	Slomšek o pervih polah, sloven. časopisu, Krajne pisateljih ....	15
9.	Jarnik o slovnici, čerkopisji, kranjsko-koroškem narečji .....16
10.	Dobrovskega jezikoslovno pismo o novi slovnici........24
11.	M. Čop, P. J. Šafarik v „Gesch. d. sudslaw. Literat."......27
B.	1825	— 1835.
12.	Metelčice vspeh, J. Zalokar, BI. Potočnik, spiski b)—e).....28
13.	Po Vodniku slovar slovenski, Fr. Jelovšek, J. Burger......30
14.	Abecedna vojska na Koroškem, J, Zupan in J. Burger, Slomšek ...	32
15.	Jarnik „Etym.u, abecedna vojska na Štajerskem, A. J. Murko ...	35
16.	Krajnska Cbelica. Prešernova Čerkarska pravda...........37
17.	Čelakovski v Česk. Museum, Čop v „Illyr. Blatt"........39
18.	Abecedna vojska na Kranjskem, Kopitar, Prešern........41
19.	Metelkovci, homeopati, Metelčice osoda...........43
X.	Leto 1872.
C.	1835	— 1849.
20.	f) Berilo, vspeh Čbelice in Čerkarske pravde, smert Čopova ....	47
21.	Prešernov Lel in Palinur, Likavec knjižnic., jezikoznanje.....48
22.	Glagolita Clozianus, Kerst per Savici, Emil Korytko.......49
23.	J. Globočnik lat. slovn., Prostoslav Milko o slovstvu v „Ulyr. BI." . .	51
24.	Carniolia, Jordana Jahrb., o bogoslov. knjižn. Fr. Malavašič ....	53
25.	Lj. Gaj, Kmet. in rok. Novice, Gajica v slovenščini......,54
26.	g) Oznanila, h) Serce, misijonarjem v Ameriki, milostinjar ....	55
27.	O Bohoričici in Gajici A. A. Wolfu, Drobtinice, v Novicah ....	58
28.	Natok 1. 1848, nova čerkarska pravda, P. Hicinger, M. Ambrož ...	60
29.	V rečeh slovenskega pravopisa Metelko pa Bleiweis.......63
30.	Slovenskemu društvu pismo, Vodnikov slovar.........66
31.	Zalokar v Laib. Ztg, i) Anhang. Podlipski, Staroslov. spom.....68
33.	k) Vir ali Razi. sv. Mat., A. A. VVolfu, Sloven ali Slovan v Novic. .	70
Str««.
D 1849 — 1857.
33.	Slovenščina in Metelko na gimnaziji, sloven. ogovor v 8. razr. ...	72
34.	Slovnica Potočnikova, o Malavašičevi slovn. razsodba ......75
35.	Cvetja slov. pesništva J. Macun, Keršč. kat. nauka obsoja.....77
36.	Staroslovenščina, Fr. Miklošič, Lex. ling. slov. pism.......80
37.	V&ceslav Hanka, Ostromir. v staroslov. nauk. ogovor.......82
38.	A. Oliban, Met. v Novic, o Ij in nj, u in v..........84
39.	Malo berilo za slov. nemške šole in razsodba o njem......86
40.	A. Janežič, Slov. Bčela, Slovnica z ber. cir. in glag........89
41.	Pismene šolske naloge, svobodne domač, na lic., gimnaz......90
42.	Star. učitelja previdna resnobnost, mlad. dijakov preširna kratkovidnost. 92
43.	Prijatelj čiste slov., o žabi in volu, J. Nečasek, poslavlj. v pokoj . . 95
XI. Leto 1873.
B. 1857 — 1860.
44.	Zgodov. društ. nMittlig.", Vodnik Spomenik, slov. sv. Pismo in Slovar. 99
45.	Ogovor o dušni slepoti, katehet rok. in obert. učencem.....101
46.	' Spominki ruski, oporoka, smert, po časnikih, na gomili......104
47.	J. Poklukar alfab., spomen. po časnik, knjigah, Oesterr. Revue . . .	106
48.	Oporoka sirotam, ljud. šol. in učiteljem, slovenščini.......109
49.	Gimnazij, in bogoslovn., Metelčica na grobeh, Metelkov spominek . .	111
50.	Rokopis. Pismenica, Slov. Beril, za 8. razr., o starosl. Levstik . . .	112
51.	Iz predgovora o Cirilu in Metodu, ciril. in tevtonsk. navod ....	115
52.	O starosl. po Vostokov., Glagolišk., Ostromir, Remški evang. . . .	117
53.	P. Maksim v Moskvi, Karaman, Atoško gorovje........120
54.	Malikoslovje, Hanuš „slaw. Mythus", Karantanski ostanki ....	123
55.	Novoslov. pismenstvo v 4 dobe, posebnosti glasov.......124
56.	Pismen, po Čopu od Truberja do petr. Dajnkota .......127
57.	Od Metelkota do Novio in Hrovašk. vzajem. slov........130
58.	Vzajemnost slovenskega z drugimi sorodnimi jeziki, Petruzzi ....	133
59.	Ogovori o začetku šolskega leta na lic. in gimnaz........136
60.	Slov. besede, slovniške oblike, izreki in pregovori.......141
3M»t*lico
v
slovenskem slovstvu.
Tihemu potoka podoben, ki lepe senožeti in ravne polja rosi, je delal Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrovski.
Bil je Metelko ves Slovenec, in pa Dolenee. Bodi mu slava!
Slomšek.
A.
v
i. Želimo, naj bi kdo verstnikov ali prijatlov ranjkega življenje in djanje, zlasti v slovstvenem ozira, nekoliko bolj popisal, da se v prid slovenstva njegov spomin vredno preslavlja in ohrani. Tako piše Danica 1. 1861 naznanovaje smert in ob kratkem tudi življenje Frančiška Sera fina Metelkota. Kakor Danica — so slovenski in nemški časniki popisovali takrat njegovo djanje in nehanje; kratko pa krepko je v Drobtinicah (1. 1862 str. 75) naš ranjki Slomšek zaznamnjal njegovo slovstveno veljavo; njegovo dobrotno vstanovo za uboge in sirote pa je 1. 1864 v posebni knjižici (Fr. Metelkotova siroška ustanova, Waisen-Stiftung, 8. str. 23J v nemški in slovenski besedi popisal že tudi ranjki ljubljanski župan, M. Ambrož; naj popišem torej jaz, I. 1850 - 51 v 7. in 8. gimnazijskem razredu njegov učenec in 1. 1857 - 58 v ravno teh dveh razredih nenadoma mu naslednik, Metelkovo djanje nekoliko bolj, zlasti v slovstvenem oziru, da se v prid slovenstva vredno res preslavlja njegov spomin.
Metelko, Matija in Apolonije Kersnikove drugorojeni sin, je bil za Franceta kerščen 14. julija 1789 v Skocijanu pri Dotfravi (S. Cantian bei Gutenwerth) na Dolenskem. Vzrejevan v spodnjem Laknicu kaže Francek dobro glavo, in prijatli pomorejo, da pride v šolo k Frančiškanom v Novomesto, kjer verio napreduje. Stopivši v gimnazijo pride za domačega učenika k laški družjpi, kjer se je z lastnim prizadevanjem tolikanj lože do dobrega navadil laškega jezika, kteri mu je bil pozneje v veliko korist. V modrosiovske šole gre v Ljubljano. Bilo je o francoski vladi, ko vstopi 1. 1810 v bogoslovje „comme eleve des ecoles centrales d' Illyrie", kterim sta bila ,}le regent Jos. Walland, le chancelier Matthieu Raunicher".
Francosko spričevalo kaže, da je dobil pervo leto (1811) iz 1' elo-quence (professeur Jerome Agapito), iz „la logique et metaphysique« (prof. M. Raunicher), in iz vh physique experimentale" (prof. J. Kersnik) „le Bene". Po doveršenem pervem bogoslovnem letu poprosi v semenišče, „ut in numerum clericorum suscipiatur", kjer pravi latinski: ^statum clericalem summopere ambiens, et in vinea Domini ex viribus laborare desiderans . . . pollicetur indefessam in eo fore diligentiam tum in addiscendis scientiis Theologicis, tum in moribus incorruptis continue conservandis". L. 1812 dobi Franijois Metelko na „Academie de Laybach — sur 1' histoire et 1' archeologie biblique 1' Accessit, sur 1' introduction et 1' exegese du vieux testament le Bene, — ea conduite a ete tres bonne"; — in 1. 1813, kadar mu je ^Antonius (Kautschitz t. j. Kavčič), episcopus Labac., theol. doctor" 29. decembra dal bil „primam tonsuram et quatuor ordines minores" (notarius et cancellariae director je bil tedaj Ant. WoIf), — dobi iz „le dogme, 1' introduction, 1' hermeneutique et 1' exegese du nuveau testament, et sur la langue hebraique 1' Optime, — sa conduite a ete irreprochable" (podpisan je razun poprejšnjih tudi Jos. Kos, prof. de philosophie). Da se je te leta učil tudi jezika francoskega, to se ve. Latinske spričevala iz 1. 1814 kažejo, da je „in C. R. La-bacensi Scientiarum Lyceo", kjer je bil „Studii theol. director Jos. Walland", poslušal „praelectiones in jus ecclesiasticum publicum et privatum (prof. Georgius Dolliner), in theol. moralem et pastoralem atque in artem catecheticam (prof. J. Walland) quam diligentissime" ter dobil „primam cum eminentia ubique". Za mašnika posvečen je bil Metelko 11. septembra 1814, in 21. oktobra ga pošlje „sede episcopali vacante« tedanji „Decanus et vicarius generalis Georgius GoIlmayr" za duhovnega pomočnika ali kaplana v Gorje, od kodar ga pa že 18. aprila 1815 pokliče v Ljubljano za kateheta k stolni cerkvi (catechetam ad ecclesiam Archiparochialem s. Nicolai). V Gorjah je bil za duhovnega pastirja tistikrat dekan J. Skrinar (Schkriner, -J- 1825), znani slovenec svetega pisma.
Za stolnega kateheta je služil Metelko celo do smerti; učil je ob nedeljah in praznikih rokodelske^ in obertnijske učence kerščanskega nauka in dobival za to 300 gld) na leto. Razun tega je vedno pomagal v pastirstvu pri stolni cerkvi, navadno zgodaj maševal, pridigoval časih nemški, pozneje le slovenski, marljivo spovedoval, posebej Talijane, kterim je bil mnogo let edini spovednik. Pervega maja I. 1815 postane tudi hišni gospodar (Priesterhaus-Oekonom) in duhovni voditelj (Spiritual) v bogoslovskem semenišču, kjer je po smerti J. Kosa z vodjem vred čuval nad bogo-slovci, vodil njihove pobožnosti, učil jih cerkvenih obredov, sv. pis-
mo z njimi prebiral ob vtorkih in četertkih itd., vse to brez posebne plače, le za hrano, do velikonoči I. 1817.
2. Vodja seraeniški je bil takrat sloveči M. Ravnikar, bo-goslovcem tudi učenik verne ali dogmatike, na liceji pa učenik ker-ščanskega nauka, nedeljski govornik in ravnatelj. Tu že je spoznal Metelkota in menda prav on je bil, ki mu je pomogel tako naglo z dežele v mesto, ter pripravil ga k sebi v duhovščinico. Sam ves vnet — je za slovenščino vnemal tudi druge, licejske učence in bo-goslovce, z besedo in z djanjem; pisaril je lepo in čisto, da nikdo poprej tako. Res je nekako »Ravnikar začetnik nove, vese-lejše dobe za slovenščino", kar se bere v dokladi k 50. listu Novic 1. 1845, kjer je popisano življenje njegovo. Tiste leta, kar sta skupaj vodila mlade duhovnike (I. 1815-iT), je spisoval svoje „Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi". Da je sproti navdihoval Metelkota, si lahko mislimo, in bil mu je Ravnikar res pravi duhovni oče. Pač živo sta čutila oba, kaj se pravi, brez znanja slovenskega jezika mladje duhovnike pošiljati med narod slovenski. Kako so pa tudi — sami poptujeni — poptujevali narod, kako kvarili njegov jezik, ker se ga znanstveno nikjer učili niso!
Bilo je 1. 1795, da je Janez Debevec (belec-Ic-vc-uc!), ka-tehet v dekliški šoli pri Uršulinkah, slovenski jezik razlagati jel prihodnjim duhovnikom; ali vojska, modricam nikdar prijazna, ustavi že 1. 1797 to početje in v semeniški knjigarni se hrani slovnica, ktero si je spisoval bil v ta namen. Za Francoza so pač gojili narodni jezik. Vodnik je bil, kteri je učil in popeval slovenski, ter z raznimi spisi budil učence in vnemal rojake za domače slovstvo; ali po šolah se znanstveno nikjer ni razlagal jezik slovenski. Želeli so tega nauka vsi pravi domoljubi. Kako goreče ga je želel slavni J. K o p i t a r, popisuje v svoji slovnici, kjer tudi pripoveduje, kako hudo nemškutarijo tolikrat brez potrebe kranjski pisarji in govorniki, največ duhovniki, ter kaže, kako bi se dalo popraviti in zboljšati slovensko govorjenje in pisanje. Naši kranjski t. j. slovenski pisatelji, pravi, naj bi bolj pogostoma občevali s kmetom; latinski pisane knjige slovenili namesti nemških; prebirali naj bi slovenske narečja, ktere od Nemčije nič vediti ne morejo; popoln pa razumen in zlasti zvest slovar; in — brez vsega tega, stanovitna stolica slovenskega jezika v bogoslo vnici, to bi bili prav gotovi po-močki zoper omenjeno zlo t. j. zoper nemškutarjenje. Nauk slovenskega jezika — ta bi ves stan ljudskih urifrljpv (duhovnov, ki imajo naj več olike in prilike) navdušil za lepi slovanski jezik s tisto vnemo, ktere gorijo doslej le posamni prijatelji: s pomočjo takih učencev, ki so v svojih službah razpostavljeni po vsi deželi, bi slo-
venski slovničar vesoljni jezikov zaklad kakor z mrežo objel, le besedica, le prislovica bi mu ne ušla! Naši slovanski bratje na jutru in ob juga, ki nas menijo že skor popolnoma ponemčene, in — mi sami bi stermeli o svojem starem lastnem bogastvu! V kratkem bi na svetlem bilo dokaj vsakoršnih slovenskih bukev, pa dobrih!
Kako pa je bilo tedaj? Pisatelji naši, največ prestavljavci, neinškutarijo, piše Kopitar, po nepotrebnem v posamesnih besedah, kaj še le v stavkih in sploh v skladnji! Da si to, ako tudi ne oprostimo, vendar razložimo, mislimo si slovenskega pisarja. V ali 10. letu popusti očetovo slovansko ognjišče, da bi v nemškem mestu po nemških ljudeh z nemškimjezikom izučil se za nemškega deržavnika. Tedaj mora gledati, kako svoj ma-terni jezik slovanski, ki ga v teh letih se ve nikakor še popolnoma ne more znati, nalašč pozabiti, da mu mila bode vladarica Tevtona. Nikar ne oporekajte, da se po mestih govori tudi slovenski! To je ravno, kar nas žali. Trubrovo: „leben, špiža, štrytati, hudobo try-bati,.. doli jemle, gori jemle,.. cajhen, šenkinga,.. vunkaj klicati (aus-rufen), gvant, rihtar, špendia, folk itd. itd." — to so take cvetke iz slovenščine meščanske; in ako mlajši pisatelji namesti teh pobirajo tudi domače cvetlice, vendar venec spletajo le po nemški; ali — da jo povem brez prilike, ta mestna kolobocija je, ktero prihodnji pisatelj posluša v mladih letih svojega olikovanja; ker je sam v šolah navadil se po nemški misliti, mu skoraj ni zameriti, da je zadovoljen, če se v njegovem slovenskem delu ne nahaja le nobena nemška beseda, in da še ne sumi ne, da imamo tudi slovensko skladnjo itd. (cf. Grammatik der slav. Spr. in Krain, Karaten u. Steyermark. Laibach. 1808. pag. 53 - 56.)
Tako je bilo skor povsod; le sim ter tje so se culi — v Arabije puščavi — nekteri slavci, ki so gojili milo slovenščino. Da je uno bolelo vse prave rodoljube slovenske, se ve. Kako si pomagati? Stolice za slovenski nauk je treba. Ze so imeli tako učilišče v nemškem Gradcu na liceji, kjer je bil od 1. 1812 pervi očitni učenik slovenskega jezika Janez Nep. Primic, po rodu Kranjec (iz Smarije, r. 1785, u. 1823). To iskrenemu Ravnikarju ni dalo mirovati. Oberne se on pervi zavoljo tega na učenega in veljavnega barona Žiga Cojza (Zois), kranjski deželi nepozabljivega dobrotnika, in pa na slavnega Jerneja Kopitarja injims razodene svoje želje v tej reči. S prizadevanjem teli mož se je zgodilo, da so presvetli cesar Franec v I. 181? učilištvo slovenskega jezika dovolili v L j ubij a ni, in bogoslovce druzega leta zavezali k šolskemu učenju domačega jezika. Sad te naprave se ni le na Kranjskem pokazal, ampak tudi pri sosednih Slovencih. Kmalo je prišlo kajt dobro pi-
sauih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti gnusne soderge in v lepši in čistejši slovenščini izglasovani. Da imamo toraj v Ljubljani učilištvo slovenskega jezika, ta posebna hvala gre — Ravnikarju (cf. Življenje M. Ravnikarja v Novic. 1845; P. J. Šafank's Gesch. d. sudslaw. Lit. I. 1864, pag. 37. 38). — Ravnikarjevo delo je pa menda tudi, da je pervi to službo dobil ravno Metelko. Radi bi jo bili naklonili nekteri Vodniku; ali bil je nekaj že v letih, nekaj pa v zameri. Sicer je blagi pastir Avguštin Gruber (Episc. Labac. 1816 - 24) neki koj hotel bogoslovcem preskerbeti nauk slovenski, in mogli so prositi v Metelkovem imenu, ker so cesar 14. februarja podelili to službo ravno njemu, in se deželnega poglavarstva razglas od 11. marca 1817 sklicuje na njegovo prošnjo od IS. septembra 1816, ktera se mu je tedaj z vsemi prilogami posiala nazaj.
Metelko priseže pri deželnem vladarstvu 18. marca 1817 in postane tako pervi očitni učen i k slovenskega jezika, s 400 gold. letne plače, proti temu, da ga razlaga po 4 ure na teden v II. bogoslovnem razredu, kamor so smeli poslušat hoditi tudi učenci iz liceje. Tako so slovenski jezik razun duhovnov prilastili si vsaj nekteri prostovoljci, kterim je, kar ga na ptujein po visokih šolah pozabili niso, dobro služil v raznih stanovih med slovenskim narodom. — Po tej službi vstopi Metelko tudi med profesorje licejske, ter malo prej sam še učenec, sedaj pa učenik, presojuje z njimi vred take, ki so bodi si pismeno bodi si ustmeno skušnje delali za gotove učiteljske službe, n. pr. J. Pavšek iz modroslovja (v. Gutach-ten iiber das Paufhkifhe Konkurs-Elaborat v. 3. December 1817 aus der theor. u. prakt. Philosophie zur definitiven Bestatigung in diesem Lehramte) itd.
3. L. 1789 je bil V. Vodnik za duhovnega pomočnika menda v Ribnici, I. 1798 je bil že v Ljubljani, prišel s Koprivnika, učenik pesništva (Lehrer der Poetik) ali tedaj VI. gimnazijskega razreda ; 1. 1805 da na svetlo „Pesme za pokušino" in I. 1809 „Pesmi za brambovce" in 1. 1811 je bil „vodia latinskih, pervih in delovskili šol" (cf. Pismenost str. VIII.). Tedaj je Vodnik najbolj slovel. V novomeških latinskih že, gotovo pa v ljubljanskih licejskih ali visokih šolah (visokošolstvo Lyceum, vsešolstvo Universitat Vodn.) se je bil Metelko soznanil z njegovimi veljavnimi slovstvenimi spisi. Posnemal ga je poslej v pisavi tako, da je v slovenščini, vzlasti v imen ji ali slovničnem imenoslovji Vodnik bil mu res vodnik.
Od I. 180S je slovenil Vodnik cesarske nemške ukaze in deželnega vladarstva razglase in razpise (Patente, Ourrenden, Circulare itd.) prestavljal v „deželni jezik" ter je dobival za to kar kranjski
tolmač (als krainerischer Translator, ex Cammerali) 100 gld. na leto. To sitno in časih prav težavno delo so mu milostno pustili tudi poslednje leta, kadar se je zvezda njegova bila že uternila. Jeli dobival stanovitno plačo , ne vem; to pa vem, da je I. 1817 poslovenil 32 takih ukazov in razglasov in poprosil, naj mu deželno vladarstvo za to delo, „s kterim sem si, kakor sam najbolj čutim, velikrat hudo ubijal glavo", nakloni dobrotno nagrado, in — dali so mu 60 gld. — V tej prošnji je podpisan Vodnik „začasni učenik laškega jezika na 1 icej i (Provisorischer Prof. der It. Sprache am Lyceuin)a, ker tudi to so mu bili dovolili, da je „stari pevic Ilirie oživlene in Ilirie zveličane" smel učiti laški jezik še na liceji, vendar le začasno.— L. 1819 nagloma umre Vodnik. Metelko je bil pervi, ki je njegovo smert naznanil Zoisu, kteri gre za njim v grob še tisto leto. Kakor nekdaj Horac pa Mecena (I. 8. pr. Kr.), tako sta isto leto (1819) umerla Vodnik pa Zois.
Naslednik je bil Vodniku Me telko v slovenščini; naslednik mu je bil tudi v tem , da je koj po njegovi smerti slovčniti jel vradne ukaze in razglase. Delal je to nekaj časa z Debevcem vred. Prosil je, naj mu izročijo ta posel in plačajo, kakor nekdaj Vodniku, jako težko, dokaj časa utratno delo. Postavili so ga bili res I. 1820 za kranjskega tolmača ali prestavljavca z opombo, naj sloveni kar se da po domače in naj se ogiba novih , priprostemu človeku neznanih besedi. Po tej opombi so čislati njegove prestave, ki sini ter tje niso vse čiste in krepke. Opravljal pa je to delo Metelko do 1. 1847. — Služil je tako deželnemu vladarstvfl, pa tudi drugim vradnijam ali gosposkam, deželskim in duhovskim, največ brez plačila. Se sedaj porabijo človeka radi tu in tam; kaj še le tedaj, ko so dobre Slovence šteli na perste! Tako je postregel nekterikrat kmetijski družbi, ktera ga je hvalno vpisala med svoje ude ter poslala mu 2. julija 1822 sprejemnico, češ, -dajo bode podpiral še v prihodnje. Tako je pomagal vzlasti duhovski gosposki ali škofijstvu. Bere se, da je Metelko poslovenil „Presvetiga Gospoda našiga Piusa VII po božji previdnosti Papeža apostolsko pismo, s' ktirirn je družba, imenovana karbonarska, preklicana. V' Lubl. 1822"; tako „Zadna pridiga, s' ktero so mil. knez velki Škof Auguštin Gruber 4. pros. 1824 ... slovo jemali. V Ljublj. 81"; tako pred ko ne tudi poslednje pismo njegovo: „Auguštin po božji ino apost. Sedeža milosti Ljubljanski Skef itd. vsirn vernim Ljublj. Škofije zdravje ter Skofji blagoslov ino žegen. V' Ljublj. 1824" (vid. Šaf. sudsl. Lit. I. pag. 88. 125. 149.).
Naslednik je bil Vodniku Metelko tudi še v tem, da je po njegovi smerti začasno učil laški jezik na ljubljanskih visokih šolah
ali na lice ji in je opravljal to službo vsled vladnega določila od 14. aprila 1819 to leto in v obeh tečajih 1. 1820 tako, da so bili z njim popolnoma zadovoljni. Povedano je že bilo, da je v stolni carkvi zvesto spovedoval Talijane, in 1.1821 je prevzel tudi duhovne opravila na ljubljanskem gradu, kjer so bili zaperti tedaj nekteri laški karbonari (t. j. ogljarji, nekaki zidarji svobodarji) , ktere je po-gostoma obiskoval. Priserčne so besede, ki mu jih je pisal 1. junija 1819 učenec, poslej učenik Leopold Gunz : „ .. .jezika, ktera razlagate Vi, prečast. gospod, kakor Vaš preč. sprednik, g. Valentin Vodnik, jezik sv. Očeta naslednika Petrovega in jezik očetnjave, sta pač vredna, da imata dokaj učencev (verdienen wohl ein glorreiches Oollegium)".
Razun tega je že 1. 1818 sam od sebe Metelko jel pripravnike za ljudske šole na kmetih učiti, kako je brati in pisati jezik kranjski (slovenski) in kako je to razlagati učencem. Po trikrat na teden je brez vsega plačila razlagal ta nauk. Pač mu je 1. 1819 dala za to vlada posebno pismo, svesta si, da bode kranjskim ljudskim šolam v prid napredoval v tem hvale vrednem početji. Podučeval je tako Metelko menda še tudi 1. 1820—21.
4. Redoma in vzlasti marljivo je razlagal slovenščino bo-goslovcem. S kolikimi težavami se je boril novinec, samouk, brez pripravne knjige, — si nekoliko lahko mislim; komaj pa bi človek verjel, kako so po tuje vzobraženi učenci nasprotovali časih učitelju „pokmetške krajnšine", kakor se je klical tedaj jezik slovenski. Kopati je jel ledino; lomil je, bi djal, trudoma kamnje, da bi zidal poznej slovenskemu jeziku dostojno poslopje. Nabiral si je dobrih slovenskih besedi, izrekov in pregovorov; poslušal v ta namen rad koj perve učence, ki so mu, doma iz raznih krajev, prosto smeli povedati kako dobro in resnično (jjegriindete Bemerkungen).
Učil je brez pripravne knjige. Da bi vzel si slovensko Vodnikovo, se je morebiti nekoliko bal; učni jezik na Iiceji je bil nemški, „Pismenost" sicer le za perve šole, vendar — na njeni podlagi bi ves nauk bil naraven in naroden. Izvolil si je toraj slovnico Kopitarjevo, ktero je priporočal slušateljem svojim, da ne bi treba bilo preveč pisarili, ter je — množe jo in spopolnovaje — le sim tertje kaj narekoval. Tako je pa koj s perva slovenski nauk v tuji obleki Slovencem glasil se tuje, ker pisana je slovnica Kopitarjeva po nemški. Tudi je preobširna v nekterih delih, n. pr. o pra-vopisji itd. Razlagal je Metelko najprej nekoliko o Cirilu in Metodu, nekaj o slovstvu slovenskem, potem pa je učil slovnico samo, vzlasti na široko o pravopisih.
Na mnogih krajih piše Kopitar o raznih slovanskih pisavah (Alphabet, Buchstabenschrift, Orthographie, Schreibewesen), posebno str. XX—XXVIII. — K o 1 i.k o r enojnih glasov, toliko enojnih znakov — to je pravilo, po kterem mora sostavljen biti vsakteri čerkopis, da se more imenovati pravopis. Po njem se je ravnal Kiril, ki je gerški alfabet prenaredil in za slovanski jezik pomnožil s potrebnimi znamnji. Kako so delali pa latinski abece-darji? Tudi latinica ima v sebi premalo pismen za jezik slovanski. Pa ne da bi bili po gerskem vzgledu primerno pomnožili abecedo latinsko; jeli so sostavljati in po svoje obračati latinske čerke tako, da je vstala velika pa brezpravilna razkolnija v pisavi med Slovani, ki so poprijeli se latinice. Pisarili so po svoje Kranjci, Dalmatinci, Hrovatje, Cehi, Poljci, Lužičani, — in celo posamesni pismarji (na pr. Dellabella, V.oltiggi itd.) vsak po svoje. „Unusquisque pro suo sensu privato varium incertumque scribendi modum tenet", se bere v hrovaškem v Gradcu I. 1615 tiskanem blagovestniku ali evangeliju. „Quae quidem res quanto sit detrimento et dedecori — nemo est qui non videat, quique tanto incommodo ac malo tandem aliquando occurri vehementissime non exoptet" — piše P. Appendini v Dubrovniku 1. 1806. — Kolika napaka! Kako dobro, kako potrebno bi bilo, da bi se Slovani z latinico pisajoči zedinili v pravopisu. Le razumnega in pogumnega vodnika, kliče Kopitar, in konec je tudi temu nepravilnemu ravnanju!
Na tanko in na široko popisuje kranjsko-slovenske čerkopise ter kaže, da nobeden ni popoln, in str. 159, 160 veh', da bi drug Kiril, ki bi Slovanom na zahodu sostavil latinsko-slovansko abecedo, kakor je uni greški Slovanom na vzhodu iznašel gerško-slovansko, vreden bil, da bi ga objeli z obema rokama! Slovani bi bili tedaj edini v Evropi tako srečni, da bi imeli res pravopis, pametno in popolno pisavo. Nič ne de, da se je nekoliko zapoznila naša književnost. Doslej se poskušajo le posamesni pismarji, in vsi želijo, da bi enako pisarile se slovanske narečja. Tako blizo smo si po teh slovanski rodovi, po nasprotnih čerkopisih pa vendar ločeni med seboj kakor z zidom kitajskim! Le vzajemen pravopis, pa bomo občevali med seboj ter prebirali duhovne izdelke po vseh narečjih, da bo kaj; govorile in pisarile se bodo kakor nekdaj gerške vse, dokler se najvredniše povzdigne v vzajemni književni jezik!
Pa poreče Rus: „Oemu iščete tega, kar že imamo; našo a z-buko (alfabet) vzemite, sej je bila s perva že vam namenjena. Sokratov, Platonov, Ksenofontov alfabet je tu v podlago, kakor tam hočete djati za podlago Ciceronovo, Cezarjevo abccedo: Gerk
je Rimca vreden! Dejmo Slovani vsi rabiti le tisti pravopis: 50 milijonov ljudi, enega jezika in ene pisave! Ktero ljudstvo bode potem slovanskemu^kos?!" — Ali prav za prav, piše na to Kopitar, dobro je le načelo, po kterem je zložena cirilica, sicer pa ni ne oblika lepa, ne raba prava, in sebi na kvar se ločite po njej od vse olikane Evrope; in ako dobimo mi Iatinsko-slovanski pravopis, kdo ve, ali se ne bi morebiti tudi vi ga poprijeli, kar je domišljeval si že Schlozer (Nestor. II).
Dajte Dobrovskemu pošteno tiskarno, spretnih umetnikov, ki na tanko zveršijo njegove veleve, zmožnih založnikov, ki razširjajo po svetu v novem pravopisu tiskane knjige, in — storjeno je veliko delo, veliko ne tolikanj samo po sebi, marveč po svojih do-brotljivihjiasledkih!
Tako mikavno in goreče je pisaril Kopitar že I. 1808. „Ko bi pač jaz mogel biti tisti Dobrovsky", si je marsikteri mislil pri onih Kopitarjevih besedah, ki so pregrevale mnoge pismarje, vzlasti slovenske. Metelko je bil poklican na stolico za učenika slovenskega jezika. Razlagal ga je po njegovi slovnici in poprijel se je tudi nasvetvanega dela. K temu ga je vnemal spet Ravnikar, in zgodaj sta mogla kaj poskušati s Kopitarjem na Dunaju. L. 181? namreč piše že Ravnikar v Zgodbah svetega pisma: „Kiril ino Metodi, dva brata iz Tesalonike doma, ki sta terdno Slovensko znala, . . . prideta na Slovensko, ino ne le evangelj oznanovala, tudi slovenske čerkesta Slovencam naredila, ino vse sveto pismo sta jim sčasama prešlovenila, ino Slovenci so bili grozno veseli, ker so božje čuda v' lastnimu jeziku slišali ino brali. Vsi Moškoviti, Serblane itd. bero še dan današni to Kirilovo sveto pismo, ino tudi Krajnic, Štajerc, Korošic, Hrov&t, Dalmatine, Čeč, Tersičan, Goričan itd., bi se lohka va-nj zvedel, ko bi Kirilove čerke poznali; tode sčasama so jih po naših deželah Latinske odrinile. Lepši scer od Kirilovih so Latinske, pa premalo jih je, devet jih manjka. Ino ravno zato je krajnsko težko brati, ker moremo dostikrat po dve čerki stakniti, de glas zapišemo, ino dostikrat edino čerko zdaj drugač zdaj dru-gač izrekati. Sveti Kiril je vsakimu slovenskimu glasu svojo lastno čerko dal, ino, kar to tiče, Nemci, Latinci, Francozi, vsi narodi naj se gredo skriti proti njemu. Z' Latinskimi čerkami scer, pa po Kirilovo, . . . hočemo tudi mi v' prihodno pisati, ino torej čerk, kar nam jih manjka, pernarediti. Ino na Duneju že delajo se, ino če Bog da, k' letu osorej bi jih že imeti vtegnili. Svetiga Kirila ino Metodija pa hočemo vedno spoštovati ino posebno častiti« itd. (IV. D. str, 324. 325.)
Metelka,
2
5. Pervi, ki je med Slovenci sprožil to misel, naj se Slovanom pisajočim z latinico pomnoži njihova abeceda po azbuki — cirilici, bil je na Štajarskem rojeni Jan. Žiga Popovič (r. 1705, u. 1. 4774.) v nemško pisani knjigi (Untersuchungen vom Meere. Leipzig 1750.); enake misli je razodel na Koroškem O. Gutsmann v svoji slovnici I. 1777 (Windische Sprachlehre. Klagenfurt.); na Kranjskem J. Kopitar 1. 1808; Jan. Primic spet na Stajarskem 1. 1814 CBukvar. Gradec str. 106).
Na Kranjskem je posebej snoval to misel France Bi lic (Billiz, Bile, Bilec), rojen krog I. 1784 v Bistrici na Notranjskem; bil je Vodnikov učenec in naj zvestejši mu prijatelj; — znal je skor vse narečja slovanske, vzlasti serbsko, rusko in češko; imel nekaj pevske žile; umeri v Harijah I. 1824. Življenje njegovo je popisal sorodnik njegov, verli J. Bile v Koledarju družbe sv. Mohora 1. 1865 str. 28 — 32. (Ber. tudi Novic. 1858 str. 58 in Vodnikov Spominek 1859 str. 43. 44.) Kaj bi skladal pravopis le za Slovence ali Slovane, si misli ta, mar ga zložim za vse Evropejce! Dobil je njegovo osnovo v presojo Metelko, in v tej 1. 1817 pisani presoji (Giitachten iiber die von Franz Billiz entvvorfene Anwendung des latein. Alphabets auf alle Neu-Europaische Sprachen) pravi, da je latinica za slovenski jezik res preuboga, in da je Slovencem, kterih književnost se še le dobro pričenja, po cirilici pomnožen Iatinsk pravopis naj veči književna potreba in naj gorečniši želja, vendar velevati to drugim narodom, zdi se mu prederzno. Bilčeva osnova je sploh hvale vredna; nove čerke so po vnanji obliki dokaj prijetne, ali po notranji potrebi jih je še vedno premalo. Graja mu čudni (mystični) y v tyrpey, vidiy nam. terpel, vidil, ker drugi Slovani, tudi nekteri dolenski Kranjci, izrekujejo na tanko i; široki o, ker ni zadel njegovega pravega pomena (v sredi med o-a, ne pa o-u) itd. Več o tem načertu govoriti se mu zdi nepotrebno, kajti nadj a m o se v kratkem, pravi, druge bolj popolnoma abecede (indem man ohnehin ein anderes vollkommeneres Alphabet nachstens erwartet). Na zadnje mu nekako ščipaje očita, da tak Slovenec prestavlja tako tlačansko — od besede do besede — iz nemškega, da ne rabi prav svojivnih zaimkov, vsilva celo člen ali spolnik; njegov načert vesoljne abecede da je sicer vreden, da se oziramo nanj, vendar naj se delo tako prepusti možakom, ki so že pokazali, da so kaj bolj izvedeni v jezikoslovstvu (die schon Beweise ihrer tiefen Einsicht in den Bau des Sprachwesens gegeben haben).
Ravnikar je pripravil Metelkota v Ljubljano, v duhovščinico in na slovensko učilnico, in menda ravno on ga je naklonil naposled k vstanovitvi nove abecede. Oznanil jo je že 1. 1817, in bilo je
I. 1820, da so v ta natnen sošli se na Dunaju Dobrovsky, Kopitar, Ravnikar, Metelko, Kalister, Slakar — in posvetovali o napravi edinegav slovenskega in celo občno slovanskega pravopisa (vid. Zivlj. Ravnikarj. 1. 1845).
6. Bil je Metelko kranjski tolmač in slovenil je nemške ukaze in razglase deželnega vladarstva. To delo mu je bilo časih dokaj težavno. Mnogo truda so mu prizadevale posebno lastne imena mest, tergov, vasi, posamesnih krajev; nemške pa slovenske se vselej ne vjemajo in so dostikrat popolnoma različne. Kolike pomote se v tem lahko primerijo človeku! Oberne se toraj Metelko 30. novembra 1822 v posebni prošnji do deželnega vladarstva, naj ono da popisati krajevne imena po Kranjskem. Pomagam si, pravi, kakor morem; nektere imena so čisto neznane; poprašujem sim ter tje tudi pismeno, pa vendar vselej prave ne izvem: ta mi pove tako, drugi drugače, na pr. Wabenfeld se mi imenuje Babno polje, Babje polje in Babja poljica, Freythurn Pobrežjp in 1'odbrezje, Kreutzdorf Križeva vas in Križna vas. Brez dvombe je pravo le eno, in sicer, ktero je ravno v tistem kraju navadno. Neudorf bi človek mislil je po slovensko Nova vas, ali grad Neu-dorf se kliče Zaverh. Prestaviti je časih treba hitro. To mi daje pogum prositi, naj stori to visoka vlada. Zgoditi bi se moglo po okrajnih gosposkah ali še bolje po duhovnih, ki so v službah tu in tam po deželi. Paziti bi bilo, da se pišejo lastne imena kar se da pravilno s pristavljenim rodivnikom, da se ognemo mnogoterim pomotam itd.
Deželna vlada mu je prošnjo koj uslišala ter 4. decembra to reč ukazala vsem trem okrožnim glavarjem, naj jo zveršijo po svojih okrajnih gosposkah. L. 1823, veli, bode popisovanje vojaško; pri tem se vdeležujejo okrajni vradniki in župniki s farnimi bukvami. Naj se tedaj na tanko popišejo krajevne imena po nemški in po kranjski. Kar je tako naukazala, naznani tudi Metelkotu s pristav-kom, da mu hoče potem izročiti ves imenik. Metelko pa ko) čuti, da vlada ni razumela, zakaj je zahteval lastne imena tudi v rodiv-niku. Zloži toraj poseben podukvta namen ter ga pošlje vla-darstvu 16. decembra.
Kranjske lastne imena, piše ondi Metelko, se sklanjajo kakor latinske, in sklanjatev je mnogokrat razvidna še le iz druzega sklona ali r o d i v n i k a, na pr. Zalog-a, Ljubljana-ne, Sela-Sel, Ternovo-viga, Sostro-ra, Ovsiše-ša, Straže-Straž, Kočevje-ja, Gorje-Gorj, Želez nike-kov, Pirniki-kov, Novo mesto-Noviga mesta, Bruna vas-Brune vasi. Sliši se p. Zaloh (Saloch), Čreteš, ali iz rodivnika Zaloga, Creteža se vidi, da nam je pisati Zalog, Oretež. — Ro-
*2
divnik se izve na vprašanje: Od kod si? Iz Ljubljane, iz Poljan, iz Sel, iz Ternoviga, od Sostra. — Na vprašanje: Kako se pravi temu kraju? — odgo.varja slovenski kmet v mestniku: Temu kraju se pravi v' Gorjah, v Cirklah, v Selcah, v Sostru, v Trebnim, na Dobravi (zu Dobrova), in od tod nemške oblike Gorjach, Selzach, Sostru itd. — Imenovavnik ali pervi sklon pa se dobi na vprašanje: Kej, kako deleč je ta kraj — Zalog, Čretež, in tudi v množnem številu: Kej so Poljane? Kako deleč so Cirkle? itd.
Tudi ta poduk je vlada že 8. januarja 1823 radovoljno razposlala vradnijam po deželi, in Metelko je po tem takem pervi sprožil to jako koristno in potrebno delo. Koliko se je bilo tedaj doseglo, tega sicer ne vem; to pa vem, da si je Metelko zgodaj bil napravil abecedni spisek naj imenitniših krajevnih imen ljubljanske škofije v nemškem in slovenskem jeziku. Tudi to vem, da je verlo pomagal ranjkemu H. Freyer-ju, ko je pervi sostavljal vojvodine Kranjske zemljovid s slovenskimi imeni (1. 1842. 1849.), in vzlasti, da je na svetlo dal Freyer tedaj prav koristno knjižico: „Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlosser-Namen des Herzogthums Krain in deutsch und krainerischer Sprache u. s. w. als Commentar zur Special-Karte des Herzogthums Krain (Laibach, 1846. 8. 159)." Kar se bere v predgovoru o tem, kako se prav iz-rekujejo in sklanjajo lastne imena krajevne, je spisal mu menda Metelko. Vredba ni povsod dosledna; sostava imenska pa in pisava je dokaj dobra. — Nekoliko po tej knjigi je vravnan celo „Abecedni spisek imen vseh seliš, grašin, gradov in gradičev v Kranjski Vojvodini" z ozirom na razdelitev dežele leta 1854, ki je (v IV. str. 214., slov. nem. spisek str. 46) na svetlo prišel 1. 1857 v deželnem vladnem listu v Ljubljani. — L. 1853 je sostavil P. Kozler zemljovid slovenske dežele, in 1.1854 ~„Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom (str. 57) mest, tergov, krajev" itd. (Na Dunaju 8. XXIV). Kranjske krajevne imena kaže naj bolje »Catalogus Cleri dioec. Labac.", ki jih ima odi. 1866 tudi po slovenski, zdaj že precej popolnoma. — Vladni tolmači imajo toraj v tem oziru sedaj lahko delo, vse drugače kot nekdaj Metelko.
7. Dobrovsky, res začetnik boljega jezikoslovstva slovanskega, je 1. 1809 pervič in 1. 1819 drugič dal na svetlo svojo iz-verstno slovnico „Lehrgebaude der bohmischen Sprache" (8. XX. 326). Spremenil je bil nekoliko češki pravopis, lotiti pa ee vseslovanskega si ni Dobrovsky ni Kopitar ne derzne. Metelko skuša tedaj po cirilici za slovenski jezik napraviti primerne
čerke. Vodi ga vzlasti 'polglasnik, in zgodaj je mogel fkako po-skušnjo na Dunaj poslati Kopitarju, ker mu le-ta v dopisu z Dunaja 9. jan. 1821 graja za polglasnik nasvetovano znamnje — a —^ktero se mu zdi, kakor pravi, ^hoedus inter oves".
Kakor na Kranjskem Metelko, je snoval to misel na Stajar-skem duhovnik Peter Dainko, kteri je v Radgoni I. 1822 spisal in v Gradcu I. 1824 na svetlo dal slovnico „Lehrbuch der Windischcn Sprache" (8. 344). Prenaredil je bohoričico — s, sh, f, fh, z, zh, — nekoliko po cirilskih pravilih, pa nič kaj lepo. Razun teh je rabil e za e, in y za ii. Pisal je v tej novi abecedi — Dajnčici — nekaj knjig sam, pridobil si nekoliko družnikov, pa le malo, in ni bilo brati, da bi se bili o njej kaj bolj prepirali, ter je skoro potihnila.
Med tem pa je Metelko po cirilici za slovenščino zložil abecedo latinsko, ter po Dobrovskega slovnici spisal posebno za jezik slovenski:
aj Lelirgebaude der Slow enisc h en Sprache i ni Konigreiehe III y-rien und in den benachbarten Provinzen. Laibach. E g e r. 1825. XXXVI. 8°. 296.
Pervi, ki je po Dobrovskitovem nauku spisal slovnico druzega jezika slovanskega, je bil A. Jaroslav Puchmayer, kteri je sostavil svoj „Lehrgebaude der Russischen Sprache" (Prag 1820. XLI. 8°. 288), in koj drugi je bil Metelko, kteri jo je zložil za jezik slovenski. Pozneje je spisal V. Hanka poljsko (1.1839) in J. P. Jordan serbsko za severne ali Iužiške Serbe (1. 1841), pa že nekoliko drugače. — Slovenci so bili pervi, ki so veseli pozdravili Dobrovskega Slavina pa Slovanko; in Slovenci so bili med pervimi, ki so po njegovi izverstni češki dobili izverstno slovnico slovensko. Dasi po češki podobi — je slovnica ta vendar izvirna, Metelkovo pervo, pa tudi naj slavniše delo. Res je, kar ime pravi, poslopje (Lehrgebaude), po kterem se je treba dolgo sprehajati in bistro ogledovati, da se človek soznani z njim do dobrega. Bil sem v če-tertem gimnazijskem razredu, ko sem si jo omislil. Dostikrat sem jo potem pregledoval, preiskoval, tudi zvesto prebiral, a smem reči, da se vedno v nji dobim kaj novega pa dobrega. Kar so tu in tam razlagali in razpisovali jezikoslovci pozneje, to ima sim ter tje povedano že Metelko ob kratkem, v jedru ali v osnovi, in še tiči v njej marsiktero dobro, doslej neizluščeno zerno. Da je slovenski jezik v besedi in pisavi tako čist, pravilen in dosleden, veliko bolj od drugih slovanskih, hvala za to gre naj več Metelčici. Do'brovsky je vsem Slovanom, Metelko posebej Slovencem pervi razredil glagol v znanih šest verst. Kolika dobrota je že to! — Ločiti se
ima vendar slovnica sama na sebi in oblika njena ali čerkopis. Oerka je sicer umerla, duli jezikov pa, ki ga uči slovnica, ostane dokler živi narod ter govori jezik slovenski.
Po tej knjigi je „oče perve in naj bolj čislane slovnice" posta! tudi „oče sedanjih slovniško izobraženih Slovencev". — Brez Metelkove slovnice in Metelkovega učenja, pravi Jeran v „Zg. Danici" I. 1861, bi slovenščina menda nikoli ne bila dosegla tolike čistosti in popolnosti. Vse, kar je pozneje slovniškega pisanja, ima Metelkovo slovnico za podstavo, in kdor koli se je želel dopolno izučiti slovenščine, se je mogel lotiti tudi Metelčice. — In res je tudi, kar piše Levstik v „Novicah" 1. 1862, da se je od 1.1825 mnogo popravil naš književni jezik, ali vendar izmed vseh slovnic, kolikor nam je od tedaj spisanih, nobena Metelčice ni dosegla, nikar že presegla. — Prav tako je pisal sedanji pervi slovničar Janežič že 1. 1854 v svojem „Pregledu slovenskega slovstva1* (str. 143): „Zmed vsih slovnic, ki so bile pred njo in za njo spisane, se nam svetli' kot edino neprecenljiv biser, njena krepost ostane stanovitna. Vsi poznejši slov-ničarji so skoziinskozi dobili luč od njenega leska, in njihove slovnice so le izsnutki iz tega v resnici mojstrovsko izdelanega poslopja, ali pa so spisane za posamezne stranke, ki so jih naši časi zbudili. Ta slovnica ima lasten čerkopis, ki pa ni nikdar splošne veljavnosti dosegel . . . Slovnica je skoz in skoz z globoko premisljenostjo sostavljena; zatorej se je je pa tudi težko izučiti. Naslednjič vendar poda sladek vžitek poterpežljivemu bravcu; gotovo bo njegov jezik čist, gladek in lahkorazumljiv, kar se mora od vseh spisov, ki so po pravilih te slovnice spisani bili, očitno izreči".
Ker slovnice ne mislim posebej popisovati, naj povem le sploh, da ima v predgovoru nekoliko o Slovanih in Slovencih po Do-brovskitu in Kopitarju; I. brizinski spominek „Glagolite po nas redka slovesa" v pervotni obliki, v metelčici in latinski prestavi; slovanske narečja po Dobrovskega razredbi; kranjsko slovstvo ob kratkem, kranjske slovnice bolj na tanko, ter vzrok knjigi sami in nje obliki. V slovnici razlaga najprej čerke in njih glasove, kako se strinjajo in spreminjajo, ter naglašujejo. Prav dober in koristen je nauk, kako se besede skladajo, po pervotnih glasnikih in zlogih v treh redovih, kar namestuje nekaki slovar, kako se obrazijo po končnicah in sostavljajo po predlogih. Umetno je oblikoslovje ali nauk, kako se sklanjajo in spregajo besede, in skladnja z mnogoterimi zgledi. Po tem kaže, kako naj se prav Slovenijo nemški izreki in pregovori, ima nekoliko slovenskih, in naposled nektere Ezo-pove basni.
Ker je bila slovnica ta že poprej napovedana, se ve, da so je težko pričakovali iskreni pisatelji slovenski in slovanski, in res mikavno je brati, kako so jo sprejeli ter presojevali na pr. Slomšek, Jarnik, vzlasti Dobrovsky, Kopitar, Šafarik in drugi slovanski veljaki.
8. Slomšek (r. 1800, u. 1862) je bil v Celovcu bogoslovec, I. 1824 že duhoven, in je na prošnjo semeniškega ravnatelja bogo-slovcem razlagati jel slovensko slovnico. Sam ves goreč je živo vnemal slovenščino v svojih tovarših (cf. Beseda Slomšeku v spomin, govor. Košar, 1862). Slišati o novi slovnici ljubljanski, poprosi Metelkota, da mu sproti pošilja tiskane pole, kakor so prihajale na svetlo. Ko dobi perve tri, jih pokaže tudi Jarnik u, in na to pošlje spisovatelju naslednje (nemško) pismo:
„Prečastiti Gospod!
Resnična ljubezen zedinva blage serca, opravičuje njih početje ter odvračuje razžaljenje.
Na to in na Vaše privoljenje se prederznem Vam . . . izreči svojo prav ponižno hvalo za tako prijazno mi poslane pole nove slov-t niče, iz kterih sem se tolikanj naučil in v svojem če prav še majhnem delovanji tudi učil, da bi tako skupno ravnali si pot k dušni oliki ljubljenih Slovencev.
Ne zamerite, ... da sem perve tri pole poslal iskrenemu slovanskemu rodoljubu g. Jarniku', kteri je meni že marsikaj prijateljsko razodel, ker jih je le tako želel. Jako se jih je oveselil; in pisal mi o njih to-le: „Nate nazaj tri mi dobrotno pokazane pole naj novejše slovnice kranjske, z nekterimi opombami o pričetem delu. Sicer bi, dokler še ni vsa na svetlobi, ne smel govoriti o njej, ker pred „prodiit in Iucem" še ni „juris publicF; vendar če mislite, da gospod spisovatelja ne bo žalilo, ako mu človek pri nadaljevanji dobro osnovanega dela z nekterimi opazkami o koroškem razrečji in njegovimi razlikami pripomore, da bolj na tanko spozna vse narečje slovensko (se ve, da Stajarci tudi to storite), bi me pač veselilo razodevati mu tako svoje misli. Naj se mi naglica moja ne očita; v čislih mije le dobra reč, in po pomenkih se razširja veči luč. Upam, delo bode izverstno, in slovnica med vsemi dosedanjimi za rabo naj bolja. Bog hotel, da, bi Jugoslo.vani vsi spoznali to dobroto ter jo sprejeli! Velik korak bi storili tako v napredovanji. Dobički, ki se nam iz tega utegnejo izvirati, so preočitni in preveliki, da bi jih misleči ljudje mogli zametovati in zanikovati".
Kako všeč je Jarniku vse to, spričuje.njegovo prizadevanje prilastiti si koj novo pisavo, kar kaže v pridjani pesmi. Ker je iz-
reka tako različna, bomo vnanji storili pač marsiktero napako še, dokler se popolnoma privadimo. Pesem „Ostrovica" je namenil v slovenski časopis, o kterem mi je, ko sem bil v Ljubljani, pripovedoval moj nekdanji častivredni součenec g. Burger, kterega pa vedno še čakamo.
Ko sva bila pervikrat skupaj z g. Jarnikom in sem mu pravil o časniku ter ga prosil, naj tudi on po svoje pomaga, je ves vesel obetal ter velel ljubljanskim rodoljubom slovanskim povedati, da je pred nekaj leti že to svojo željo razodel bil čast. g. prof. J. Zupanu, naj se vstanovi' tak slovenski časopis. Sicer mi je g. Stupica v svojem poslednjem pismu poderl skor vse upanje, da vzide nam časnik; pošljem Vam vendar te dve pesmi, po Vaši želji in po svoji obljubi, pa si naj izprosim za to tudi „Krajnas dona gratis data*. Ako vendar časnik vzide, dopisovala bi vanj po moči skoraj ter sprejemala ga tudi Koroška in Stajarska.
Ko bi naša učilnica imela slovensko stolico, kako naglo bi doslej radovoljno le napol storjeno po postavi razcvetlo se popolnoma; pa vesel sem, da reči morem: storil sem jaz svoje. Tudi natihoma vsejano gorčično zernce vzraste lahko veliko drevo. Veseli me, da morem spoznati ljubljene in blage Iikarje Slovinje ter vdele-ževati se njihovih del. Po tej hvale vredni slovnici je tedaj našemu narečju postavljeno dno, vendar pogrešamo zelo pripravnega slovarja, da moremo zidati više. O da bi že saj Krajne pismarji lotili se velikega dela, „naj de začno zidarji, Korošci pa Stajarci bomo strežači".
Prosim, da mi pošiljate tudi prihodnje pole, dokler bode slovnica dodelana, se izve cena in je dobimo lahko več. Smemo Ii na svoje vprašanja prositi razjasnjenja, in smem li jaz od Vas nadjati se odgovora? — Gosp. Jarnik se Vam ponižno priporoča; tako tudi jaz č. g. Zalokarju, Strelu, in Vam, preč. gospod!
Vaš	prepokorni sluga
Anton Slomšek
duhoven.
9. Jarnik (r. 1784, u. 1844), ki se prav imenuje »koroški Vodnik", je bil iskren Slovan. Od Slomšeka dobi perve tri pole nove Metelkove slovnice, pozneje tudi druge, ter spiše o njih ne-ktere prav znamenite jezikoslovne opazke. — Simek (r. na Štajar-skem 1. 1748, u. na Češkem redovnik 1798) je sprožil misel, naj se sostavi vzajemna ali primerjoča slovnica slovanska; ali Kopitar piše na to, da tako delo prej ni mogoče, dokler nimamo slovnic o posa-mesnih slovanskih narečjih gotovih. To se bo menda, pravi Jarnik
(v nemški pisanih opazkah), spolnilo pri novi slovnici kranjski. Častitljivi g. pisatelj si je v zgled izbral naj večega mojstra, dela pa premišljeno sam po potrebah našega narečja in kaže posnemaje po--vsod vendar svojo izvirnost.
Metelko je pisal v slovnici: „kranjske" čerke, izreko kranjskih pismen, naglas kranjskih besed in govori koj v začetku sim ter tje o dolenskih Kranjcih itd. Na to pravi Jarnik: „Le nerad pogrešam na čelu i mena narodnega, ki ga namestuje deželno ime: Kranjsko; sicer bi se po istem pravu pisati moglo: slovnica saška ali saksonska, toskanska, isle de frančiska, ne pa: nemška, italijanska, francoska. Da dolenski pa notranjski Kranjci čisteje govorijo, ta čast jim ostane, če tudi namesti posebnega imena spreja-mejo obče ali splošnje. Kopitar sicer pravi: Hrovat pa Kranjec nočeta biti Slovenca (Windische). To naj že veljtf. o priprostem človeku, ki je od nekdaj navajen klicati se po kraju ne po narodu, toda olikani ve ta razloček in se mu ogniti ne more. Kadar nam napoči doba, postane kranjsko narečje za vesoljno slovensko lahko to, kar je saksonsko postalo za vesoljno nemško. Da je to mogoče, ni težko razumeti. Ne ob kraju kacega plemena, ampak v sredini njegovi se je olikalo vselej naj bolje in naj lepše narečje. To nam očitno spričuje zgodovina. Krajec ima velikrat po ptuji tvarini ožgano skorjo. Korošci se bomo po Kranjskem in spodnjem Stajarskem vselej radi posvetovali v jezikovih rečeh, posebno v tistih, v kterih smo terpeli že kvar in zgubo. Nasproti imamo pa še marsikaj, kar znamenito bode vsem sosedom". — Vidi se, da je vsled tega Metelko v naslednjih polah opuščal imenovanje kranjsko, in da je pred ko ne ravno po tej opombi tiskal se slovnici naslov: „Lehrgebaude der Slowenischen Sprache im Konigreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen".
Nova abeceda, piše Jarnik, je velika velika dobrota; zdaj vsaj lahko pišemo, dozdaj smo kerpali. Vendar se li more imenovati „omnibus numeris absolutum?"
Po tem presojuje nektere posamesne čerke, njihove pomene in oblike, besede itd., ter naznanja povsod svojo misel o povedanih rečeh. Tako na pr. str. 5 „ultra modum absone exprimitur v pro l" p. Hipolita nam kaže poljski prečertani t, ki ga dolenji Kranjec de- • loma še ima, Gorenec in Korošec pa sta ga spremenila v v. Na Koroškem sem ga ob štajarski meji še tudi dobil: dala, stala, bila itd., kjer se vse drugače glasi' kakor v dale, stale, bile. Tenko uho čuti razloček na tanko. Sosedov Nemca in Talijana uho se je ustrašilo grobega l\ od tod menda pregovor, in zabavljica je more-
Mttelko.	'J
biti premenila l v t>; po dolenjem Kranjskem pa ne, kjer so dalje od teh sosedov. Imeli bi toraj nekako 3 l: 1, Ij, t.
Kako se po Koroškem izrekuje e (str. 2), to je Gutsman v svojem slovarju večidel prav zaznamnjal; pisal je ie, kadar i lahkoma šine čez e; zadej za e pa se rahli i na Koroškem skor ne sliši. Le v vejža Laube, mejšta Sterz, cejna Korb in še v malokterih se čuje ob zahodu po gornjem Koroškem. Največkrat se v e spreminja ie p. lies lesa, brieg brega, rieč reči itd. Vsem tem razlikam v okom pride e; seime, seitva itd. je posnel Gutsman po Kranjcih".
O polglasniku a (i, u) in širokem o (oa): „ Večidel, kjer Kranjci imajo e, rabijo ga tudi Korošci, ali v človek, sosed, oreh in nekte-rih drugih ne zdi se mi polglasnik na pravem mestu; namesti njega naj se piše čisti e, le-ta se povzdiguje v e: človek človeka, sosed soseda, oreh oreha itd. Po Koroškem se te besede izrekujejo navadno človek in človak, sosed sosad, oreh orah, vendar tako, da se ne more imeti za čisti ilirski iz polglasnika nastali a. — Kjer so ga vajeni, naj se že izrekuje polglasnik, pisari naj se pa pervotni e, sicer bi se v rodivniku reči moglo človka ali človeka, sos'da, orha, kakor zlomka, hipka iz zloinak, hipak.
Sedaj je razvidno, od kod gorenske in napol koroške oblike mošči, druži, muše, roče, svetniči, oreši itd., namreč iz moškji, svetnikji, orchji, muhje, rokje, kakor pravijo še drugi Korošci. Le z j topljena k in h se spreminjata pred e in i v č. Svetnika in oreha sta dajavnika v ednini za svetniku, orehu.
Kedaj naj se piše o in o, v tem se Korošci pa Kranjci zelo Idčimo; vendar — bodimo za to brez razkolnije (schisma). Opazil sem, da mi Korošci skor praviloma rabimo o ondi, kjer stari Slovani u ali £}, in Poljaci svoj nosnik a, p. b^de, d^b, dobrava . . l§,k, m^ž, p3,t, stopiti ali stupiti itd. V Junski dolini pravijo p%t = pongt. Brez gotovega pravila bode vedni „quodIibet" v našem pisanji, in drugi Slovani nam bodo očitali naš „Babel". Kranjci se morate v tem že podati. Pravilo naj bi bilo: „Kjer stari Slovani rabijo u in Poljaki svoj nosnik, ondi naj se piše o". Tako bo Poljak koj razumel našo roko manum (r^kij). — Po izreki se rabi res v mnogih, kjer je staroslovanščina brez u, ali tedaj se vjemata Korošec pa Kranjec, p. voda, mora, smola itd. — Preiskuje naj se, ne bode li treba pisariti o tudi pri sklanjatvah na pr. v edinem toživniku žensk, spola: hišo, zimo, in pri spregatvah v 3. sedanjikovi osebi množ. št.: vidijo, znajo, vzlasti z naglasom na poslednjem zlogu: bpro, pijo itd. — Po sredi na Koroškem se izrekuje tedaj hiša, zima, vidijs, znaja (po češki; prim. „ma sveti ven" na vojvodskem stolu). Tako bi se v 1. sedanj, oseb. mn. štev. morebiti lahko rabilo vidam«, delam«
za vidimo, delamo, kakor se po Koroškem sliši prav velikrat. In tako bi tudi v tem bili bliže staroslovanščini. Vendar se to sme storiti le kadar veleva prav obširna raba, ker staroslovanšcini k ljubvi (v ljubo) občne umevnosti v nemar pustiti ne smemo. Tanke ušesa naj glas o dobro preiščejo in presodijo, da nam iz takega ^concilio con-
clusio infallibilis evadat".
Kedaj naj se piše e, kedaj pa e, tudi v tem se Korošec pa Kranjec ne vjemata. Starosl. ja, ki ga je Dobrovsky v latinici pisal d, se po Koroškem navadno spreminja v čisti e (a), in pihalo naj bi se po Jarnikovo: devet, deset, gledati, pet (quinque), svet (sanctus), vezati itd., ne pa devet, deset, gledati, pet (p§t), svet (sv§t), vezati itd. Vidi se, da Korošec razločka, ki ga Kranjec Dolenec ima med starosl. e in ter ga je Metelko izrazil z i pa • p. svet (mundus), svet (sanctus), razumeti ni mogel.
„Korošec ne izrekuje nikjer noš, moš, mras, obras nam. nož, mož, mraz, obraz (str. 8). Kaj pa, če je to namesti noži, mož!, mraz!, obrazi? Tedaj bi nam manjkalo še nekega znamnja za ta glas (jer tenkij)? Doslej topimo časih / in n z ji lj, nj; mar ne kaže topiti tudi r: rj? Prikaže se v volarja, kožarja, topirja; ni li skrit že v volar, kožar, topir, ki se je Čehom sprevergel v rs, kadar ga nekako posteržemo, in ga nam z mehkim r obdarjeni Av-strijanec oponaša, ki pravi: oamanoa nam. armer Narr!?
Kar tiče dvoglasnike, meni samemu ni še vse prav jasno.
Veselo pa je brati, da so se po Dolenskem in na Notranjskem se ohranile starostov, oblike: za lojem, učenjem, kraljem, kraljev, hlapcem, hlapcep (str. 10). Naše bolj grobo narečje jih je sicer zatopilo, v pisanji smemo vendar upati ter po pravici pričakovati, da se nam spet ožive (palingenesia). Kar je tu pa tam po slovenski deželi (Sloveniji), če tudi le v kakem kotu, boljšega ali starejšega v navadi, poprimimo se tega, vzlasti ako ne moti občne umevnosti; nikar nas ne bodi sram! Sčasoma se bomo spoznali med seboj, in kar spravimo dobrega na dan, bolje čislali. V teh treh polah že mi je pokazal Metelko marsiktere besede, ki so prav staroslovanske in o kterih nisem vedil, da so še kje v navadi. Dobil sem v njih tudi sicer nektere mi prej neznane prav čiste slovenske. Tako sem se naučil iz Dajnkove slovnice mnogo starosl. in drugih dotlej neznanih besedi. — S koliko besedami se da pomnožiti zdaj zbirka staroslovanska! A to dozori polagoma, samo po sebi; sej smo se tako vneli za olikovanje maternega jezika. Vzajemnost najbolje pospešuje zedinjeno napredovanje.
Jaditise, stark ziirnen str. 24 t. j. jeziti se, jezati se, jeza v Jun-ski dolini z nosnikom janza (cf. stsl. jgza), toraj jad Gift; ponemčeni
gornji Korošci pravijo: sich giften. Slovani so ponemčevani v novi jezik sprejeli marsikaj iz svojega pervotnega p. se je zaderl er hat sich verrissen, je zabodlo hat verstochen, zlo dober feindla guet, zlo hud feindla schlimm, in koliko je drugih tacih izrekov med nemškimi Korošci! — Za „jaditi se" vernemo Korošci lahko stsl. gnjevati se, — v kranjskih bukvah je doslej nisem bral, — stsl. zurnen, korošk. schmollen, mocken, krahj. togotiti se; pognje-vati se, gnjevanje, gnjevavec (cf. Jezičn. VI. VIII).
Leha str. 26, nekaj njive, nem. korošk. Lechen, isti del, ki se s slamicami nekako načerta, da kmetic prav seje, in načer-tanje se zove „das Anlechnen" (Jezičn. IV, 48). Kar je med brazdama, se veli v Zilski dolini „razklad". — Ss šujco schrag str. 28; krog Gospe Svete (Maria Saal) sem slišal po ševi s pristavkom ,,Ienker Hand (stsl. šujca) nach'n Rain aussi". Od tod morebiti v podružnici moji vas Pošov nem. Possau, ali po ševi, nach dem Saum hinaus.
Se-Ii moški rodivniki pridevniški res po vsem Kranjskem glasijo na g g a? Po Koroškem vsaj se sliši povsod e purum: dobrega, starega, mladega, in v moškem dajavniku emu, pač tudi amu in omu. Kaj pa, ko bi se Kranjci v tej reči približali Korošcem? Ne bilo bi to preveč; tudi Dainkovi spodnji Štajarci so na naši strani. Opira se ta želja na razloge, ki niso zaničljivi:
1.	Ima naše narečje polglasnik g že tolikrat, da nobeno slovansko ne. Ako se pomnoži še po Kranj. «ga, emu, stori brez potrebe to, da se tujec teže uči'jezika našega, in da jezik sam za petje ni tako pripraven.
2.	Polglasnik a se v teh dveh sklonih celo ne da skazati v jeziku staroslovenskem, do kterega po Kopitarjevih neoveržljivih dokazih imamo mi kot pravi nasledniki pervo pravico; povsod se bere le ago, ego, omu, emu, toraj samo čisti glasniki. To spričujejo celo brizinski spominki.
3.	Jaz bi želel, da se tudi v ženskem dajavniku pridevniškem poprimemo stsl. oblike ej, ktera krepko še živi pri 100.000 koroških Slovanih. — To se lahko doseže, in Kranjci bi ne bili na zgubi, marveč na dobičku glede na druge narečja slovanske, ker oblike te niso izmišljene, ampak so popolnoma navadne.
Mil ar, Seifensieder, str. 49, je le pri severnih Slovanih iz milo, midlo; topir ali netopirje dobro razloženo, tako tudi merjasec (Prim. Dobrovsky v naslednjem pismu; Mikl.j Radie. ling. slov. netopyri vespertilio, compositum esse videtur e nelu part. praet. pass. a ni (etym. tov niti cf. vestu a vid — testo a tis et pyri quod cum pero cognatum est, ut sit pro netopyrI i. e. avis
junctis alis; Lex. ling. palseoslov, ne res ti f. coitus, fortasse j>ro narasti cf. serb. rast, nsl. narasec, neresec verres, nerosec, meresec, merjasec, nerist aper hung.) — Pečat str. 51 bolje menda s peku, peči; čest v stsl. obliki po srednjem Koroškem v navadi nam. čast; obresti, obrenčati etwas Ungesuchtes finden, v Zilski dolini (Gailthal). — Kranjski ratati str. 52 se glasi po Koroškem gratati, toraj iz nem. gerathen. Lakat, morebiti Iskat ali pravilniše lakat od lok Bogen — Ellebogen (cf. stsl. lakutl g. -ti m. cubitus,, ulna, nsl. laket: sto lahti; lakoti f. hamus, curvatura rotae, ansa). Kazen na gorenjem Koroškem offentliche Abgaben. Berluzgati im Wasser pritscheln, platschern, v Žili Ijazna, lezna Backenstreich. — Rovaš, ros str. 54 tudi pri nemških Korošcih Rosch (daher das Amt des standischen Anreschers); veša je sicer Selbstfeind; namesti predolzega pribežališče naj se rabi stsl. pribežišče,; k«j, čij pravita gorenji Kranjec pa Korošec, v Junski dolini in po dolenjem Kranjskem zmanjše-vavno kic; hinavec pravše: hinjavec. — Namesti hruščevec str. 55 pravimo hruškovec. — Poznič, Spatling str. 56, morebiti požnič? Požnjak je pri nas in pri Cehih Spatmoswiese.
Zleg str. 57, ko bi tudi res bilo kje v navadi, je vendar le v prejšnjih časih ljudstvu v javnih govorih nepremišljeno posiljeno slovo; ker si starega pridevnika niso znali razkladati, menili so, da je zlega v Očenašu samostavnik (vid. Jezičn. II, 13); beljuga v ruskem, kakor se mi zdi, tudi Hausen. — Bolje orešsk nam. oreh?k str. 60; zvonec po korošk. planinah Kuhglocke, zvonček Glockchen; Glockenihurm (cf. str. 70 zvonik) tudi zvonica; češko na novo skovano neznabog str. 70 mi ni všeč, Bog ima biti prednji zlog, toraj Boganeved (Heide, der Gott nicht kennt). Pot rabijo tedaj Dolenci in vsi Korošci v mošk. spolu, nikoli pa se ne sliši na Koroškem v srednjem. Stsl. čužij str. 79 se pač bolj vjema s tuj kot s ptuj, lat. peregrinus, peregrinor, od tod pelegrin, nem. Pilgram (cf. Jezičn. II, 6). Po Kor. hlapcev, eva, evo za hlapčev str. 81; namesti slovanskega gorek bitter pravijo v Žili jerek, gorek v pomenu warm je po Korošk. malo v navadi. Znamnje str. 81 preterdo, toraj znani nje; za dol. medenka str. 82 pravijo v Žili medenca messingene Stecknadel, Sperrnadel; zbirčen str. 84 nem. kor. klaublerisch v. klaubeln. Začernel str. 89 je toraj tudi roth, kakor v Žili černjel. (Poreden str. 89 vid. Jezičn. II, 22; tisuč str. 92 vid. I, 35; he-njati str. 119. vid. III, 16.)
Zakaj ne bi se pisale stare še jako navadne oblike pravičnejši, potrebnejši, starejši, slabejši (str. 90) itd.; nepotrebno je po tem takem ondi povedano pravilo. Ko bi ta oblika ne bila vterjena v starodavnosti, bi jo smeli pustiti; sedaj pa ne. Drugače je hud in
mlad, na tanko po pravilu. Čveterina str. 97 Viergespann, na spodnjem Koroškem imajo glagol čveteriti vierspannig arbeiten p. ackern; za polovina - ica je po srednjem Koroškem slišati tudi pdlm»c, po polmac*; namesti marsikteri imamo najsikteri, za marsikak najsikak; kazavni zaimek s se je po spodnjem Koroškem ohranil še v do se dobe, do seh dob; ni-li temu prištevati tudi sedaj? Tudi na spodnjem Koroškem se sliši pogostoma: smo vzdignuli, zvernuli, vtek-nuli str. 109 itd.; režati str. 111 na Korošk. mit den Zahnen blocken: kako je na me zarežal; auseinander stehen, gahnen, gespalten seyn. Stare oblike učiste, rečeste, dobiste str. 136 itd. so tudi po gornj. Koroškem v navadi, pa le v sedanjiku. Predpretekli želevnik str. 137 so koroški Sloveni razun Teržačanov pa Ziljanov pogubili že vsi. V Žili se glasi v edn.: besam, bes?, be, dvoj.: besva, besta, množ.: besma, beste, beso. Vodnik je svetoval duhovnom, naj se ga por primejo in naj ga razširjajo. Ne bom se sprega po svoje: nebsm nebaš nebe, nebava nebata, nebemi nebate nebjo. Morebiti je tu bim nam. budu. Pravi glagolni deležnik (Transgressiv) preteki, časa na ša str. 138 je še slediti po Koroškem; pred malo dnevi še le sem slišal gornjo Korošo: parpognuvš.
Členek raz str. 143 sam za se t. j. von oben herab: raz glavo, mizo, steno vzeti, raz streho pasti, raz goro priti itd. Zavoljo, zavolj, tudi korošk. zadela, zadel, rusk. dla (dlja). Ni li vzrok iz nem. Ursache po pismenni prestavi? Urak po Kor. incantatio, med ljudstvom navadno „das Vermeinte", iz u in reči: lep junec, urak ne bodi mu! Lepa krava, urak ne bodi jej! (cf. stsl. vuzroku causa; uroku sententia, supplicatio etc., nsl. ureči fascinare, urok incantatio, uroki das beschreien, ima uroke, vuročiti vurčiti, urokljiv leicht zu beschreien Miki.) Primščina str. 150 je kor. die Ehrung (auf eine Hube, Keusche mit einem bestimmten Gelderlag an die Grundherr-schaft), prijeti (die Realitat bei der Herrschaft verehren cf. arrha, arenda etc.). Prat.ka Kalender ni znana na Koroškem, menda iz tal. pratica (practiea); kalender je širjega obsega in ima že več deržavljanskih pravic! K dosle str. 156 tudi pošle (stsl. posip) verh potle; zjutra, zgoda itd. str. 160 so sploh navadne.
Prislov ima v sodnji stopnji e, eje, ejše, še: teže, topleje, toplejše, lepše, pridevnik pa a, eja, ejša, ša:,teži, topleji, toplejši, lepši. To naj bi se str. 162 popravilo in pristavek „Unterkrainisch, Oberkrainisch" naj se zbriše. Če smem v mošk. in srednj. sp. str. 195 reči: lepšaga, lepšamu, zakaj ne bi smel v žensk, reči: lepše, lepšej? K pol str. 197 naj se omeni tudi spodnj. kor. spolu (spo-vu) immer, fortwahrend, česk. spolft zusammen, miteinander. Če Notranjo* v srednj. tož. še rabijo je str. 200, se vjemajo s Korošci
v tem, da se lepo ognejo gorenski dvomljivosti. Korošci pravijo: tele, vidiš j« ali jo, pa nikoli ga. Tako je množ. tož. nje, je še popolnoma v navadi nam. novejših (modernisirenden, russissirenden) njih, jih p. Ste je vidili? kam ste je djali? ste je drago kupili? Kranjci naj si prizadevajo pripraviti ta toživnik zopet v pisavo. Da je naju, vaju, nju, ju, str. 201 rodivnik, naji, vaji, nji, ji pa toživnik, opomba ta se mi vidi prav dobra. Da Kranjci v obeh spolih rabijo ta str. 202, to je pomanjkljivo; bolje razločujejo Stajarci ta, ta, to, in s pristavljenim to: toti, tota, toto, kakor Kranjci z le: tale, leta, leto. Verh tega pravijo Korošci te, ta, to. Obliki te se ni čuditi, sej tudi Latinec piše mošk. iste, ille, ipse. Na spodnj. Kor. skor sploh kira'str. 204 n. kteri; iz dolenskega ki, ka, ko se izhaja hrov. koji, koja, koje; čega, okrajšano ča je povsod po Ko-rošk. v navadi, pa nikoli namesti koga. Tudi tu pravijo: od koga si dobil? čsga je le wessen, in iz tega je Kranjec stvaril svoj čigav. Nam. hočem se govori po gornj. Kor. še čo str. 206, kakor ne m« nam. ne morem. Zakaj ne bi se pisalo jedo, rečejo str. 207, vso njivo, po glasu in priliki. Sploh bo minulo nekaj časa, dokler bo-demo prav pisali e pa e, o pa e. Za nas Korošce rabite Kranjci e in o prepogosto ondi, kjer imamo mi e in o, in prav velikrat se vjema z nami staroslovenščina. Le čas bode vbral nam tu spet soglasje.
Po tej slovnici je storjen velik korak k zboljšanju našega narečja, in iz Notranjskega in Dolenskega je marsikaj pomanjkljivega, pozabljenega in zanemarjenega se doveršilo in oponovilo, kar nam obeta veselo prihodnost, in kteri se jezika še le uči, pa tudi jezikoslovec, bo rad v roke vzel to naj novejše delo.
Da mora biti na Dolenskem in Notranjskem dosti velik jezikov zaklad, se mi je dozdevalo, in iz vzrokov, ki sem jih že povedal, sem bil vedno te misli, da se je tudi skladnja mogla ondod ohraniti bolj čista. Tu ob Dravi smo v obeh ozirih že mnogo pogubili, ter smo iz lahko razvidnih vzrokov v veliki nevarnosti pri sedanjih razmerah še več pogubiti. Nova učilnica v Ljubljani daje naj vgodniši priliko, pobrati vse kar koli živi še jezika po vsej deželi, ker si Stajarci tudi prizadevajo storiti, kar le morejo. Jako želim i jaz po svoje pomagati dobri reči, ali — čez 14 let že služim za duhovnega pastirja med Nemci, in to je, kar me tlači, kar me je v potrebnem znanji pomeknilo nazaj ne pa naprej; nekteri pa, ki živijo sredi med (slovenskim) ljudstvom, ne storijo nič, in kakor je že Nedožer opomnil od svojih Slovakov, „g!oriosum sibi ducunt, si nullos in sua bibliotheca slavicos Iibros habeant!"
Perva in naj potrebniša reč je slov. časnik, ki ga Ljubljančani mislite dajati- na svetlo, da se prime zboljšani čerkopis in po časa
ljudstvo pripravlja, da se bode moglo vdeleževati koristnih ved, ki se po njem imajo razširjevati.
Ko bi jaz mogel pa utegnil, bi v jezikoslovnem oziru preiskati hotel kranjsko - koroške planine. Zaverhom n. pr. v Kaplji itd. bi se dobilo še prav mnogo, česar si nismo svesti, ker tod so se ohranili ljudje v besedi in nravih pervotniši, kakor pred planinarji. Sploh je, kar tiče čistoto v besedi, pastir, kmet in gornik (vinogradnik) pred Slovenom tergovcem, kakor tudi gorjanec pred poljancem in notranjec pred mejašem s tujimi jeziki.
10. Tretji učenjak, ki mu je posebej presodil slovnico, bil je mojster njegov sam, „patriarcha" Dobrovsky. Pisal mu je (po nemški) takole:
V Pragi U. avg. 1826.
VisoJcočastitljivi, Visokospoštovani Gospod Profesor!
Poslali ste mi Svojo lepo slovnico (Lehrgebaude) slovenskega jezika, meni jako prijetno darilo, za ktero bi se Vam že zdavnej bil mogel zahvaliti. Dobil sem jo precej pozno, ko so jo knjigarne že imele, in na to se me je majnika po prehlajenji lotila neka vročnica, ktere sem se znebil le prav počasi. Prebrati sem pa hotel prej knjigo, kedar sem Vam imel pisati. Sploh se je Vaše delo prav dobro (vortrefflich) obneslo. Veseli me, da me niste napak tuneli, ter čestitam (ali srečo voščim) Vam in Vašim deželjanom, ki imajo zdaj prav dober (grundlich) navod, po kterem je zlajšano daljno učenje Vašega bogatega jezika. K temu ste dali marsiktere dobre opombe (gute Winke). Dovolite mi sedaj, naj Vam razodenem nek-tere svoje misli, ki so se mi vzbudile pri prebiranji Vaše knjige. Str. VI zdi' se mi le igrača (Scherz), kar se bere v opombi, da se glagolitje razlagajo iz glagolati. Ker glagoli, kakor slova, pomenijo tudi pismena ali čerke, je imenovanje azbuke glagolska, potlej gla-golitska, dosti po volji. To ime so dali na zadnje duhovnikom, kteri so rabili take knjige. Str. XI oltar, ocet, pop, post pač niso nem-čice, ampak oltar, ocet latinici, pop iz nanat; gerčica, Ciril rabi zanjo ierei, post je čisto slovanska beseda, bila že pred Cirilom. Več o tem ne morem pisati, ker sem zastran domovine starega cerkvenega jezika celo druge misli že nekaj let, in o tem si pisariva še vedno z Vašim pravim (braven) deželjanom Kopitarjem. Jaz nahajam oblik in besedi, ki so lastne cerkvenemu jeziku, več v Ilirskem kot v Slovenskem, n. pr. budu z nedoločnikom, da se naredi' dalji pri-hodnjik itd. Str. XIV ispovede ni preminjati, ker wjedje, powjedje se nahaja kar pogostoma za pervo osebo. Gl. Inst. 1. slav. p. 565.
Na take starice (Archaismen) je dobro paziti. Str. 8 kar je povedano o pisavi po besedoslovji (Etymologie) zastran z in s, ž in š na koncu, mi celo dopade (cf. pa Jarnik); ko se beseda podaljša s samoglasnikom, se na tanko razloči končnik, jeli z ali s. Str. 17 lsuk javaljne iz l st (List), ampak od levš, v rus. levša, leva roka, neprava, od tod Vaš hšk (lešk) nepravičen (cf. Jezičn. III, 3). Str. 25 s-peh Fertigkeit se sim ne šteje, ker je s koreninski in h obrazilo; cf. str. 57, kjer je bolj prav. Str. 52 srež je čes. stijž (stnž), in se gotovo ne šteje pod ž ali ež. Str. 80 snatjav — od n*ti — mar od snjet, čes. Brand im Getreide. Str. 109 vernem od vračam, mar od vertiti, kjer t odpade pred nem. Str. 144 oje od jeti, dubito. Str. 145 paziti in paziti nista sostavljena, nista toraj jemati pod pa. Str. 145 pa v pauk je pač namesti po, in uk je tudi koren. Pota (pula) ni iz peti (pjati); puto naj se primerja s Fuss, Fut. Str. 149 v vrok z ni odpadel, čes. aufek (ufek), slovaško urok, das Beschreyen, iz ufknuti beschreyen. Str. 154 vssok, vsseta ni tiste korenike; vysoky in viseti, vijs češko (tudi polj. rus. stslov.) je vys — vas pa vis. Tega Kranjci ne ločijo več, ali v drugih narečjih je y in i dobro ločiti, tudi v izreki. Str. 154 vižati je pač iz weisen. Str. 215 naj bi se nam. dvignem sprejel bil nesem ali grizem v II. spregi, ker pretekli čas in nedoločni naklon od nesem, grizem kaže več različnosti kot dvigniti, dvignil. Zdaj je v II. spregi str. 213 za II. naznanjeno znanilo (Character) ?.], (el, in ti le tedaj, kadar deblo kaže te samoglasnike). Kakor v pijem ne morem reči, da je pripona il (pil), ampak le 1, ki se deblu pridene. Tako je v imel, plel le I znanilo. Ne bi bilo napak, postaviti za zgled kar pijem (ali kterega drugega na jem) poleg nesem ali grizem.
Str. 151 pratika je lat. practica. Vprašaj (?) že kaže, da se Vam ni zdelo prav varno ondi. Str. 150 prilast je pač iz privlast, ne iz last. Str. 148 sokol ni sostavljen. Str. 49 netopir je edino pravo (unbefiedert, cf. Jarnik, Miki.) Str. 45 p na ne more biti iz nap ti, cf. s-puma; zapona od zapeti, temu naj se pristavi sedanjik zapnem, da se bolje pokaže izpeljava. Str. 57 šega ne more izpeljevati se iz šal. Str. XVIII Rusje se imajo prištevati po naj več znakih v I. red, kakor tudi Kranjci, če prav Dolenci pravijo tudi popel. Pepel je nekako pravilo, popel le izjema. Denite na mesto pepel drugo besedo, n. pr. sumnjeti, zweifeln, pa mi je tudi prav. Na Kranjskem sem pred 30 jeti, ko sem vpričo bil pri otroškem nauku, slišal cviblati ali cviblovati; to mi je bilo celo nerazumljivo, dokler nisem vprašal o tem kaplana. Vi imate sicer neko drugo besedo, ki je pa zdaj ne najdem, ali kako pravi priprosti človek? Tudi Vendi so jo vzeli iz nemškega: zwubluyu. Poljci imajo wat-Motelko.	4
pič, Cesi pochybowati; sumnjeti je ponarejeno po geršk. a.'ficpiyvo£m, kakor dvojini po lat. dubito, ter so mislili na duo. Tako ponarejenih? kakor sumnjeti, je v staroslov. dokaj, in iz tega se sklepati da na domovino staroslovan. Vendar dosti o tem. Ko bi le že tudi v Poljskem in Ilirskem (Serbskem) imeli slovnici, ki bi bile vravnane po mojem ali po Vašem vzgledu (Formular), bilo bi ondaj lahko sosta-viti vzajemno (harmonische) slovnico slovansko. Dokler se to ne zgodi, poslednje ni mogoče ali vsaj sklenjeno z velikimi težavami. Se nektere vprašanja: Se-li smem povsod zanesti, da ste prideržali izreko deželno (die Aussprache des Landes); p. raz, ali ne pravijo bolj sploh rez? Ali res i za t v nedoločniku nikjer razločno ne izrekujejo? Jaz bi a glasii še razumel ne bil, ko bi ne bil na Dunaju govoriti slišal neke pesterne (rojene Kranjice). Ali naj se taki zagrizeni (verbissene) glasniki tudi pišejo, in mar ne sem ali sim nam. sam? Nerad pogrešam i v ti nedoločnikovem. Jeli odlika (Abvveichung) v toliko rečeh bila res potrebna brez vsega ozira na poprejšnje pisave (Schreibmethoden) ? V tem — se ve —jaz nimam besede. Kar tiče izvoljene znamnja ali čerke, se zdijo nekterim celo barbarske, posebno o, m, Za poslednje bi se bil vsaj mogel sprejeti c, ker ga že imajo Pemci, Poljci in Ilirci (Slavonci, Dalmatini p. Stulli). Potem bi lat. z lahko ostal, čemu s? n, J se komaj loči. Jaz bi bil j pisal za n, 1, sej se piše tudi za t in r. Ko bi ostal bil h, bi se mogle tiste maloktere, v kojih se izrekuje lat. h, našteti za izjemo, ker jih je tako malo. Ali naj se izvoli X nam. K Pa, kakor sem že rekel, v tem naj jaz nimam nobenega glasu. Ne bi se li dala najti kaka srednja pot? Če nasledniki Vašega čerko-pisja zdaj na svetlo dajo pobožne bukve, in Dainko tudi tako napreduje , kakor je začel, morajo bravci biti zbegani. Čez 50 let bi hotel viditi, kako bode.
Str. 15 naj bi se Prosthesis bolje ločila od Epenthesis. K pervi bi se jemal ptuj nam. tuj, starosl. tužd, novoserb. tudj; k drugi (Eli-sionen) tica nam. ptica. Snica (hrov. senicza) pa ni skrajšano iz jesenica. Tu Vas je zapeljal P. Marko, ki se drugoč graja. Sicer sem se iz Vaših bukev naučil marsikaj, kar bom sčasoma lahko porabil. Str. 37 se Vam zdi čudno, da pridevniki v množini ne ločijo več srednjega spola od ženskega. To delajo zdaj skor vse narečja, celo Ceh, kteri se slovnice ni učil; le v učeni pisavi (im hohen Styl) razločuje srednji spol od ženskega. Da pišete srove drsva (str. 269), tega ne razumem prav; srov je skrajšano iz sirov, piše naj se toraj z e: sarov. Ali res razločuje kmet nedoločnik spata od namenivnika spat? Jeli razloček dokaj znaten? So ga li poprejšnji pisatelji spoznali jn spolngvali? Misliti moram zdaj, kako
bi Vam za to meni drago darilo poslal kaj, kar bi Vam moglo biti Jjubo. S posebnim spoštovanjem bivam
Vaš
G. Kalistra in tiste, ki so z njim	Vdani
bili na Dunaju, prosim, pozdravite.	Dr. Jos. Dobro wsky.
U. Kar so ti trije učenjaki pisali o slovnici Metelkovi, to je čversta kritika, ktcra ne podira le, ampak tudi zida. In taka bodi nam Slovencem v čislih. Povedali so mu, vzlasti o čerkah in njihovih oblikah, prijazno in spodobno skor vse, kar se mu je pozneje očitalo neprijazno in časih celo nedostojno! Iz Gorice mu je 12. sept. 1825 Valentin Stanič (Stanig r. 1774, u. 1847), ki je bil ondi oziroma to, kar Dajnko na Štajarskem, Jarnik na Koroškem, pisal to-le: „Povedati Vam moram, da mi oblika novih čerk, malo da ne vseh, ni všeč". Tako sta sodila i Ravnikar i Kopitar; Metelko sam ni bil z njimi prav zadovoljen (Vorrede XXVIII); čislali pa so notranjo veljavo njegove slovnice vsi, posebej tudi M. Čop in P. J. Safarik.
Pavel Josef Šafafik (r. 1795, u. 1861) je I. 1826 spisal ter v Budi (Ofen) dal na svetlo „Die Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten". Ta knjiga mu je bila osnova, po kteri je zložiti hotel polagoma slovstveno zgodovino vseh rodov slovanskih. Obračal se je iz Novisada, kjer je bival do 1.1833, pismeno do raznih pisateljev, naj mu pomagajo v ta namen. Izmed Slovencev sta ga podpirala Kopitar in Matija Čop, tedaj knjižničar ljubljanski. Prijateljsko so si dopisovali, in razun Kopitarja je bil vzlasti Safarik, kteri je Čopu, kakor sam pravi, nekako vsilil veselost do slovanskih in slovenskih reči. Marljivo je nabiral Čop vse, karkoli je mogel dobiti o bukvah slovenskih (Vindischen), popisal jih ob kratkem in poslal je spis svoj, 109 strani v celih po-lah, učenemu prijatelju v naznanjeni namen. Poslal ga je bil po Kopitarju, kteri je kratko pa krepko po svoji navadi tu in tam še kaj pristavil, ter pisal o tej priliki Safariku: „To so krasni spiski; javaljne bi bili mogli od kod drugod za svoje delo dobiti tako dobre priprave. Čop je mehek presojevatelj in obširnega vzajemnega znanja (Zhop ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichsge-sichtskreis)". Safarik je jugoslovansko književno zgodovino tedaj bil sicer doveršil, ali na svetlo jo je še le po njegovi smerti dal Jos. Jireček (I. 1864 in 1865 v Pragi). V pervem zvezku, ki ima v sebi slovensko pa glagoliško pismenstvo (Paul Jos. Safarik's Geschichte der siidslawischen Literatur. I. Slowenisches u. Glagoliti-sches Schriftthum), se bere p. o Metelkotu str. 40, 41: Temu dobremu jezikoslovcu in pridnemu pisatelju gre hvala, da je kranjski
pismenosti dal več jedernatih jezikoslovnih in naučnih bukev, in ta hvala bode še veči, kadar pride na svetlo njegov slovenski slovar, o kterem se dela že nekaj let. S svojo slovnico (Lehr-gebaude) slovenskega jezika po Dofirovskega sostavu je slovničnemu razlaganju kranjskega narečja dal znanstveno, stanovitno podlago: prihodnjemu slovanskemu Jak. Grimmu pa prijetno pripravo k spi-sanju občne primerjajoče slovnice. Da bi pač le predolgo ne izostala po tem sostavu narejena poljska, serbska in hrovaška slovnica! In str. 61: Zasluženje, ktero si je Metelko pridobil, ker je Do-brovskega slovnični sostav obernil na jezik slovenski in tako slovanskim jezikoslovcem podal vgodno, tehtno, kaj pripravno naučno knjigo, to zasluženje je brez vsega pregovarjanja veliko in stano-vito. V tej knjigi skuša Metelko popolno in dosledno vstreči potrebi, ktero sta čutila n. pr. že Popovič, Gutsmann i. t. d. in ktero je na tanko opisal Kopitar, da tiste glasove, za ktere latinska abeceda nima znamkov, piše z lastnimi čerkami, kakor je 1. 1824 poskušal že tudi P. Dajnko. Bilo je odslej na Kranjskem več bukev natisnjenih v tej Metelkovi abecedi; vzdiga se pa tudi zoper to čerkopisje precej veliko nasprotovanje.
V predgovoru k svoji slovnici str. XXVI. pripoveduje Metelko o Markotu in Dajnkotu, da sta oba popravljala naš čerkopis, pa da ga nobeden ni popravil. Po moji misli, pravi, bi bil Dajnko bolj prav storil, ko bi se bil v svoji slovnici v marsikterih rečeh ravnal bolj po Smigocu; pa — rjuilibet abundet in sensu suo.
S kolikim v s p e h o m je delal pa M e t e 1 k o in kako o s o d o je imela njegova pisava — Metelčica?
B.
12. Podoben tihemu potoku, ki rosi lepe senožeti in ravne polja, je 1. 1817 delovati jel Metelko, pervi očitni učenik slovenskega jezika. Razlagal ga je od leta do leta po slovnici Kopitarjevi, dokler ponudi 1. 1825 učencem svojo lastno v novem čerkopisu.
Redki, pač redki so bili še tedaj, ki so marali za slovenščino ter obdelovali domače književno polje. Da je Metelko marsikterega ■"zmed svoj:h učencev k temu vzbudil, ni dvomiti. Brati so med njegovimi pervimi poslušalci razun bogoslovcev ali duhovuikov Jož. Orel, And. Smole, Mat. Čop, Mih. Kastelic itd.; poslušala sta ga neki tudi Fr. Prešern in J. Vesel Koseski. Vidoma pa se je kazati jel vspeh slovenskega nauka pri bogoslovcih, kteri najprej učenci p. A. Bohinc, Fr. Felician Rant, G. Švab, F.Baraga, M. Verne, A. Kafov, J. Kek, P. E. Podvinski, A. Albreht, J. Cigler, M. Ravnikar, J. Holzapfel itd. itd., so postali v kratkem učeniki in pisatelji
slovenski. Zaporedoma so zlasti od 1. 1826 prihajale na dan bukve, pisane v dokaj čisti slovenski besedi. „Bes je, pravi Cop (Saf. Sudslaw. Lit. I. 38. 39), da skor vse bukve, kar jih je zadnjih 15 let na Kranjskem prišlo na svetlo, v besednem oziru presežejo naj boljše iz prejšnje dobe. Presiljave, ako so se res kje prigodile, bode čas nam najbolje omečil".
Pervi, ki je pisariti jel o in v Metelčici, bil je še zdaj živeči gospod Janez Z al o kar (r. v Šmarjeti pri Klevevžu I. 1792). Spisal je najprej V Bohoričici: 1) Splohni nauk od kranjskih čerk; posebni glas novih, in navoj po njih prav brati. V Ljubljani 1825. 12'. '/2 pole. V Me-telčici pa: 2J Nauki in molitve aa mladost. V Ljublj. 1825. 12*. 178 str. 3J Kratko premišljevanje Kristusovega terpljenja. V Ljublj. 1826. 12'. 72 si' 4) Kratko podučenje v tiar potrebniših kerščanskih resnicah. V Ljublj. 1826. 12. 381 str. 5) Dvanajst bukev T omak a Kempiana. V Ljublj. 1826. 12i. 580 str.
„Vse Zalokarjeve bukve so posebno znamenite zavolj čiste in lepe kranjščine, kakor tudi zavolj pravega cerkvenega duha, ki je v njih". Tako je pisal Metelko sam (pr. Pismenica).
Drugi, ki je pisal nekoliko v Metelčici, bil je tudi še živeči gospod Blaž Potočnik (r. v Naklem I. 1799). Dal je v Metelčici le na svetlo : Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letam. Jih je neka zložil, nekaj zloženih perdjal. V Ljubljani, 1827. L. Eger. 12'. 139 str.
,/re pesmi se posebno priporočajo, ker so v zadevi pesniške mere, soglasja in čistosti jezika v lepem redu in torej v zmožnosti ginjbe serca in povzdige duha" (cf. Pismen. Met.).
Da sta Zalokar in Potočuik prej in slej pisala tudi v Bohoričici, je znano. Potočnik se je razun tega pridružil pevcem v »Kranjski Čbelici", kjer so mnoge krepke pesmice njegove (cf. Saf. Siidslaw. Lit. I. 42).
Poprijemali so se Metelčice pisatelji in pisarili v njej bukvice narodu slovenskemu, naj bi jih prebiral v svoje podučenje in bolj-šanje. K temu je pa treba, da se naučijo novega čerkopisja že mladi, koj v malih šolah. Toraj spiše Metelko:
b)	Abecednik za slovenske šole v c. k. deržavah. V Ljubljani, 1829. 8i. 39 str.
c)	Abecednik nemško-slovenski za šole v c. k. deržavah. V Ljubljani, 1830. 8'. 77 str.
Da bi pa ljudski učitelji sami znali prav brati v novem čerko-pisu ter učiti jezik slovenski, spiše Metelko malo slovnico:
d)	Slowenische Sprachlehre. Ein Auszug aus dem Lehrgebaude der slowenischen Sprache i m K o ni gre i c he lllyrien, fiir Anfanger, L c h r a m t s - Praeparanden und Lehrer an den slowenischen Volks-schulon. Laibach, 1830. 8°. 108 S.
V predgovoru pripoveduje, da je bilo ukazano, naj šole po deželi imajo se v domačem jeziku, kar je, pravi kaj vgodno jeziku in slovstvu slovenskemu, in da je bil naprošen spisati v ta namen kratko slovnico. Spisal jo je po svoji veliki slovnici ljudskim učiteljem in učiteljskim pripravnikom, in da bi se jim bolje vjemalo, je posnel slovniške izraze po nemški v ljudskih šolah tedaj navadni slovnici. Namenil jo je pa tudi ptujccm, kterim je že sedaj ali bode v prihodnje treba kolikor toliko znati jezik slovenski. Pa je res krepka in lehka slovničica. Kratko pa dobro kaže obrazila, v kterih je slovenščina tako bogata, po njihovih pomenih; na koncu ima tudi nektere izreke in pogovore.
Da se narod budi in lika, in da se pospešuje res slovstvo njegovo, ni dosti, da se uči le svojega jezika; treba je tudi, da se mu razlagajo drugi potrebni nauki v materni besedi. V ta namen je so-stavil Metelko v pocirilici (tako je imenoval sam svoj pravopis):
e) S te vil s t v o za slovenske šole po c. k. deržavah. V Ljubljani, 1830. 8". 141 str.
To je prevod iz nemškega: „AnIeitung zur Rechenkunst zum Gebrauch der deutschen Schulen in den k. k. Staaten". Ako se ne motim, je to knjižico zložil ali poslovenil bil že Vodnik; primerno vredil jo je sedaj Metelko. V kazalu se vidi, da uči knjiga v XI. stavah na pr.: kaj je številkati; skladev, odkladev, nakladev, raz-kladev sprimkanih števil; drobižev, debelitev; kaj so drobovi, per-mere, spermere, prosta, lična in nelična tristavka v celinah in dro-bovih, perhitljeji v štirih štetbah, v drobovih, tristavkah itd.
13. Bil je Metelko v mnogih rečeh Vodnikov naslednik. Dobil je menda tudi nektere njegove spise. Tako je n. pr. sostavljal veči slovenski slovar že J. Ž. Popovič, B. Kumerdej itd. Tudi Vodnik se poprime tega dela, marljivo nabira ter nabere do 30.000 slovenskih besedi, in jih (po Adelungu) vredi v nemeko-slovensko-la-tinski slovar, ki bi šteti imel do 80 pol srednje osmerke. Naznanjen je bil že I. 1806; posebej napove nanj naročevanje sredi 1. 1813 s pervo tiskano polo, ali po vojski in nemili Vodnikovi osodi zastane tolikanj zaželeno delo. Po njegovi smerti rokopis za 130 gld. kupi Ravnikar, modroslovnih šol ravnatelj, ter ga izroči Metelkolu, češ, da ga spravi polagoma na svetlobo.
Kakor Vodnik na Kranjskem, je zdeloval slovar Jarnik na Koroškem. Pošlje mu neki Metelko tudi rokopis Vodnikov. Jarnik si dobi založnika in tiskarja; bile so štiri pole že natisnjene, kar se zboji založnik s tiskarjem vred prevelikih stroškov, in tudi Jarnikov rokopis ostane le rokopis. Enako je pripravljal zanj Dajnko na Šta-jarskem, pa ni Dajnko ni Metelko ga ne moreta spraviti na dan.
Krog 1. 1830 se je Metelčica jela nekoliko bolj gibati, in 1. majnika je z Dunaja Kopitar o slovarju pisal Metelkotu: Prav Vi ste ali bi vsaj biti mogli tisti mož, ki sem si ga želel v svoji slovnici str. 56, kteri nam popiše naposled jezikov zaklad . . . Zedinite se z gosp. Čopom in pomenkovaje se z Dobrovskym ter s slovarji vseh drugih narečij v rokah, nekaj sami nekaj po svojih učencih zapisujte besede, kakor nanese, na posamne osminske liste, kijih dajte potem vsaki teden abecedno vrediti. Čez leto in dan je tako nastal slovar Vukov. Ali začeti se mora. Dimidium facti qui bene coepit habet, pravi naš Horac. Dic hoc tibi ipsi et Čopio cum sa-lute mea. — Kako je z Ravnikarjevo biblijo? — Vi tedaj pa Čop cum discipulis — spravite se nad inventarium ut dixi. Valete et fa-vete vesterrimo Jernej o. —
Tretji, ki je pisal v Metelčici, je bil ranjki Franec Je-lovšek (r. v Ljubljani 1793, u. v Novomestu 1868). Iz tistega vzroka, da se v njej prične učiti po šolah in se je privadi mladina, da na svetlo : Kerščanski nauk z-a slovenske šole poleg katekizma po c. k. der-šsavah. V Ljubljani 1831. 8*. 131 str. — Metelko ga pripisuje kar Jelov-šeku, ki je bil takrat katehet v normalki ljubljanski; bere se vendar, da so ga skladali skupaj Fr. Jelovšek, U. Jerin (v Ljubljani r. 1785, u. 1849) in J. Burger, tedaj pervi ali naj gorečniši Metelkovec (cf. Carinthia 1831, 25; Sudsl. Lit. I. 45). „Ta katekizem je po pravih kateheških pravilih lepo zversten, in se tudi v zavedi lepe slovenščine priporoča" (Met. Pismen.).
Zapored so prihajale šolske knjižice v novem čerkopisu na svetlo. Vlada sama, kakor se kaže, je podpirala to početje in pripustila Metelčico v deržavne šole. Množili so se pisatelji in skerbeti jeli ne le za šolsko mladino, tudi za prosto ljudstvo, za narod slovenski. I temu naj se dajejo v roke podučne knjige, da se mu po njih, si mislijo, prikupi tudi popravljena pisava ter se tako vstanovi. Naj gorečniši med temi je bil J. Burger, duhovni vodnik v ljubljanski duhovščnici, naslednik J. Zalokarjev. Množili so se pa tudi Metel-čice neprijatelji, in dasi ravno so to leto že prednje straže bile se spoprijele in je v kratkem udariti se pretila abecedna vojska, naj se vendar naštejejo poprej še knjige, ki so prišle tedaj v Metelčici na svetlo.
Če ter t i namreč, ki je boril se in pisaril o in v Metelčici, je bil že tudi ranjki Jožef Burger (v Krašnji r. 1800, u. 1870 v
Smartinu pri Litiji). Poslovenil je: t~) Nedolžnost preganjana in fovenčana, povest iz pisem Krištofa Šmida. V Ljubljani, 1832. 81. 124 str. 2) Evstahi. Povest iz pisem Krištofa Šmida. V Ljublj., 1832. 8'. VI. 149 str. 3) Pomoč t? sili ali leseni križ in sreča dobrega uka. Dve povesti iz pisem Krištofa Šmida. V Ljublj.,
1832. 8i. 48 str. 4) Svete Tereaije Premišljevanja in perserčni pogovori a Bogam, z njenim popisam svoje mladosti in z nekterimi njenimi uki. Iz njenih pisem okrajšal Simon Bnhfelner, fajmošter na Nemškem. V Ljublj., 1834. 8'. str. 84. — Pri SV.
Jakobu je slovel tedaj duhovni pomočnik Anton Pekec (r. v Stopičah 1803, u. v Ljubljani 1833). Prav radi so njegove duhovne govore poslušali ljudje, in da bi z duhovnim pridom pomnili jih tudi v prihodnje, da po njegovi smerti v pocirilici na svetlobo Jož. Burger:
6) Razlaganje dopoldanje očitne službe božje, ali kerščanski nauki od s. maše in pridig, ki jih je imel Antoni Pekec, kaplan per s. Jakobu v Ljubljani, v 1. 1832. Natisnil J. Blaznik v Ljublj., 1834. 8'. VIII. 499 str. In tf) Kristusovo Terpljenje v osem postnih pridigah, ki jih je imel Antoni Pekec, kapi. per s. Jak. v Ljublj, v 1. 1831. V Ljublj. natisnil J. Blaznik, 1835. 8*. 132 str.
„Bukve g. Burgerja, piše spet Metelko v Pismenici, in veliko prevred ta svet zapustivšega Pekca so v prav lepi in čisti slovenščini pisane, in se tudi v svoji osegi sosebno priporočajo; marsikteri, ki so že veliko tacega brali, pravijo, de kaj bolje in lepše zdelanega v slovenskem, in tudi v nemškem jeziku, še niso najdli, kakor je Razlaganje dopoldanje službe božje. Hvala, ki jo tukaj g. Burger ju, zgorej g. Z a lok ar ju in g. Potočniku po za-služenji njih lepega pisanja damo, tudi skorej vse druge pozneje pisatelje zadeva, kteri so se po teh ravnali".
14. Ravnali so se po naznanjenih pravilih mnogi pisatelji slovenski, ki so bili prijatelji Metelkove slovnice, toda neprijatelji njegovih čerk — Metelčice. Med temi je bil posebno A. Albrecht (roj. v Idriji 1782, tedaj v Ljubljani kanonik in stolni župnik, u. v Novomestu prošt 1. 1848), kteri se je neki hudo poganjal zoper nove Metelkove čerke (v. Siidsl. Lit. I. 42). Prepirali so se nekaj let le bolj med seboj, v druščinah, po šolah.
Pervi pa, ki se je očitno, vendar ne s pravim imenom, vzdignil zoper Metelčico, je bil Horatius t. j. Dr. Jakob Zupan (r. 1785 v Prevojah na Berdu, u. 1852 v Celovcu). „Carinthia" v Celovcu prinese I. 1831 v št. 20 iz njegove roke spis: „CyriIlisirung des windischen Alphabetes". Dva tujca (Leopold u. Carl), ki se učista slovenskega, najdeta, tako popisuje šaljivo, na sprehodu brez naslova bukvice, v kterih pa ne poznata vseh čerk. Serbske niso, ruske tudi ne, pravita; kar zadeneta na pisatelja tega sostavka, kteri jima pove, da so to Potočnikove sv. pesmi, pisava pa da je Metelčica; pervi naslednik njen je Zalokar, drugi Potočnik; več si jih — ukljub vsi svoji doslednosti — ni mogla doslej pridobiti, tako terdo se Kranjci deržijo stare navade. Prav imajo, pravi pervi; čemu kaziti lepo latinico! Ne Dobrovsky, ne Kopitar, veljaka slovanska, nista si upala naznaniti Metelčice; hvaliti je menda ne moreta, grajati nočeta, da malemu slovstvu ne škodujeta. Prav pa bi
tolTo, da si primarno pomnožijo Kranjci latinsko pisavo. Kaj še, pravi drugi; to ni lahka reč. In če si jo Kranjci tudi pomnožijo, kako se more usiliti Nemcem, Francozom, Talijanom, Angličanom. Na Kranjskem se utegne prijeti; uči se je mladina v vzglednih šolah, vadij« se je v bogoslovnih duhovniki. — Bolje bi ne bili mogli pričeli; le »koda, da se tako malo gleda na lepoto. Dokler tega ni, naj bi se novim čerkam nasprotvalo. Versate diu — Moratius.
Koj v 25. I, odgovori na to J. B. t. j. Jož. Burger, tedaj „aj gorečniši Metelkove«. Metelčica nima le dveh naslednikov, pravi, sej so anani pisatelju oni trije, ki so skladali slovenski katekizem; razun teh so že mnogi mnogi, ki pisarijo v Metelčici, pa se nočejo »čitno imenovati, ne le po Kranjskem, tudi po Stajarskem in Koroškem. Če po obliki čerke niso lepe, sej se dajo olikati, kakor so se polagoma olikale tudi latinske« Take poprave abecedne so že davno želeli; Metelko jo je popravil. Kopitar je hvalno naznanil Metelkovo slovnico v Bšaf. Geschichte der slav. Spr. u. Liter, nach silen Mundarten. Ofen. 1826", kjer v „cyclus grammaticarum sym-phonarum et lexicorum symphonorum" razun češke (Dobrovsky), ruske (Puchmayer) in slovenske (Metelko) želi še primerne poljske in serbske. Da se čerkam zlepša oblika, za to si prizadeva Metelko, kar more in utegne. Čemu nasprotovati! Sej se ve, kako se počasi navada popravlja; čakamo take poprave že od Popoviča. Kdor noče v vodo, se plavati ne navadi itd.
Nato se oglasi spet J. Zupan v 32. I., kjer mnogo piše o pravopisih, o čerkah, o x (žabi) itd.; da pomanjkljiva abeceda ne opovira tolikanj slovstva, sicer bi Angličani imeli naj manjše, Uskoki pa s cirilico mnogo veče; kakor se različno izrekuje, naj se tudi različno piše. Čemu le množiti abecede, in ločiti Slovence po Dajn-čici in Metelčici. Učiti bi se mogli v prihodnje obeh, azbuke in abecede. Toraj vedno le abecede! Da sta bila zoper Metelčica Kopitar in Ravnikar, to je znana reč; ta pa, ki je z njima bil na Dunaju, se razklicevati daje zali. Cirila. Pustite nam lepo latinico! Nikarte prazne slame mlatiti! Upati je, da šolske poskušnje ostanejo le poskušnje. Aetas animusque virilis
Commisisse cavet, quod mox mutare laboret.
Bar.
V 39. 1. ma odgovori zopet J. Burger. Naj se reč pojasni na vse strani, pravi. Čerkam namen je, da enojne glasove znamnjajo enojno, da so med seboj razločne, nove latinskim v obliki primerne, da se lahko pišejo zderžema itd. Popolnoma ni nobena reč, vendar za to še ni zametovati. Kar tiče pravopis in čerke, zavrača na slovnico Kopitarjevo in Metelkotovo, kjer je o tem dokaj brati. Zoper M«t*lko.	5
pravila, po kterih se ravna Melelčica, tudi Ravnikar in Kopitar nikdar nista bila. Branje se po njej mnogotero zlajšuje, in duhovni, kteri to reč najbolj pospešujejo, terdijo, da se otroci v enem letu navadijo bolje brati po Metelčici, kot po Bohoričici v treh letih. Nadjati se je, da se od tega odverniti dali ne bodo.
Ali — dali so se odverniti, in kdo bi si bil mislil, da bode prav tam, kjer se je bila pričela ta abecedna vojska, zoper Me-telčico odločil jo — Metelčice pervi prijatelj — Slomšek!
Pričela se je ta vojska v nekdanji Karantaniji (na Koroškem) v Karintiji 1. 1831, kadar je na Kranjskem v II. bukvicah Kranjske Čbelice v zabavljici »Nova pisari j a" Fr. Prešern poprijemal presilno književno in nravno čiščenje (purizem) v prozi in poeziji po pravilih, ktere so dajali ter v djanji spolnovali Ravnikar, Metelko in nasledniki. Ločili so se tako slovenski pisatelji po duhu, ločili tudi po čerki. Eni so pisali v Dajnčici, eni v Metelčici, eni pa, in teh je bilo največ, v Bohoričici na pr. Albrecht, Zlegler, Baraga, Veriti itd., ki so tako djanski podirali Metelčico. Kar pride v Gradcu na svetlo nova slovnica in nov slovar, spisal A. J. Murko, v Bohoričici. Ves vesel naznani to delo v „Carinthiaa štev. 10 1. 1832. pod naslovom: „Erfreuliche Erscheinung in der slovvenischen Literatur* Lubomir t. j. Slomšek. — Kakor skerbnemu popotniku na razpotji dober kažipot, pravi koj v začetku, se je vsem prijateljem in podpornikom slovenskega slovstva prikazal A. J. Murko-tov slovar s slovnico vred. Silo treba je bilo takega dela že tujcem in domačinom. Lahko bode zdaj verlim slovenskim književnikom in zlasti po hudi abecedni vojski zelo žaljenim šolskim prijateljem in podpornikom, odpravljati nevgodne in same sebe podirajoče novo-tarije ter slediti hvaležno zaupanja vrednemu možu, kteri nam bolj v djanji kot z besedo kliče: Bratje, naprej po dosedanjem, s tako lepim vspehom venčanem tiru do 300 let dobre pisave! Ne dajte se od te poti odverniti ne na desno, ne na levo. Le na tej se more vedoželjneuiu ljudstvu dajati dokaj in dobre dušne hrane. Kaj pomagajo še tako popolni pravopisi, dokler nimamo v njih dosti bukev, in ni mož, ki bi tako spisovati hotli svoje dela v občno rabo, kakor nam dosedanja skušnja dokazuje.
Res je, da je tako imenovana starokranjska pisava pomanjkljiva in nepripravna; pa je nje poprava viditi tudi prepozna in prezgodnja. Prepozna, ker imamo že precej ljudstvu prav koristnih bukev, kterih ne maramo pustiti le zavoljo čerkopisja. Za Cirila ali notranje-avstrijskim Slovencem za Bohoriča bi bila mogoča bila. Zdaj se pa bralci večidel ne dajo pregovoriti, da je to, kar je novo pa
nenavadno, bolje mimo starega in navadnega. Prezgodnja, ker jih je med jezikoslovci vendar le premalo, ki bi sprejeti hotli to prenaredbo.
Ni se čas (non dum hora est) za taki vzajemni pravopis. Dokler možje, kakor Murko, Jarnik itd. pišejo po starem, nikarte begati učiteljev, nikarte ovirati slovstva. Bolje ob bergljah naprej, kot brez njih ne moči dalje. Concordia minimae res crescunt, dis-cordia maximae dilabuntur, je djal veliki cerkveni učenik Hieronim. Da bi k sercu vzeli si ta izrek največega učenjaka in jezikoznatelja tedanjega časa sedanji jezikoslovci in da bi ga ne skušali sami nad seboj po njegovi drugi, temuč po pervi polovici. Oni gotovo dobro mislijo; ali ta resnica naj bi jih prenagnila k velikodušnemu sklepu, zavolj dobre stvari pustiti to poskušnjo za zdaj, da vgodniši čas (plenitudo tcmporis) temu početju prinese vgodniši vspeh. (Prim. tudi o tem A. J. Murko's Sprachlehre, Vorr. S. XII — XV.)
Nepristranski slovenski jezikoslovci pa bodo vsi zmožnemu spi-satelju omenjenih del hvaležno podali roke ter rekli soglasno: Med abecedami volimo mi tisto, ktera nam najbolje služi t. j. mi ostanemo pri stari abecedi (Bohoričevi)!
15. L. 1832 pride v Celovcu na svetlo „Versuch eines Etymologikon's der Slowenischen Mundart in Inner-Oesterreich", ki ga je po zanesljivih virih zložil U. Jarnik, na Koroškem drugi prijatelj Metelkove slovnice, ki ga pa ni spisal v Metelčici, ampak v Bohoričici. V „Carinthia" štev. 12. t. I. naznani Slomšek tudi to knjigo ter kaže, kako pomenljivo in kako koristno je Slovencem tako delo. Jedro vsakteremu jeziku je v ko-renikah, pravi. Iz teh se razrašča in razcvita in prav v njih se vidi, kako lep in bogat je jezik slovanski sploh in slovenski posebej. Skor 1500 slovenskih korenik je nabral pisatelj in primerja jih s staroslovenskimi, s poljskimi, češkimi itd. Koliko bogastvo se razodeva v našem jeziku; res je, da se ga človek nikdar ne nauči popolnoma. Ta „Etymologikon" ima biti podlaga velikemu slovarju, ki ga z nekterimi prijatelji sostavlja Jarnik, in ki ga že naprej vesel pozdravlja Slomšek.
Spisal je bil omenjeno delo, slovar po korenikah, Jarnik že 1. 1830, kar je razviditi iz predgovora. V tem spominja tudi, da so ljudje vseskozi popraševali po slovenskem slovarju, in da je v dveh zimah nabral bil čez 20.C30 besedi, ki jih je pa namesti po navadni abecedi, v kteri se tolikanj razločujejo med seboj slovanski rodovi, vredil po sorodnih glasnikih, kakor jih ima že tudi Metelko v svoji slovnici. Zakaj ni dal te knjige natisniti v Metelčici, tega sam ne pove.
Drugače pa je storil Anton Janez Murko (r. 1. 1809 pri sv. Rupertu na Štajarskem, dr. bogoslovja, sedaj dekan v Hočah).
Konec 1. 1830 je bil že na Dunaju spisat sfovnico o slovenskem jeJ ziku (vid. Vorred. XVI.) in v dveh letih je hotel na svetlo spraviti tudi slovar v dveh defih. Vendar pride perva na dan v Gradcu 1. 1832z naslovom: „Theoretisch-praktrsche SIowenisclie Sprach*-lelire tur Deutsche", s pristavkom, v kterem ima poslovenjene ne-ktere potrebne besede, nekaj nemško-slovenskih pogovorov, Ezopo-vih basen in Prešernove pesmi ^Slovo od mladosti" pa „Povodnj? mož" (81. XVI. str. 198); slovar pa 1. 1833 najprej „Deutsch-Slo-tvenischer Tlieil" (81. v predelih str. 862) in potlej »Slovensko-Nemški Ročni B trse dni k (8, str. 788). Kakor se slo-venšina govori na Štajerskim, Koroškim, Krajnskim in v zahodnih stranih na Vogerskim«. — Reči se mora, da slovnica in slovar, kr sta bila tedaj prav dobra, sta dobra se sedaj, vzlasti slovensko-nemški besednik, ker boljšega nimamo doslej. Ni' se toraj čuditi, da je obeh teh del bil Slomšek tolikanj vesel.
V predgovora k slovnici razfaga Murko, zakaj ni pisal ne v Dajnčici ne v Metelčicr, ampak v Bohoričici. Pervič, pravi, za to, ker sem spisal to delo (slovnico in slovar) za Slovence vse, ne le za nektere, za kako peščico naslednikov te ali une abecede, sej vem, da Slovenci rabijo sedaj še največ Bohorrčfeo; drugič, ker je gotova resnica, da se kaka nova tudi dobra reč, dokler je narod in večina njegovih pisateljev ne poterdi, v slovar sprejeti ne sme; tretjič, ker bi nova abeceda, ako je že res potrebna, mogla biti čisto latinska, ne pa zmes iz latinskih, cirilskib, pokvarjenih in na novo iznajdenih pismenk. Vsak terdi s-vojo, se ve; vendar nobena novih abeced ne skeza, in sostaviti br moral spet drugo, in tako le pomnožiti dosedanjo zmešnjavo. Opomnim naj, da se Bohoričeva meriti sme (razHn s Cirilovo) z vsemi drugimi' evropejskimi. Kopitar, na kterega se tr novi abecedarji sklicujejo, je želel latinskega Cirila, ki bi v svojem pravopisu sklenil zapadne Slovane. To imenitno in jako dobro zedinjenje slovanskih narečij bo pa ostalo menda le želenje, dokler se manjši, v deržavi manj pomenljivi in manj olikani rodovi ne pridružijo bolj izobraženim in premožnim.
Stajarski Slovenci smo bili s Kranjci lepo sklenjeni v pisanji, kakor smo v govorjenji še; zdaj pa se vzdiguje neka književna razlika, kakor stena kitajska, ki proti nas razdeliti, kar ni in ne niore dobro biti ne glede na jezikoslovno ne sploh na ljudsko omiko, ker si na vso moč prizadevajo na Štajarskem Dajnkovo, na Kranjskem pa Metelkovo pisavo pripraviti v občno rabo ter jo vpeljujejo v ljudske šole in tako med ljudstvo samo. „Le vzajemno abecedo, vse drugo pride samo po sebi", vpijejo in vendar delajo vedno te
»
nove ražpore. Poznam človeka, ki sf je, ker mu nobena dosedanjih abeced ni všeč, slvaril popolnoma novo, češ, da rabf v prihodnje sam svojo! Ako se ima to ponavljati, se bomo vkvarjati na zadnje kakor Kitajci le s pravopisji, poglavitno reč, vedo samo, pa zanemarjali. Kdor se je naučil pravilno brati slovensko, lahko bere in razume vsako tudi v Bohoričici pisano ali tiskano knjigo; kdor se pa ni naučil, tega nevednosti ali priprostosti ni pomagano še s toliko celimi ali polglasniki! Kadar sem pisaril poprej svojim rojakom, pisal sem vselej v navadnem pravopisu, ter sem dobro vedil, da me bodo razumeli; zdaj bi pa enim mogel pisariti v Bohoriči«, drugim v Dajnčici, spet drugim v Metelčici, in bi še vselej ne vedil, bodo li znali brati, ali me bodo razumeli itd. Čemu se neki ločiti in na stran zahajati, kadar se po ravni poti in z zedinjenimi močmi najprej pride do zaželenega konca itd. To so razlogi, da sem pisal v Bo-horičici; ako bode treba, povem jih še več, vendar le—ti so poglavitni.
Tako je z besedo in v djanji na Stajarskem poderl Dajnčieo, pa tudi Metelčico, A. J. Murko, na Koroškem djanski U. Jarnik, in ondi pričeto abecedno vojsko sklenil in dokončal je, djal bi, z obeh omenjenih del tolikanj iskreno priporočbo — Lubomir t. j. Slomšek. Pa — komaj potihne abecedna vojska na Stajarskem in Koroškem, kar se vname le še huje na Kranjskem!
16. Na Kranjskem je Metelčico hudo pičila „ČbeIica% ktero je 1. 1830 na svitlobo dajati jel Mih. Kastelic (r. v Zatičini I. 1796, u. v Ljubljani knjižničar v pokoju 1. 1868). Kar so bite „Pisanice od lepeh umetnost" I. 1779 — 81, to naj bi primeroma bila „Krajnska Čbelica". Združeni so takrat domovini peli; toda
Scrce od „Pisanicu je komaj zgreto, Slovo od njih so razkropljeni vzeli;
Preneha petje u Emon' začeto — Le eden serca vnema po deželi;
Iz njega ust nar slaji pesem 'zvira — Prehitro take strune glas umira!
Ta „edenK bil je V. Vodnik, umeri 1. 1819. Popeval je sieer na Koroškem Jarnik, na Goriškem Stanič, na Stajarskem tudi Dajnko; poskušali so se celo v narodnem pesništvu; vendar z Vodnikom se nobeden meriti ne more. In res je, kar poje „Prijatlam Krajnšine* v I. bukvicah M. Kastelic dalje:
Modrica Krajnska dolgo je zdihvals, Utihnili prijetni so glasovi,
Zastonj ubrane citre prebirala, Dremili, Krajna! tvoji so sinovi:
K Slovencam drugim reva je zbežala,
K vam, Poljeov, Serbov, Čehov ljub' rodovi;
Vi Krajnce znali ste budit', uneti, Naroda spet prederznemo se peti.
Da bi v duhovnem, nravno-podučnem, slovničnem, jezikoznan-skem slovstvu dremali bili Slovenci po Vodnikovi smerti, to se reči ne more, ker takih del je dokaj spisanih bilo od 1. 1820 — 30. Ono velja torej le o kranjski Modrici. Leta 1827 zapoje Fr. Prešern (v Illir. BI.). Rojak njegov pa, Matija Čop (r. na Breznici I. 1797, u. knjižničar v Ljubljani 1. 1835), učenec Vodnikov in Metelkov, »velikan učenosti, ki govoril jezike vse Evrope je učene, ki skrita nobena bila ni zvezd mu neba poezije", on je bil vzrok, da so združeni prepevati domovini jeli spet mladi pesniki in da je izro-jila »Kraj nska Č bel i ca" (vid. Oesterr. Morgenblatt; Jordan's Jahrbucher 1843). Da pa je prikazala se Čbelica v Bohoričici, to je djanski poderio Metelčico na Kranjskem, ker glasili so se po njej, razun že ranjkega Vodnika, naj boljši pisatelji na pr. Jarnik, Zupan, Prešern, Zemlja, Kastelic, celo Metelkovec BI. Potočnik itd.
Pa tudi na ravnost so Obeličarji poprijemali novo pisarijo (vid. II., str. 30 — 37), in v III. bukvicah spusti Prešern nektere ser-šene, n. pr. Ravnikarju, ki se v Zgodbah sv. pisma I. 1. 1815 zoper ptujke poteguje za deležnike:
Poptujčvarcn.
Gorjancov naših jezik poptujčvavši Si kriv, de kolne Krajnc molitve bravši.
Z ozirom na pričakovani slovar, menda Metelkotu (str. 21): Nečinmrni op.
O Krajnci! ako čakate slovarja, Ne čakajte ga od abecedarja.
Koj na drugi strani (22, nat. II.) pa ima sonet, po kterem se je abecedna vojska sprožila tudi na Kranjskem, in naslov mu je:
Čerkarska pravda.
Al prav se piše kaira •) ali kaša, Se šola novo - čerkarjev s c rdi ta Z možmi prepira stariga kopita; Kdo njih pa pravo terdi, to se praša.
Po pameti je taka sodba naša: Če je od kaše kava boljga žita In boljš' obdelana in b61j polita, Naj se ne piše kaša, ampak kava.
Če pa po čerki boljši jiA ne bode, In zavolj čerke ne terpi nič škode; Obhaja taka misel nas Slovence,
De pravdajo se ti možje mor'biti, Za kar so se nekdanji Abderiti V sloveči pravdi od oslove sčnce.
*) i' jc v novi abecedi, kar v stari fh, ali sedajni š.
17. Kakor Dobrovsky so se na slovensko slovstvo prijateljsko ozirali tudi drugi pisatelji češki. Med njimi slovi Fran Ladislav ČeIakovsky (roj. 1. 1799, u. 1.1852). Nabiral je on narodne pesmi vseh rodov slovanskih ter v pervih treh zvezkih (I. 1822 — 27) na svetlo dal nekaj slovenskih in prav kranjskih. Kar izroji Krajnska Čbelica. V časopisu „Českeho Museum" 1. 1832. IV. str. 443 — 454 naznani €elakovsky njene perve (I — III) bukvice.
Rad bi se soznanil z jezikom slovanskim po njegovih različnih narečjih ter z njihovimi slovstvi, pravi, toraj sem jel prebirati tudi knjige milih Slovanov prebivajočih po Kranjskem, Koroškem in Stir-skem; ali bile so tako pokvarjene, da sem že obupoval, ali si po-morejo kdaj iz kaluže, v ktero so bili zabredli. Pozneje pride na dan vendar nekaj spisov v boljši obliki; dobim nekaj pesmi iz ust prostega ljudstva; zdaj je izrojila Čbelica, ki obeta, da se kranjska Muza v kratkem ovenča s krasnejšimi cvetki. — Na to presoja Čbelico bolj na tanko, hvalno omenja vzlasti Prešerna, prestavi nektere njegove pesmi na češko, ter piše:
Naslednji sonet „Čerkarska pravda" poprijema kranjske gramatike in pravopisce, a zabavljica njegova bi s prav malo pre-membo predmetov svojih lahko našla tudi pri nas. Po natisnjenih besedah in kratki razložbi sonetovega pomena piše dalje:
„Vyborne, mily Prešern"! enega mnenja smo z Vami. — Priznati se mora, da jezik naših Slovencev je kaj bogato previden s slovnicami. Kolika sreča to! — Ko bi se vsa njihova književnost sicer dala sošteti na perstih ene roke — nič ne škoduje. — Slovenci imajo poln „ducet grammatik", in toraj obilo prijetnega, glavo in serce likajočega beriva! — Kolika je pa tudi teh gospodov bistroumnost in skerbljivost, ktera se obrača na čerke same! O veliki „reformatoroveK — v abecedah! — Vendar nikar da bi norčeval se v tej reči še dalje.
Znano je sploh, da pismo latinsko ne skeza s čerkami za vse glasove, kar se jih nahaja v jeziku slovanskem. Slovani, kteri rabijo latinsko abecedo, so si toraj pomagati liotli tako, da ali po več čerk pisarijo za en glas ali pa z nekterimi čerticami in kljukicami razločujejo sorodne glasove. Po pervem načinu ravnajo Jugoslovani, po drugem Cehi in deloma Poljaki. Poslednje leta pa vstane na Štirskem mož, kteri ima za slovenski jezik sicer mnogo zaslug, Peter Dainko, in prične po slovnici, pa tudi v druzih svojih na svetlo dajanih spisih in spiscih, dotlej po sostavljanji z več čerkami naznanovane glasove izrazovati z enojnimi znaki. Berzo pa najde i ta „mistr mistra" svojega. Metelku namreč Dajnkovo početje ni bilo všeč, kakor je sam v predgovoru svoje slovnice omilovaje opomnil: „Schon P. Markus versuehte es unserm orthographischen
M-angel zum Theile ab»uhelfen, — aber unglucklich! Eben so wenig ist diess dem H. P. Dainko gelungen". Sam se je toraj vzdignil ter je iznašel nekaj novih čerk, da bi znamenjal z njimi nektere samo- in soglasnike! Pa njegove čire-čare (čary-mary) ravno tako drugim niso mogle dopasti, kakor njemu Dajnkove novote niso bile po volji. Kaj tedaj početi v tej zmešnjavi babilonski? Modrejši (kakor tudi izdavatelj Čbeliee kranjske) se ravnajo po stari navadi, in bodi jim i za to hvala. Po naši misli je latinska abeceda, vzlasti po svoji razširjenosti po večem delu naše zemlje, sama na sebi tako doveršena, da z lepo ne sprejame nobenih novih znakov; in ko bi bili še tako primerjeni, vedno bodo žalili oko in poterjeni ne bodo. To so čutili dobro pervi vstanovitelji naših latinsko-slovanskih abeced, in nespametno bi bilo misliti, da naši predniki niso imeli toliko razuma, kolikor ga je treba k izmišljenju nekterih čerk; le sker-belo jih je in bali so se, da ne bi bili v posmeh, česar se pa — se ve da — naši novejši in pogumniši slovničarji nikakor ne bojijo. To je tedaj znamenje nemale derznosti, s tu pa tam pobranimi ali v svoji učeni glavi v potu svojega obraza nakresanimi pismenkami vsi-lovati se bodi si svojemu narodu bodi si vesoljnemu Slovanstvu in hoteti po svoji glavi učiti ga brati in pisati. K sreči ne najdejo njihovi bistri iznajdniki nobenega nasledstva, in naj se toraj nikar ne čudijo, da tudi tu velja: kolikor glav, toliko misli; sej se tolikrat sami s svojo lastno glavo poravnati ne umejo. Ostanite tedaj raji, ljubi Slovenci! pri svoji navadni pisavi; ne dajajte prostora tem in podobnim pustim in nevžitnim novotarijam; in ako bi vam kdaj na misel prišlo popravljati svoj pravopis in svojo abecedo, storite to po načinu Čehov in Poljakov, ter sprejmite za svoje f, s, z, fh, sh, zh naše s, z, c, š, ž, č; s tim sebi in nam knjižno branje vzajemno polahkate ter mnogo pripomorete k povzdigi svojih in naših tiskaren; čim več se povede pisma, tim lože se skerbi za lepšo obliko njegovo. Ne bi pa svetoval, da se take obnove naj poprime kak suhoparen gramatik; ako že kdo, naj se je loti kak bistroumen in priljubljen spisovatelj — kak Prešern.
Po tem presoja Čbelico še v drugih rečeh ter opominja naposled, naj se Slovani med seboj nikar ne ločimo, marveč zedinvamo, češ da na nas gleda šestdeset in več milijonov Slovanov.
Ta spis je po nemški Čop ponatisniti dal v „Illyrisches Blatt" I. 1833. štev. 6 — 8 s svojimi pristavki in popravki. Med drugim o-menja vzlasti Prešernove „Nova Pisarija" (Kr. Čbelica II. str. 30); ko bi češki sodija vedil te zabavljice posebne namere, gotovo bi ktero povedal bil posebej o njej. Po vsem svojem načinu in duhu spominja le-ta na Alfierijevo „1 Pedanti".
K sklepu str. 31 pravi: Misel g. Čelakovskega o neprimernosti novih čer k je tudi naša; le pristaviti še moramo, da se nam pravila, po kterih se je storila ta novotarija, in kterih ni bil najprej postavil Metelko, zdijo še bolj graje vredne kot njihova izver-šitev po njem. To s potrebno natančnostjo dokazati, nam zdaj prostor ne dopusti; zgodi se pa lahko drugikrat, ako se pokaže potreba. Sicer pa nismo te misli, da g. Metelkova slovnica z njegovimi čerkami obvelja ali ne obvelja; marveč smo si svesti, da ta koristna knjiga v drugih rečeh obderži svojo očitno veljavo, naj že ktera koli osoda zadene nove pismenke.
18. Te poslednje besede Čopove so bile pisan klic na boj. In res, oglasili so se mu Metelkovci koj v 10. št. v sostavku na dveh straneh z znamnjem • — •, kakor je tudi Čopov spis bil brez imena.
Malokdo bode v resnici obžaloval, pravijo ondi, da imamo Slovenci že dokaj slovnic. Pesmi v Kr. Čbelici v tem oziru niso kaj pravilne, v nravnem ne kaj hvalne. Suhoparno naj Čelakovsky imenuje slovnico; drugače piše o njej Kvintilijan (I, 4). Pisatelj omenjene slovenske slovnice si nikdar ni prilastoval časti, da je on edini stvaritelj novega pravopisa. Bilo jih je več, ki so poznali tudi češki čerkopis, ozirali se na pisavo vseh slovanskih, pa še drugih jezikov. Zgodovina uči, da vsaka dobra reč si mora priboriti občno priznanje. Tega so si svesti o novem pravopisu, če tudi ne v kratkem ali po kacem pesniku. Slovenščina se vjema najbolj s staroslovanščino v besedi, naj se vjema, kar se da, tudi v pisavi. Latinica opovira celo slovstvo; v bližnjih narečjih slovanskih ne tolikanj. Popravljena pisava pa more in mora odpraviti premnoge dvombe, domačinu in tujcu polahkati branje, ter veljavni književnosti dati podlago za vse bodoče čase.
v
Na to pride M. Čopov odgovor v posebni dokladi (Ausseror-dentl. Beilage zum Illyr. BI.) v številkah 13, 14, 15 in 17 na 17 straneh z mnogoterimi prav drobno tiskanimi opombami in razlagami ter podpisan z velikim po Metelčici. Naslov mu je:
Slowenisclier ABC - Krieg.
— A ognun sia palese che 1'amor patrio e la verit& mi hanno fatto pigliare la penna, e non odio che io porti a particolar persona.
A. Firenzuola, Discacciamento delle nuove lcttere inutilmente aggiunte nella Iingua toscana, pag. 17. (ediz. Ven. 1828.)
Ni ga skoraj naroda, ki bi v svojem slovstvu ne bil imel kake „čerkarske pravde", kake »abecedne vojske". Imeli sojo Latini, Talijani, Angličani, Čehi, Serbi, Hrovatje; kaj čuda, da smo
Metelko.	6
jo imeli tudi Slovenci! — Talijanska, ki jo je bil sprožil Trissino I. 1524 v llimu, in zoper kterega se je ravno ondi bil vzdignil A. Firenzuola v posebnem spisu: Discacciamento itd., je geslo dala M. Čopu k čerkarski pravdi slovenski, ktera se je pa godila največ po nemški. Ne morem tu popisovati borbe same; opomnim naj le, da se v njej ponavlja skoraj vse to, kar so očitali Metelčici ustmeno in pismeno že Slomšek, Jarnik, Dobrovsky, Murko in drugi prijatelji, vzlasti kar se je pisarilo v abecedni vojski na Koroškem. Pa tudi to naj omenim, da Čop v tem spisu z vso hvalo govori o Kopitarju in njegovih znanstvenih zaslugah, o Metelkotu in njegovi slovnici; le nekterih čerk obliko graja in načela, po kterih je narejena Me-telčica t. j. abeceda in kterih našteva VI, mu niso pravila t. j. prave, dobre vodila, nektere se mu zdijo celo neizveršljive, pogubljive itd.
Metelkovci odgovorijo na to tudi v posebni dokladi k štev. 22 v sostavku na ? straneh, na koncu z zvezdico*. Bere se tu, da nasprotnikov spis je straničen in da ni brezstrasten; da on premagati ali na vsaki način ubraniti hoče popravljeno pisavo, da si pa vendar le sam zida gradove ali stavi terdnjave, ktere potem naska-kuje in razsiplje t. j. pravila, kterih niso postavili začetniki novega čerkopisja. Ponavljajo se nekteri že povedani razlogi in dokazi, ter k sklepu je pristavljena opazka, da bi g. i[. gotovo bolj priljudno in manj serdito pričel bil omenjeno abecedno vojsko, ko bi sam bil kedaj kako kranjsko delo že spravil na dan ter djanski okusil mnoge težave, ktere človeku tolikrat prizadeva pravopisanje našega jezika.
V štev. 23 pride spet v posebni dokladi s tistim znakom ij. odgovor „SIowenischer ABC-Krieg Nr. 2." na 8 straneh, kjer Čop bistro zavrača poprejšnji spis in že nekoliko osorniše po-prijema i Kopitarja i Metelkota, češ, da je hvalna le-tega marljivost, v kteri je ponapolnil Dobrovskega kalup (Tormular). Mnogotere nedoslednosti one pisave razkazuje bolj na tanko, ter omenivši, da čerkarska obnova morebiti ni storjena po nobenem pravilu, ponatisne v prikladi nekaj več besedi iz A. Firenzuola „Discacciamento delle nuove letlere inutilmente aggiunte" itd.
A sedaj se oglasi Metelčice pervi znanstveni buditelj — Kopitar, ker v 27. štev. je s podpisom K. na 6. straneh ponatisnjen „Ein Wort iiber d en Laibacher ABC-Streit, aus einem Briefe aus Wien an Hrn. M	t. j. Metelko. V tem pismu po-
prijema Kopitar preučeno, pa tudi prebridko pemskega patrona Bi-leam-Čelakovskega, spretnega dohtarja - pesnika Prešerna, češ, oba krasoslovna veleduhova (asthetische Genie's), vzlasti pa učenjaka vojvoda Matija Čopa (Pan Maciek), primerjaje ga osebno in nravno nedostojnim pisateljem, oponašaje mu ljubljenca njegovega seršena:
Čudni dihur.
V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige,
Od sebe pa ne da nar manjši fige (Vid. Kr. Čb. III. 20.),
vendar pristavljaje, da bojni tovarši njegovi celo niso vredni njega
vojvoda itd. Po mnozih tudi rečnih razstavkih pravi naposled, da
se z njim, ako se po teh besedah ne verne k „bona fides", noče več
prepirati, pomljiv (des echt-gothe'schen Spruchs) izreka, ki ga je
povedal modri Leo Mediaevus:
Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo, Aut vinco, aut vincor, semper ego maculor.
„Di clie lievi cagion che crudel guerra!" zakliče s Petrarkom Čop v „S 1 o we n is cli e r ABC-Krieg Nr. 3.", posebna priklada k štev. 30 str. 6, s podpisom q. (za g. K. s pristavkom: ironice).
—	Jeli vsa ta zanikarna abecedarija vredna, da se kdo tako psuje, poprašuje omilovaje. Y7endar po pravilu: „Kakor se posojuje, tako se povračuje" — obere tudi Kopitarja, opere Čelakovskega, ter pre-pustivši Prešernu, da opere se sam, podere (18) §§. pisma njegovega, rekši naposled: Dosti je, in več kot dosti! — Ko bi g. K. še kterikrat hotel me napadati psovaje moj značaj, zavračevaje me ponosno, s splošnjimi terditvami, z zlobnimi primerami, s puhlo bistroumnostjo in s preprostimi nesnagami, ne pa z razlogi vzetimi iz reči same, povem mu kar naravnost, da onih nesnažnih verstic »modrega Leona Mediaevus-a" sicer nočem obračati nanj, da mu pa tudi ne bom odgovoril nobene verstice.
Kakor „pervo" s sonetom: Čerkarska pravda, tako je tudi „zadnjo" v abecedni vojski imeti hotel Prešern, da bi za nektere zabavljice po svoje znosil se nad Kopitarjem. Poslednjemu Čopovemu spisu so pridjani namreč (I — V): Literarische Scherze in August Wilhelrn v. Schlegel's Manier. Vom „Doctor-Dichter P."
—	I. Error typi kaže, da po Zoisu je Kopitar le „Zoilus"; II. Apel in čevljar po Plinijevi pravljici v sonetu, da „le čevlje (t. j. gramatiko, nikar pa estetike) sodi naj Kopitar"; III. Relata refero v nemškem jeziku, da po „Memoires de 1. Academie Celtique" bi slovnica 1. 1808 ne bila njegova, marveč Zoisova; IV. Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo, v kterem se spet po nemški o-menja „Thersites", očita mu na zadnje „ingenium suile"; in V. tudi po nemški, da v boju, kdor nima sicer orožja, popade navadno — cepec (Flegel). S cepcem toraj se konča glasoviti „SIowenischer ABC-Krieg" v Illyr. BI. 1833.
19. Iz vsega tega se vidi, da je slovenska „čerkarska pravda" bila kaj več kot sloveča pravda od oslove sence! Tako je, kadar se pero pomaka v žolč in strast pravdarju narekuje besede. „Zhop
ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichsgesichts-kreis" —je poprej Kopitar pisal bil Safafiku (vid. 11, str. 27.); pa — sedaj?!
Kako pa se je vedel tedaj Metelko? — Podoben tihemu potoku je deloval res natihoma, učil slovenščino, pisaril že omenjene knjižice, pomagal v besedi in v djanji, delil mnogim dobrote, prestavljal in skladal razne spise vsem, ki so jih želeli, duhovskim in deželskim vradnijam, kmetijski družbi, in morebiti je ravno po tej zaslovel, da je Vertnarska družba v Frauendorfu na Bavarskem (Die practische Gartenbau - Gesellschaft) „za domovinski in ljudski blagor vnetega pa učenega profesorja" izvolila si za dopisovalnega • uda in počestila s primerno okrašenim pismom 1. 1831.
Med tem, ko se je na Stajarskem in Koroškem precej glasno že veršila abecedna vojska, je pa Metelko doma na Kranjskem imel drugo bolj tiho, vendar dokaj silno pravdo. Priljubil se mu je bil Hahnemann, začetnik homeopatičnega zdraviljenja (roj. v Mišnji 1755, u. v Parizu 1843). Po njegovem nauku si je napravil bil zdravil ter delil jih ljudem, kar so delali tudi nekteri drugi, vzlasti duhovniki. Bile so pa grozne borbe prej že in tedaj med alopati in homeopati, in ker je bila po lastnem dvornem razglasu 1. 1819 prepovedana homeopatija tudi v našem cesarstvu, so nekteri prijatelji zložili prošnjo do cesarja, naj se jim dovoli v Ljubljani zdravnik homeopat, kteremu hočejo na pet let zagotoviti plačo ter dajati mu po 800 gold. na leto; kar pošljejo mestni zdravniki hudo tožbo do okrožnega glavarstva in po tem do škofijstva, češ, daje v mestu posebno homeopatiško društvo, njemu na čelu stolni kaplan Potočnik in slovenščine profesor Me telko, in lekarna, ktero vlada stolni dekan Jerin, ter zahtevajo, da se glede na raznotere postave homeopatija prizadetim gospodom ostro prepove, kar se je tudi storilo ustmeno in pismeno. Z ozirom na „Svete pesmi" v Metel-čici (vid. 12, str. 29), pa na to pravdo je spustil menda pervemu Prešern v Kr. Čbelici III. seršena:
Popred si pel, zdaj pa homeopatiš;
Popred si čas, zdaj pa življenje kratiš.
Natihoma se je boril Metelko tudi v pravdi čerkarski ali abecedni vojski na Kranjskem. Iz natisnjenih dotičnih spisov ni znati, da je on bil vojvoda; po besedilu in dokazovanji se marveč sklepati sme, da je bil pravi vojvoda v Karintiji in v Ilirskem listu J. Burger, naj gorečniši Metelkovec, tedaj duhovni vodnik v ljubljanski duhovščnici. To je sumil tudi Čop sam (cf. Slow. .ABC-Krieg št. 13). Na nekem Ilirskem listu v ljubljanski knjigarni sem našel sicer k znamenju • — • pripisane imena: Metelko, Burger,
Zalokar, Jerin. Da so tedaj posvetovavali se med seboj, o tem ni dvomiti; toraj sem pisal, da so v pravdi čerkarski Čopu odgovarjali Metelkove i. Verjetno je pa, da so le-ti uganili marsiktero, ki ni bila Metelkova, pa se je poslej vendar njemu oponašala. Mnogokrat se tudi sicer prigodi, da so učenci hujši mimo učitelja.
Kako bridko so se kresali že učenjaki, pa očitno; kaj še le dijaki sami in nasproti učitelju, ter prostaki med seboj, v družbah, na ulicah itd.! Slišal sem pripovedovati, da so celo otročaji po ulicah popevali: M e t e 1 s q e q a (DCab^na) j e u m g r 1 a. To je bila toraj nje osoda. Prešern ji je zložil bil lastno nadgrobnico, da „vsi homeopati — ji niso mogli pomagati" itd. Poklonil mu je vdan učenec pesmico v Metelčici lepo vtkano v svilo; dobil je pa tudi iz Maribora grobo pismo, v kterih se v gerdih spakah po nemško gerdo psuje! Marsiktero grenko je moral preslišati, ko so preslav-Ijevali zmago nad Metelčico, in takrat že si je bil prisvojil Metelko slavnega klasika zlati nauk, ki ga je poslej vedno spolnoval :
A eq nam memento rebus in arduis
Servare mentem, non secus in bonis.
Hor. Carm. II. S.
ttfetel&o
v
slovenskem slovstvu.
Tihemu potoku podoben, ki lepe senožeti in ravne polja rosi, je delal Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrovski Bil je Metelko ves Slovenec, in pa Dolenec. Bodi mu slava!
Slomšek.
C.
20. „Pomni v protivnih rečeh, da pokoj duše ohraniš" — si misli Metelko, in tihemu potoku podoben spisuje mirno tudi med abecedno vojsko šolsko knjigo, ktera bi bila v tesni zvezi s poprejšnjimi (gl. b — e, 12. str. 29. 30), toda ni prišla več na svetlo v Metelčici, ampak v Bohoričici:
f) Berilo za male šole na kmetih po c. kr. Estrajških deržavah. Na Dunaji, 1834. 8*. 213 str. Eavno to: Berilo za drugi klas malih šol na kmetih (vnovič natisnjeno). V Torsti, 1846. 8'. 195 str.
Tiskano je v različnih čerkuh ter ima v sebi po kazalu: „Šolske postave za ljudske šole. Povesti iz svetiga pisma stare zaveze. Nekoliko znanosti od zemlje, na kteri živimo. Dolžnosti podložnih do svojiga de-želiniga oblastnika, do gosposke od njega postavljene in do rojstne dežele. Djanski pregovori za mladost. Pravila ali regelce za perljudnost. Pravila za zdravjevarstvo". — Kakor „regelce", ima še marsiktero tujo besedo v šolsko pojasnjenje; sploh je pa pisava krepka, in tvarina, ki se nahaja zdaj v mnozih posamesnih knjigah, se ob kratkem razlaga ondi skupaj, primemo pervemu poduku.
Berilo to se ni tiskalo več v Metelčici; ali — kdo bi si bil mislil! tisto leto je zamerla tudi „Krajnska Čbelica", ktera je tako hudo bila pičila Metelčico. S IV. bukvicami je — brez žela — 1. 1833 že skor vsa zaljubljena nehala rojili.
Čerkarska pravda ali abecedna vojska je sicer mnoge razperla, nektere hudo ranila, nekterim celo zgrenila njihovo delovanje na slovstvenem polji; pa je tudi mnoge vzbudila in vžgala, zlasti nedu-hovne, da so se marljivo pečati jeli z dotlej zanemarjano slovenščino. Koliko učene tvarine je spravila ona na dan, in kako očitno je pokazala vnanjemu svetu, da za uk je Slovenec prebrisane glave! Vendar so si sploh tedaj želeli miru in pokoja. In — kaj se zgodi?
Metelko.	6
Leta 1835 šestega julija utone Matija čop, velikan učenosti, ki
Ako bi daljši Časi b'li mu dani,
Svoj narod s pismi bi razsvitlil bil, Pero zastavi komaj stare Slave Buditi rod — odnese val ga Save.
Niso jokali za njim le prijatli, nista plakala le Prešern pa Ka-stelic; žalovali so Slovenci vsi, kar spričujejo premnogi spisi, v nemščini in slovenščini, zloženi njemu v spominj. Materi Krajni, kaj pravim: »Grobu na tvojem oči materi Slavi rose". — čbelica je nehala rojiti; vzrojil pa je njen „Plutarčik pa Nestorčik", Jak. Zupan, tedaj med Slovenci pervi Pan-Slovan, tako da je 1. 1835 v Ljubljani še bogoslovja učenik — 1. 1836 bival že v Celovcu pokojnik — v pregnanstvu.
Zginili so, ko se vtolaži vihar, nekako osodno tudi Metelkovci. Kopitar je služil v dvorni knjižnici na Dunaju, Ravnikar je bival, od 1. 1830 teržaško-koperski škof, v Terstu, Zalokar župnik v Teržiču; Pekec umre, in zdaj se umakne še Jelovšek za kanonika v Novomesto, Potočnik za župnika v Šent-Vid, Burger za dekana v Šmartin; Metelko pa ostane sam v „černi šoli" učitelj, da mu veljajo skoraj Ko-seskega besede o Sloveniji:
Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim Samši na skitu medli, trume plakaje pogin, Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.
21. Milo je nekaj let poznej v Matija Čopa spominj tedanji čas popeval Prešern:
Tajati led naš še le začne se, pomlad je drugod že, V dragi slovenski vkroten ni domovini vihar.
Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogam zroč'mo ga valovam ; Ni se navadil popred breznov se, skal ogibat'.
Zvezde, ki reš'jo, bile so neznane, ki čoln pogubijo; Lel bil naš je kermar, drugi je bil P al in ur.
Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami kermo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov t. j.
Drugi Slovani, na pr. Čehi, Poljaki, Serbi (cf. 16, str. 37.), so že mnogo storili na svojem slovstvenem polji, mi Slovenci smo še le nekoliko jeli delati, pa se že hudo prepiramo med seboj, v čerkarskih pravdah ali abecednih vojskah. Napravimo si malo slovstvo, vzbudimo si posebej Krajnsko Čbelico. Lel je bil poganom bog ljubezni (lat. Cupido, geršk. Eros); Palinur pa Enejev kermar, ki je zadremal na ladiji, ter padši v morje utonil. Zdi se mi, da je Lel Prešernu bil Kastelic, vrednik Čbeličin, Palinur pa Metelko, češ, po zgubljeni čerkarski pravdi je zgubil Metelko tudi veslo v književnosti, utihnil, utonil; ti pa o Čop! si zmagavši ovaroval nas razkolnije v pisavi in nam pokazal, kako si množimo svoje slovstvo itd.
Ali — utonil je Čop, ki je bil knjižničar v Ljubljani, in službo njegovo dobiti sta si prizadevala Kastelic pa Metelko. Kad bi se, je pisal o tem Kopitarju, prav (ordentlicb) pečal s slovenščino, kar mi zdaj ni mogoče. S samimi 400 gold. — kar učenik slovenščine — bi ne mogel živeti; katekeška služba pri stolnici mi pa jemlje skoraj ves čas. Govori se, da je po deželnega poglavarstva nasvetu Kastelic na pervem, neki pisar iz Gradca na drugem, jaz pa da sem na tretjem mestu, toraj je ves ta moj up po vodi. Ako morete v tej reči kaj storiti, prosim in izročim se Vam vsega i. t. d. Vidi se iz tega pisma in iz prošnje pisane 12. febr. 1836, da je Metelko želel le še bolje poprijeti se slovenščine ter vladati naše slovstvo; pa že 19. oktobra mu tedanji namestili vodja luodroslovnih šol Jan. Kersnik naznani vradno, da je vsled cesarjeve določbe knjižničarjevo službo v Ljubljani dobil profesor modroslovja na Graškem vseučilišču Jos. Kalas. Likavec, in za tem še le jo je dobil 1. 1850 M. Kastelic.
L. 1832 je bila razpisana služba pervega varka vseučiliške knjižnice na Dunaju; prosil je za njo tedaj M. Čop, in iz tiste njegove prošnje je razviditi, da je znal 19 jezikov, da je bil toraj Čop pravi slovenski Mez-zofanti (prim. Matiju Čopu v spomin spis. girnn. učitelj Melcer 1. 1865). V prošnji Metelkovi za knjižničarjevo službo v Ljubljani leta 1836 pa je brati, da je Metelko znal (ist kundig) jezik slovanski, nemški, latinski, gerški, hebrejski, francoski, italijanski, ter da je razumel po nekoliko vse desetere narečja slovanske (hatsickiiber diess einige Kenntnisse aller zehn slavisclien Dialecte eigen gemacht).*
22. Znamenito v slovenskem slovstvu je 1. 1836, ker tedaj pride na svetlo „Glagolita Clozianus", to je knjiga, po kteri je rojak naš J. Kopitar pokazal, da tudi on je „velikan učenosti" in po kteri je povzdignil tudi Slovence med učeni svet.
Dobrovsky Josef, „otec slavi s ti ky", kakor mu pravijo Čehi (r. 1. 1753 v Dermetu na Ogerskem, u. 1. 1829 v Bernu), je spisal „Insti-tutiones linguae slavicae dialecti veteris" ter s pomočjo Kopitarjevo na Dunaju dal na svetlobo 1. 1822, kadar je malo prej v Celovcu verli Jarnik nabral bil svojo »K 1 čine Sammlung solcher alt-slavisclien W6rter, welclie im heutigen windischen Dialect nocli fortleben, ein Beitrag zur Kcnr.tniss der alten li o c li s 1 o w e n i s c h e n Biiclier-sprache. Klagenfurt 1822. 8°. 79 S.« — Dobrovskega „Institutiones" pa Kopitarjev „ Glagoli ta" sta vzbudila staro jezikoslovstvo slovansko in sta podlaga novemu učenemu preiskovanju o Cirilici in Glagolici v sedanjem veku.
Metelko, kteri je po Dobrovskega „Lekrgebaude der bohmiscken Spraclie" sostavil svoj izverstni „Lekrgebaude der slowenischen Sprache", je tudi njegove »Institutiones ling. slav. dialecti veteris" pridno prebiral,
G *
in zdaj mu pošlje Kopitar svojega ;,Glagolita Clozianus". Kako se ga je oveselil Metelko!
Sprejmite, preblagorodni gospod! mu je pisal na to (po nemški), mojo naj spodobnišo in priserčnišo zalivalo za jako zanimivega „Cloziana", kteri o glagolici in slovanščini sploh razširjuje nepričakovano svetlobo. Prebiraje ga sem zapazil nektere reči, ktere se mi zdijo čudne in ktere naj Vam sedaj naznanim; p. XXVIII. prihode (v Cirilici), na medorezu 4. specimen pre —; str. 55 je dvojno štev. srednj. spola v imenovavnem in toživnem na a, Dobrovsk. pg. 512 pa na e in i, enako žensk, dvojn. To poslednje, mislim jaz, je pravilniše in našemu jeziku sploh bolj primerno; Dolenec namreč govori dve vedr*, polm-, brun3 i. t. d. (bruno ali brunu je po Dolenskem povsod srednj. sp.), in še Gorenec pravi dve 1 ta, ne dva Ita. Naš s je nastal le iz e ali i, ne pa iz a. V enaki razmeri je pri pridevnikih str. 57 tiskano e in a, kjer se mi iz ravno tistega vzroka pravilno zdi le č. Dalje je ondi tudi v toživnem in zvavnem nišča in vendar v imenovavnem nišči. Zaimena imajo dvojn. štev. srednj. sp. v imenov. in toživn. ženskemu enako, in str. 59 pa je brati ja. Se-li ja v dvojn. toživn. srednj. res kje najde v kakem spisku? Enoju. toživn. mene (mg), tebe (tg), sebe (sg), menim da je pervotna oblika rodiv-nika, kteri je v novejši, morebiti naj novejši dobi, kakor sicer pri moških imenih živih bitij, prišel v navado za pravi toživnik mg, tg, sg (v našem sedanjem govoru me, t«, se). Str. 68 vapno, naše apno dozdeva se mi pervotniše,- od tod je Ivucharski razlagal „Apenine". Str. 71 g^senišča, mar ne — i ca? — išča je po Dobr. 305 Eussorum forma augmentativa.
—	Drukoli, na Dolenskem je zanj navadno nksi. — „Carniolis est dra-včn, sed non satis probat, cum tam ex g quam ex e faciant suum e ferme". Po Dolenskem in celo v nekterih krajih po Gorenskem je ta razloček v izreki očiten, in sicer iz g je e (e) s predglasnim in iz e pa je e (e) z zaglasnim i slišati na tanko, toraj je pravo le drevgnu. Te opazke sem si prederznil narediti Vam le za to, da pokažem, da sem „Cloziana" bral. — Malo jih je, ali že te kažejo modrega jezikoslovca.
Znamenito v našem slovstvu je 1. 1836 tudi, ker je takrat posebej pervikrat na svetlobo dal Prešern svoj krasni „Kerst per Savici".
—	Krajnska Čbelica se je bila priljubila Slovencem tako, da so pervih bukvic drugi natis oskerbeli 1. 1834, ali petega roja sama ni mogla več pripraviti na dan. Tem bolj je vstregel Prešern tedaj vsem, in morebiti je ravno nemila Čopova osoda mu navdihnila ta premili spev o Čertomiru in Bogomili; sej ga je prav njemu posvetil, in sej v dotičnein sonetu sam tudi spoznava,
De srečin je le ta, kdor z Bogomilo
Up sreče unstran groba v persih hrani.
prsi
Zložen je „Kerst per Savici" poleg povesti Valvazorjeve, značaja epičnega pa tudi liričnega, v duhu slovenskem in slovanskem, priprosto ter učeno, da se skoraj imenovati sme cvet narodne ter umetne poezije slovenske, dotlej naj veče delo neduhovskega pesništva. — Sicer se je tudi od 1. 1830 lepo množilo pobožno, nravno-podučno slovstvo, ter pridno gojilo cerkveno pesništvo. Popeval je vzlasti častitljivi Luka Dolinar (r. 1. 1794 v Loki, u. 1863 v Šmartinu Tuhinjskem); pošle so bile tudi že v Metelčici 1. 1827 natisnjene Svete pesmi Potočnikove, in želeli so drugega natisa. Metelko je imel pravico do založništva, in na-prošen jo da L. Kremžarju proti temu, da se natisnejo v ravno tistem enojnem pravopisji (einfachen Orthographie), v kterem so bile pervikrat. Ali kakor je verli BI. Potočnik pridružil se bil pesnikom v Čbelici, tako so 1. 1837 njegove „Svete pesmi" drugega pomnoženega natisa na svetlobo prišle le v Bohoričici, ne več v Metelčici.
Hvalno je nekdaj Valvazor (r. 1. 1641 v Ljubljani, u. 1693 v Ker-škem) preslavljal svojo domovino (cf. Ehre des Herzogthums Krain. Laibach. 1689); tako so sedaj Slovenci preslavljevati jeli svoj narod in razun besed nabirati tudi pesmi narodne. Da ne omenjam nekterih „Ko-roških ino Štajarskih", ki jih je bil na svetlo dal Matija Ahacel (r. leta 1779, u. 1845) v Celovcu I. 1&33, II. 1838, in drugih, povem naj le, da na Štajarskem je bil med pervimi Stanko Vraz (roj. 1. 1810, um. 1851), na Kranjskem pa za Vodnikom, po kterem so nektere narodne tiskane bile tudi v Čbelici, vzlasti Poljak Emil Korytko (r. 1.1813 v Levovu, u. 1. 1839 v Ljubljani). Mikavno je brati, kako je 1. 1838 v ta namen budil Slovence po Kranjskem, naj po zgledu druzih Slovanov, na pr. Rusov, Čehov, Poljakov in Serbov, nabirajo i oni narodne pesmi, prislo-vice, pravljice ter naj popisujejo šege in navade, sploh domače življenje svojega naroda (gl. Illyr. BI. Nr. 25. Den Freunden des Slaventhums in Krain; ein Slave aus Norden), in kako že v št. 29., kjer napoveduje I. zvezek „Slovenskih pesmi kranjskiga naroda", za poslano dragoceno tvarino med drugimi hvalo daje tudi profesorju Metelku. Vidi se iz tega, da je Metelko koj pripravljen bil pospeševati napovedano delo slovensko. Do 1. 1844 je prišlo pet zvezkov omenjenih pesmi na svetlobo, toda Korytko ni doživel še pervega ne, ki je bil tiskan 1. 1839 v Ljubljani; v Zagrebu pa je ravno to leto na svet izdao Stanko Vraz »Narodne Pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Ko-ruškoj i zapadnoj "Ugarske".
23. Male šole ali šole po deželi so se imele navadno v domačem jeziku, in tudi po mestih v vzornih ali normalnih šolah se je podučevati mogel kolikor toliko jezik slovenski. Da bi se po njem vanje pripravila i Metelčica, v ta namen so šolske knjige spisovali Metelkovci; ali — „ Berilo za male šole na kmetih" se je 1. 1834 tiskalo že spet v Bohoričici, in
v njej je po naroČbi šolskega vodstva tiskan tudi „Mali besednjak slo-venskiga in nemškiga jezika" v Ljubljani 1. 1834. 8. str. 230; II. 1843, ki ga je nekoliko s pomočjo Metelkovo zložil J. Kek (r. v Zatičini 1796, u. v Ljubljani 1854), ki je spisal bil tudi „ Kratek katekizem v vprašanjih in odgovorih", kteri je nastopil v pervih šolali pozneje za 1. 1831 v Metelčici natisnjenim „Kerščansldm naukom".
V	srednjih šolali je pa slovenščina menda po Vodnikovi dobi potihnila popolnoma. Čop jo je jel zopet buditi, in kaže se, da so tedaj nekteri poskušali slovenščini pridobiti nekoliko veljave v šolali latinskih. Konec 1. 183C dobi Metelko od deželnega poglavarstva po ravnateljstvu modro-slovnega učilišča v presodbo slovnico latinsko — Handbuch der lateinisclien Sprache —, ktero je vsaj nekoliko na podlagi slovenskega jezika sostavil tedanji katehet v latinskih šolah blagi Joža Glo-bočnik (r. v Cerkljah 1. 179G, katehet od 1828 do 1854, u. v pokoju 1. 1863), ktera pa vendar natisnjena ni bila.
V	nemški 1. 1837 pisani razsodbi pravi Metelko, da posebno v skladnji razkazuje pisatelj, kako malo se vjema latinščina z nemščino, nekterikrat celo nič, velikrat se pa lepo sklada s slovenščino. — Prav res je, da latinščina po vsem sostavu svojem t, j. v mnozih posamesnih besedah pa celih stavkih ima veliko podobnosti s slovenščino. Jasno je toraj, da kranjska mladina veliko prej in bolje umeva latinščino, če se na to podobnost z malo besedami opomni v maternem jeziku, kakor pa ako se z mnogimi na široko razlaganimi pravili o latinščini v nemškem jeziku obtežuje njen spominj. Nemško dvombo „ich werde verlassen" razlaga pisatelj 1. VI str. 2 prav dobro po slovenski z „bom zapustil in sim zapušen"; tako tudi „ich arbeitete" z „bi delal in sim delal". Spridoma bi toraj kranjska latinščine se učeča mladina rabila to delo; nektere reči bi se vendar — po njegovih mislih — mogle popraviti. Nemške sklanjatve naj bi se vravnale po slovnicah v normalnih šolah navadnih. Pisatelj je nemščini dal 6 sklonov; praviloma ima le 4. Hotel je pred ko ne to doseči, da se vjemajo z latinskimi, kar pa nikakor ni prav, vzlasti že za to ne, ker je prepovedano podtikati komu kaj tujega. Čisla naj se lastnija vsakterega, toraj tudi nemškega jezika, in nobenemu naj se ne vtika ali ne vriva, česar mu narava ni dala. Mar naj se učenec koj v sklanjali soznani z razločki obeh jezikov, kar se mora prej ali slej že tako zgoditi. „Das Verfahren jener Empiriker, die einst der deutschen Sprache Gewalt anthaten, um darauf das Latein mechanisch betreiben zu konnen, kann man mit Recht wohl nicht zuruckwunschen".
Slovenske besede, pravi proti sklepu, naj se podčertajo in potem drugače tiskajo kakor latinske, da se človek v njih ne moti. Ta zmota se primeri tem lože, ker se marsikterikrat v obeh jezicih enako glasijo, in so časih enacega časih inacega pomena; p. me, te, se, novo itd. po-
meni v obeh jezikih ravno tisto; rana latinski pomeni der Frosch (žaba), slovenski die Wunde; perversi lat. die Verkehrten, slov*werfe zu; is lat. er, slov. aus; pes lat. der Fuss, slov. der Hund itd.
Tako natihoina je deloval Metelko, da razun 1. 1838, kadar ga v lllvr. BI. hvalno imenuje Korjtko, nikjer nič ni brati o njem nekaj let. Sicer so po doveršeni čerkarski pravdi nekako sploh potihnili bili delavci na slovstvenem polji slovenskem, da je 1. 1840 v ravno omenjenem listu št. 50 Prost o slav Milko takole popeval slovstvo naše:
1833 — 1840. I.	II.
Let sedem je v Egipta hudih bilo,	Pa kaj cvetlice, žlahtne vina, žita!
De zemlja nič sadu ni obrodila,	Sladkosti vunder nihče nič ne vžije,
De še kopriva se je posušila,	Če vsako seme rodovitno klijo,
In vsako zerno kal je svoj zgubilo!	Al setev vsa od toče je pobita. —
Let sedem! Čudno res je to število,	Kaj vinska terta, žlahtne vina, žita,
Ker nas stiskala tud' je taka sila!	Pomagajo sinovam domačije?
De b' je Modrica naša ne čutila,	Peljinovko vsak žejen grenko pije,
Serce bi bolj prosto Slovencam bilo!—	Če medonošnih bčel nihče ne pita.
Polje sicer nam ni pusto ležalo:	Al' domačija vertu ni enaka?
Kodilo nam je žita, žlahtne vina,	Glej, žlahtne mednate rodi cvetlice,
In moč in živež nam je vsim dajalo. Iz kterih med bi brala bčela vsaka.
Kodila nam je tudi domovina	Glej, naša ta je domačija draga,
Cvetlice medne, žlahtne in dušeče,	Še bčele daj ji, sladke beračice,
De bi ji vence spletali cveteče!	Saj ljubi bčele tudi Mati blaga!
In v tem smislu je 1. 1841 Kopitar v posebnem pismu (Baden d. 5. May) popraševal Metelkota: Ps. Wie kommt es, dass selbst Korytko's Beispiel, u. Ihr langes Professorat, keinen Carniolophilus im echten Sinne wecken? —
24. Kar raste, pravijo, šuma ne dela. — Tisti Prostoslav Milko, ki je v Illyr. BI. stan slovenskega slovstva od 1. 1833 do 1840 popeval tako čmerno, je pa književno napredovanje slovensko od 1. 1830 do 1839 v III. tečaju časnika „Carniolia" 1. 1840-41 popisal že dokaj prijetno, in še prijetniše v „Jordans Jahrbiicher f. slaw. Lit., Kunst und Wissen-schaft 1843. Leipzig. S. 223 — 225". Le-tu pripoveduje o slovenskem pesništvu, o Čopu in Čbelici, o Prešernu in njegovem „Kerst per Savici", o Dolinarjevih in Potočnikovih lepih pesmicah duhovskih. Sicer pa vlada tihota; nekako kasni so slov. književniki, pravi, ter se umikajo, in skoraj bi kdo mertvašnico zapel našemu slovstvu, češ, da je slovenski jezik že spet ob lepo ime, ktero si je bil komaj pridobil pred vnanjim svetom. Res so opovire, nekaj v pisateljih samih, nekaj v drugotnih zadevah. Ona kasnoba ali počasnost izvira menda od tod, ker so naši pisatelji le preskromni, in svoje književne izdelke sami ostro presojajo ter čakajo
le vgodnega časa, da se očitno pokažejo svetu slovenskemu. Imenoval bi lahko nektere, ko bi ne bal se jih žaliti, ki se pripravljajo na to p. Kastelic, Žemlja, Koseski, Krempelj, Klančnik itd. Vidite toraj, da napredovanje v narodnem jeziku med nami ni tako slabo, kakor bi se človeku dozdevalo na pervi pogled, in da priti mora doba, v kteri se nebo zvedrilo bode nad Slovenci. Razun tega gojimo lepo upanje, da v kratkem dobimo časnik, v kterem se bodo skazovale mlade slovenske glavice.
K sklepu tega svojega spisa naj vašo pozornost obernem na sadič-nik bodočih Slovencev književnikov (die Pflanzschule der kiinftigen Slo-wenen-Literatoren). Jaz menim prihodnje duhovnike po škofovskih semeniščih v Ljubljani, Gradcu, Celovcu in Gorici, kteri so vsi vneti jeli učiti in vaditi se jezika slovanskega. Vzlasti med mladimi bogoslovci v Ljubljani se že nekaj let pod vodstvom profesorja Metel kota opazuje velika vnema za slovanske reči. Preteklo šolsko leto so se bogoslovci združili med seboj ter naročili si več slovanskih časnikov, in slednjemu družniku je bil nalog, do dobrega navaditi se slovenščine in učiti se razun te tudi kterega drugega jezika slovanskega. To jih ne stane težko, ker obe knjižnici — semeniška in licejska — imate dokaj knjig slovanskih v vsakterem narečji, in tudi g. Kastelic rad posojuje bukve iz svoje po Čopu pridobljene krasne knjigarne, ki šteje blizo 3000 zvezkov v vseh jezikih evropskih.
Bog naj venča njih vseh prizadevanje s svojim blagoslovom ter po njih daje narodu pravih učenikov!
In ta Prostoslav Milko, ki je tako milo popeval slovenske domovine lepe senožeti in ravne polja, ter prosto slavil potok, kteri je rosil jih natihoma, je bil France Malavašič (r. v Ljubljani 1. 1818, Metelkov učenec 1. 1839, u. zdravitelj 1. 1863).
25. Krog leta 1830 so sploh Slovani jeli se nekoliko oživljati na severu in na jugu. Na Češkem sta delovala velikana J. Šafarik pa Fr. Palacky; med ogerskimi Slovenci je za vzajemnost slovansko svet budil Jan. Kollar (r. Slovak 1. 1793, u. na Dunaju 1. 1852). Iz Prage in Pešta in z Dunaja je selil se duh slovanski v Zagreb, Gradec, Ljubljano itd. Da so bogoslovci tako vnemali se za slovanstvo, k temu so pač pripomogli slovenski dijaki, ki so iz Hrovaškega prihajali domu v prej imenovane bogoslovnice. Iz le-teh se je razširjal slovenski duh po deželi ter navdajati jel i neduhovne.
Na Hrovaškem je vzlasti od 1. 1835 deloval s svojimi tovarši dr. L j ude vi t Gaj (r. v Krapini 1. 1809). Po njem so Hrovatje dobili svoje Novine in svojo Danico. I Slovenci so želeli svojega časnika, in že 1. 1838 je tiskar J. Blaznik prosil, naj sme dajati na svetlo časopis slovenski „Zoro", pa se mu ni pripustilo (vid. Krain und d. Deutschthum. 1862.); še le po prizadevanji nadvojvoda Jovana se je 1. 1843 kmetijski družbi
dovolilo na svetlo dajati »Kmetijske in rokodelske Novice", kterih I. list se iz Blaznikove tiskarnice in založbe prikaže v sredo 5. mal. serp. ali junija, in kterih vredovanje prevzame njen tajnik dr. Janez Bleiweis.
V Slavinu že in v svojih pismih do Vodnika (1S06 — 1808) je želel Dobrovsky, naj bi Slovenci pa Hrovatje zedinili se v latinskem pravopisu ter s Čehi vzajemno pisali po istih pravilih, in 1. 1832 je zoper Metelčico (vid. 17, str. 40) Slovence vnemal Čelakovsky: Ako vam, mili Slovenci! pride kdaj na misel popravljati svoj pravopis in svojo abecedo (Bohoričico), storite to po načinu Čehov in Poljakov, ter sprejmite za svoje f, s, z, f/i, sh, zh, naše s, z, c, š, i, č itd. To stori na Hrovaškem Gaj, in po njem so se tega česko-ilirskega pravopisa (Gajevica, Gajica, Gajčica) poprijemali štajarski in koroški Slovenci; kar pridejo 1. 1840 v Ljubljani zapored v Gajici na svetlo: „Pesme Valentina Vodnika, Linhartov Veseli dan ali Matiček se ženi, pa Varh, iz engležkiga prestavil Andrej Smole" (r. v Ljubljani 1800, u. 30. nov. 1840). V Illyr. BI. je v prej natisnjenih dveh sonetih 1. 1840 pervi rabil česko-ilirski pravopis Malavašič, in oglasil se mu je 1. 1841 ondi v št. 3. Krajničan t. j. Jož. Žemlja (r. na Breznici 1805, tedaj duhoven v Ambružu, u. 1. 1843) v sonetu: „ Odziv iz Krajne" z narodno ilirsko poslovico: „Slogom rastu male stvari" itd., češ, skušajte pridobiti zanj veljake, da od Muz praga slogo to razširjajo „Do Slave matere pokrajne vsake". — Na Štajarskem je bil str. 34 — 37, št. 14, 15 omenjeni, zdaj že tudi ranjki A. J. Murko (u. 31. dec. 1871 v Hočah), kteri je v 1. svoji slovnici 1. 1832 v Bohori-čici boril se zoper Metelčico, v 2. 1. 1843 sprejel Gajico, ter je med slovničarji začetnik sedanjega slovenskega pravopisa.
Novice so sredi 1. 1843 izhajati jele v Bohoričici, in pervi, ki jim je poslal v Gajici spis, zložil Tone Krempl, od Radgone št. 6, je bil spet Malavašič. L. 1844—45 so prinašale spise zdaj v Bohoričici zdaj v Gajici, kakor so jim dohajali; 1. 1846 pa se prikažejo Novice v novem pravopisu vse, češ, da „s tem pravopisam stopimo v kolo z drugimi Slovani, de oni naše, mi pa njih bukve lahko beremo". — Huda čer-karska pravda ali abecedna vojska je bila kriva, da so mnogi, vzlasti stareji pisatelji dolgo pomišljevali si prestopiti k novemu pravopisu; tako n. pr. Slomšek v Drobtincah 1. 1846, ki je na posebno prigovarjanje odgovoril: Bojim se, da se bo sedanjemu pravopisu ravno taka godila, kakor Metelčici, ktera ni obveljala, akoravno je bila celo od vlade zapovedana (cf. Beseda Slomšeku v spomin, govor. Košar, 1862).
Zoper Gajico je bil posebno Kopitar (cf. Hesychii gloss. 1839) in se ve da tudi Metelko.
26. Marljivo je Metelko prebiral „Novice", ktere so se tudi po njegovih učencih od leta do leta vidoma doverševale v dobri pisavi in pravilnih vnanjih oblikah. To pa mu ni bilo po godu, da so se poprijele
bile Gajice. Slovenščino je razlagal sam v Metelčici, sicer po šolah je vladala Bohoričica, in učenci so mu spisovali svoje naloge nekaj v tem, največ pa v njegovem čerkopisji. Javno je rabil tedaj sam le Bohoričico, in v njej je prišlo na svetlo v št. 20 omenjeno »Berilo za drugi klas malih šol na kmetih« 1. 1846 vTerstu; v njej je od 1. 1819 do 1847 spisoval :
g)	Oznanila c. k. Ilirskiga poglavarstva v Ljubljani z mnogoterimi podučenji in c. k. razpisi.
Za Vodnikom je bil namreč Metelko kranjski tolmač (cf. IX. 3. str. 6); za njim pa je to opravilo dobil in menda do smerti svoje iz-verševal Fr. Malavašič. — V Bohoričici je to leto dal na svetlobo pobožno knjižico, kteri je naslov:
h)	Serce ali spoznanje in zboljšanje človeškiga serca, ktero je ali božji tempelj ali pa hudičev berlog. Za obuditev in vterditev keršanskiga duha. V Ljubljani 1847. 8f. 312 str. Predgovor IX. Z 10 lesoreznimi podobami. Iz nemškiga prestavljeno in z mnogoterimi pristavki pomnoženo. Druziga natisa 1848. Tretjiga 1851.
„Te bukvice, pravi v predgovoru, so bile iz Francoskiga na Nemško prestavljene, in že v letu 1732 pod naslovam ali imenilam: Duhovno zerkalo zaderžanja, iz kteriga vsak za večno zveličanje skerben kristjan stan svoje duše spoznati, in svoje življenje prav vravnati zamore, po gorečih željah pobožnih duš na dan dane.
Od leta 1732 se je na svetu veliko spreminilo, — resnica pa je zmirej tista večno nespreminljiva — in lahko je vediti, de te resnice so sedanjimu svetu zlo neperjetne . . . Kakor ima Bog svoje kraljestvo v vernih in pobožnih; tako ima tudi satan svoje kraljestvo v hudobnih, nevernih in spačenih . . . Tako so Kristus in njegovi aposteljni razločno učili . . . Kdor tedaj veruje v te njih nauke, mora tudi verjeti, de je človeško serce ali božji tempelj ali pa hudičev berlog.
Iz stanu serca, ktero je prebivanje in sedež dobriga ali hudiga, se mora res človek obsoditi; obličje je le naznamek, ki ga notranji človek očitno obesi, po kterim se notranji stan, kteriga duha otrok de je, nekoliko spozna. Zatorej poglej v svoje serce, premisli svoje notranje, de izveš, v kterim stanu se znajdeš; ako Kristus, ali hudič v tebi kraljuje, ako je božje ali hudičevo kraljestvo v tebi, ako si prost božji otrok, ali suženj greha in hudiča . . Le Kristus te zamore sprostiti, in če te On sprosti, si resnično prost ali svoboden".
V takem duhu so pisane te bukvice. Jako presunljive so pridjane podobice, v kterih se prav živo razodeva notranji stan na pr. človeka, kteri grehu služi ter v njegovem sercu kraljuje hudič s sedmerimi naglavnimi grehi, ki jih kažejo po pomenu: pav, krastača, kozel, kača, svinče, risat in terdorog; ali smert njegova s strahotno glasilko: Poberi
se spred mene, ti prekleti, v večni ogenj! — Ravno tako presunljiva je nasprot podoba, v kteri se kaže notranji stan pobožnega, kterega serce je tempelj živega Boga in prebivanje presvete Trojice; ali smert pobožnega in pravičnega s premilo glasilko: Bali ti zvesti hlapec!
Po teh in po svoji notranji vrednosti in lepoti so se omenjene bukvice slovenskemu ljudstvu, ki je takrat imelo že dokaj prav lepih in mičnih masnih in pobožnih, priljubile tako, da je v kratkem treba bilo tretjega natisa, in se je po smerti spisateljevi napravil že četerti, pa v Gajici, 1. 1862. XI. 8'. str. 416.
Pa še v nekem drugem oziru so znamenite te bukvice. — Vzajemnost narodovska je tedaj naglo rastla, in mimo poprej so bolj pogostoma dohajale iz Amerike pisma in v njih po časnikih se brale tožbe, kako htulo se sim ter tje godi ondod kerščanskim verovestnikom ali misijonarjem sploh in posebej kranjskim. Kranjskim v severni Ameriki stradajočim misijonarjem nekoliko pomoči, to je bil nagib, da se je Metelko lotil prestave že popisanih bukvic. Da si ravno se takih knjig Slovencem ne manjka, vendar mislim, da po njih nisem pomnožil le števila nekoristnih bukev. Iz Amerike sem dobil ene nemško natisnjene (morebiti edine v Evropi, v Lipsku vsaj ni nobenih); v Ameriko naj dobrotno se vračajo kranjski poslovenjene. Konec 1. 1847 izroči Metelko ves njihov dobiček t. j. 617 gold. ljubljanskemu škofijstvu, naj ga pošlje v Ameriko, in naj iz le-tega denarja dobi misijonar And. Skopec 117 gld., Frid. Baraga, Fran. Pire, Jur. Godec, Ign. Mrak in o. Ot. Skola pa vsak-teri po 100 gold. Škofijstvo 10. jan. 1. 1848 z drugimi za misijone nabranimi novci pošlje tudi to darilo na Dunaj Leopoldinske družbe ravnateljstvu, ktero koj na to razodene posebno pohvalo Metelkotu za njegovo velikodušno in zdatno prizadevanje k razširjanju in vterjevanju katoliške vere v daljni Ameriki obetaje, da se dar njegov med naznanjene misijonarje razdelil bode na tanko po storjenem določilu. — Se-li more dati slovstvu blagši .namen od ljubeznjivega pospeševanja pravega kraljestva božjega?
Tudi drugoč je Metelko rad delil milostinjo tii in tam po pravilu, naj ne ve levica o tem, kar stori desnica, podoben tihemu potoku, ki rosi lepe senožeti in ravne polja; vendar naj se o tej priliki omeni, da je 1. 1836, kadar je bil župan verli J. Hradecky, mestnemu starešinstvu izročil 300 gld. za uboge zanemarjene otroke, naj bi se jim naklanjala poštena izreja; in že 1. 1832 je neki dobrotnik po njem oskerbništvu ljubljanske ubožnice daroval 500 gold. proti temu, da se denar varno naloži, obresti med uboge sproti razdeljujejo, glavnica pa oberne za beraško delavšnico, če se vstanovi kedaj v Ljubljani. Vidi se, da je davno že snoval Metelko, kar je verno sporočil tudi v poslednji svoji volitvi.
27. Da se je za naše slovstvo svetla zarja prikazala, komu se imamo zahvaliti? — Tako poprašuje v „Slovenskih mislih" 1. 1847 M. Maj ar, ter pravi: „Slavni kmetijski družbi na Kranjskim, ki nam Novice izdaja, čestitemu vredništvu naših Novic, verlim prijateljem, ki za Novice pišejo in hudobornih prepirovcov med seboj ne terpe, in vsim domorodcam, kteri nam slovstvo podpirajo, in slovenščini, bodi z besedo ali z djanjem, prijateljsko pomagajo". — „In prav bi bilo, piše str. 7 v 2. listu Novic, da bi obči naš pravopis vsigdar upotrebovali, ne samo v Novicah, teinuč tudi ako kake bukve, ali bodi kar hoče, pišemo. Mešati zdaj jedno zdaj drugo, je zmešnjava, ktera ni lepa in samo moti".
V Bohoričici je poslovenil bil Metelko prej omenjene bukvice: „Serce ali spoznanje in zboljšanje človeškiga serca", ktere je And. Skopec iz Amerike v nemškem jeziku svojim prijatlom v Teržič poslal v spomin, in priporočil z besedami: Berite in premišljujte, spet in spet berite, in na-se obračajte! — ter jih oznanil v Novicah 1. 22. „V resnici so te bukve tako lepe, piše v oznanilu še posebej Metelko, da se jih človek skorej ne more naveličati brati, temuč če jih večkrat bere, lepši se mu zde. Zavolj njih posebne lepote ali božjiga duha, kteri se iz njih glasi, smo jih na Krajnsko predjali, in akoravno upamo, da bo Krajncam ali sploh Slovencam z njimi tolikanj bolj vstreženo, ker dozdaj v kranjskim jeziku še nismo imeli tacih bukev, iz kterih bi se mogel notranji človek prav spoznati: smo verh tega še tako naredili, da vsak, kteri ta bukve kupi, s tem tudi sveto vero v Ameriki razširiti pomaga; ker vse, kar se per njih perdobi, se bo misijonarjem ali oznanovavcam svete vere v Ameriko poslalo, de bi mogli z večimi perpomočki luč svetp vere nekoliko delj v tiste kraje nesti, kjer dozdaj v strašni dušni temi peklenski duh kraljuje. — Iz teh bukev tudi vsak vidi, kako lepo branje imajo ljudje tudi v daljnih krajih sveta".
Metelko ranjkemu škofu Antonu Alojzju, kteri gaje jako čislal, pokloni posebej bukvice „Serce" in naznani njihov namen ter v posebnem pismu po nemški razodene svoje misli o stari in novi pisavi. — Te bukvice sem spisal v dosedanjem čerkopisji; to pa zato, si bode mislil marsikdo, ker jih želi kar se da močno razširiti; ali — imam k temu še druge tehtne vzroke. Dasi ravno je dosedanji čerkopis (Bohoričica) v samoglasnikih zelo pomanjkljiv, in ker njih bistvenih razločkov ne more zaznainnjati, pravilno branje obtežuje, tujcem dela celo nemogoče; ima vendar po primerni spreminjavi dolgih in kratkih soglas-nikov, pri kteri se med branjem, oko manj utrudi, svojo gotovo prednost pred mnogo drugimi pravopisi, tudi pred Gajevim.
Nekteri so za Gajico strastno vneti in ne čislajo nobenih razlogov, češ, njena vesoljnost, ktero si pa le domišljujejo, preseže vse drugo; ne-
kteri so pa strastno razdraženi zoper njo in ne terpijo nobenih takih bukev v svoji hiši. V mojih očdh nima ne ta ne una stranka nobene veljave; jaz miluj em obe, in zrem edino le na ne-overžljive če tudi v strastni razdraženosti ali po predsodkih prezirane razloge. S vest si, da svetli knez in škof, prosti sleherne strasti, gledate le na to, kar je dobro, se derznem razložiti Vam o tem svoje razloge.
Čerke », š, c, opovirajo hitro pisanje in sploh zaderžujejo človeka, da ne more brez pogostnih prenehljejev zderžema pisati mnogo besedi — Gerk je iz tega vzroka odpravil celo piko nad i —; včlike so previsoke ter v drobnem tisku neredno razširjajo verstice; očem neprijetno pačijo pisavo, ako se samoglasniki, da se odpravijo dvombe, znamnjajo z velikrat potrebnimi naglaski. Nasledniki tega čerkopisja opuščajo toraj naglaske, in tudi pogoltnice pri v, s, k; zajdejo pa tako v mnoge druge nedoslednosti. V slovenščini se nobena beseda ne piše brez samoglasnika; toraj je nedosledno predloge v, s, k pisariti nam v\ s', k'. V češčini naj že bo, ker ima svojo priliko; vendar celo Čehi zmehčujejo mnogokrat one terdobe s pridjanim e ali u: ve vodč, ve muč, se strechy, se sveta, ke mne, ku konci itd.
Grajati je, da se nam. z piše c, ker temu znamnju oni glas s perva ni lasten, toraj ni klasičen, ter se v pisanji in tiskanji lahko zamenja z e . . brez f so pismena le preveč v verstah, premalo nad in pod njimi, vzlasti ker se v našem jeziku f skor nikdar ne rabi. Da se temu pride v okom, bi latinskim čerkam pustiti se mogli njih izvirni glasovi, razločki pa očitno znamnjati. Do tega svesto pridemo in priti moramo. Kolike napake se sicer godijo v lastnih imenih! . .
V nobenem slovanskem narečji pisatelji s svojim čerkopisjem niso tako nezadovoljni kot v češkem, in pred kratkim je Hanka, da se odpravijo nelični š, c, nasvetoval drugačne znake (Jordans Jahrb. 1846) in v evangelijih jel jih tudi rabiti. Obžalovati je toraj. da je Gaj priporočati jel tako neprilično pisavo.
Kar vesoljnost zadeva, se-li po njej more doseči? Nikakor ne, mi je pisal prevred umerli Kopitar, ki se je zelo hudoval nad njo. — In kaj pridobi s tem naše ljudstvo v oliki? — Olikanim pa razna pisava težave ne dela. — Pravopis je treba vstanoviti, kteri ima za vse razločke bistvenih glasov svoje lastne znamnja, kar se zgoditi more le po cirilskem navodu. Do takega slovanskega vsem potrebam primerjenega pravopisa v prihodnje gotovo pride; dotlej pa je po moji misli bolje pomagati si za silo z že privajenim, kot pomanjkljivo zamenjavati s še bolj pomanjkljivim.
Iz tega se vidi, da Metelkota nikakor ni bila volja pustiti svoj pravopis in prijeti se Gajice. Motilo ga je tudi, ker je bilo sim ter tje brati o vzajemnem pravopisu slovanskem na podlagi latinske
abecede itd. (cf. Entwurf eines gesammtslav. Alphab. auf lat. Grunde, nach den Ansichten eines Siidslaven. Jordans Jahrb. 1S47.)
Vse drugač pa je ravnal Slomšek. Prijatel resničnega napredka, in vselej pripravljen, osebne misli temeljitim željam drugih in občnemu pridu podvreči, se je tudi novega pravopisa brez daljega pomislika poprijel, berž ko se je pokazalo, da je pri mnogoteri pomanjkljivosti vendar perva stopinja k vzajemnosti in književni edinosti Jugoslovanov (vid. Besed. Slomšeku v spom. str. 11). Druge Drobtince njegove 1. 1847 so tiskane bile že v Gajici. — Tega jako vesel spregovori o njih dr. Bleiweis v Novicah str. 180 glede na Metelkovo nasprotvanje nekoliko bolj rezno:
„Cele Drobtince so se prikazale letaš v novi obleki, to je, v novim pravopisu, kteriga bi že zdaj lahko s t ar i ga imenovali. To nas je prav razveselilo, ker je očitno znamnje, de je tudi na Štajarskim novi pravopis občinski pravopis, kteriga zdaj vsi imenitniši slovenski pisatelji po Krajnskim, po Koroškim , Teržaškim in Goriškim pišejo in tudi omikani kmetje brez spodtike bero. Zadnji čas bi bil teclej, de bi se od pravopisa tudi pri nas nič več ne govorilo, ker ni nad njim toliko ležeče, kakor nekteri mislijo, ki se ne morejo čez abecedo povzdigniti. Saj to vsak izobražen človek ve, de ga še ni v nobenim jeziku in de ga tudi nikdar ne bo — popolniga pravopisa, in de je prazno prizadevanje, taciga iskati; de torej tudi naš sedanji pravopis ni brez pomanjkljivosti. To pa je njegova gotova prednost, de z majhnimi razločki ga veči del Slovanov našiga cesarstva piše; in v ravno ti občjosti obstoji tudi prednost nemškiga, laškiga, francozkiga pravopisja, če ravno nobeden izmed njih ni popoln. Kdaj bojo tedej tudi Slovani jenjali abecedarji biti?! Oj! de bi si pač druge narode: Nemce, Lahe, Francoze itd. v izgled vzeli, kterim je več na reči, kakor na čerki ležeče! Naj bi Slovenci raji več pisali in dobriga, kakor pa se preganjali za gole čerke in se tako zmirej med abecedarje povračevali! Pač res je: de čerka mori, duh pa oživlja".
28. Med abecedarje so se povračevali Slovenci radi, ker to jim je bilo vsaj prosto polje! Jako prostrano se je onim junakom odpiralo celo 1. 1848, kadar prineso Novice same v 6. listu posebej latinsko oznanilo vesoljnega alfabeta, to je, novih čerk za vse Evropejske narode in jezike; vendar v tistem listu pravijo, da slovenski pesnik 1848. leta v stari Bohoričici bi bil enak možiceljnu s kito 1790. leta!
čerka mori, duh pa oživlja; in res se je duh slovenski oživljal tedaj vidoma. Čim bolj so ga vklepali in krotili, tim bolj se je razprostiral in povzdigal. Mladi duhovniki so ga budili v malih šolah po deželi; domoljubni učitelji p. Kersnik, Martinak, Globočnik i. t. d. po srednjih, latinskih in licejskih; poleg Metelkota v bogoslovnih je za
J. Zupanom čisto slovensko učiti jel duhovno pastirstvo J. Poklukar. Kakor je v Čbelici popeval Prešern, tako je po Novicah jel J. Koseski. Kako so pa tudi njegove pesmi, n. pr. Slovenija Ferdinandu 1. 1844, Bravcam Novic h koncu 1. 1845 v spomin (»Svetu pokažite lik domače navade in misli, — Biti slovenske kervi bodi Slovencu ponos«), Kdo je mar 1. 1846, Novice bravcam ob novim lotu 1 847 (»Orno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre, — Dajte zasvetiti luč, množite, širite plani,
_ jno no motite so, če pisano gleda protivnik. — Tudi naroda otes jo slav-
niga čina poslopje«) itd. itd., vžigale mlade Slovence, vzlasti učence; to se skor popisati ne more. Tihi potok, ki je dotlej rosil lepe senožeti in ravne polja slovenske, bi bil moral narasti se v mogočno reko, da bi bila zadostovala; toda — namesto reke se razlije povodenj, in
Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne, Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, /	Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši,
S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč, Sivo pečovje ječi, v korenu se tresejo gore. —
Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov — Vsakega konca sveta — 1. 1848. Cesar Ferdinand I. da 15. marca svojim deržav-ljanom vstavo, in nova doba se prične takrat tudi narodom slovanskim. Prenavljati in prestvarjati so jeli po vseh krogih, po vrad-nijah in sodnijah, posebno po učiliščih. V Ljubljani so se zbirali šolski ravnatelji in učitelji, ter posvetovali o slovenskem nauku, o napravi slovenskega vseučilišča itd. V Gorici je bila že napovedana slovenska šola v dveh tečajih, in J. Irkič se ponudi, da hoče v ljubljanskih viših šolah vsaki teden trikrat razlagati slovenščino; tedaj oznani Fr. Metelko, ces. učenik slovenskega jezikoslovstva, zboru 11. majnika, da hoče svoje učeništvo slovenskega jezika razširiti (Vorlesungen iiber die erweiterte slowen. Pliilologie) in nekako po izgledu talijanskega dokončati v dveh tečajih. „Z veseljem, pravijo Novice, je zaslišal zbor hvale vredni namen učeniga gosp. profesorja — in dr. Bleiweis je v imenu novo izbujene slovenšine g. Metelko ta očitno in serčno prosil, naj bi gosp. profesor opustili svoj pravopis in se brez odlašanja poprijeli našiga sedanj i ga pravopisa, kteri, akoravno tudi ni brez pomanjkljivosti — ima to prednost za se, de je bolj o b č i n s k i. Dobro sicer vemo, de ima tudi naš sedanji pravopis še nektere protivnike — pa ktera reč na svetu nima protivnikov? Še katoljška vera ni brez njih!
Mi nobenimu ne branimo, de naj z a-se piše ^ kakor koli hoče — od očitniga učeni k a pa pričakujemo, de se v sedanjih časih naj ne zoperstavlja občinskim vošilam. Upati gre tedej, de gosp. Metelko bojo prijazno spolnili želje novo izbujene slovenšine! Še enkrat prosimo". (Novic. 1. 20, str. 84.)
Koj 16. maj. je dal Metelko prošnjo o premčmbi slovenskega jezikoslovnega nauka svojemu ravnateljstvu, naj jo pošlje do ministerstva. Kako se je rešila in kako se je vravnal potem nauk slovenski, ne vem; to pa vem, da je vsled tega vstala nova „čerkarska pravda" 1. 1848, v kteri se je očitno oglasil Metelko sam.	*
Pomenke o vprašanji, kako in koliko bi bil slovenski jezik precej vpeljati v šole in kancelije, sproži v Novicah P. Hicinger, ter piše 1. 24. str. 98: „V zdanjih latinskih šolah bi se znala pervzeti bolj popolnama slovnica, in semtertje tudi kako prestavljanje iz sloven-skiga v latinsko in iz latinskiga v slovensko. To bi se lahko zgodilo, de bi se le stol za slovenšino iz desete šole (bogoslovstva) v pervo ali drugo latinsko ponižal. Do zdaj je bilo res nekoliko čudno, de smo se nar pred učili nemšine, po tem latinšine in grekšine
—	more biti tudi italijanskiga, francozkiga in angležkiga — slovenšino pa smo. čisto v nemar pustili; ali pa, kteri smo šli k bogoslovstvu, smo še poprcd hebrejsko, sirsko, kaklcjsko in arabsko imeli, preden je bila slovenšina na versti! Pesništvo in govorništvo v slovenskim jeziku se je prostovoljno že davno začelo v višjih latinskih šolah — že per ranjcim M. Čopu smo včasih kak slovensk izdelik dali; zdaj je tega veliko več.
V inodroslovskih šolah bi lahko bila slovenska filologia kakor tudi latinska.
Per bo gosi ovci h je ravno duhovno pastirstvov Ljubljani, kar sostavnost in učenost tiče, v slovenšini tako visoko povzdighjeno, de je komaj še kaj vošiti itd."
»Slovenski j ezik ni otrok" — je kazal v Novicah že prej M. Ambrož; v 26. listu pa o Hicingerjevem nasvetu piše: „To je bilo vse prav. Jez še to-le pristavim, de naj bi, ker nam bo zdej več slovnic potreba, gosp. Metelko popravili svojo sicer slavno gramatiko, de bi bila nekoliko krajši in v sedanjim pravopisu pisana, kakor so gosp. Murko v drugim natisu tudi s svojo hvale vredno gramatiko storili, čerke, ktere gosp. Metelko terdijo, so — naj nam resnice ne zamerijo
—	tako neprijetne, de jih nikakor ne moremo vabilo slovenskiga jezika spoznati. Nočemo jim odreči, de imajo kake posamesne prednosti, za občni slovenski jezik pa.niso.
Res je, de ne rabimo imenovanih čerk v Novicah in v drugih spiskih, pa tudi to ni prav, da učijo v šoli tak pravopis, ki je v občinstvu že zdavnaj overžen. Zakaj bi visoka učenost tega častitljiviga gospoda učenika ne hotla potrebam sedanjiga časa se ukloniti? Rodovitno seme, kteriga bi sejali v prid domovine, bi potem obilni sad rodilo. Kolikanj zdaj obžalujemo, de se to ni že davnej storilo! Kaj pomaga kramarju
blago, če ga prodati ne more? Čimu je visoka učenost, ako se med
ljudstvo ne razširi?"
Besede le preresnične, ki pa tudi kažejo, kako močno so razumni možje čislali Metelkota. Bilo se mu je tedaj podati ali na mir ali na boj; on pa — kaj stori?
29. Odgovor da v Novicah 1. 28. 29. sam pervikrat in zadnjikrat
očitno, kteri se glasi tako-le:
»Ko ste me v Novicah opominjali, de bi svoj pravopis zapustil in Vašiga v slovoslovje vpeljal, je treba, da me kdo svojeglavnosti ne obdolži, tudi očitno odgovoriti in povedati, de bi to ne bilo prav, in zakaj de ne. Vem, de dobro mislite in želite, de bi bilo Slovencam z edinostjo v pisanji pomagano; tudi jez to serčno želim; ali tega mi ne bote odrekli, de tako reč, ki ima velike nasledke, je treba od vsih strani pogledati in potem soditi, kaj je storiti, de bo prav. Pa porečete: »edinost slabim stvarem moč daje, edinosti nam je treba«. Res je, de edinost veliko velja, pa je tudi gotovo, de se kesa, kdor na samo edinost gleda in svojo boljši reč za slabji zamenja; boljši je ločitev kot zgubitev.
Ali bi bilo s tem komu kaj pomagano, ko bi se Vaš pravopis v slovoslovje vpeljal? Vsak slovoslovec ga že tako zna, če le Vaše Novice enkrat prav pogleda. Taciga slovoslovca pa, Vam stavim, če hočete in kolikor hočete, ni med nami, de bi Vaših Novic, ki nam toliko lepiga in dobriga povedo, še ne bil pogledal. Slovoslovec pervinske in nadelinske sostave slovenščine si pri-svojivši bo vse navadne besede gladko bral, bodo naj mu pisane po Vaše ali po moje. Pri nenavadnih besedah pa po Vaše pisanih se bo velikrat opotikal, in bodi si Vašiga pravopisa tudi še tako vajen, vender velikrat ne bo vedil, kako besedo izreči, ker imate v samoglasnikih premalo razločka.
Slovenski jezik hočete v kancelije vpeljati, — prav je to, ali ste pa tudi premislili, kako bote po Svojim pravopisu primke, imena vasi in sosesk in marsiktere druge neznane besede pisali, de jih bote mogli prav brati, de bi jih ljudje razumeli in se Vam ne smejali? — To je po Vašim pravopisu velikrat celo nemogoče; post. Podpežnik, Pekec, Tevželj, Zelenevic itd.«
In glasnike posebej razloživši pravi:
»Vse to moj in stari slovanski pravopis na tanjko razloči, po Vašim pravopisu se mora pa ugibati, in če se ne ugane, bo zmota ali pa smeh. 6. H. Frejer, ki je imena vasi in sosesk popisoval, ni mogel pri veliko imenih drugač pokazati, kako jih gre izreči, kakor le z mojim pravopisam . . .
V neznanih besedah je sosebno slabim očem težko razločiti Vaš C od e; v latinskim pisanji zavolj tega razločka devamo kljuko nad c, kar se pa tukaj ne sme, sicer bo č. Te kljuke nad č, š, z so tudi zaderžavne ali mudivne v hitropisu. Velikrat cele besede z eno potego ne morete zapisati. Lejte to so ob kratkim pokazane slabosti in pomanjkljivosti Vašiga pravopisa. Zato ga učeni gospodje v časopisu, ki se mu pravi: »Jordans Jahrb. f. d. Lit. Leipzig 1847, V. Jahrg.« imenujejo tačasni (provisorisch) pravopis. V ravno tem časopisu je tudi dokazano in na ravnost rečeno, de so vse čerke mojiga pravopisa silno potrebne (»sehr nothwendig«).
Kakih pomanjkljivost mojiga pravopisa mi dozdaj še nihče ni pokazal. Samo to pravijo, da čerke niso lepe, pa sim vendar že kteriga slišal reči, de so lepši in prijetniši kakor Vaši: c, š, I. Kar lepoto čerk zadene, je gotovo,
Metelko.	7
de se dajo zlepšati; sej ve'mo, de tudi latinske čerke niso bile vselej tako lepe kot so zdaj. Čerke starih Slovanov so menj lepe oi latinskih, pa vender pravi izrek vsake besede popolnoma razločno pred 'oči postavijo; zat<5 pa tudi med Slovani, kteri stare čerke rabijo, ni nikoli tacih prepirov zavoljo pravopisa, kakor med temi, kteri so se latinskih čcrk prijeli. Sama lepota človeka ne stori zadovoljng t.
Čehi in Poljaki, akoravno imajo veliko pisaniga v svojim jeziku, so se že od nekdaj prepirali zavolj pravopisa in njih prepirov Se zdaj ni konca, upanje pa vender imamo, de bodo ti prepiri skorej jenjali, ker si učeni gospodje prizadevajo, kakor vidimo v zgorej imenovanim časopisu, tak pravopis vstanoviti, de se bo mogla vsaka beseda po pravim izreku z njim pisati. Med tem je pa moj pravopis, de se pomanjkljivost Vašiga in Truberjeviga pravopisa z rjim nadomesti, in za višji slovoslovsko učenost silno potreben; sicer bi mogli naši sedanji slovoslovci za potrebne razločke v pisanji, kakor so nekdanji storili, kar se iz Kopitarjeve slovnice leta 1808 in tudi iz druziga pisanja vidi, pri ciril« skim ali pa glagoliškim pravopisu pomoči iskati. Dokler tedaj pravopisa potrebam našiga jezika primerjeniga ne dobimo, je treba, de per svojim dozdanjim ostanem; kadar pa boljši na dan prido, ga bom z veseljem sprejel«.	Fr Metelko.
Na ta Metelkov odgovor je v Novicah 1. 31. 32. dr. Bleiweis spregovoril poslednjo „V reččh slovenskiga pravopisa", češ, da v taki reči ne velja to, kar meni in mojim prijatlom dopade, ampak to, kar občinstvo razsodi. V pravopisu pa je občinstvo postavedajavni vladar, kteremu se mora pisavec vkloniti, ako hoče, da bo ljudstvo bralo, kar on piše.
»Napol samoglasniki, ktere g. profesor nar veči prednost svojiga pravopisa čislajo, ločijo že Gorenca od Dolenca, še bolj pa Krajnca cd Štajarca itd. — torej nikakor ne morejo vpeljani biti v slovenski pravopis! G. Metelko so Dolenec, torej hočejo, de bi vsi Slovenci po dolenski pišali plesali — to pa brez zamere ne gre . . . Če bi hotli vsaki glas do lasu natanjko zaznamovati, bi tudi z Vašim pravopisam ne mogli izhajati.
Prazne besede so na dalje, de kljuke (v) nad s, c, z so mudivne — ali ni Ji na strani s, f in z še bolj mudiven? — Kdor po našim š, č, ž piše, si prihrani (po storjeni skušnji) pri 27 natisnjenih polah celo polo; ali ni to prihranitev časa in denarja? — Da se c lahko z e zameni, damo Latincam razsoditi, ali jim je že kdo očital. — Kar ličnost g. Metelkoviga in Bohoričeviga pravopisa memo našiga zadene, naj bravci sami iz naslednje predpodobe razsodijo: Z velikimi gospodi ni dobro češinj zobati, je rekel Žabnikar iz Čirčič (natisnjeno v Bohoričici, Metelčici in Gajici).
Ker stariga (Bohoričeviga) pravopisa razun majhne množice Sloven-cov nobeno drugo slovansko ljudstvo ne piše in tudi nikdar ni pisalo, — ker g. Metelkov pravopis še clo Krajnca od Krajnca, še bolj pa od Štajarca in druzih Slovencov loči, naš sedanji pravopis pa nobene ločitve
ne dela, in se mu tedaj tudi ni treba pogube bati, zato ker je edin z ilirskim in zlo enak pravopisu drugih Slovanov, kterih bukve in časopisi se bojo zmirej bolj med Slovenci razširjevali — kdor — pravimo — vse to le nekoliko premisli, bo l^hko razsodil, kterimu pravopisu prednost gre . .. Kteri pravopis zdej kraljuje na Krajnskiin, Štajarskim, Koroškim, Teržaškim in Goriškim ? v kterim pravopisu se natiskujejo zdaj nar ime-nitniši knjige?
V	stari Bohoričici se zdej nobene druge bukve več ne pišejo, kakor molitvene in pa pratike. — Že v 1. 1832 začeti prepir zavoljo Metelko-viga pravopisa se je v 1. 1833 tako hudo vžgal, de se je popisala cela knjiga pod nadpisam: „Nuovo discacciamento di lettere inutili, d. i. slo-wenischer ABC-Krieg, Laibach, 1833". — In odtistihmal je zginil g. Metelkov pravopis iz natisa. Drugači pa je z njegovo slovnico (gramatiko), kteri vkljub overženih čerk radi podamo nevsahnljivi venec slave.
V	1. 1843 so jele Novice po malim novi pravopis, pisati . . . Zdej se pišejo v novim pravopisu vsi slovenski časopisi brez sneme; knjige Slomšeka itd. (so našteti tedanji pisatelji) . . Poslednjič še povemo, de je novi pravopis že tudi v slovenskih šolah Primorskiga poglavarstva vpeljan.
—	Kdor iz tega ne spozna, kaj de je zdej storiti treba: ali se občinstvu udati ali pa sam svoj ostati, temu se bomo zastonj prizadevali sedanje potrebe razjasnovati.
Le ena sama se mora pri nas še zgoditi, de bo enkrat konec vsiga abcedniga besedovanja. In to je, de se ta pravopis po izgledu Primorskiga poglavarstva tudi po-vsim Slovenskim v šole vpelje. To pase mora zgoditi zdej pri osnovi noviga šolstva na Slovenskim, de se ne bo ljudstvu podučenje kradlo, ktero zamore iz gori imenovanih in tudi prihodnjih knjig in časopisov vživati . . . Jez sim za tega voljo v velkiin deželnim zboru v Ljubljani 7. mal. travna tega leta zbranim stanovam svetoval, de naj položijo to reč ministru na Dunaj, de se ima povsod novi pravopis vpeljati, — in vsi (tudi knez in škof Anton Alojzi, stolni dekan Jerin, vodja bogosl. šol kor. Zupan, vodja normal. šol kor. Novak) so enoglasno poterdili ta naklep (Antrag); torej je tudi njih opravilo skerbeti, de ne bo ta reč nikjer nobenih enostranskih protivnikov našla, ker zdej v tacih rečeh ne velja več to, kar kaka posamesna glava ali posamesno vredstvo (Behorde) misli, ampak to, kar je glas občinstva. Kaj pa ta glas terja, spričujejo gori dokazane slovenske dela v novim pravopisu očitniši, kakor vse naše besede . . . Novi pravopis polajša tudi poduk v pregibanji glagolov, kadar se s, s, c spreminja v s, Ž, c" ali pa nasproti, postavimo: groziti — grožen; nositi — noša — nošen; rečem
—	reci; strižem — strizi itd.
In tako sklenem ta sostavek s tem zagotovilam, de ne besedice več ne bom od te reči govoril, ker iz celiga serca priterdim resnico g. Hi-
■ 7*
cingerjevih besed: „Raji bi več pisali in dobriga, kakor pa vedno se pričkali za gole čerke, in se tako zmirej v Abecedarje po vrače vali". Ojstro nam jo gosp. Hicinger tudi povedo v sledečim napisu, v kterim nam pokažejo, kaj Vodnik in Čop na unim svetu od nas govorita:
Vodnik:
Dobro hitijo naprej v izobraženju verli Slovenci, Vedno popravljajo bolj narodni svoj pravopis.
Čop:
V tem se je bati samo, de se dost izučili ne bojo, Ker se vračujejo skoz le v abecedo nazaj!
Ne boj se tega, slavni Čop! Ko si Ti živel, je spala Slovenija, le malo rodoljubov se je poganjalo za mater svojo. Zdej pa je vse živo po Slovenskim, in edinost ni več prazna beseda. Po mestih je še sicer premalo narodniga občutka, tolikanj bolj pa živi duh domorodstva po deželi, kteriga nar zvestejši varhi so od nekdaj duhovni gospodje bili!"
Dr. Bleitceis.
30. Po pomladnji vstavi 1. 1848 je pomladnja svoboda napočila i rodovom slovanskim, in prosteje gibati so se jeli tudi Slovenci. Na Dunaju se jaderno vstanovi družba Slovenija, v Ljubljani pa društvo Slovensko; uni predsednik je bil dr. Miklošič, temu pa dr. Blei-weis. Da bi delali vzajemno, pride dr. Miklošič z nekterimi svojimi drugovi takrat sam v Ljubljano. V kratkem se prikaže sad društvenega delovanja: Mestne ulice so poleg nemških dobile imena slovenske; v gledišču se je jelo pevati in igrati slovenski; na slovanski shod v Pragi 31. majnika se pošlje tudi Slovenec. Ker je 19. junija imel se sniti pervi kranjski deželni, 26. pa že deržavni avstrijski zbor, se napove pervi veliki zbor Slovenskega društva 6. junija, da se izvoli mu stano-vito vodstvo, zgotovijo se društvene postave ali pravila, in povabijo se v ta namen sploh slovenski veljaki, se ve da tudi Metelko. — Znamenito, jako znamenito je pismo, ktero je poslal Slovenskemu zboru na omenjeno povabilo.
Blagi Slovenski Zbor!
Prejemši dans Vaše povabilo za pristop vSlovenski zbor, se Vam častiti Gospodje za to čast prav lepo zahvalim. V zadevi Vašiga hvaljniga prizadevanja Slovenščino bolj in bolj izobraziti in olikati sim žeodnekdaj zvsimi blazimi Slo venci, tedaj tudi z Vami iz celiga serca v ljubezni združen, in želim vsim k pridu biti. Vaš namen pa tudi zadene silno visoke in nežne reči, ki moj um presežejo, in na tako tencih nitih visijo, de se jih jez s svojimi hodnjimi rokami ne upam dotekniti, in
zato se časti meni z Vašim slavnim pismam namenjene, bodi mi brez zamere, nikakor ne morem vdeležiti.
V Ljubljani 5. Rožniga cveta 1848.	Vam
sluga naj ponižniši Metelko.
Veliki zbor je določil, da društvu Slovenskemu namen bode omikovanje in razširjanje slovenskega jezika po vseh mogočih in po vstavi pripuščenih potil), v politiko pa da se vtikal ne bode. Novi odbor 8. junija naznani, da eno naj pervih opravil njegovih ima biti naprava slovenskega besednika, in poprosi vse Slovence, kteri imajo kaj nabrane tvarine za slovnik, naj k temu pomagajo društvu. Metelko je po Ravnikarju v lasti imel Vodnikov.slo v ar v rokopisu (v. str. 30. 38.); tega s svojimi spiski vred koj radovoljno posodi slovenskemu društvu v pomoč sostave slovenskega besednika, in vodja njegov mu d& na to 23. t. m. pismeno in po Novicah (1. 26.) tudi natisnjeno zahvalo. Po tem pa se udarita v Novicah (1. 28. 29; 31. 32.) Metelko in Bleiweis v rečeh slovenskega pravopisa, Kakor je bilo že razkazano. Metelko pove, da pri svojem dosedanjem pravopisu ostane, dokler slovenskemu jeziku bolj primerjenega ne dobi; Bleiweis pa zaterdi, da od te reči v Novicah ne spregovori ne besedice več. Mislil bi si človek, da je po tem takem bil čerkarske pravde konec. Kaj še! Sej je ravno tedaj v odborni seji Slovenskega društva na ponudbo nekega odbornika, „slavjanskimu" jeziku primerniši pravopis za natis društvu prepustiti, bilo sklenjeno, natis imenovanega pravopisa prevzeti, dasiravno se o njegovi pripravnosti in veljavnosti ni izrekla društvena misel in razsodba (Novic. 1. 32).
Društvo samo je dokaj napredovalo, napravljalo slovenske besede, natiskovalo „slovensko gerlico", in češ da razcvete iz njega slovenska akademija, je množilo in popravljalo tudi svoje pravila. Po vstavi so 1. 1848 postali ljudje sploh vsi politikarji! Tudi Slovensko društvo se je razširilo v političnem oziru; ob času dunajskih prekucij se je 10. in 15. oktobra v krepkih razglasih obračalo do Slovencev, ter 22. novembra obhajalo prav sloveč shod. Poprej že je poseben odborček lotil se slovarja in delo dognal bil dotlej do 46 pol. Sklenjeno je bilo, da se spis pošlje v pregled nekterim znanim jezikoslovcem po deželi, pred natisom pa da ga v Ljubljani doveršita učena gg. kan. J. Poklukar in prof. Fr. Metelko (Novic. 1. 51. str. 218). Eazun tega se je društvo obernilo do vlade, naj se vpelje slovenščina v šole in vradnije, in naj se v Ljubljani napravi vseučilišče slovensko. V malih šolah je prevzel slovenščino J. Navratil; za srednje je primerno slovnico v Gajici spisati obljubil BL Potočnik; z Dunaja so dovolili slovensko kmetijsko šolo, dve slovenski
pravoslovni učilnici; visoke šole pa ali „vseučilišče so obljubili na bolji dobo".
31. Kakor 1. 1833 v Illyr. BI. (Ausserord. Beilage . .), tako je 1. 1848 o Metelčici protila zopet čerkarska pravda v „Politisch. BI." (Extra-Beilage z. Laib. Ztg.). Kar je namreč dr. Bleiweis 2. in 9. avg. v rečeh slovenskega pravopisa po Novicah slovenski odgovoril Metelku, to prinese omenjeni list 17. avg. po nemški v imenu Slovenskega društva. Na to se, kdo bi si bil mislil! ondi tudi po nemški oglasi pervi, ki je pisariti jel o in v Metelčici fgl. 12, 29), stari borec g. J. Za-lokar, tedaj župnik v Škocijanu pri Dobravi, rojstnem kraju Metelkovem. Avg. 31. spiše: „Noch ein Wort iiber die neue slovenische Orthographie", in „Extra-Beilage z. Laib. Ztg." priobči ta spis 14. pa 21. septembra. Zdaj, pravi, ko je napočila nam nova doba, ko se vzbujajo Slovenci, lepi jezik slovenski vpeljava v šole in vradnije, zdaj naj bi učenjaki zedinjeni vbrali mu primerjen pravopis; Bohoričica je prepomanjkljiva, ravno tako Gajica, ki je tudi nelična in pokvarjena; toraj Metelčico, ktera naj se primerno vravna in olika; ali pa, ako te ne, Cirilico samo, le Gajice nikar! V nekdanji abecedni vojski se je ta reč premalo mirno obravnavala; nasprotniki so le nekako razdraženi Metelčico kar zavergli, češ „nočemo jih teh čerk, pa je" itd. —
Metelko pa je vmes, svest si obljube v zboru učiteljskem 11. maj-nika, da hoče razširiti svoje učeništvo slovenskega jezika (gl. 28, 61), „s svojimi hodnjimi rokami" pripravljal v ta namen vgodne tvarine, in sad tega tihega delovanja je bil:
i) AnhangderVorrede des LehrgebaudesderSlow. Sprache vom Prof. Pr. Metelko. Fortsetzung der S. Xtll angefiihrten alteren slawischen Denkmaler. S. XXXVII — LIL
V tem pristavku sta II. in III. Brizinski ali Karantanski spominek (I. je že Vorr. S. XIII —XVI v pervotni pisavi, v pocirilici in latinski prestavi) v pocirilici in po latinski (poleg Glag. Cloz.) jezikoslovno nekoliko prav dobro razložena, in natisnjena v sedaj navadni besedi, toda v Metelčici; razun tega „Ot Joana svetoe blagovestvo-vanije — Evangeli svetega Joana" iz 1. 1144 po Metelčici v nekdanjem in sedanjem jeziku, ter oznanilo bukev, ki so „va tem na®«mu nare ju pramerjenam pravopis?" na prodaj pri gosp. Leop. Kremžarji pod Trančo hišine številke 168. —
Ta spisek oznani Metelko sam, pa ne v Novicah, ampak v Illyr. BI. 9. Sept.: „Fijr Freunde der Slowenischen Sprache", in to oznanilo je sprejeto bilo tudi v „Mitth. d. histor. Vereins S. 55". — V Novicah pa je bil naznanjen še le 1. novem, v 44. 1., kjer o njem pod naslovom: »Staroslovenski spominki" —spregovori Podlipski t.j. P. Hicinger, kteri je čerkarske pravde še učenec bogoslovec vdeleževal
se precej goreče, sedaj pa učenik duhoven v Podlipi ne manj vneto boril
se zoper Metelčico.
Zveselilo nas je, piše Podlipski, ko so g. Metelko izdajo še dveh drugih spominkov od nekdanjih Frizinških misijonarjev med Slovenci oznanili —; nekako užalilo pa nas je, ko suio namesti natisa po izvirnim spisu (Original) v roke dobili ga le po pravopisu imenovaniga gospoda ; ravno tako, kakor de bi bil že tisti Korotanski Abraham, Frizinški škof konec desetiga stoletja leta pravopis znal, ali kakor de bi bili g. Metelko sami ga slišali, kje je tisti polglasnik izrekel, ali tisti e s pred-glasečim i rabil . . . Nekdanjo besedo spoznati, to je želja njih, kteri se za slovensko slovstvo pečajo. Kje pa bo kdo mogel globokeje v staro govorjenje seči, ako se mu z unim pravopisam že naprej vsa sodba vzame ? . . .
Kjer je pisano: „i česti ih pijem" bi morebiti beseda »pijem" bila vzeti za „pojem" (pojemo); saj bi se z drugimi besedami bolj vkup zjelo in lahko, de so tudi kteri zmed Slovencov rekli: „piejema namesti „pojem" kakor' še zdaj Čehi. Daljej beseda ^sničistve" ni od setrice izpeljati, temuč od priloga „snik, snikav" kar pomeni rado-vedniga (curiosus) kakor kaže g. Miklošič. Narobe je pred tudi „senica" ali „snica" od une besede izpeljano; „snica" namreč bi bilo toliko > kakor „snikova tica (avis curiosa)". . . .
Ene pa vendar ne moremo še zamolčati. Viditi je, kakor de bi g. Metelko svoj pravopis vender le še zmirej radi Slovenj i m naroda m prikupili; še so pred kratkim v njih imenu tudi nek drugi gospod se za ta pravopis potegnili v dokladi nemškiga Ljubljanskiga časopisa. Pa naj rečejo od primernosti in lepote tega pravopisa kar koli hočejo, to ostane resnica, de v življenji ljudstev ni vselej to izberati, kar je samo na sebi nar bolj primerjeno, ampak to, kar se nar ložej vpelja. Z novim Gaje vi m pravopisam je mala teža, kar vpeljanje tiče, in z njim je na enkrat več Slovenjih narodov zedinjenili. — če pa se komu novi pravopis ne zdi dosti lep zavoljo kljuk nad s, s, c: naj pa namesti kljuke greško kačico icircumflexus) nasvetva ... I)e je pa na čerke včasih vender kalriga risa ali kljukice treba, namesti de bi se povsod nove čerke kovale, pokaže ravno imenovani pristav<jk slovnice; zakaj skorej v njem jih nič manj ni najti, kakor v kakim natisu po Gajevi šegi . . .
Sicer hočejo zdaj g. Metelkotovimu pravopisu več prijatiov dobiti, ker pravijo, de bodo polglasnika manj rabili. To tudi prav store, zakaj nikjer na Slovenskim se polglasnika toliko ne sliši, kakor ga pišejo . . . Daljej e s predglasečim i; o . . . Vender, ako bomo hotli vsako spremembo glasu še tako majhno natanjko v pisanji zaznamnjati, ne vemo, kam se bo po takim prišlo. Oči in ušesa niso en ud, temuč
dva razločna . . . Vsak jezik se po poslušanji nar bolj popolnoma nauči; ravno tako se bodo tudi slovenskiga ptujci več mogli po govorjenji učiti, kakor po samim branji, če je pa komu Cirilica z vsimi svojimi ovinki toliko všeč, ne vemo, kje se bodo Sloveni še te učili, sej so abeced že siti.
Pa pustimo prazne prepire nastran. Treba je, de Slovenci vkup derže; in en pravopis že sploh sprejet naj bo znamnje edinosti, namesti de bi tukej ta tainkej ta pravopis bil le priložnost raz-pertja. Tudi kdaj se bomo kaj naučili, ako bomo večno v abecedo dregali ?"
Na te precej vročinske besede ne reče Metelko o pravopisu nobene; vendar jezikoslovec — nikakor a la Marko — da koj v 45. 1. »Opombo k sostavku Staroslovenski spominki":
De bi naši slovarji, ki pridno besede pobirajo, tudi negotovih in prenaglo verženih iz sostavka prejšnjiga lista pod nadpisam »Staroslovenski spominki« ne pobrali, se mi zdi potrebno dati naslednje kratko zjasnjenje. Ondi je rečeno: »Sničistve ni od senice izpeljati, temuč od priloga snik, snikov kar pomeni radovedniga curiosus), kakor kaže g. Miklošič«. — Ali kdor prav pogleda (Eadices p. 84), bo vidil, de g. Miklošič ne reče, de je»snik« prilog, tudi ne reče, de »snik« ampak de »sničav« radovedniga pomeni, pa tudi ne pove, kakor sicer veči del pri drugih besedah, kje se beseda »snik« še najde, ki je v svojih bogatih nabirali nimata ne Dobrovski ne Kopitar. Dokler pa ni s p r i č a n o, de se beseda v starih bukvah najde, se sme soditi-, de je nova; iz nove besede pa stare izpeljavati, bi bilo napak. Sničav je pa stara beseda, in de radovedniga pomeni, nam je iz bukev leta 1824 pervi izkazal g. Šafafik; lepa hvala mu bodi! S to opombo želim odverniti, do bi se nam zmota, ki je v povedanim sostavku iz negotove besede »snik« izpeljana in na ondi vpervič izmišljene »snika, snikov« i. t. d. natvezena, v kake bukve ne vrinila.	Metelko.
32. Malokteri narod ima v primeri toliko pa lepih molitevnih bukev, kolikor jih ima pobožni narod slovenski. Torej je želel Metelko, da bi dajale se mu v roke tudi bukve, ki bi budile ga k duhovnemu premišljevanju, svest si, da bi kerščanske dolžnosti tim bolj spolnovale se v djanji, čim bolj bi se premišljevale v sercu. Na to je merilo že njegovo „Serce ali spoznanje in zboljšanje človeškiga serca". — Perva taka knjiga pa je sveto pismo, poslano nain iz nebes. To so od nekdaj radi prebirali in premišljevali verniki, posebno psalme in bukve novega zaveta s primerno razlago. V ta namen so skerbni dušni pastirji razlagovali jih in bodi si ustmeno bodi si pismeno razširjevali po mestu in po deželi. Med njimi je slovel J. Š kri nar, znani Slovenec Japelj-novega svetega pisma, na zadnje dekan v Gorjah. Ta je poslovenil in s kratkimi razlagami spisal „štiri evangeliste in gredne psalme". Le-ti spisi so se posojevali, sim ter tje prepisovali tudi napačno. Po njegovi smerti jih dobi Metelko, sklene primerno poslovenjene in popravljene dati na svetlobo, ter prične z evangelijem svetega Matevža ravno tedaj, kadar je s starim zakonom jel o. Placid Javornik, češ da
poleg bolj učene prestave za glavo mnogo lahko koristi bolj pobožna za serce. Spiše pa delo v Bohoričici z naslovom:
k) Vir in izvirek vsih zveličanskih naukov, to je: Razlaganje evangelija sv. Matevža. I. Del. Hodi za menoj. Mat. 8, 22. 9, 9. V Ljubljani. Natisnjeno per Eozalii Eger. 1849. 8'. X. 278 str. Izdal in zal. Fr. Metelko.
„Kdor te bukve kupi, pravi spredej v nekaki glasilki, bo imel nar veči zaklad v svoji hiši, in če se po njih ravna, tudi v nebesih. De si jih tudi ubogi ložej omislijo, smo jim prav nizko ceno postavili, akoravno njih notranja cena vse preseže. Ker smo pa pred Bogam vsi sromaki, je vsim rečeno: Ubogim se evangeli oznanuje." Mat. 11, 5.
In v predgovoru str. IX piše: „Pričujoče bukve so v to namenjene: lepe nauke, kteri so v svetim evangelii za nekteri slab um prekratko povedani, bolj razložiti in zjasniti. Tukaj ni učeniga izlaganja besed, tudi ne izlaganja skrivnost v svetim evangelii zapopadenih v celi širjavi, ampak je le kratko izlaganje evangeliskih resnic v duhovnim pomenu, ktero pomaga sveti evangeli, ki je kakor pismo iz nebes, premišljevati, in obuditi v sercu svete misli, želje in nagibke. Tistim kristjanam, kteri per branji svetiga evangelija ne znajo^ nič prav misliti in le nekako dušno suhoto čutijo, s to izlago na pomoč priti, to je ves namen teh bukev. Ker vemo, de le pridno in pravo premišljevanje evangeliskih naukov človeka yaruje dušne suhote, mu stori Jezusa bolj in bolj zna-niga, pa tudi če dalje bolj lepiga, ljubeznjiviga, častitljiviga, in mu dela zmirej veči veselje do branja svetiga evangelija; tedaj si bomo perzadjali, če Bog hoče in srečo da, kmalo po tem tudi razlaganje še druzih treh evangelistov na svetlobo dati".
Ker pa je menda v novi službi svoji dobil preveč novega opravila, in ker so malo pozneje ljubljanski knez A. A. Wolf sklenili na svetlo spraviti celo sveto pismo s primernim razlaganjem, obljubljenih bukev ni bilo na dan. Rokopis Škrinarjev je po Metelkovi smerti izverševatelj njegove oporoke daroval slovenski Matici, ta pa ga je izročila potem Katoliški družbi za Kranjsko, ktera ga hrani sedaj v svoji knjigarni. Pač bi bilo dobro, ko bi kteri duhovnih učenikov vredil ta rokopis in pripravil na svetlobo. Kako radi in kako spridoma bi prebirali nekoliko razložene psalme in evangelije pobožni Slovenci!
Kakor Serce — je tudi „Razlaganj e e v a n g e 1 i j a sv. Matevža" poklonil Metelko ranjkemu knezu Antonu Alojzju s priprostim pa kaj znamenitim pisemcem, v kterem med drugim po nemški piše n. pr.: »Die Gabe zu schreiben, die ich an E. P. G. hochverehre, ist mir nicht zu Tlieil geworden, um so mehr muss ich den Hochstgiitigen bitten, dass er meine Wenigkeiten segne . . .
Die Darreichung entschiedener Lehren, gegen welche der Verstand nichts einzuwenden hat, ist vorziiglich zur Zeit der allgemeinen Wilhlerei, wie gegen-
Metelko •	3
wartig, wo alles Positive mithin der Grund unserer heil. Religion und aller Wohlfahrt der Menschen gewaltsam erschiittert ist, dem Volke nothwendig; daher bin ich mit Dr. Wiery gegen alle Halbheiten, die anfangs zwar viel za versprechen scheinen, aber immer mehr schaden alg niitzen, ganz einverstanden ...
Kann ich Gottes Acker nicht bauen, so minsche ich wenigstens guten Samen auszustreuen: der Herr gebe sein Gedeihen!«
V Bohoričici je spisal Metelko omenjeno »Razlaganje evangelija sv. Matevža", in ker so Novice vzlasti bile zoper njegov pravopis, bi si mislil kdo, da je zoper Novice bil tudi on. Kaj še! Vidi se to nekoliko že iz tega, da je prijateljsko pojasnil koj v 3. listu 1849.1. pravo pisavo našega narodovskega imena. Ker je želeti, da bi se v pisanji svojega imena vjemali vsi, in ker še dan danes napačno pišejo nekteri: Slavjan, Slaven, slavenski itd. (gl. Jezičn. III. 1865.); naj se ponatisne oni spisek tudi tukaj. Glasi' se tako-le:
Slovsn ali Slovan,
pa ne Slavjan ali Slavijan.
»Kdo more po pameti misliti, de bi bili naši predniki ime svojiga naroda iz besede slava olikovali ali izpeljevali? Veliko bolj jim je bilo mar za mir ko za slavo, kar nam njih zgodovina pove, in tudi že beseda bran očitno spri-čuje. Beseda vojska pomeni pri njih kardelo vojšakov, in vojsko so imenovali bran; in ta beseda nam razločno pokaže, de se niso vojskovali za slavo, ampak so se le branili. Smešno je terditi, de bi bil ta tako mirin in pameten narod v besedi svojiga imena, ko še v vojskovanji ne, na slavo mislil. Lahko si je pa misliti, de so le po besedi kakor druge tudi svoj narod imenovali: Latince so imenovali Vlahe, to pomeni pri njih, kar pri nas ble-betavce, vlahvovati je pri njih' blebetati, — Tevtone pa Nemce, to je mutce, nem pomeni mutastiga; kdor pa je njih jezik govoril, jim je bil Slo ven ali Slovan, to je z besedo, njim znano, obdarovan; slovo pomeni besedo, govor.
Pa tudi konec besede »Slavjan« je napčen: kadar se beseda z v konča in si jan natakne, se mora vselej l predstaviti, ki ga tukaj ni, postavim: Lancovljan itd. Lahko si je tudi misliti, de je Nemec po svoji šegi ime Slovan v »Slavve«, »Slawen« prekoval.
Kogar je pa Rusovski pravopis v napčno pisanje tega imena zapeljal, se bo te napčnosti lahko prepričal, če le v Rusovsko slovnico pogleda, kjer je pravi izrek Rusovskiga ja ali povedan.
Tudi primki S o u v a n, ki jih je več v naši deželi, nam kažejo pravo ime našiga naroda, in u so še zmirej ohranili, de nam očitno pokažejo, od kod je to ime; pa še očitniši bi to pokazali, ko bi u pred o devali: Suovan, Slovan. Častiti gospodje Souvani mi ne bote zamerili, de vas tukaj očitno v misel vzamem!«	Metelko.
D.
33. Slovencev, kteri so obdelovali našega mladega slovstva lepe senožeti in ravne polja, je bilo od dne do dne več, in tihemu potoku podoben je ono rosil Metelko, v deseti šoli razlagovaje novo slovenščino po pristavku k predgovoru svoje slovnice, po brizinskih spominkih,
na podlagi stare slovenščine (gl. Novic. 1849. 1. 3.). L. 1848 pa se je slovenščina nagloma jela učiti tudi v latinskih šolah. Razlagati so jo morali koj tedaj postavljeni učitelji domači in nedomači, Slovenci, celo Talijani in Nemci, na pr.: Globočnik, Pogorelec, Petruzzi, Heinz, Rech-feld itd., in takrat se je vzlasti godilo, kar poje Koseski v Sloveniji (1848. 1. 24.):
Slovenja slobodna potrebo spozna, De šoli domačo besedo vpelja, Besedo slovenšine gladko; Ožuljen učitelj pa briše si znoj, Kaj bomo tradirali, misli, oj! oj!..
Pa tudi, kako bomo tradirali, ker sami ne znamo, in kako moremo znati, ker se sami učili nismo! — To leto sploh še niso dajali znakov „e studio linguae slovenicae", kakor se je bilo natisnilo koj v tedanje latinske svedočbe; naslednje leto pa že, ktero so vendar glede na slovenščino z neznanskim trudom dotirali do konca.
Po Slovenskega društva odboru naprošen je verli BI. Potočnik spisoval latinskim šolam namenjeno slovnico, ktera je v Gajici, toda v nemškem jeziku po posamnih polah prihajala na dan, da smo se po njej učili slovenščine. Donatisnjena je bila kmali v začetku onega leta z naslovom: Grammatik der Slowenischen Sprache. Verf. v Blasius Potočnik. Laibach. 1849. 8. VIII. 183 S. — Ima pa v sebi razun primernega predgovora, v kterem spisovatelj hvalno omenja Metelkove slovnice, da mu je z nekterimi drugimi vred dobro služila, in razun slovnice tudi „Berilo", in v njem tolikanj podučni J. A. Komenskega „Svet v obrazih", nektere povesti, ter nektere izbrane pesmi slovenskih treh pervakov: Vodnika, Prešerna in Koseskega. — Po tej slovnici se je pisala toraj slovenščina v latinskih šolah v Gajici, razlagala pa po nemški.
Malo pozneje pride na svetlo: Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi. V Ljubljani. 1849. 8. VIII. str. 176, ktero je mnogotero tudi po Metelkovi zložil že omenjeni Fr. Malavašič mladim in starim Slovencem, učencem in učiteljem, češ da se vpelje v niže šole. — L. 1847 je pa v Gradcu tiskana bila „Kratka slovenska slovnica za pervence", ki jo je (8. str. 87.) spisal dr. J. M ur še c po slovenski tudi že v novem pravopisu.
Doslej so razločevali štiri gramatikalne razrede, dva humanitetna in dva licealna; odslej pa so vse te sklenili v gimnazijo, ktera naj se loči v višo in nižo, in v kteri naj se uči tudi slovenščina po vseh osme-rih razredih. Tako se je zgodilo, česar je želel že prej Hicinger, naj bi se stol za slovenščino iz desete šole (bogoslovstva) ponižal v pervo latinsko. Tedaj prestopi tudi Metelko z liceje na gimnazijo, z bog o-
slovnih na srednje šole za učitelja, in tedaj se prične zanj novo delovanje, novo življenje pa novo terpljenje.
Skoro 33 let je Metelko razlagal slovenščino bogoslovcem v II. razredu, kamor so ga poslušat hodili tudi iz liceje; prestopivši na gimnazijo jo je razlagal s perva navadno od IV. do VIII. razreda. Vsled u ne osnove za srednje šole t. j. gimnazije in realke 1. 1849 bi se najprej pripraviti mogle tri knjige, po kterih naj bi se učila slovenščina: a) Slovnica, b) Berilo, c) Književna povestnica. Za pervo rabo se imenuje ondi slovnica, ki jo je na svetlo dal Muršec. V Ljubljani so v pervih treh razredih obderžali Potočnikovo; v drugih treh pa je Metelko poglavitne reči razlagal po svoji slovnici, in v naslednjih dveh bolj na tanko vzjasti glaso- in besedoslovje in skladnjo po Metelčici, s prav kratko novoslovensko književno povestnico k sklepu v osmem razredu. Dokler ni bilo lastnega Berila na svetlo, so mu služile v to „Zgodbe svetiga pisma", „Blagomir puščavnik", posebno pa „Ezopove basni" v Metelčici.
L. 1849/50 sem bil njegov učenec v VII. in 1. 1850/51 v VIII. razredu. Razlagal nam je slovenščino po nemški; v začetku osme šole nas je pa vendar ogovoril po slovenski takole:
»Ljubi moji prijatli! čas dela je nastopil, tedaj moramo delati in si prizadevati, de svoj namen dosežemo. Zdaj je zadnje leto, ko vam je še priložnost dana se v slovenščini izuriti, in na koncu leta bote mogli na tanko pokazati, kakšno je vaše znanje v maternim jeziku. Zrelotna skušnja bo vednost ali nevednost vsakteriga na dan potegnila. Pri zrelotni skušnji se bo slabo obnesel, kteri v slovenščini ni dobro zurjen, in se bojim, de bo takrat nekteri clo odletel. Pretečeno leto sim še nekteriga s tem izgovoril, de se je še le eno leto slovenščine učil, in v enim letu ni mogoče popolnamasti doveršeniga znanja zadobiti. Tega izgovora zdaj per teh ne bo, kteri se že drugo leto slovenščine uče.
Pridnosti je tedaj treba in pazljivosti, to je: doma pridno brati, tukaj pa pazljivo poslušati ali paziti na vse, kar bom govoril in razlagal, in potem pojde vse po sreči. Teči del bom vprašaje razlagal, naj tedaj nobeden ne misli, de to njemu nič mar, kar kteriga druziga vprašam. Kar se tukaj govori ali vpraša, je treba vsim vediti, in marsikteri bo mogel pozneji v svoj kvar, v svojo škodo to spoznati in potlej z velikim trudam iskati, kar bi tukaj brez •vsiga truda s samo pazljivostjo lahko zadcbil.
Tudi v pisanji se je treba vaditi; vsakih 14 dni naj vsak 1 četert pole vsaj po eni strani popisane prinese, de se vadi in napredva. Nekterimu bom pisanje nazaj dal, de naj svoje napake popravi. V treh prigodkih pa pisanja ne bom nazaj dajal: 1) Če je brez napak, kar želim, de bi veči del bilo. 2) Če so napake taciga plemena, de se iz njih velika nemarnost vidi; dragi in kratki čas ne pripusti se s takimi veliko pečati, dosti je takim, de se sploh k pridnosti opominjajo. 3) Če jih več ravno tiste napake stori, jih ne bom vsakimu posebej pravil; ker je zadosti, de se ob enim vsim pove, ktere napake se veči del v njih pisanji najdejo, de se jih v prihodnje vedo ogibati.
Vsak naj piše ali iz druzih jezikov prestavlja, kar hoče; vender je pa bolji, de se vsak veči del v lastni napisatvi vadi. Napak naj se pa vsak skerbno varuje; nič ni zopernišiga kakor brati pisanje, ki je polno napak. Kteri se jih
zavolj pomankljiviga znanja slovnice ne more še ogibati, naj pusti sostavke, in
nai posebne besede sklanja.
Kteri bodo v djanji pokazali, de hočejo doveršeno znanje našiga mater-niga jezika zadobiti, ali de jim je na tem ležeče naš materin jezik ne po verhu ampak iz stališča, to je: po vsili njegovih zalogah in pravilih poznati, tisti bodo vselej lahko shajali, posebno veselje bom imel nad njimi in jim bom vselej zapise lepe hvale dajal, kteri zapisi jih bodo povsod in vselej perporočevali in jim k njih sreči pomagali. Kar vsakimu iz polnote svojiga serca pervoščim«.
34. Perva knjiga, ktera se bi naj pripravila za slovenski nauk v srednjih šolah, bila je a) Slovnica. — V razredih, kjer je podučeval Metelko, je rabil koj svojo, pri jezikoslovnem podučevanji slovenskem vsled dvornega šolskega razglasa 1. 1836 pripuščeno; v nižihje pa obveljala BI. Potočnikova (r. v Naklem 1. 1799, u. v S. Vidu nad Ljubljano župnik 20. junija 1872). Dasi Metelko ni zahteval, naj pisarijo učenci po njegovo, vendar je rad imel, kadar mu je kdo v Metelčici spi-soval naloge. — Perva napaka je torej bila, da se je slovenščina učiti jela po nemški, in sicer od leta do leta terše po nemški, in druga, da ni povsod vladalo isto čerkopisje.
Malavašičevo slovnico pa, preden se poterdi za v ljudske šole, dobi v presojevanje Metelko. Naglo sostavljena je v mnogih rečeh pomanjkljiva, premalo določna in dosledna. To skazuje v svoji nemški razsodbi, kjer na pr. graja posebno nauk o čerkah, njih izrekovanji in naglaševanji, da je prepomanjkljiv, vendar pravi, da vsega tega ni pisatelj sam kriv, temuč Gajevo čerkopisje; besedo broj nam. navadne število, in višebroj (hijhere Zahl) nam. Vodnikove množno število, češ, dvojnina (Dual) je po svojem pomenu tudi višebroj, in v Hrovaškem, kjer dvojnega več nimajo, naj že služi višebroj za množno število (Plural); nestanovitno imenoslovje p. gibavni-gibovni zlog, dajavnik-prisvojivnik, nedoločni-nedoločivni naklon, terpivno deležje-deležje terpivne oblike; temeljne iz geršk. nam. Vodn. pervoobrazne števila, ali stanovne (stan Grund), razločivne presploh nam. Vodn. plemenivne (pleme Gattung); nej n. naj, nej n. ni, nejsim n. nisim; tajivno narečje n. Vodn. odnujavno, ali nikavno (in den meisten Vernei-nungen: ne vem, ne znam, ne morem u. s. w. ist kein Gedanke von tajiti d. i. laugnen); zna n. more, Slovencu je zna scit in more potest, Nemec obakrat pravi kann. Celo napčno je vodilo str. 12. 4. Imena s končam el j, če so imena živih stvari, obderže svoj e pred Ij in vzamejo za Ij še n, pr.: brencelj, in za vadbo: angelj, apostelj, durgelj, kavelj meželj .... in potem: Imena neživih stvari p. recelj, reclja itd., češ, da so durgelj, kavelj, kembelj etc. imena živih stvari! Tudi se angelj (prav za prav angel-a) in apostelj-na ne vjemata v sklanji. Tako napčne so vodila str. 54, 2; str. 63 k VI. redu; str. 86, §. 59. Sklanjanja, same na sebi sicer pravilne, so s toliko razdelki in opomini pretežke; nektere reči se ponavljajo brez potrebe, nekterih pa manjka. Tako na pr. je pri
sostavljenih imenih naj pogostniši sostava s predlogi vsa izpuščena; nasproti pa »zum Ueberflusse die aus dem Lehrgebaude der slow. Sprache wort-lich genommene Abstammung der Worter von S. 92 bis S. 113 aufgefiihrt. Was hier eben so wenig am rechten Orte ist als die S. 105 vorkommenden Regeln, wie die griechischen und lateinischen Eigennahmen zu slawisiren seien. Bei Kindern in den Trivialschulen, fiir welche diese Grammatik bestimmt sem soli, kann man doch keine Kenntniss des Griechischen und Lateinischen voraussetzen. Ueberhaupt gehort die Etymologie mit ihren Eegeln nicht hieher; diess erweitert nur und vertheuert das Buch unnothiger Weise. Solche unnothige Erweiterungen trifft man in diesem Buche hin und wieder an, z. B. S. 30 stehen vier lange Reihen krainischer Beiworter, die iya Seite einnehmen, woraus aber niemand etwas lernen kann; denn sind sie ihm bekannt, so braucht er sie hier nicht zu lesen, sind sie ihm aber unbekannt, so findet er hier nicht ihre Bedeutung«.
Nenavadni, torej neznani slovniški izrazi bi se mogli, pravi, posebej razložiti, kakor je storil Vodnik to že 1. 1811 v svoji Pismenosti, kjer se na koncu nahaja razložen „ Pomen pismenjih besed". Huduje se nad toliko p o greš ki, zlasti tiskar ni mi, p. nadpičje (!) n. podpičje doveršivni glagol n. določivni glagol, predlog n. prilog, izklepavne n. skle-pavne, zadaj n. sadaj ali sedaj, pogojivni čas n. pogojivni naklon, g v z n. g v ž, u n. v, težji n. teže, se je perzadeval n. si je prizadeval itd., ter piše: »Die vielen Druckfehler hatten um so mehr am Ende angezeigt werden sollen, als dadurch die vielen hier vorkommenden ungewohnlichen daher schon au sich schwer zu verstehenden Kunstausdrucke oft ganz entstellt werden, und weil dieses Buch zum Gebrauche der unerfahrensten Schuljugend und der oft unbehilflichen Lehrer auf dem Lande bestimmt sein soli«.
Posebno hudo graja pa kakor v začetku tudi v sveršetku čer kopi s je. »Ein vorziigliches Gebrechen in dieser Grammatik ist auch die darin befolgte durchaus unentsprechende so genannte G a j'sčhe Orthographie, die in den letzten Jahren in Krain und den benachbarten Provinzen so machtig wie einst die arianische K e t z e r e i um sich gegriffen hat, die sich aber bei weitem nicht so lange als diese wird erhalten konnen, indem sie weit auffallender als diese die Spuren ihres Verderbens an sich tragt«. —
Na to pripoveduje, kako je po Truberju nastala Bohoričica, in kako je Kopitar svetoval, naj se le-ta vredi po Cirilici. To se je zgodilo, ali »Die nach diesem Vorschlage endlich bewerkstelligte Erganzung des latein. Alphabetes zum Gebrauche unserer Sprache fiel ungliicklicher Weise in eine Zeitperiode, in der man allen Neuerungen abhold das Herkommliche, so mangel-haft es immer sei, um jeden Preis behalten wollte, und unter dem Vonvande, dass die neuen Zeichen zu den schonen lateinischen Buchstaben nicht passen, gelang es einem einzigen Gegner die erganzte Orthographie, nachdem sie kaum ihre ersten Lebenszeichen gegeben hatte, zu verschreien und vollends zu sturzen. — Die Einfiihrung der Gaj'schen Orthographie, die doch noch weit mangelhafter als die vorervvahnte Truber'sche ist, begilnstigten hingegen die Zeit-umstande auf eine unbegreifliche Weise: Gaj trat auf mit dem allerdings sehr lacherlichen Vorgeben, er biete in seiner (eigentlich aus dem Bohmischen ent-lehnten) Orthographie ein Vereinigungsmittel aller Slawen dar, und fand begei-sterte, ja bald leidenschaftliche Anhanger, und diese fanden blinde Nachahmer
in Menge! Ohne je gefragt geschweige untersucht zu haben, ob diese Ortho-craphie in ihrem Geburtslande Bohmen entsprochen babe, und insbesondere, ob sie in unserem von dem bohmischen viel verschiedenen Dialekte entsprechen konne, haben sich einige bei uns, die in das slawische Sprachwesen nie einen tiefen Blick geworfen haben, unbedingt dafiir erklart; ja sie sind mit einer (solchen Leuten eigenen) Kuhnheit dafiir aufgetreten, die alle diesem Gegenstande gebuhrende Forschungen verbannet und der nichts widerstehen zu konnen scheint«.
Potem razlaga, kar je že nekterikrat razložil, ktere napčnosti in pomanjkljivosti ima Gajica, kako tudi gimnazijski učeniki tožijo, da se po novem slovenskem pravopisu velikrat motijo učenci v branji latinskem, da je Hanka novi pravopis za Čehe skušal popraviti, da ga Jordanovi letopisi zovejo le začasni čerkopis, in da bo treba, ako se po Cirilici popravljeni slovenski pravopis ne sprejame, poprijeti se naposled Cirilice same, kteri že Dobrovsky pravi: „alphabetum omnibus numeris absolutum". In res so se dvakrat že oglasili zanjo, v Sloveniji in v Slovenskem društvu s pristavkom, da nameravajo pri vladi prositi, naj bi se koj v slovenske abecednike poleg latinice tiskala tudi Cirilica, „welches Gesuch auch Gefertigter mijglichst zu unterstiitzen sehr geneigt ist". Uni javni glas pa kaže, da se njim, ki prav mislijo, začenja svetliti, da so se z Gajico prenaglili ....
»Aus den obenangefuhrten Griinden muss endlich Gefertigter iiber die in der Prage stehende Grammatik seine Ueberzeugung dahin aussprechen, dass sie dem beabsichtigten Zwecke grossentheils nicht entspreche , und wenn er das darin befindliche Gute auch sehr hoch anschlagt, so konnte er doch mit Be-ruhigung nicht darauf antragen, dass sie als Schulbuch in die Volksschulen ein-gefuhrt werde«.
Vsled te razsodbe menda tudi Malavašičeva slovnica ni bila sprejeta v perve slovenske šole / mestih in na deželi. Pomagali so si z okrajšano po Vodnikovi v Terstu 1. 1847. natisnjeno Krajnsko Pismenostjo za male šole, nekaj s precej okorno nemško-slovensko, nekaj drugače, dokler je 1. 1869. spisal A. Praprotnik svojo v ta namen primerno „Slovensko slovnico za pervence".
35. Druga v srednjih šolah potrebna knjiga je bila b) Berilo ali Čitanka. — Perva slovnica Potočnikova ima sicer nekoliko beriva v vezani in nevezani besedi, vendar premalo ; še manj ga ima Metelkova v izrekih, pregovorih in basnih. Tedaj ukaže vlada, naj se sostavijo posebne berila slovenske; kar se razglasi, da prof. J. Macun v kratkem spiše knjigo, ktera bi se v ta namen mogla porabiti, in res pride na svetlo »Cvetej jugoslavjansko" s dodanimi cveti drugih slavjanskih vertov. Zložil Ivan Macun. I. Cvetje slovenskiga pesničtva. U Terstu. 1850. 8. XII. str. 270. —
Metelko dobi to knjigo v presojevanje. Kakor slovnica Malavašičeva, ima tudi ta, v kratkem zložena, dokaj pomanjkljivost in napak, ktere je razkazal Metelko v nemško pisani razsodbi. Z ozirom na svoj spis
„ Slo ven ali Slovan (gl. IX, 32.), graja koj naslov Jugoslavjansko", napčno rabo predlogov u- in v posebej in v sostavi, krajše in daljše oblike osebnih zaimkov (njega-ga, njo-jo itd.), nepotrebnih nemščic ali germaniz-mov (p. za dosegnuti, za izreči, za povedati; za ode derži, za hymne derži, češ, deržati je halten, ne pa dafiir halten; sem slišijo primeri, ker slišijo je horen, ne pa gehoren; cilj n. namen; se čez nje n. jim smeje itd.) slovnične pomote v naglaskih, v pisavi in drugih jezikoslovnih rečeh (na pr. zmisel n. smisel, gen. smisla der Sinn; ganenje, uzdignenje n. ga-njenje, vzdignjenje; slobodni n. svobodni, „denn sloboda u. slobodno ist eine kroatische Volkskorruption", kakor kolonik n. kanonik; ne imamo, ne so n. nimamo, niso; reka, ki se valja brez ogleda na bereg n. ki se vali na breg; listom in pismam n. pismom; da ga bravci radi poslušajo n. bero; vsakdanje djanja, ki nje bravec vsak dan opravlja d. h. alltagliche Hand-lungen, die der Leser alltaglich verrichtet, wie tautologisch 1 S človečjim sercom n. s človeškim sercem; s celim svetom n. z vsim svetom, ta igra se ljudem manje dopade - dopasti ist kein Reflexivum - daher ohne se ; služkinja n. služabnica, utemeljeno n. uterjeno; na višjoj izobraženosti današnjoj n. na današnji viši izobraženosti; obudjena po premišlovanju nadčlovečanskiga n. obujena po premišljevanji nadčloveškiga; da njim ni je časa zapirati nje — „der gemeine Slowene wie auch der sich an die slov. Grammatik haltende Literat wurde es so sagen: da jim ni časa zapirati jih itd.").
»Ganz verwerflich sind die vielen hier vorkommenden Harten, die den Slo-wenen theils immer theils schon seit Jalirhunderten fremd und daher unertraglich sind, z. B. Gerčki, junački, satirički, dramički, liričkoepički, divjački usf. Die Slowenen in Krain und in den nachsten Nachbarschaften sprechen hier immer das š vor k: Gerški, junaški, divjaški itd.; ži-večno n. živo, pesničtvo n. pesništvo, človečansko n. človeško, človečanstvo n. človeštvo; on njoj je kazal — gde njoj je težko bilo, da nji dušo ukrepi za dalje — unter den Slowenen Krains ganz unbekannte Harten und Unrichtigkeiten 1 —
Die hier S. 17 bis S. 21 aufgenommenen Lieder sind ohne Einen erha-benen Ausdruck und in jeder Beziehung so werthlos, dass sie kein Padagog in den Handen seiner Schiiler wiinschen wird. — Von den weiter hier aufgenommenen Gedichten haben mehrere zwar in sich selbst einen Werth, den sie aber leider durch fehlerhaften Abdruck zum Theile einbiissen, z. B. S. 50.: Alj kadar odtegne — Iz sere jo pobegne st. Alj kadar pobegne — Iz sere jo potegne ; S. 196 — pomoč je revšina — ist nach dem Wortlaute eine Thorheit statt des erhabenen Sinnes — pomoč je rešivna ete.
Endlich sind von S. 215 bis zum Schluss S. 270 serbisehe Lieder, die den Slowenen ohne ausfuhrliche in einer ihnen verstandlichen Sprache verfasste lexikalische und grammatische Erklarungen, die hier ganz fehlen, grosstentheils nnverstandlich sind und mithin fiir selbe nicht geeignet.
Gefertigter glaubt uberhaupt aus vorstehenden Griinden seine Ueberzeugung dahin aussprechen zu miissen, dass das gegenwartige Werk fur studierende Slowenen ganz unbrauchbar ist«.
Morebiti tudi vsled te razsodbe „Cvetje slovenskiga pesni-čtva" ni bilo sprejeto v srednje šole. Lastne slovenske berila pa sta z nekterimi pomočniki sostavila in vredila za nižo gimnazijo dr. Bleiweis v Ljubljani (I, 1850. II, 1852. III, 1854. IV, 1855.), za višo pa dr. Miklošič na Dunaju (V, 1853. VI, 1854. VII, 1858. VIII, 18650, s kterimi so si odslej pomagovali gimnazijski učitelji pri razlaganji slovenskega jezika.
L. 1850 dobi Metelko v presojo še »Kerščanski katolški nauk" za slovenske ljudske šole labudske škofije, ne bi li bil pripraven tudi za ljudske šole ljubljanske škofije. Tudi ta nemški pisana razsodba je znamenita, in naj posnamem nekoliko iz nje!
Čudi se Metelko najprej, kako je mogla tiskarna tako zmešati nauk o sveti veri, da se nahaja vse križem, na pr. prej .o terpljenji in smerti Kristusovi, kot o njegovem spočetji in rojstvu. Koliko zmešnjavo v zapopadkih kaže vprašanje: „Je več takih skritih krajev, ki se jim pekel pravi?" — sej še tako priprosti človek ume ločiti vice, predpekel in pekel! — Nauk o zapovedih je prepomanjkljiv. S. 39 auf die Prage: »Kaj je v sedmi zapovedi zapovedanoga?« wird, was doch den Leuten oft einzuscharfen sehr nothig ist, mit keiner Sylbe erwahnt, dass uns dieses Gebot zur Pflicht macht, durch Arbeitsamkeit und Fleiss uns ein Eigenthum zu erwerben, das Erworbene durch Sparsamkeit zu erhalten, dasselbe gut zu ver-wenden und mit Wenigem zufrieden zu sein. Was doch sonst in unseren Ka-techismen wenigstens mit einigen wenigen Worten gesagt wird.
Hinsichtlich der vielen hier vorkommenden unnothigen Harten, Germanis-men und anderen Sprachunrichtigkeiten findet Gefertigter noch weit mehr zu riigen.
Der hier so haufig zu lesende Genitiv der Adjective auf oga: pravoga, čistoga, drugoga etc. ist nicht slowenisch, sondern serbisch, denn die Slo-wenen haben nie so gesprochen. Diess, und dass die gegenwartig noch iiblichen slowenischen Pormen, die man hier in der falschen Meinung das Alte herzustellen durch serbische verdrangen will, alter als die serbischen sind, und dass ferner die slowenischen Urkunden viel tiefer in das Alterthum reichen als die serbischen, haben Dobrovsky, V o s t o k o v und andere Gelehrte schon langst erwiesen. Doch sollen wir diesen Formen vielleicht desswegen den Vorzug geben, weil sie fremd sind? — Allein sie bringen in unseren sich durch Wohlklang auszeich-nenden Dialekt, wo sie nicht passen, um so mehr eine unertragliche Harte als sie ungemein haufig sich wiederholen. Wenn den Slowenen schon drugiga zu hart klingt, und es desshalb durch druziga oder drujiga zu lindern pflegen, so muss ihnen drugoga zum Eckel werden«.
Tako je o s oba po serbski, kjer pišejo tudi sobe, sobom, po slovenski pravimo sebe, seboj, toraj prav le oseba; do togan. do tega, sercom, delavcom n. sercem, delavcem; davati n. dajati. Napak je vseveden, vsemogočen n. vsegaveden, vsegamogočen, ali še bolje vsegavedoč, vsegamogoč, kakor je pisal naš Dalmatin že 1. 1584. —
Kolikokrat je u in v, Ij in nj ravno na robe, p. sedajno n. sedanje spolnenje n. spolnjenje, alj, nikolj n. ali, nikoli; z ktero, z tem, n. s ktero, s tem; družtvo, ubožtvo n. društvo iz drugstvo, uboštvo iz ubogstvo (das
Metelko.	9
g s gehet niemals in i sondern imrner in š iiber; nur das einfache g fiir sich, d. i. mit einem darauf folgenden Vokal wird in * verwandelt); nesem, n. nisim, nisem (nejsim, nis'm). Se poslužiti (sich bedienen) vseh pripomočkov, kaj sliši (was gehort) h kerščanski pravici? je bolje po slovenski povedano v naših katekizmih. Tako je nemščica tudi: pod podobami kruha in vina; ker ste le dve, toraj pod podobama ali posebej pod podobo. Čemu pač nenavadne oblike: kde, tote, koji, nego ali marveč, ker imamo kaj poštene (ganz untadelhafte) domače: kje, te, kteri, ampak itd.
»Es ist allerdings gut sich dergleichen Worter zu merken, weil sie bei unseren Nachbarn den Kroaten iiblich sind, allein in einen fiir die Kinder ge-schriebenen Katechismus gehoren sie nicht.
Man sieht bei mehreren Literatoren heutiges Tages, dass sie lieber durch Herbeiziehung fremder Elemente in unsere Sprache auffallen als durch Griindlichkeit gefallen wollen,
Unmoglich wiirden die Kinder einen Religionsunterricht beherzigen konnen, den man ihnen in einer theils mit unbekannten Wortern theils mit fremdartigen Biegungen bekannter Worter gemengten Sprache, wie es die gegenwartige ist, vortragen wiirde, Zweifelsohne wiirde elier ein Gelachter, als eine Beherzigung bei ihnen erregt werden, wenn man ihnen wortlich sagte, wie es z. B. S. 61 zu lesen ist: »Ako grešnik ne veli samo z besedo, da ga greva, marveč je tudi v serci ginjen«. Oder wenn man aus S. 45 an sie die Frage stellt: »Zakaj opravlja mešnik daritvo svete meše?«
Da Gefertigter eines Theils glaubt, dass jedermann, der nur einigermassen mit der alteren und neueren slowenischen Literatur bekannt ist, einen solchen Riickschritt der Sprache, wie er sich hierin zeigt, fiir kaum moglich halten wurde; so kann er auch andern Theils nicht umhin dafiir zu halten, dass dieser »Kerščanski katolški nauk« fiir die diessdiozesanigen Volksschulen aus obigen Griinden durchaus nicht geeignet sei«.
Iz tega se vidi, kako zvesto in na tanko je presojal Metelko vsa-ktere pisarije; kako je zahteval, da se lepa resnica kaže tudi v lepi besedi; kako so se mu gnjusili tako imenovani „Biichermacher ali Biicher-fabrikanten", kakoršnih je dokaj bilo vzlasti od 1. 1848 prav po nekdanji Prešernovi pesmi:
»De zdej, ko že na Krajnskim vsak pisari, Že bukve vsak šušmar daje med ljudi, Ta v prozi, uni v verzih se slepari« itd. —
36. Da je pa Metelko tako temeljito znal presojati pisanja slovenske, k temu je pomagalo mu največ marljivo učenje starosloven-ščine in narečij slovanskih. Bil je v tem samouk, kakor mnogi Slovenec pred in za njim. Reči se vendar sme, da so ravno Slovenci veliko pečali se s starim jezikom slovanskim, če tudi ne slovijo po svetu, ker njihove preiskovanja niso prišle na dan. Kar sta pa Dobrovsky in Kopitar vrata odperla v hram starega jezikoslovstva slovanskega, množijo se verli jezikoslovci od leta do leta. Med pervimi nasledniki je če tudi bolj skromno ali pohlevno — Metelko. Pokazal je to svoje znanje že v „Lehrgebaude
der Slowenischen Sprache" 1. 1825, v „Anhang zur Vorrede" 1. 1848, v svojih naukih in slovenskih pisanjih; posebno veselo pa je napredoval v staroslovenščini, kar so jele na svetlobo prihajati slavne Miklošičeve dela, na pr. 1. 1845 „Radices linguae slovenicae veteris dialecti", in „S. Joannis Chrysostomi homilia in ramos palmarum palaeoslovenice" itd.
Konec leta 1849 razpiše Miklošič naročevanje na svoj „ReCnik starega slavenskega jezika ali lexicon-linguae slovenicae veteris dialecti" (gl. Novic. 1. 46 in 47), in že 26. novembra mu je Metelko na Dunaj poslal sledeče pisemce:
Precastiti, visokoučeni, mnogozaslu&ni Gospod Profesor!
Blagovolite prejeti tukajšnjih 30 gl. v predplačo staroslavenskega rečnika in mi ga poslati v 11 stisih, ld ga z velikim veseljem pričakujem. Vi ste nam, Precastiti Gospod, v silni potrebi na pomoč prišli; iz čistih virov sfcaroslavenskih rokopisov zajemaje ste nam kakor že pred s posebno koristnima in vse hvale vrednima izdelkama (Kadices linguae slovenicae et Homilia s. Chrysostomi) pravi pot pokazali, po kterim je moč Slavenščino na visoko stopnjo olike povzdigniti. Lepa hvala Vam bodi za tolike Vaše zasluge, de ste tamo pregnali in svetlobo vstanovili, ki razsvitlja vse Slovanske narečja. Iz polnote svojega serca Vam rečem svojo zahvalo in češčenje	yag
sluga naj ponižnisi Metelko.
Ker so se po njegovem spodbudovanji v kratkem naročili nanj še nekteri učenci, mu 10. decembra pošlje drugo pismo, ktero seje glasilo:
Precastiti, Visokoučeni Gospod Profesor!
Prejšnjiga mesca 26. d. sim Vam poslal 30 gl. v predplačo za Vaš staro-slavenski rečnik s prošnjo mi ga blagovoljno v 11 stisih poslati. V ravno ta namen Vam pošljem zdaj spet 30 gl. za druzih 11 stisov, in Vas lepo prosim mi skupej 22 stisov Svojiga brez dvoma neprecenjeniga rečnika ob pervi izdaji poslati. Terdno upam, de bo Vaš izdelek nam v veliko povzdigo našiga mater-niga jezika in v veči in veči spoznanje Vaših mnogih zaslug služil, in v tem upanji se zaznamvam	ya§
V Ljubljani 10. grudna 1849.	sluga naj ponižniši
Metelko.
Na to mu 25./12. 1849 odpiše Miklošič tako-le:
Precastiti Gospod profesor!
Jaz sem dobil Vaša dva lista in denarje, ki ste mi jih poslali za 20 istiskov mojega staroslovenskega rečnika, kterimu številu sta dva dodana. Lepa hvala Vam bodi, Gospod profesor, za Vaš trud in za denarje, lepša pa še za besede, ki so v Vaših listih zadržane: ali hvala, ki jo meni dajete, meni vsa ne gre, velik del te hvale se mora k Vam vrniti, ker Vaša gramatika našega milega maternega jezika je najprvič mene podbodla se tudi starega bolje
izučiti, kakor se to navadno godi. Primite tedaj priloženi istisek mojega delca na boljšem papiru za slabo znamnje moje hvaležnosti in mojega poštovanja.
Z Bogom!	vaš
ponižni sluga in srčni prijatelj Miklošič.
L. 1850 pride toraj na svetlo „Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti"; tisto leto še spiše Miklošič »Lautlehre der altslowenischen Sprache" in za njo tudi „Formenlehre". Kako je Metelko želel slednjega novega dela njegovega, spričuje tudi naslednje pismo:
Prečastili Gospod Profesor!
Ne Turek — ampak naš častiti rojak gosp. Ignaci Knobleher, general-vikar srednje Afrike, Vam bo to pisemce v roke podal. Morebiti po tem pri-jatlu in Vaši blagovoljnosti dosežem, kar sicer po nobeni ceni nisim mogel dobiti, namreč Vaše »Lautlehre«. Skažite mi, Vas prosim, to prijaznost in dajte te bukve pričujočimu, ki Vam bo ceno ročno poravnal, in mene z njim zveselil. Zakaj jih bukvarji ne morejo dobiti, ne vem, pa upam, da se bo sčasama zjasnilo. Ne zaderžujte luči tistimu, ki po njej hrepeni, in je po toliki iz Vaših slavnih del prejeti svetlobi do Vas poln hvaležnosti in poštovanja
Vaš
V Ljubljani 29. kimovca 1850.	sluga naj ponižniši
Fr. Metelko.
37. Na Češkem je bil naslednik slavnemu Dobrovskemu Vaceslav H anka (r. 1. 1791, u. 1861). Zaslovel je vzlasti po Zelenogorskem in Kraljedvorskem rokopisu, dajal Dobrovskega spise poznej na svetlo v primernih oblikah, posebej Remski (1. 1846) pa Ostromirov (1853) spominek, zložil tudi staroslovensko slovničico v češkem pa v ruskem jeziku, ter je verlo deloval v pospeh slovanske vzajemnosti.
Metelko, duha nekako Hankovega, je bogoslovcem razlagal staro-slovenščino nekoliko že 1. 1848. Konec 1. 1849 da po Novicah v 52. listu na znanje: „Prihodnjo sredo, 2. prosenca, in dalje ob sredah od 11. do 12. ure, bom v izbani 2. leta bogoslovstva staroslovenščino razlagal-Gospodje, tega uka željni so povabljeni". Novembra 1853 je pričel učit1 staroslovenščino posebej v 7. gimnazijskem razredu, in Novice napovedo-vaje le-ta nauk v 95. listu pišejo: „Ker je važnost staroslovenščine poslednji čas od vseh strani slavno spoznana, se je nadjati, da bojo g. profesor toliko učencev imeli, da bo prostora manjkalo"; in v 97. pravijo: »Veselo je slišati, da okoli 80 učencov imajo". — Učil pa jo je dvakrat v tednu, ob sredah in sabotah. V ta namen si je sostavil nje sklanjatev in spregatev po Dobrovskitu in po Kopitarju, ter po unem imenoval jo navadno „das Altslavische", „lingua sacra", poznej pa po Miklošiču le »staroslovenščino". Razun oblikoslovja je narekoval nekoliko iz Vostoko-
vega Ostromira (1. 1843), ter iz svojih Brizinskih spominkov. Kar je pa Hanka jel dajati na svetlo staroslovenske reči, je kakor Miklošičeve tudi te naročeval Metelko in razširjeval med svojimi učenci. Vidi se to iz naslednjega Hankovega pisma:
Ew. Hochwurden
Hochgeehrter Herr!
Jetzt werden es 27 Jahre sein wie mir Dobrowsky Ihr Lehrgebaude der Slowenischen Sprache in die Hand gegeben, ein Exemplar, welches der selige Kopitar in Ihrem Namen unserem Meister gesendet hat; das namliche Exemplar mit der Aufschrift Kopitar's „Summo Dobrovio DDD
AUCtOr" (stelit In der Bibliolliek des bolim. Museuma). Wir sind also alte Bekannte,
und zum Andenken dieser Bekanntschaft hab ich dem Packet der 30 be-stellten Exemplare Svgtoje Evangelije po Ostromirovu spisku (naslove je pisal ciniski) fur Ew. Hochwiirden Sazavoemmauskojesvgtoje Evangelije, dann noch ein Exemplar Ostromirovo und Bože-stvennaja služba mit glagolitischen Lettern beigelegt, mit der Bitte sie giitig von mir anzunehmen, so wie 10 Exemplare Počatky posvat-neho jazyka slovanskeho, Pravopis česky und Pravopis ruskočesky Ihren Zuhorern gratis zu vertheilen. Der ermassigte Preis des Ostromirer Evangeliums ist 40 Kr. Conv. Ich wiinsche Ew. Hoch-wiirden feste Gesundheit, und Ihren Zuhorern guten Fortgang, auf dass sie unsere vernachlassigte Slaviain ihrer langersehnten Bltithe fordern.
Prag am 30. Octob. 1853.	Ergebenster Diener
Vaceslav Hanka.
Morebiti mu je Metelko, naročivši še 9 iztiskov Ostromirovega Evangelija, pisal po slovenski, ker mu je Hanka nato poslavši verh naročenih spominkov „ gratis 9 Kralodvorskyh rak opisu v preloženi juho-slovanskem a 9 praktickych častek ruskeho jazyka" v Praze 22. brezna 1854 odpisal po češki, kjer tudi pravi:
Vysoce dustojny Pane!
Velice imu potešilo čisti vo Vašem psanicku, že studium staroslo-vanskeho jazyka u Vas radostny prospech čini ... Pripojuju Vaši Dostojnosti obraz našeho mistru Dobrovskeho, jak vyhlizel jest v predešlem stoleti t. j. 1796.
Bfih daj zdravi na dlouha leta.
Koliko je potem 1. 1853—54 Metelko razlagal staroslovenščine in kako, ne vem. L. 1849—50 sem bil njegov učenec v 7. gimnazijskem razredu, in hote nekoliko bolje se izuriti v slovenščini rad hodim z J. Božičem iz 8. razreda edin v staroslovenski nauk, k kteremu je razun več bogoslovcev prihajal tudi tedanji pastirstva učenik g. Janez Poklukar.
V gimnaziji je slovenščino učil Metelko navadno le po nemški, staroslo-venščino pa je razlagal po slovenski. Dobro še pomnim, da se mu je samo kar smejalo, ko nas je 1. 1850 v kratkem nagovoru pervikrat pozdravil. Spisal si je bil tisti nagovor v Metelčici, za 1. 1853—54 pa s prav malo spremembami v Gajici in že v tako imenovanih novih oblikah tako-le:
> Ljubi moji prijatli! me prav veseli, de se vas je toliko tukaj zbralo, kteri želite doveršeno znanje našega maternega jezika zadobiti, in si prizadjati s staroslovenščino se dobro soznaniti; ker veste, de staroslovenščma je podloga ne le našega maternega jezika, ampak tudi vsili družili slovanskih narečij. Kdor tedaj hoče doveršeno znanje kterega koli slovanskega narečja doseči, se mora z oblikami staroslovenščine dobro soznaniti. — Tudi imamo slavne spominke v svojem maternem jeziku od pervili oznanovavcev kerščanstva v tem kraji iz osmega stoletja, te slavne spominke pa le tisti zamore prav razumeti, kteri se je z oblikami staroslovenščine dobro soznanil. — Silno lepi nagovor iz desetega stoletja, ki je po vsem slovanskem svetu med učenimi slavno znan, bil je namreč že pred več leti v Petrogradu, v Pragi, na Dunaji in v več druzih mestih natisnjen in razlagan, ta pravim, tako slavni nagovor nas mora tolikanj bolj veseliti, ker ima svoje začetje prav iz našega kraja, iz naše dežele: Frisinški škof Abraham ga je imel, kakor menijo učeni, tukaj v Škofji Loki. Toliko vsaj vemo za gotovo, de je bil škof Abraham slovenskega rodu, de mu je cesar Oton II. v letu 974 Loško grajščino podaril, in de je po tem škof Abraham več časa v Loki stanoval. Verjetno je tedaj in skorej se ne more drugač misliti, de je škof Abraham ta slovenski nagovor tukaj med svojimi slovenskimi podložnimi imel, ne pa v svoji škofii v Prizingi med zgol nemci. — Naj bo že to kakor hoče, zdaj le še vprašam, koga bi ne veselilo vediti, kakšen je bil naš raatsrni jezik pred 900 leti? In to vidimo prav razločno v Abrahamovem nagovoru. Kdo bi se tudi' ne čudil, de se naš materni jezik od tistega časa ni veliko bolj spridil in popačil, ker je bil 900 let popolnama v nemar puščen. Njega ohranitev nam priča, de ima naš materni jezik sam v sebi veliko moč, krepko življenje in obilno zalogo, de je mogel toliko stisk prenesti, toliko ran, ki mu jih je ptujščina storila, zaceliti, toliko krivin poravnati in se po teh okoliščinah v dosti dobrem stanu do naših časov ohraniti. —
K našemu namenu je nar potrebniši, de se z oblikami staroslovenščine dobro soznanimo, tedaj bomo začeli sklanjati«.
38. V duhu in na podlagi staroslovenščine je razlagal Metelko tudi novoslovenščino; toraj je bil tako terden v slovenskih oblikah in sploh v jezikoslovnih rečeh. Od 1. 1848 se je posebno naglo razvijal naš bogati jezik slovenski, in prikazovale so se po knjigah tolike razlike, da si časih celo dobri pisatelji niso vedili prav svetovati. Obračali so se tedaj do Metelkota ustmeno in pismeno, pa tudi očitno po časnikih sveta iskaje. Metelko se sicer ni rad očitno skazoval; kadar je pa vidil, da kdo res želi podučenja, mu ga je tudi dal. Tako je n. pr. A. Oliban (r. I. 1824 in u. 1860) v nekterih slovniških rečeh želel podučenja, ter je v Novicah 1. 1853 omenjaje tudi Metelkota, poprosil očitno pojasnjenja, in vredništvo je podpiralo njegovo prošnjo s pristavkom: „Živa potreba res je, da o tej reči bi se kaj stalnega dognalo in različne pisave kolikor moč se zedinile
;,sine ira" sed „cum studio". Ljubo nam bo, ako v občni prid se oglasi več veljavnih mož, in nam razodene vsak kratko pa dobro svoje mnenje, (gl. 1. 90).
Koj v 92. listu se je oglasil Metelko, in vredništvo spremlja njegov spis s temi besedami: „Gotovo ljubo bo vsim našim pisateljem, da visoko učeni gosp. profesor Metelko, oče perve in naj bolj čislane slovenske slovnice, pervo besedo izgovorili so o vprašanji 90. lista „Novic" in določili nektere pravila v dosego edinosti in doslednosti slovenske pisave, za ktero in da je v duhu narodnem si zdaj hvale vredno prizadevajo veljavni slovenski pisatelji na Dunaj i in po vsih slovenskih krajinah. Da bi „viribus unitis" kmalo vstanovili pravila, ktere naj bi bile potem vsim pisateljem zakonik. Naj se nekaj zarad svoje notranje veljave nekaj pa zarad vnanje celote pričujočega spisa ponatisnejo one pravila tudi tukaj!
K sostavku v 90. listu.
Ker se je v ljubih »Novicah« v pisavi nekterih besed vprašanje vzdignilo, se mi zdi pripravno in prav v te reči svoje misli razodeti.
Ako ravno edinost in doslednost v pisavi ste žive potrebi, ju vender v navadni našemu jeziku neprimerjeni pisatvi ni mogoče popolnoma doseči. Torej hočem tukaj le kaj malega opomniti, v čemur se po slovniških pravilih lahko zedinimo.
1.	Od lj in nj.
V	besedah »mergoljenje, žvergoljenje, poželjenje, boljenje, trohnjenje« itd. je -ljen in -njen napak namesti -len, -nen, ker vsi glagoli tretje oblike, ki imajo v nedoločivniku -eti, dobivajo v terpivnem deležji -en, tedaj se mora pisati: mergolenje itd. Le glagoli če ter te oblike, ki imajo nedoločivnik s koncem -iti, pride vajo k terpivnemu deležju -jen, n. pr. svariti s varjen, kuriti kurjen, voziti vožen, prositi prošen. Tudi vožen in prošen imata svoj -jen, ako ravno se -j- pri njima ne vidi, in sicer za to ne, ker se -j- v šumiče vtopi, in ravno ta vtopljivost stori, da se sikovci (Sauselaute) z, S, C v šumiče (Zischlaute) ž, š, č spreminjajo. Tako je tudi v: hvaljen, hranjen itd. -j- v 1 in n, glede prave izreke, v t op ljen. Pri nekterih glagolih te oblike se pa -j- izpahne, n. pr. spriden, nasiten (nekdaj nasičen) itd.
V	krajih na Gorenskem in Dolenskem, kjer topljeni lj od prostega 1 dobro ločijo, ga izrekujejo pri vsih prilogih pred-iv: zanašljiv, postrežljiv, dobrotljiv itd. To kaže, da ima lj v te zadevi tudi v pisanji svojo pravico. Tem se pridruži oziroma tudi: ljub, ključ, stopinja, gospodinja, draginja itd. Tanko, vganka in več druzih, kijih slovnica bolj razširno razodeva, pa ne najdem s topljenim nj v tako razširjeni izreki, da bi jih mogli med une šteti.
2.	Od u in v.
Nekteri ne ve, kdaj bi pred glagolom v in kdaj u pisal, in zato piše brez razločka v pomenu zdaj: vtaknem, vgasnem, vkradem itd., zdaj: utaknem, ugasnem, ukradem itd. Tukaj bi se lahko dosegla edinost in pravoslednost v pisavi po tem prairilu: Piši vi) kadar pomeni djanje v kako reč (ein, hinein), n. pr.: vrinem, vtisnem, vložim itd.; 2) kadar pomeni na ali gori (takrat je v iz predloga v'z): vložim (auflegen namesti vzložim), vzamem,
vstanem' itd. Sicer pa piši vselej u, ki velikrat nič druzega ne pomeni kakor spolnjeno alidoveršeno djanje v doveršivnih glagolih, n.pr.: utopim, Ulovim, ugledam itd. V tem ali unem pomenu dobiva ravno tisti glagol zdaj U zdaj v: utopiti (ersaufen), udariti (schlagen, perfectiv), in vtopiti (eintunken, einmengen), vdariti (e i n schlagen, auch perfectiv) itd. Iz tega se vidi, da Vkradem, vmerjem, vkažem itd., ker se le spolnitev djanja naznanja, je z v napak pisano.
Tudi želim, da bi se v marsikterih posameznih besedah zedinili, in pisali, n. pr.: ven, vne, vender, in ne: vun ali von, vunder ali vonder. Že. nekdaj so pisali ven, ker se tukaj izgovarja polglasni e kakor v oven in se tudi izpahne kakor v tem, n. pr.: ven, (hinaus), vnej (draussen), oven pri ovnej po starem (po novem pri ovnu). Nekteri pa meni, vun se mora pisati zavolj izpeljave, ker se v zunej (ali zvunaj, kakor nekteri pišejo) u izrekuje. Kes je, da se v zunej u izrekuje, ali kakor se velikrat u v-ov ali -ev povzdigne, n. pr.: kupu-jem, kupov-ati, kralju-jem, kraljev-ati, tako se tudi v ali ev v u spremeni, tedaj je zunej iz ven, vnej, kakor bruno iz nekdanjega brevno, ali duri iz nekdanjega dveri itd. Po doslednosti v izpeljavi je tudi treba pisati: svetujem, verujem, kmetujem, itd. ne svetjem, verjem, kmetjem itd.; iz tega se ne more izpeljati: svetovati, verovati itd., akoravno se v svetujem verujem itd. po pravi izreki le polglasen u sliši.
To premembo v v u tudi v samostojnem predlogu vpeljati se mi ne zdi varno, ako ravno v pesmih to svobodo rad poterdim. Zakaj se mi prederzne premembe sploh nevarne zde, si je lože misliti, kakor jih tukaj v preozkem prostoru dovoljno razložiti.
Še nehaj.
Po doslednosti in, kakor menim, večini govora bi se prilogi v ženskem in srednjem dvojniku mogli deležjem kakor sicer sploh, in ne imenom enakokončno pisati, toraj n. pr.: lepe (in ne lepi) hiši ste bile prodane.
Metelko.
89. Redko, prav redko se je oglašal Metelko po časnikih; tim pogostniše se je mogel pa odgovarjati ustmeno in pismeno. Nanj so se obračali mladi pisatelji v svojih potrebah; duhovski in deželski predstojniki, kadar so kako knjigo dobili v poterditev. Vlada reče sostaviti „Malo berilo za slovensko-nemške šole" in hote, naj se vravna tudi za enake šole po Kranjskem, mu pošlje spis po škofijstvu v presodbo z le-tega posebnim priporočilom, naj presodi knjigo tako, da Slovencev po Koroškem in Štajerskem ne žali z nebistvenimi rečmi, ter vzajemnosti v pisanji ne opovira, marveč jo pospešuje, da pa vendar ne prezira slovenskemu jeziku lastnega napredka in bralcem sploh, zlasti pa šolski mladini potrebne umevnosti.
Na to izroči Metelko škofijstvu 1. 1854 tehtno pa določno pisano razsodbo, v kteri najprej skaže, koliko bistvenih, celo otrokom potrebnih pravil in zgledov se pogreša v tej knjigi, koliko je v njej pomanjkljivega, napačnega, tudi nepotrebnega; poglavitno vodilo, naj se pri otroškem
poduku napredva od znanega k neznanemu, od ložega do težega, se v njej ne spolnuje. »Samostavno ime se spozna, ako se mu teh besed edna (nam. ena) prida, p. toti, tota, toto". Kako če otrok po celo neznanem „toti" spoznati, kaj je samostavnik!
»Von dieser Seite d. i. 7011 Seite ihrer Bestimmung betrachtet (anders lasst sich ohnehin der Werth oder Unwerth einer Sclirift nicht finden) ist die kleine, dem »Malo berilo« beigefugte slovenische Grammatik »Vaja slovensko in nemško besedo prav pisati in govoriti« den Anforderun-gen ganz unentsprechend, ja unbrauchbar . . .«
O samostavniku posebej piše n. pr.: »Obwohl das j im Instrumental sing. bei weibl. Hauptwortern auf a und Beiwortern itn Alterthume seinen Grund hat, so ist es doch hierlands schon langst so sehr abgeschliffen, dass Worter wie z opico j, z gospo j fremd, ubelklingend und lacherlich erscheinen; daher solche vorzuglich in Scliriften, welche wie die hier vorliegende fur den Kinder-unterricht bestimmt sind, zu vermeiden sind.
Sehr ungern vermiesst man die Anmerkung, dass viele mannl. Hauptworter im Genitiv j, n oder t erhalten . . . Auch solite hier wenigstens kurz angedeutet werden, dass sehr viele Hauptworter im Nominativ pl. nicht i, sondern je be-kommen z. B. možje, lasje, golobje, gospodje u. s. Wenn man dafur moži, lasi, golobi, gospodi u. s. w. schreibt, so entfernt man sich dadurch nicht nur von der jetzt lebenden Sprache, sondern auch vom Altslove-nischen, und das heisst nicht die slovenische Sprache bilden, sondern vielmehr verbilden oder corrumpiren. — Es ist sehr tadelnswerth, dass die Hauptzierde der mannl. Hauptworter, namlich die so haufig vorkommende Dehnung des a oder u im Genitiv und die Vermehrungssilbe ov, die auch im Altslovenischen gegriindet ist, ganz mit Stillschweigen ubergangen wird. Diese Dehnung z. B. mo[ža, daru, sinova u. s. w. verleiht der slovenischen Sprache eine besondere Kraft und einen Wohlklang, der besonders in dem Versbaue oft unentbehrlich ist.
Die Deklinationen der Hauptworter umfassen uberhaupt viel zu wenig, die der Beiworter hingegen zu viel; denn S. 190 ist die Deklination s t aro g a, staromu, staro m, staroj u. s. w. ganz uberfliissig und solite weggestrichen werden, weil sie nicht slovenisch, sondern serbisch ist. Der slovenische Dialekt ist sehr reich an seinen eigenen Pormen, daher bedarf er nicht der fremden. Auch sind die slovenischen Schriften nur danil schon und leicht verstandlich, wenn sie frei von fremder Beimischung nach echter slovenischer Grammatik verfasst sind. — Die Porm der Beiw. ega, emu ist zwar slovenisch und in den personl. Furwortern njega, njemu gegriindet, obwohl... — Die Biegung des Comparativs im Weibl. a und im Sachl. e wird hier als etwas Gewohnliches angegeben, da es doch so selten vorkommt, dass Literatoren behaupteten, es gebe gar keine Gegend im Lande der Slovenen, wo diess gesprochen werde.
S. 194 wird von den Zahlwi)rtern gesagt: »Više od pet se ne sklanjajo«, was ganz unrichtig ist, indem sie sogar auf doppelte Art gebogen werden, als: petih oder peteh, petim oder petem, s petimi oder pete mi so auch šest, sedem u. s. w. ... — Durch Unkenntniss dessen, was die Grammatik iiber den Gebrauch der Zahlworter lehrt, kommt man dahin, dass man einen wahren Unsinn hinschreibt ... S. 82 lautet der Satz: »Petero sinovih žen so Martinu in Ani sinahe ali neveste«. Wenn man fragt: was ist hier das Subjekt, das den Plural »so« bestimmt? so bleibt der Verstand stili; denn »sinahe ali neveste« ist hier das Pradikat. Ganz deutlicn ware der Satz, wenn es hiesse: Petere žene sinov so u. s. w.
Metelko.	10
Bei dem persSnl. Ffirworte ist der Unterschied zwischen der langeren und kiirzeren Form gar nicht angegeben, und doch ist er zu wichtig, als dass man ihn auch in einer kurzen Sprachlehre mit Stillschweigen iibergehen diirfte. — Mit gleichem Unrecht ist im Dual das allgemein tibliche veibliche me d ve, ve-dve, onedve ganz beseitiget, das unrichtige ma hingegen beigesetzt. — Das zueignende Furwort njihov, a, o ist S. 200 richtig angegeben, S. 78 aber un-richtig dafur jihov, jihovemu možu gebraucht. So stehet auch haufig jih statt njih, kde statt kje. — Eben so entstellen den slovenischen Dialekt und machen ihn dem Volke unverstandlich manche aus dem kroatischen unnothiger-weise entlehnten Partikeln, als kajti st. ker, neka st. naj, nego st. ampak, niti et, ne u. s. w.
Das Zeitwort delati gehort unter die Verba imperfectiva, die kein Plus-quamperf. indicativi haben, also ist diese ganze Seite 212 unrichtig angesetzt. — Das S. 214 als etwas Bekanntes hingestellte delav, a, o ist ganz unrichtig aus dem Altslovenischen genommen; denn es ist nur ein Gerundium praet. und wird nicht gebogen. Man findet nie in dieser Eigenschaft delava, delav o. — S. 222 heisst es: »glagoli v slovenjem terpivne podobe ali zaloga nimajo kakor v nemškim« — und doch haben wir eben hierin im Slovenischen mehr als im Deutschen; denn wir haben fur die leidende Form z. B. delan, a, o und fiir die thatige Form delal, a, o, vvahrend man im Deutschen fiir beide Formen nur Ein Mittelwort — gearbeitet — hat.
Die Terminologie. Gegen die hier gebrauchten grammatischen Kunst-ausdriicke muss bemerkt werden, dass sie nicht immer gut gewahlt und fiir die Bezeichnung des namlichen Begriffes haufig mit anderen verwechselt worden sind, was vorzflglich den Anfangern unnothige Schwierigkeiten verursacht, so z. B. n a r e čj e Adverbium und auch Dialekt, besser daher prirečje, vez u. vezni k, zaime u. zaimek, končnice u. končavke; šterti padež terjajo statt četerti sklon vladajo (terjati koga za dolg); slovka, pismenka, rastlika, prednica u. s. w. Es ist nicht abzusehen, warum hier die bisher ublichen slovenischen Worter als zlog statt slovka, čerka statt pismenka, welche doch wenigstens den Schullehrern schon bekannt sind, nicht beibehalten vrerden sollten. Prednice heissen hier die Vorsilben; wie wird aber der Lehrer diess den Kindern erklaren und zeigen konnen, nachdem die slovenische Sprache ausser den Yorwortern gar keine Vorsilben hat.
Der Ton. Die Bezeichnung des Toneš vorziiglich an jenen Wortern, deren Bedeutung von dem Tone abhangt, insbesondere fiir ungeiibte Leser ist nicht nur wunschenswerth, sondem nothwendig, daher findet man sie durchgehend in bisherigen slovenischen Grammatiken von Bohorič 1584 angefangen bis zu der in Klagenfurt 1854 gedruckten Grammatik von Janežič... So kennt man die wahre Aussprache und Bedeutung sehr haufig vorkommender Worter, wenn sie isolirt stehen, einzig nur durch das Tonzeichen z. B. reči der Sache reči die Sachen, reči sagen; p6čiti bersten, počiti ausruhen; dolga die lange, dolga der Schuld, sladka die siisse, sladka er nascht, na posodo auf Borg, na pos6do auf das Gefass, vozi er pflegt zu fiihren, vozi fiihre du u. s. w.
Aus dem Gesagten erhellet nun, dass das vorliegende kleine Lesebuch »Malo berilo« sammt der beigefiigten kleinen Sprachlehre an zu vielen Ge-brechen leidet, als dass es in den Schulen mit Nutzen gebraucht oder ohne ganzliche Umarbeitung brauchbar gemacht vrerden konnte. An dergleichen Gebrechen leiden im Allgemeinen aber auch die iibrigen bisher in Wien gedruckten Volksschulbucher«.
40. Tretja v srednjih šolah potrebna knjiga je bila c) Književna povestnica ali Slovstvena zgodovina. — Pervi, kteri je slovenski popisal slovstvo slovensko, je bil Matija Majer in to v Drobtincah I. 1849 str. 202—216. — Metelko je v latinskih razredih od IV. do VIII. učil največ slovnico; v Vin. je vendar žel. 1851 nekoliko povedal nam iz književne zgodovine slovenske, dasi malo, p. o Cirilu ih Metod«, Maksimu, Marku Pohlinu itd.
L. 1853 ga v nekterih jezikoslovnih rečeh v pismu 27. aprila svčta poprosi verli Anton Janežič, ter mu piše: „Ker nimamo prav pripravne v slov. jeziku spisane slovnice za gimnazie, sem jo po zgledu Vaše izverstne gramatike sostavil. Poslal sem jo že dr. Miklošiču, kteri jo je pregledal in mi jo že spet nazaj poslal. Serčno bi želel, če bi jo tudi Vi pregledati blagovolili, da se kaj napčnega ne spodrine. Tudi slovstveno zgodovino hočem jej na koncu pridjati in jo tako šolam pripravno storiti. Prosim Vas, mi taj naznaniti, ali Vam smem rokopis poslati" — z vsim spoštovanjem itd. — In že v dveh mescih mu je zopet pisal:
Visoko častiti gospod!
Po Vašem dovoljenji Vam pošljem tii drugi oddelk slovnice (glagol, predlog, prirečje, vez in medmet), da bi ga blagovoljno pregledali in popravili. Posebno prosim pri glagoli paziti, ali nisem kaj glavnega izpustil ali kaj napak povedal. Eavno zategadel ga še nisem prepisati dal. Izobraževanje 2. preteklega in terpivno-preteklega priložaja bom že popravil. Po Vašem nasvetu bom skladnjo v 2. poglavji podal. Kakor rokopis hitro pregledate, ga mi prosim nazaj poslati. Ob enem Vam pošljem 3. del Katekizma. Na koncu Vas še enkrat prosim, mi moje prošnje ne zameriti. Zdravstvujte!
Vaš
V Celovcu 20. junija 1853.	ponižni sluga
Ant. Janeiie.
Tisto leto je v Janežičevi „Slovenski Bčeli" prišla na svetlo »Slovenska slovstvena zgodovina", ktero je precej obširno, vzlasti staro glagoliško in cirilsko, spisal posebno po razlaganji g. prof. Metel-kota, po Šafariku in Jungmanu iskreni Ivan Valjavec. O Me-telkotovi slovnici str. 214 na pr. še posebej pravi: „Pogostoma se ima jemati v roke, z vednim premislikom in večkrat in večkrat brati; potem še le pravi sad obrodi in poda sladek vžitek poterpežljivemu bravcu. Polglasnik Metelkotov je že marsikterega zbudil k premišljevanju, ki je s smehom to slovnico v roke vzel, in blagor Slovencu, ki je bil po njem zbujen. Gotovo je njegov jezik čist in gladak, lep in pravilen. Od kod si je naš mojster Koseski tako moč, gotovost in lahkoto v slovenskem jeziku, v njega stavbi besed in v izrazu govora pridobil, da njegov jezik zdaj gromi kot reka pri visocem vodopadu, zdaj šumlja kot med lahnim vetercem peresa na olši v gaji, da teče tukaj mirno, tam mogočno, da
10*
zveni kot glas srebra? Z nikomur drugim si ni prilastil tacega vladanja, kakor s pogostim branjem imenovane slovnice, kar nam je tudi sam g. Metelko pri razlaganji ove zgodovine pravil. Naš globokoumni g. Podgorski kaže z mogočnostjo in krasoto, ki ju vidimo v njegovih lepih so-stavkiti, da je njegov slovenski jezik na podlagi Metelkotove slovnice so-zidan, da Ye za sleherni kot tega mogočnega poslopja. Naš verli narodni g. Poženčan in izverstni g. Verne; v spisih obeh teh mož, kdo ne ve, od kod izverstnost in blagozvučnost v njunem jezici.
Pravila slovnice so iz naroda vzete; zatorej je pa tudi delo kot čisto zlato, in one so jej ravno zato obveljavo v narodu zagotovile. Po njej so se z malimi izjemki ravnali vsi pisatelji, kar jih vidimo na slovstvenem našem polji po letu 1825, in dandanašnje so spisi po Metelko-tovi slovnici spisani zares naj lepši in čistejši, akoravno imajo po drugih ravnalih sostavljeni tudi visoko eni celo neprecenljivo vrednost".
Pri tej priložnosti prosimo vse slovenske rodoljube, piše v pristavku k Valjavčevi slovstveni zgodovini str. 108 vredništvo, da bi nam, kar morebiti napčnega ali pomanjkljivega najdejo, čim beržej naznaniti blagovolili, da bi se tako s časom popolna slovstvena zgodovina sostaviti in posebej izdati zamogla. In res, koj naslednje leto pride na svetlo „Slovenska slovnica (str. 1—114) s kratkim pregledom slovenskega slovstva (115—156), ter z malim cirilskim in gla-goliškim berilom (str. 157—182) za Slovence". Spisal Anton Janežič. V Celovcu, 1854. 8. VI. str. 182. — Kakor se BI. Potočnik 1. 1849 v svoji slovnici hvaležno spominja Metelkove, tako tudi Janežič v svoji drugi in tretji izdavi 1. 1864, v pervi pa mu daje iskreno zahvalo, da je z Miklošičem tudi Metelko slovnico v rokopisu pregledati in semtertje popraviti blagovolil. „ Spisali smo pričujočo slovnico, pravi v predgovoru Janežič pomenljivo, v slovenskem jeziku, ker je nas večletna skušnja prepričala, da vsak nauk, torej tudi jezikoslovni, tam naj lepše in naj veseliše napreduje, kjer se učencom v domačem, ne pa v ptujem jeziku razlaga in razjasnuje. Kavno to željo je tudi naznanilo visoko ministerstvo uka, ki je g. Muršecovo kratko slovensko slovnico začasno za naše gimnazie predpisalo, ako ravno imamo več obširniših in prav izverstnih v nemškem jeziku sostavljenih 'slovenskih slovnic. — Pregled slovenskega slovstva smo sostavili posebno po Majarjevem in J. Valjav-covem spisu, za pervo potrebo. Podlaga je zastavljena, na kterej se da potem dalej zidati in pomanjkljivo dopolnovati".
41. Po svoji slovnici je razlagal Metelko slovenščino po nemško največ iz čerkopisja in glasoslovja, iz besedoskladja in oblikovja, nekoliko iz skladnje in nekoliko iz književne zgodovine, in iz tega je dajal tudi pismene šolske naloge. Za domače je kakor pred na bogoslovji imel .tudi na gimnaziji zlato vodilo: »Vsak naj piše ali iz druzih jezikov
prestavlja kar hoče; vender je pa bolji, de se vsak veči del v lastni napisatvi vadi. Napak naj se vsak skerbno varuje; kteri se jih pa zavolj pomanjkljivega znanja slovnice ne more še ogibati, naj pusti sostavke, in naj posebne besede sklanja". Zlato tako svobodno vodilo pametnim ter v resnici svobodnim! Po njem so mu slušatelji njegovega nauka na liceji prinašali res zlate svobodne sostavke ali spise v vezani in nevezani besedi, in prilastil si je bil Metelko toliko znanja o pesništvu, da je skor vsakteremu vedil kaj svetovati, kako naj se to ali uno popravi in še zboljša.
Drugače pa se mu je godilo na gimnaziji pri lahkomišljeni in dostikrat preširni mladini. Pač so tudi tu nekteri nosili mu lepe spise, mnogi pa mojih součencev so le sklanjali in spregali v VII., pa še v VIII. gimnazijskem razredu, in to je ostalo neki, dokler je javno učil Metelko.
Šolske naloge je dajal naj rajši iz slovnice, o čerko- in pravopisji, o glasu, naglasu in naglaskih, o glagolu, pa tudi iz višega jezikoslovja, iz književne zgodovine, potem o pravi oliki, o pridnosti in marljivosti v mladosti, o premagovanji samega sebe, o modrosti in nasproti o neolika-nosti, lenobi in zanikernosti, o mladostni nagajivosti in preširnosti, o drugih njenih napakah in njihovih žalostnih nasledkih; n. pr.:
Kteri razloček je med navodom in sostavo slovanskih čerkopisov ? Z Gajico se pride velikrat pri glasnikih in soglasnikih v zadrego, s Cirilico pa nikoli ne; zakaj in kako to ? — Kteri razloček je med cirilskim in tevtonskim pravopisjem, ktero je bolje in kdaj posebno potrebno ? — Ktere zadrege se velikrat primerijo pri branji pisem v sicer sploh navadnem tevtonskem čerkopisu, in kako si je v tem pomagati? — Kaj je glas, kaj naglas, koliko razločnih glasov in koliko naglasov imamo v slovenščini? Kaj izide iz premembe glasa, kaj iz premembe naglasa? — Koliktera je izreka glasnikov, ktera je prava raba naglasnih znamenj, in ktera njih napčna raba se v sedanjem pisanji večkrat vidi? — Kako ločimo v govoru glas od naglasa in kako v pisanji oba pri vsih samoglasnikih zaznamvamo; kdaj se naglas mora in kdaj se ne more prav zaznamvati? — Kteri samoglasniki in kdaj delajo dvoumnost v besedah in ktera je prava stava slovenskih samoglasnikov mem nemških? — Kteri predlogi po spremembi naglasa sklon spremine? Ali tudi podvojena zateza pomen besede loči? To naj se v zgledih skaže. — Ktere posebnosti ima polglasni e v izreki in v pisanji? — Ima li polglasnik lastnijo pravega glasnika in kako se v tevtonskem čerkopisu zaznamva? Kolikeri je polglasnik po izviru in kolikeri po slovniški rabi?
Ali je dosti za slovenski pravopis le sklanje in skladnjo dobro znati brez znanosti izobraženja besed, in ali se more kdo tega brez slovnice naučiti ? — Kteri izobrazni zlogi ali izobrazniki pri zmaujšavnih in drugih imenih se v tevtonskem čerkopisu po pravi izreki ne morejo pisati in kako jih moramo pisati po Gajici ? — Ktere številke se rabijo v skladnji imenom, ktere prilogom enako, • ktere in kdaj vladajo rodivnega? — Ktera je prava raba osebnih zaimen po obeh oblikah, ki naj se tukaj naznanijo po skladnji in sostavi s predlogi? — V ktere razrede smo razdelili glagole in ktere obrazve se po tej razdelitvi bolj razločne vidijo? Kako se od tod skaže, da glagoli mahnuti, dvignuti itd. nimajo izobrazne priličnosti v slovenskem, in da sodivna stopnja niži, viši itd. brez j ima svojo priličnost? — Kteri so glagolski značaji, in kteri zmed njih se brez znanosti glagolskih oblik ne morejo prav izobraziti? — Zakaj imamo v
slovenskem tako malo nepravnih glagolov, in ali je bilo vselej tako? Ktere napake se prigode v pisanji iz neznanosti glagolskih oblik? To naj se s pri-stavkom zadetih pravil v zgledih skaže.
Zakaj je k veljavni pisavi znanje slovnice neogibljivo potrebno ? — Zakaj gospoda, kteri v slovenščini ostudne napake dela, tudi sicer malo čislajo ? — Iz slovnice in slovstva je skazati, da so resnične te Kvintilijanove besede: Slovniška učenost je izmed vsih vednost edina, ktera več koristi prinese, kakor kaže; kaže namreč le majhne reči, pa je podpora vsim, tudi nar večim učenostim in torej potrebna mladini, prijetna starim t in vsim mila spremljevavka skrivnost. — Ktere posebne koristi prinese ukoslovcu doveršeno znanje slovenščine? — Zakaj smo dolžni slovenščino mikati in sicer tudi po njenem duhu, ne le po njeni telesni snovi? — V kterih notranjih in vnanjih zadevah je pri nas slovenščina mem nemščine, in ali ne zahtevajo različne zadeve različnega navoda v učenji? — Kako se da skazati, da nimajo vsi jeziki enake vrednosti, in da slovenski nemškega preseže?
Zakaj je za omiko slovenščine treba tudi njeno slovstvo dobro znati, in ktero djansko korist nam prinese to znanje? — Kdo sta bila Ciril in Metodij, in zakaj jima veliko hvalo vemo? —' Kaj vemo zanimivega od o. Maksima, od Atoškega gorovja; o glagoliškem slovstvu, v ktere dobe se razdeli in od kod so mu rusnije?
Če se dušnim in telesnim močem že v mladosti prava natega da, se je nadjati srečnega življenja. — Kdor majhnoto reči zanemarja, velikoto zgubi. — Lenoba je gnjezdo, v kterem se vsaktera hudobija zleže. — Kakor za polžem smerkova steza, tako za razuzdanim človekom pohujšanje gre. — Hinavec in pijanec oskrunita nad seboj nar veči božji dar; pervi zanapčva, drugi zapije svojo pamet. — Kakor se stoječa voda usmradi, tako se človek v lenobi spridi.
—	Bahač in prevzetnež le malo ima in malo velja. — Kakor se prazno klasje memo polnega vzdiguje, tako si prazna glava več od učene domišljuje. — Napuh in popačeno serce sta nar veči ovirka izobraženosti. — Zla zadira ima mnoge hude nasledke. — Ksanje mladostne preširnosti v poznejih časih malo pomaga.
—	Preširnost pripravi človeka v velike zadrege. — V mladosti navajeno neolikano vedenje jo velika nesreča za ves čas življenja. — Jeziku berzda reč je lepa, — Ker kdor je nima, se mu utepa. — Olika ali izobraženost se posebno razodeva po skerbni prejemi druzih volje v svojo. — Kdor nagaja, gotovo drugim hudo, sam sebi pa vselej nar huje stori. — Brez zatajenja samega sebe ali premagovanja svojega nagnjenja ni mogoče izobraženosti doseči in celo misliti je ne. — Ne smejaj se o nečasu in ne govori prederzno; uno te kaže nemodrega, to neumnega. — Seneka pripoveduje od modrega Sekstja, da si je vsak dan, preden je šel počivat, te tri vprašanja postavil: Ktero rano si dans na sebi zacelil? Kteri napaki se ubranil? V kterem obziru se poboljšal? Današnja naloga zahteva namen in veljavo teh vprašanj pokazati. —■ Seneka pravi: Preden 'se hočeš poboljšati, moraš spoznati sam sebe: ker začetek tvojega blagraje spoznanje tvojih napak itd. itd.
42. Kdor hoče pravilno pisati, mora se slovnice učiti, dokler je še mlad; nekako tudi o tem nauku velja: „Ura zamujena—ne pride nobena". Tega pa lahkomiselna mladina velikrat noče spoznati. Taka, tudi prav zmožna, za slovenščino strastno vneta mladina je Metelkotu prizadevala dokaj grenjav, bodi si pismeno, bodi si ustmeno, in le čuditi se mora človek, kako mirno je presojal on tudi take reči, V dokaz nate le spiska
dveh slovečih pa občh že umerlih pisateljev o slovniški učenosti po prej naznanjenih besedah Kvintilijanovih, da se tim bolje pokaže starega učitelja previdna resnobnost, pa mladih dijakov (časih — brez zamere — divjakov) preširna kratkovidnost. Spiska sta v tedanji obliki z vmes rudeče pisanimi, tukaj v oklepih različno tiskanimi opombami Metelkovimi.
I.	„Da slovniška učenost več prinese, kakor pa kaže, je tako gotovo, da nar bolj zabita buča nad to resnico dvomila ne bo; le poglejmo namreč, kaj je že ta učenost prinesla in vidih bomo cele sklade slovnic i druzih slovstvenih neizrečeno učenih knjig; kaže pa nasproti tako malo, da ni bolj krotke živali, kakor je slovničar, ki se le s čerkami peča. (Ni lepo rečeno.)
Da je potrebna podpora vsim učenostim, se bo pa iz tega nar lože pre-viditi dalo, če je bila med vsimi učenostmi nar perva na svetu, ker dokler podpore ni, tudi reč, ki ima na nji stati, obstati ne more. Če je pa taka ali ne, pa vsak ve, i ni treba, da bi mu jaz to reč dalje razlagal.
Da je slovnica mladini potrebna, pa mora zopet gotova resnica biti, sicer bi je nam ne vlivali tako v glavo, da nas že glava i trebuh od nje boli. (Vaša oholnost je tega kriva, ki vas pa, ako je ne premagate, v pre-p ad pahne.)
Prijetna starim že mora tudi biti, ker se tako zakopljejo v stare rokopise, slovnice i zastarane oblike, kakor kert v zemljo. (To j e gerda z ar o bij enost.)
Da pa vsim mila ni, naša vsa šola lahko v dokaz služi, ker vsak je ima že toliko v želodcu, da se mu preseda, da si ravno je še vsacimu kaj manjka. (Če jemanjka, je ni preveč.)
Od skrivnost, ki bi jih slovnica spremljevala, nič ne vem, i ako bi tudi kaj vedel, od skrivnost se ne sme govoriti." (V s ajtolikobisemoglo povedati, v čem skrivnost obstoji.)
Na čelu je tej nalogi rudeče napisana razsodba:
Slovnica dosti olikana, če tudi ne godna.
Vredeva terda, zoperna, slovniški učenosti sovražna, neizpeljana.
II.	„Aliseje Homer učil slovnice, ali pa Mozes? Učeni možje še niso skazali tega. Ali pa zavoljo tega ni slovnica potrebna? — Potrebna je! Zakaj? zato, ker je Kvintiljan rekel. On gotovo ni brez pomislika govoril. Verjemimo mu torej in učimo se slovnice, saj je ona spremljevavka skrivnost. Kdor se nje uči, na veke ne bo pogubljen, ker le tisti, ki nima skrivnost na jeziku, in ki to v sercu obderži, kar mu prijatel ali kdo drugi zaupa, je mož, ki pri-jatla ljubi, kakor Bog zapove, in kdor prijatla ljubi, kakor Bog zapove, bo zveličan. (To ne gre sem.) Srečen je torej tisti, ki se slovnice uči.
Ona prinese veliko koristi; če se postavim učenec slabo slovnice uči, koliko jeze prizadene učeniku, koliko risov mora ta s tužnim sercom narediti, in svinčnik se grobu bliža. Ali ni torej vsak bedakast, če se slovnice boji, saj še ni nobenimu nič hudiga storila, razun tistimu, ki hoče bistroumno kako slovniško resnico spričati, in ga strela praviga moža v molčanje pobije. — Potrebna je mladim. Resnično, v Rimu je vsak deček najprej k slovničarju šel, in ko je en-malo odrastel, koj ga je zapustil. Torej je nam treba, zdaj dokler smo še majhni dečki, se slovnice učiti, kadar bomo pa seženj veliki, se bomo kaj druzega po-prijeli, in to nam bo gotovo dobro od rok šlo, ker bomo terdo na slovnici stali. (Vse je skerhano in nezvezano.)—
Prijetna je starim, saj imamo dosti izgledov, toraj nam ni treba tega dalje dokazovati. — Kaj iz tega sledi?
Učimo se slovnice pridno, ker le ona je, ki nas v pisanji vodi po pravi poti, de ne zajdemo v goščavo zmot, ker vsak, ki enkrat vanjo zajde, je revež, kteriga je oslepila zmota, de se je bo le s težkim sercom znebil. In ta človek je gotovo pomilovanja vreden. (Naloga je vsa zanemarjena.) Horacije rekel:
Vos exemplaria graeca versate manu diurna, versate manu nocturna.
In kar je rekel Horaci, to bomo obernili na slovnico in zaklicali:.
Učimo se slovnice z dušo in telesam." (Kje je pamet?)
Konec te naloge je opomba: „Vaša oholnost, prehlopnost, prejezičnost Vam žugajo prepad. Na čelu pa:
Slovnica sama na sebi ni brez veljave.
Vredeva terda, neslana, gerčasta.
Obema tema prav zmožnima učencema je napovedoval Metelko prepad, ako ne premagata oholnosti svoje; in res, umerla sta oba v naj boljših letih prevred za-se, prerano za narod. — Tako je tudi drugim čertal napake in grajal jih v šoli, češ, da je slovnica „prenagljena, pomanjkljiva, po lahkomišljenosti ali zanikernosti verzelasta, na zelo nizki stopnji, silo zanemarjena; vredeva pa v pravi zvezi dobra, godna, ali pa prenizke modrosti, berzna, nepremišljena, pokvarljiva. — Vaša nepaznost in razmišljenost. delo uničuje. — Vaša razposajenost se razodeva kakor sploh v Vaši osebi, tako tudi tukaj v osebnih zaimenih"! itd. —
Tako je pismeno pa tudi ustmeno marsikteremu povedal ob krat. kem, kar mu je šlo. Dobro še pomnim, da je součencu mojemu na glasno vprašanje: Zakaj ste mi podčertali sonce brez 1, sej Hrovatje tudi pišejo sunce? — kratko pa krepko odgovoril: Hrovatje tudi pišejo dug pa vuk. Kar omolknil je součenec moj, češ, slovenski pišem dolg pa volk, pisati mi je toraj tudi solnce ne pa sonce. — Bil je Metelko Dolenec, in marsiktero je mogel preslišati o polglasniku, opred-in zaglasnim e, o dolenski izreki, o nenavadnih besedah v slovnici itd.; toda — bil je tudi, kakor pravi Slomšek, ves Slovenec, in znal je toraj Gorencem in Notranjcem povedati jo po slovenski, kadar je bilo treba. Na preneumne ali prederzne ugovore navadno ni imel odgovora. Tako mi je sam pripovedoval o učencu, kteri je hudo jezikal, da „gonobiti verderben, schanden, gonoba Uebertreibung, Schande str. 115 v Lehrge-baude* — ni nikjer v navadi; da mu je pa malo pozneje brat njegov s kmetov rekel: sej sem ti že večkrat pravil, če boš tako nagle jeze, da se boš sam »ugonobil"!
Kakor Vodniku so poslednje leta tudi Metelkotu. nekteri dijaki (»Leichtsinnige — ich will sie nicht Schiiler nennen — erfrechten sich, den Unterricht zu s t oren" — piše prof. Petruzzi v Vodnik Album pg. 14).
zelo nagajali ter ponašali se z rečmi, kterih so se pozneje sramovali. In res, nikogar še nisem čul, da bi se bil hvalil: „To smo ga dajali, prav mu je bilo itd."; — marsikoga pa sem slišal, ki je omilovaje spoznal: „To ni bilo prav, to je bilo prehudo, žal mi je, da se nisem bolje učil slovenščine, da Metelkota nisem rajši poslušal; zdaj bi pisal rad to in to, pa ne znam pravilno, popravljat dajati drugim me je sram itd.". — In koliko dobrega blaga ostane tako v predalu, bodi si v rokopisih, bodi si le v možganih, ter ne pride na dan, narodu slovenskemu na zgubo!
Kakor Vodnik je tudi Metelko take djanja navadno pripisoval mladostni nagajivosti in razposajenosti. Nekteri so mu šteli to v zlo, daje molčečnost njegova bila boječnost, krotkost le slabost; toda — šolski zapisniki kažejo, da je dobro poznal svoje učence, in skušnja poterjuje, da je dvojka pa trojka njegova nekterega spodbodla, ki prej ni maral, poznej pa se je iskreno poprijel slovenščine in marljivo pospeševal nje slovstvo. — „Redek dar je bil njegov mirni duh, zlata in občudovanja vredna njegova poterpožljivost z marsikterikrat sitno in nepremišljeno mladostjo (Zg. Dan. 1861)". Pripoveduje se, da mu je v tem bilo vodilo: „Wenn Kinder schwatzen, so straft man sie. Wenn Erwachsene schwatzen, so ermahnt man sie; wenn die Ermahnung nichts fruchtet, so nimmt man sich zur Notiz; und wenn der Notizen viele sind, wird man — unwil-ligl" — Vidi se, da je ravnal z mladino tudi prav po Vodnikovo, svest si tega, kar piše ranjki Matija Vertovec (r. 1. 1784, u. 1851.) o njej vsem rednikom: Spomnite se in živo si k sercu vzemite, da je^mladost rada lahkomiselna, hitro pozabljiva in velikrat prenagla. —
43. Kar je pisal J. Navratil o dr. Fr. Miklošiču, velja prav za prav o prof. Fr. Metelkotu, da je bil prijatelj čiste slovenščine; mešanica iz vsih narečij in slovnic slovanskih mu je bila gnjusoba in krivica nad častitljivim jezikom slovenskim, ki se kvari s takim početjem, ktero zadušiti nameruje živi jezik svojega ljudstva. Jezik ni igrača, da bi ga vsakdo šemil po praznih domišljijah; — jezik je božji dar ljudstvom, da se v vednostih povzdigujejo na zmirom višjo stopnjo omike v svojem lastnem jeziku, čistiti, likati, izobraževati je treba jezik naš, ne pa še-mariti ga, da ni ne slovenski, ne hrovaški, ne serbski, ne češki, ne ruski itd. (Vid. Koledarčik 1854. str. 41.)
Motil bi se, kdor bi mislil," da Metelko s časom ni napredoval v jezikoslovnem nauku, ali da je slovnica bila verhunec vsega njegovega znanja 1 Napredoval je — se vč — korak za korakom, ne pa — na vrat na nos, kakor so zahtevali sim ter tje navdušeni mladiči slovenski, kteri so bili danes Slovenci, jutri Pol-ali Jugoslovani, pojutrišnjem Pan-ali Vseslovanil — „ Zakaj ste mi to podčertali? To je ilirsko. Kaj čudno je to,
Metelko.	2J
<la učeni gospod o ilirskem slovstvu tako malo veste! Ne premenim pa nič, ker je vse prav. Pisal sem v duhu slovanstva. Brez lastnega prepričanja ili-eim celo nič pisal . . . Bote rekli, neizrečeno prederzno je kaj tacega od dijaka? Druzega Vam, častiti gospod, ne vem odgovoriti, kot da sim istino govoril. če jo že Vi spoznate, ali ne, istina je vse jedno, dasiravno sim jo le kot Vaš učenec pisal«. Takim učencem je Metelko navadno prav mirno kazal E-zopovo basen o žabiinvolu, ktera se po njegovi slovnici glasi tako-le:
»Žaba je vidila vola na travniku, in želi njemu enaka biti. Začne tedej svojo gerbasto kožo napihovati, ter vpraša svoje tovaršice: Ali nisem tako velika kakor vol ? Nisi ne, ji pravijo. Le še bolj se napenja, ter vpraša: Sem zdej vender velikemu volu enaka? Spet ji odgovore, de ne. Pa ne neha ; z vso močjo se bolj in bolj napenja, in razpoči.
Napah v nesrečo pripravi. Kdor sam sebe prav pozna, se nima čemu napihovati«.
„Vidim, da so Slovenci le vaščani (Kleinstadter), mu je pisal spet neki učenec; terdijo le svojo zlodjevo termo, in nočejo se pridružiti drugim Jugoslovanom ... Le po berglah se vleče naše slovstvo. Za slovstvene prepire si v lase segajo, drugi narodi se jim smejajo, sovražnik jih podpira in vidi, kako krasno mu v žrelo hite. V šolskih vajah se mladina, iz ktere bi mogli potlej postati možje naroda, le malo, ali bolj prav, nič slovanskega duha ne navžije, in tako se že večidel v mladosti domači jezik vsakemu prignjusi in Boga hvali, da se ga je vendar znebil tega mučenja. In večidel je le vsak, če ima kaj estetičnega duha, napolnjen z ljubeznijo do nemškega jezika. Toje pravi stan naših slovstvenih Epigonov. Rekel bi kdo, da jest sem malo vnet za svoj narod, ki ga ne hvalim; ali še preveč sem iskren in ljubim ga strastno, pa nisem vaščan, ampak občni Slovan! . . Imam le ranjeno in včasih kervavo serce, glavo pa polno obupa in nade in čudnih načertov, kako bi le kterikrat mogel za en vinar pripomoči, da bi bil moj slovanski narod pervi in naj slavniši tega sveta itd.«. Takiješči mladini nasproti je Metelko — se ve —vse pre-homeopatično učil slovenščino, da si ravno je od leta do leta bolj segal v znanstveno jezikoslovje in v književno zgodovino, kar spričujejo že tudi naloge, ktere so brez dvoma vjemale se z naukom samim.
Nekterim tako vžganim dijakom je bilo slovenščine po šolah vse premalo, mnogim pa še preveč, vzlasti nekterim domačim in tujim profesorjem, kterim je bilo toraj prav po godu, da se slovenščina ne osebno ne vradno ni pospeševala, in radostno so si časih — sam sem jih čul — pripovedovali serborite djanja dijaške v šoli slovenski. Razun tega ni bilo pripravnih knjig, in znak iz slovenščine nikomur ni škodval. Kako težaven stan je imel tedaj Metelko med učenci in učeniki, si potem vsakdo lahko misli.
Sreča, velika sreča zanj in za slovensko reč je bila, da je L 1852 ljubljanska gimnazija dobila ravnatelja, kteri je bil do vseh ravnega duha ter duha slovanskega, in tajebilJan Nečasek. V kratkem spozna nev-godne razmere tukajšnje, pa hvalne lastnosti in književne zasluge Metelkove. Češki Slovan vidi, da Metelko dela do svoje sive starosti kakti slovenski Dobrovski, ter ga podpira krepko pri vseh
njegovih šolskih opravilih. Močen na duhu je slabel Metelko na očeh; razun pogostnih šolskih sej ali skupnih posvetovanj po novi učni osnovi so ga mučile vzlasti premnoge naloge, ki so slabotnim očem res prave nadloge. Učil je toraj od 1. 1854/5 le še v VII. pa v VIII. razredu, in ker je sila tudi tu do verha prikipela, hodi ravnatelj Nečasek dve poslednji leti sam z njim v šolo, češ, da se uči slovenščine, v resnici pa njemu za brambo proti derzni mladini.
Po tolicih notranjih in vnanjih šolskih spremembah si Metelko želi stanovitnega pokoja. S posebno dr. Maderjevo spričbo hudo oslabelih oči ga poprosi 28. majal. 1857, ter dobi po sklepu cesarskem 18. avgusta Verh pokojnine za slovstvene zasluge svoje tudi zlati križec s krono. To pa na iskreno priporočbo Nečaseka, kteri mi je sam pravil, da je v dotičnem pisanji, razun zveste vdanosti do svetle cesarske rodo-vine, povzdigal vzlasti književno delovanje njegovo. „Der feierliche Akt — piše v gimnazijskem isvestji l. 1858 o tem Nečasek sam — ging arn 10. September 1857 um 11 Uhr im Praesidial-Bureau vor sich, wo Se. Ex-celleng der k. k. Herr Statthalter Gustav Graf Chorinsky, in Gegenwart des Gymnasial- und mehrerer Mitglieder der ubrigen Lehrkorper unserer Stadt — nach einer der Feier des Tages und den Verdiensten des Ju~ bilanten angemessenen Bede dem im Staatsdienste egrauten Veteranen des Lehramtes die hohe Ausseichnung an die Brust heftete. Der Jubilant sprach hierauf tief geruhrt dem erhabenen Monarchen und dem k. k. Rerrn Statthalter seinen ehrfurchtsvoTlen Bank aus. Bas Verdienst, tvelches sich Professor Metelko wahrend seiner mehr als viersigjahrigen Lehrerswirksamkeit um dieAusbildung der slovenischen Sprache durch schrift-stellerische Leistungen erivorben, ist weit uber Krain's Grensen bekannt".
Tako je tedaj tudi Metelko za slovstveno delovanje slovensko dobil cesarsko poslavljenje, kakor pred njim že J a pel, Kopitar, Miklošič. Bila pa je Metelkota v tem oziru sama priprostost, in pripovedovali so mi tedaj vprični, da je razun svetlemu cesarju in njegovemu visokemu namestniku očitno takrat hvalo dajal tudi blagemu ravnatelju, ki mu je poslednji čas tako verlo pomagal krotiti derzno šolsko mladino! — „Vekša ko je pravičnega moža vrednost, vekša je tudi njegova ponižnost, ako je mož po volji božji," piše Slomšek o lepi zvezdi slovenskega slovstva, o ranjkem Japelnu (Drobtince 1. 1852. str. 126. —Kole-darčik Bleiweis. 1. 1856. str. 29.). Koristne njegove bukve, osebne zasluge in izverstne dušne lastnosti so bile tudi svetlemu cesarju znane, in zlata svetinja mu je bila poslana. Poklican v Ljubljano častito znam-nje prejet, se je pešec podal na pot — kakor sem slišal pripovedovati. Po cesti se za njim pripelja gospod, kteri se je ravno na to slovesnost v mesto namenil. Vgledaje ponižnega Japelna pešca ga prijazno poti *
vabi, naj se ž njim pelja na častito obhajo, ktera je njemu veljala. Blažen mož, kteri več velja pred Bogom in pri pravičnih ljudeh, kakor se sam obrajta; le on lehko zadovoljno in veselo živi, kajti več prejme kakor po svojih mislih zasluži in poželi. Zadovoljnost je polovica življenja! ona je prave keršanske modrosti blažena hčer, pa le onemu zvesta družica, ki brez truda za božje kraljestvo dela in za blagost svojega naroda skerbi" Tako je delal tudi Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrov.ski,
v
slovenskem slovstvu.
Tihemu potoku podoben, ki lepe senožeti in ravne polj« rosi, je delal Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrovski. Bil je Metelko ves Slovenec in pa Dolence. Bodi mu slava !
6 1 o m a e k.
E.
44. V miru je Metelko naj rajši pečal se s slovenščino, marljivo je prebiral časnike in knjige, vzlasti slovenske. — Slabel je telesno, na očeh, nikakor pa na duhu. Vidi se to že iz tega, da je poslednji dve leti svojega službovanja bil jako' delaven. Kar je slovenščino učil le še v dveh viših razredih, je pa v zborih Zgodovinskega društva pogostoma čital ali govoril kaj iz slovstva slovenskega in zgodovine njegove. Zdi se mi, da ga je Ne čase k pripravil na to, svest si, da bodo književne povesti, ki jih je slišal pri njem v šoli, v društvu mikale tudi odrasle zgodovinarje. Govoril je Metelko le-tu po nemški, in ob kratkem so naznanjale se omenjene tvarine po Novicah 1. 1857, ob-širniše pa nekaj po „Mittheilungen des historischen Vereins," nekaj po „Laibach. Z t g." 1. 1856—1858.
Po tej poti so prišli na svetlo spiski na pr. 1. 1856: Die altesten schriftlichen Denkmaler der Slaven; Geschichte des slovenischen Evange~ liums, ivorauf die Kimige von Frankreich bei ihrer Kronung den Eid geleistet haben; Ein Monogramm oder eine Inschrift in der Wochein und Profess. GrigoroviSs von Charhoiv wissenschaftliehe Eeise durch Serbien, Bulgarien, Macedonien und durch Laibach. — L. 1857: Ein Artikel der goldenen Bulle; Kopitar's und Dr. MiMosictis grossartige Leistungen im Fache der slovenischen Philologie; Pater Maorimus, ein Martgrer fiir die wahren Grundsatze der slov. Grammatik; Die Slaven-Apostel Cgrill und Method; Vortrefflichkeit und Schicksale der cyrilli-schen Orthographie; TJeber Dobroicsh/s Slavin. — L. 1858: Geschichte der sloven. I/iturgie; Die slovenische Liturgie im Kiistenlande. —
Kadar smo 1. 1858 slovesno obhajali stoletnico Vodnikovega rojstva, je očitno pomladil se nekoliko Metelko, naslednik njegov, in v Vodnikov Spomenik, ki ga je 1. 1859 na svitlo dal dr. E. H. Costa, je Metelko.	12
str. 21. 22 pod naslovom: Valentin Vodnik, slovenski pisatelj — „de ponovljen spomin njegovih večno neumerljivih zaslug njegovo čast povikša, naznanil imenitniši dela njegove bistroumnosti in u-čenosti." — Pri Pesmih za pokušnjo 1. 1806 pravi: „Te pesmi so bile po deželi z veseljem sprejete; iz teh so se slovenci prepričali, koliko premore njih jezik v lepoglasji, in de dozdej še niso vidili nobene pesmi prave cene v svojem jeziku. — V Pismenosti ali gramatiki za perve šole 1. 1811 je spredej, piše spet Metelko, natisnjena njegova zgodovin, ska in veličanska pesem „Ilirija oživljena", ki nima svoje enakosti v osegi in osodi. Skorej bi smeli reči, de ga ni Slovenca med izobraženimi, kteremu bi ta neprecenjena pesem ne bila že večkrat ogrela serca.« — V rokopisu je zapustil tudi „Slovar", ki se je Vodnik dolgo z njim trudil, je hribe in doline besed in izrazov zanj iskaje prehodil, njega natis v novicah oznanil, in pervo polo v poskušnjo tudi že bil dal natisniti. Ta slovar, ki ga ne le slovenci in drugi slovani, ampak tudi nemci, kteri imajo s slovenci opraviti, že toliko let z gorečimi željami pričakujejo, se ravno zdaj natiska in za-nj se bo Njih Prevzvi-šenosti našemu Premilostljivemu Gospodu Knezo-Škofu, ki so tolikanj velikodušno vse stroške za-nj prevzeli, za toliko dobroto dolžna hvala in slava v slovečem spominu vse prihodnje čase prepevala."
Povedano je že bilo, da je rokopis Vodnikov bil last Metelkova, in da ga je 1. 1848 radovoljno prepustil društvu Slovenskemu, in kako je po nemilih prigodkih zastala vsa ta reč. Sproži pa jo dr. J. Bleiweis, poklonivši svoj slovenski Koledarčik 1. 1854 s podobo Vodnikovo ljubljanskemu knezu A. A. Wolfu, kteri nato nekako o svoji zlati maši sklene na svetlobo dati dve zlati knjigi narodu slovenskemu v prid in radost, in sicer: Sveto pismo, pa Slovenski slovar. Tega vre-dovanje prevzame po dr. Bleiweisovem nasvetu sloveči M. Cigale, ter ga na podlagi Vodnikovega rokopisa v I. delu pa v 2 zvezkih (Deutsch-slov. Worterbuch. I. II. Theil. XIII. 8. SS. 2012.) z nekterimi pomočniki spravi na svetlo 1. 1860; unega vredovanje pa prevzame po škofovi volitvi čestiti J. Vole, ter ga na podlagi nemške, po Vulgati narejene prestave in razlage dr. Aliolitove v šestih zvezkih z nekterimi sodelavci doverši 1. 1863.
Krasna venca ste te dve knjigi knezu Antonu Alojziju, in kakor se sveti v uni, tako lepo sije tudi v tej ime Metelko.
Neprecenljivo dobroto je storil knez Anton Alojzij slovenskemu narodu, da mu je na svoje stroške tiskati dal slovar, in kakor se bere v predgovoru str. VII—IX. je Metelko prebiral in pomnoževal rokopis še pred tiskom, kar je naznanjeno tudi sim ter tje v knjigi sami. Koj tedaj so iskati jeli podlage za II. slovensko-nemški del. Oglasi se J.
Zalokar, nekdanji sloveči Metelkovec, da spisuje slovenski slovar po korenikah ali besedoslovji. Poprašan je bil o tej reči tudi Metelko. Kar jezikoslovec je bil koj ves vnet za tako jezikoslovno vredbo, češ, da se po njej pospešuje pravo jezikoslovje, in da se po tej poti bolje in lože nauči človek jezika slovenskega. Toda bolj djanski Slovenci so odsvetovali omenjeno vredbo, ter nasvetovali slovar v navadni abecedni obliki, in res je predelal na to J. Zalokar (u. 11. septembra 1872) svoj rokopis, kteri ima z Miklošičevim in Cafovim, s kterim je v slovarskih rečeh Metelko dopisoval si že davno prej, podlaga biti II. sloven-sko-nemškemu delu. Žali Bog, da veleslavni založnik ni doživel ni I. celega dela (u. 7. febr. 1859); II. je po njem Slovencem sicer zagotovljen, dogotovljen pa sedaj še — 1. 1873 — ni, ker so nasledniki tega poročila menda le preveč književnega, premalo pa kneževega duha!
Kakor slovarja, pa še bolj, so duhovni in sploh katoliški Slovenci želeli primerno poslovenjenega svetega pisma, ker se je slovenščina v zadnjih letih čudovito zboljšala in olikala. Dobili smo je pod naslovom „Sveto pismo stare in nove zaveze z razlaganjem poleg nem-škiga, od apostoljskiga Sedeža poterjeniga sv. pisma, ki ga je iz Vulgate ponemčil in razložil Dr. Jožef Franc Allioli. Natisnjeno po povelji Gospoda Gospoda Antona Alojzja, Ljubljanskiga Škofa. I-VI. V Ljubljani. Blaznik. 8. 1856—59." — Metelko je poslovenil bil preroka Ecehiela in Daniela, ki sta ponatisnjena v IV. zvezku 1. 1859 str. 382—592. Bere se v predgovoru med sodelavci in pomočniki v I. zvezku 1. 1857 str. XIV: Frančišek Metelko, učenik slovenšine v ljubljanskih latinskih šolah. - Preden je pa samo delo njegovo prikazalo se na svetlobo, je v latinskih šolah učenik slovenščine že bil tedanji v I. zvezku koj pred njim na tisti strani imenovani kaplau v Horjulu.
45. Tudi v miru Metelko nikdar ni bil brez dela. Prost latinskih šol je bil še vedno stolni katehet; marljivo je spovedoval v stolni cerkvi, in pustni pondeljek po navadi pridig o val. „Prava gnječa je bila v cerkvi tedaj, kadar je Metelko tehtno govoril v čisti, gladki in lahko umevni slovenščini". Prihajali so k njegovim govorom celo taki, kterim pridige sicer niso bilo kaj zelo mar. Verno ga je poslušalo pri-prosto ljudstvo, in sam vem, kako zvesto smo pazili na besedo njegovo bogoslovci. Kako je pa na tanko izrekoval svoj polglasnik, visoki in globoki o, e s pred- in zaglasnim i itd.! — Koliko moč je pa tudi imela njegova beseda in saj je bilo vsem očito, da premnoge mika lepa slovenščina, in da toraj cerkveni govornik čistote in lepote v besedi ne sme zanemarjati.
Bilo je 1. 1851 pustni pondeljek, da je govoril Od dušne slepote po reku: „In ljudje so bolj ljubili temo, kakor luč, zakaj njih dela so bile
hudobne*. (Jan 3, 10). Govor nam je bil jako všeč, in poprosimo ganekteri bogoslovci, naj nam da tisto pridigo prepisati. Da se vidi, kaka je bila njegova beseda v cerkvenih govorih, kako priprosta pa vendar mična, kako je znal povedati jo Metelko v pHlikah in podobah, naj posnamem nekoliko iz omenjene pridige v tedanji obliki.
„Kako žalosten, nevaren, objokovanja vreden je stan tistih, kteri so na duši slepi; strašna je dušna slepota sama na sebi, od tega vi. delu; se strašneji je, ker je človek ne spozna, od tega v II. delu; in nar strašnejši je, ker jo človek ljubi, od tega v III. delu.
M je na tem svetu šibe Božje, ktera bi bila za grešnika veči, grozovit-neji in strašnejši, kakor je ta, če ga Bog z dušno slepoto udari, t. j. če mu luč svoje gnade odtegne; luč gnade, ktera temo naše pameti razkropi, ktera nas razsvetli, de nevarne, krive in zapeljive pota sveta spoznamo; luč, pri kteri se nam krepost ali čednost in pobožnost, kakoršna je, lepa, prijetna, ljubeznjiva vidi; luč, brez ktere napoti pobožnosti, na poti proti nebesam le ene stopnje dalje ne moremo storiti; luč, brez ktere naša duša od vsiga tega, kar njeno zveličanje zadene, cel6 nič ne vidi in potlej celo nič ne razloči, kadar solnce in ž njim njegova svetloba, svetloba gnade zgine, ravno tako nič ne razloči, kakor kadar gosta tema, černa noč zemljo pokrije.
Kdo bi tedaj mogel velikost in grozovitnost te šibe božje zadosti popisati ? Vse druge šibe božje, naj bojo še tako velike, zginejo, če se s to primerijo; ker pri vsih druzih šibah božjih je z ostrostjo pravice božje tudi božja ljubezen
sklenjena;......šiba serditiga Boga se velikrat spremeni v šibo ljubezni
polniga pastirja . . .
Vse zaderžanje tacih kristjanov — slepcev — kaže, de jih je zadela strašna šiba, s ktero je prerok Ezehiel žugal Izraelskimu kralju Sedekiu, rekoč: »V Babilon ga popeljem in vender ne bo vidil tega mesta« — kar se je tudi zgodilo. Mogočni kralj Nabuhodonozar ga premaga, dobi v svojo oblast, in mu ukaže oči izrovati in ga slepiga v Babilon peljati. Bavno tako se tudi dušnim slepcam godi. Oni žive v sredi pregrešniga sveta, v sredi vsih ostudnost polniga Babilona, in ga vender ne vidijo, ker so slepi. Babilonski so njih pogovori, ker so pohujšljivi, polni želča, polni smertniga strupa; Babilonsko je njih nagnjenje k prevzetnosti, nečimurnosti, k posvetnimu pr^grešnimu veselju, igram, pijančevanju, plesu; Babilonsko je njih zaderžanje, polno nesramnosti, razuzdanja, pohujšanja, in vender, ker so slepi, ne vidijo Babilona, ampak še menijo, de so v božjim mestu Jeruzalemu.
De se bote pa od vsiga tega, kar sim dozdaj govoril, še bolj prepričali, poslušajte prigodbo sv. pisma in učite se iz nje, kakšen konec ima dušna slepota, kadar jo človek ljubi. Ahab, Izraelski kralj, je bil sklenil nad Sirskiga kralja vojsko vzdigniti; vender pa vpraša za svet 400 prilizovavcov ali laž-njivih prerokov. Vsi mu z enim glasam srečo oznanujejo: »Pojdi, mu rekč, nad svoje sovražnike in gospod ti jih bo v roko dal.« — Ali — Ahab! Ahab! ti bi vender mogel pomisliti, de se ti tvoji preroki prilizujejo, de le zato tako govore, ker vedo, de hočeš ti tako imeti. Zakaj ne vprašaš Miheja, Gospodoviga preroka? — Miheja bom vprašal, nam odgovori Ahab, ki ga le viditi ne morem, zato ker mi nikoli sreče, ampak vselej nesrečo oznanuje! Pa — naj tedaj pride, de ga vprašanri »Mihej! ali smem iti nad Sirskiga kralja?« »Nikar ne hodi, mu odgovori Mihej, če greš, boš nesrečin." — Ali nisim rekel, se začne Ahab jeziti, de mi Mihej nikoli nič dobriga, vselej le hudo prerokuje? Zgrabite Miheja, reče kralj svojim služabnikam, in verzite ga v ječo, dokler nazaj ne pridem;
jest grem z vojsko, kakor sim sklenil. — Pojdi tedaj slepi, nesrečni Ahab in stori, kar si sklenil, kamor te nagnjenje žene, in ker nočeš prihodnje nesreče viditi, pojdi, de jo skusiš! In to je tudi v resnici skusil: njegovi vojščaki so bili premagani, razkropljeni in on — umorjen,
Tako, ljubi kristjanje! se godi tistim slepim, kteri bi lahko vidili, pa nočejo. Slepi, nesrečni Ahabi so tudi med nami, ali vsaj zaslužijo to ime vsi tisti, kteri ljubijo dušno slepoto .... Iz notranje teme, ktera je v človeku, ee pride v vnanjo temo, v temo peklenske ječe, večniga pogubljenja. Hodimo tedaj za lučjo, ktero nam Bog pošlje, s ktero nam po božjim povelji sv. katoliška cerkev sveti, in ta nas bo po tem življenji pripeljala k večni luči, v večno veselje«.
Kar stolni katehet je skor do svoje smerti — več kot 40 let — vsako nedeljo kerščanskega nauka Metelko učil rokodelske in obertnijske učence, in kar so premalo še morebiti nagajali mu v srednjih šolah, to so obilno nadomestovali le-ti v nedeljskih. Vzlasti pri njih se je „pokazala pravega misijonarja angeljska poterpežljivost" (Vid. Siroška ustanova str. 8. 9.), in kdo bi si bil mislil, ravno ti mali poredneži so postali dobrote njegove deleži! „Paupertas turpia cogitat" — to je skušal pri njib sam, in pomagaj človeku iz nemarnosti k potrebnemu živežu, in pomagal si mu dostikrat iz gerdobije k čednosti in pobožnemu djanju.
Kar človek je imel Metelko kaj malo potreb, in kakor sam nikdar brez dela ni .bil, tako je vsakega budil k delavnosti in varčnosti svest si, da „Lenoba je mati revščine in korenina obupnosti. Kakor rija železo, tako sne lenoba dušne in telesne moči. Lenoba v mladosti prinese težko delo na starost. Pridno obdelovanje premini pusto zemljo v rodovitno; tako se s pridnostjo povzdignejo dušne in telesne moči v vir prihodnje sreče. Kakor zemlja po predolgi moči svojo gorkoto in plodivnost zgubi; tako tudi duša in telo po nezmernosti. Nezdravo in sramotno je mere svojega želodca ne poznati. Kdor se je jedavost berzdati naučil, je veliko napakam vrata zaperl. Pijanec je podoben derečemu vozu brez voznika. Z vinom omamljenemu se lahko prigodi, kar dremljočemu koči-jažu. Platon je rekel: Vinska kupica spravi iz človeka celo resnico in vse skrivnosti. Po modrosti hrepeneči duh in pa delavno telo je zmožno spoznati, kar je človeku v korist, in storiti, kar nakani itd."
Po tacih izrekih in pregovorih je tudi šolsko mladino ustmeno in pismeno budil k zmernosti in delavnosti. — „Den Hausbettel verabscheute Meteelko als eine Abart des Miissigganges; — Zimmer- und Hausthiir-bettler wies er mit kalten Worten ab" (Fr. Met. Waisen-Stiftung, S. 8). Kjer pa je bila res potreba, je tudi rad pomagal, očito in prikrito, v mestu in na deželi, da velikrat levica ni vedila, kaj in koliko je storila desnica, in da je tudi v teh rečeh Metelko „podoben bil tihemu potoku, kteri lepe senožeti in ravne polja rosi".
46. Tiho je živel Metelko v pokoju, spoštovan kar človek in kar duhoven. Po mnogoletnem učiteljstvu in po knjigah, vzlasti po slovnici svoji je zaslovel, da ga je obiskal marsikteri književnik slovanski. Radostno nam je pravil še v šoli, kako sta goričevala Metelko pa Rus Viktor Gr i goro vič, profesor Kazanski, kadar je 1. 1844 potovaje skozi Ljubljano pripovedoval mu marsikaj zanimivega iz Soluna, od Atoškega gorovja itd.
Poprej že 1. 1841 sta ga obiskala ruska učenjaka Izmail Sreznev-skij in Peter Preis, profesorja v Petrogradu. Berž ko ne naprošena sta v Cirilici zapisala mu nektere besedice v spominek. — Sreznev-skij na pr. 17. aprilja: „Sčastlivu (srečen), kto znalu soedi-niti ljubovi ku narodnosti s u 1 j ubo vij u ku narodu, kto znalu i svoj narodu ljubiti, i uvaž'ati (čislati) drugihu svo-bodu." — Ereis pa 28. aprilja: „Vrem§ i blagodetell i vragti narodovi!. Blagodetell — kogda oni moguče vyražava-jutu pongtie (po moči izrazujejo misel) o sebe vu sozdanijahu nauki i iskustva (v delih vede in umetnije); i vragu — kogda narodu te rjae tu doverie (zgubi zaupanje) ku s amomu sebe, kiisvoei slavš i sile(moči). Duhu novoj žizni, pronikajuščij (prešinjajoč) plemena Slavjanskija — čemu- dalee, tfemu glubže — kosnulsg (dotaknil se, prešinil je) i Horutanii* vpe-redu, čada (naprej deca) Kirilla i Methodija!" - L. 1860 mu je izverstni pisatelj Ivan Aksakov, nekdaj vrednik slovanskega Parusa v Moskvi, 5. junja na listek cirilski začerkal besede: »Toliko (le) soznanije načalii narodnosti možetu spasti (ohraniti) na rodnosti." —
S takimi možmi je rad govoril Metelko o Cirilici, ker potem je beseda sama po sebi nanesla na Poeirilico ali Metelčico. — Menda posebno zato, ker sem 1. 1849/50 poslušal njegov nauk o staroslovenščini, me je Nečaseku nasvetoval tudi za svojega naslednika. Kadar sem toraj 1. 1857 s kmetov poklican na ljubljansko gimnazijo za učitelja verstva in slovenstva, doma ali na sprehodu popraševal ga o slovstvenih rečeh, mi jih je vselej rad pojasnoval, in jako vesel je bil slišati, da hočem opraviti deržavno skušnjo za učiteljstvo slovensko. Tega vendar ni dočakal.
Mož resnične pobožnosti in previdne določnosti spiše 1. majnika 1858 svojo slovečo oporoko, kakor sam pravi v začetku še „bei guter Gesundheit und vollkommenem Gebrauche meines Verstandes", ter jo sklene „im hochgepriesenen Namen der allerheiligsten Dreieinigkeit". — Jame pa pešati in boleha skor dve leti; zvesto opravlja vendar svojo duhovsko službo, spoveduje, mašuje navadno zgodaj, kar ga sveti dan 1. 1860 obidejo težave tako hude, da zjutraj ob štirih komaj zverši eno gv- mašo. Domu prišel se vleže ter — sam homeopat — pošlje po
dr. Maderja homeopata. Radoveden popraša nekoga, kaj da mu je zapisal: nato pa se koj da previditi še tisti večer, ter reče svoji sestri: Zdaj pa le trugo! In res že 27. decembra mirno zaspi v Gospodu. Po lastni določbi v oporoki: 1. „Will ich, dass mein Korper nach hingeschiedener Seele, die ich der unendlichen Barmherzigkeit Gottes mit kindlicher Zu-versicht anempfehle, nach christkaiholischem Gebrauche jedoch einfach beer-diget werde" — je bil 29. decembra pogreb njegov vendar slovesen (unter allgemeiner Theilnahme), ker so razun učencev iz vseh šol ljubljanskih spremljali truplo njegovo premnogi meščani in ranjcega Čestitelji na pokopališče k sv. Krištofu.
Naznanovaje smert Metelkovo so slovenski časniki naznanovali vzlasti njegovo oporoko, opisovali pa tudi ob kratkem življenje in slovstveno delovanje njegovo. Novice na pr. v št 1. 1. 1861 kažejo „ono žalostinko, da smo pokopali slavnoznanega, dosluženega učitelja slovenskega jezika . . . Zapustil nam ni slovstvenega dela nobenega imenitnega kakor slovnico svojo, pa s to si je postavil lep spominek na veke itd." — „Zg. Danica" tudi v 1. št". 1. 1861: „Šent-janžev dan ob 3/«l ponoči je ugasnila velika zvezda na obnebji slovenskiga slovstva; duhoven resnične pobožnosti, učen mož, oče ubožnih in potrebnih... Bili so ranjki gospod priprosti, z malim sami za se zadovoljni; kjer koli pa je bila kaka nesreča, pogoriše, lakota, ali sicer revšina ali potreba, so bili ranjki gotovi pomočnik . . . Večkrat smo le od strani zvedili, od ktere plati je prišlo, ko smo kak posebin dar v Danici zaznamnjali. . . . Bog je ranjcimu pri vsih milošinah njih imetek obilno oblagodaril, de bodo še pozne leta po njih smerti uboge zapušene sirote uteho imele . . . Njih zasluge za slovensko slovstvo so sploh znane . . . mož brez strasti, verus Izraelita sine dolo itd." — Slovenski Glasnik v 2. št.: „ Oznani po širokem svetu, posebno Slovanom, britko zgubo, ki je nas Slovence te dni zadela . . Umeri nam je visoko učeni in slavnoznani gospod profesor . . . Njegova slovnica slovenska ga bo slavila še pozno za nami . . . Njegove zadnje naredbe razodevajo v resnici blago serce in pravega rodoljuba itd." . . — Učiteljski Tovarš v 1. 1.: »Njegovo ime se bo vedno lesketalo v slovenski literaturi." In v 2. 1. je brati: »Čertica iz življenja slavnega gospoda Fr. Metelko-ta in dve prijazne besedi — ktere ste sedaj čez toliko let in po mnozih žalostnih skušnjah še bolj potrebne — slovenskim učiteljem;" toraj o tej reči in njegovi oporoki nekoliko pozneje.
„Da se njegov spomin vredno preslavlja in ohrani, bi se mu spodobil tudi spominek na gomili, desiravno si je nar boljšiga med sirotami sam postavil" — piše Danica v 1. 1. in v 23. 1. 1861: „Za spomin vsih vernih duš je dobil dobro zasluženo vezilo tudi naš ranjki
Metelko, oče sedanjih slovniško izobraženih Slovencov, namreč: čeden spominek na svoj grob. Na čveterih straneh se bero naslednji napisi:
Franc. Ser. Metelko Ad Eccl. Cathed. Lab. Catecheta, Philolog. Sloven. Prof. p. o.
Nat. XIV. Jul. 1789. Deft. XXVII. Dec. 1860.
Bil v življenji je prijatel ubožnih,	Mašnik, svete vere je učil resnice, Rad natihama delil dobrote, Mili jezik naš oteval iz tamnice,
Ves priprost v okoljšinah premožnih,	Mati Slava bode dobro ga pomnila, Dede svoje storil je sirote. Dokler nje beseda bo se govorila.
Aurea Cruce Cum Corona Pro Meritis Insignitus.
47. Posebna osoda je bila, da 24. dec. 1860 — skor o smerti Metelkovi — prineso Novice sostavek: „Ozir na dozdanje slovenske alfabete — dovzete in ponujane", ter v njem pomenljive besede: „Pri vseh novarijah je nasebna primernost najbolja pripo-ročba ... Ni nam treba na dolgo in široko preiskovati in dokazovati vzrokov, zakaj je izmed znanih dveh nofrarij za slovenski alfabet pred in po gajici ena za vselej že p&dla, druga se pa, pri vseh ponudbah in prestrojih, le še ne zasadi".
Perva dveh novarij, ktera je po teh besedah padla za vselej, je bila Metelčica; drugo pa je snoval več kot trideset let Jožef Poklukar, korar stolne cerkve, bivni c. kr. učenik moralne in pastirske vednosti (r. v Gorjah 1. 1791, u. v Ljubljani 1. 1866). Sprožil jo je bil po Novicah že 1. 1849 popraševaje: „Kako dolgo še ne bomo lažnivosti svojiga pravopisa slovo dali"? Odgovori mu prav šaljivo tedaj Podlipski v Sloveniji, in potem v Novicah: „Pišimo, kakor smo pisali". Poklukar vendar snuje in sklada svoj pravopis, ter naznanivši ga v Novicah 1. 1851 da posebej na svetlo nemško knjižico: „Ankiindigungeines Universal- oder Welt-Alphabetes, mit Beigabe eines Brevi manu-Vorschlages des slovenischen Alphabetes als Probe. Laibach, 1851. 8. S. 42." — Poslal je bil neki to svojo osnovo v Mnihov in v Moskvo, pa od nikoder ni bilo ne duha ne sluha o njej. Stroji jo sam ter vedno prenareja, in 1. 1860 jame zopet ponujati svojo „poskušnjo novih domestivnih čerk za slovenski alfabet" (Novic. 1. 34. 48.), kar mu v 52. 1. Abecedar (menda spet Podlipski t. j. P. Hicinger) razun drugih resnic pove tudi, da »prepozno je misliti na vpeljavo le nekterih domestivnih čerk, če še toliko ugodnih, ker nam — Slovencom — že terka na duri . . . Cirilica". — L. 1861 da Poklukar tretji in zadnji natis svoje abecedne poskušnje v Novice s pristavkom, da bode omenjeno delo pod naslovom: „Allgem. Slov. und Universal- oder Weltalphabet" z „analitiko in
sintetiko lat. alfabeta" v ljubljanskem muzeju za 3000 gld. na ponudbo. — Vem, da so tedaj nekteri, siti vse abecedarije, smeje popraše-vali, je-li on ponuja toliko svoto, ktero je celo v svoji oporoki odmenil za dobrotne naprave?! — Metelko pa je v svoji Pismenici o Poklu-karjevi p o skušnji zapisal si te-le besede: »Potreba poprave čerko-pisa je sosebno v slovenskem narečji silno velika, in vsako delo, ktero pomaga to popravo prej dognati, ima gotovo velike zasluge".
Kar je v svoji abecedi cenil Metelko naj više, to mu je v omenjenem oziru (Novic. 1860 1. 52) grajal Abecedar naj hujše: „pologlasnik, češ, da je namestoval mu sam vse petere glasnice ojstro naglašene, ravno kakor nekdanji gimnazij al ni adjunkt tudi vse šestere učenike (na-glažkane), kadar je kterega zmanjkalo v kterem koli višjem ali nižjem razredu; da pologlasnik, ki je bil tako rekoč serčna žila vse te znajdbe, prav za prav ni bil druzega, kot le peto kolo tega novočerškega voza" ^tr. 416). — Toda — le gimnazijski vodja ve, kako vgoden je „adjunkt", kadar oboli ta ali uni »profesor", in — le voznik ve, kako dobro je peto kolo, kadar se potre mu — četerto!
Jako je čislal Metelkota gimnazijski ravnatelj J. Nečasek, in kadar koli je o njegovem godu prišel mu čestitat, dobil je vselej 10 gld. za ubožnico gimnazijsko. Po smerti Metelkovi je 1. 1860 koj 3. jan. v Zgodovinskem■ društvu priobčil zanimive čertice iz njegovega življenja, v „Programm u. Jahresbericht d. O. Gymn, S. 58" pa po virih sam skerbno sostavil mu spomenico ter kratko pa dostojno popisal življenje, lastnijo in delovanje njegovo. V tem spisku so poleg že znanih reči brati tudi besede: „— iiberdiess verfasste Metelko mehrere Uebersetzungen und kleinere Aufsatze, welche in den Mittheilungen des historischen Vereins fiir Krain enthalten, einzelne noch im Manuscripte (z. B. eine sloven. Literatur-Geschichte) vorhanden sind." —
L. 1852 je dr. Miklošič pisal v »Lautlehre der neuslov. spr." str. 230: „Der vocal r lebt im slovenischen fort... Die neuslovenischen grammatiker sind indessen nicht zur erkenntniss der vokalischen Natur des r gelangt, indem sie serce, terpeti und sogar kar del o (jarnik) schreiben; selbst Metelko hat sich, \vie es scheint, von der altsloveni-schen schreibweise bestimmen lassen, dem vocal r einen halbvocal bei-zugesellen, den er dem r vorsetzt: smsrt, obgleich jer im slovenischen ausnahmslos dem r nachgesetzt erscheint; bloss in den fiir die ungarischen Slovenen gedruckten buchern wird richtig srce, trpeti u. s. w. ge-schrieben, so dass auch hier die einfalt richtiger sieht als der verstand der verstandigen.." — Po Miklošiču so očitali Metelku to isto profesorji A. Lesar (Jahresb. U. Realsch. 1861), J. Macun (Novic. 1. 1862), V. Jagič (Književnik I, 1.) itd. — »Morebiti je ravno ranjki Metelko v svoji sicer izvrstno izdelam slovnici največ pripomogel, da
13
se nismo do sedaj pravega poprijeli, ter po krivi neki misli, kot da ne bi poznal samoglasne narave te pismenke, v njegovo (!) slovnico str. 3 pisal je: tard, smart parst i. t. d., kot da bi bil pred r polglasnik, kar pa ni res. (Glej Miklošič vergl. Lautlehre str. 227. 230)". Tako odgovarjajo tudi Novice 1. 1862 na vprašanje: „Zakaj izpuščajo tihi e in pišejo črko r kot samoglasnik"? — Da pa to ni res, in da je r osamel po zatrenji sprednjega ali naslednjega pravega glasnika, uči po Boppu Miklošiču nasprot A. Schleicher in to naj vsem, ki ne verjamejo, o priliki skaže stric slovanski! Človek, kteri glede na slovansko vzajemnost ni tolikanj zoper pisavo kolikanj zoper uk, bi celo po borbi, ki je vsled tega nastala v novoslovenščini (Vid. Učiteljski Tovarš 1864. Novice 1862. 1864. 1865), poredno djal z Miklošičem: „dass auch hier die einfalt (Metelko) richtiger sieht als der verstand der verstandigen!"
L. 1862 piše v Novicah str. 399 Levstik naznanovaje Miklošičev staroslovenski slovar: „Miklosič vedno tudi sam še napreduje ... Vedno napredovanje kaže dušno zmožnost, ostajanje dušno medlost, čuditi se je tedaj Metelku, da od leta 1825, kar je bil dal med ljudi svojo zares globoko premišljeno, za tiste čase jako učeno, če tudi po Dobrov-skem osnovano slovnico, potlej do smrti nej nič velicega spisal, ali vsaj spisanega popravil, pomnožil." — Iz doslej razkazanega je pač slehernemu očito, da Metelko nikakor ni „dušno medlel", marveč napredoval marljivo do zadnjega če tudi bolj natihoma delovaje, in da so nasprot preresnične besede, ktere je v Drobthrcah 1. 1862 str. 75 pisalo njem iskreni Slomšek:
„Koliko je častiti Franc Metelko za čisto slovenščino storil, nam kaže njegova mojsterno zložena pismenost, nam pričajo Metelkove mnogoverstne zbere in dela. Tihemu potoku podoben, ki lepe senožete in ravne polja rosi, je delal Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugi Dobrovski. Bil je Metelko ves Slovenec, in pa Dolenec. Bodi mu slava!"
Skoraj ravno tako opisuje Metelkota dve leti pozneje dr. V. K lun v „Oesterr. Eevue" 1864, kjer govori o Metelčici in njeni osnovi, o čerkarski pravdi, o njegovem značaju, n. pr.: „Das Vermitteln ist ein undankbares Geschaft. Der Vermittler verdirbt es haufig mit bei-den streitenden Parteien. So erging es auch dem Metel ho. Seme Neuerung rief einen machtigen Sturrn hervor, den beruchtigten AB C-Krieg, welcher auf die schonungsloseste Weise gefuhrt ivurde. Der Hauptgegner des Metelko war der geistreiche, stylistisch geuiandte, sar-hastisch einschneidende Č o p. Metelko's friedliebende, in seiner Gelehrten-stube ruhig arbeitende, etwas schwerfallige Natur honnte nicht so schlag-fertig und gewandt auftreten; er vermied so viel wie moglich o/fentliche Erklarungen; — einige semer Fremde gaiben sich arge Blossen, fur
toelche Metelko verantwortlich gemacM ivurde; — Kopitar md Če-lakovsky endlich, uielche in diesem Streite entscheidend hatten eingrei-fen konnen und sollen, hielten sich fern davon; — ohne Zweifel besorg-ten diese beiden, dass ein schliesslicher Sieg Metelko weiter fuhren konnte, als sie selbst aus mancherlei, vielleicht nicht ganz wissenschaftlichen Grunden wiinschen mochten, d. h. zu dem kyrillischen Alphabet. Fiel auch Metelko s Orthografie, so konnte sein Lehrg ebdude selbst von den erbittersten Gegnern nicht angegriffen tverden, sein Werth ist bleibend. Kopitar's und Metelko's Grammatiken sind uiahre Zierden der slovenischen Literatur.
Metelko war unermiidlich und auch sein Wirken als Lehrer ein sehr nutzbringendes. Nach seinem Tode fiel sein nicht mbedeutendes Vermogen wohlthdtigen und frommen Anstalten, so wie armen Studieren-den zu. Er war ein gelehrter Slavist, ein eifriger Lehrer, ein warmer Helfer und Troster der Armen, — eine durchaus edle Natur. Sein Andenken sei gesegnet !"
48. V blagem in hvalnem spominu ostane Metelko posebno po svoji oporoki. Ta je res sloveča, in v posnemanje naj bi služila premožnim Slovencem. Da se mu je premoženje naraslo celo nad 70.000 gld., to se je zgodilo, kakor sam pravi, naposled po srečkah (Loosobligationen, wodurch sich bis jetzt mein Vermogen wirklich schon vermehrt hat); in komu je volil poglavitni delež? Ne bližnji sorodovini, ktera čim več po duhovnih dobi, tim bolj nehvaležno obrača, ter se navadno potem pravda in bridko prepira! Mladina, kakoršna je skoraj 40 let vsako nedeljo najbolj skušala njegovo poterpežljivost, skuša sedaj njegovo dojbrotljivost; rokodelski in obertnijski učenci t. j. sirote, ubožni zakonski otroci ljubljanski, kteri nimajo več staršev ali pa imajo le revne starše in sorodnike, so do 15. leta, da se pripravijo k stanovitnemu delu ali v kako službo, poglavitni deležniki ali dediči njegovega premoženja. Ako se vstanovi kedaj v Ljubljani sirotnica ali delarnica zanemarjenim otrokom, kteri se po mestih sedaj vedno množijo, naj se vanjo oberne vsa istina, ktero naj po njegovi določbi vzajemno oskerbuje županijsko pa škofijsko predstojništvo. Kako koristna, kako potrebna je pač taka vstanova! Pravila, po kterih se vreduje Metelkotova vstanova za sirote, so brati v že omenjeni knjižici Ambroževi 1. 1864.
Sicer je bližnjim sorodnikom Metelko volil tudi spodobne deleže, vendar s pomenljivim pristavkom, ako se kteri s kakim pravdarjem ali zakotnim pisačem prikaže v Ljubljano ali pred sodnijsko gosposko, da koj zapade ali zgubi ves svoj delež. — Za izverševatelja svoje oporoke si je naprosil duhovskega pastirstva profesorja Janeza Poklukarja (r. v Gorjah 1802, u. kanonik v Ljubljani 1867), kteremu naj o kakem dvomu ali pravdanji razsodnika bosta dr. Matija Leben in dr. Janez
Semen tako, da kar ti trije odločijo, ostane sklenjeno, prav po staroslo-vensko in po svetopisemsko („ut in ore duorum vel trium testium stet omne verbum". Matth. 18, 16).
nVojak pa dijak pri meni vselej gostak", je djal neki dober duhovnik; tudi Metelko ni pozabil bolnikov in beračev sploh, ne oslabelih vojakov rojakov, ne potrebnih slovenskih učencev, neti slo venskih učiteljev. Za farne šole v svoji domačiji in sosednjih krajih je volil 10.000 gld. Ljudskim učiteljem na deželi je odločil 6000 gld. tako, da jih vsako leto darilo po 50 gld. dobi šest, kteri pošteni in mar. ljivi v svojem poklicu se spridoma pečajo vzlasti s slovenščino in sadjerejo (Landschullehrer, welche sich durch sittlichen Berufseifer, sorgfaltige Pflege der slovenischen Sprache und Veredlung von Obstbau-men vortheilhaft auszeichnen). V tem oziru so pred nekaj leti prav živo jeli delovati po Kranjskem. Koliko slovenščini zopernega se pa čuje sim ter tje sedaj, in da peša pri šolah djanjska sadjereja, se vidi tu in tam po zanemarjenih drevesnicah! — Ako se vstanovi kedaj v Ljubljani slovensko učiteljsko semenišče (ein slovenisches Schullehrer-Seminar), se zanj sme oberniti polovica omenjene vloge. Morebiti je Metelko pervi, kteri se je spomnil tako naših ljudskih učiteljev; — in „Bog naj poverne njegovi dobri, blagi duši v svetem raji obilne dobrote, ktere je naklonil krajnskim učiteljem in šolam. Lepe vsakoletne darila bodo gotovo marsikterega učenika spodbadale, da se bo malo bliže primaknil k svoji mili materi Slovenii", je vzklical Rodoljub Podratitovski po smerti njegovi v „Učit. Tovaršu" 1861 str. 32. Da bi le ne godilo se ravno na robe!
Verli Podratitovski si takrat gotovo ni domišljeval, da utegne kdo ljudskim šolam na Kranjskem namesto slovenščine 1. 1 8 73 pri-poročevati nemščino, češ—„Met elko, der sich in der Schule aus-schliesslich der deutschen Sprache als Unterrichtssprache bediente und auf Fragen, die von seinen Schulern absichtlich in slovenischer Sprache an ihn gerichtet wurden, hartnackig nur deutsch antwortete, unbekum-mert um die schleehten Witse, die deswegen nber ihn gemacht wurden. (Laibach. Schulseitung Nr. 3. 1873. nDie deutsche Sprache und die Volksschule in Krain— Kdor je to pisal, nima pravega razuma o zgodovinskem napredovanji našega šolskega jezika; ni poznal Metelkota in njegove vestnosti; ni pomislil, da je bilo tedaj celo prepovedano razlagati slovenščino po slovenski, da je učni jezik bil nemški, in da si je bila slovenščina za Nečaseka po hudi borbi še le predzadnje leto pridobila naravno pravico, da se učiti sme po slovenski! Včm, da so taki, kteri se zdaj čudijo oni „postavnosti" Metelkovi, takrat še divjali zoper slovenščino pri nauku slovenskem! Exempla odiosa. — Kako veselo pa je vedno po slovenski razlagal Metelko nauk o staroslovenščini,
kjer je svobodno govoril brez une Slovencem nenaravne postave !
49. Kakor za male šole na kmetih, v mestu pa za rokodelske in obertnijske, za ktere je Metelko pomenljivo odločil še posebej: »Jahr-lich 15 fl. einem Schuldiener oder Praeparanden als Honorar, dass er wahrend des zweistundigen katechetischen Unterrichtes fur Lehrjungen an Sonn- und Feiertagen durch Uebersvachung dasSchwatzen verhindert, wodurch der Unterricht fruchtbarer wird;" — tako je poskerbel za srednje šole gimnazijske, kamor je ubožnici volil 200 gld., trem poštenim pa pridnim učencem milodare po 80 gld., Alojz niči 1000 gld.; pa tudi viših — bogoslovnih — ni pozabil, kajti sporočil je razun svojih duhovskih bukev nepremožnim novoposvečenim duhovnikom 500 gld. itd. —
Tako je lepo svoje premoženje obernil Metelko vse lepo v dobre namene in blage naprave. Da si ga je nabral toliko, k temu je precej mu pripomogel neki tergovec ljubljanski Dež man izročivši mu nekoliko svoje lastnine, naj jo on po svoji previdnosti obrača blago-darno. To je bil tisti Dežman, kteri je tolikanj čislal Metelčico, da je svojo hišo dal si opisati v njej z reki iz svetega pisma, na pr. »Ako Gospod hiše ne zida, se zastonj trudijo, kteri jo zidajo; ako Gospod mesta ne varuje, zastonj čujejo, kteri ga varujejo" itd., kar so poslej zazidali, češ, sedaj je istina le »videz pa pinez" ? ! To je bil tisti Dežman, kteri ima na mirji ali pokopališču sv. Krištofa poleg Zupana edin še v Metelčici napis na svojem spominku. Obema napisoma se zna roka Metelkova; toraj naj se, če prav le v Gajici, ponatisneta tukaj in — izvirna celo sama po sebi — ohranita zanamcem!
Radoličan iz Berd, rojen 23. kimovca	Gorenec Doslovčan — Naueitelj sv.
1783, kupec, živ in mertev ubogim	pisma. —Škofiski pismovod, potemFaj-
dobrotnik, de nikjer ne boljšiga ;	mošter per sv. Petru zadnjič per sv. vežam božjim podpora, vsim izgled, Nikolaji in korar.
perjatel homeopatii in slovenščini.	Duhovnim svgtnik _ ubogim oče -
t 16. prosenca 1835, neoženjen.	Učencam podpora — Vsim izgled.
Večin mu spomin.	Star 71 let f 21. mal. travna 1822.
Tema, Zupanovemu pa Dežmanovemu, skoraj ravno nasprot sta na drugi strani slovenska spominka, Vodnikov pa Čopov, in med njimi nekoliko bolj proti sredi je Metelkov, iz kamna sicer, toda prenizek in premalo očiten, in še ta se že podira in maja! Res je, kar je pel mu 1. 1830 v Čbelici Prešernov Lesničnjek (Holzapfel);
Tak' u prah in razvaline
Se na zemlji vse razspe, Čas pomigne, vse to mine, Kar človeški rod počne.
Le kar v sercu lep'ga stvari
Božja milost, obstoji, Unstran sveta lepši zari, Lepši se ponebesi.
Vendar se mi zdi primerno spomniti, naj se pazi na Metelkov grob in naj skerbita mestni župan ter stolni župnik, da na gomili ljubljanski dostojniši spominek ranjkemu napravijo, ako ne drugi, vsaj -sirote ljubljanske !
Kakor peneze, tako je tudi knjige svoje modro volil, kar je duhovskih, duhovščnici ali potrebnim bogoslovcem darrao (gra-tis), kar je nedubovskib, slovenskih in slovanskih, pa licealni bukvami c i. Ker pa je le-ta mnogotere že imela, jih je poslednje vsta-novitve njegove izverševatelj, profesor Janez Poklukar, naklonil pristojno nekaj knjižnici gimnazijski (Cf. Jahresb. Obergymn. Laibach, 1861. S. 32: 130 Werke in 148Banden, 20Landkarten, 101 Program, und 1862 : 22 Werke und 1 Karte), nekaj semeniški, kjer se dobijo na pr. še nektere slovnice njegove itd.
Po Nečaseku izvem, da je v spisku Metelko zapustil neko slovstveno zgodovino slovensko. Meni pismeno sam ni izročil nobene stvari, ustmeno pa rad pojasnil vselej, kar je vedil ; česar pa ni vedil prav, je koj tudi povedal, da ne ve prav, da dvomi; nikdar ni hotel več vediti, kakor je res vedil. Po njegovi smerti se obernem toraj do izverševatelja njegove oporoke, in ta mi rad dovoli, da pregledam knjige in spise Metelkove. Imel je Metelko knjig kolikor že iz vseh deseterih narečij ali jezikov slovanskih, hranil pisma nekterih slovstvovateljev in književnih svojih prijateljev, nektere spiske ali naloge nekdanjih učencev z liceje pa tudi z gimnazije. Teh nekoliko — knjig in spiskov — pokloni prof. J. Poklukar tudi meni, češ, naj jih obernem po njihovem namenu slovenstvu, vzlasti slovenskemu šolstvu v prid.
Po vsem tem se sme reči, da je Metelko, kar je pri šoli in slovenščini zaslužil, tudi za šolo in za slovenščino založil, in — kolikor so premalo čislali ga v življenji, toliko bolj ga hvalimo po smerti in ga vsled tega še v prihodnje slavili bodo hvaležni učenci in učitelji slovenski.
50. Po učnem načertu 1. 1849 za srednje šole se poleg slovnice in slovstvene zgodovine kaže na ilirščino ter na staro slovenščino (das Altslawische S. 150—151), na kteri naj bi se oziralo pri razlaganji jezika novoslovenskega. Metelko pa se je iz gotovih vzrokov nagibal le k staroslovenščini in je koj na gimnaziji jel na njeni podlagi spisovati slovstveno zgodovino, ktero je menda bil tudi doveršil, preden se je podal v pokoj. Da je ni spravil na svetlobo, izvira največ od tod, ker ga je 1. 1854 prehitel bil marljivi Anton Janežič s svojo
književno povestnico in celo s cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence (Gl. 40 str. 19). Naslov naj bi jej po spisku bil:
»Pismenica ali zgodovinsko razvitje in raze vetje slovenskega jezika z njega naj imenitnišimi spominki od začetka pisanja do sedanjega časa.«
Predgovor (a—d) ima v sebi nekoliko o staro- in novosloven-ščini, njuni vzajemnosti in zgodovini, kar je po nemški pripovedoval v zborih Zgodovinskega društva in so ponatisnili tudi letniki njegovi (Gl. 44). — Ma-likoslovje (A—K) je posnel po Hanuševem spisu: „Die Wissenschaft des slawischen Mythus, 1842", pridjal nektere reč iz ozirom na Slovence in iz slov. Bčele nektere imena latinskih bogov iz slovanskega. Ves ta spis Metelkov je brati v Učiteljskem Tovaršu 1864 1. 10—22, kjer sem str. 347 tudi opomnil, da tako vbranega celega sostavka. o verstvu nekdanjih Slovanov doslej še nismo imeli Slovenci, dasiravno so nam drugi pisatelji sim ter tje marsikaj že tudi bolj na tanko in bolj verjetno povedali in razjasnili. Dr. J. Hanuš (r. 1812 v Pragi, u. 1869) sam je poznej mnogotero popravljal svoj spis. — Pismenica —45) kaže najprej v Metelčici staroslovensko slovnico, ktero sem po želji ranjkega Janežiča predelal nekaj po Miklošiču nekaj po Schlei-cherju (Cf. Rek str. 3) tako, da je — doklada k njegovemu slovenskemu Glasniku — mogla na svetlo 1. 1863 o tisučnici slovanski; potem Karantanske ostanke (Die Carantanischen Fragmente) tudi v Metelčici, nekoliko iz Ostromirovega, Remškega in Supraselskega spominka, iz Glagolita Klociana evangeli od dveh učencev gredočih v Emavs v mnogoterih slovenskih narečjih (1—23) ter evangeli od človeka gredočega od Jeruzalema v Jeriho (1—17), kar je prepisal nekaj sam nekaj pa prepisati dal. Razun tega naj bi se po njegovem lastnem zaznamku v Pis-menici ponatisnilo iz slov. Bčele I.: „Izvir in azjatska starodavnost slavonskih ljudstev"; iz Nov. pa: „Hvala kmetij, življenjal. 1845 ; OdaBogl. 1846, Ne sodil. 1847 ; O zadevahenigasamiga slovan.jezika in Staroslov. in vseslo-vanski književni jezik 1. 1851". — Slovensko pismenstvo (46—77) je pa sim ter tje z nekterimi pristavki skoro le poslovenjeno knjigo-pisje Čopovo, ktero mu je v rokopisu posodil bil M. Kastelic, in ktero je češki nekoliko razkazano v Čas. čes. Muzeum. 1. 1833 — 34 ter 1859—60, nemški pa celo natisnjeno v »Paul Josef Šafarik's Geschichte der sudslavisehen Literatur. I. Slowenisches Schriftthum v. Jos. Jireček" (Gl. ll.str.27). —Vzajemnost slovenskega z dragimi sorodnimi jeziki (78—84) je pristavek, ki sem ga na znanje dal v »Jahresb. d. Obergymn. z. Laibach 1864 S. 15—22" v obliki, v kteri ga je slovenski doveršil Metelko nekako po sostavku nemškem, ki ga je spisal bil prof. Peter Petruzzi.
Sicer hočem v kratkem širje pisati o Metelkovi veljavi v slovenskem slovstvu, sem povedal ondi; vendar pri tej priči
vnovič razodenem priserčno željo, da bi nam skorej došlo za VIII. gimnazijski razred povestno ali zgodovinsko slovensko berilo, kterega gotovo po vseh slovenskih gimnazijah že težko pričakujemo iz rok slavnega in preučenega g. dr. Fr. Miklošiča. L. 1865 res pride na svetlo njegovo „S1 ov e n s ko Beri 1 o za o smi g i mn azi j aln i razred", ktero po kratkem predgovoru (str. 1—6) v pervem delu ima zgodovino stare slovenščine z nekterimi izgledi (str. 7—18), potem zgodovino nove z natisnjenim spomenikom Brizinskim II. ter z naslednjimi po stoletjih od XV. do Slomšeka v XIX. veku (str. 19—102); v drugem delu pa ima izglede iz sedanje slovesnosti (str. 103—189).
Dokler omenjenega Berila ni bilo na dan, sem si v viših razredih pomagal jaz z Janežičevim slovstvom in berilom staroslovenskim razlago-vaje novoslovenščino po vzgledu Metelkovem in lastnem prepričevanji vedno z ozirom na staroslovenščino. L. 1861 je Nečasek izkoledval prof. Macunu, da je posebej podučeval na naši gimnaziji nekaj časa ilirščino (Cf. Jahrsb. Obergymn. Laibach 1861. S. 28. 34). Po Berilu Miklošičevem pa, v kterem je z dvema basnima str. 76—77 omenjen tudi Metelko, je dana podlaga in pokazan načert, po kterem se ima odslej učiti slovenščina v srednjih šolah slovenskih. — „Dasiravno je naš jezik že v devetem stoletju nekaj različen bil od pravega staroslovenskega jezika, piše v njem dr. Miklošič (str. 7), in se je od tistega časa do zdaj jako spremenil, se vendar more reči, da je sedanji slovenski jezik staroslovenskemu najpodobnejši v glasih, v podobah imen in glagolov in v besedah. V bukvah, ktere imajo pokazati pre-membe, ki jih je slovenski jezik od najstarših do naših časov preterpel, ne smejo manjkati izgledi staroslovenskega jezika". — In kar seml. 1861 pisal v gimnazijskem letniku ljubljanskem: „To je prava slovanska vzajemnost, da se nekaj staroslovenskega jezika in ž njim vred vsak svojega domačega pridno učimo ter ga likamo in obrazimo z ozirom na staroslovenščino, nekaj pa, da se učimo bližnjih slovanskih ter njihove slovstva primerjamo in zmenjujemo" (Gl. Slovnice slovenskega jezika str. 26); — to se sedaj kolikor toliko godi ter pospešuje, in tudi po pričujočem spisu bode. dokaj razvidno, koliko je v ta namen deloval že Metelko — naš drugi Dobrovski, podoben res tudi v tej reči tihemu potoku, ki rosi lepe senožeti in ravne polja — književnosti slovenske.
„Trdna resnica je, da še le, kadar bode vse Miklošičevo preiska-vanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico, piše Levstik v Novic. 1862 str. 400. Nepremekljive so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige „ver-gleichende lautlehre", na VII. i XI. strani, da namreč „stara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani
pregloboko pravilo", če to velja za vsa narečja, mora še posebno za slovenščino, poleg bulgarščine prvo šči stare čestitljive matere. Zato naj bi se zdanji naš jezik učil, pretresal i sodil vedno le na stalu starega jezika; vse drugo modrovanje je prazno. Kdor hoče iskati novej slovenščini pravil, pa stare ne zna, tak le golomiši. Lahko je razumeti, koliko bi nam pridovalo, ko bi se stara slovenščina po učilnicah posadila na mesto, kakoršnega je vredna".
51. V ta namen je Metelko morebiti deset let poprej že pisal v predgovoru k svoji Pismenici takole: „Po ukazu slavnega c. k. mini-sterstva učenosti morajo pripravniki učeništva za gimnazije v slovenskih deželah doveršeno znanost slovenščine 16. veka kakor tudi karantanskih ostankov (Carantanische Fragmente), ki jih imamo iz 8. do 10. veka, v posebni skušnji spričati, preden bodo za učeništvo poterjeni. K temu je pa znanje staroslovenščine neogiboma potrebno. Ne le v starodavnih pisanjih, celo tudi v sadanjih se najdejo mnogotere tamote ali neumevno-sti, ki nam jih še le staroslovenska slovnica razodene in zjasni; tedaj je treba vsim, kteri si hočejo doveršeno znanost tudi le sadanje slovenščine prisvojiti, s staroslovensko slovnico se soznaniti.
Ker je doveršena znanost tudi učencem sosebno 8. gimnazijalnega razreda ukazana in jo morajo ,konec leta v zrelotm skušnji s pisanjem in ustnimi odgovori na znanje dati, ^e tedaj silno treba, de se v 7. posebno pa v 8. razredu s staroslovensko slovnico soznanijo.
Da se naše slovstvo od 16. veka noter do naših časov marsikterih nepotrebnih nemških priklad ni moglo znebiti in se na višji stopnjo vzdigniti, pride od neznanosti staroslovenščine. Kar sta namreč Dobrov-ski in Kopitar jela staroslovenščino priporočati in pripomočke k temu uku na dan dajati, akoravno so ji le malokteri slušali, nam vender sedanje slovstvo dosti očitno pokaže, kolikanj se je slovenščina v malo letih očistila, zboljšala, zlepšala. Pri vsim tem pa vender v resnici ne moremo reči, da smo že deleč od pervega konca.
Veliko svetlobo v slovensko pismenstvo nam je prinesel častiti g. prof. Dr. Miklošič ne le s svojim staroslovenskim slovarjem, ampak posebno tudi s slovniškimi oblikami, iz nar starjih rokopisov pridobljenimi...
Cirilsko pisanje (Cirilica) se je pa začelo v sredi 9. veka, in se po svojem znajdniku s. Cirilu tako imenuje. Ko so namreč Sloveni kerščansko vero nase vzeli, *) so želeli korenitega in razločnega podu-
•) Od poprej nam zgodovina od našega naroda celo malo pove, pa vender (oliko , da je bil slovanski ndrod silo velik, in da je bil ob Jadranskem morji starodaven, nam že Polibi, ki je skorej 200 let pred ^r. živel, pove rekpe: „Kar je še druge zemlje pri Jadranskem morji, to ima neki drugi starodavni narod. Imenujejo se Veneti (Slovanie), in govore drugi od galskega različen jezik." Tacit in Ptolomej pa terdita, da je bil ti že ob njunem času gilo velik nirof JornauJ, ki Metelko.	1 a
čenja v kerščanstvu, ktčrega jim pa pervi oznanovavci svdte vere, klr so bili ptujci in niso dosti dobro znali slovenskega jezika, niso mogli dati, in njih radovednosti v te reči, na kteri jim je bilo po vsi pravici tolikanj ležčče, niso mogli zadostiti. Tedaj so, kakor piše Nestor**), trije slovenski knezi Rastislav, Svetopolk in Kocel v Carigrad k cesarju (Mihaelu III.) može poslali, ki so mu rekli: Naša dežela se je v kerščanstvo spreobernila, pa nimamo učenikov, kteri bi nas mogli dostojno učiti in nam svete pisma izlagati: mi sami ne umemo ne greškega ne latinskega, in ta tako, drugi drugač uči; tedaj ne umemo pravega duha in moči svetega pisma. Pošlji nam tedaj učenikov, kteri nas morejo besed svetega pisma in njega pravega umena učiti. — Ko je cesar Mihael to slišal, je poklical svoje modrijane in jim razodel prošnjo slovenskih knezov. Modrijanije so mu rekli: V Solunu (Tesaloniki) je mož po imenu Leon, ta ima dva sina, ki umeta slovenski, in oba sta ostra modrijana. Cesar to slišavši pošlje po nji v Solun k Leonu rekoč: Pošlji nam hitro svoja sina Metodja in Konstantina Leon, to slišati, ji hitro pošlje. Oba prideta k cesarju, in ta jima reče: Lejta, slovenski knezi so k meni poslali in prosijo učenikov, kteri bi jim mogli sveto pismo izlagati; to so njih želje. Rada se dasta sprositi, in gresta v slovensko deželo k knezom Rastislavu, Sveto polku in Kocelu. Ko sta prišla, sta začela slovenski pravopis sostavljati, in prestavita evangeli in aposteljna. Zelo so se Sloveuie veselili, slišati veličanstva božje v svojem jeziku. ***)
Ta dva učena brata Metodi in Konštantin (kteri je pozneji samostansko ime K i r i 1, Ciril nase vzel) sta znajdla slovenski pravopis,
je živel v sredi 6. veka po Kr. pa piše takole: „Po neizmernih prostorih prebiva preljudnati narod Vinidov (Slovanov). Ako ravno so njih imena različne po različnih plemenih in mestih , se vender posebno Slovanie in Antie imenujejo." Ob tistem časa in v enakem smislu (pomenu) piše od njih tudi Prokopi.
**) Redovnik Nestor je pisal staroslovenski v Kievu v 11. veku, pa je bil pri nas ves neznan, in še le naš učeni deželjan Baron Sigmund Herberstein (r. v Vipavi 1486), bivši dvakrat avstrijansk poslanec v Moskvi 1. 1517 in 1526, je ondi zanj zvedil, in ko Slovenec ga je bral, umel in v naše dežele prinesel.
Nestor je počel svoj letopis od leta 858. Od leta 879 popisuje vse obširniši in piše tako točno in določno, da se vidi, da ni samo po ustnih pravlicah pisal, ampak da je marsikaj iz druzih verjetnih knjig in napisov jemal. Za tega voljo je Nestor v zadevi veijetnosti, obširnosti in starobilosti ravno tako imeniten kakor naj pervi med vsimi drugimi slovanskimi letopisci. Njegov letopis so Rusje vselej zelo čislali, zato tudi njih cerkveni spisi od njega s hvalo govore. Pravijo, da ni umeri pred 1. 1113, ki je bil takrat 57 let star.
*"*) Tudi s. mašo so brali v slovenskem jeziku. To so jim pa nemški sosedje zavi-dili in so Metodja v Rimu tožili, kamor se je m6gel iti odgovarjat; je pa tako dobro opravil, de papež Joan VIII. vse njegovo delo in tudi njegove pismena pohvali (literas slovinicas j ure laudamus), in stori Metodja nadškofa na Panonskem in Moravskem, kjer je 24 let nadškofoval. Konštantin pa botehen je pod imenom Ciril šel v samostan» in ondi kmalo po tem umeri.
kterega še zdaj Rusje, Bulgarji ia Serbljanie rabijo. Ker sta bila Greka, sta slovenske besede z greškimi pismeni tako pisala, da sta za tiste slovenske glasove, kterih greški jezik nima, in se tedaj z greškimi pismeni po pravi slovenski izreki ne morejo pisati, nove pismena znajdla. Greš-kim pismenom po izreki 9. veka sta za posebne slovenske glasove posebne nove pismena pridjala, in tako sta Slovenom in vsim, kteri so se slovenščine učili, popolnoma vstregla.
To je pravopisa Cirilski navod: ptujim pismenom njih izvirne glasove brez vse premembe pustiti, in vsakemu enojnemu glasu tudi enojno pisme dati: tako se vse dvombe in pomote v zadevi prave izreke odvernejo. Tevtonski navod pa imenujemo sadanjo navadno rabo v pisanji, po kteri izvirni glas nekterih latinskih pismen v slovenščini preminimo, in nekterikrat več soglasnikov za en glas, pri glasnikih pa eno pisme za več glasov devamo. Od tod izvirajo brezštevilne dvombe, pomote in pritožbe posebno ptujcev, de se v slovenskem grozno težko prav bere.
52. Krivična je pa pritožba mnogoterih, de je slovenski jezik reven in premalo izobražen: naj se dobro soznanijo s staroslovenščino, in kmalo bodo druzih misel; še le čudili se bodo bogastvu in veliki izobraženosti slovenščine že v preteklih več stoletjih. To nam spričuje več visoko učenih Nemcev naučivših se staroslovenščine: Grim, Humbold, Bernd itd.; kakor ti (imena pervega reda) sadanjih, tako tudi drugi učeni nemški pisatelji poprejšnjih časov slovenščino po vsi pravici nemalo čislajo. Slavni Schlozer (Nestor Russ. Ann. Gottingen 1805. 3. Bd. S. 224) piše te besede: „TJnter allen neuen Sprachen ist die slavonische (slovsnische) eine der ausgebildetsten (ihr Reichthum u. a. Vorsilge gehen mich Mer nichts ari): wie sie dasu gekommen sei, wird aus dem Gange ihrer Cul-tur erMarlich. Ihr Vorbild tcar die griechische Sprache, die ausgebil-detste derdamaligen Welt.u . . . Zdolej spet pravi: „ Unter allen neueren Sprachen ist die slavonische (slovenische) am allerfruhesten sur Aus-bildung gekommen. Wie sah es im 13., 14. Sac. mit dem Deutschen, Franzosischen, Englischen etc. aus?"
V poznejih časih je staroslovenščina zmirej več svoje čistote in lepote zgubila, ker so ji pisatelji v svoji veliki nevednosti mnogotere ptuje priklade in pregibe posebno iz rusovskega narečja vrinili. Zato si pa tudi sadanji čas sosebno učeni Rusje: G. Vostokov, g. Koppen in več druzih, za čistoto staroslovenščine veliko prizadenejo.
Po Vostokovem ima staroslovenščina tri dobe ali razrede: a) stari razred od devetega do trinajstega veka; b) srednji razred, ki se je sčasoma po rusovskih prepisateljih do petnajstega in šestnajstega veka nagodil; c) novi razred, ki obseže vse v poznejih časih na Poljskem in Rusovskem (posebno po tako imenovani popravi) natisnjene sta-
14*
roslovenske bukve. Le samo v pervem razredu se najde tirava in Čista staroslovenščina, v drugem je že bolj in v tretjem narbolj popačena. Več staroslovenskih spominkov je naznanjenih v Institutiones Dobrb\vsk-1822, pa v predgovoru Lexičon 1. si. gos£. Dr. Miklošiča, 1850.
Glagoliško pismenstvo ima pa le dve dobi, staro in novo, ki se ločite po svojnosti pismen in jezika. Pismena obeb dob so znane iz Glagolita Klociana. Jezik perve dobe je enak ciriiškemu pismenstvu tistega časa, druge dobe pa, ki se začne s 14. vekorii, ciriiškemu pisanju serbske izreke. Samo štirje glagoliški čini stare dobe so dozdaj znani: a) Glagolita Klocian, b) Evangelii Asemanianovi, ki jih je Jožef Simon Asemanian 1736 v Jeruzaleniu najdel in v Rim prinesel, kjer so zdaj v Vatikanu hranjeni, cj Pariške knjižnice tako imenovani Abecenarium Bulgaricum, ki ga Kopitar v svojem Glagolita popiše, in d) Evangelii, ki jih je Rusovski prof. Grigorovič na Sveti Gori „Athos" dobil, pa so, kakor je slišati, žalibog zgubljeni. *) — Ti škorej vse presežejo s svojim lepoglasjem in kratkostjo oblik, kakor vidimo iz ote'tega izgleda Dr. Miklosich si. Biblioth. p. 262.
S cirilskimi pismeni in s pridjano letnico nar starji spominki pri druzih Slovanih so Ostromirovj nedeljski evangelii, ki jih je pisal Grigori Djakon knezu Ostromiru v Novgorodu leta 10,56 in 1057. Slavni Remški evangelii, kterih drugi natis je v Pragi častiti Gospod Hanka s pridjanitn Ostromirom oskerbel, so po njegovi terditvi tudi iz tega veka. Dalje je tudi iz 11. veka napis na Tmutarakan 1. 1068 in dva Sbornika 1. 1073 in 1076. V pisanji ima Ostromir vse potrebne razločke, ki se v Remškem zlo pogrešajo; ta clo nima terdega poiglasnika, in ker sploh le mehki polglasnik postavlja, se po njem ne more vediti, kako vsako ime sklanjati ... Od sosebne imenitnosti, ki jo ima Remški evangeli, nekdaj Sazavo-Emavskoje svetoje blagovestvovanije — od Be-nediktinarskega v Praškem predmestji bivšega samostana tako — imenovan, je treba kaj več govoriti.
Remški evangeli. Ta slovanski evangeli ima od tod posebno imenitnost, ker so nekdaj Francoski kralji ob venčalnem maziljenji nanj prisegali. Pa kako je to čast dosegel, v kterem vdku, kje in od koga je bil pisan, in kam je po tem zginil, vse to je bilo dolgo časa v gosto tmo zagernjeno. Le toliko je bilo od njega znano, da ga je Rusovski car Peter Veliki v Remsu leta 1717 v roke vzel in njega hranivcem pervič povedal, da je v slovenskem jeziku pisan. V letu 1721 gaje tudi tajnik Rusovskega poslanca vidil, in naprošen je pervo plat prestavil, ki se s sadanjim spominkom popolnoma zlaga; in zadnjič ga je vidil Angleški popotnik po imenu Fort Hill v letu 1798. Poteh pričah sejevčdilo, da je gotova resnica, kar je zgorej povedano. Po tem je bilo slišati,
da so ga vzdigovavci ali puntarji v hudobnem namenu ves spomiti nekdanjih kraljev zatreti, rijega drage lepotine ogolili in v ogenj vergli.
Silno so žalovali Dobrovski in drugi učeni Slovani po zgubi tega spominka, dasiravho, da jfe tolike starosti, takrat še nikomur ni na misel prišlci. Učeni fetiiš A. J. Turgenjev ga je po silnem prizadevanji posledhjič (vsih vnanjih dragotin golega) v Remški mestni bukvarnici hajdel, kamor so bili vsi rokopisi po ukazu pervega konzula Napoleona preneseni. V letu 1843 je bil ta Spominik, slava Slbvanov, po ukšzu feusovskega cesarja v Parizu v prav ozališanem natisii, na svetlobo dan.
Kje je kteri Slovan, da bi rie želel izvediti, kako se je zgodilo, da je ta slovanski spominik na Francosko prišel, in bil v Remsu v toliko čast povzdignjen? —
Vse to nam častiti gosp. Hanka v predgovoru svojega v Pragi 1. 1846 storjenega natisa tega spominka praV razldčno in po okolinah povč. Sveti Prokopi namreč, ki je v enajstem veku na Pemskem živel in bil puščavnik, potlej pa opat Sazavskega sanioštana, je pisal nedeljske evangelije na blano ali pergament sam s svojo roko. Vsi nedeljski evangelii, če se z Ostromiroin in drilginli primeri, so mogli biti na 22 legah, vsaka lega pO 8 listov, kterih pa le dve legi namreč 19. in 20. imamo, tedaj jih manjka 20 leg ali 176 listov. Na kohcu je bil morebiti pisatelj podpisan. Manjkajočih 20 leg je bilo morebiti konec enajstega Veka ob preganjanji slovanske obrednije (litui-gije) odterganih.
Ta evangeli je cesar Karel IV. v slavo Sazavo-Emavskemu samostanu *) (kjer so imeli slovansko obrednijo t. j. slovanske duhovske Opravila) in v čast s. Hieronimu in s. Prokopju podaril. V tem samostanu SO cirilskemti še glagoliški del, ki so bili evangelii iz mašnih bukev V letu i395 vanj spisani, pridjali, in te bukve so z hadevo drazih kamnov, ž zlatom in svetimi ostanki terdno in dragotno oplatničili, ter jih ob posebnih slovesnostih pri službi božji rabili. Ali 16. kozoperska 1419 So Husiti ta samostan napadli in med drugimi dragotinami tudi ta slaViii evangeli uplenili, ki je bil potem čez 40 let v rokah mnogoterih Husi-t6v, kteri so ga zadnjič v Carigrad (Konstantinopel) poslali. Morebiti so še hotli s tem in 'dtargimi dragimi darili jutrovi cerkvi prikupiti, potem ko so bili od Rimske kot krivoverci izpahnjeni. Sto let pozrieji 'ga je od ondod Carigrajski živopisecali slikar Paleokapas v letu 1546 v Trienški cerkveni zbor na prodaj prinesel.
Tako je ta dragtfčerini evangeli prišel v roke Kardinalu od Lotring, ki je bil takrat Remški nadškof; ta ga je svoji stolni cerkvi podaril, in tako je bil v Remsu med venčalne dragotine Francoskih kraljev položen.
») Ta samostan je bil Karel IV. 1347 za slovanske Benediktinarje iz Hrov&tije in Dalmacije v čast s. Hieronimu in ss. Cirila in Metodju v Praškem predmestji sezidal.

Tukaj je ta dragi slovanski spominek skorej čez poltretje sto let ostal, in ob venčalnem maziljenji Francoskih kraljev, ki so nanj prisegali, slavno služil.
53. Ob času, ko so bili Rusje v mongolski služnosti (1. 1238— 1477), so se po nevednih prepisateljih mnogotere napake v njih cerkvene bukve vrinile, in tadaj se je pokazala silna potreba slovenske cerkvene bukve po izvirnih greških bukvah popraviti. V to slovniško delo je bil po prošnji carja Bazilija JoanoviČa L 1512 carigrajski patriarh zmed greških redovnikov (mnihov) gore „Athos" Maksima izvolil. Pa kaj se zgodi! Maksim v Moskvi 9 lčt bivši in knjige po slovenski slovnici popravljaje se je za slovniške pravice tako poganjal, da se caiju zameri, in je — v ječi umeri *). — Tako imajo nad njim slovničarji svojega častitega slovniškega mučenca. Pod patriarhom Nikonom 1. 1652 so spet jeli skerbeti za popravo cerkvenih bukev. Pa kaj se spet zgodi? Njih prepira skorej ni bilo konca; nevednost in svojoglavnost jim napravite brez števila razkolnikov. V letu 1667 je bila vender poprava njih cerkvenih bukev končana, in svetega pisma še le 1751.
Pa kakošna je bila ta poprava? Popravljavci s svojim delom očitno pokažejo, da so bili brez slovenskega duha in brez vse znanosti slovanske slovnice: iz greškega so od besede do besede, in marsikaj brez smisla prestavili, in kar je bilo v starih rokopisih, ki so jih pred seboj imčli, prav dobro, so celo popačili. Sam Rus po imenu Silvan, bivši Maksim o v učenec, jim je še ktero pametno povedal, pa zastonj; niso ga hotli poslušati. Nikogar ni bilo med njimi, kteri bi bil kaj včdil od Cirila in Me tod j a; vsi so menili, da imajo staro rusovščino pred seboj, ki jo je treba prenoviti in umevniši storiti; celo tudi zadnji pregle-dovavci s. pisma, ki je 1751 bilo natisnjeno, niso nič včdili od s. Cirila; menili so le, da je bil pervi prevod s. pisma pod Vladimirom 988, tedaj na Rusovskem in v rusovskem jeziku storjen, in omilujejo osodo, da je rokopis od Vladimirovega časa zgubljen, iz kterega je bilo Ostroško s. pismo 1. 1580 natisnjeno. Ali rokopis, iz kterega je Ostroško s. pismo natisnjeno, je še v Moskvi (če ni 1812 zgorel), in, kakor pravi Dobrov-ski, ni od Vladimirovega časa, ampak od leta 1499 ali pa še pozneji. Da ti izvoljeni popravljavci cerkvenih bukev od s. Cirila nič niso vadili, se je skorej nemogoče zadosti čuditi, ker je vender njih deželjan Nestor že v 11. veku od njega pisal. To so tisti Rusje, ki jih Dobrovski, v svojem „Institutiones linguae si." tolikrat „correctoresw imenuje, in jim marsiktero resnico pove.
*) Nekteri pišejo, de greški redovnik Maksim, kterega slovniški nauki so še le dolgo po njegovi smerti pri Rusih sad rodili, je umeri 1. 1556 (Šafarik Slaw. Alterth. II. p. 39; po tem bi bil 35, po W. Jahrb. 17. B. p. 75 pa le 33 lčt v j<5eij je že to dosti! —). Menda je bil še le v 1. 1514 v Moskvo prišel, in po tim se vse prav etika.
Rusovske napake so se pa sčasoma tudi v glagoliške bukve vrinile. Karaman je bil popravljavec glagoliških v letu 1741 natisnjenih mašnih bukev, in ker je menil, da v rusovskih cerkvenih bukvah je prava stara slovenščina, je v glagolitico brez števila veliko zopernih rusovščic vsilil. Vse to, in še več od tega, se bere v W. Jahrb. der Litr. 17. Bd. 1822. str. 74—102.
Iz doslej povedanega bo nekteremu še le mogoče prav razumeti, zakaj se oblike v bukvah častitega g. Dr. Miklošiča, pervega slovstvo-vatelja sedanjega časa, tolikanj ločijo od Dobrovskitove slovnice: une so namreč posnete iz pervega, te pa včči del iz druzega razreda staroslovenščine. Pervi razred se bo sčasoma pomnožil s Svete Gore.
Sveta Gora (Monte santo, Athos). V Macedonii tik morja stoji visoka, 7 do 8 milj dolga in blizo 4 milje široka gora, ki se od starodavnih časov zavolj mnozega števila na njej stoječih cerkev, samostanov in puščavniških kolib (kočic) „Sveta Gora" imenuje, in je zavolj starih neprecenjenih tukaj hranjenih, nekdaj z veliko skerbjo pisanih slovenskih rokopisov za naše pismenstvo silo imenitna; tedaj je treba od nje kaj več vdditi. Že v pervih časih kerščanstva so nekteri sveti možje ali spokorniki svet zapustivši tukaj v Boga zamaknjeni iz edine skerbi za zveličanje svoje duše v pokori živeli; od s. Atanazja, bivšega vladika (škofa) v Aleksandrii 1. 326, se bere, da je nekaj časa tukaj prebival.
Ko so nekdaj v Carigradu svete slike ali podobe po povelji Leona III. *) in po zboru 1. 754 od njegovega sina Konštantina Kopronima ukazanem, v kterem je bilo 338 vladik združenih, z vso silo tergali in kon-čavali, so marsikteri svoje drage slike skrivši na Sveto Goro hranit nesli, kterih nektere, kakor pravijo, imajo še zdaj ondi hranjene.
Ravno tako so v poznejih časih duhovni slovenske cerkvene šege (liturgije), kteri zmed njih o preganjanji zavolj božje službe v slovenskem jeziku v Rusijo ali Bulgarijo niso zbežali, svoje drage cerkvene knjige in druge nar imenitniši rokopise na Sveto Goro hranit nesli, kjer jih je še zdaj veliko hranjenih.
Leta 1838 je Dr. E. Zaharia *) iz nemškega obiskal Sveto Goro, in piše, da je še zdaj na njej 20 velicih in obširnih samostanov in blezo 300 puščavniških kolib (kočic, celic), ki so nektere blizo nektere pa več ur deleč od samostanov, nektere po skalah in pečinah, kakor gnjezda, nektere pa v globokih tokavah postavljene, v kterih posamezni puščavniki prebivajo, majhne reči: t. j. molke (rožnikrance), križčike, slike ali podobice za romarje pridno zdelujejo, zraven tega pa molijo in Bogu hvalo prepevajo. Take dela in opravila, zraven pa tudi obdelovanje vertov, njiv,
*) Leon III. je bil I. 730 zavolj posebne hrabrosti iz prostaka više in više in zadnjič
na cesarski prestol povzdignjen.
*) Dr. E. Zaharia's Reise in den Orient, Heidelberg, 1840.
nogradov, so tudi redovnikov (mnihov), ki se vsi reda s. Bazilija derže. Mesa nikoli ne jedo, ribe in jajčne jedi so jim le o posebnih časih pripuščene; in vender so silno stari možje med njimi; Zaharia je najdel med njimi redovnika 119 let starega, kipa ni bil kak stokovnik, ampak še precej pri moči.
Romarji pridejo pogosto iz daljnih krajev in prineso cerkvam in samostanom bogat? dari, zato jim pa tudi redovniki (mnihi) z vsim potrebnim brez plačila postrežejo: tode nikoli nobena ženska in celo tudi nobeno živinče ženskega spola ne sme stopiti na Sveto Goro.
Samostani so eni slovenski, eni greški; pa ne po narodu ampak po tem se ločijo, da so eni živežniki, eni pa svobodniki. Živežniki (coenobia) se imenujejo tisti samostani, kterih redovniki le živež in obleko imajo, in nobedeD nič zase ne premore; kar kteri pridela, ni njegovo, je le samostansko. Svobodniki (Freie Kloster) se pa zovejo tisti samostani, kterih redovniki ob svojem žive, in imajo vsak posebej svoje premoženje. Velikrat gredo imenitni in bogati gospodje (tudi nekteri vladika), kadar so se že sveta naveličali, zadnje leta svojega življenja v svobodnik pokoro delat, ohranijo svoje premoženje do konca življenja, in po tem ga samostanu zapuste. Od tod so dobili samostani od nekdaj veliko bogastvo, in dasiravno mora vsak redovnik ali puščavnik na leto 200 piastrov (20 golj.) Turkom plačati, imajo vender še zmiraj v Bulgarii, Moldavii, Valahii in tudi na Rusovskem velike posestva.
Samostani so veliki in s terdnim in visokim, ozidjem kakor prave terdnjave obdani; nekdaj jih je tudi več bilo, in število redovnikov, ki jih Zaharia v svojim pisanji le 2000 naznani, ki jih je pa po zagotovbi druzih pisateljev nekdaj čez 6000 bilo, se je po tem takem močno zmanjšalo.
Od pismenih zakladov Svete Gore je za staroslovenščino pervega razreda, po kterem se bodo sčasoma tudi druge knjige prenaredile, veliko upati.*) Tjeje tudi Dobrovsky svoje upanje stavil rekoč: „Utinam jmontem Athos sine periculo adire liceret! Inde profecto tot Pat rum etHistoricorum opera, o 1 i m i n bi b li o t h e-papa Seguerianam i 11 a t a, accepta s u n t". Instit. 1. si. XXIII. Razun nevarnosti popotovanja do Svete Gore nam tudi druge velike težave nasprotvajo; ves čas, dokler kdo tam prebiva, se mora mesa zderžati; na tleh mora sedeti in na kolenih pisati, kakor je ondi navada, kdr nimajo ne mize ne stolov; česar se pa gospodje iz našega kraja silo ,težko navadijo. To so napotljeji, ovirki in zaderžki, po kterih nam toliko neprecenjenih pismenih zakladov toliko sto in sto vekov v tami ostane! —
»') Dokler se cerkveno-slovenske knjige ne popravijo ali pravemu Cirilovemu pisanja, ki so ga njih nevedni prepisovavei bolj in bolj zapustili, spet ne vpodobijo, ni mogoče v staroslovenskem pisanji zediniti se; kakor serčno opominja čestiti Gosp. vladika Joanovič v predgovoru svoje slovnice „cerkovno-slavenskago jezika , natisnjene na Ounaji 1851,
54. Iz M ali k o si o vj a naj se le-tft posnameta samo bolj izvirna konca. V pervem se bere: „ Preden je Slovenom dobrotljivo solnce prave vere po božji milosti prisijalo, so po zgubljenem božjem razodenji, kakor drugi narodi, v tami malikovavstva tičali; pa vender tudi pri svoji otamneni pameti so si mislili, da mora biti mogočno bistvo, kteremu so vse stvari podveržene. Le lastnost in volje višjega bistva niso mogli spoznati, zato so si mislili: da je več bogov, da skorej vsaka reč ima svojega posebnega boga, da so med seboj v prijaznosti ali sovraštvu kakor ljudje, in da se jim z opravljanjem vnanjih šeg vstreže in njih prijaznost zadobi.
Ker imajo na Slovenskem še zdaj marsikteri kraji in osebe svoje imena od nekdanjih krivih bogov, in ker so se ostanki nekterih šeg, s kterimi so malikovavci svojim bogovom služili, noter do današnjih časov še ohranili; tedaj je treba za doveršeno znanje lastnih imen.in šeg ma-likovavstvo nekdanjih Slovenov poznati. Učeni gosp. Dr. H a n u š je malikoslovje v svojih bukvah (Slaw. Mythus, Lemberg, 1842.) na dolgo in široko popisal". . .
V zadnjem pa piše: nPotrebno se mi je zdelo pričujoči kratki osnutek slovenskega malikoslovja, če tudi še v veliki nepopolnomasti, tukaj na dan dati, da bi blagovoljno Slovence opomnil ali spodbudil pridno nabirati, kar je k doveršenju tega predmeta silno potrebno, t. j. pravljice, marnje, basni, stare šege, narodove pesmi, marsikake lastne imena, ki so se iz starih časov med ljudstvom še ohranile. Med ljudstvom po selih se marsikaj sliši, kar je v mestih popolnoma neznano, in velikrat je že ena zastarana pa na znanje dana beseda k znajdbi ali vterditvi imenitnih reči pripomogla".
Perve tri slovenske spominke ali Karantanske ostanke je priobčil Metelko nekaj že v predgovoru k svoji slovnici 1. 1825, nekaj pa v pristavku 1. 1848 (Vid. 7. str. 14 in 31 str. 68—70); prepisal jih je tudi v svojo Pismenico in sicer „v pocirilici (to je z latinskimi po cirilovi šegi pomnoženimi pismeni), ker nam jih njih pervina ali pervo-pisba v latinskih pismenih poda in ne v cirilskih, ako ravno po pravem pogledu cirilovo izreko, ki se z zgolj latinskimi pismeni ne da razločno naznaniti, razodevajo. Zato jih je tudi Kopitar v svojem „Glagolita Clo-zianus" ne v cirilici ampak v pocirilici dal natisniti. Rusovski *) prof. g. Koppen jih je sicer v cirilici dal na svetlobo, pa njih pervino zanemaril in oblike tako prevergel, da jim je lastnija karantanstva ali našega sta-roslovenstva skorej vzeta. Njih pervina, ker bi utegnila večini slovenskih
*) Rusovski kakor bratovski, očetovski itd. se pri nas sploh govori, Ruski pa, kakor nekteri pišejo, pogreša enakosti; ker se dva staknjena s vselej v š povzdigneta, če se namreč imenu s končnim s - - sk natakne: Vas Vaški, 'Starovaški. Ruški pa kakor tudi Ruski pri nas ni slišati. Rusie sami pravijo Rosijski in Serbljanie Rusijski, kar pa je pri nas tudi nenavadno, ako ravno ima dosti svojih enakost.
Metelko.	15
učencev bolj zmotna kot podučna biti, je tukaj opuščena; kdor jo pa viditi želi, jo najde v omenjenem „Glagolita Clozianus". Kdor pervino le bolj po verhu pogleda in jo z našim pisanjem primeri, ne bo vedil, zakaj pišemo: dan in ne den, s?l in ne sel, ka bogu in ne ke bogu itd. Kdor pa hoče vso pervino pretuhtati, bonajdel na nje druzih krajih: din, sil, ki bogu itd.; po tem nam pervina na znanje daje, da po pravi izreki ni ne e ne i, ampak drugi glasnik, ki latinski čerkopis nima zanj posebnega znamnja, in prav taka je tudi pri nekterih druzih glasnikih.
Nobeno drugo slovansko narečje nima tako starih pismenih sostavkov kot so ti trije naši spominki ali karantanski ostanki; po vteijenih do-zdevkih sta I. in II. iz 8. in III. iz 10. veka, dokazano je pa, da so bili vsi trije spominki v 10. veku na blano (pergament) od dvčh različnih rok prepisani, ki so zdaj v Monakovem (Miinchen) v kr. knjižnici hranjeni". *) Na drtigem kraju pa pravi: »Sploh so menili, da naš slovenski jezik nima nič starjih pisanih spominkov z latinskimi pismeni kot iz 16. veka (stoletja); pa v kraljevi bukvarnici v Monaku so bili najdeni trije sostavki in v letu 1807 v „Lit. Anzeiger" št. 12, str. 190 na znanje dani, ki so veliko starji pisanje našega slovenskega jezika razodeli. Perva dva sta iz 8. veka od pervih oznanovavcev svete vere v naših deželah, in zadnji sostavek je nagovor, ki ga je imel škof Abraham v 10. veku, kakor menijo na gorenskem v Loki, v svoji grajščini. Tako starega pisanja, kot je to, nima nobeno drugo slovansko narečje. Moglo je že pred velikrat prepisano biti, in da so ga tudi neslovenske roke prepisovale, se vidi posebno v nagovoru, kjer je večkrat b namesti p postavljen, ktere dve pismeni vsak Slovenec na tanko razloči. Ker se pa tudi sicer ves pravopis pogreša, je izvirno pisanje težko brati. Dasiravno je podobniši cirilskemu kakor našemu sedanjemu slovenskemu jeziku, se vendar dosti razločno kaže, da je to prav naše in nobeno drugo slovansko narečje; toda vender mora, kdor ga hoče prav umeti, staroslovensko pismenico znati. Ti trije tako imenitni spominki nam pa tudi kažejo, kako je nemarnost naš slovenski jezik iz visoke stopnje, na kteri je pred 1000 leti bil, na nizko djala" . . .
55. Novo slovensko pismenstvo je razločeval Metelko v štiri dobe tako, da „L doba se začne s Truberjem in seže do Tom. Hrena ali od 1. 1550 do 1. 1612. To je doba krivoverstva. — H. s Tom. Hrenom do P. Markota ali do 1. 1765. To je doba pravoverstva. — III. s P. Markotom zato, ker je on pervi začel deželske in posvetne reči — bukve za kratek čas — pisati; do zdaj so namreč Slovenci razun slovnic in slovarjev le duhovske osege bukve pisali. — IV. s Kopitarjem, ker je s
*) Te tri spominke ali perve začetke izobraženosti nam je s. kerščanska vera že precej ob svojem nastopa dodelila, od poprejšnjega dolzega časa malikovavstva pa ni nobenega sledii tudi le nar manjšega žarka izobraženja. Kdo no vidi iz tega velikosti daru kerščanstva, s kterim nam je luč izobraženja jezika in ljudstva pri-sijala ? Kaj bi bilo z našim jezikom in ljudstvom brez kerščanstva ?
svojo slovnico 1808 pravi pot pokazal, po kterem se da slovenščina zbolj-gati in zlepšati, in tako nalogo storil, iz ktere se je slovenščina, četudi le počasi in čez več lčt, pa vendar stanovitno in srečno noter do zdaj razvijala in razcvitala".
„Na Kranjskem, piše v Pismenici dalje, čeravno na kraji ali koncu slovanskih narodov (kakor imč Kranj ') krajina — Granzland — pove), se je slovensko pismenstvo narprej začelo razvijati in razcvetati. Da so se nektere nemške in laške besede v slovenščino od bližnjih sosedov vrinile, se ob pomisleku zveze s sosedi ni čuditi; ali čuditi se je, da se to v veči osegi ni zgodilo, da dvojno število, da nektere besede, ki so se pri vsih druzih Slovanih že zdavnej zgubile, tukaj še živč, in da se je slovenščina memo vsih druzih slovanskih narečij vender le v nar veči čistobi ohranila. Slovenščina nima nobenih terdih skladov soglasnikov, nj&ie besčde se veči del z glasniki končajo, in v zadevi njenega ji skorej prirojenega lepoglasja ji bližnje sosedstvo Italije ni v kvar.
Res je sicer, da nekteri Slovani, postavim: Serbljani in Dalmatinci v slovenščini lepoglasja pogrešajo, to pa prav za prav le tako dolgo, dokler se njih sluh našega pogostnega polglasnika ne navadi. Polglasnik, ki smo ga iz staroslovenščine zvesto ohranili, varuje naš jezik prevelike mehkote, in mu daje veči moč v govorjenji. Ravno po premembi mnogoterih samoglasnikov v polglasnik in tega spet v druge glasnike, kakor tudi soglasnikov v soglasnike, razodeva naš jezik polnoto življenja in gibanja v sebi: odpisati je p str^ (rižast) od tod posterv; od mikati je m«č ta (imaginatio) od tod tudi presm^jkati se (serpere); b?k od bučati zob od zebsti (v starem pomdni raztergati); od kisel (kysal) kvas; od karniti kvar itd.
Posebnosti glasov. Skorej ne bo preveč tukaj v zgledih pokazati mnogoteri izrčk: a) samoglasnikov, b) soglasnikov.
a) Pri izreki nekterih glasnikov glas ali na dolgo ali na kratko povzdignemo, in to povzdigo, ki jo naglas imenujemo, zaznamvamo z (ali (J) nad glasnikom: vas pa vas; ravna, ravna; lasa, lasa; sladka, sladka; dolga, dolga; tako, tako; igra, igr£; prodam, prodam; dajo, dajo; na posodo, na posodo itd. Glasnike z dolgo povzdigo tudi imenujemo zatdgnjene, in s kratko povzdigo predtčgnjene in glasnike brez povzdige brezna glasne.
Veči razloček delamo nad o in še veči nad e; ker ta dva glasnika ločimo v zadevi glasa in naglasa. Predtegnjen o imamo v: potop, kolovoz, berlog itd.; zategnjen: potopa, kolovoza, berloga itd. Tudi predtegnjen pa v zadavi glasa razločen o je v: otrok, bob, bok, konj itd.; zategnjen: otroka, boba, boka, konja itd.
') Kranj je od kraj, kakor dolenji od dolej, gorenji od gorej, tadanji od ta daj itd.
Ne tedaj po naglasu ampak po glasu (ker sta oba zategnjena) se ločita: bodem, bodem; gospoda, gospoda; moli, moli itd.
Po glasu je e visok, globok ali polglasen; po naglasu pa zategnjen ali predtegnjen, če ni breznaglasen.
Visoki g se v izrčki bliža glasu i, kadar je ž njim stopljen, sicer se pa pred ali za njim glasi; ker teh razločkov ni mogoče z latinskimi pismeni zaznamvati, smo prisiljeni druge pridjati: s predglasnim i: pet, t<?k, svet, čeda, omečem, gospe, preredil itd. z zaglasnim i imajo, kar je vsakemu Slovencu znano, drugi pomen: pet, tek, sv< t, čf da, omečem, gosp i preredil (verdunnt) itd.
Visoki e s predglasnim i preide v globoki e: svet, posvetiti; rekel, rekla; tekel, tekla; posteljem, postelji; peljem, pelji; odenem, odeni itd. visoki e z zaglasnim j pa preide v polglasnik: svitvati, sv t; greh, grišiti; sneg, snažen; potreba, potrebovati; cena, csniti; svet, svetiti itd.
Drugi Slovani so e v i preminili: dite, dilo itd. Eibničani pa v aj: dajte, dajlo itd. e so pa obderžali ali pa v e preminili: č da ali čeda, rep, rep itd.
Globoki e je 1. zatčgnjen: nčsem*), berem, tečem itd. 2. predtegnjen: odprem, zažgem, kmet itd. 3. breznaglasin: kašljem, zibljem, nošen itd.
Polglasni e je tudi 1. zategnjen: t«rda, kasan. skadnja itd. 2. predtegnjen: t&rd, part, smsrt itd. 3. breznaglasin: terdo, sv»tlo, p?sam itd.
V enozložnih besedah glasnik radi predtegnemo, in vsak predtegnjen i ali u preide v a: dlm, bik, kr«h itd. V večzložnih besedah ga pa zategnemo in spet i ali u razločno izrečemo: dima, bika, kruha itd. Ravno tako velikrat tudi breznaglasin t ali u v govorjenji v s preminimo, in kadar ga zategnemo, vselej / ali u razločno izrečemo: jezak, jezika; kožah, kožuha itd. V enakih prigodkih se tudi e v ■ in e v e premini: hlšb, hleba; sn':g, snaga; človak, človeka; kmet, kmeta; zet, zeta itd.
Na Dolenskem in tudi na Štajerskem se u v nekterih krajih kakor ju v nekterih pa kakor u izgovarja: bjuča, buča; kjupil, kupil; kjuril, kuril; krjuba, kruha itd. namesti buča, kupil, kuril, kruha itd.
b) Izmed soglasnikov je sosebno treba vediti, kako se l izrekuje; ta soglasnik je kakor tudi n, kadar ima v pisanji j za seboj, topljen t. j. Ij, kakor tudi nj, se v en glas izrekujeta: ljudje, kralj, Ljubljana itd. Sicer pa je l čist: lep, leča, lipa itd. Ta l premine gorenci pred a, o
Oba e v zategnem in nesen sta zategnjena pa s tem razločkom, da v i a-tegnem je visoki, v nesem pa globoki e. Nekteri zaznamvajo visoki e z (») in pišejo: zategnem. To pa meni ni kaj všeč, in sicer zato ne, ker 1. ta kljukica že nad debelimi sičniki, potem pa še nad e, enoto in lepoto pisanja kali; in t. tudi razločka med predglasnim in zaglasnim i ne naznani. Clo napčno je pa, kakor se v nekterem pisanji najde, to kljukico nad breznaglasen e devati, kakor: človek itd. Po moji misli bo nar bolje visoki zategnjeni e z (') in globoki zategnjeni e z zaznamvati: zategnem, nesem itd. ; nad breznaglasnimi glasniki pa nadnaglasnike opuščati, tedaj ne; pesem ali pesem, terden ali terden, ampak pesem, terden itd.
in u v v: pvatno, masvo, Vuka itd. namesti platno, maslo, Luka itd. V te naključbi pišejo Poljaki svoj debeli ali presekani kadar pa pred a ali o tega t ne pišejo, je gotovo namesti a ali o pri nas e: lato pri nas leto, lat pri nas let. Kjer Poljak pred u l piše, je gotovo lj pri nas: lubič pri nas ljubiti. Na dolenskem pred a, o in u čist l izrekujejo: skala. Vendar se pa tudi v nekterih krajih na dolenskem sliši kakor poljski presekani t: škafe. Sicer se pa veči del na Kranjskem l pred soglasniki in na koncu besed kakor v izrekuje: dolg, poln, polh, dal, vzel, učil itd.
Kaj posebnega je tudi to, da na Gorenskem na koncu besed d prav tako kakor angleški terdi th ali pa v Novogreškem, in v nekterih krajih kakor s izrekujejo: hus, ters, gospos itd. namesti hud, terd, gospod itd.
Goltnike g, h, k na gorenskem pred e in i veči del v debele sič-nike tudi v ptujih besedah premine: štenže (pa tudi noje), muše, tače itd. namesti štenge, noge, muhe, take itd. Nekteri pa v tem nastopu k kakor tj ali kakor Dalmatinski ch izrekujejo.
V ptujih besedah se f velikrat v b ali p spremini: veršt, bakla, Štepanja vas. Nekteri na dolenskem f v h premine in pravijo: Habjan, hajmošter namest Fabjan, fajmošter. Nemci pa nam nasproti naš b \ f spremine: Ljubno Laufen, Bistrica Feistric, Žabnica Safnic itd. Domača popaka, je pa, de nekteri b na koncu besed ali pa pred k in t v /'premine: bof, bofki, droftine namesti bob, bobki, drobtine.
Tako tudi h namesti d pred k: rehko, glahko ali gvahko namesti redko, gladko; ali pred e in i l namesti v: bukle, v cerkli, na gvali nese itd. namesti bukve, v cerkvi, na glavi nese itd.
Na koncu besed nekteri g kakor k ') izreko, nekteri ga pa v h. spremine: roh, sneh, prag namesti rog, sneg, prag itd. Nekteri hribovci bolj na notranjskem sploh namesti g izrekujejo mehki h Pemcem enako : holob, hlava, noha itd. namesti golob, glava, noga itd.
56. Drugo pismenstvo je ob kratkem poslovenjeno po čopu, in le tu in tam je pristavil Metelko svojo razsodbo ali ktero bolj izvirno opombo, na pr. pri Metelkovcih (Zalokar, Potočnik, Burger; vid. IX, 12. 13.) in še nekterih.
„Da so pisma perve dobe t. j. od leta 1550 do 1595 tako redke, pride od tod, ker se je bilo, kar vselej Bog varuj! naših pervih pisateljev krivoverstvo polastilo, in kakor so potem to preganjali in srečno pregnali, so bile tudi tadanje pisma veči del končane; veliko jih je pa tudi v Ljubljani ob velikem pogoru 1774 z Jezuitarskim samostanom vred zgorelo.
') Mehke soglasnike: b, p, z, i in g na konen besed ali pred terdimi soglasniki izgovarjamo sploh terdo: golob, sitd, gladko, mraz, nizko, dež, težko, prag itd. kakor golop, sat, glatko itd.
T r u b e r (p. Primuž Kranac, Anton Dalmatin, Stipan Istrian itd.) in njegovi tovarši se v nekterih svojih bukvah le s kerstnim imenom podpišejo. Tako še današnji dan pri nas kmetje svoje duhovne le po kerstnem imeni poznajo: gospod Primož, gospod Juri, gospod Jernej itd.
Kastelic Matija, bivši župnik ali fajmošter. Ž up a (fara) in župnik (fajmošter) je iz Dalmatinskega in nekterim prav všeč. Morebiti bi bilo pa bolje fari reči duhovnija in fajmoštru duhovnik, kakor že kaplanu pravijo obhodni k. — F ar man pomeni na Notranjskem fajmoštra, sicer pa uda farine soseske.
P. M ar k o piše: „Castellez canonicus Rudolphiwerdae" t. j. Ru-dolfove Berda; kakor je tudi sicer več tacih krajnih imen: Velike Berda, Male Berda itd., pa ne Rudolphi pretium. P. Marko tudi sicer io namesti b piše: w§l, wodem namesti bel, bodem itd. — M a r k o je prav za prav zvavni od im. Marka, in je v imenovavnega ravno tako po-vzdignjen, kakor oče. — P. Marko je veliko pripomogel k temu, da so začeli tudi deželske ali posvetne reči pisati, čeravno je od druge strani tudi marsikaj zmedel, ali morebiti bolj prav reči, popačil. — Besedo „arrezhu je P. Marko, ki je terdil, da ima od pervega deda Adama pravico nove besede stvarjati, izmislil, in pome'ni vzrok. — Iz pisatve naslovov njegovih bukev že vsak lahko sodi, kako deleč je segla njegova učenost v slovenščini, in da bi bilo malo dobička za naše slovstvo, ko bi hotli tudi vse njegove pisanja po samezu pretresovati. Da je bila njegova vednost v slovenščini tako plitva in verzelasta, pride od tod, kakor Kopitar v svoji slovnici str. 127 pravi, ker je bil v mestu rojen in je tudi zmirej v mestu živel, in ni tedaj nikoli bil v tistih krajih med Slovenci, kjer se je slovenščina v svoji čistoti še ohranila.
Od Casparja Ruppnigg . . . Svojega primka ne sklanja, in ga skorej tudi ne more, ker ga tako nerodno piše, da mu dva g natakne, kjer bi mogel k biti. Tako tudi še dan današnji nekteri ponemčen Slovenec svoj primek popači 1
Gutsmann je nar pervi 6 slovenskih sklonov postavil, ki jih pa vender ni imenoval. P. Marko je zmirej trobil, da bi se mogel slovenski jezik slovniškim postavam ali pravilom, ktere so učenim iz ptujih jezikov znane, podvreči; pa ravno to bi ne bilo prav, in ravno od tod je prišlo, da tako dolgo vsih slovenskih sklonov in tudi veliko druzega v slovenščini potrebnega niso najdli. Slovniške postave ali pravila se morajo le v pravem slovenskem jeziku poiskati, te bodo obveljale.
Kar sta Kumerdej in Japel od druzih slovanskih narečij pisala, sta jemala iz tadanjih slovnic, ktere pa tudi niso bile veliko bolji od slovnice našega P. Markota; od tod pride, da se jima je v nju pisanje marsikaj napčnega vrinilo. Tako je tudi Linde v svojem veliko obsežnem
slovarji marsikaj Kranjcem prilastil, kar pa prav za prav ni kranjsko ampak le Markotovo.
Med nar modrejši prestavljavce (Japelnovega) sv. pisma štejemo Jožefa Skrinarja (Shkriner), bivšega župnika tukaj pri D. M. Oznanjenji, zadnjič v Gorjah, kjer je umeri 17. Mal. trav. 1. 1825... Skrinar (akoravno rojen Ljubljančan, ki je pa več let po kmetih kaplanaril) je pisal za tisti čas v prav lepem jeziku, in je bil pervi, ki se je nemških vsiljencev: ta, to, tega itd. ogibal. Skrinar (ali bolj prav Skrinjar) je pisal tudi veliko lepih nagovorov ali pridig, keršanskih naukov in drugih duhovnih reči v pravem cerkvenem duhu, ki pa niso natisnjene, ampak od mnogoterih le prepisane, in ljudje jih še zdaj radi bero. Tako ostane on med svojimi deželjani od nar lepši strani, ker jim namreč um bistri in serce ogreva, še dolgo dolgo v slovečem spominu.
Baron Zois Sigmund (Žiga) je imel tudi mnogocenne latinske rokopise, med njimi je nar starji pratika (kolendar) leta 1415 na blani (pergament) pisana s podobami svetnikov, ki so podobam sadanjih pratik zelo enake. Pratika v slovenskem jeziku pisana je bila vpervič 1726 v Avgsburgu natisnjena. Eno tega leta imamo v natvornici (muzeum). Iz te pratike se vidi, da je od tistega časa v vsih poznejih pratikah le malo popravljenega. Dnevom ni bilo številk podstavljenih, pa tudi v pratiki 1. 1787 jih še ni bilo. Še le v pratiki 1. 1788 najdemo to popravo. Ker pratik od več let ne moremo dobiti, ne vemo, v kterem letu so bile pratikam vganke vpervič pridjane in v kterem spet opuščene. Perva slovenska pratika kaže, koliko je bilo takrat pri nas zapovedanih praznikov, verh nedelj in sidanjih 16 praznikov so še druzih 30 zapovedanih praznikov obhajali. Pa teh 30 zapovedanih praznikov ni zunaj perve pratike v nobeni drugi, kar nam jih je še dozdaj v roke prišlo.
Kopitarjeva slovnica je bila za tisti čas (1. 1808) sosebno znamenita in bo zmirej svojo veliko ceno ohranila. Od strani 158 do 212 razloži ravnila čerkopisa v tako osegajoči in vterjeni učenosti, da vse druge pisanja tega plemena deleč preseže. Silno velike zboljšave slovenskega pismenstva je ta slovnica zbudila; po njej so se bolj in bolj ravnali Vodnik, Ravnikar in vsi drugi naši razumni pisatelji, in morebiti še nikoli nobena slovnica, pri nobenem drugem narodu, ni toliko zboljšanja storila kakor ta v slovenščini. — Njegov „Glagolita Clozianus" je sad večletnega truda in dognane visoke učenosti, ki ga noben učen Slovan ne more ustraniti. — „Hesychii glossographi discipulus" — iskre visoke učenosti v zadevi slovanske zgodovine posebno velike cene. Kopitar je pisal tudi veliko učenih in ostroumnih pretresov, ki se bero v mnogoterih letopisih.
Jarnikov »Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mund-art in Inner-Oesterreich". Te bukve so po Dobrovskitovem navodu z
velikim pridom pisane, vterjeno podlogo slovenščine razodevajo, in bodo še dolgo svojo ceno ohranile.
Ravnikar Matej je bil ostroumen, da malo tacih, za slovenščino vnet in mnogozaslužin mož; sosebno veliko hvalo smo mu Slovenci zato dolžni, ker po njegovi prizadetvi je bila slovenska stolica v Ljubljanski liceji 1. 1816 vstanovljena in bogoslovcem bilo ukazano v slovenščini slovstvovati. — V vsih njegovih pisanjih se vidi prizadevanje po lastni šegi prostih Slovencev v govorjenji se ravnati in na nemške izreke in stavke se ne vezati, kar je opomnilo in marsikterega obudilo, bolj ko pred, na govorjenje slovenskih prostakov paziti; ker se pravi slovensk duh le pri tistih razodeva, kteri nerazdeljeno v slovenščini mislijo in žive.
Dainko Peterje na dan dal slovnico pod naslovom: „Lehrbuch der Windischen Sprache"; še več druzih knjižic je spisal in dal natisniti, v kterih je le sičnike prenaredil, samoglasnike pa, iz kterih nerazločnosti veliko dvomov izvira, je pustil pri stari šegi, in tedaj brez vsih posne-movavcov ostal.
57. Metelko Franc, učenik slovenščine v Ljubljani, je pisal: Nemško-slovensko slovnico pod naslovom: Lehrgebaude der Slovenischen Sprache itd. (Pač znamenito je brati, kako je po tolikih borbah svojo reč 33 let po njenem postanku vedno še sodil.) — Ta slovnica je pisana v poce-rilici t. j. v latinskem po cirilovi šegi pomnoženem čerkopisu. Za glasove, ki so v slovenskem in latinskem jeziku enaki, so latinske pismena, za lastne glasove pa slovenskega jezika, ki jih v latinskem ni, so nove po latinski okroži pridjane pismena. Le po tem navodu je mogoče vse potrebne razločke, kakor v govorjenji tako tudi v pisanji delati; brez potrebnih razločkov v pisanji je pa velikrat silno težko, in ptujcem clo nemogoče, vsako besedo prav brati. Pa vsaka nova reč, bodi še tako koristna, ima svoje ovirke. Koliko prednosti imajo arabske številke mem latinskih, in vender so se jih Evropejci 100 let z vso močjo branili.
Veriti Franc, rojen na Benečanskem v tergu Tolinezzo 1. 1771, bivši župnik v Horjulu, umeri korar v Novem mestu 1. 1849. — Vse njegove bukve so v lepi slovenščini pisane. Ko je na perve bukve »Življenje svetnikov" naročnikov nabiral, so se mu nekteri posmehovali rekoč: „No, Lah*) nam bo že kej lepega spisal". Zato so perve bukve le malo naročnikov imele; pa komaj so zlato solnce zagledale, so mogli že vsi zabavljivci omolkniti, ker jih je vse hvalilo. Torej jih je na drugo že čez 1700 naročilo. Da ljudje življenje svetnikov radi bero, nam to priča, ker je že trikrat natisnjeno, vsaki pot po 2000 iztf-sov. — Veriti nam spriča med drugimi, da ptujcu ni nemogoče slovenščine se popolnoma dobro naučiti. Že 30 let je bil star, ko na kranjsko
*) Lah t. j. Vlah ali Valah pomeni Italijana, na Dolenskem pa staroverca.
pride, in takrat ni znal, kakor je sam večkrat pravil, ne besedice slovenske. Pa kako se je slovenščine učil, ker takrat še ni bilo slovnic, slovarjev in drugih priprav, zlasti pripravnih ne? — Pridno je pazil na govorjenje Slovcncev, se vadil v izreki slovenskih glasov, ki se Lahom sicer težki zde, mnogotero popraševal in zapisoval, in tako mu je bilo mogoče že čez pol leta, kakor pravijo, iz pisma pridigovati. Po tem se je pa slovenščine redovno in slovniško zučil, kakor njegovo pisanje priča. (Pr. Slovenija 1848 1. 52 in Zg. Danica 1849 1. 49.) Ptujega rodu, pa ves dobrega slovenskega duha je bil, zato bo živel njegov spo-ininj med Slovenci od roda do roda! —
Ziegler Joan: Štiri posledne reči . .'V Iblani, 1831. — Namesti v Ljubljani marsikteri skrajšajo v govorjenji pervi zlog in pravijo Ibljana; bral sem pa vender tukaj vpervič tako. Ali ni tudi Ipava namesti Lipava? Na Dolenskem pa v nekterih krajih l namesti j izrekajo: melnik, s in alu i dan, p al ^ itd. namesti mejnik, smajni dan, p a j i k.
Prešern Franc, dr. pravništva, je zložil mnoge pesmi, ki niso brez sladkorja in soli, nektere so clo visoke pesniške cene, in bodo njegovo ime še dolgo ohranile. V mnogoterih časopisih posamezno, potem pa tudi bolj popiljene skupej natisnjene pod naslovom: Poezije Doktorja Franceta Prešerna. V Ljubljani, 1847. 8i. 191 str.
Miklošič Franc, Štajerec: Bukve Častitega g. prof. Miklošiča med vsimi drugimi slovenščino na viši stopnjo peljejo, in se ne morejo preplačati, ker so za prav vterjeno izobraženost v slovenščini neogibno potrebne.
Krem p 1 Anton: Lepe cene bi bile njegove bukve, ko bi ne bil tako silno nemškaril; pri vsi svoji gorečnosti za slovenščino se od nem-škarije ni mogel odteigati.
Slomšek Anton, slavni izbuditelj ljubezni do slovenščine na Koroškem in Štajerskem, po vsej Slovenii znan in v lepem spominu zavolj izdanih mnogih pobožnih bukev, ktere so že veči del v več natisih na svetlobo prišle. —
Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči. To časopisje, ki se je začelo 1843 pod sedanjim vrednikom gosp. Blei-weisom, ima toliko naročnikov, da se bo gotovo še ohranilo; in v zaslugo se mu mora šteti, da iz mlačnosti budi, neotesanost graja, sploh izobraženost priporoča in tako slovenščini v povzdigo služi. V. ravno ta namen je tudi Vodnik 1. 1797 svoje „Novice" izdajal, tudi lepe in mikavne sostavke je na znanje dajal, in vender so zavolj premalo naročnikov že z letom 1800 mogle nehati. Ali so Slovenci takrat svoj jezik menj ljubili kakor zdaj? To se sploh ne more reči, ker se vidi iz te-
Metelko.	16
danjih pisem, da so bili: Kumerdnj, Japel, Skrinjar i. dr. silno vneti za slovenščino; ali pred Kopitarjevo slovnico in pred vstanovljeno stolnico slovenščine (slow. Lehrkanzel) v Ljubljani jih je bilo silno malo med Slovenci, kterim je bilo mogoče lepoto in ceno slovenščine prav s|*o-znati; kar pa kdo ne pozna, rad vnemar pusti.
Ravno od tod je tudi verjetno, da se bo cerkveno časopisje ohranilo, ki ga od Mal. serp. 1848 pod naslovom »Zgodnja dani ca" (pervi tečaj je bil pod naslovom: »Slovenski cerkveni časopis*) gosp. dr. Pogača r Janez, c. kr. prof. bogoslovja in vodja v Alojsjušči, vre-duje in zalaga. — Tretje slovensko časopisje, ki še v Ljubljani dije, se je začelo 1. Mal. tr. 1850 podnaslovom: „Ljubljanski časnik"; njega vrednik je bil od začetka g. Potočnik in zdaj je g. Melcer Dra-gotin, namestiven učitelj v Ljublj. gimnazii.
Toman Lovro je dal na svetlo: Glasi domorodni. Slovenske pesmi. V Ljubljani, 18^9. 8. str. 135. V njih se razodeva duh lepih naravnih darov; tode veliko veči cene bi bile, ko bi se znanje slovnice v njih tolikanj ne pogrešalo.
Jeran Luka, r. v Javorjah 1818, duhovsk obhodnik, je dal na svetlo: Pirhi za device ... Še več druzih hvale vrednih pa brezimenih del, ki se tedaj tukaj ne morejo imenovati, tudi marsiktere prav lepe pesmi je zložil, ki so v mnogoterem časopisji na pr. v „ Drobtinica h" 1. 1847 od sv. Maksimiliana itd. natisnjene.
Koseski-Vesel Joan, r. v Kosezah pri Moravčah, zdaj kamer-ski svetnik (Kameralrath): Devica Orleanska. Tragedija petih djanj s predigro. Spisal Miroslav Šiler. V Ljubljani, IS 18. 8. str. 140. — Mnogoteri vezani sostavki v Novicah, ki vso hvalo presežejo, so vsim Slovencem znani. Slavno ime Koseski-Vesel naznani pesnika pervega reda, ki, kot Metastasio neumerjočega spomina, o čistem duhu rajnih višav okrepčan, ne samo sladke, tudi zdrave, tudi oživljavne, zgolj čistozvišavne dušne hrane zagotavlja.
Cafov Oroslav, r. pri sv. Trojici v Slovenskih Goricah 1. 1814, je iz češkega poslovenil: Robinson mlajši. V Gradcu, 1851. 8. str. 358. — „Windischbiicheln" prestavimo Slovenske Gorice. Da bi dvombe ne imeli, ali smo ime prav zadeli ali ne, bi bilo pač dobro vse slovenske kraj ne imena v duhovski imenjak zraven nemških natisniti; kar je v našem in Labudskem že storjeno.
Skorej le memo grede hočemo tukaj od svojih hrovaških sosedov omeniti: „Arkiv za povestnicu jugoslavensku". Ta knjiga obseže imenitne sostavke za nas Slovence; vreduje jo slavnoznani gosp. Ivan Kukuljevič Saksinski, ki v predgovoru pravi: „U obziru člankov, koje smo stavili u ovu pervu knjigu našega Arkiva, gledali
I	1:88
guio za sada večom stranora na takove predmete, koji spadaju na po-vestnicu kraljevinah Dalmacie, Hervatske i Slavonie; pa nismo nikad iz pred očiuh izgubili ukupno jugoslavenstvo, timveč uzeli smo nekoliko člankov govorečih o bajoslovju (mjthologii), književnosti, umetnosti i u obče o povestnici vsih Slavenov stanujučih na jugu. U drugoj knjigi obratiti čemo veču pozornost na takove spomenike i predmete, koji spadaju na povestnicu serbsku sa vele zanimivom historiom Hervatov i S loven co v stanujučih u gornjoj Iliru."
Ker so tudi drobtinice božji dar, in jih tedaj ne smemo zaničevati, zato sem nektere tudi prav majhne pismene delca Pismenici pri-djal. ... Po naslovih se že precej vidi stan pismenstva, in pri knjigah sedanjega časa tudi to spozna, ktere so v Bohoričici in ktere v Gajici natisnjene.
Le po naslovih soditi se je slovenski jezik od 40 ali 30 let tolikanj zboljšal, da zdaj vse prejšnje dobe v vsakem oziru deleč preseže. Prav za prav se pa slovenski jezik ni celo nič zboljšal, ampak le njega znanje pri pisateljih od tistega časa, kar so dobre slovnice na dan prišle, je veliko veči. V resnici pa se je slovenski jezik v poznejih dobah zrnirej bolj in bolj, žalibog, le shujšal, tako da ne le v sostavkih bolj po nemškem kopitu vleče, ampak tudi nektere besede, izreke in velikrat potrebne tanjši ločine v sklanjali in vpregah so v poznejih časih ali veči del ali popolnoma zgubljene; česar se posebno iz knjig perve in druge dobe slehern lahko prepriča, in tudi v slovnici „Metelko's Lehr-gebaude der slow. Sprache" je to semtertje dokazano".
58. Vzajemnost slovenskega z drugimi sorodnimi jeziki — je Pismenici pristavek, ki gaje nemški spisal profesor P. Petruzzi, slovenski pa nekoliko predelal prof. Fr. Metelko. Menda zadnji njegov slovstveni spis, jezikoslovcem zanimiv tudi sam po sebi, je natisnjen v gimnazijskem izvestji ljubljanskem 1. 1864 v obliki, v kteri ga je doveršil Metelko sam. Tukaj naj se ponatisnejo le bolj splošnje reči.
„Če se kterikoli jezik po zalogah njegovih besed in sostavkov premisli, se najde po pridnem preiskanji, de je ne le stvarivna ampak tudi ' razdjavna moč nad njim gospodarila. Nobenemu jeziku, kar jih je, se ne morejo vse njegove korenine popolnoma odkazati, nobenemu vse njegove po pravih postavah nekdaj izobražene besede poverniti. Ta dvojna težkota zmirej zoperva jezikoslovcem ne le v novih jezikih, kteri pri vsi svoji lepoti in moči več znamenj razdjanja kakor popolnomasti na sebi imajo, ampak tudi v starih v izobraženji skorej doveršenih jezikih. Velikrat ga serce boli, de je jezik nekoliko korenin, pravi pomen svojih izobraznih zlogov, ali svojo svest izobrazne postave, tedaj deloma ali popolnoma svojo slvarivno moč zgubil. De je temu res tako, se toliko
bolj razločno pokaže, če se kak jezik v različnih dobah njegovega življenja premisli, n. pr. nemški jezik od Ulfilas-a do naših časov. Tako se pridobi veliko število pred neznanih korenin, se najde pravi pomen izobraznih zlogov, in se začne dobivati predčutek izobrazne postave jezika. Ta znanost dobi toliko veči osego in podlogo, kolikor več sorodnih jezikov n. pr. sanskriški, greški, latinski, nemški in sloVenski se med seboj primerja.
O primeri pa se mora na dve reči gledati: 1) na enakost ali enorodnost besed in na osebitost jezika; 2) po spoznani enakosti se morajo dvoje besede na tanko razločiti, namreč take, ktere so več jezikom enakopravno prirojene in jim že od začetka prilastene, in take, ki so po zadobljeni samostojnosti jezikov po svoji potrebni ali nepotrebni vzajemnosti pozneje privzete. Po skerbnem primerjenji omenjenih jezikov menim, de smem novakom v jezikoslovji v razsojevanje sorodnih besed te vodila priporočiti: lj na oblike, izraze in sostave jezika so mora bolj gledati kakor na enakoglasne besede; 2) več jezikom prirojene so veči del tiste besede, ktere, čeravno dozdevne različnosti, se dajo po znani postavi glasoinenje na enak koren izpeljati; 3. samotna beseda brez korena in vej je skoraj gotovo od ktere ptujščine prišla; 4) znamnje prederznosti, enostranosti in silne nevednosti je, če kdo, kar je več jizikom v lasti, le samo svojemu jeziku prilastiti hoče. .«.
Skušnja uči, de vsak narod, ko se začne z drugimi narodi pečati, od njih nove umevke in z njimi vred tudi nove besede dobiva, in ta silno priložiti osredek, svoj jezik obogatiti, se ne da popolnoma ovreči, če le privzeta beseda gladko teče, in mein druzih nobenih gerbancov ne dela. Tako so tudi Slovenci, kar so se v kersčanstvo spreobernili, od svojih sosednjih Nemcev, Lahov in Turkov veliko ptujih besed privzeli, kterih ene so se tako spreminile, de se njih izvirnost težko spozna; ene so pa v svoji ptuji izviri popolnoma nespreminjene ostale. Kaj posebnega je pa še to, de so se ene tukaj nespreminjeno ohranile, na svojem domu pa sčasoma tako popačile, de jih brez doveršenega jezikoslovja skorej ni mogoče spoznati.
Iz omenjenih besed, kakor tudi iz ohranjenega dvojnega števila, ki so ga tudi Greki in Gotje imeli, pa iz nepreminjenega skazavnega in storivnega naklona, verh tega tudi iz pravoredne premenje vsih glasnikov se razločno vidi, da so se Slovenci od nekdaj pravoreda svojega jezika terdo deržali, in ob času, ko so Nemci svoje besede mnogokrat preminili ali predrobili, so jih Slovenci v izvirni obliki, v kteri so jih bili prejeli, zvesto ohranili.
Lahko je skazati, de se besede Sanskritu sorodne v nobenem jeziku indo-germanskega rodu niso v tolikem številu in v toliki čistoti ohranile kakor v slovenskem, in de pravoredna lastnija premenje vsih glasnikov
je v slovenskem nar bolj vterjena. — V furlanskem je slovenščina skorej popolnoma zaterta. V resnici žalosten spomin, če se pomisli, de po vsi Karnii ali po vsi ondotni planjavi do adriaškega morja je slovenščina od časa Karljna velicega, razun enih besed, ki se tudi še po itali-ansko izgovarjajo, popolnoma zginila. Pogostno topljenje ali jotiranje enih soglasnikov je ondi skorej edino znamnje slovenskega rodu. Tudi lastne imena so se veči del silo preminile, in le s težo se njih prava izvirnost najde. De se narodska mlačnost, nar nevarniši podkopovavka slovenščine, odverne, in Slovencem, ki svoje poglede proti jugu obračajo, njih lastnija ohrani, je naša dolžnost ljudem s prijetnimi in lahko umevnimi bukvami k veči oliki pomagati, in pri njih veči in veči jjubezen do maternega jezika in domovine buditi.
Veliko besed je v našem jeziku, ki so besedam mnogoterih drugih jezikov ali popolnoma ali nekoliko, bolj ali menj enake, od kterih se pa vender v resnici ne more reči, de so jih Slovenci od drugih narodov ali pa drugi narodi od Slovencev vzeli; ampak so le občinska last mnogih narodov. — Kdor pa hoče vso sostavo kakega jezika razložiti, mora več jezikov v primero vzeti: ravno tako, kakor se v rastlini doveršena znanost enega zeljišča po vsih njega, razmerah brez znanosti druzih sorodnih zeljišč nikakor ne more zadobiti.
Z dokazano sorodnostjo jezikov se pa ne smejo tiste p tujke zagovarjati , ki so se v poznejih časih v slovenski jezik sosebno iz nemškega vrinile, in sčasoma nektere slovenske besede odrinile in skorej v pozabljivost pripravile: tacih ptujih besed se je treba skerbno ogibati; ker take ptujke čistoto lepega slovenskega jezika pokvarijo, dvomljivosti v zrekih napravljajo, in nas od naših bližnjih bratov, druzih Slovanov ločijo.
Še veliko bolj pa, kot v posameznih besedah, seje treba v sklad-nji nemškarije varovati, ktera nam celo velikrat terdobo v zrekih, ne-razločnost in dvomljivost prinese. Nekteri pisatelj je nemškega duha tako navdan in slovenskega tako prazen, da s slovenskimi besedami nemško piše; kdor ga tedaj hoče prav razumeti, mora, kadar bere, nemško misliti, sicer ne bo lahko posnel pravega smisla ali pomena: komur je pa nemški jezik ptuj, si bo pri taki slovenščini zastonj glavo belil. —
Od vzajemnosti slovenščine še zadnjič sploh opomnim: Besede, ktere so iz pervih časov, ko so bili Slovenie z drugimi narodi še enega debla, drugim jezikom enake, so Slovencem ravno tako kot drugim narodom občinska sveta last. Besede pa, ki so se v poznejih časih iz ptujih jezikov v slovenščino priklatile, in velikrat boljši slovenske izreke ali izraze odrinile ter v pozabljivost pripravile, so slovenščini v nadlego ali pogubo, in jih je treba z boljšimi nadomestiti. Za tega voljo se mi je
potrebno zdelo, teh in unih besed tukaj nekoliko na znanje dati in pokazati, ktere in kako je treba z drugimi boljšimi zmeniti. Se posebno pa se je treba varovati (kar se skorej ne more prepogosto priporočiti in zaterditi) v pisanji ptuje skladnje (Syntax), ktera je slovenskemu miselstvu ali duhu nasproti, ker ta še veliko bolj od posameznih besed svobodno razvijatev in razcvetev slovenščine ovira in zaderžuje. Kar dobrotljivi Bog odverni, in blagoslovi blago prizadevanje Slovencem!
59. Kar je Metelko na gimnaziji jel učiti slovenščino, je v začetku šolskega leta navadno posebej ob kratkem ogovoril učence — se ve — po nemški. Po listkih so zaznaranjani nekteri taki ogovorčki, na pr.: Ljubi moji akademiki! Časove razmere so pripomogle, da je visoko na-učno ministerstvo naš materin jezik ukazalo učiti po vsi gimnaziji. Učenje jezikov je res posebno pomenljivo postalo dan danes, kar so mnogoteri narodje približali se po železnicah med seboj in se je jako povekšalo občevanje med njimi. Pa tudi brez tega bo več let nadaljevano temeljito učenje maternega jezika našega prineslo še druge koristi, ki so visoke pomembe; ker v našem od stvarnika vzlasti umetno vravnanem maternem jeziku tiči kot v kali vsa umoslovna ali logika, ktera se še le po pravem učenji jezikovem pokaže in zjasni, in tako dobi naš duh luči in podpore v svojih pravilih.
Pozdravljam vas, ljubi moji akademiki, z velikim veseljem! — Zdi se mi to spreveliko veselje, imeti pred seboj prav poštene in marljive mladenče, kteri po svoji poštenosti ali nravnosti, pridnosti in blagi pri-zadevi, olikati si dušne moči in darove, dajo veselo upanje, da bodo ke-daj dobri možje. Dragi moji akademični prijatlil V mladosti si človek s svojim čednostnim vedenjem, s svojo pridnostjo, razširjevaje in vterje-vaje si svoje vednosti, pripravlja srečno prihodnost. Lepo popisuje to klasik govornik Ciceron, češ, da kakor se iz kakošnosti rastlin soditi in terdno sklepati more, kako sadje bodo rodile v prihodnje, tako se tudi iz vedenja šolskih mladenčev soditi in prav sklepati sme, kaka bodočnost se po njih pripravlja in kak sad prineso kedaj. Klasično kakor vselej povč to Ciceron po svoje: Studia, quae sunt in adolescentia, tanquam in herbis significant, quae virtutis maturitas, et quam fruges industriae sint futurae.
Kar moj nauk zadene, rečem le toliko, da dobro znanje slovnice je neogibno potrebno k dobremu napredku, in da nobena nevednost ne more tako malo ostati prikrita kot nevednost slovnična. Naj v slovnični vedi zaostali govori ali pisari kar koli hoče, povsod se kaže nevedneža. Slovnica obsega vse miselstvo in besedstvo, toraj je na njenem polji vse znamenito, vse tehtno, bodi si na videz še tako majhno. To nam kaže prav dobro Ciceron v besedah: Non sunt contemnenda quasi parva, sine
quibus magna constare non possunt. Brez dobrega znanja slovnice nihče ne more ne ustmene ne pismene skušnje častno opraviti: s tem znanjem oboroženemu pa ne bo nepremagljiva nobena težava.
Marsikaj šo staremu učitelju prizadeli mladi učenci, in v tem oziru ni brez pomena njegov — morda poslednji — ogovor do njih, kteri naj se kaže toraj po nemški, kakor si ga je spisal bil Metelko sam.
„Meine Herrm, da die Zeit der Erholung voruber ist, so mussen ivir zur Erreichung unserer Bestimmung unsere Krafte anwenden. Jeder ujunscht einen guten Fortgang zu machen, das ist naturlich, aber nicht jeder hennt die Mittel dazu, die einen guten Fortgang bedingen: und mancher, der sie mar Jcennt, ivendet sie nicht an, und so wird er Schuld an seinem UngliicJce.
Naclidem nun heutiges Tages mehr als je von den Studiercnden gefordert tvird, so ist es nothig, dass sie die Mittel zu einem erwunschten Fortgange auch mehr als je nicht nur Jcennen, sondern auch beherzigen und anwenden. Die den Studierenden nie genug zu enipfelilenden Mittel zu einem erivunschten Fortgange sind: nebst dem guten sittlichen Betra-gen vorzuglicher Fleiss und Aufmerhsamheit. Wem es daran gebricht, dem ist es dbsolut unmoglich beim Studieren Gluch zu machen. Und jeder sieht es leicht ein, wie ausserst traurig die Lage desjenigen ist, der schon viele Jahre in den Schulen zugebracht, und endlich das Studieren ohne bessere Aussicht in die Zukunft aufgeben muss. Leider gerath auch mancher, dem man ein gesittetes Betragen, Fleiss und Aufmerhsamkeit eben nicht absprechen hann, durch seine UnMugheit in die eben erivahnte traurige Lage; durch blosse Unklugheit hat sich mancher schon bittere Tage bereitet. Was hat daher der Studierende zu thun, dass ihm der erwunschte gute Fortgang gesichert iverde ? Die Antwort darauf findet jeder leicht bei sorgfaltigem NachdenJcen; denn jeder sieht es leicht ein, dass demjenigen gute Noten zu Theil iverden, der durch sein Muges Be-nehmen den sammtlichen Professoren, die ihn nach allen Umstdnden pflichtgemass beobachten mussen, immer gute Begriffe von sich beibringt. Man soli nicht bloss dusserlich gut scheinen; denn das ware Heuchelei, sondern man soli wirMich gut sein, und sich clann auch dusserlich gut zeigen. Es gesehieht leider auch, dass mancher durch seine Unachtsam-Jceit und TJnlclugheit dusserlich schlecht erseheint, der es aber nicht ist und nachdem alles Aeussere notirt wird, so soli sich der Studierende vor dieser Klippe, an der sein Gluch scheitern honnte, sorgfaltig huten.
Es liegt schon in dem Charahter eines jeden Menschen demjenigen, von dem er einmal schlechte Begriffe aufgefasst hat, nichts zu trauen, nichts nachzusehen, und wohl auch oft Meine Fehler fur gross zu halten; demjenigen hingegen, von dem er eine gute Meinung hat, viel zu trauen und ihm manehe Fehler nachzusehen, ist eben so folgerichtig, und in der
Erfahrung gegrundet, JDaher Icommt es, dass manchcr in Vergleich zu Andcrn zu schlechte und unverdiente Noten erhalten zu haben glaubt. allein bei naherer Betrachtung wird er fmden, dass er doch nur selbs\ daran Schuld ist, indeni er durch sein leichtsinniges Betragen alles Ver_ trauen verseherzt liat. Seinc Censoren waren daher gegen ihn Iceinesivegs ungerecht, indem sie nach den iiber ihn erlialtencn Begriffen urthciUen und nach ihrer subjeetiven Ueberseugung, von der sie mit gutem G-eivissen nicht abgehen Jcdnncn, handelten. Jeder einzelne bcfleisse sich in Allem eines solehen BenelimČns, dass die sdmmtlichen Professoren die subjeetive Ueberzeugung seines guten Willens iiber ihn gewinnen, und das ganze Collcgium betrage sich so, dass jeder Professor jederzeit mit Freuden hereinkommt, dami sind Ihnen die besten Noten und der erivunschteste Fortgang gesichert, ivas ich jedem vom Herzen iviinsche.
Bogoslovne učence svoje na lice j i je ogovarjal Metelko v začetku šolskega leta tudi po nemški; po slovenski se glasi nekako po pervi osnovi ogovor njegov — morebiti še od 1. 1817 — takole:
Prespoštovani prijatli in predragi učenci moji!
Kar med vsemi živimi stvarmi na zemlji človeku daje posebno vrednost in prednost, to je um; kajti le po umu, ali prav za prav po pravi rabi njegovi more človek dospeti do tiste popolnosti in blažnosti, ktero mu je odločil premodri stvarnik njegov. Dokler je pa um človeški navezan na naše telo, dotlej se razvijati in v načelih svojih vterje-vati more le po jeziku. Čim bolj si toraj človek lika in vreduje jezik, tiin terdnejši in čistejši so njegovi zaumki ali pojmi, in nasproti čim ubožniši in manj olikan je njegov jezik, tim bolj nejasni in zmedeni so tudi zapopadki in je vse mišljenje njegovo. Po jezikovi oliki se ravna tedaj umska in nravska omika človekova. Hočemo toraj svojim rojakom pripomoči k boljši umski in nravski omiki, pričeti moramo z olikovanjem njihovega jezika.
Vsem prihodnjim rodovom storimo veliko dobroto, ako si ohraniti olikati in povzdigniti prizadevamo ljudski jezik, v/.lasti tako jedernati, blagoglasni in umetno stvarjeni jezik, kakoršen je slovanski. Zgodovina vseh stoletij in tudi lastna skušnja nam kaže, da narodu, kteremu propade jezik, za vse naslednje čase ohromi tudi duh ali miselstvo. In to ne velja samo o prav priprostih ljudeh, temuč neolika ljudskega jezika zadeva jako tudi više in olikane stanove; kajti tudi učenemu se vzbuja duh po pervi strežnici njegovi. Svoje perve in poglavitne pojme o vna-njih rečeh ali predmetih dobiva v jeziku, ki mu jih clati ne morejo v nobenem tujem; le-ti se mu v dušo vsadijo po izrazih, po kterih jih je slišal vpervič, in na le-te se po rabi v vsakdanjem življenji vedno bolj naraščajo. Izrazi čistih pojmov v domačem jeziku morajo toraj za do-
mačina imeti veliko več jasnosti, vzbujati mu veliko bolj določne, natančne, žive in prilične zapopadke, kot izreki v tujem jeziku. Kolikanj mora tedaj vse miselstvo zgubiti jasnosti in živosti, moči in priličnosti, kadar se obleče v tuj jezik, ni težko razsoditi.
Misli ali pojmi se le v olikanem jeziku dajo jasno in določno za-znamnjati. Toraj terdijo neki novejši modroslovci in sicer ne brez vzroka, da se celo otrokom nekteri prav tenki modroslovni razumki dajo zlahkoma dopovedati, ako bi se z njimi nikoli drugače ne govorilo kot v jeziku po modroslovni določbi doveršenem. Bodi si že kakor koli, tega nam vsaj nihče odrekal ne bo, da ljudstvo more le po olikanem jeziku pustiti svojo sužnjivost in gerde predsodke ter napredovati v omiki. Kdo ne ve iz zgodovine, da so gerški pa latinski jezikoslovci, pesniki in zgo-dopisci omikovaje svoj jezik neznansko omikovali tudi ljudske nrave in vso ljudsko lastnijo? Enak zgled se nam kaže pri vseh druzih narodih.
Ako premislimo to reč nekoliko bolj na tanko, vidimo, da ne le prosto ljudstvo, tudi mi sami, ki smo svojo oliko prejeli v tujem jeziku, iz učenja maternega jezika svojega dobivamo mnogotere koristi.
Da ne govorim o tem, kako velik je slovanski narod, ki v tem previšuje vse druge znane ljudstva na zemlji, — šteje se jih že do 80 milijonov; da ne omenjam, da si mnogotere narečja v nobenem jeziku niso tako podobne kakor v slovanskem, da toraj človek, ki se je dobro naučil enega slovanskega narečja, vse druge za potrebo umeti in z njimi po svetu najdalje priti more: brez vsega tega ima jezik slovanski kakor gerški sam v sebi mnoge tenčine, ktere človeku um bistrijo ter mu čudovito prižigajo prav nove misli in zapopadke. O tem se prepričamo posebno pri glagolih. Iz tega vzroka se mnogi razumniki na Nemškem učijo jezika slovanskega. (Tako se je pruski poslanec baron Humbold, sedaj na Britanskem, tedaj na Dunaju, v slovanščini podučevati dal Kopitarju.) S tim bolj se smemo mi rojeni Slovani po učenji svojega maternega jezika nadjati dotičnih koristi. Ljudje se ponašajo s tim, da znajo mnogotere jezike. Iskreno se učijo jezikov prav daljnih ljudstev, v kterih govoriti jim je le redko prilika; zakaj ne bi se dobro naučili jezika domačega, kteri jim je potreben vsaki dan. Dan danes vsaj ne zasluži noben Slovan imena učenjak, kteri je v svojem maternem jeziku nevednjak!
Cesar Kari IV. je že spoznal, da je temeljito znanje slovanskega jezika kaj potrebno vsem tistim, ki imajo opraviti s kterim koli plemenom slovanskim; toraj je v svojem zlatem razpisu koj ukazal, naj se sinovi, dediči in nasledniki volilnih knezov vsi od sedmega do štirnajstega leta učijo jezika slovanskega, da ga razumejo ter znajo govoriti, ker je ne le koristen, temuč j ako potreben.
Metelko.	J 7
Da je tudi vam, predragi prijatli moji! ne le koristen, temuč zelo potreben, kdo bi pač dvomil o tem, sej bode vaš vradni ali službeni jezik. Odmenjeni ste ljudstvu biti kedaj predstojniki in učeniki ali po besedah Zveličarjevih: „svetu luč in zemlji sol". Po vas se bo ravnala vsa olika v občinah vam izročenih. Sodite toraj sami, kako vam bode pravo znanje deželnega jezika pomenljivo ter neogibno potrebno. Kdorkoli tedaj želi z dobrim vspehom spolnovati dolžnosti svojega stanu, gotovo si bo prizadeval, da si prilasti k temu potrebnih pomočkov. Da se ljudstvo prav olika in se mu vcepijo čisti pojmi o Bogu in o verozakonu, k temu neogibno potrebno je pravo znanje ljudskega jezika. Kako koristno in potrebno je to znanje, o tem se bote prepričali najbolj, kadar vam bo treba govoriti slovenski. Še preden doveršite svoje šolske nauke, vam bodo poglavitne reči in pravila, kar si jih bote sedaj prisvojili iz maternega jezika, dobro koristile, ker bi sicer v pastirstvu, posebno v djanjskih vajah, nahajali velike težave. Po splošnjem priznavanji in po moji lastni skušnji je pa zlasti težko, očitno govoriti ljudem v jeziku, ki ga zna kdo nekoliko po verhu, le po sluhu. Vsem tem težavam pridete v okom, ako se pridno učite svojega domačega jezika, in pripravite se tako v stan, da bote tim več koristili domovini naši.
Naj čistejše govorijo naš jezik hribovci, ki so z nemci in tujci naj-menj v dotiki. Pri njih se nahajajo še prav dobre slovanske besede in prislovice, ktere se v naših bukvah in pri meščanih popolnoma pogrešajo.
Da se kdo na tanko nauči kakega živega jezika, se mu je učiti ne le iz dobrih bukev, temuč tudi iz ljudske govorice. Nihče naj ne meni, da je v ljudski govorici vse grobo; nahaja se v njej obljubim marsikaj nježnega. Samo po sebi pa se razume, da ga nikjer ni kraja, kjer bi se med ljudstvom popolnoma čist bil ohranil jezik slovanski. Povsod je več ali manj tujk v njem; da toraj človek to, kar je res slovansko, ločiti zna od tujega, mora poprej dobro preučiti se pravil slovniških, posebej iz skladnje.
Ker se bomo učili po slovnici Kopitarjevi, ktero naj si vsakteri omisli, nam bo tedaj nepotrebno vsaj nekoliko pisarjenje. Dasiravno se ta slovnica jako priporoča s pravo razlago sostave slovenskega jezika, vendar je pomanjkljiva, in na nekterih mestih enostranska in ne povsod resnična. Kar je pomanjkljivega in nepravilnega, vam bom pojasnil z ne-kterimi dostavki in zgledi, ali po potrebi pozneje tudi marsikaj narekoval, da si zapišete.
Ker ste doma iz raznih krajev, vaših lastnih opomb, ki jih bode kdo povedal po svojem krajevnem narečji, ne bom nikakor zametal, marveč rad sprejemal, če bodo vterjene. Iz svojega domačega govorjenja bote lahko povedali marsiktere besede in izreke, ki doslej niso še naznanjeni. „Non sunt contemnenda quasi parva, sine quibus magna constare
non possunt", pravi slaven pisatelj. Vsaka dobra reč ima v začetku težave, in le polagoma ter po mnogi vzajemni pomoči dospe do popolnosti.
Sicer si bom, kar se bo dalo, prizadeval zlajševati vam nauk in zmanjševati vam trud, kolikor se sme v tako imenitni reči, in svest sem si da jo bo lahko dobro opravil vsakteri v tem nauku.
60. Metelko je že v svoji slovnici 1. 1825 nabral in določil dokaj pravih slovenskih besedi, razložil mnogo pomenljivih slovniških oblik, priobčil nekaj krepkih izrekov, po kterih se loči nemščina od slovenščine, na svetlo clal nekoliko narodnih pregovorov, kterih ni še vseh poznalo slovstvo naše. Pa tudi potem si je marljivo nabiral jezikoslovnega blaga nekaj po učencih ustmeno in pismeno, nekaj pa po bukvah in časnikih, ter si jih je spisoval na posamesne listke in v posebne knjižice. Naj k sklepu po teh njegovih zaznamkih sostav>in nektere reči, ki so znamenite, če tudi sedaj že bolj znane.
Besede na pr.: Bajin miindig, nebajin, neban-en mmundig; beri-žiti auswichsen prim. briga Sorge; bledenec Phantast; brambež ScJiild ; brezdnice-breznice Siimpfe v. brezen; buden munter, budilo Motiv - bud-lja die Fiille. — Cveliti affligere, stsl. razcvelica Qual. — Čad Hohen-rauch, čadi se der Hdhenrauch steigt; — čil t.j. spočit: Vso živino sem utrudil, dokler ne bo spet čila, ne bom mogel ž njo delati. Čili konji lože peljejo, kakor trudni. — Deržaj Anker; doblji-a-e fahig; doumeten verstandig; dreverje kleines Rolmerk zum Verbrennen; dvojljivo meideu-tig. — Hiba (pohabiti) Fehler p. konj, krava ima hibo, ga, jo boš težko prodal. Konj bije, grize i. t. d., ima hibo. — Južnica ivarmer Nebel vom Sudtcinde. Na jutrenje jo je vzel ali ga je vzela, d. i. sie oder er hat nur so lange das Recht beim Hause zu bleiben als sein Ehegenosse lebt. — Kalina Temperament; koč (in Oberlcrain v. kot) ein abgesonderter Ort fur abgespante Kalber oder fwr das MastvieJi, das etivas Besseres zu fressen bekommt, davon ist ublich kočljiv und kočljivost; in Unterkrain špurav v. spor proficuus, spor kruh t. j. tečen, sporati se (špurati se) ivenig essen; kroglina Sphare. — Lezečina reptile; ločina Art, ločitno partheiiseh. — Mižavo vreme dunMes Wetter; motrin Dichter; mraznica ein kalter Nebel. — Nabore ein Eitler in der Tracht, Stutser v. nabrati; napčevanje der Missbrauch, vse zanapčeva er missbrauclit alles; napla-titi ansteehen, den Anfang maehen; nasajenost uble Laune; navtisljivost Reizbarkeit; neča Heitzung v. neti, netiti; nemarljivost Gleichgultigkeit; nepogumnost Kleinmuth; nestoren ungefallig; nestrezen unrfidssig; ne-vstoren plump; nevtek mož, žena t. j. kočljiv; nuče t. j. vnuče Schuh-fetzen. — Obikniti verhdrten; obstransk indirect; občutje Gefuhlsvermd-gen; ognjak Vulkan; ohotnost Lusternheit; opokel gefuMlos, verMrtet; osebujik Ausgeding: oče ima osebujik • osebujno premoženje Privateigen-thum. — Pervinska resnica Princip; piker reizbar; pluti segeln, kri pod-
pluje das Blut Jcommt unter die Haut; pljulo Speitriigel, Spucknapf; pomoli Altan, visoke pomoli Erker, Balkon; ponikniti schwinden, ponikne taucht unter; posebiten neutral; pravota BiUigkeit, pravjeten rechthabe-risch; pretrup Vielfrass; pretvara ein verstellter Mensch, se pretvarja verstellt sich, ga bom že pretvoril umdndern; protati se entgegen aus-Jcommen, das Leben fristen. — Radigovati se sich unterhalten, se radi-guje; razprenčati lase; retiti versehren: jabelka z rokami tergati, da bi se ne retile; rilo Biissel bei Schiveinen; roptela die Batsche; rožim, pf. vrožim tvahrsagen; rožno gleda verlegen; ružiti turščico losmachen p. die Maiskorner. — Samiten privat; samoradnost EigenUebe; samoslišec Ohrenseuge; samovidec Augenzeuge; skromen bescheiden; skropeti es juckt, brennt v. krop; slepoočen unverschamt; sočnik Propfreis (cep, sce-pika, ščepika); spredek Vorsprung; sterdenje Lebselt; stranica pagina Seite; stremen p. v tri stremene dreifach. — Tajba: se je spustil v tajbo leugnen; ten Dunntuch, Schleier; tenčina seichter Grund; tepsti strafen, šiba Božja Gottesstrafe; toga Tragheit: se je v togo podala; toliti otroka t. j. tažiti, tolažiti trdsten. — Uhanci Ohrringe, sg. uhauec; umoslovno logisch; umšati nachgrubeln, umšavec Griibler. — Veg: vega planjava planum inclinatum; vjemec Gefangener; vek Kraft, nevečen kraftlos; vmes einschliesslich; vnovično abermaliges; voliti testiren: meni so več volili kot unemu, zato sva se skregala; verljivost Wahrschein-lichkeit; verzlcn, i. f. Zaunthor; vezava Syntax: vtikavost Geschaftigkeit; vznikne taucht empor. — Zadegati verschleudern; zapestnica Bracelet, Armband; zasek Koder; zatratovati kaj v kaj missbrauchen; zbila Wirk-lichkeit; zbočen, zbokast, vbokel concav, convex slok, oblokast, sločen izbokel, izbušen, izbuh Convexitaet; zdražba Streitigkeit; zdražbar Sto-rer der bffenfliehen Ordnung; zmena Zwitter; zvlažiti befeuchten: da se usta zvlažijo. — Žarek der Strahl: žarki ogenj; ženiven heiratslustig — fahig-, žerek bitter: žerka resnica; žernov Miihlstein, žernovina, žernje-vina Miihlsteinbruch; živah Zunder, Zunderschwamm itd.
Oblike slovniške so mu znamenite bile vzlasti tiste, ktere kratko pa krepko kažejo razliko v izreki, pravopisji, naglaševanji, kterih se mnoge na tanko v sedanji pisavi še zaznamvati ne dajo. Posebno rad je zapisoval si razločke po glasu in naglasu, p. počiti bersten, počiti aus-ruhen; stopiti trden, stopiti schmelzen; kopanje das Baden, kopanje das Graben; igra das Spiel, igra er spielt; dolga lang tveibl., dolga der Schuld Genit.-, ravna eben tveibl., ravna er elmet; kot der Winkel, kot so toie; oblak die Wolke, oblak der Kugelstein; oblačiti ansiehen, oblačiti mit Wolkenubersiehen; volar der Bierbrauer, volar der Ochsenhdndler; delež der Erbe, delež das Erbe; lasa des Haares, lasa er sieht bei den Haaren; pozna spat tveibl., pozna er kennt: »sladka aach sladka silss weibl., sladka er nascht\ na posodo auf das Geschirr, na posodo auf Borg; meniti
meinen, meniti tvechseln; limiti dbrichten, umiti abivaschcn; prodati feil Ueten, prodati verhaufen; dajo sie geben, dajo sie pflegen zu geben; tako eine solche, etwas solches, tako so, auf diese Art; postal geivorden, postal stehen geblieben; kaplje, zadeva, zadira subst.; kaplje, zadeva, zadira Verb.; krilo bedecht, krilo Bedeckung i. t. d.
Vsa . vas vas pozna. Vaš brat ne zna brati. Grem spat, ne morem spati. Ga prime za vrat in verže do vrat. Grem v log urezat lok. Delo vterdi telo. Osa je med. Osa je (ist) med muhami. Osa je (isst) med muhami. Hlapec vodi konja k vodi. Boj se gospoda; gospoda se boji. Sosed le reži, kadar se mu reče, da naj zastavo reši. Ta kup žita dam boljši kup. Poznati ga hočem, je rekel očem. Sosed, ne bodi jezen, ker sem jeseni tvoj jesen posekal. Moja volja je bila, nekoliko olja in vola prodati, pa vola kupiti. Smert luka, na duri kljuka, kje si Luka? —
Ampak — temuč sondern: Pri igri nisem obogatil, ampak obo-žal; nisem igral, da bi obogatil, temuč da bi srečo skusil. — Ne gre po vina, ampak po kruha. Je li Terst veči kot Gorica ? Ne le veči, ampak trikrat veči. Dober kristjan ne samo telesno terpljenje, ampak tudi vse britkosti svojega serca radovoljno prenese. — On ne dela, da bi kaj storil, temuč da bi kaj zaslužil. Ni zadosti, dobro delo delati, temuč je potrebno, dobro delo tudi dobro storiti. Nektere reči menimo da se le naključijo, pa se ne naključijo, temuč Bog jih tako oberne k našemu pridu. Tudi svojemu bližnjemu škoduje, ne le sam sebi er schadet nicht nur sich selbst, sondern auch seinern Nachsten. — Ne da bi ga bilo sram, še le smeja se. Ne da bi bratovo zmoto prikril, še le raznaša ga anstatt i. t. d.
Izreki lastni slovenščini, po kterih se loči od nemščine, časih prav krepko, na pr.: Vpirati se z delom harte Arbeit verrichten; povsod oči imeti auf Alles Acht geben; od zora do mraka vom Aufgange und Niedergange; na glavo komu priti zur Last fallen; pod se ga je spravil er hat ihn von sich abhangig gemacht; znositi se nad kom die Galle uber jemanden ausgiessen; sama dobrota ga je er ist lauter Giite; plačaj mu in odpravi ga schicke ihn fort; s šetjo prah pobrati bursten. Nobena strast mu ni obraza skalila entstellt; iti po kaj etivas holen; zmi-rom je pela hiess es immer; zdaj je vse kakor prav nalašč die beste Ge-legenheit; si mero vediti sich massigen; svoje žive dni ne nie und nie-mals; nihče se ne more z njim meriti ubertreffen; kako teslo si unartig bist; živo mesto volkreiche Stadt; mu ni upati er ist verdachtig; gotovo vam povem ich versichere euch; ne mu žolča delati nicht Verdruss.ma-chen; to pest žita dieses wenige Getreide. — Šiba strahovavka die Zucht-ruthe; pravica maščevavka die rachende Gerechtigkeit; ljubezen odpuščav-ka nachtsichtsvolle Liebe. Komaj sem bila osem dni v vročinski bolezni,
sem se bila že zanžmila habe ich mich schon verloren. Žito je poskočilo im Preise gestiegen; otrok je prav obetaven zeigt viele Anlagen; vse prenevreden sem vaše milosti gane und gar unwiirdig; govori, da ni nikamor ohne Kopf und ohne Fuss. — To drevo vse druge drevesa do-raste in preraste holt alle mit seinem Wuchse ein und lasst sie bald wieder euruck. Mečiniko še poterpite, sej že dodelujem habet nur noch eine Meine Geduld, ich bin mit meiner Arbeit schon beirn Ende. Da bi se skoraj izdal, izgodel dass doch sein Geben, Geigen bald ein Ende hatte. Bučelica po malem nabira, pa vendar veliko nabere sammelt langsam und Meinweise, und bringt allmahlich doch viel msammen. Kozina se mu je prinajela er hat von dem Ziegenfleische so viel gegessen, dass es ihm daran eckelt. Z bratom se izgovarja, da ga je zapeljal er schiebt die Schuld auf den Bruder. S kamnom se izgovarja, da je padel die Ursache seines Falles. Ves je razposajen er ist im hochsten Grade unruhig. Ta mu je zagrenčla das Ding hat ihn aufgebracht. Pretekel ga je er hat ihn im Laufen suruck gelassen. Veliko dolgov si je naigral mit dem Spielen hat er viele Schulden gemacht. Sape ga je bilo groza, ki je zvečer po drevji med perjem pošumela das Rauschen der Abendluft in den Bldttern der Baume versetzte ihn in Schrecken. Dušo greh, kaj gobe telo! oskruni in ognjusi die Seele wird durch die Sunde mehr entstellt und verunreinigt, als der Leib durch den Aussats. — To sta jo derla, plela, gnala, lila, vila, mahala, cverla, tresla, kadila, cedila, smukala, šverkala, žgala, derčala, prav v pervo sta jo djala itd. sie zwei sind sehr stark gelaufen. — Navdara, avša, šema, prismoda, bedak, beba, bebec, šamlja, šlapa, tuta, klama, klamuza, gumpec, tepec, trap, trapa, bat, osel, tele, zaletel, štorklež, burklež Bummkopf itd. — Ovca se merče ali merka, kokoš se jarči, koza se perska, krava se poja, kobila se goni, presica se buka, ribe se dreste; ovca se je ojančila, svinja opresetila, kobila ožebila, psica oščenila itd. — Veliko moke bi mogel imeti, kdor bi hotel vsem opravljivcem usta zlepiti (spopati).
Razun krepkih slovenskih izrekov je Metelko nabiral si tudi dobrih pregovorov narodnih in umetnih ter poskušal jih sim ter tje lepo opisati in prav posloveniti po druzih jezikih ali že znane z boljšimi nadomestiti, n. pr.: Kdor se z mokrim bratom druži, ne bo dolgo suh bose Beispiele verderben gute Sitten; v slovnici 1.1825: Po hudi tovaršii rada glava boli schlechte Gesellschaft verdirbt gute Sitten. Pleve in pšenico zavreči das Kind mit dem Bade ausgiessen; 1. 1825: Z ljuliko^pšenico izruti.
Kdor čaka brez truda in v upih živi, Velikrat na zadnje v obupu znori.
' *
Izobražuj se sam, izobrazuješ svet,
Boljšaj se sam, bolji bo svet. *
V družini, kjer soglasja ni,
Nikdar se delo ne speši.
*
Zaklad prevelik je v jeziku Rateju kakor plemeniku; Nar viši blagor je Ijadi — Življenje toraj zanj in kri!