777
SLOVENSKA.
Razporoka. Pavel Bourget. O „Raz-poroki" Bourgetovi, ki jo je g. A. Kalan prevel v slovenščino in je izšla v prvem zvezku „Leposlovne knjižnice", smo v 11. številki že napisali oceno. Tu prinašamo drugo oceno tega dela, ki je vredno, da se z njim bližje seznanijo Slovenci, posebno sedaj, ko je postalo vprašanje o razporoki   tudi   pri nas aktualno.
STOLP VETROV NA ATENSKEM TRGU.
Nova „Leposlovna knjižnica" se je vpeljala v slovensko književnost z enim onih znamenitih del, ki razburjajo čitajoče občinstvo, ker mu segajo globoko v dušo in ga primejo tam, kjer je najobčutnejše, a hkrati stoji na toliki umetniški višini, da ga ni mogoče prezreti ne odriniti zaradi tendence. Snov mu je zajeta iz velikih duševnih bojev nove dčbe, ki so postali tako splošni, da napolnjujejo celo javnost z bojnimi klici,   hkrati pa  segajo v naj-
skrivnejše tajne domačega ognjišča.  In ravno
to zvezo med domačo srečo in javnim zakono-     da bi se ponižal v one globine, v katere so
davstvom, med dušnim mirom zasebnika in med kulturnimi boji človeštva nam slika Paul Bour-get z mojstrsko jasnostjo.
Pisatelj je član francoske akademije, torej o njegovi pisateljski veljavi ni dvoma. Francoska književnost je od nekdaj bila progra-matična za druge in je zaorala tako globoke sledi v svetovno slovstvo, da kažejo njen vpliv književnosti vseh drugih narodov. Že od srednjega veka dalje pa se zasledujeta dve smeri, ki gresta vzporedno druga poleg druge: Ena je spiritualistiška in razvija krščanske vzore, druga je protikrščanska in deluje enkrat s tisto lahkoživo dovtipnostjo, ki je postala tipična kot „esprit gaulois", drugič pa z debelimi in težkimi sredstvi najbrezobzir-nejšega naturalizma. V najnovejšem času sta si ti dve struji stopili nasproti v dveh imenih: Bourget in Zola.
Bourget je začel svojo pisateljsko pot kot novodoben brezverec. Francoska meščanska družba, ki se je odtujila krščanstvu, je dajala snov   njegovim    romanom,   a   s tvarino   tudi svojega duha.   Bourget je velik dušeslovec in se je vglabljal v najtajnejše finese človeškega čuv-stvovanja. Kot pravi salonski pisatelj je izbiral delikatne snovi,   in jih   analiziral   s  fino   eleganco v svojih  romanih.   Kot essavist je razpravljal o velikih pisateljih moderne dobe in tudi v njih raziskaval   pred vsem   dušeslovno in ideelno stran.   Pri tem se je ohranil na neki višini moralnega naziranja,  ki ni bila — vsaj vedoma   ne — posledica  verskega  mišljenja, ampak izraz naravne tankočutnosti in laiškega takta. Imel je svojo moralo, ki mu je branila,