OKROG PREŠERNOVE VRBE
V slovstveni zgodovini se srečujemo tudi s krajevnimi imeni. Pri kulturnih delavcih malega formata niso važna, pri večjih osebnostih pa jih moramo natančno poznati. Za njimi se namreč skriva genius loci, ki je ena od bistvenih sestavin njihove umetnosti, pri starejših piscih pa nam krajevna imena kažejo na jezikovno področje, iz katerega so zajemali in s tem usmerjali jezikovni razvoj. V tem zapisku bi rad nanizal nekaj drobnih popravkov in opozoril za gorenjski kot, ki ga kot rojak dobro poznam. Naj bodo skromen prispevek k slovarju krajevnih imen, ki ga tako občutno pogrešamo vsi: upravne oblasti, geografi, jezikoslovci in ne nazadnje slovstveni zgodovinarji.
Za Valentina Vodnika piše Grafenauer (Kratka zgod. 1917), da je bil »imenovan za lokalnega kaplana v Gorjušah«, Slodnjak (Pregled slov. si. 1934), da se je »v Ko-privniku seznanil s Zoisom«, Boršnikova (Pregled 1948), da je služboval »na Kopriv-niku nad Bohinjem« in Janež (Slov. knj. 1953), da ga je zanesla pot »v Gorjuše« (v 2. izd. popravljeno). Sedež na novo ustanovljene (1. 1791) Vodnikove duhovnije je bil v resnici na Koprivniku, ne na sosednjih Gorjušah; Koprivnik je poleg tega sestavni del Bohinja, torej ne more ležati nad njim, čeprav je hribovska vas (969 m). Edino pravilna formulacija je, da je V. V. služboval ter se seznanil s Zoisom no Koprivniku v Bohinju.
Za Vodnikovega sodobnika jezikoslovca in šolnika Kumerdeja sta Lgr. in za njim Boršnikova (prvi v 4. zv. SBL, druga v Pregledu slov. si. 1948 in Kratkem bibliogr. pregledu 1955) zabeležila, da je bil rojen v Zagorici pri Bledu. Napaka je v tem, da so v našem primeru Zagorice množinsko, ne edninsko ime in da so spet sestavni del Bleda; Bled je kakor Bohinj samo skupno ime za več naselij, razvrščenih okrog jezera: za Grad (naselje pod gradom), Zagorice, Zeleče, Mlino in Rečico. Prav je torej edinole: Kumerdej je bil rojen v Zagoricah na Bledu, kolikor se sploh ne zadovoljimo že z lokacijo: na Bledu. Priimka Kumerdej na samem Bledu dandanes ne najdemo več, pač pa je še v bližnji okolici, in sicer v vasi Bibno.
Mimogrede naj poudarim, da je prebivalec Bleda lahko samo Blejec in Bohinja Bohinjec — v takšni obliki ju poznamo tudi kot pogosten priimek — ne pa morda Blejčan in Bohinjčan, kot dostikrat slišimo in beremo. Pri krajevnem imenu Bohinj radi grešijo tudi v naglašanju; pravilni akcent je v imenovalniku na prvem, v odvisnih sklonih pa na drugem zlogu: Bohinj, iz Bohinja, v Bohinju.
Zaradi Prešernove veličine nas mora posebej zanimati njegova Vrba z ustreznimi predlogi in izpeljankami. O teh si sam, dasi pristen Gorenjec, dolgo nisem bil
153
na jasnem; kako naj si bo potem, pri najboljši volji, prešernoslovec Štajerec? Splošno znano je, da toponimu Vrba v določenih sklonih ustrezata predloga v in iz: v Vrbi, iz Vrbe. Tu sta se urezala le Janež (Slov. knj. 1953, v 2. izd. popravljeno) in pred njim, čudno, tudi Avgust Pirjevec (Prešernovo Zbrano delo, 1929), ko postavljata pesnika in prednike na Vrbo. Vprašanje svojilnega pridevnika svojega rojstnega kraja je dokončno rešil že pesnik sam, ko je k sonetu o Vrbi v prvi objavi v KC za sv. Marka pripisal pojasnilo: »Vrbenjski patron«. Zato si skoraj ne morem predstavljati, kako da je prof. Kidrič, ki je do vlakna poznal Prešerna in bil hudo natančen, pisal obliko »vrbljanski«.
Najbolj zamotan toponimični problem v zvezi z Vrbo pa je poimenovanje njenih prebivalcev. Tu pesnik žal ni zapustil nič avtentičnega, n. pr. v pismu domačim; tudi po objavljenih spominih sestre Lenke v zapisu msgr. Toma Zupana sem zaman iskal opore. Prof. Kidrič uporablja v razpravi »Prešerni od konca 15. do srede 19. stoletja« (ČJKZ 1927) obliko Vrbljani. Nasprotno pa v njegovem zaključnem delu, zajetni monografiji o pesniku iz 1938, beremo dosledno: Vrbenjci. »Prešernov album« (1949), ki sta ga za pok. profesorjem dokončala Gspan in Rupel, je uveljavil obliki Vrbljan in vrbenjski. Ti obliki srečujemo nato tudi pri Slodnjaku in Gspanu, zlasti v njunih razpravah v 8. zv. SBL (1952), ki izčrpno posegata v pesnikov rod in mladost.
Stvar bi bila s tem tudi zame kot Gorenjca najbrž dognana, če ne bi ob poglobljenem študiju Finžgarja v poletnih mescih minulega leta naletel na novo, pravzaprav novi obliki za poimenovanje prebivalcev Vrbe. Nestor naših pisateljev namreč v svoji zgodnji črtici »Vrbenski ovčar;< (Pomladni glasi 1894), pa tudi v dveh kasnejših delih, v memoarih Leta mojega popotovanja, nastalih med zadnjo vojno, ter v kramljanju Na dopustu (KMD 1959) uporablja toponim Vrbovci, v ednini torej Vrbovec. Toda v spisu Na dopustu naletimo poleg oblike Vrbovci (na str. 32) še na dubleto Vrbnjan (str. 40). Zadeva se torej prav dramatično zapleta. Komu naj zdaj verjamem? Kritičnim prešernoslovcem, ki »Vrbljana« gotovo ne uporabljajo samovoljno, ali pesnikovemu ožjemu rojaku, ki nedvomno pozna govorico svojega kraja?
Da bi bil pravičen na obe strani in da bi stvari končno prišel do dna, sem se obrnil na Antona Petriča, župnika na Breznici, in Ferda Böhma, šolskega upravitelja v Žirovnici. Obadva sta, nevede drug za drugega, izvedla skrbno in posamično anketo med starimi koreninami in šolsko mladino v sami Vrbi in okoliških vaseh. O rezultatih svojega poizvedovanja — na tem mestu se jima še enkrat naj topleje zahvaljujem — sta me obvestila z dopisi dne 11. januarja 1960. Njune odgovore in svoja dognanja bi mogel strniti v tole:
1. Prešernoslovje je (v Albumu 1949) že samo zavrglo Kidričev izraz Vrbenjci, o katerem pravi tov. Böhm, da ga v vaseh pod Stolom »še nikoli« ni slišal.
2. Vrbovce imenujejo prebivalce Vrbe včasih po okoliških vaseh, menda kadar govorijo o njih nekoliko omalovažujoče (sporočilo g. Petriča). Kot pristen ljudski izraz, a vseskozi v pozitivnem pomenu, ga uporablja Finžgar, doma iz Doslovič ozir. kasneje z Breznice. Za znanost je neraben, ker ni doma v sami Vrbi in ima afek-tiven prizvok.
3. V Prešernovi vasi »prav vsi očanci trdijo, da so Vrbnjani, po gorenjsko povedano Vrbnane,« sporoča upravitelj. Enako so brez omahovanja odgovarjali starejši ljudje župniku, navaja mi jih imenoma. G. Petrič po pričevanju Marije Zemlje še pristavlja: »Bivši ravnatelj gimnazije v Kranju, Vrbnjan po rodu, Anton Zupan (1874—1954), je dosledno pisal: Vrbnjani.« Tudi Finžgar je, kakor sem omenil, v koze-riji Na dopustu poleg brezniških Vrbovcev zapisal po vrbenjsko: Vrbnjan. Naša informatorja izjavljata, da sama prebivalcem Vrbe redno pravita Vrbnjani. Samostalnik Vrbnjan se kot jezikovna tvorba tudi docela in lepo ujema s pridevnikom vrbenjski.
4. Do tega, da so naši prešernoslovci od Kidriča (od omenjene razprave iz 1927) dalje uporabljali izraz Vrbljan, je prišlo po vsej priliki zaradi zvočne in slušne podobnosti s pravilnim Vrbnjan. Kidrič je Prešernove rojake gotovo slabo razume in pri tem zamenjal edina različna glasova, n in I, ki sta tem manj zaznavna, ker jima sledi poudarjen končni zlog. Da je taka zamenjava na terenu samem zelo verjetna in nevarna, mi potrjuje tov. Böhm, ko pravi, da se je del njegovih anketiranih učencev sprva izjavil za Vrbljane. Na takšno nevarnost opozarja mimogrede tudi g. Petrič. Iz tega zmotnega Vrbljana je Kidrič, ne da bi pomislil na Prešernovo opazko k sonetu o Vrbi, tudi napravil napačni posesiv vrbljanski.
5. V zvezi s Prešernovim rojstnim krajem smo torej upravičeni in dolžni uporabljati toponime: VRBA, V VRBI, VRBENJSKI IN — VRBNJAN. Joža Mahnič
154