Jelka Ciglenečki
Vinko Möderndorfer: Opoldne nekega dne.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.
Opoldne nekega dne je roman, o katerem ne bi smeli pisati za ljudi, ki ga {e niso prebrali. V celoti namre~ temelji na igri z bralcem. In nekje na dveh tretjinah se zgodi dramati~en preobrat, ki ga ta nikakor ne sme poznati vnaprej ^ Zato bom tokrat kot tista prostodu{na oseba, ki na avtobusu pogleda platnice knjige, ki jo berete, in re~e: "A, Orient ekspres, veste, izkaže se, da so vsi v vagonu morilci." In knjigo lahko vržete v smeti.
Opoldne nekega dne ni kriminalka, a glavni junak se s skokom z neboti~nika spremeni v truplo in tako kot v Orient ekspresu se izkaže, da so pravzaprav vse preostale osebe posredno morilci - sin, ki se zapira pred star{i zaradi svojih homoseksualnih nagnjenj, h~erka, odvisna od heroina, mama, ki se ve~no pritožuje, žena, ki ga vara z njegovim bratom, {e najbolj pa "temni brat" dvoj~ek. Pa vendar ne gre ne za kriminalko ne za gotski roman. Gre za roman o sre~i. Ki pa se pomenljivo za~ne s srhljivim navedkom iz Shakespearovega Henrika IV/: "Duh, duh sprehaja se med nami, / ~lovek neko~, zdaj spomin živih _ / Ne prikrivajte resnice, on vse ve, / ker s smrtjo v sebi vidijo dlje In nato dobrih sto dvajset strani beremo o družinski in poslovni sre~i glavnega junaka, ki to sre~o obse-sivno poudarja, se v svojem sre~nem monologu sumljivo ponavlja, pod navdu{enimi stavki pa se plazi temna resnica. Čeprav je po svojih besedah grd in debel, ima lepo ženo in prekrasen zakon, po denacionalizaciji je z malo sre~e in svoje spretnosti pri nepremi~ninskih poslih obogatel, skrbi za svoje in ženine sorodnike, vsi ga imajo radi in ga spo{tujejo itd. Toda hkrati nam v svojem monologu ves ~as daje jasna znamenja, da ga žena vara z bratom (v~asih pisatelj že pretirava v želji, da bi ga prikazal kot popolnega naivneža - tako recimo izvemo, da mu žena za rojstni dan vedno kupi drago srajco, ki mu je premajhna, vendar se natan~no prilega bratovi atletski postavi). Sumimo, da je nekaj narobe tudi pri otrocih, ki no~eta hoditi domov. Edini iskreni odnos ima z mlado in zelo nesposobno tajnico, ki se mu
zdi simpatična, on pa njej, a dlje od te namigujoče-prijateljske vezi se ne premakneta. Posledica je, da po eni strani ~utimo zgo{~evanje unheimlich, srhljivega, in izku{en bralec sluti bližajočo se katastrofo, po drugi strani nam gre junak s svojo samozaverovanostjo, prepričanostjo o svoji sreči, preprosto na živce. V filmu bi učinkoval {e huje - opisuje se kot grd in nadpovprečno debel mo{ki, ki pa kljub zanj značilni dobrodu{nosti brez slabe vesti meče podnajemnike iz nacionaliziranih hi{. Lahko bi bil torej model za karikaturo zama{čenega kapitalističnega pujsa, kakr{ne so risali v zgodnji Sovjetski zvezi. Da bi bil {e popolnej{i portret človeka, ujetega v kolesje kapitalizma, nenehno bere najrazličnej{e priročnike: Kako izgubiti kilograme na najenostavnejši način, Barve so sreča, Partnerstvo v sodobnem podjetništvu ^ Sreča je v času kapitalizma torej nekaj obvladljivega, nekaj, česar se z lahkoto naučimo.
In potem pride obrat. Izkaže se, da tudi ta zadovoljni kupček sala le ni bil tako zadovoljen in neveden. Brez kak{nega vnaprej{njega namiga namreč na vrhu nebotičnika stopi v praznino. Pred tem izjavi: "Preveč vem. Ja. Vse vem" Verjetno je ključni prizor romana naturalistični opis gnusa množice ob izmaličenem truplu, iz katerega počenih črev se cedijo fekalije. Življenje je minljivo, sreča iz priročnika prav tako. In potem naredi Möderndorfer zanj tako značilen obrat. Med zmečkanim mesom, polomljenimi kostmi in črevesnim smradom začne izpisovati poetično metaforo, s katero konča knjigo. Glavni junak je {e vedno navzoč s svojim monologom, njegov duh opisuje prizor iz distance. In izkaže se, da njegov duh preživi samo ob toploti ognja, znova pa se pojavi, kadar njegovi bližnji pomislijo nanj. Če je začetek sama zunanjost - lepa žena, hi{a, dva čedna otroka in uspe{en biro - v ozadju pa gniloba odnosov, je zdaj nasprotno - fasada je zru{ena, pokažejo se resnični odnosi in tisti drobci topline, ki ostanejo tudi, ko ni več potrebe po laži. Duh glavnega junaka se ustavlja v stanovanjih svojih bližnjih in vsaka soba je kot točka Kristusovega pasijona; hčerko pretepa njen zadrogirani fant, ki nastopa tudi v vlogi njenega zvodnika, {e malo prej bolna mati se ba{e s torto in opravlja sina sosedi, ženo najde v postelji z bratom _ Popolni, urejeni svet kapitalističnih radosti se spremeni v morasto močvaro. Edina svetla točka ostaja ljubezen (ki jo najde pri svoji tajnici, v drobnih prebliskih pa {e pri ženi in hčeri). Sicer spretno napisani roman tukaj izzveni preten-ciozno, patetično. Pisatelj nam je le preveč naravnost povedal svoj nauk. Tako naravnost, da včasih spomni na srednjeve{ki žanr parabole. Parabola o sodobni sreči. Ki seveda, kot je zapisal v spremni besedi tudi Boris A. Novak, spominja na prisilno srečo Pascala Brucknerja. Sodobni svet, ki ga ustvarjajo promocijski stroji, srečo zahteva in jo od na{ega junaka tudi
dobi v obliki, ki jo predpisujejo učbeniki o sreči. Nato sledi obrat - glavni junak, ki je po podobi in dejanjih alegorija sodobnega kapitalista, izstopi iz sre~nega vlaka v globino, nato se kot kr{~anski mu~enec o~isti svojih grehov v vicah, v katerih ga na počasnem ognju pečejo njegovi bližnji. Dokler ga ne odre{i ljubezen in obup tajnice Irene: "Njena misel sem, ki je ne more ogreti. Topim se v njenem spominu. Objemam jo, dokler je ne bo objel nekdo drug."
Občutki, ki ostanejo, so torej me{ani. Zaplet je odličen, {okanten, čeprav včasih težko verjeten - kako je recimo mogoče, da ostane žena Janja kar petindvajset let v postelji z obema bratoma in situacije ne spremeni nihče izmed trojice -, a knjiga je dovolj napeta, da jo lahko pogoltnemo v nekaj urah. Misel o ljubezni, ki edina preživi smrt, je povedana z metaforo toplote in mraza ter deluje presenetljivo sveže in nepatetično. V zadnjem delu knjige pritegnejo vrinjene pesmi v prozi, ki so podane kot samogo-vor glavnega junaka po njegovi smrti. Npr. opis samomora: "Ne potuje tvoje veliko, obilno telo, potuje asfalt, beton, granitni robnik pločnika, z belimi kamni, avtomobilskimi strehami, naravnost in z neznansko silo proti tvojim očem. Ne pada{ proti zemlji, leti{ navzgor. In na koncu te bo ubilo nebo ^ " Kratko poglavje, ki sledi {okantnemu prizoru nasilja v hčerini sobi, spet izzveni kot kratka pesem: "Ničesar ne vemo, ne kako, ne zakaj, ne kdaj, res ne vemo, ne za dan, za trenutek, ne vemo, kak{na luč bo na semaforju in po kateri poti moramo skozi katero križi{če, ničesar ne vemo, iz minute v minuto, iz dneva v leto Avtor, za katerim je bogat opus lirike, proze in dramatike, je spet dokazal, da odlično obvlada vse troje - imamo tako napet zaplet kot privlačno naracijo in dobro poezijo. Pa vendar celota ne prepriča popolnoma. Morda romanu manjka samo nekaj bru{enja, ostalo je preveč mest, na katerih avtor bralca podcenjuje. Pa vendar se izplača za kratkih sto sedemdeset strani vztrajati pod žgočo svetlobo opoldneva, ki razgalja okostnjake v omarah na{ega vsakdanjika.