PROBLEMATIKA KONFERENCE SZDL Čez dva meseca bo v Ljubljani problemska konferenca, ki jo pripravlja republiška konferenca SZDL v zvezi z aktualnimi nalogami na področju razvoja prostovoljnega združevanja delovnih Uud' in občanov. Ti se povezujejo v okrog 130 t. i. republiških društvih in v prek 8000 najrazličnejših društvih in družbenih organizacijah, ki delujejo v vsej Sloveniji. V tem okviru ima svoje posebno mesto tudi Glasbena mladina Slovenije in temu mestu so namenjene naslednje vrstice. Enajstletno delovanje je glasbeno mladino uveljavilo kot nepogrešljiv člen kulturne vzgoje mladega človeka in kot pomemben del naše socialistične kulture. Pojem ,.glasbena mladina" je v zavesti mladih ljudi in celotne družbe med drugim sinonim za žlahtno glasbeno ljubiteljstvo, ki pomembno prispeva k izgradnji celovite socialistične osebnosti. Takšna ugotovitev o vlogi in mestu GM v naši družbi pa seveda ne pomeni, da je glasbena mladina na cilju svoje poti. Javna razprava, ki naj bi se razvila v februarju v društvih in aktivih GM po vsej Sloveniji, mora nujno pokazati tudi vse slabosti in težave, ki so gotovo prisotne, ponekod iz objektivnih težav, drugod iz subjektivnih razlogov. V tem uvodniku seveda n' prostora za podrobnejšo analizo problematike, ki ponekod zadeva programe GM, drugod pravi status, tukaj financiranje, tamkaj kadrovske težave ali delegatske odnose. To je zdaj naloga društev, ki morajo do bližnje seje RK GMS (predvidoma 21. februarja) pregledati svoje delovanje, da bi lahko delegati republiške konference sprejeli skupna Stališča za socialistično zvezo. Ta stališča pa bo potrebno združiti še s povzetki razprav petih drugih društev, ki skupaj z GMS sestavljajo skupino društev za delegiranje delegatov v problemsko konferenco SZDL. (Ta društva so: društvo glasbenih umetnikov Slovenije, društvo orkestralnih umetnikov Slovenije, združenje dramskih umetnikov Slovenije, učiteljski pevski zbor ,,Emil Adamič" in društvo artisiov Slovenije.) Za omenjeno konferenco so v časniku Delo že izšla izhodišča za razpravo (21. januarja 1981), ki dovolj izčrpno zajemajo poglavitno problematiko in nakazujejo bistvena vprašanja, o katerih bo treba razpravljati. Marsikatera od njih zadevajo tudi glasbeno mladino, zato je nujno, da se naša organizacija aktivno vključi v razpravo . . . IGOR LOI\IGYKA F N# •NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM, Krekov trg 2/11,61000 Ljubljana, talafon 322—367. Račun pri SOK Ljubljana, 50101-678-49381. Izide o*emkret v tolikem letu, celoletna naročnina je 40 din, poumaznega Izvoda 5 din. UREDNIŠKI ODBOR Mlloi Balin (tehnični uradnik In. oblikovalec), Urika čop, Lado Jak-la, Marko Kravo*, dr. Primož Kuret (glavni urtdnlk), Igor Longvka, Mija Longyka (lektorica), Kaja Šlvlc (odgovorna urednica), Mojca Šuiter In Metka Zupančič. UREDNIŠKI SVET dr. Janez Hoefler (predsednik), Tone Lotrič (ZKOS), Željka Nardin (ZSMS), Jasmina Pogačnik (GMS), Jota Stabej (DGUS), Dane Škarl 088), Tone Žuraj GMS) In delegacija urednlttva (glavni In odgovorni uradnik). Revijo GM Izdaja Glasbena mladina Slovenije. Grafično pripravo Izdeluje Dolenjski list v Novami mettu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani Revije je oproičene temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republlikegi sekreterlata za Informacije 412-1-72, z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata Jo kulturna In Izobraževalna skupnost Slovenije. UVODNIK Fotografiral LADO JAKŽA 2: Ji® r<> IAMO REVIJO GM V začetku januarja smo se v Uredništvu odločili pripraviti Ječanje — okroglo mizo -nekaterih ljubljanskih glasbenih Pedagogov osnovnih in srednjih *ol in se z njimi pogovoriti o vsebini in obliki naše revije. Predvsem pa o njeni uporabnosti- Že dolgo namreč želimo zvedeti, kaj o reviji GM menijo uČitelji glasbe, kaj od nje Pričakujejo in kaj jih na njej in v niej moti. Pripombe in predlo-9® smo nameravali objaviti na tei strani, ki je namenjena sestavljanju naše revije in na kateri bi morali svoje mnenje Povedati tudi učitelji, saj so Prav oni tisti, ki bi nanjo morali lrr>eti najmočnejši vpliv. Žal do širega pogovora ni Prišlo, od petindvajsetih po- vabljenih pedagogov sta k nam Prišli le dve učiteljici glasbe in kliub okrogli mizi, ki stoji v naši pisarni, je ostalo le pri *ratkem klepetu. Sklenili smo, aa bomo srečanje ponovno °fganizirali po polletnih počit- nicah, sama pa sem se napotila na obisk k eni od obeh j^asbenih pedagoginj, k Jelici °rentovi \ prednos inscenacija, ki je usodnost dogajanja podprla z moč' no upodabljajočo fantazijo. Režiser Zvone Šedlbauerje prispeval nekaj duhovitih rešitev; v notranji pevski utrip še ni prodrl. Orkester je pod vodstvom Milivoja Šurbeka igr3[ odgovorno in pazljivo. Navduši' je predvsem z uverturo, ki v krepkih glasbenih potezah na' poveduje dramatični potek d0' godkov. Ne gre spregledati, da z3 današnji umetniški okus nekaj prizorov izzveni operetno, v igralskem ali pevskem pogledu- V nasprotju s priskupno h K" domušnostjo fratra Melitona (baritonist Edvard Sršen) ie samopašno postavljanje v voja^' kem taboru s popevko ,,RataP' lan" neokusno. Priprave za premiero ope’’e „,Moč usode" so zahtevale veli; ko napornega prizadevanja, ^i1 so se vsaj v finančnem pogled11 obrestovale? PAVEL ŠlVlC ALEKSANDER IVO mm MLADA MOJSTRA "m,tuc KLAVIATURE smo lani, v dneh gruzinske kulture v Ljubljani, spoznali Pianista Aleksandra Toradzeja, Srtio si iskreno zaželeli, da bi ga l^eli možnost poslušati še kdaj. r3krat je bil njegov nastop er*kratno presenečenje in doži-^tje. Želja se nam je decembra ®ni kar štirikrat uresničila. p®nist je namreč nastopil v °kviru abonmaja^ komornih *^0 n cer tov ljubljanskega Festiva-^ z deli Lizsta, Haydna in °avela. Zaradi velikega zamenja je koncert še ponovil. p°leg tega je z orkestrom Slovenske filharmonije podtak-tlrko Stanislavva Wislockega izvedel Mozartov Koncert za Mavir in orkester v A-duru KV z orkestrom RTV Ljublja-JJ® pa kar dva Lizstova klavirska koncerta, drugega za drugim. akrat je orkester vodil njegov *talni dirigent, mladi Stanislav "tacura. Ker je Toradze pianist z %omn imi tehničnimi sposobnostmi, se očitno rad loteva ^'zsta, ki ga izvaja dovršeno; v6ndar je tu vedno bolj v °sPredju posebnost pianistične l,|r6 in pianist niti ne more ^kazati vseh svojih izraznih Možnosti, vseh odtenkov svoje-® temperamenta in klavirskega Ivanja. To se je pokazalo ^edvsem ob izvedbi obeh Liz-st°vih koncertov in še sreča, da takrat v sebi še nosili vtise p°zartovega koncerta in recita-a> Toradzeju bi sicer lahko jedili veliko krivico z mislijo, a si na klavirju lahko privošči yse. kar se mu zahoče ..." A le bi igral kaj tehtnejšega?" je na recitalu večji vtis Zredil drugi del koncerta, kije ^sestavljen iz Haydnove Sona- 6 v Es-duru in Ravelovega 'Musa Miroirs (Zrcala). V Hay-£°vi Sonati je Toradze z impresivnim odnosom do vsa-e9a tona ustvaril čisto drugač-I? zvočnost, kot smo jo pri aVdnovih klavirskih delih vaje-■Pa vendar je bila celotna vedba še vedno klasična. Kla-^ ga je vendar pričakalo z neobičajno nestrpnostjo in radovednostjo. V Slovenski filharmoniji mednarodno priznani solisti in dirigenti niso ravno redki gostje, pa se ne dogaja, da bi umetnika že pri prvi vaji pričakala množica navdušencev, ki bi želeli vsaj avtogram, če ne kar vstopa v dvorano. Težko bi z gotovostjo odgovorili na vprašanje, s čim si je Pogorelič prislužil to radovednost. Gotovo pa je, da že nekaj let s svojim obnašanjem in predvsem igranjem buri duhove. S svojeglavostjo in nadarjenostjo je vznemirjal profesorje na moskovskem konservatoriju, prepričal komisijo v Zagrebu, kjer je zmagal na tekmovanju mladih pianistov pred šestimi leti, se uveljavil na natečaju Casagrande v Terniju in na tekmovanju v Montrealu. Največ prahu pa je dvignil lani na uglednem Chopinovem tekmovanju v Varšavi, kjer je sicer ostal brez nagrade, zato pa požel največ odobravanja pri občinstvu in nekaterih znamenitiji članih žirije. Kto sem Iva Pogoreliča poslušala na ljubljanskem koncertu in se nato z njim pogovarjala, sem se zaman spraševala, zakaj okrog njegovega zasebnega življenja in njegovega igranja počno tak hrup. Bilo pa mi je povsem jasno, odkod so njegovi uspehi. Pogorelič je zelo inteligenten in občutljiv mladenič, ve, kaj hoče, prepričanje v svoje poslanstvo. Vse to pa izžareva tudi njegova energična in polna igra. Za njim so dolga leta trdega dela, discipline in odrekanja, in klavirsko tehniko obvlada do popolnosti, kar mu omogoča, da iz klavirja izvabi natanko tisto, kar si želi. To pa uspeva le redkim. Ob vsem smo lahko veseli predvsem uspeha našega mladega človeka, ki prihaja na svetovni oder, a kljub temu ostaja v naši bližini in namerava veliko koncertirati tudi v Jugoslaviji. KAJAŠIVIC sično je bilo namreč oblikovanje fraze, le barvitost tonov je bila izredno raznolika. Ob izvedbi Zrcal smo se spet enkrat lahko vprašali o mejah dovršenosti. Toradze je pianist, ki se vsak trenutek predaja glasbilu. Zaradi velikih tehničnih sposobnosti lahko vsak najmanjši notranji vzgib na tipkah tudi izrazi. Tako so impresionistična Zrcala to lahko še poudarila. Omamile so nas zvočne barve in različna razpoloženja, tudi tisti s popolnoma absolutno predstavo o glasbi so se potopili v Dolino zvonov in skoraj začeli poskakovati z Burkežem v njegovi muhasti podoknici. Ob izrednem recitalu pa se je marsikomu vseeno utrnila žalostna misel. Le zakaj smo spet prisluhnili tako tradicionalnemu programu. Pričakovali smo vendarle, da nam bo Toradze podaril vsaj kak droben dragulj iz velike zakladnice sovjetskih skladateljev; kaj manj znanega ali nam celo neznanega. MOJCA ŠUSTER • Jugoslovani smo spet dobili mednarodno glasbeno zvezdo, in to v svetu resne glasbe. Že dolgo naša javnost ni komu posvečala tolikšne pozornosti, kot je je deležen mladi pianist Ivo Pogorelič. Njegova fotografija nas gleda z naslovnic najrazličnejših revij, njegovi intervjuji polnijo stolpce kulturnih strani, snema ga televizija, njegovo igranje prenašajo radijske postaje in za njegove koncerte še borijo agencije tako rekoč po celem svetu. Težko bi o tem mladem talentu povedali karkoli zanimivega, kar še niste slišali ali prebrali. In vendar ne moremo kar tako mimo njegovega prvega obisl^a v Ljubljani, ko se nam je sredi januarja v Slovenski filharmoniji predstavil s Chopinovim koncertom v f—molu. Spremljal ga je orkester RTV Ljubljana pod taktirko Marka Muniha. Do tega dne slovensko obč in-stvo dvaindvajsetletnega pianista Iva Pogoreliča še ni slišalo in ALEKSANDER Toradze v Ljubljani —I—————o— SLOVENSKI GODCI IN PEVCI V CANKARJEVEM DOMU ODMEVI PETER KLEPEC NOVI SLOVENSKI BALET V MARIBORU Sodobnega slovenskega skladatelja Daneta Škerla smo v naši reviji ravnokar predstavili in najbrž se spominjate, da je napisal dva baleta, Opojno poletje in Petra Klepca. Drugo odrsko glasbeno delo po motivu slovenske pripovedke je končal lani. Tematika ga je pritegnila, ko je z mariborskim koreografom Ikom Otrinom koval načrte za baletno slikanico, namenjeno najmlajšim gledalcem. Skupaj sta izbirala motiv iz slovenskega pravljičnega sveta in odločila sta se za simpatičnega Petra Klepca, poosebljenje slovenskega skromnega človeka, ki si želi moči, da bi premagal krivične in pomagal zatiranim. Po vseh pripravah je delo nazadnje postalo celovečerni balet za gledalce vseh starosti, a v zasnovi je še vedno čutiti slikovitost in pestrost prizorov, ki so namenjeni predvsem mlajšim gledalcem. Iko Otrin si je privoščil pisane barve in izkoristil rustikalno ozadje za vesele prizore iz živalskega sveta. Prijetna in ritmična čvrsta Škerlova glas- ba, v katero so vpleteni tudi drobni ljudski glasbeni motivi, je baletnikom v veliko oporo. Prvi vtis, ki ga dobimo ob gledanju in poslušanju baleta Peter Klepec, je lahkoten, zdi se nam, da je pred nami naivno upodobljena pravljica. Vendar je v koreografiji veliko drobnih namigov na obrabljenost klasičnega baleta, na množico gibov brez pomena, tako da lahko delo občutimo tudi kot parodijo, nežaljivo in pretkano s humorjem. Ob boljših delovnih pogojih bi ansambel predstavo izpeljal gotovo še veliko bolje, a šteti mu moramo v čast, da kljub pomanjkanju prostora, razmajanim zidovom, prepihu (pa kaj bi naštevali vse pomanjkljivosti tega hrama kulture, ki ga Slovenci ne zmoremo in ne zmoremo popraviti) daje vse od sebe. V predstavi je zablestelo nekaj imenitnih mladih solistov, kar lepo se je izkazal tudi orkester, ki ga vodi mladi dirigent, angleškega rodu, Simon Robin- s°n- KAJAŠIVIC Foto: Dragiša Modrinjak Ob tej predstavitvi v Cankarjevem domu se je treba vprašati, kolikokrat imamo priložnost spoznati slovensko ljudsko glasbo v medijih, pravzaprav v vseh mogočih. Radio, televizija, plošče, kasete, koncerti v dvoranah ali koncerti kjerkoli, kjer so se zgodili prvotno, kjer se dogajajo še danes. To je naredila RTV Ljubljana v Cankarjevem domu s koncertom, ki to pravzaprav ni bil. Bil je predstavitev glasbene ustvarjalnosti izven institucij, kar je taka glasba bila in je še danes. Glasbo, ki je slovenska predvsem v svoji besedni izpovedi in manj v instrumentalni. To izpoved poznamo samo iz oddaj ob torkih zvečer, od 20. — 20.30 ure — ..Slovenska zemlja v pesmi in besedi". Sredi decembra pa smo imeli možnost slišati to glasbo „v živo" skozi radijske valove iz Cankarjevega doma. To je bil prvi tak dogodek kdajkoli in kjerkoli pri nas. Imeli smo možnost slišati SLOVENSKO glasbo iz vseh njenih pokrajin. Instrumentalno in vokalno. Obe pa sta v slovenski „ljudski glasbi", največkrat ločeni, razen seveda v »narodno—zabavni" = polka-valček, polka-valček, polka-—valček in tako v nedogled, lahko samo uganjujemo, koliko je slovenskati v v njej. Torej, v tej oddaji in koncertu obenem so bile predstavljene vse slovenske krajine. Dolenjsko je predstavljal moški oktet iz Dobrega polja z dvema pesmima: Ko zbrani gremo vsi skoz vas in Po vrtu je špancirala, za katero je bil značilen solo pevca. Jože Zajc, zadnji glasbenik, ki igra violinske citre v Sloveniji, je zagodel Staro polko. Igra na glasbilo, ki ga institucije niso nikdar priznale. Iz Haloz je prišel ženski kvintet, ki je predstavil „vinsko" iz zemlce gre v trstek, za katero je značilno odgovarjanje na vodilni glas. Rezijo so predstavili instrumentalisti. Najprej trio: dve violini in čelo, nato pa še zasedba: mali bas in violina. Ritem si dajejo izmenično t levo in desno nogo. Skladbo so imenovali Ta pustova, kar seveda pomeni, da se lahko zgodi samo ob določenem času, ob Pustu. Iz Tuhinjske doline smo slišali Dober večer, v kateri s« izmenjujeta ženski in moški glas. Mrliška pesem. Iz Dražgoš so prišli „Plihovi godci", ki s o zagodli polko na diatonočno harmoniko, pumpardon in k la* net Iz Sela na Koroške^1 (Avstrija) so prišli mladi pevci/ dekleta in fantje, ki so povedali kako se reče zapeti „po starem" - „zavžati po starem" Bilo jih je enajst, šest fantov ifl pet deklet Obe pesmi sta bili večglasni, in sicer: Ko snoč n* to planinco grem in Jaz sem e11 kmetovski ovčar. Iz etnološko raziskanega in znanega Vitanja so se predstavili pevci z dvem* pesmima: Mlada Micka drobn* rožce trga in z mrliško Smrt V ruka. S Trnovske planote n* Primorskem smo slišali dv« ljubezenski v izvedbi šestil* moških in štirih žensk: Preklet« ta ljubezen in Še mar mi n'' Prekmurje, natančneje naselj* Kobilje, se je predstavilo \ zasedbo pet moških in štif1 ženskih glasov s pesmijo Sn<^ pa sm' grapejca dovgo. Iz Bel* Krajine smo slišali godca, ki j® zagodel dve na diatonično haf' moniko: polko in Prečarac. Dogodek v Cankarjevem do' mu je bil le prerez zvoč^* slovenske ustvarjalnosti, ki pa jf dokazal, da tovrstno ustvarj^ nost poznamo le površno ali P* sploh ne. Zakaj? Redko I zasledimo v medijih, ki značilni za sodobna sporoči’* En sam tak dogod«*1 je premalo. Kdo ga je slišal Kdaj ga bomo spet? Kolikokr* ga bomo, pa je odvisno najve*5 krat le od posameznikov, ki 0 tennodlofcio. MtL0SBASH, ODMEVI V SPOMIN N 4 PAVLA KERNJAKA Ob prvi obletnici smrti koroškega skladatelja, pesnika, zapisovalca in Prirejevalca narodnih pesmi Pavla Ker nja ka je priredila Slovenska f*o svetna zveza v Celovcu 14. decembra lani večer Kernjakovih Pesmi. V popolnoma zasedeni veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu, v kateri so se zbrali koroški Slovenci ii vseh treh koroških dolin, se je ^vrstilo 18 pevskih zborov iz Roža in Podjune. Vsak zbor je zapel po dve skladbi, prav tako pa tudi združeni moški in mešani zbori. Bolj ko na Koroškem divjajo Progermanski, z narodno nestrpnostjo zastrupljeni ostanki nekdanjih fašističnih hujskačev, bolj se porajajo vedno novi in novi slovenski *bori, bolj se zbori številčno krepijo In sprejemajo vedno več mladine v svoje vrste. Nadvse razveseljivo je, da obstaja na Slovenski gimnaziji v Celovcu 70-č|anski dijaški pevski zbor, petdeset in štirideset članska mladinska mešana zbora ROŽ iz Šentjakoba v Rožu in PODJUNA iz Pliberka; Štiridesetčlanski mladinski mešani *bor DANICA iz Šentvida v Podjuni, 36- in 30-članska mešana zbora ^činoma mladih pevcev ZARJA iz žlezne Kaple in GORJANCI iz Kotmare vasi. Najmlajša, t. j. otroška skupina je Prišla iz Šentilja, pesmi za ženski 2bor pa je pel ženski oktet OBIR iz Obirskega. Ostale zbore so sestavljali odrasli moški in so peli pesmi, ki jih je Kernjak uglasbil za moške zbore (VINKO POLJANEC iz Škocjana, SVOBODA iz Loge vasi, BILKA iz Bllčovsa, KOČNA iz Sveč, oktet PREŽIHOV VORANC iz Raven, Trta iz Žitare vasi in EDINOST iz Pliberka). S tem pa še daleč ni izčrpan Pregled slovenskih zborov na Koroškem, kajti vsi ne bi mogli nastopiti na enem samem celovečernem koncertu. Prireditelji so Kernjakov skladateljski opus razumno porazdelili med pevske zbore, tako da na koncertu ni prišlo do ponavljanj. Tokrat je bila občinstvu javno Predstavljena najnovejša Kern jakova fcirka ROŽ, PODJUNA, 2ILA, ki jo je ob obletnici Kernjakove smrti 'zdela Slovenska prosvetna zveza v Celovcu. Zbirko je uredil Radovan Gobec iz Ljubljane, kije povedal, da so Kernjakove pesmi spremljale koroško ljudstvo v vseh njegovih ^asih, tako veselih kot tudi v tistih. ko so ga izseljevali in zapirali. Kernjakova pesem je donela tudi v zloglasnih nacističnih taboriščih v Auschvvitzu, Buchenvvaldu, Dachau in Mathausnu. Zdaj odmevajo Kernjakove pesmi na Koroškem kot orožje v boju za priznanje njihovih narodnostnih pravic. Ker nja kov opus obsega 110 pesmi. Od teh je polovica izvirnih, ostale pa so priredbe narodnih pesmi, ki jih Je znal Kernjak spretno poviti v venčke, znane danes vsakemu slovenskemu pevskemu zboru (Juhe, pojdamo u Škufče, Ti puob'č, ja kna lumpej, Mojcej, Katrca, Rož, Podjuna, Zila in mnogih drugih). Zbirka ROŽ, PODJUNA, ZILA obsega 90 strani in vsebuje le 44 najpomembnejših pesmi ter slovarček narečnih besed. Vsaka taka prireditev in publikacija ima za koroške Slovence izreden kulturni in politični pomen, saj je pesem še vedno eno izmed najmočnejših sredstev, ki jih povezuje v boju proti ra z nor odo vanju in ponemčevanju. Prireditev so obiskali tudi uradni predstavniki večinskega naroda in naši diplomati v Celovcu. RADOVAN GOBEC KONCERT MLAOIH PEVCEV NA FESTIVALU KURIRČEK sveža pobuda zborovodij — praizvedbe novosti V Mariboru je bil lani decembra že osemnajstič festival, ki že v naslovu precej natančno določa svoje cilje in seveda meje: ohranjati izročilo NOB in ga prenašati na mlade, da ga negujejo naprej, po drugi strani pa skrbeti za nastanek novih, svežih umetniških stvaritev na to tematiko. Ne prvega ne drugega ni bilo v Mariboru dovolj. Morda najprej nekaj o programih mladinskih zborov na koncertu, ki je vsaki dve leti nekakšen „zaklju-ček" festivala. Na pogovor u po koncertu med vodstvom festivala in zborovodji je glasbeni vodja festivala C. Cvetko ugotovil, da so bili programi zborov mrki in sivi in da je manjkalo mladostne svežine in vedrine. Pohvalil pa je viden kakovostni napredek zborov. Vedre skladbe na to tematiko izpod peresa domačih avtorjev lahko preštejemo na prste; pa še te so bile že tolikokrat izvedene na koncertih, tudi na Kurirčku, da jih selektor morda zato ni izbral iz predloženih programov zborov. Težko je tudi zahtevati od sklada- teljev vedre skladbe ravno za mla- i dinske zbore, saj so podobne razmere prav take v drugih glasbenih ■ zvrsteh. Na program zborov je vplivalo še nekakšno tiho tekmovanje med zborovodji, ki ga poznamo iz tekmovanj in že celo z revij. To pe pomeni predstaviti na odru praizvedbo nove, po možnosti težke skladbe. In res je bilo takol Tu je namreč rešitev festivala Kurirček za naprejl Vsak slovenski ali jugoslovanski festival predstavi vedno nove skladbe; takšna je peč narava festivalov. Na Kurirčkovem koncertu smo namreč tudi slišali 10 praizvedb slovenskih avtorjev (B. Adamiča, R. Gobca, J. Ježa (2), J. Močnika, M. Plrnika, P. Šivica (2), in U. Vrabca). Torej 10 novosti, ki pa so Jih dobili zborovodje od skladateljev na lastno pobudo! Mimogrede — menim, da bi to morala biti naloga festivala Kurirček. V bodoče naj sodi na oder za vsak zbor po ena izvirna partizanska pesem — lahko s spremljavo harmonike. Kot druga pesem vsakega zbora novost s sodobno, vedro vsebino. Snovalci Kurirčka naj bi torej iskali rešitve v teh smereh; svoj razpis za skladatelje bodo morali razširiti na pesnike, ki bi zagotovili več vedrih pesmi Ti ,,pesniki" so seveda lahko otroci sami; na osnovi besedil naj festival razpiše ali naroči skladbe pri skladateljih, pri čemer mora spodbujati k pisanju mlajše avtorje, saj je znano, da so manj plodoviti kot starejši t i. partizanski skladatelji (časa je dovolj — dve leti do naslednjega festivala); sledil naj bi razgovor z zborovodji, ki bodo nastopali, razdelitev skladb na zbore z ozirom na težavnost in slogovno usmerjenost skladb. Vse drugače pa lahko zapišemo o nastopajočih zborih, ki so bili za sodelovanje izbrani že na republiški reviji v Zagorju. Ti so bili iz: Slovenj Gradca (J. Leskovar), Murske Sobote (H. Horvat), Slovenskih Konjic (D. Ivačič), Domžal (M. Pichler), Slovenske Bistrice (M. Kocbek), Gornje Radgone (M. Dukarič), Ljubljane U Habjanič), Celja (D. Žvar—P. Bukovac), Kamnice pri Mariboru (F. Kovač), RTV Ljubljana (M. Fabijan), Trsta (S. Kuret) in Maribora (B. Rajšter). Našteti zbori so z bleščečim zborovskim zvokom, zrelimi interpretacijami, z že omenjenimi praizvedbami in intonančno stabilnostjo dokazali resnost pri del u, čeprav ne delajo vsi v enakih razmerah. Pomembna slovesnost na koncertu je bila podelitev najvišjega priznanja festivala Priznanje partizanskega kurirja partizanskemu pesniku, borcu Mitji Ribičiču—Cirilu In partizanskemu skladatelju Cirilu Cvetku. Na lanskem glasbenem natečaju festivala so dobili nagrade za nove skladbe V. Ukmar, R. Gobec in J. Kuhar. V kratkem pa bo izšla zbirka skladb z natečajem zadnjih treh festivalov z naslovom Zapojmo veselo. Organizatorjem zadnjega Kurirčka ni uspelo napolniti unionske dovrane, lahko pa bi jo, če bi se bolje povezali s šolami, zborovodji. Pevsko zvezo Slovenije, Občinskimi Zvezami kulturnih organizacij, z Glasbeno mladino itdl Upamo, da bodo organizatorji naslednja leta upoštevali predloge, saj si vsi želimo, da Kurirček ne bi šel kar mimo, ampak da bi prenesel težišče dela na mlajši rod ustvarjalcev in poustvarjalcev — kot je dejal Mitja Ribičič v zahvalnem govoru za kipec kurirčka. MITJA GOBEC PONATIS PREGLEDA GLASBIL Kot tematski številki Grlice sta leta 1 971 izšla dvojni zvezek Pregled glasbil in kot priloga k temu pregledu Opis glasbil. Pregled glasbil je izbral in sestavil odgovorni urednik Jakob Jež, opis pa skladatelj Marjan Lipovšek. Potreba po taki izdaji se je že večkrat pokazala, v uredništvu Grlice pa so se potrudili, da vanjo niso zajeli le osnovnih informacij o glasbilih, katerih poznavanje je del šolskih učnih načrtov. Tu najdemo poleg glasbil simfoničnega orkestra in Orffovega instrumentarija tudi ljudska in zgodovinska glasbila v vsaki od instrumentalni skupin. Ilustracije Mireta Cetina so zelp nazorne in v primernem razmerju, tako da si bralec lahko predstavlja razmerje med glasbili v naravni velikosti. Za poglavjem z risbami glasbil sledijo še tri poglavja, ki nas seznanijo z obsegi in barvo glasbil, s prepiho-vanjem in transpozicijo pri posameznih glasbilih, prinašajo pa še odlomke iz skladb za različne sestave, od predklasike do novejših zvrsti, ter pregled imen glasbil, vzporedne; v slovenščini, italijanščini, francoščini, nemščini, angleščini in srbohrvaščini. Izdaja se Je izkazala kot odličen priročnik glesben im pedagogom pa tudi ljubiteljem glasbe in je zato kmalu pošla. Uredništvo Grlice se je sedaj odločilo za ponatis, pri katerem je novo le grafično oblikovanje ovitka, pač v skladu z oblikovanjem sedanjega letnika. Pojasnila o nakupu lahko dobite na Zvezi kulturnih organizacij Slovenije na Kidričevi S v Ljubljani. MŠ popestril festival z afriškimi klavrni razprodaji DRAGO VOVK > LJUDSKA GLASBA J ......... FESTIVAL NA NIZOZEMSKEM Sredi decembra je bila v nizozemskih krajih Dordrecht in Arnhem prireditev, ki bi ji po naše rekli Peti zimski festival ljudske glasbe. Nastopili so glasbeniki iz štirinajstih dežel; poleg predstavnikov iz večine zahodnoevropskih držav naj omenim ansambel Africa Djole iz Gvineje, Countrv Gentlemen jz ZDA, madžarske Unikum ter latinskoameriško zasedbo Amanecer. Tako je bilo poskrbljeno za pestrost glasbenih oblik, slogov in glasbil. Že lani so se te prireditve udeležili trije naši glasbeniki — in to z velikim uspehom — Jože Zajc ter Anton in Slavo Plut, tokrat pa se je namesto izvirnih ljudskih godcev poslušalcem v deželi tulipanov in mlinov na veter predstavil Tomaž Pengov, ki je na lutnjo in kitaro zaigral več lastnih skladb in priredb ljudskih. Raznolikost zahodnoevropskih festivalov ljudske glasbe'se kaže v marsičem. Že pri samem pojmu ljudska glasba smo na tovrstnih prireditvah pri marsikaterem izvajalcu v dvomih, kajti niso redki, ki tisto, kar naj bi dalo pečat ljudskosti, prepletajo s trenutno modernim. Pri tem imam v mislih glasbenike, ki ob ljudskih skladbah izvajajo tudi sodobne, s katerimi si tud! poskušajo pridobiti občinstvo. No, takih ni bilo veliko, kajti prireditelji se v precejšnji meri požvižgajo na „ime-na", ki privabljajo „široke množice", zato pa pri pošiljanju vabil posvečajo veQo pozornost raznolikosti glasbenega izraza in geograf- sonerien Du, Bretonci, so bili veseljaki in šaljivci. Ljudske piese *> ritmično še poudarili z električno baskitaro in prav kitarist je bil hkati tud1 uspešen napovedovalec skemu oz. etničnemu izvoru. Pri tem gre prirediteljem šteti v dobro tudi dejstvo, da se ne oklepajo za vsako ceno glasbenikov iz angleško govorečih dežel, ki so navadno že zaradi tega, ker prihajajo iz Anglije ali ZDA, deležni večje pozornosti. No, prav tokrat se je lepo pokazalo, da ti drugi glasbeniki niso nič manj izvirni, ustvarjalni in dobri. Nasprotno, prireditev je minila v znamenju nizozemskega kvarteta VVolverlei, ki je na lajne, violine, mandoline, citre in kitare igral stare ljudske pesmi in tudi take, ki so jih napisali sami glasbeniki; veseljaške peterice iz francoske pokrajine Bretanje, Sone-rien Du, ki so svoje igranje podredili ljudskim plesnim skladbam (gavotte in plin sta pri njih najbolj razširjena ljudska plesa); ansambla Taberna Mylaensis s Sicilije; madžarskega kvarteta Unikum, ki je s svojimi novimi priredbami ljudskih balad in izvirno ljudsko instrumentalno glasbo pritegnil nemajhno pozornost ltd' Seveda pa kljub vsemu ne smemo vreči v koš nekaj glasbenikov iz angleško govorečega področja — Melanie Harold je prav dobra pevka. Mrrica ujoie je on auet iz uvmejs, ..»j ritmi. Žal je bilo bolj podobno klavrni razprodaji afriške folklore. žal pa se je obdala z rock glasbeniki in ima njena sedanja glasba kaj malo skupnega s tako prireditvijo; iz Anglije je tudi Steve Ashley, pevec ter igralec na kitaro in orglice; iz Škotske so se prireditve udeležili ansambla Silly VVizzard in Battle-field Band ter duet Cii la Fisher in Artie Trezise. Ansambla sta navdušila predvsem s poskočnimi in že povsem svetu znanimi vižami, fant in dekle pa predvsem z občutenimi baladami, drugo značilnostjo škotske ljudske glasbe. Naj omenim še kvartet Ar Log Iz dežele Wales, ki ima poleg glasbil, kot so gosli, flavte, piščali, mandoline in kitare, tudi staro keltsko harfo in sila redko valižansko. Tomaž je s pomočjo lektorja angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti Davida Limona prevedel pet svojih skladb v angleš-6 no in tako skušal svoje pesmi približati nizozemskim poslušalcem. ,,Šlo je predvsem za razumevanje — ker moja glasba ni namenjena plesu, sem nekaj pesmi prevedel. Sporočilo je ostalo, le izražal sem se v poslušalcem razumljivem jeziku," je Tomaž označil prevod svojih pesmi v angleški jezik. In lahko zapišemo, da je s Pegamom in Lambergarjem, Vinsko pesmijo ter angleškimi različicami pesmi Prišla je tiha, V nasmehu nekega dneva, Danaja, Cesta in drugimi pritegnil precejšnjo pozornost Besedilo in fotografije: Taberna Mylaensisje bil ansambel, ki je znal prepričljivo prenesti sicilijsko glasbo v dobro ogreto dvorano v Arnhemu. Na sliki so trije od šestih članov skupine. lO Ljudsko glasbilo Slovenci radi poimenujemo žvegle vse piščali, ki piskajo, žvrgolijo. Toda haloška žvegla ni samo preprosta piščal iz trsja, lubja ali koruznega stebla. Haložani so žvegle izdelovali na doma pripravljenih stružnicah, ki so bile zelo preproste, še raje pa so les obdelali na kolarskem stolu, ki so ga šaljivo poimenovali Hanzl. Skrbno so izbiraJi les, teman slivov les, ki je bil dobro presušen, ‘rd in brez grč, ter pred obdelavo tudi prekuhan. Pravim, da so jih izdelovali, kajti danes jih ne izdeluje nihče več. Tu in tam pa na žveglo zna še kdo zaigrati. Verjetno so bile žvegle znane že v srednjem veku. Najstarejše poročilo in edini pismeni dokaz je iz leta 1487, zapis Paola Santonina, ki je spremljal škofa Carla na vizitacijah po naši deželi in vse zanimivosti skrbno zapisal v Popotni dnevnik. Tako nam sporoča, da so ju sprejeli na majšperški graščini pri Ptuju žveglači ob spremljavi bobna. Potujoči žveglači so hodili igrat za vsakdanji kruh celo do Dubrovnika, kjer so vsako leto na čast svetega Vlaha prirejali svečanosti z glasbo in plesi, pastirskimi igrami in trubadursk imi večernicami. V Halozah so bili najimenitnejši izdelovalci žvegel potomci Gregorja Merca, ki so bili vsi odlični izdelovalci in dejavni žveglači ter klarinetisti v pihalnih godbah. Večina haloških žveglačev je na njihove iz delke igrala tudi še po drugi svetovni vojni. Izdelovali so jih do leta 1 949 in sicer v več velikostih, ki so jih poimenovali od ena do devet: °d enojke do devetke. Vendar so se najbolj priljubile in razširile ter do danes ohranile le žvegle štirke, petke in šestke, katerih razdalje med luknjicami prebiralkami so najobičajnejše, za igranje najudobnejše. Osmica in devetka se že približata običajni velikosti klasične flavte, zato sta izdelani iz dveh delov. Haložani pravijo, da so te žvegle »sklepane" in da so bile še zlasti Wimerne za soigro z drugimi glasbili. Žvegle so na koncu izdelovalci topo profilirali, močno poudarjena konca pa sta tudi preprečevala, da tes ni prehitro popokal. Vsaka Švegla ima svoje mere in le-te so se Podobno kot izdelki domače obrti 'n tehnika igre prenašale iz rodu v rod v obliki šablon iz šib, po katerih so zarezovali v les vse pomembnejše ^ere, razdalje med ljuknjicami, določili debelino glasbila in premer vrtine cilindrične cevi. Čeprav so Švegle izdelovali po vzorcih, se razlikujejo v načinu obdelave, v Načinu okrasitve odebeljenih koncev. Ko je bilo glasbilo izdelano, so S3 žveglarji skrbno namazali z oljem ali lojem, intonacijo pa so uravnavali 5 plutovinastim čepom, ki so ga Potiskali po cevi. Treba je poudariti, da žvegle niso uglašene v čistih '°nskih razmerjih v smislu današnje HALOŠKA ŽVEGLA SLOVENSKAINAČICA PREČNE FLAVTE Žveglač Maks Hernec in prijatelj takole popestrita popoldanske urice. Franc Laporšek, ki igra na trstenke, si temperirane uglasitve, podobno kot \ečina ljudskih glasbil, saj je tempe-rirana uglasitev, ki omogoči enaka razmerja med poltoni, umetna in tuja ljudskemu občutju. Take intonacije se je treba priučiti. Le-ta je tudi pogojevala v našem stoletju vse bolj naglo propadanje, izginjanje in izrinjanje ljudskih glasbil iz godčpv-skih sestavov, v katerih so pričela prevladovati intonančno stabilnejša in zanesljivejša glasbila. Rod žvegel je uglašen po celotonski lestvici od najnižje uglašene devetke z osnovnim tonom es 1 in najvišje uglašene enojke z osnovnim tonom g 2. V obsegu dveh oktav je mogoče zaigrati vse tone kromatične lestvice. Haloška žvegla naj bi sodila v drugo razvojno stopnjo prečne flavte, ali drugače, žvegle naj bi bile predhodnice klasične prečne flavte. Pozimi so Haložani na domače stružnice izdelovali poleg žvegel tudi pipe in preprosto orodje, vse skupaj pa nosili naprodaj na bližnja prošče-nja in sejmišča. Izkupiček je bil dodaten vir zaslužka, še kako dobrodošel na revnih haloških kmetijah. Na žvegle so zaigrali enoglasno zlasti pastirji na paši, večglasno so zaigrali na enake „parne" žvegle. Kasneje so se žveglam pridružile še orglice iz trstike, pevci in harmonika. Haloškim žveglam so zelo podobne avstrijske žvegle in zaradi tega smemo sklepati na njihovo zgodovinsko povezavo oziroma sorodnost. Žvegli sta podobni tudi zagorska strančica ter prekmurska stranščica, ki so jo uporabljali tudi vaški, trški in mestni piskači ter potujoči muzikanti, ljudski godci pa so z njimi spremljali ljudske plese. Prekmurska stranščica nima odebeljenih koncev in je precej debelejša od žvegle. Se nečesa ne smemo pozabiti. Žvegla je bila pomembno glasbilo srednjeveških vojaških band in kasnejše avstrijske vojske, kjer so morali naši fantje služiti kar 7 let. Tako so se žvegle lahko prenesle z avstrijskega ozemlja k nam. Še danes znajo igrati tako žveglači kot drugi godci tedaj priljubljene vojaške marše. Zanje pravijo, da so težki in dolgi in da obvezno vsebujejo tretji del, to je trio. Zadnji dejavni žveglač Je Hernec Maks iz Podlehnika pri Ptuju, ki sicer igra tudi klarinet in harmoniko. Žveglo je igral tudi njegov oče. Sam se je oprijel žvegle petke, ki je že vsa povezana z dreto. Na paši je namreč nanjo stopil vol in jo razdrobil. Mojster mora tako žveglo pred vsako uporabo dobro namočiti, da voda zatesni drobne razpoke. Včasih je zaigral tudi s sosedom, ki je mojstrsko obsladal največjo žveg- lo devetko. Približno deset let pa igra skupaj z godcem in izdelovalcem trstenk Franom Laporškom. Vendar sta drug od drugega oddaljena uto do dve hoda in si le redko lahl(o vzameta čas za vajo. Godca pripovedujeta, da je bilo najbolj veselo godčevanje pozimi ob kolinah, ko so se zbirali pri sosedih in luščili fižol, bučnice ali ličkali koruzo. Tedaj so tem starim in nenavadnim glasbilom pritegnili pevci. Trstene piščali so igrale vselej „rtaprej'', žvegle, pevci ali harmonikar pa so jih spremljali. Žvegle je težko čisto uglasiti, ton je medel, tudi rezek. Zato žveglač Hernec raje seže po sopranski kljunasti flavti, ki je intonančno točnejša, jasnejša in glasnejša. Z njo lahko spremlja katero koli glasbilo. Tudi žvegla tako postaja vse bolj spomin na pretekle dobe, življenjske razmere, občutja in glasbeni okus haloškega človeka. MIRA OMERZEL-TERLEP „Tudi v bodoče se bomo kar največ ukvarjali s skladanjem za tradicionalna izrazna sredstva. Najljubši mi je klavir, tudi godala imam rad, le pihala in trobila mi niso tako blizu." Takšna izjava iz ust skladatelja, ki se že dobrih dvajset let intenzivno ukvarja s konkretno, elektroakustično ali elektronsko glasbo, morda zazveni malce nenavadno. Elektronika, računalniki, vse bolj izpopolnjena tehnična sredstva za oblikovanje zvokov bi rrjarsikoga morda tako navdušili, da bi videl prihodnost glasbe le v njih. In vendar je Janez Matičič eden izmed mnogih ,,elektronskih" skladateljev, ki jim je delo s stroji le še bolj približalo tradicionalna izrazna sredstva, samo da se dela lotevajo druga- | če, kot če nikoli ne bi poznali dela z računalniki. Izkušnja v najbolj dognanem, kar nacn današnja znanost in tehnika lahko nudita, je nujno morala vpl ivati nanje. ,,Mislim, da nihče več ne bo mogel ustvarjati, kot da elektronike ne bi bilo. Beg pred elektronsko glasbo je po svoje beg pred sedanjostjo, zapiranje pred nečim, kar nam v marsičem lahko koristi. Elektronika bolj kot katero koli sredstvo skladatelja nauči poslušati. Pred strojem se ni mogoče pretvarjati, skladatelj mora natanko vedeti, kaj želi dobiti. Kar tja v en dan se ni mogoče igračkati in preizkušati, kaj bodo naprave dale od sebe,. Saj odgovor iz stroja pride zelo kmalu, zVočni primer je takšen, kakršnega si je skladatelj zamislil, tako da se kaj kmalu pokažejo nedorečenost, nedomišljenost, ne znajd-Ijivost. Tako pravi Janez Matičič. Sam se je z glasbo iz studia seznanil že pred več leti, ko se je po izpopolnjevanju pri Nadji Boulanger 1961. leta udeležil prvega tetaja o konkretni glasbi v Skupini za glasbene raziskave (Groupe de recherches musica-les, kratko GRM) pri francoskem radiu. Tako torej spada v drugo generacijo.skladateljev iz kroga Pierra Schaeffera; prva je pri ORTF delovala že od začetka petdesetih let. V začetku je bila konkretna glasba, torej šumi, zveni, ,,neglasbeni" elementi, v studiu preoblikovani v glasbo (v Nemčiji so JANEZ w w MATIČIČ i ~ ■ Rojen 1926 v Ljubljani Študiral klavir, kompozicijo in dirigiranje na ljubljanski akademiji za glasbo. Od leta I959 dalje živi in dela pretežno v Franciji. Piše elektronsko glasbo pa tudi glasbo za klasična glasbila. ’ * Dela: Simfonija in Suita za godalni orkester (1954, 1955), Koncert za klavir in orkester (1965), Koncert za violino in orkester (1978/79). Za violino in klavir: •••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••## Tri skladbe, Lirična poema, Sinteze, Dve uspavanki (1949, 1952, 1969,1962) Chants za violino solo (IV, od 1972 dalje) Preludiji, Sonata, Suita, Etude (od 1948 dalje), klavirske sklad be: Resonances(1963), Intermi-ttences (1967), Utripi (1971) Gemini (1973) za dva klavirja, elektronska, elektroakustična dela: Oscillations (19,66), Stret-te (1968), Formes (1971), Trois Visions (1975), Fusions (1979), Cosmophonie (1970) za klavir in trak . medtem poudarjali, daje razvoj edinole v čisti elektroniki). Matičič je bil nekaj let uslužbenec" skupine, deloval je v ateljejih za poskusni solfeggio, za raziskavo izdelovanja glasbil in se pri tem ogromno naučil, tako da je 1966. leta naredil tudi svoje prvo elektronsko delo. Odtlej je bil na GRM vezan le kot skladatelj, kar mu je omogočilo, da je lahko sodeloval (in še sodeluje) tudi z drugimi skupinami. V teh dvajsetih letih se je „umetno" oblikovana glasba zelo razvila. Konkretna in čista elektronska glasba sta si morali podati roke; doslej uporabljani anfilogni studii, studii s sintetizatorji, so že kar ,,zastareli" v primerjavi z računalniškimi sistemi (danes tako govorimo o ,,računalniški glasbi"). ,,Skladbe, ki so bile posnete v zgodnjih letih GRM, so morali kasneje že večrat presneti na novejše, ustreznejše trakove. Ker so bile narejene z manj dognanimi sredstvi, se že skoraj ne morejo kosati s tem, kar prihaja iz računalnikov danes," pravi Janez Matičič. Skladatelj, odvisen od strojev, tudi od njihove muhavosti, se morda prav zaradi takšnih razlogov, kot sta prehiter razvoj snemalne tehnike ali razvoj strojev za proizvajanje zvokov, rad vrača k tistemu, kar mu zagotavlja trdnost in življenje: „Partitura, ki jo jemljejo v roke različni izvajalci, živi, oživi z vsako novo izvedbo, se pomladi z njo. Vedno - v mejah naše končnosti, seveda — bomo imeli na voljo violino in klavir, in ni se bati, da bi ne bilo dovolj glasbenikov, ki bi bili sposobni zaigrati naša dela. Saj vidimo, s kakšno vrtoglavo naglico se razvija tudi tehnika instrumentalistov. Naj povem domislico svojega južnoameriškega kolega, ki prav tako oblikuje elektronske skladbe: če se na Zemlji zgodi karkoli takšnega, da bi se trakovi razmagnetili, če nas recimo preleti komet, bo vse naše delo uničeno." In vendar je delo z računalniki, kot pravi Matičič, sila zanimivo. In, kot že rečeno, izkušnje z računalnika gotovo v marsičem kotistijo skladatelju, ko se vrne za mizo ali h klavirju. „Prav vsem bi koristi- lo, če bi se vsaj nekaj časa NAS SKLADATELJ Pili. 1 Svedre H*(PC) ,,Instrument" za proizvajanje glissanda grafično ponazorimo takole: z razi ičnim i „vhodi", spoji, kar vse pelje v en „izhod". ukvarjali z elektroniko. Saj so naprave le sredstvo v človeških rokah, sredstvo za doseganje glasbenih ciljev" - ti pa so govoto enaki ko,t pri ,,tradicionalnih" sredstvih. „Skladatelj, ki je nekaj časa delal z elektronskimi napravami, se zelo kmalu nauči ločiti zrno od plevela, razlikovati naključno dobljeni šum ali zvok od tistega, ki si ga je resnično zamislil. Tako zna potem poslušati tudi dela svojih kolegov." Prav zato torej je ..elektronska" izkušnja tako koristna. ,,Pred kratkim sem imel priložnost, da sem se v pariškem IRCAM-u seznan ifz računalniško glasbo. Na dvomesečnem tečaju je bilo za šest skladateljev pripravljenih veliko izredno zanimivih predavanj: informatika, način delovanja računalnika, jeziki, ki jih računalnik pozna — za nas je bil zanimiv predvsem jezik ,,mušic five", ki ga je v Ameriki kot dodatek jezika Fortran oblikoval Mathevvs. Spoznavali smo tudi druge sisteme, tako Xena-kisovega - ta ima oznako ST, pa še druge, ki jih danes še ne uporabljajo tako pogosto. Še posebej so se mi zdela pomembna predavanja o biologiji, v sklopu katere smo se seznanjali z eksperimentalno fonetiko, ugotavljali meje slušnosti, delovanje človeških možganov, predvsem v zvezi z glasbo, se ukvarjali tudi z odnosom med znanostjo in glasbo. Ob vsem tem pa smo ves čas delali tudi praktično z računalnikom." Ob tem je Janez Matičič še povedal, da računalnik danes že oblikuje človeški glas, ki ni prav nič več ,.robotski", da bo prav kmalu torej mogoče naročiti stroju, naj pove sporočilo pov sod tam, kjer se ljudje obveščajo po zvočnikih. To dejstvo je že skoraj malce zastrašujoče, Tako si je Janez Matičič grafično ponazoril elektronsko skladbo, ki jo je delal v IRCAM-u — to je pravzaprav tudi partitura skladbe. vendar se moramo zavedati, da stroj dela le tisto, kar vanj vloži človek. Zato, kot nadalje trdi Matičič, elektronska glasba ni nekaj nečloveškega, hladnega, odtujenega. Nasprotno — tudi v elektronskem delu je brez težave mogoče prepoznati skladateljevo osebnost, njegove slogovne značilnosti, način obdelave zvoka. Samo veliko natančnejši mora biti skladatelj pred računalnikom ali pred sintetizatorjem. O hitrem glasbenem razvoju v zadnjih desetih letih pa meni Matičič takole: ,,Predstavljajte si, kakšen razpon je to za skladatelja - skoraj preveč za eno življenje — od čisto tradicionalnih sredstev do informatike. Stari mojstri vsega tega niso doživljali. Beethoven se je na primer razvijal od prve do devete simfonije, ves njegov razvoj še malo ni bil tako zelo podvržen svetu okoli njega, kot se je recimo že dogajalo Stravin-skemu. Danes pa so te razsežnosti že kar ogromne." Najbrž se ne bi tolikanj ukvarjal z dosežki moderne znanosti v glasbi, če ne bi bil, kot sam pravi, ,,pri viru informacij". Saj prav zato se je tudi odločil živeti v Parizu, ker ima občutek, da tam neposredno spremlja pomembna dogajanja, se srečuje z ljudmi, ki tako rekoč ustvarjajo glasbeno pri- hodnost V Parizu je splet okoliščin omogočil, da delujeta dva centra za raziskavo glasbe, GRM in IRCAM, ki oba dobivata državno podporo. Poleg tega je tu še Xenakisova skupina. Vse to omogoča, da se posamezni raziskovalci med seboj obveščajo in dopolnjujejo svoje vedenje sproti. Vendar je smisel raziskave lahko le eden: biti bi moral samo sredstvo za doseganje glasbenih ciljev, za komponiranja Če upoštevamo, da računalnik v eni noči predela vložene podatke in proizvede približno osem minut glasbe, ki jo je kasneje mogoče prepisati na trak, vložiti v računalnikov spomin, ko se ta „izprazni" (da je prostora za nove informacije), pa na kartice, da ima tako skladatelj skoraj neposredno možnost slišati svoje glasbene zamisli, potem razumemo, kako mu stroji lahko koristijo. Iz pogovora z Janezom Matičičem smo torej precej izvedeli o dogajanjih v sodobni, predvsem elektronski glasbi, obenem pa spoznali tudi Matičičev estetski nazor, njegov odnos do glasbe, ki jo piše. Skladatelj se je najbolj razgovoril o stvareh, ki so nanj naredile najmočnejši vtis, prav gotovo pa bodo zelo zanimive tudi za vas, dragi bralci. METKA ZUPANČIČ POSLUŠAJTE ODDAJO „IZ DELA GL/6BENE MLADINE SLOVENIJE", ki bo v soboto, 14. februarja ob 18.30 na prvem programu radia Ljubljana. Na sporedu bo glasba naiega sodobnega skladatelja Janeza Matičiča. 13 LJUDSKA GLASBA GLASBA IZUMRLE AMERIKE Na področju današnje Mehike so ostanki dveh najpomembnejših kultur stare Amerike - MAJEVSKE in AZTEŠKE. Od 4. do 10. stoletja našega štetja, v svoji klasični dobi torej, je bila majevska kultura najbolj razvita od vseh na zahodni polobli. Zelo razvita je bila znanost, na primer matematika in astronomija, poznali so številčni sistem in hieroglife. Glasba in ples sta imela pomembno vlogo v življenju, predvsem v verskih obredih. Čeprav so Španci uničili veliko starih knjig, so se do danes ohranile: CODEX DRESDENSIS, CODEX TRO—CORTESI A-NUS, CODEX PERESIANUS, potem slovarji iz časa po španski zasedbi: DICCIONARIO DE SAN FRANCISCO, BOCABULARIO DE MAYA-THAN, ostanki španske dokumentacije po osvajanju in tudi kasnejša majevska besedila: Fray Diego De Landa, Diego Lopez De Cogolludo. Iz teh dragocenih virov spoznavamo glasbeno življenje Majev. Arheologi, muzikologi in etnomuzikologi preučujejo to glasbeno kulturo s pomočjo arheoloških ostankov glasbil, grafičnih prikazov glasbil in glasbenikov, kipov, zidnih slikarij, keramike in hieroglifov. Najpomembnejši raziskovalci so: Curt Sachs, Samuel Marti, S. Morley, Pablo Castellanos, Jorge Arturo Chamorro. Tudi današnja cerkvena in posvetna majevska glasba in njihova glasbila nam pomagajo, da lažje razumemo in analiziramo najdbe. Hornbostel in Sachs razlikujeta idiofone, membra-nofone, kordofone in aerofone Majev. IDIO FONI Zvok dobimo z udarjanjem, struganjem. To so tolkala brez opne: ropotulje, marimba, ayotl, tunkul, shimalli, zoot, cascabel es. Zoot ali sonajo še danes uporabljajo Maji v Mehiki. To glasbilo je narejeno iz buče, napolnjene z lastnimi semeni. Uporabljali so ga kot spremljavo pri plesu. Campanas — zvonci so bili keramični ali bakreni. Plesalci so jih imeli privezane na noge. Teponaztli - glasbilo iz votlega drevesa z dvema premičnima ploščicama. MEMBRANOFONI Zvok nastaja s tresenjem ene ali več napetih open, zaradi udarca ali zvočnega valovanja. Največ je bobnov. Maji poznajo: 1. el pax ali zacatan (pokončni boben), 2. keramični boben, 3. bobne v okvirju. 1. Zacatan ali huehuetl je narejen iz izdolbenega panja, opna je iz opičje ali jaguarjeve koža Arheoloških ostankov tega bobna sploh ni, ampak ga prikazujejo slike na vazah. Po huehuetlu so navadno udarjali z dlanmi. 2. Keramični bobni se delijo na: timbale, dvojne bobne v obliku U, majhne bobne v obliki čaše. V različnih muzejih obstaja vel iko majhnih bobnov. Nekateri mislijo, da so bili ti bobni napolnjeni z vodo, da je bil zvok boljši. Dvomljivci so v n a novo narejen boben nalili vodo: opna se je zmočila in postala mlahava. Zvok je ostal isti. 3. Bobni v okviru izhajajo iz pozne klasične dobe. V Verac-ruzu še obstajajo takšni bobni. Po njih udarjajo s palico. Arheoloških ostankov tega bobna ni. 14 Ljudska glasba KORDOFONI Stanovalci Novega sveta niso uporabljali glasbil s strunami, vsaj nikakršnih arheoloških izkopanin ali kronike iz XVI. ali XVII. stoletja ni, ki bi dale slutiti, da so taka glasbila obstajala. AEROFONI Še iz časa klasične majevske kulture poznamo različne oblike flavt, okarin, piščalk in trobent. Leta 1961 so odkrili eno samo krivo flavto v Srednji Ameriki. V Codexih tako glasbilo ni prikazano. Ogromno pihal je v zasebnih zbirkah in še niso sistematično proučena. CHUL ali FLAVTO DOLCE pozna vsaka kultura. Takšna majevska flavta iz klasične dobe ima navadno 4 luknje. Odkrili so tudi flavte iz kosti in keramike. PIŠČALKE in OKARINE so brez lukenj ali pa z luknjami. Okarina je okrogla flavta z zaprtim nasprotnim koncem, tudi njen ton je nižji od tona navadnih flavt. OBOE so izdelovali iz trstike. TROBENTE so bile iz morskega polža in tudi lesene, brez ustnika ali z njim. TLATILCO MEHIKA Na višavju, kjer je stal grad Tlatilco, je bilo najdenih veliko kipcev iz žgane gline v obliki plesalcev in akrobatov, poleg tega pa tudi flavte in piščalke, ki kažejo, da je bilo izdelovalče-vo znanje akustike razvito. Umetnost Tlatilca je preprosta, naravna, živahna. Zanimive so majhne piščalke v različnih oblikah, izdelane iz enega ali več delov. S pomočjo rentgenskega posnetka lahko ugotovimo, kako je kipec izdelan. Iz Tlatilca izhajajo dvojne piščalke v obliki človeka, živali, kača TEOTIHUACAN je v bližini današnjega Ciudad de Mexica. To mesto je bilo Meka Sredje Amerike o čemer pričajo piramide' (Sončna in Lunina), palače in svetišča. Teotihuacan je obsegal področje 18 km2 (6x3 km). Na neki freski iz tega mesta so prikazani plesalci z ropotuljami in cvetjem. Edina odkrita glinasta trobenta iz leta 500 našega štetja izhaja i z Teotihuacana, Imeli so flavte z več cevmi (4-delne, ki proizvajajo istočas- no 4 tonel). Izkopana glasbila dokazujejo, da so Indijanci še pred prihodom osvajalcev poznali ne samo pentatonsko lestvico, ampak tudi diatonično, kromatično in celotonsko lestvico. AZTEKI Domovina Aztekov je bila severozahodna Mehika. Tomana Ico je bil center Aztekov v poznoklasični dobi (od leta 1350 do leta 1521 našega štetja). Kip boga cvetja, pomladi, ljubezni, plesa in glasbe Xochipillija kaže močan umetniški izraz. Iz Tomanalca so glasbila iz kosti, pa TEPONAZTLI, podolgovat lesen boben. Na gornjem delu ima dve ploščici, ki pri premikanju proizvajata različne tone. Kadar sta ti dve ploščici ena poleg druge, zazveni kvinta. S pomikanjem ene ali druge pa osnovni ton ali oktava. PANHUEHUETL je velik lesen boben, visok 97 cm, ,s premerom 42 cm. Čez gornji del je razpeta koža. Po navadi so igrali panhuehuetl istočasno s 'huehuetlom, obe glasbili so uporabljali pri obredih. Zbirka „Cantares Mexica-nos," napisana v jeziku Aztekov nahuatlu, odkriva poetičnost in lepoto tega jezika pa tudi zanimive podrobnosti iz vokalne glasbe tega ljudstva. Veliko pesmi ima dodana navodila o glasbenem izvajanju in tudi o spremljavi z glasbili. S pomočjo zlogov, ki so na začetku ali na koncu pesmi in nimajo pomena, lahko rekonstruiramo ritem pesmi, čeprav melodije ne poznamo. „Nican ompehua teponaz-cuicatl" (Tukaj se začenja pesem s teponaztli) Tico tico.toco točo „lc on tlantiuh cuicatl" (Tukaj se pesem stiša, diminuendo) Tiguiti ti ti to ti ti... Najpomembnejši zbiralec indijanskega kulturnega blaga je bil frančiškan Sahagun. Iz njegovih zapiskov zvemo, da je bila pesem z instrumentalno spremljavo in s plesom del številnih indijanskih obredov. S pesmimi so hvalili bogove, peli o ljubezni, lovu. Glasbeniki so imeli posebno mesto v indijanski družbi, bili so zelo cenjeni. Njihova naloga je bila skrbeti za pravilno izv^anje glasbe, razlago, zlaganje novih pesmi, in plesov. Poleg te umetniške glasbe so imeli tudi svoje ljudske pesmi razi ične narave. BRANKA KATULIČ 15 JAZZ POP PARADA JUGOSLOVANSKIH ORKESTROV RTV POSTAJ Trajala je kar tri večere, od 13. do 15. januarja, pa to ni bila navadna parada. Lepo uniformirani glasbeniki so „paradi-rali" pod varno dirigentsko roko svojih vodij in če naštejemo le nekatere: Jože Privšek, Vojislav Simič, Miljenko Proha-ska, že vemo, da so se glasbeniki, kritiki in uredniki srečali na vsakoletnem shodu plesnih orkestrov jugoslovanskih radiotelevizijskih postaj. Glasbeniki, poslušalci, televizijci so dodobra napolnili hotel Radin v Radencih, srečanje pa je bito kar se da delovno in očitno tekmovalno obarvano. Televizija je spremljala le finalni večer, prav tako so radijski poslušalci, ljubitelji mogočnega zvoka velikih orkestrov, pr Sli na svoj račun šele v četrtek. Vsi ostali (tisti, ki pri srečanju niso sodelovali službeno) pa so se morali odpeljati prav do Rade-nec. Resda tudi zdraviliški gostje potrebujejo nekaj zabave, vendar — ali ne bi bilo bolje organizirati srečanja v večjem središču ali morda vsako leto drugje. Kakorkoli, več ljudi bi naj uživalo ob zanimivih orkestralnih priredbah, več poslušalce' ’ i'm je verjetno ta glasba tudi namenjena, naj bi se prepričalo o kakovosti velikih glasbenih teles v domačih radijskih in televizijskih hišah. Prav zaprav smo lahko zelo ponosni: vsako republiško oziroma pokrajinsko središče (razen Prištine?) ima svoj veliki plesni orkester (nekateri pridajo še besedo revijski, Beograjčani pa vztrajajo pri jazzovskem big bandu), verjetno to že pomeni, da smo res zbirka narodov -glasbenikov, pa naj še kdo podvomi, da nas glasba ne zbližuje! Trije dnevi so bili za sedem orkestrov delavni: vrstile so se vaje, generalke, menjavale so se velike zasedbe in solisti, člani žirije so prepuslušali ure posnetkov različnih glasbenih zvrsti. V tekmovanju posnetkov so si tudi tokrat Ljubljančani izborili večino nagrad. V finalnem večeru so se predstavili orkestri z izborom skladb iz tekmovalnega programa prejšnjih dni, zvrstili so se Beograjčani, pa Sarajlije, Zagrebčani, Skopljanci, simpatični muzikantje novosadskega Prvi večer sedme po vrsti Glasbene parade v Radencih je nastopil tudi Plesni orkester RTV Uubljana, ki ga je vodil dirigent Jože Privšek. Ker pa je pred parado zbolel trobentač ljubljanskega orkestra Pero Ugrin, je kot gost nastopil Beograjski gost Stjepko G ut. plesnega orkestra, za konec prvega dela koncerta še Privško- vi varovanci iz Ljubljane. Letošnje srečanje, že sedmo, so sklenili gostje — Plesni orkester Vzhodnonemškega radia, ki praznuje četrt stoletja igranja, vodi ga dirigent Guenter Gola-sch. Premajhna Kongresna dvorana v hotelu Radin je komaj prenesla jakost dobro ozvočenih glasbenih teles, prepričali pa smo se o dokaj različni kakovosti domačih orkestrov. Prijetno so presenetili nekateri solisti, naj omenimo prvega beograjskega trobentača Stjep-ka Guta, ki očara z mehkim, občutenim in lepo oblikovanim tonom; ritmično (skoraj) met-ronomsko natančno, zvokovno izenačeno je igral Ljubljanski veliki orkester; neposredno in sveže, z največ mladeniške zagnanosti pa člani novosadskega orkestra. Ne smemo pozabiti nagrade, ki si jo je tokrat za najboljšo priredbo narodne Oj, Moravo (pesem je bila obvezna za vse orkestre) priigral Miljenko Prohaska z zagrebškim Plesnim orkestrom. URŠA ČOP FOTO: BORIS CIPOT JAZZ KONCERTI Če bo denar, kar je pri jazz koncertih, ki jih organizirata ljubljanski ŠKUC in Radio Študent, bistveno, bodo po programu, ki so ga naredili pri ŠKUCU, v letošnjem letu nastopili v Ljubljani naslednji izvajalci — ustvarjalci: najprej se nam obeta Dollar Brand kvintet, nato pa Se: skupina, ki jo tvorijo Archie Shepp, Mal VValdron in A. Lincoln, Roscoe Mitchell kvartet, John Carter, Bob Bradford in James Nevvton kvintet, David Holland, David Murray. Oba solo, Kalaparusha kvartet, Paul Motian kvartet, George Adams in Don Pullen kvintet, skupina Codona (Don Cherry, Nana V., Colin Wall-cott). Skupina AIR ter Carla Bley band in James Nevvton kvintet V ljubljanskem hotelu Turist so se začeli ob četrtkih „blues večeri". Zasedba bo stalna, in sicer: Zoran Crnkovič / kitara, Dani Gančev / bas in Pavle Ristič / bobni. Ob jam-sessionih pa se jim bodo pridružili tudi drugi glasbeniki. m, B. POEZIJA IN GLASBA UL \\tr. Kranj že nekaj let ni več koncertno pusto mesto. Veliko zaslug pri tem ima tudi Klub ljubiteljev glasbe. Ta je tik pred novim letom pripravil tudi koncert Marka Breclja in Ivana Volariča - Fea, kije napolnil dvorano kranjskega Delavskega doma in navdušil poslušalce. Brecelj in Feo sta pripravila zelo zanimiv in raznolik koncert in poslušalci so se dobro zabavali. Besedilo in slike; MARKO JENŠTERLE 16 POR John VVinston Lennon se je rodil 9. oktobra 1940. Umrl je preteklega decembra na tako brezumen način kot je bilo brezumno in polno nasprotij njegovo življenje. Takšno je življenje marsikdaj. Ko je ta utopični borec za mir in ljubezen pred leti skočil iz smrtonosnega brzovla-ka, ki ga je gnal vrtinec brezosebnega popbiznisa in se končno umaknil vase pred pritiski, pod katerimi se ni več prepoznal, ter tako ujel življenje v druge tirnice, ga je dobesedno pred vrati druge kariere ustrelil neprisebnež. Po snemanju se je vračal iz studia, kjer ni bil celih pet let, domov. Legenda ene najbolj karizmatičnih^ osebnosti glasbenega in javnega življenja tega stoletja se je tako končala. Mogoče tudi začela? Kako naj opišemo njegovo življenje, ko je pred leti sam dejal, da je res le to, da je samo človeško bitje, kajti karkoli drugega bi rekli o njem, ne bi držala Bil je predvsem nadarjen človek, poln nasprotij, menih in ekshibicionist, sanjač in revolucionar, kot se je sai*n izrazil. Kakorkoli. V štirih desetletjih življenja je šel skozi štiri obdobja in pri tem umiral in se spet rojeval. Preživel je zapleteno mladost brez staršev, polno zunanjega nerazumevanja in lastnega sarkazma in agresivnosti, $ katerima je skrival občutljivo naravo. Iz svojega šolanja je naredil cirkus. Učitelji in starši so ga sovražili, zato pa je bil absoluten vodja mladih in režiser vseh objestnih podvigov in akcij, večni sardonični zafrkant ter duhovitež. Pri sedmih letih je risal stripe (Šport, Speed & lllu-stratedr, pri dvanajstih je bil prepričan, da je genij in se je čudil, da ni tega nihče opazil, pri šestnajstih pa je sestavil ansambel, ki ga je imenoval po svoji šoli The Quarrymen Skiffle Group.3 Sledila so imena Nurk Tvvins, Moondogs, Moonshiners, Johnny Long & The Silver Beatles; prihajali so Paul McCartney, George Harri-son in končno Richard Starkey. Postali so The Beatles. Zakaj? „lme je prišlo v viziji", seje zafrkaval John. „Pojavil seje Mož na goreči piti in nam rekel — od zdaj naprej ste Beatli z a jem (Beetle pomeni hrošč). Hvala gospod Mož, smo mu rekli." In potem se je začelo. Vajeniška jo tako razkrinkali. V tem je bila vloga Johna Lennona morda vodilna, vendar brez Paula in odlične uigranosti četverice ne bi prišla do izraza. Štiriglavi Orfeji6 (kot jih je imenoval neki znan kritik) ali Slavni (The Fab Four), kot so jih kratko imenovali, so se polastili glasbenega desetletja in ustvarili nepozaben splet razpoložljivih glasbenih zvokov z mešanico posebnih glasbenih zamisli in slogov od rocka do popevk iz dvajsetih let, ki jih je pisal Paul, Johnovih psihedeličnih kono-nad,7 ljubezenskih pesmi, parodij, folka, sentimentalk, country & VVesterna, mehurčkov elizabetinskega romanticizma, napihnjenega surrealizma, šal, ciničnosti, komedij in še česa. Za vsem naštetim pa tudi za žalostjo in strahom se je skrival John Lennon. Kot vsi izjemno nadarjeni ljudje je bil, kot je sam trdil, egomanijak, s krivuljo počutij. Bil je nagnjen k depresijam, lenobi in akciji, nemiru in miru, razklan in spet dovolj močan, da je množicam skozi leta predstavljal preroka: mamila, Mahariši, Voko Ono, revolucija, 150 let življenja, kot je sam trdil. Zahteval je, da ga imajo za pesnika / pisal je večinoma o sebi. Poezije, ki je bila za pop glasbo sveža, je bilo v njegovih pesmih le za polovico, ostalo so bile smešnice za svetovno razstavo norčevanja, domislice, po katerih žilah se je pretakala kri Levvisa Carrolla, Edvvarda Leara in Jamesa Joyca. Lennon je nosil smešnice v žepu, podobno tudi ostali Beatli; njihov humor je bil še prijetnejši zato, ker so se znali norčevati tudi iz sebe. Kaj je počel z besedami, je John pokazal v dveh knjigah (In His Own VVrite, za katero je dobil Foylesovo nagrado,8 in A Spaniard in the Works). Z Beatli je preživel drugo obdobje življenja in, da se ne bi uničil, jih je zapustil. V tretjem življenju je poskušal ubiti moro Beatla v sebi (Sanje so končane). V četrtem življenju je uspel premagati vso grozo in surreali-zem nekega obdobja in postati normalen. Ozdravljenega ga je pobrala surrealistična smrt. Z zadnjo pesmijo (Just Like) Star-ting Over - Kot da bi začel znova. DAMJAN OVSEC SANJE SO MINILE JOHN LENNON 1940-1980 doba v Hamburgu (VVillkommen die Pidls)4 in končno ustoličenje v Londonu. Dne 11. septembra 1962 so prišli v študije EMI in v sedemnajstem poskusu posneli Love Me Do. Potem so napisali okrog 180 pesmi, posneli dodatnih 16, ki so jih napisali drugi in zavrteli svet. 8. maja 1969 so izdali zadnji album Let It Be (posnet pred Abbey Road) in se razšli. Z Beatli je John vstopil v obdobje absurdnega „Swinging Londona",5 ki so ga sami ustvarili in tak je bil naziv za angleško prestolnico v sredini šestdesetih let. Staro in mlado naj bi sodelovalo v ustvarjanju glasbenega booma v novo nastali mednarodni glasbeni evforiji, ko so Londončani iz britanske megle poskočili v center sveta, v glasbeno in modno valovanje, ki ga New Vork in Pariz nista zmogla. Vsesplošna vznesenost je slehernemu dajala občutek pomembnosti. Anglija je po dolgem času razširila svoj imperij, tokrat glasbeni Beatli so nas očarali drugače kot katerakoli druga zabav noumetn iška atrakcija. Biliso lirična spremljava šestdesetih let Karizma, v kateri so se kopali, jih je zavila v tančico legendarnosti, bili so nepogrešljivi. Postali so britanska narodna ustanova, indikator svoje dobe, saj se je vse merilo po njih. Razen svoji glasbi, sami niso postavili začetka nobenemu gibanju, niti filozofiji ali načrtu, ki bi ga hoteli zavestno izpeljati. Vtkani v družbeno dogajanje so samo oblikovali neko umetniško zvrst, ki je bila v njihovem primeru glasbena, injo internacionalizirali v največji možni meri. Mladi po vsem svetu so zgrabili njihov humor, izvirnost in izredno intuicijo, kam, kako inM