KRONIKA 77 SPLOŠNI PREGLED MAGI5TRATN1 DIREKTOR FRANC JANČIGAJ Na svoji IV. redni tajni seji dne 22. junija 1933 je občinski svet imenoval za novega magistralnega direktorja g. Franca Jančigaja, magistralnega višjega svetnika in načelnika mestnega gospodarskega sveta. Novi g. magistrate! direktor se je rodil I. 1878. v Ljubljani, kjer je posečal osnovno šolo in končal gimnazijo. Pravoznanstvo je študiral na dunajski univerzi do abso-lutorija, zadnje izpite pa je opravil na univerzi v Gradcu. V službo mestnega načelstva ljubljanskega je vstopil leta 1905. Dodeljen je bil zaporedoma različnim referatom, I. 1907. pa je zapustil mestno službo ter prešel k deželni vladi. Vendar je tu ostal samo pol leta, nato pa se je vrnil v magistratno službo. Ko je opravil administrativni praktični izpit, je bil dodeljen v službovanje policijski upravi v Ljubljani in je tam ostal do pricetka svetovne vojne. Mobiliziran je bil nepretrgoma od začetka do konca vojne. Po prevratu se je povrnil v mestno službo in tu mu je bilo poverjeno načelstvo gospodarskega urada. Na tem mestu je ostal do svojega imenovanja za magistralnega direktorja, (j. magistratni direktor, znan po svoji vsestranski ver-ziranosti v svoji stroki, po svoji vestnosti in objektivnosti, po svoji visoki srčni kulturi ter po svojem širokem duševnem obzorju, daje polno poroštvo, da bo vodil občinsko upravo stolnega mesta Ljubljane v največje zadovoljstvo meščanov, kakor tudi vseh drugih faktorjev, ki imajo kakršenkoli poslovni stik z mestnim nacelstvom ljubljanskim. f PETER GRASSELLI Dne 17. novembra 1933 je Ljubljana za vedno izgubila svojega prvega slovenskega župana ter častnega občana ljubljanskega, Petra Grassellija, moža markantne osebnosti, dobrega politika, neomajnega nacionalista, trdno verujočega, da se Slovencem neizbežno bližajo boljši časi, Njegove zasluge, ki si jih je stekel ne samo za procvit mesta Ljubljane, ampak tudi za vso ostalo Slovenijo, so neprecenljive vrednosti in mu jih Slovenci, prav posebno pa Ljubljančani, ne bodo nikoli pozabili, spomin nanj bo ostal vedno časten in svetal. Pokojni Peter Grasselli se je rodil 28. junija 1841 v Kranju. Po končani srednji soli je študiral pravoznan-stvo na univerzi v Gradcu. Nato se je naselil v Ljubljani. Tu se je kaj kmalu začel ndcjstvovati na političnem polju. Pozabiti ne smemo, da je bila tedaj doba narodnih taborov, katerim se imamo Slovenci zahvaliti, da nismo utonili v pangermanskem valovju, ki je prav tedaj najbolj grozeče butalo ob naše nacionalne meje. V družbi svojih vnetih pobornikov Bleiweisa, Poklnkarja, Luke Svet ca, Murnika, dr. Kersnika itd. je neumorno budil dremajoče narodno zavest in ta borba ni ostala brezplodna. Leta 1882. je Ljubljana, ko je izvolila pokojnika za svojega župana, prvega Slovenca na tem važnem in odgovornem mestu, odločno pokazala, da je slovenska ter da je dovolj trdna, da bo vzdržala in nazadnje odbila butanje pan-germanskega valovja. Bistvo pokojnikove največje zasluge je prav v tem, da je s svojo neumorno delavnostjo, vestnostjo in s politično zrelostjo dokazal dunajski vladi, da smo Slovenci sposobni samostojnega političnega življenja, In res so za njim županovali stolnemu mestu ljubljanskemu izključno le Slovenci. — Kako so njegovi sodobniki znali vrednotiti pokojnikove politične sposobnosti, ki so bazirale na nepopustljivi doslednosti, poštenosti ter na zgledni nesebičnosti, je dokaz v tem. da so ga izvolili za zastopnika mesta Ljubljane v dunajskem parlamentu. V več volilnih dobah je bil deželni poslanec, namestnik deželnega glavarja in tudi deželni odbornik. Po potresu I. 1895. se je odrekel županski časti in se sploh umaknil iz aktivnega političnega življenja. Poverjeno pa mu je bilo vodstvo mestne užitnine, katero je vzorno upravljal do L 1922. Prav do svoje smrti pa je živo zasledoval vse politično dogajanje, posebno ono, tičoče se mesta Ljubljane, Poudariti je dejstvo, da jo bil pokojni Grasselli zadnji Se živeči soustanovitelj bivšega Južnega Sokola ter hkrati zadnji še živeči član tega društva. Mimo njegovega političnega poprišča je treba podčrtati tudi pokojnikovo živahno delovanje na kulturnem polju. Bil je soustanovitelj Slovenske Matice ter večkratni predsednik Glasbene Matice. Bil pa je tudi časnikar, saj je izdajal in urejal tednik »Triglav«, poleg tega pa pridno sodeloval pri ostalih slovenskih novinah. Prav tako se ne sme prezreti dejstva, da je Grasselli s pevcem Nolti-jem (ki je bil dalj časa glavni urednik »Slovenskega Naroda«), napisal in poslovenil več dram in veseloiger, ki jih je priobčevala »Talija«. Z že omenjenim Nollijem je pokojnik nastopal celo kot glavni igralec v Ljubljanski čitalnici. Že Avstrija ni mogla mimo pokojnikovih zaslug, ne da bi ga za te ne odlikovala, dasi je bil zaveden Slovenec, kralj Aleksander pa mu je podelil red sv. Save II. in III. reda ter red Jugoslovanske krone III. reda. Peter Grasselli je bil eden tistih redkih delavnih ljudi, ki morejo ob koncu svojega življenja s ponosom zreti na svoje opravljeno delo. Tem bolj ponosen pa je moral biti pokojnik, ko je takorekoc od koraka do koraka opazoval procvit in nagli razvoj svojega ljubljenega mesta Ljubljane, kateremu je on prvi nakazal pristno slovensko lice. Ljubljančani ga bodo ohranili v častnem spominu in bodo zvesto stopali po smernicah, ki nam jih je prav on krepko začrtal že 1. 1882. Slava spominu Petra Grassellija! f JANKO NEP. JEGLIČ Dne 10. januarja 1933 je v Ljubljani preminul Janko Jeglič, šolski ravnatelj in častni meščan ljubljanski. Pokojnik se je rodil 19. maja 1859 v Zgornjem Tuhinju pri Kamniku, Na ljubljanskem učiteljišču je matu-riral 1881. Služboval je nekaj let kot učitelj, nato pa kot nadučitelj v Skoeijanu pri Turjaku, Tunjicah, Pečah pri Moravčah, Sv. Križu pri Litiji, Bakeku in naposled na osnovni šoli na Grabnu v Ljubljani kot ravnatelj polnih Franc Jaoclgal Peter Gratnelll 78 Janko Sep. Jegllt Anion LI kožar 20 let. Upokojen j« bil 1, 1924. Poleg stanovskega je bilo njegovo glavno torišče na karitativnem polju. V Ljubljani je ustanovil in vodil dnevna zavetišča za revne otroke med vojno in no vojni, med vojno je tudi oskrboval begunce iz Galicije in Bukovine, Pri Vincencijevi družbi je bil marljiv funkcij on ar, v župniji sv. Petra v Ljubljani pa je bil predsednik Vincencijeve konference. ^ Bil je tudi močna opora ubogih slepcev in je v njih društvu opravljal funkcijo blagajnika. Deloval je še pri »Društvu hišnih posestnikov«, pri bivši »Županski zvezi za Slovenijo«, jDri »Hranilnici kmečkih občin« ter pri »Vzajemni zavarovalnici«. V teku službovanja je ustanovil v Sv. Križu pri Litiji podružnico Kmetijske družbe ter hranilnico in posojilnico, na Bakeku pa podružnico Kmetijske družbe. L. 1911. je bil pokojnik izvoljen v občinski svet ljubljanski in je tu ostal polnih 20 let. V tem svojstvu je več let izvrševal funkcijo ubožnega očeta za šentpetrski okraj. Za izredne zasluge, ki si jih je stekel za Ljubljano, posebno na karitativnem polju, je bil pokojnik 1. 1923. imenovan za častnega meščana ljubljanskega, za udejstvo-vanje na pedagoškem polju pa mu je ministrstvo podelilo častni naslov šolskega ravnatelja. Bazna društva so ga počastila z diplomami in častnim članstvom. Bodi mu ohranjen časten spomin! f ANTON LIKOZAR Dne 22. julija 1933 je omahnil v smrt Anton Likozar, nadučitelj v pokoju, ljubljanski občinski svetovalec in častni občan ljubljanski. Pokojnik se je rodil 11. decembra 1857 v Primskovcm pri Kranju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju, učiteljišče pa v Ljubljani. Prvo učiteljsko službo je nastopil 1880 v Velesovem, nato je služboval v Olševku in v Goricah, kjer je postal šolski vodja, v Prcserju pod Krimom je postal nadučitelj. L. 1904. je prevzel vodstvo salezijanske šole na Rakovniku in je ostal v tem svojstvu do upokojitve 1924, Pokojnik je bil eden tistih redkih narodnih učiteljev, ki se je v polni meri zavedal, da ni učiteljeva naloga samo, da v šoli nauči svoje učence nujno potrebnega pisanja, čitanja ter računstva, ampak se je zavedal visoke naloge, ki mu jo je naložil poklic, Njegovo glavno torišče ni bila samo učilnica, ampak tudi racionalno gospodarstvo, vzorno vrtnarstvo ter umna čebeloreja, v čemer je bil prav takšen strokovnjak, kakor v pedagogiki. Kjerkoli je zapuščal svoje službeno mesto, povsod je odhajal z mirno zavestjo, da je tudi kmetiskim roditeljem svojih učencev z lastnim zgledom pokazal, kako je treba umno, smotrno obdelovati zemljo ter do skrajnosti izkoristiti ostale panoge kmetskega stanu. KRONIKA Ko se je za stalno preselil v Ljubljano, Je bil neumoren delavec posebno v poklicnem delovanju. L. 11108. je prvič postal ljubljanski občinski svetnik in je na tem odgovornem in častnem mestu ostal skoraj nepretrgano do svoje smrti. Bil je: član mestnega šolskega sveta, namestnik člana deželnega šolsk. sveta, 14 let načelnik občinskega ubožnega odseka, poročevalec mestnega užitninskega zakupa, med vojno pa član odbora za mestno aprovizacijo. Nadalje je bil nepogrešljiv član skoraj vseh ljubljanskih učiteljskih organizacij ter član društva za varstvo mladine. Podčrtati pa je treba prav posebno, da je bil pokojnik ustanovitelj in dolgoletni predsednik Šentjakobskega kulturnega in gospodarskega naprednega društva ter Šentjakobske knjižnice. Sploh je videti, da mu je bil vprav šentjakobski okraj jako pri srcu, kajti Šentjakobski in Stari trg ter Florijanska ulica so se moderno preuredili po njegovem prizadevanju. Prav tako je bil pokojnik tisti faktor, ki je najvneteje deloval na to, da se na Prulah zgradi moderna osnovna šola, v kateri bi imela streho tudi meščanska šola. Ta njegov trud ni bil zaman. V Času gerentstva je bil neutrudljiv, saj je uredil ljubljanski živilski ter Vodnikov trg, vodil ljubljansko osnovno ter obrtno-nadaljevalno šolstvo, poleg tega pa še socialno-politični oddelek Mestnega načelstva. Za vse svoje neumorno delovanje je pokojni Likozar dobival polno priznanje od vsepovsod, bil je častni član raznih društev, poklonjenih mu je bilo nebroj diplom, •i. najvišjega mesta je prejel zasluženo odlikovanje, mestna občina ljubljanska pa ga je nagradila s častnim meščanstvom. Z njim smo mnogo izgubili. Učiteljski stan izbornega pedagoga, mestna občina požrtvovalnega sodelavca, razna napredna društva svojega močnega, vedno brezkompro-misneg zagovornika. Spomin nanj bo ostal trajno časten in bo za vedno ostal svetal zgled neumorne ter nesebične požrtvovalnosti! f DR. VINKO GREGORIČ ^ Dne 22. avgusta 1933 je umrl v Ljubljani dr. Vinko Gregorič, častni občan ljubljanski. Njegovo vsestransko delovanje je tesno združeno z napredkom Ljubljane. Pokojnik se je rodil dne 1. aprila 1857 v Ljubljani. Gimna/ijo je študiral v rodnem mestu, potem pa medicino na Dunaju, kjer je 1. 1881. promoviral za doktorja vsega zdravilstva. Do L 1885. je prakticiral v ljubljanski bolnici, ki je stala tedaj še na Dunajski cesti. L. 1892. je postal namestnik primarija dennatološko-venerolnškega oddelka v novi bolnici. Društvo zdravnikov na Kranjskem ga je izvolilo za svojega tajnika, pozneje pa je to funkcijo zamenjal s funkcijo predsednika. L, 1892. je bil imenovan za primarija deželne bolnice v Ljubljani, pozneje pa za vodjo istega zavoda. L. 1905. je z nekaterimi tovariši ustanovil penzijski fond za vdove in sirote Društva zdravnikov na Kranjskem, ki se danes imenuje »Fond zdravnikov Dravske banovine«. Temu fondu je vzorno predsedoval dolgo let. Po prevratu, 1. 1923. je ustanovil Zdravniško zbornico za Slovenijo in je bil njen predsednik do 1. 1927., ko je bil izvoljen za njenega častnega predsednika, zdravniški društvi v Ljubljani in Zagrebu pa sta ga izvolili za svojega častnega člana. Njegovo izvenstannvsko delovanje v mladosti je veljalo Narodni čitalnici, predvsem pa društvu »Narodni dom«, v čigar prid je organiziral »krajcarsko družbo« in jo vodil dalj časa. Omembe vredno je tudi, da je pokojnik ustanovil Društvo slovenskih biciklistov, ker je bil sam navdušen športnik. Vzajemno podjiorno društvo, ki se danes naziva Vzajemna posojilnica, je realizacija ideje, ki je vznikla v pokojniku. Prav tako je on oživolvonl Društvo hišnih posestnikov, ki ga je pozneje imenovalo za svojega častnega člana. Kot dober gospodarstvenik se je pokojni dr. Gregorič živo zavedal važnosti tujskega prometa, zato je sodeloval pri ustanovitvi Društva za tujski promet v Ljubljani, že prej pa je ustanovil »Delniško hotelsko družbo Union«, ki je še živemu dr. Gregoriču postavila monumentalni spomenik v obliki hotela »Union« v Ljubljani. Dr. Vinko GregoriC Fran|o M ula tek Pokojnik se je udejstvoval tudi politično in je bil v ljubljanski občinski svet prvič izvoljen 1. 18K7., poslednjič pa pri zadnjih obč. volitvah v Ljubljani. Pred vojno je l>il član deželnega zbora, 1. 1918. pa ga je deželna vlada imenovala za predsedniki! revizijske in kontrolne komisije za revizijo poslovanja