Silvin Sardenko: Moj Maj.
307
Tudi tratine pred hišo na vrtu ni mogel ločiti: daljava je bila prevelika. Tam je včasih ob vročini tudi šivala .. . Potem je plul pogled Lenardu preko ravnice do tam, kjer se je v podnožju gora vlekla Jezgurčeva senožet. Jezgurčevih ovac ni mogel videti Lenard, pač pa se mu je zdelo, da vidi črno pego vrh roba mirno in na samem. Tam ne raste drevo, tudi grm ne —¦: to je bil Cene! In če je gledal Lenard še dalje nad bližnjimi vrhovi in potem ob gorskem pobočju za nitkasto stezo dalje, dalje: je razločil, seveda le v glavnih potezah,  Kolnico
in travnato brdo nad njo. Izza brda pa je oprezno, kakor bi hotelo uiti očem, gledalo zveženo sleme Pucove bajte . . .
Tu doli čez gore in doline je nameril Lenard v soboto popoldne svoj: hoooop! Potem je odmevalo, vršelo in bobnelo naprej. Včasih se je ustavil odmev in utihnil, kakor bi se bil zbal ostrega roba pred seboj. A v naslednjem se je pojavil zopet s prejšnjo silo, s prejšnjim zvokom in s prejšnjim izvirnim glasom . . . ^Hoooop!"
O, ta naglas ni bil brezizrazen, ne!
Moj Maj.
Dekle je pri okencu gledalo gredice; lahno so se klanjale pisane cvetice
Tulipan.
„Le dehtite sladki vonj, nageljni, narcisi! Samo ti, moj tulipan, še raze vel se nisi ?
Kaj očeta našega čakaš kakor včasi? . . . Čaki! K njemu te vsadim: tihi dom mu krasi!
Rajni oče je najbolj ljubil tulipane; še v ledenih jih je dneh nosil v suknji vtkane . . ."
Prt.
Mati je mrtvaški prt zvila na tri kraje, spravila v omare kot vdano šepetaje:
Ko pri veje smrtni dih iz daljave črne; Bog ve, koga v smrtni san s prtom tem zagrne.
Morda meni butaro sivih let olajša ? Ali kaj, ko mlada kri danes vsiha rajša ...
Šmarnice.
Iz gredice tulipan v lonček sem presadil. Iz omare smrtni prt dvignil in sem zgradil
Šmarnice Mariji v čast. Od radosti same, mislil sem, da Blažena zre smehljaje name.
In takrat sem milost pil kakor še nikoli: Lahko bi ozdravil z njo sto ljubavnih boli.   t
Junij silil je na vrt, junij zlatolasi, jablanam so sapice tresle cvet po vasi .
Zadnji dan.
Tulipan, oj, tulipan poln je žlahtnih cvetov, kakor da bi res krasil tihi dom očetov
Glej, dekletce! Mati, glej ! v Šmarnicah mi sanja smrtni sen moj mladi Maj, moja slast nekdanja.
Z vodo blagoslovljeno Šmarnice kropite! Naj jih zabim v kratkih dneh, z mano vred prosite! . . . Silvin Sardenko.
20*