le', ki sta ga napisala Vranc in Dolgan. Avtornega gledanja. Medtem ko je bila dunajska reforma osnovana na koncentraciji tudi v strnjenem pouku, najdemo pri E. Vrancu že strnjeni pouk iz globalizacijskega vidika. Češkoslovaškemu čitatelju se bo zdelo, da sta imeli naša teorija in praksa, ki ju Vranc dobro pozna — odločilen vpliv na njegovo pojmovanje in poizkusno delo. Pač jasen dokaz, kako se pedagogika medsebojno koristno oploja brž ko se avtor približa svetovnemu razvoju. Edino to svobodno gledanje mu omogoča, da ustvarja svojstveni sistem, ki je utcmeljen po strukturi njegovega okolja, v katerem dela. Formalno je spis primerno razčlenjen. Avtor je prijatelj grafičnega ponazorovanja, s katerim hoče konkretno pribiti svojo misel. Čitatelj bo v knjigi našel množico zanimivih misli in drugih neposrcdnosti. Misli, ki jih je tu navedel, je praktično uporabil v mnogih daljših soisih, poscbno zanimiv je ,'Podrobni učni načrt za ljudske šo- le«, ki sta ga napisala Vranc in Dolgan. Avtorja sta bila odlikovana z nagrado za najboljši jugoslovanski učni načrt za ljudske šole. V uvodu se avtorja naslanjata na moj pojem konsolidacije pouka, kakor sta ga spoznala v praksi naših retormnih šol. Tudi to delo priporočam v študij našemu učiteljstvu. V njem se jasno kaže iznajdljivost avtorjev in marljivost, ki spominja na Krieblov Zbornik o strnjenem pouku. Obe knjigi, o katerih referiramo. sta dokaz živega retormnega gibanja v Jugoslaviji, posebno pri Slovencih. Za čsl. pedagogiko je razveseljivo to, da se je ustvaril živ pedagoški stik, ki zamore dati dragoceno smer tudi našemu delu. Spoznavanje in zbliževanje ne sme ostati samo enostransko.« Vaclav Pfihoda. Pristašem in protivnikom strnjenega pouka pri nas priporočamo, da primerjajo Pfihodovo mnenje s člankom Fr. Čička v »Slov. učitelju« št. 5./6. »Kakšna naj bo torej naša šola«! Klasičen primer našega podcenjevanja! Kaj pravi žeškoilovaško pedagoiko mnenje o našem ,,strnjenem Solskem delu ! Vodilna čsl. pedagoška revija »Vestnik pedagogicky« prinaša v svoji 4. štev. oceno E. Vrančevih »Osnov strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi« (lanska SŠM) in Jos. DolganE. Vrančevega »Podrobnega učnega načrta«. Oceno je napisal najpomembnejši reformator čsl. šolstva univ. doc. dr. Vaclav Pfihoda v Pragi. On pravi: »Knjiga ,Osnove strnjenega šol. dela' pomembnega slovenskega pedagoga E. Vranca, ki je pred 2 leti obiskal z ekskurzijo prof. G. Šiliha Češkoslovaško, presega po svoji vsebini slov. pedagoško literaturo. Študirali bi jo naj tudi pri nas. Avtor prikazuje v njej načrt strnjenega pouka, ne morda v koncentracijskem smislu, temvcč z vidika globalnega pouka. Uvod knjigi je napisal dr. Karel Ozvald, prof. pedagogikc na ljubljanski univerzi. E. Vranc navaja najprej teoretsko utemeljitev strnjenega pouka iz sociološkega, psihološkega, pedološkega in didaktičnega vidika. Obširno tolmači pojem .totalnosti' z raznih stališč, posebno iz vidika družbene enotnosti, v razmerju do učenca, do učitelja in do učnih sredstev. Nato kratko prikazuje razvoj strnjenega pouka pri Radkeju, Komenskem, Pestalozziju, Herbartu. Avtor navaja pregled koncentracij- skih sestavov in dodaja primere koncentracije iz svoje začetne prakse v Studencih pri Mariboru. V poglavju o ,delovne pouku' razmotriva E. Vranc o antinomijah (nasprotjih): racionalnost — iracionalnost. vezanost — svoboda, vodstvo — rast, statika — dinamika, aktivnost — receptivnost, metoda — osebnost. Zopet dodaja didaktične primere iz lastnega dela. Zelo zanimivo prikazuje prizadevanja za strnjeno šolsko delo v današnji pedagogiki (v Nemčiji, Švici, posebno pa Češkoslovaški). Izredno pozornost posveča pojmu globalnosti, kakor ga definiramo mi in pa Decroly. Čisto pravilno se pridružuje tudi problemski in projektovi metodi. Za nas je posebno zanimiv pregled globalnih prizadevanj v praksi iz vidika strnjenega šolskega dela pri Slovencih (Pibrovec, Žerjav, Čiček in drugi). Temu teoretskemu razglabljanju sledi podroben sestav po nekakih središčih zanimanja, ki so obdelani iz 5 vidikov: domoznanstvo, uč. jezik, elementarna izkustva, risanje, ročno delo, glasbena in telesna vzgoja. Iz knjige se jasno vidi, da E. Vranc ni samo teoretsko, temveč tudi praktično prodrl v problem strnjcnega pouka. Tu ne gre le za posnemanje dunajskega sistema, kakor bi morda kdo mislil pri površnem pregledu se-