Božena Orožen
Gimnazija Celje
LITERARNA IN KULTURNOZGODOVINSKA
EKSKURZIJA V CELJU
Na Gledališko ulico je obrnjeno gledališče, zdaj njegova zadnja fronta, prej pročelje. Po Vodnikovi ulici, kjer je bil še 1825. leta jarek, čez katerega je držala lesena brv, pridemo na Slandrov trg in se znajdemo pred sestavnim delom nekdanjega obzidja — severozahodnim stolpom, kjer je bila nekoč rabljeva mučilnica. Ta stolp s sosednjima hišicama, od katerih je bila ena rabljevo stanovanje, je vsaj od leta 1825 služil za gledališče. V njem so se ustavljale potujoče igralske skupine. Plošča na stolpu spominja na rojstvo slovenskega gledališkega življenja v Celju — 16. september 1849. Takrat je skupina meščanov pod vodstvom tiskarja Janeza Jeretina zaigrala 2upanovo Micko. V pomladi narodov so v tem poslopju igrali še nekajkrat, zadnjič še 1852. leta v Bachovi dobi, v ustavni dobi pa le izjemoma, zakaj gledališče so si lastili Nemci. 1885. leta so gledališče preuredili. Tako je dočakalo razpad Avstro-Ogrske ter dalo končno prostor uprizoritvam Dramatičnega društva. Zdaj so tu delovali posebno Milan Skrbinšek, Adolf Pfeifer in Fedor Gradišnik. Med okupacijo so ga Nemci začeli ponovno preurejati, a dela niso opravili, tako da je po osvoboditvi dobilo se-
175
danji izgled z vhodom s Slandrovega trga in 1954. leta postalo dom poklicnega gledališča. V timpanonu nad vhodom sta tragična in komična maska, delo kiparja Stovička. V foajeju pred balkonom so doprsni kipi Josipa Drobnica, Rafka Salmiča, Mete Baševe in Saša Pfeiferja (delo kiparja Cirila Cesarja). Drobnič, gimnazijski katehet, je bil obenem z Janezom Jeretinom začetnik celjskega gledališkega življenja v pomladi narodov. Pridobival je za igranje dijake, ustanovil dramatično šolo, izdal zbirko iger, primernih za takratne odre, bil pa je tudi urednik Slovenske čbele. Salmič je vodil gledališče v prvem desetletju tega stoletja do ustanovitve Dramatičnega društva (1911. leta) ter še po vojni. Sam je režiral, a tudi igral, zlasti komične vloge. (Lik Krjavlja v dramatizaciji Desetega brata mu je pridobil oznako »drugi Verovšek«.) V istem času je bila ena najvidnejših igralk amaterskega gledališča Meta Baševa. Pieifer pa je režiral in igral v letih med vojnama. V repertoarni politiki je zagovarjal resne drame ter si že kmalu po vojni prizadeval, da bi celjsko gledališče postalo poklicno.
Na Slandrovem trgu ob grobnici narodnih herojev je najlepši celjski spomenik, ki sodi med najboljše spomenike NOB v Sloveniji. Spomenik je delo Jakoba Savinška. Na ogromnem kvadru so pritrjene bronaste figure, ki predstavljajo na eni strani vojno, na drugi mir. Vojni prizori so razpeti med postavo Tončke Cečeve in med idealiziran, v loku razpet ženski akt — zmago. Pot do nje vodi preko izgnancev pohorskega junaka kmeta Sarha, padlega pohorskega bataljona, obešencev pri Frankolovem, prenosa ranjenca iz XIV. divizije in žalujoče ženske — domovine. Prizori iz miru pa se snujejo med moškim aktom, simbolom moči in mladosti, ter žensko s skledico čiste vode — simbolom resnice. Tu so upodobljeni rojstvo, sejalec, žena in delavec, srečna družina, klečeči Orfej z ženskim likom. Sredi med temi prizori pa je mislec, za njim elementi strojev — čas tehnike — in čudna pošast — fosilna riba, ki požira človeka. To je temna slutnja nevarnosti, ki jo prinaša čas tehničnih dosežkov, ki groze uničiti izumitelja, človeka samega. Savinškov spomenik je tako ne le realistično simboličen prikaz NOB in časa po njej, ampak življenja sploh.
Ob tistem delu Ljubljanske ceste, ki pelje ob Slandrovem trgu, je gostilna Ojstrica. V tej hiši je gostilna brez presledka že več kot sto let in je tako menda najstarejša celjska gostilna, ki se je obdržala do danes. Po nekdanjem lastniku so ji nekoč rekli pri Balantu. Tu je našla za svoje besede zavetje čitalnica, ko ji je prostor pri trgovcu Kapusu postal pretesen. Na mestu današnjega parkirnega prostora je bil hlev. Tu so puščali vozove in vprego savinjski kmetje, ka;-dar so prihajali v mesto, in se ustavljali v gostilni. Nanjo je nekoliko vezano začetno dogajanje v romanu Grunt savinjskega pisatelja Janka Kača. (Sem je zahajal mladi Kolenc in imel z Balantovo natakarico nezakonskega otroka. Ta je pozneje postal gospodar grunta na Groblji.)
Most čez bivšo strugo Sušnice nas pripelje v novejši del mesta — Otok. V Kajuhovi uiici št. 2 je gimnazija. Bila je sezidana tik pred prvo svetovno vojno, ker poslopje na Slomškovem trgu ni več zadoščalo. Zemljišče je odstopil Nemec Rakusch pod pogojem, da se bo v šoli poučevalo le nemški. Zgodilo pa se je drugače. Se preden se je v novi hiši začelo poučevati, je bila tu vojaška bolnica, po vojni 1919. leta pa je tu nastal dom slovenske gimnazije. Pred šolo je spomenik Karla Destovnika-Kajuha (kipar Marjan Keršič). Kajuh je bil celjski dijak od 1933—1940. leta, ko je pred koncem šeste šole moral gimnazijo zapustiti in je nadaljeval šolanje v Mariboru. Zadnje celjsko leto je hodil v razred, imenovan »vagon«. Kajuhova celjska leta so čas njegovega razgibanega druž-
176
benega in kulturnega dela v Šoštanju in na šoli ter pesniškega dela, s katerim je sodeloval pri listu Slovenska mladina.
Ce bi šli do Savinje in nato po sprehajališču do mosta, ki vodi v Lisce, bi onkraj reke v smeri proti parku opazili obzidan studenec. To je nekdanji Seidlov studenec. Ime je dobil po celjskem profesorju Seidlu, nemškem liriku, opisovalcu zgodovine in krajev v celjski okolici. Danes je studenec zanemarjen, nekoč pa je k njemu vodil senčnat drevored. K njemu in v gozd nad njim je rad zahajal mladi Meško s tovariši in snoval literarne načrte, pozneje pa tudi Anton Novačan kot nižješolec.
Med hišami ob Malgajevi ulici pridemo na Ljubljansko cesto onkraj mosta čez bivšo strugo Sušnice nasproti športnemu igrišču Glaziji. Tik nad strugo sta dve hiši, ki sta nekoč pripadaji mestnemu kopališču. Tu je bilo eno od celjskih bivališč višješolca Meška. Sebe in razgled z okna je kasneje orisal v črtici Kako sveži so bili, kako nežni cveti (LZ 1898):
»No, napol otrok sem še bil — v šestem gimnazijskem razredu — mladenič dolgih, kodrastih las in lahke duše, neznani so mi bili življenja boji, življenja nadloge, življenja trpljenje . . .
Stanoval sem konec mesta v mestnem kopališču.
Tik stene našega poslopja, pod okni moje sobice je leno tekel oni meni tako priskutni potok, ki je bil vedno_ napol kalen, in katerega je prijatelj Cuk nazval nekdaj docela primerno »Kalužnica«.
Onkraj potoka je bil drevored z vitkimi, visokovrhimi kostanji in drogi.«
Mišljeni so kostanji — danes močno obsekani — ki obkrožajo Glazijo. Verjetno je tudi vsebina črtice, ki sledi uvodnemu orisu, nastala iz resničnega doživetja. Dijak je skozi okno opazoval mlada zaljubljenca. Pozneje je videl, da je on bolan, in nekoč je v pogrebnem sprevodu spoznal njo v črnini. Zvečer se je v vetru osulo vse kostanjevo cvetje in dijak se je zavedel, da se tudi življenjska sreča osuje kot nežni kostanjev cvet.
Pojdimo proti mestu po Ljubljanski cesti in čez Slandrov trg do začetka Gregorčičeve ulice. V pritličju hiše št. 3 je kratek čas stanoval pesnik Rudolf Maister, ki je kot oficir služboval v Celju 1913—1914. leta. Rad je zahajal med slovenske izobražence v Narodni dom, družil pa se je tudi z gimnazijci in bil mentor njihovega literarnega kluba Kondor, ki je izdajal list Savinja (glej povest Frana Roša Zvesta četa). Pozneje je pesnik z družino stanoval v Cankarjevi ulici št. 13. V hiši š(. 4 je stanoval Karel Destovnik-Kajuh proti koncu prvega in v drugem gimnazijskem razredu, kasneje pa se ves čas vozil iz Šoštanja z vlakom.
Pot nas pelje po Vodnikovi ulici. Nasproti Kreditni banki (delo arhitekta Jožeta Plečnika) je viden del severnega mestnega obzidja. V majhnem nasadu pred njim stoji spomenik Antona Aškerca. Kipar Ciril Cesar je posebno poudaril poteze na obrazu in dal rokam poseben pomen. Stegnjena levica odločno kaže proti zemlji, kamor je uprt tudi pesnikov pogled, desnica z razprtimi prsti pa je dvignjena. Kipar je izjavil, da je hotel s tem izraziti, češ trdna in vredna je le zemlja, kaj bi tisto, kar je zgoraj. Morda pa bi se dala igra rok razložiti tudi v smislu pesnikovih besed »vsak realist je idealist«.
Le nekaj metrov je še do nekdanjih Graških vrat. Ta so bila v obzidju tam, kjer Stanetova ulica križa Vodnikovo in Cankarjevo. Na omembo teh vrat večkrat naletimo v romanu Wambrechtsamerjeye.
177
SKICA VAŽNEJŠIH OBRAVNAVANIH MEST
178
v vogalni hiši med Stanetovo in Miklošičevo ulico (Stanetova 25, Miklošičeva 1) je bila nekoč slovenska gostilna Pri jelenu. Hiša in posestvo ob njej sta v prvi polovici 19. stoletja'pripadali Jeretinom, družini narodnjakov, tiskarjev in prvih gledaliških delavcev. V tej gostilni se godi prizor iz Roševe povesti Zvesta četa. (V njej ima poslovilni sestanek ob izbruhu prve svetovne vojne skupina slovenskih gimnazijcev.)
Most čez potok Koprivnico nas pripelje na Mariborsko cesto. Ob njej je sredi nasada ob cerkvici sv. Maksimilijana doprsni kip Primoža Trubarja (kipar Boris Kalin). Ko je 1540. leta Trubar moral zapustiti Ljubljano, mu je njegov dobrotnik, tržaški škof Bonomo, izročil svoj beneficij sv. Maksimilijana v Celju. Tu je bila maša šestkrat letno in Trubar je v Celje prišel le nekajkrat.
V neposredni bližini cerkve je kapelica, kjer je pokopan celjski opat Matija Vodušek, Slomškov sodelavec in nekaj časa urednik Drobtinic.
Onkraj ceste za sedanjim hotelom Celeia je stala cerkvica sv. Duha, delo celjski grofov. Ob njej pa so dali postaviti prvi celjski špital. Tudi na to okolje, špital in cerkev sv. Maksimiljana, naletimo v romanu Ane Wambrechtsamer-jeve. Pri sv. Maksimilijanu se je po njenem pripovedovanju zgrudil stari grof Herman II. in se ni več zavedel, v špitalu je iskal zdravja zapisovalec in pripo-
LEGENDA K SKICI CELJA
1 — železniška postaja
2 — Dom OF
3 — Titov trg 5
4 — Gubčeva ulica (Meško)
5 — trgovina Tkanina
6 — trgovina Borovo
7 — lekarna
8 — glasbena šola
9 — nekdanje gimnazijsko poslopje 10 — kapela sv. Elizabete
U — opatijska cerkev sv. Danijela
12 — Vodna vrata
13 — cerkev sv. Cecilije s kapucinskim
samostanom
14 — Vodni stolp
15 — kip Splavarja
16 — grofija
17 — slovenska nižja gimnazija
18 — vojašnica Slavka Šlandra
19 — Zidanškova ulica št. 21
20 — Zidanškova ulica št. 3
21 — Zidanškova ulica št. 2
22 — Savinova ulica št. 9
23 — Marijina cerkev
24 — bivši minoritski saomstan
25 — Stari pisker
26 — magistrat
27 — Trg V. kongresa št. 4
28 — Trg V. kongresa št. 5
29 — Narodni dom
30 — Ljubljanska cesta št. 4
31 — Gledališka ulica št. 5
32 — gledališče
33 — Savinškov spomenik NOB
34 — gostilna Ojstrica
35 — gimnazija
36 — Seidlov studenec
37 — Meškovo  stanovanje  nad  strugo
nekdanje Sušnice
38 — Gregorčičeva ulica št. 3
39 — Gregorčičeva ulica št. 4
40 — spomenik Antona Aškerca
41 — Stanetova ul. št. 25, Miklošičeva
ul. 1 (vogalna hiša)
42 — cerkev sv. Maksimilijana
43 — bivša cerkvica sv. Duha
44 — prostor, kjer sta stala cerkvica sv.
Andreja in dvorec celjskih grofov
45 — Aškerčeva ulica št. U
46 — Aškerčeva ulica št. 3
47 — Aškerčeva ulica št. 2
48 — Pleteršnikova ulica št. 1
49 — Cuprijska ulica št. 11
179
vedovalec zgodbe o Celjskih — Aprechar, ko je v boju z Vitovcem zgubil nogo.
Zapustimo Mariborsko cesto in zavijmo za cerkvijo sv. Maksimiljana po Aškerčevi. Med njo in Vrtno ulico je bila v srednjem veku cerkvica sv. Andreja, ob njej pa dvorec celjskih grofov. Tega so podrli Celjani sami, da se ne bi mogle v njem utaboriti sovražne čete Habsburžana Friderika III.
Lastnik hiše št. 11 je bil nekaj let upokojeni profesor Martin Cilenšek (1848—1951). Bil je botanik in predstavlja kot prirodoslovni pisatelj nekako doplnilo k Erjavcu zoologu. Botanične spise, ljudske pripovedke in potopise je objavljal v Kresu, Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu. Njegovo glavno delo pa je knjiga Naše škodljive rastline v podobi in besedi (Mohorjeva družba 1892/96).
V hiši številka 3 je kot sedmošolec stanoval Anton Aškerc.
Vogalna hiša številka 2, sedanja restavracija Pošta, je nekaj časa, preden je bil sezidan Narodni dom, dajala streho čitalnici.
Mimo železniške in avtobusne postaje na Ulici XIV. divizije pridemo do Pleteršnikove ulice. V hiši št. 1 je bilo stanovanje pesnika, pisatelja in prevajalca Vladimirja Levstika. Tu je stanoval od 1947. do smrti 1957. leta. Počiva na zgornjem delu mestnega pokopališča. V nagrobni kamen sta vklesana njegova verza: »Sanje mi zvirajo s Savne srebrne, stražijo pokoj mi celjske gore.« Njegova delovna soba, knjižnica in njegovi portreti so zdaj v Studijski knjižnici, kjer je urejena Levstikova soba.
Na vogalu Pleteršnikove in Cuprijske ulice (Cuprijska ulica 11) je bila prva slovenska osnovna šola, namenjena okoliškim otrokom, ustanovljena 1875. leta.
Zunaj te strnjene kulturnozgodovinske poti po Celju je še nekaj točk, ki se nanašajo na to ali ono osebnost ali dogodek.
V Jenkovi ulici 30 je dom Frana Roša, mladinskega pisatelja, dramatika, pesnika, proučevalca novejšega zgodovinskega dogajanja (Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—45), v zadnjem času pa pesniškega glosatorja vsakdanjega celjskega življenja.
Vila Livada na Mariborski cesti št. 49 je bila last odvetnika in političnega delavca iz let pred prvo vojno, Ivana Dečka. V tej hiši je kasneje stanoval Albert Sirk, po rodu Primorec, temperamentni slikar in mladinski ilustrator, najboljši slovenski slikar morja. Njegova predvojna celjska leta (1937—1941) so čas njegovega največjega umetniškega razvoja.
Najintenzivnejša točka v bližnji celjski okolici je Stari grad, nekoč v nasprotju s Spodnjim imenovan Zgornji grad ali Zgornje Celje. Od grofov Vov-brskih so ga podedovali gospodje Zovneški, ko so postali Celjski. Razširili so ga in še bolj utrdili, da je bil nezavzeten. Grad zbuja zgodovinske in z njimi povezane literarne asociacije. Semkaj je rad zahajal s Homerjem v roki dijak Anton Aškerc, kakor je zapisal v prologu k Poslednjemu Celjanu:
»Kolikokrat tam gori je lenaril pa načrte smele si snoval! Med zidovjem je tako sanjaril in bodočnost zlato si koval.«
Ko se približujemo zunanjemu obzidju, se domislimo Novačanovega Hermana Celjskega, zakaj tu nekje so židje zaprisegli maščevanje Celjanom.
180
Friderikov stolp je dal postaviti Herman II., in Friderik je bil prvi jetnik. Prav v praznovanje ob končanem delu sega začetek Novačanove drame. V stolpu se odvija prizor o ugašanju Veronikinega življenja v Župančičevi Veroniki Deseniški. Pri Wambrechtsamerjevi stražita zaprtega Friderika Jost Sote-ščan in Aprehar in Jost pripoveduje mlademu tovarišu, kaj je doživel v službi Celjanov. Med stražarji Hrvati je v fanta preoblečena Veronika, ki jo Jost odkrije. — Zunanje grajsko dvorišče pod stolpom je bilo pred leti prizorišče poletnih iger s Kreftovimi Celjskimi grofi in Novačanovim Hermanom Celjskim. Semkaj je bržčas Aškerčeva domišljija postavila ples mladih Teharčanov, ki jih je Urh povabil na grad pred usodnim odhodom v Beograd. — Votlina pod stopnicami, ki vodijo v stanovanjski del gradu, spominja na ljudsko izročilo o rovu, ki da je vodil z gradu, pa na pripoved pisateljice Wambrechtsamerjeve o zakladnici, od koder sta grof Friderik in Jost spravila zlato po rovu v Spodnji grad. — V stanovanjskem delu gradu se dogajajo številni prizori iz leposlovnih del. Tako pri Jurčiču tu Herman razdedini Friderika, Veronika pa prihaja sem kot v levji brlog prosit zanj. Pri Novačanu je v teh prostorih Veronika preoblečena v služabnico in skuša po napeljevanju Zida Arona Hermana zastrupiti. Pri Wambrechtsamerjevi se tu odvija življenje osamljene žene grofa Urha, Katarine Brankovičeve.