Leto XX. Številka 1. in 2. SLOVENSKI PRAVNIK. Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani. Odgovorni urednik: DR DANILO MAJARON. V LJUBLJANI. Natisnila .Narodna Tiskarna 1904. VSEBINA. 1. Henrik S turni: O mejah izvršilnega reda.....1 2. 6"..- Kvalifikacija sodnih uradnikov.......16 3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Če zet pomaga pri gospodarstvu svojega tasta, je li upravičen zahtevati nagrado za svoja dela — iz naslova mezde ali odškodnine? »Condictio sine causa?« 20 b) Službene pogodbe, ki imajo enostranske pogoje in ne ustrezajo pravemu smotru, da se službeno razmerje na vse strani prosto in pošteno razvije, — so »contra bonos moreš« in zato neveljavne . 30 c) Ako je vsled premembe tožbenega zahtevka postopanje prešlo iz onega za rabokupne pogodbe v navadno, tedaj je nastaviti v sodbi rok za opravo dotičnega dejanja (izpraznitev poslopja) v zmislu §-a 409 c. pr. r. — Stranka, ki je pri naroku, v katerem se zahtevek premeni v tem zmislu, zastopana po odvetniku s pravdnim pooblastilom (§ 31. c. pr. r.) ne more trditi, da se jej je možnost vzela, razpravljati pred sodiščem (§ 477, št. 4 c. pr. r.) . 40 d) Brez pridržka in omejitve predlagana in po §-u 39 št. 6, izvrš. r. istotako pravomočno dovoljena ustavitev izvršbe z rubežem in prodajo premičnin ne pomeni popolne odpovedi do daljnje izvršbe. — Če se je dovolila in ustavila izvršba na podlagi naslova, ki nima izvršilne moči, se nova izvršba na podlagi istega naslova ne sme odklanjati. — Če sta se stranki odrekli obvestilu o ustavitvi izvršbe, je poluletni rok §-a 200 št. 3, odnosno §-a 282 izvrš. r. potekel z dnem sodne vložbe ustavitvenega predloga, a ne z dnem ustavitvenega sklepa . . 46 Nadaljevanje na tretji strani. Slovenski Pravnik. Leto XX. V Ljubljani, 15. februvarja 1904. Štev. 1. in 2. O mejah izvršilnega reda. Spisal Henrik Sturm, c. kr. okrajni sodnik. Bistvo izvršbe pojavlja se v tem, da država s pripomočjo sodišča in, če treba, z uporabo prisilnih sredstev pripomore k poplačilu upnika, čigar zahtevek se opira na izvršilni naslov. Ta definicija pač ne ustreza pojmu izvršbe, kakor ga ima v mislih kazensko-pravdni red pri izvršitvi kazni, in tudi ne bistvu politične izvršbe, vendar označi zadostno pojem sodne civilne izvršbe, kateri velja naslov tele razprave. Cilj in konec te izvršbe je nedvomno poplačilo upnika, čigar izvršilnemu naslovu se protivi dolžnik, bodisi vsled nepokorščine ali nemarnosti ali iz kakega drugega vzroka. V dosego tega namena pa služi postopanje, katero urejuje izvršilni red. Iz bistva izvršbe izhaja, da izvršilni red ne more imeti drugega smotra, kakor urejati zadeve izvršilnega postopanja. Ako pa vendar le obsega tudi predpise, ki se ne tičejo postopanja, na podlagi izvršilnega naslova uvedenega, kakor so določila, zadevajoča izvršilo v zavarovanje in začasne odredbe, je temu vzrok, ker se je čutila potreba določiti zakonitim potom ista zavarovalna sredstva, ki naj bi za slučaj nevarnosti uredila začasno stanje v svrho, da se omogoči poznejšnja izvršba. Ker so zavarovalna, izvršbo pripravljajoča sredstva, pa ne spadajo nikamor drugam, kakor v okvir izvršilnega reda. Izvzemši zavarovalna sredstva obsega torej izvršilni red izključno le taka določila in predpise, ki se nanašajo na uvedbo, tek in konec izvršilnega postopanja. Samo, kar med te meje spada, urejuje izvršilni red. Naravno je onda, da se izvršilni red ne more uporabiti pri zadevah izvun izvršilnega postopanja, ter da ni rešitve vprašanja, kako postopati, kadar ne teče nikako izvršilno postopanje, iskati v predpisih taistega, ampak v drugih zakonih. 1 2 O mejah izvršilnega reda. Dasi je ravno oznamenjeno načelo skoraj samo ob sebi razumljivo, vendar se je v praksi grešilo proti njemu že često-krat. V tem pogledu je izmed mnogobrojnih, zelo važnih odločb, objavljenih v št. 7 in 8 lanskega »Slov. Pravnika«, dokaj zanimiv slučaj, o katerem, ker je poučen, nekoliko obširnejše spregovorimo v nastopnem. Toženko se je obsodilo s pravokrepno razsodbo, da izroči tožitelju nekatere krčmarske priprave ali pa plača 154 K 28 h. Ne da bi bil tožitelj stavil kak predlog za izvršbo, predlagala je toženka, vloživša obnovno tožbo po § 530 št. 2 in 7 c. pr. r., da se jej naj dovoli odložba še ne predlagane izvršbe v zmislu § 42 točka 2 izvršilnega reda. Prvi sodnik je predlog za odložbo izvršbe zavrnil, ker se nobena izvršba ni predlagala in je torej ni mogoče odložiti. C. kr. okrožno sodišče v Rovinju je pa s sklepom z dne 28. marca 1903 opr. št. R IV 323 -1, ugodivši dotičnemu rekurzu, izreklo mnenje, da se sme pod pogoji §-a 42 izvršilnega reda zahtevati odložbo izvršbe še poprej, predno se bi le-ta dovolila ali sploh predlagala. V svrho utemeljitve tega nazora navaja re-kurzno sodišče: »Zakon namerava s pripomočkom odložbe izvršbe zabraniti sploh take važne spremembe v prejšnjem stanju stvari, katere bi lahko provzročile zavezancu kako občutljivo škodo v njegovih imovinskih razmerah, ako bi bilo dvomiti o dopustnosti ali pa pravilnosti dovoljene izvršbe, naj si bode že s stališča materijalnega ali pa formalnega prava. Iz zmisla določb v §-u 42 izvršilnega reda je treba izvajati, da je dovoljeno zahtevati odložitev izvršbe preje, nego je bila ta započeta, in še poprej, nego je upnik podal svoj predlog za dovoljenje izvršbe. Zavezanec ni dolžan poizvedovati, ali je bila proti njemu uvedena izvršba, in je li upnik stavil dotični predlog ali pa ne. Prav zato bila bi mu v nasprotnem slučaju odvzeta možnost, porabiti za morebitni predlog odložbe oni čas, ki teče od postanka izvršilnega naslova do dostavljenega mu obveščenja, da se je zoper njega započela izvršba. Šele začetkom izvršbe pa dospe zavezanec do spoznanja, da se je dovolila zoper njega izvršba. Ali že s prvim činom izvršilnega izpolnjevanja dogodi se lahko zavezancu nepovračna škoda na njegovi imovini.« — Vrhovno sodišče ni imelo opraviti s to rečjo. O mejah izvršilnega reda. 3 Nebroj pomislekov vzbuja odločba rekurznega sodišča, ki napravi vtis, da se je rekurzno sodišče pri utemeljitvi svojega nazora ravnalo le po golem besedilu §-a 42, točke 2 izvršilnega reda, ne oziraje se na poprejšnjo točko št. 1 ter ne glede na zmisel zakona in tendenco izvršilnega reda sploh. Res navaja omenjena določba doslovno: »Odložba izvršbe se sme po predlogu zaukazati, ako se zahteva glede kakega v §-u 1 navedenih izvršilnih naslovov obnova postopanja ali postavitev v prejšnji stan ali ako se predlaga s tožbo razveljava razsodbe (§ 1, št. 16).« Tudi v vprašljivem slučaju se je glede izvršilnega naslova zahtevala obnova postopanja, vendar citirane določbe ni zato tolmačiti od besede do besede tako, da je s tem dan tudi že vzrok za odložbo izvršbe in da je odložbo dovoliti ne oziraje se na to, če se je sploh že uvedla kaka izvršba ali ne. Niti gramatikalna niti logiška interpretacija §-a 42, točke 2 izvršilnega reda nas ne more prepričati o tem, da bi bilo mnenje rekurznega sodišča pravo, ampak ravno nasprotno. Kakor ne more biti govora o ustavitvi izvršbe, če sploh ni nobenega tekočega izvršilnega postopanja, prav tako se ne da reči, da je moči odložiti izvršbo, ki ni še eksistentna. Ustaviti, kakor tudi odložiti možno je samo izvršbo, ki teče. Le tako tolmačenje dopušča pomen izraza samega. Pa tudi besedilo zakona ne podpira nazora rekurznega sodišča. Izrecno omenja § 42 št. 1 izvršilnega reda dovoljeno izvršbo: »Odložbo izvršbe se sme po predlogu zaukazati, ako se poda tožba, da naj se izreče, da ni kak v §-u 1 navedenih izvršilnih naslovov, ki je v podstavo dovoljeni izvršbi, veljaven ali nima moči, ali da naj se razveljavi.« Zgol radi tega, ker se v točki 2 istega §-a ne omenja niti dovoljene, niti še ne začete izvršbe, se vendar ne da sklepati, da je zakonodavec v točki 2 imel v mislih tudi še ne začeto izvršbo, ampak ravno narobe. Le iz stilističnih ozirov se je opustila nepotrebna ponovitev, ker ni razloga, da bi veljalo na pr. za tožbo na razve-ljavljenje izvršilnega naslova kako drugo načelo, kakor za obnovno tožbo. Nadalje je tudi iz §-a 45, odst. 2 izvršilnega reda, ki urejuje pristojnost pri rešitvi predlogov za odložbo izvršbe in 1* 4 O mejah izvršilnega reda. določa, da je take predloge podajati pri tistem sodišču, pri' katerem se je predlagala dovolitev izvršbe na prvi stopinji, ali pri izvršilnem sodišču — nedvomno sklepati, da je dovoliti odložbo izvršbe, ako je že vsaj dovoljena. Vsi pomisleki pa izginejo, ako se upošteva »ratio legis«, ki je izražena v vladnih nagibih k §-u 42 izvršilnega reda, gla-sečih se: »Namen odložbe izvršila je, da se zabrani v obče kvarna prememba »status quo« (prejšnjega stanja stvari), ako bi bilo dvomiti o pravilnosti in dopustnosti izvršbe, naj si bode že s stališča materijalnega prava ali pa iz ozirov na določila izvršilnega reda. Odložba izvršila naj zabrani, da bi se pred rešitvijo tega vprašanja v škodo zavezanca šenaprej nadaljevala glede zakonitosti dvomljiva izvršba. Iz tega sledi: že opravljenih izvršilnih dejanj se odložba ne dotika, ostanejo torej v veljavi in jih le ni nadaljevati.« Nagibi govore torej o tem, da se naj z odložbo izvršbe zabrani nadaljevanje izvršbe. Mora se onda izvršba prej začeti. Nimajo nagibi moči zakona, pa služijo v to svrho, da pojasnijo besedilo zako-novega določila, če postane dvomljivo. Dovolj jasno določa zakon sam v le-tem, da se mora izvršba prej vsaj dovoliti, predno se more podati predlog za nje odložbo; pa če bi kdo še dvomil o tem, tega mora prepričati v nagibih na nedvomen način razpoložen pomen odložbe. Samo na videz nasprotuje našemu mnenju besedilo določbe §-a 44 izvršilnega reda, ki pravi, da ni odložbe izvršila dovoliti, ako se more izvršbo začeti ali nadaljevati, ne da bi bilo to za tistega, ki zahteva odložbo, zdru ženo z nevarnostjo nepo-vračljive ali težko povračljive škode. Beseda »začeti« pa nas ne sme motiti. Kakšen pomen ima ta beseda, to nam oznamenja zakon sam prav natanko. Po §-u 33 izvršilnega reda velja namreč oprava izvršbe za začeto, ko je došlo zaprosilo za izvršbo pred izvršilno sodišče; če je pa sodišče, pristojno za dovolitev izvršbe, obenem izvršilno sodišče, ko je došlo naročilo za opravo prvega izvršilnega dejanja organu, kateri je določen za njegovo izvedbo. V obeh slučajih preteče lahko delj časa med uvedbo izvršbe ter med začetkom oprave izvršbe. Razločevati je namreč z ozirom na § 33 izvršilnega reda uvedbo izvršbe od začetka oprave izvršbe. Uvedba O mejah izvršilnega reda. 5 izvršbe se povzroči z nje dovolitvijo na podstavi predloga zah-tevajočega upnika ter je ž njim določen tisti pogoj, pod katerim se šele začenja uporabljati predpise izvršilnega reda na dotični konkretni slučaj. Prej, kakor pri rešitvi izvršilnega predloga, so bili, ako se izvzame že napominana zavarovalna sredstva, v zadevnem pravnem slučaju merodajni drugi zakoni; še le v tem trenotku, t. j. pri rešitvi izvršilnega predloga, nastopi veljava izvršilnega reda. Ni onda identičen začetek oprave izvršbe z začetkom pravnoveljavne uporabe izvršilnega reda. Ako se je uvedla izvršba, je torej prav lahko mogoče jo odložiti še pred začetkom njene oprave. Tako se pa pojasni pomen izraza »začeti« v določbi §-a 44 izvršilnega reda. Mnenje vprašljivega rekurznega sodišča se strinja povsem z nazorom Neumann-ovim v »Kommentar zur Exekutions-ordnung«, zvezek 3., stran 203. Tudi Neumann utemeljuje svoje stališče, da je možno dovoliti odložbo, predno se je izvršba dovolila, na enak način, kakor rekurzno sodišče, navaja pa v bistvu še nastopno: Z dovolitvijo izvršbe se še ne povzroči nikaka kvarna prememba prejšnjega stanja stvari, a zavezanec ne more in tudi ne sme pred opravo izvedeti o vložitvi izvršilnega predloga in dovolitvi izvršbe. On ne more torej časa med dovolitvijo in opravo uporabiti v svrho, da vloži predlog za odložbo. Šele pri opravi izvršbe izve o dovolitvi izvršbe; v tem trenotku pa ne more odložbe zahtevati, ker izvršilni organ ne sme počakati z opravo izvršbe, če ni zahtevajoči upnik dobil zadostitve. Že s prvim izvršilnim dejanjem se utegne zavezancu storiti težko povračljiva škoda in to preprečiti je namen odložbe. Kar sicer Neumann v podporo svojega nazora omenja, kakor interpretacija izraza »dovoljena izvršba« v točki 1 §-a 42 ter razlaga pomena §-a 45 odst. 2 izvršilnega reda, je ovrženo po mojem mnenju že po besedilu teh določeb. Važna pa je navedena argumentacija. Zares ne sme iz-vrševalni organ niti obvestiti skrivaj zavezanca o pretečem mu izvršilnem dejanju, predno ne dojde na mesto samo, niti ne ukreniti nič, da bi zavezanec dozvedel zanje (§ 379, odst. 4 opravilnega reda in odd. 1. t. 16 navoda za izvršilni organ). Kadar pa mora zavezanec predati določene premične stvari in so te v njegovi hranitvi, tedaj jih mora izvrševalni organ v 6 zmislu §-a 346 izvršilnega reda odvzeti zavezancu ter izročiti zahtevajočemu upniku. Oprava izvršbe se dovrši v tem slučaju kratkim potom, ne da bi zavezanec kaj zvedel prej o dovolitvi izvršbe in ker bi bilo glede na določbo §-a 46 izvršilnega reda v tem trenotku prepozno, da bi se zahtevala odložba, bi pač lahko zadela zavezanca težko povračljiva škoda. Vendar to dejstvo nikakor ne opravičuje nazora, da bi bil to kak argument za to, da se sme dovoliti odložbo izvršbe, predno se je ta predlagala in dovolila. Ni treba v omenjenem slučaju odložbe, saj so dani drugi pripomočki, s katerimi se doseže isti uspeh, kakoršnega namerava odložba izvršbe. V to svrho služijo zavarovalna sredstva ter pred vsem začasne odredbe. Pri uporabi teh sredstvev se ne pride navskriž z zakonom, kakor se je to očitno pokazalo pri odložbi imenovanega rekurznega sodišča. Po predpisu §-a 378 izvršilnega reda sme sodišče pred uvedbo pravnega spora, med njim in med izvršilnim postopanjem v zavarovanje pravice kake stranke ukreniti po predlogu začasne odredbe. Le-te niso omejene na nikakov stadij niti tekom pravnega spora niti tekom izvršilnega postopanja ter imajo tudi namen zabraniti kvarno spremembo prejšnjega stanja stvari,, kakor to namerava tekom izvršilnega postopanja odložba izvršbe. V slučaju, ki je bil v podstavo odločbi c. kr. okrožnega sodišča v Rovinju, bi bila na mestu začasna odredba, kakoršno ima v mislih § 381 izvršilnega reda, t. j. začasna odredba v zavarovanje drugih, kakor denarnih zahtev. Ker zavarovalni po-močki, katere omenja § 382 izvršilnega reda, niso taksativno našteti, ampak le eksemplifikativno, bi po kakovosti namena, katerega bi bilo doseči v predmetnem slučaju, zadostovalo, ako se bi toženki, katera je zavezana tožitelju izročiti krčmarske priprave vsled pravokrepne razsodbe, dovolila hramba omenjenih stvari ter obenem sodna prepoved dolžnikovemu dolžniku (§ 382, št. 7 izvršilnega reda). Vsled te prepovedi se bi nasprotniku to-ženke prepovedala vsaka razpolaga glede svoje zahteve in zlasti prejem tistih stvari, toženki pa, da ne sme, dokler ne zaukaže sodišče nič druzega, niti izročiti stvari niti sicer kaj započeti glede njih. O mejah izvršilnega reda. 7 Učinek take začasne odredbe bi bil sličen onemu, ki se je dosegel z nepravilno dovoljeno odložbo izvršbe. Stranka v nevarnosti bi zamogla brez težave uporabiti označeno začasno odredbo. Recimo, da izvršilno sodišče ne bi vedelo tega, da se je izdala začasna odredba, ter da bi bil nasprotnik stranke v nevarnosti vkljub začasni odredbi predlagal izvršbo po §-u 346 izvršilnega reda. lzvrševalni organ bi po naročilu izvršilnega sodišča šel k zavezancu. Le-ta pa bi mu pokazal dovoljeno začasno odredbo. Bi li smel izvrševalni organ počakati z opravo izvršbe in ali ne bi temu nasprotovala določba §-a 46 izvršilnega reda? Zares sme izvrševalni organ v zmislu te določbe počakati z opravo naloženega izvršilnega dejanja samo tedaj, kadar se mu dokaže, da je zahtevajoči upnik po izdaji naloga izvršilnega sodišča dobil zadostitev, dovolil odlog ali odstopil od nadaljevanja izvršilnega postopanja. Tudi se ne da oporekati, da z vprašljivo začasno odredbo ni dobil zahtevajoči upnik nobene zadostitve, da ni dovolil odloga in tudi ni odstopil od nadaljevanja izvršbe. Konečno se ni izdala začasna odredba p o izdaji naloga izvršilnega sodišča, ampak pred njega izdajo. Vkljub vsem tem pomislekom pa sem mnenja, da mora izvrševalni organ počakati z opravo izvršbe tudi v našem slučaju. Iz sklepa, katerega ima v posesti stranka v nevarnosti, oziroma zavezanec, razvidi izvrševalni organ, da se izvršilni predmeti ne smejo izročiti zahtevajočemu upniku, le-ta jih pa ne sme sprejeti, ter da to stanje trpi do gotovega časa; v zmislu §-a 391 izvršilnega reda mora namreč sklep, s katerim se dovoli začasna odredba, navesti čas, za katerega se ukrene ta odredba. O tem, da je začasna odredba obvezna ne samo za stranke, ampak da ima svojo moč tudi napram oblastvom, ki pri njeni opravi pridejo v poštev, — skoraj ne more biti dvoma. Izvrševalni organ ima nakrat v rokah dva naloga: naročilo iz-vrševalnega sodišča ter začasno odredbo. Oba naloga pa sta zanj enake vrednosti in važnosti. Ker pa iz začasne odredbe razvidni čas, za katerega se je ukrenila, ni še minul, nastopi dolžnost izvrševalnega organa, da počaka z opravo izvršbe. To postopanje izvrševalnega organa pa ne spada v okvir §-a 46 izvršilnega reda, ampak pod določbo §-a 25 ibidem. 8 O mejah izvršilnega reda. Izvrševalni organi se morajo po tej določbi, kadar izvajajo dane naloge, držati med mejami področja, katero jim odkazuje zakon. Če je tedaj pred izdajo naloga ali potem iztekel nasprotni nalog, ne spada to pod § 46, ampak pod § 25 izvršilnega reda. V našem slučaju je smatrati začasno odredbo za nasprotni nalog in ker ta določa, da se do gotovega časa ne sme odvzeti zavezancu izvršilnih predmetov, mora to respektirati tudi izvrševalni organ. To se pa more zgoditi samo tako, da počaka z opravo izvršbe. Pridemo do zaključka: kakor mnenje rekurznega sodišča, tako tudi nazor Neuman-ov sta pravno pomotna. Da se je v njuni utemeljitvi zgrešila prava pot, je pa krivo to, ker se nista držala začetkom razprave oznamenjenega načela, po katerem obsega izvršilni red, izvzemši zavarovalne pomočke, izključno le taka določila, ki se nanašajo na uvedbo, tek in konec izvršilnega postopanja. — Razmotravali smo na podstavi konkretnega slučaja vprašanje, kedaj se začenja izvršilo, oziroma izvršilno postopanje ter kaka uporaba izvršilnega reda je možna pred začetkom izvršila, in prišli smo do prepričanja, da dočim se oprava izvršbe začne s časom, v §-u 33 izvršilnega reda označenim, je začeti z uporabo določeb izvršilnega reda že povodom rešitve izvršilnega predloga, nikakor pa poprej. Rešiti pa je, ker tek izvršbe v tem oziru ne vzbuja nikakih dvomov, še vprašanje, do katerega časa je mogoče po uvedeni, oziroma začeti izvršbi uporabljati določbe izvršilnega reda (terminus ad quem). Kratko se bi moglo na to odgovoriti: do definitivno ustavljene ali popolnoma končane izvršbe. Jasno je izraženo v zakonu samem, kdaj je smatrati izvršbo za ustavljeno. Ni pa enako očiten konec take izvršbe, ki se je redno dognala do kraja. V tem pogledu sta v praksi povzročila pomotna mnenja dva izvršilna načina: prisilna osnova zastavne pravice ter prisilna dražba. Kar zadeva prisilno osnovo zastavne pravice, navedem naslednji primer. Zahtevajočemu upniku je dovolilo sodišče A izvršbo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi zastavne pravice na zavezančevih zemljiščih za izvršljivo terjatev od 2000 K. Kot O mejah izvršilnega reda. 9 izvršilno sodišče je nastopilo okrajno sodišče B. Trdeč, da je vse plačal, je zavezanec vložil tožbo pri okrajnem sodišču B kot knjižnem sodišču ter je zahteval ugotovitev, da je napominana izvršljiva terjatev obstati jenjala vsled plačila, in izrek, da mora zahtevajoči upnik dovoliti izbris prisilne zastavne pravice. Ker se tožbeni zahtevek priklada predpisu §-a 91 jur. nor., ni glede na določbo §-a 95 ibidem sporna pristojnost okrajnega sodišča, dasi terjatev presega svoto od 500 gld. ali 1000 K, ker se smejo določbi §-a 91 jur. nor. prikladne tožbe vložiti pri knjižnem sodišču, če tudi to sodišče po določilih, ki veljajo o stvarni pristojnosti, samo na sebi ne bi bilo pristojno za razsojo. Dvomljivo pa bi utegnilo biti to, da se ni tožba vložila pri sodišču A. Saj bi bilo smatrati tožbo za opozicijsko tožbo in take tožbe je po §-u 35 odst. 2 izvrš. r. vlagati pri tistem sodišču, pred katerim se je predlagala dovolitev izvršbe na prvi stopnji. V predmetnem primeru pa je to sodišče A. V sličnem slučaju je tudi vrhovno sodišče z odločbo z dne 19. aprila 1899 št. 5803, objavljeno v »Jur. BI.« 1899 št. 38, se poprijelo tega nazora. Nagibi te odločbe navajajo, da še obstoja za vprašljivo terjatev vknjižena izvršilna zastavna pravica in da, če tudi po določilih izvršilnega reda tvori prisilna osnova zastavne pravice samostojen način izvršbe, ta izvršba še teče, vsled česar je smatrati, da se je tožba vložila tekom izvršilnega postopanja, in za tako tožbo je pristojno v §-u 35 izvrš. reda ozna-menjeno sodišče. Ta nazor je po mojem mnenju pomoten iz nastopnih razlogov. Prisilna osnova zastavne pravice je, kakor se tudi od vrhovnega sodišča priznava, poseben način izvršbe. Pri vseh, v izvršilnem redu naštetih načinih izvršbe je cilj in konec izvršbe poplačilo zahtevajočega upnika, kar tvori bistvo izvršbe, in ta namen ima tudi prisilna osnova zastavne pravice. Le poplačilo ali zadostitev zahtevajočega upnika se pri poslednjem načinu izvršbe doseže s tem, da dobi zahtevajoči upnik varnost za svojo izvršljivo terjatev na zavezančevem zemljišču. Samo ta namen ima prisilna osnova zastavne pravice. Z dovolitvijo vknjižbe zastavne pravice je hkratu tudi že končana izvršba. Če pa je izvršba popolnem končana, tedaj ni možna več uporaba 10 O mejah izvršilnega reda. določeb izvršilnega reda in ni merodajna za pristojnost sodišča v našem slučaju določba §-a 35 izvrš. reda, ampak pravilnik sodne oblasti z dne 1. avgusta 1895, drž. zak. št. 111. Zgoraj omenjena tožba se je potemtakem pri pristojnem sodišču vložila (§§-i 81, 91 in 95 izvrš. reda). Do istega zaključka dovede nas tudi interpretacija besedila §-a 17 odst. 2 izvrš. reda. Po splošnem, v tej določbi izraženem načelu je izvršilno sodišče pristojno za razpravo in odločbo v vseh sporih, ki se pokažejo med izvršilnim postopanjem in vsled njega, v kolikor ni v izvršilnem redu za to izrečena pristojnost drugega sodišča. Iz tega izhaja, da je izvršilno sodišče pristojno za napominane spore samo tako dolgo, dokler teče izvršilno postopanje; na to meri beseda »med«. S tem je pa izrečeno glavno načelo, da izvršilni red ureja podsodnost samo glede sporov, nastalih tekom izvršilnega postopanja. Določbi §§-ov 35 in 36 izvrš. reda sta samo izjemi od splošnega načela po L?-u 17 edino le v tem oziru, da je za v njih omenjene tožbe in sicer v slučaju §-a 35 izključno, v slučaju §-a 36 pa eventualno pristojno tisto sodišče, pred katerim se je predlagala dovolitev izvršbe na prvi stopnji. Pogoj, izražen v §-u 17, da se mora izvršilno postopanje nahajati v teku, velja pa tudi za tožbe v zmislu §§-ov 35 in 36 izvrš. reda, kajti izjeme je restriktivno interpretirati, in v kolikor se ne dotikajo splošnega načela, v toliko velja poslednje tudi za nje. Ker torej v našem primeru ne teče izvršilno postopanje, nima veljave § 17, pa tudi ne § 35 izvrš. reda. Od svojega prvotnega nazora je tudi vrhovno sodišče odstopilo v odločbi z dne 28. novembra 1899, št. 17350 uk. št. 170. Neumann (»Kommentar zur Exekutionsordnung« stran 156) zavzema glede ravno razmotravanega vprašanja nasprotno stališče. Po njegovem mnenju se bi moral v našem slučaju uporabiti § 35 izvrš. reda in bi bilo za vprašljivo tožbo pristojno samo sodišče, pred katerim se je predlagala dovolitev izvršbe na prvi stopnji. To utemeljuje s tem, da še teče izvršba, ker se ni ustavila in še velja opravljeni izvršilni čin. Akopram ovržejo Neumannov nazor že poprejšnja uva-ževanja, prisiljeni smo, ker Neumann pripisuje očividno tako važen pomen ustavitvi in dejstvu, da brez ustavitve ni možno 11 odstraniti posledic začete izvršbe, svoje stališče še bolj podkrepiti. Če se izvršba dožene do kraja normalnim potom, recimo s prodajo ali dražbo, je jasno, da se nasledki začete izvršbe s tem ne odstranijo, ampak pomnožijo in postanejo še bolj občutni za zavezanca. Saj pride pri tem ob posest in last zarubljenega ali izdraženega predmeta. Takega učinka, kakor ustavitev, sploh ne more imeti popolnem dognana izvršba. Vsako izvršbo je smatrati za končano onda, kadar doseže svoj namen. Ta namen je dosežen pri prisilni osnovi zastavne pravice z nje dovolitvijo. Da pa ostanejo dotična zavezančeva zemljišča še naprej zastavljena, to je le učinek te končane izvršbe, kakor je ko-nečni učinek dognane prisilne dražbe ta, da se na vse zadnje izbriše v zemljiški knjigi lastninska pravica zavezančeva in se taista prenese na zdražitelja. Znano je, kako dolgo ostanejo v zemljiški knjigi vknjižene zastavne pravice. Ali naj izvršba s prisilno osnovo zastavne pravice teče 10 ali še več let? Tako dolgo se naj tudi obdrži v evidenci v registru E? Zato določa § 233 a), št. 9 oprav, reda, kakor se je uvedel z naredbo pravosodnega ministrstva z dne 15. oktobra 1898 št. 30, da je za končano smatrati prisilno osnovo zastavne pravice z dnem dovolitve, če je poslednja izšla od strani izvršilnega sodišča, sicer pa z dnem, ko je dospela k izvršilnemu sodišču. Pri tem načinu izvršbe ne pridejo v poštev določbe izvršilnega reda glede ustavitve, ampak je, če gre za knjižni izbris prisilne osnove zastavne pravice, uporabiti predpise zemljiškoknjižnega zakona. O poslednjem vprašanju sta v »Slov. Prav.« 1899, št. 4 in 5 že razpravljala Mohorič in Kavčnik. Prvi zastopa Neumannov, poslednji pa naš nazor. — Preostaja še rešitev vprašanja, kako je uporabljati propise izvršilnega reda na prisilno dražbo, odnosno kedaj se konča prisilna dražba? Za časa veljave občnega sodnega reda ni bilo niti v teoriji niti v praksi sporno, da je stroške za oglasbo terjatev in za zastopanje pri razdelitvenem naroku smatrati za izvršilne stroške ter jih priznati v tisti vrsti, kakor glavnico, ker se pač ni dvomilo o tem, da je tudi razdelitev največjega ponudka stadij prisilne dražbe (Canstein »Das Civilprocessrecht« II. del stran 616). 12 O mejah izvršilnega reda. Kakor znano, si je takrat praksa pomagala pri razdelitvenem postopanju, za katero ni imel občni sodni red skoraj nikakih propisov tako, da je analogno uporabljala sorodne zakone, posebno določbe zemljiškoknjižnjega zakona ter konkurznega reda. Dasiravno § 122 konk. r. določa, da ima stroške, ki so združeni z oglasitvijo, trpeti v konkurzu oglasitelj, in bi bilo torej umevno ter popolnoma opravičeno, ako se bi bila ta določba uporabljala pri postopanju za razdelitev največjega ponudka, vendar se tedanja praksa ni oklenila te določbe, četudi si je sicer prisvojila za razdelitveno postopanje mnogo propisov konkurznega reda s posebno konsekvenco. Navajam v tem pogledu novejšo odločbo vrhovnega sodišča z dne 4. avgusta 1891 št. 9363, Gl. U. št. 13861. V tej odločbi so se, akopram ni bila vknjižena za izvršilne stroške nikaka varščina v zmislu §-a 14 zemlj. zak., prisodili zahte-vajočemu upniku stroški intervencije pri dražbenem in razdelitvenem naroku. Zanimiva je dalje odločba vrhovnega sodišča z dne 17. svečana 1876 št. 1188, Gl. U. št. 6035. Šlo je za stroške intervencije pri razdelitvenem naroku. Da je te stroške smatrati za izvršilne, pravi vrhovno sodišče, sledi to iz tega, ker se s prodajo zemljišča še ne konča izvršba, in ker, v kolikor mora zahtevajoči upnik storiti kake korake v to svrho, da se njegova terjatev poplača iz izkupila, in so s tem združeni stroški, obsegajo le-ti stroški vse znake izvršilnih stroškov, radi česar velja tudi glede taistih določba §-a 16 zemlj. zak., po kateri pristoja za terjatev pridobljena zastavna pravica tudi za pravdne in izvršilne stroške. Pa ne samo stroški intervencije pri dražbi in razdelitvi, tudi hranilnina, katero je plačal zahtevajoči upnik o priliki izročitve prisojenega zneska ex deposito judiciali, se je priznala zahtevajočemu upniku. Hranilnino je, kakor pravi odločba vrhovnega sodišča z dne 4. julija 1866, št. 5824, Gl. U. 2534, smatrati za ravno tako potreben izdatek, kakor druge sodne in izvršilne stroške, da zamore upnik priti do plačila. Ko je izdihnil občni sodni red, se je nakrat v judikaturi zapazil nek prevrat nazorov. In kaka zakonita določba je po- O mejah izvršilnega reda. 13 vzročila to prekucijo? Prav nobena, ampak edino le napačno tolmačenje pojma »domik«. Da, gotovo ima domik po izvršilnem redu veliko važnost za dražbeno postopanje, vendar nikakor ne večje, kakor mu je daje zakon sam. Po besedilu zakona je na pr. domik važen za prehod nevarnosti in užitkov; z domikom zadobi zdra-žitelj pravice in dolžnosti iz dražbenega čina (§ 156); domik je merodajen kot terminus a quo za priznanje obresti, rent, pre-hranščin in drugih ponavljajočih se dajatev (§ 216); domiku pripisuje izvršilni red še to in ono, ne pripisuje mu pa tako mogočnega učinka, kakor to stori vrhovno sodišče. Le-to je v odločbah z dne 26. januvarja 1899 štev. 944, uk. štev. 52 in z dne 3. aprila 1901 štev. 4315, »Slovenski Pravnik« štev. 8, izreklo, da je dražbeno postopanje končano s podelitvijo do mika. Za Boga, kje pa je ta nazor utemeljen? Ali je mar bistvo prisilne dražbe to, da se proda zave-zančevo imetje, in je namen izvršbe dosežen že s takim činom? To je poplačilo ali zadostitev zahtevajočega upnika in to cilj in konec izvršbe? Najprej smo se borili, da se ne da odložiti, kar ni še ek-sistentno; potem, da se ne da ustaviti, kar ne teče in je itak mirno, in končno nam je dokazovati, da ni še končano, kar še teče. Zares čudna borba s pojmi, ki so sicer vsakomur jasni! Pa poglejmo si razloge, na katere opira vrhovno sodišče svoj nazor: »Za konec izvršilnega postopanja je, ker izvršilni red o tem nima določeb, v primeru dražbenega postopanja pač le smatrati domik nepremičnine najboljšemu ponudniku, ker je s tem izvršba na dolžnikovo imovino dejanski končana, a vse drugo, kar se mora še zgoditi, da se pomore zahtevajočemu upniku do zadostitve, nima več značaja izvršbe, nego značaj uradne, varstvo pravic zahtevajočega upnika, a tudi vseh drugih vdeležencev jamčeče procedure, katere povračilo se ne da več naložiti zavezancu. Mimo tega pa je iz izvršilno-tehniških razlogov naravnost potrebno, da se naravni konec, katerega tekom izvršila tvori domik nepremičnine zdražitelju, smatra tudi za pravni konec izvršilnega postopanja«. Tako odločba z dne 3. aprila 1901, št. 4315, in bistveno enako se glase nagibi k drugi zgoraj ozna-menjeni odločbi. 14 O mejah izvršilnega reda. Tedaj priznava vrhovno sodišče, da izvršilni red nima določeb za to, kdaj je smatrati dražbeno postopanje za končano. Jasno je, da bi se pri tem vprašanju moralo vpoštevati bistvo izvršbe, nikakor pa ne gre, da se izlušči le en stadij iz sredine postopanja in se mu pripiše taka važnost, ki je nima v resnici. Saj niti res ni, da je domik naravni konec napram zdražitelju, kajti zdražitelj ne more na podlagi domika samega zaprositi vknjižbe lastninske pravice na izdraženem zemljišču, ampak zamore to storiti, če dokaže, da je izpolnil o pravem času in redno vse dražbene pogoje (§§ 156 odst. 2 in 237 izvrš reda). Že to kaže, da mora po pravo-krepnosti domika še nekaj slediti, in da domik sam ob sebi še ne zadostuje za pridobitev lastnine. Če dražbeni pogoji določajo, da največjega ponudka ni položiti v sodno hrambo, ampak je terjatve upnikom, ki pridejo do plačila, plačati od zdražitelja neposredno, tedaj leži med do-mikom in predajo zemljišča ali pridobitvijo lastnine precej dolg čas in mora prej končano biti razdelitveno postopanje. Ker je predaja izdražbenega zemljišča mogoča še le po izpolnitvi draž-benih pogojev (§ 156 odst. 2 izvrš. reda), zato ureja § 158 izvrš. reda začasno upravo, ki nima drugega namena, kakor da se vzdrži zemljišče v dobrem stanju. Še manj se more reči napram zahtevajočemu upniku, da pomeni domik zanj konec dražbenega postopanja. Kaj spaka je zahtevajočemu upniku na tem, da se zavezančevo zemljišče proda? Največkrat mu je na tem, da se to ne zgodi. Zahtevajoči upnik z a h t e v a m a r v e č p o p I a č i 1 o , zadostitev. To je tudi, kakor smo že večkrat povdarjali, cilj in konec izvršbe. S p i e g e 1 (»Die Exekution« v »Gerichtszeitung« 1903, str. 142) pravi: »Bei der Zvvangsversteigerung ist die Erzielung eines Meist-botes und dessen Verteilung das Wesentliche. Sein bisheriges Eigentum muss der Schuldner nur deshalb aufgeben, weil auf andere Weise das Bargeld, welches filr den Glaubiger benotigt wird, nicht beschafft vverden kann. Die Entziehung des Eigen-tums ist also bei der durch die Zwangsversteigerung gefuhrten Exekution Mittel zum Zwecke.« 15 Nadalje izraža W6ss (»Zur Haftpflicht des Glaubigers aus vviderrechtlicher Zvvangsvollstreckung« v »Gerichtszeitung« 1900, št. 3) svoje mnenje o koncu dražbe s tem, da pravi: »Uporna tožba je dopustna do konca izvršbe, to je do časa, ko se je izročilo izkupilo zahteva j očemu upniku«. Dokler ni dobil zahtevajoči upnik zadostitve ali poplačila, ni končana dražba, ter če bode do tega prišlo, to poda še le razdelitev največjega ponudka. Ako pa pride zahtevajoči upnik do poplačila, potem je v tem trenotku zanj končana izvršba. Do tedaj teče v resnici dražbeno postopanje in stroški zahtevajočega upnika za oglasitev terjatev in za intervencijo pri razdelitvenem naroku so ravno tako potrebni, kakor stroški predloga za izvršbo, oziroma uvedbo dražbenega postopanja. Isto velja tudi glede hranilnine, katero je plačati pri depozitnem uradu, če se tam hrani izkupilo za izdraženo zemljišče. Vsi ti stroški so namreč potrebni in jih je smatrati za izvršilne stroške, ker so narasli tekom izvršilnega postopanja, katero jenja s poplačilom zahtevajočega upnika. Če pa teče dražbeno postopanje, je uporaba §-a 74 izvrš. reda opravičena. Seveda je napominane stroške priznati le zahtevajočemu upniku, in če so enaki stroški narasli tudi drugim hipotečnim upnikom, imajo jih sami trpeti, ako jih niso zavarovali v zmislu §-a 14 zemlj. zak., ker § 74 izvrš. reda ureja samo razmerje med zahtevajočim upnikom ter zavezancem. Ni uvideti, iz kakih izvršilno-tehniških razlogov bi bil nazor vrhovnega sodišča utemeljen. Sploh napravi cela motivacija omenjenih dveh odločeb vrhovnega sodišča utis nekaj prisiljenega. Kvečjemu se bi moglo trditi, da se z' domikom spremenijo hipotečne terjatve v zahtevke napram največjemu ponudku, da na mesto zemljišča stopi največji ponudek. Pa še temu nazoru oporeka vrhovno sodišče v odločbi z dne 29. aprila 1902, št. 5083, uk. št. 566, v kateri se sklicuje na §-a 171 in 223 odst. 1 izvrš. reda, po katerih mora izdražitelj praviloma prevzeti na zemljišču zastavnopravno zavarovane glavnične terjatve, vsled česar ostanejo še naprej zavarovane na izdraženem zemljišču. Nedvomno je domik samo stadij dražbenega postopanja, del dražbene procedure. Da je temu tako, za to govori zakonita uvrstitev tistih delov postopanja, katere je zakonodavec sam te O mejah izvršilnega reda. združil v eno samo enotno celoto. Le poglejmo si bolj natanko to zakonito uvrstitev. Tretji razdelek izvršilnega reda ima napis: Prisilna dražba. Navajajo se potem posamezni deli: uvedba, dovolitev dražbenega postopanja po izvršilnem sodišču, pristop, popis in cenitev i. t. d., med njimi podelitev domika na 17. ter razdelitev največjega ponudka na 21. mestu. Vsi ti deli, od katerih nekateri odpadejo pri normalnem razvitku postopanja, kakor pristop, tvorijo eden sam izvršilni način t. j. prisilno dražbo. Dokler je pa moči uporabljati v konkretnem slučaju določbe §§-ov 133—139 izvrš. reda, ki urejujejo omenjene posamezne stadije prisilne dražbe, tako dolgo ni konca izvršbe ali dražbenega postopanja, to pa zato, ker izvršilni red nima namena urejati zadev izvun izvršilnega postopanja. Če je konec izvršbe, je hkrati tudi konec veljavi ali uporabi izvršilnega reda Pravi nazor je zastopalo vrhovno sodišče v odločbi z dne 24. oktobra 1899 št. 14260, G. U. 1899 št. 52. Šlo je za stroške oglasitve in intervencije pri razdelitvenem naroku, kakor tudi za stroške prošnje za izročbo. Vse te stroške je priznalo ter izreklo, da so le-ti stroški izvršilni, ker so tekom dražbenega postopanja nastali, zategadelj imajo po §-u 216 izvrš. reda enako prednost z glavnico vred. Upajmo, da se vrhovno sodišče zopet povrne k temu, edino pravemu nazoru. Kvalifikacija sodnih uradnikov. Kedar so naši zastopniki interpelovali vlado, zakaj da ne imenuje v slovenske kraje jezikovno sposobnih sodnikov, je sedanji vodja pravosodstva bolj kakor kateri njegovih prednikov odgovarjal, da se ozira edino in samo na sposobnost prosilcev, ter da nimogel imenovati tega in tega, ker ni povoljno kvalifikovan. Varuhu svete pravice se je pač dokazalo že jasno, da njegove navedbe niso resnične, a to ga ni oviralo, da jih vedno in vedno ponavlja, kadar gre za imenovanja v naših krajih in kadar treba vriniti v naš narod kakega uradnika, Nemca po rodu ali mišljenju. Kvalifikacija sodnih uradnikov. 17 Taki razlogi so pač le možni v državi, kjer velja še tajna kvalifikacija in pa kjer se niti obstoječi predpisi o tajni kvalifikaciji ne izvršujejo. Predpisi o kvalifikovanju sodnih uradnikov so v sodnem opravilniku in nekaterih drugih ukazih. §§ 4 in 5 omenjenega opravilnika velevata: »Vsak uradnik ali sluga mora koj po nastopu službe izročiti predstojniku sodišča izkaz svojega osebnega stanu . . . Eden izvod izkaza ohrani predstojnik sodišča, pri katerem je tist čas nameščen uradnik ali sluga, enega shrani predsedstvo nadrejenega zbornega sodišča, enega pa predsedstvo višjega deželnega sodišča. . . . Četrti izvod je poslati pravosodnemu ministrstvu.« — V prilogi k izkazu, je zaznamovati vsa mnenja o sposobnosti, katera se izdado o uradniku ali slugi, ko prosi za kako službo (§§ 22 do 24 ces. pat. z dne 3. maja 1853, drž. zak. št. 81) ali povodom preiskave sodišča. V 8. razpredelu je navesti, kdo je oddal mnenje o sposobnosti. — Ko se prosi za kako službo, je priložiti vsaki prošnji razpre-glednico o sposobnosti. Razloge za kvalifikacijo, različno od prejšnjih mnenj, je povedati kakor v prilogi k izkazu osebnega stanu, tako tudi v razpre-glednici o sposobnosti. V prej omenjenih točkah ces. patenta z dne 3. maja 1853 stoji, da naj mnenje o sposobnosti uradnika odda njegov predstojnik, kateremu se je bila izročila prošnja, ter mora to mnenje biti strogo po vesti. Pravosodno ministrstvo pa je dne 27. maja l. I. pod št. 16 svojega naredbenega lista izdalo še posebno naredbo o kvalifikaciji sodnih in državnopravdniških uradnikov, menda pač ker niso dosedanje kvalifikacije tako strogo vestne bile ali, kakor pravi, ker niso dajale zadostne podlage za zanesljivo in točno sposobnostno oceno posameznih uradnikov. Da vidimo, če se je taka ocena dosegla s to naredbo ! — Po njej se namreč še ni odpravilo to, da kvalifikujejo uradni predstojniki ob posamnih kompetencah, toda glavne kvalifikacije je izvršiti posebnim komisijam junija meseca vsakega leta. Pri zbornih sodiščih prve in druge stopnje so v tej komisiji člani personalnega senata in predsedniki prizivnih senatov 2 18 Kvalifikacija sodnih uradnikov. Predstojniki okrajnih sodišč izreko mnenje o sposobnosti njim prideljenih uradnikov komisije ustno ali pismeno.1) Poleg teh komisij pa oddajajo to redno mnenje o sposobnosti še posebej predsedniki zbornih sodišč, in sicer predsednik višjih deželnih sodišč in predsedniki zbornih sodišč prve stopinje za vse konceptne uradnike njih okrožja, ne pa enako navedene komisije. Komisije pri zbornih sodiščih prve stopnje naj namreč sodijo le o konceptnih uradnikih okrajnih sodišč in pa takih uradnikih svojega zbornega sodišča, ki nimajo glasovalne pravice. Komisije teh sodišč torej ne oddajajo mnenja za svetovalce, pa tudi ne za tajnike in pristave z glasovalno pravico (votante) pri tistem sodišču, temuč ga oddajajo o njih komisije pri višjem deželnem sodišču. — Že ta blažena koncentracija za kvalifikacijo uradnikov 8. in celo 9. činovnega reda je jako čudna, ker misliti si je, da komisija domačih svetovalcev vendar bolje pozna njih sposobnost, kakor ona višjega deželnega sodišča, kamor prihaja jako malo dokazil njih posebne sposobnosti. To je tem gotoveje, ker kvalifikacijska komisija pri višjem dež. sodišču ocenja tudi vse tam nameščene uradnike 6. in 5. čin. razreda. Še večjega pomisleka vreden pa je § 5. citirane naredbe, ki pravi: Kvalifikacijska mnenja komisij, prodsednikov ... je vpisati v priloge k izkazu osebnega stanu in sicer pri oblastvu, ki je mnenje izreklo, kakor tudi pri višjem nadzor o-valnem oblastvu. Izrek komisije pri zbornem sodišču prve stopnje o kvalifikaciji okrajnosodnih uradnikov, razen onega o kvalifikaciji predstojnika okrajnemu sodišču, je prijaviti okrajnemu sodišču, da se vpiše v prilogo ondu hranjenih izkazov osebnega stanu. Iz tega določila izhaja, da pa komisiji višjega deželnega sodišča ni treba prijaviti svojega izreka podrejenim zbornim sodiščem o le-tega sodnikih. Ta razlika pri vpisih kvalifikacij glede okrajnosodnih in zbornosodnih uradnikov pa ni samo neumestna, temuč tudi nasprotuje določno tf-oma 4 in 5 prej omenjenega sodnega opravil-nika, po katerih je vsako premembo o izkazu osebnega stanu, in seveda tudi njegove priloge, vpisati v vse (4) njih izvode, ') Skoro brez izjeme bode vse pismeno, torej za komisijo ne posebno vplivno! Kvalifikacija sodnih uradnikov. 19 torej tudi v oni, ki se hrani pri predstojniku sodišča, kjer je sodnik nameščen. Zaznali smo tudi, da se to novo določilo v tem zmislu tolmači in izvršuje; to pa že ob sebi ne pomenja nikakega zboljšanja dosedanjih norem, temuč le še višjo potenco skrivnega kvalifikovanja, o katerem velja, da se boji javnosti le zato, ker ni oddano s strogo vestnostjo, kakor bi moralo biti. Sposobnostne ocene po opisanem novem načinu se nam torej nikakor ne vidijo bolj zanesljive kakor po prejšnjem. To moramo trditi posebno o komisijah pri graškem nadsodišču. Gospodje, ki imajo ondi odločilno besedo, so menda bili prepričani, da vse dosedanje kvalifikacije o slovenskih sodnikih ne veljajo nič, in vpliv njih novih kvalifikacij se kaže pri imenovanjih lanskega leta. Z novo naredbo so sodniki slovenske narodnosti na milost in nemilost izročeni — Gradcu; kaj to pomeni, ne čutijo samo koroški, temuč vsi Slovenci tega nadsodišča! Novi način kvalifikovanja je le še znova najdena zapreka za prehod slovenskih uradnikov z najnižjih stopinj. To pa je tembolj, ker se je tudi sicer pri novih kvalifikacijah opustila predpisana zabeležba, zakaj je sedanja kvalifikacija različna od prejšnjih. Na to nezakonito postopanje se je opozarjalo že večkrat in je že prav javna tajnost. Po rečenem pa nima ocena sposobnosti, ki se opira na take izreke, nikake zanesljive vrednosti in imenovanja, oziroma zapostavljanja sodnikov vsled takih ocen niso pravična. Kvalifikovanje uradnikov bode najpravičneje, kadar bode javno, tako da se bode uradniku naznanilo, da se mu bodo povedali razlogi njegove ocene; to pa bode možno zopet le, ako se ustanovi službena pragmatika, na katero se bode pri tej oceni opirati. V dotične predpise pa bode vsprejeti tudi določbe, da za navadno napredovanje v uradnem službovanju, razun pri imenovanju za posebna mesta, ni treba izvanredne izvrstne kvalifikacije, kakor je tudi ni treba pri pomikanju srednješolskih učiteljev v višje plačilne razrede. Za take premembe sedanjega avtokratičnega postopanja so se prej zavzemale nemške stranke v parlamentu in tudi sicer; sedaj se malo več, ko pač vedo, da jim tega treba ni. Ravno zato pa bodi stremljenje Slovencev za takimi ustanovili — saj nam kaže vsakdanje življenje, da je zanje skrajni čas! ——-— 2* 20 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Če zet pomaga pri gospodarstvu svojega tasta, je li upravičen zahtevati nagrado za svoja dela — iz naslova mezde ali odškodnine? „Condictio sine causa?" C. k r. okrajno sodišče v Višnjigori je v pravdi Jožefa G. proti Mariji K. radi plačila 1000 K s pr. s sodbo od 29. januarja 1903 Cg 7/3-4 razsodilo: Tožena Marija K. je dolžna plačati tožitelju Jožefu G. na zaslužku 180 K s 5"/0 obrestmi od dne vročene tožbe in povrniti polovico tožbenih stroškov. Z daljnim zahtevkom za plačilo 820 K se pa tožitelj zavrne. Dejanski stan. Tožitelj se je predpustom 1. 1897. s hčerjo Jakoba R., Terezijo, oženil in trdi, da mu je ta pred ženitvijo obljubil, da bo njemu in njegovi ženi svoje posestvo prepustil. Vsled tega je on s svojo ženo dve leti obdeloval R.-ovo posestvo, tako kakor najskrbnejši gospodar. Dne 7. januarja 1899 pa mu je njegova žena umrla in teden pozneje je zapustil R.-ovo hišo. Pozneje meseca julija 1899 je umrla še njegova hčerka in pričakoval je, da bode sedaj R. njemu volil posestvo, in vsled tega ni zahteval plačila za svoj in sa svoje žene zaslužek. Meseca julija 1902 je pa Jakob R. umrl in prišlo je vse njegovo premoženje, tedaj tudi posestvo na njegovo hčer Marijo K., sedanjo toženko. Kot zaslužek zase in svojo ženo računa 1000 K in zahteva od tožene kot dedinje Jakoba R. plačilo in povrnitev tožbenih stroškov. Tožena ugovarja, da Jakob R. ni obljubil tožitelju in njegovi ženi posestva izročiti, in da je le rekel, da nič ne da pred smrtjo. Delal je tožitelj in njegova žena pri R.-ovem posestvu le malo, ker sta obdelovala svoje najete njive, redila svojo živino in hodila, posebno tožitelj, po svojih kupčijah. Tožitelj in njegova žena sta imela v R.-ovi hiši stanovanje in hrano, žena tudi obleko, sta redila živino svojo z R.-ovo krmo, jo imela v njegovem hlevu in shranjevala svoje pridelke v njegovi hiši. Hrana Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 21 za dva človeka je vredna 360 K, krma za živino 100 K, stanovanje 48 K, prostor v hlevu 20 K in prostor v hiši za shrambo pridelkov 50 K. To, kar sta pri hiši R.-ovi dobila, presega tedaj v obili meri to, kar sta storila, in toraj nima nimata nič več terjati. Končno še ugovarja, da tožitelju glede tistega, kar je njegova žena zaslužila, manjka aktivne legitimacije za tožbo, ker njegova žena in njegova hči glasom zapuščinskih spisov nista pustili nobenega premoženja, in naposled ugovarja prenapetost tožiteljevega zahtevka. Predlaga torej zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov. Priča Anton Z. je izpovedal, da je bil dvakrat navzoč, ko se je tožitelj ženil pri Jakobu R. Na vprašanje, če mu bo dal »grunt« ali vsaj doto, odgovoril je R., da mu sedaj nič ne da, pač pa bo čez 10 let »grunt« njegov. S tem tožitelj ni bil zadovoljen in se je skesal. Teden pozneje se je šel tožitelj zopet k R.-u ženit, ta pa je rekel, da nič ne mara, pa tudi nič ne da in da mu je ljubše, če njegove hčeri ne vzame. Če bo pa po njegovi smrti kaj ostalo, bodo pa že dobile hčere, saj ste samo dve. Tožnik je pomagal R.-u pri delu, pomagal je pa tudi njegov drugi zet, Janez K. Tožnik je delal pridno in dobro in je R. sam rekel, da je priden in včasih še prefrfrast, včasih pa da tudi noče delati. Semtertja je šel po kupčijah in kupčeval z deteljnim semenom, kar je trajalo vsako leto približno od predpusta do sv. Jurja. Tudi pravi, da je tožitelj redil žrebca in prešiča v R.-ovem hlevu, a s svojo krmo. Priča Marija R. je izpovedala, da je tožitelj očetu sploh pri kmetijstvu pomagal delati. On je držal pri oranju drevo, včasih je bil pri konju, ko so orali, je oral, kosil, drva sekal, klal, gnoj, drva in nasteljo domov vozil, tudi mlatil je vse, razen pšenice. Vendar pa je dela opravljal le katerikrat, ne neprenehoma. Toliko ni naredil, kot najet hlapec. Njegova žena je pomagala v štacuni, kakor včasih tudi na polju. Tožitelj in njegova žena sta takrat oba tudi svoje njive obdelovala in hodila sta tudi po svojih kupčijah, posebno tožitelj spomladi, pa tudi večkrat med letom-Obleke pa njen rajnki mož tožiteljevi ženi ni več kupil, ko je bila omožena, ker jo je imela še od poprej dosti in nekoliko jej jo je pa tudi tožitelj kupil. Redil je tožitelj žrebca in prašiča s svojo krmo. 22 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Priča Janez K. je enako povedal kot priča Marija R. s to spremembo, da je tožitelj samo eno tretjino toliko storil, kolikor najet hlapec in da je tudi on in rajnki oče (Jakob R.) tožiteljevo njivo, katero je imel za okoli 70 K v najemu, pomagal obdelovati. Od predpusta do okoli Binkošti je tožitelj po kupčiji okrog hodil in ta čas ni nič pri R.-u delal. Priča Anton Z. kot zvedenec je izjavil, da je v našem kraju navadni zaslužek hlapca 160 do 180 K in za deklo okoli 100 K na leto, vrhutega pa še stanovanje in hrana. Hrana za enega človeka je 60 h na dan, stanovanje 24 K na leto, prostor v hlevu in v hiši za spravo pridelkov 10 K na leto vreden. Razlogi. Od obeh strank je priznano, da sta tožitelj in njegova žena dve leti pri rajnkem Jakobu R. vsa gospodarska dela opravljala, da sta imela pri njem stanovanje in hrano, da sta pa v tem času tudi obdelovala svoje najete njive, pa sta redila tudi svojo živino, katero sta imela v R.-ovem hlevu in spravljala pridelke v njegovih prostorih. - ¦ Sporno v tej pravdi je le to, koliko sta zaslužila in če sta s tem plačana, kar sta v R.-ovi hiši prejela. Ker visokost zaslužka ni bila pogojena, mora jo po določilih §-a 1152 o. d. z. odmeriti sodnik. Da se pa, kolikor je v tem slučaju mogoče, zaslužek primerno določi, treba je v prvi vrsti ozirati se na to, da tožitelj navedeni dve leti ni neprenehoma pri R.-u delal, temveč le takrat, kadar ni imel s svojo kmetijo in kupčijo opraviti. To kupčijo je imel posebno spomladi od predpusta do sv. Jurja, kakor je to priča Anton Z. povedal; in priča Janez K. pravi, da je trajala do okoli Binkošti in ta čas ni delal pri R.-u. Vsled teh izjav in ker so priče še pristavile, da se je tožitelj tudi še med letom s to kupčijo pečal, je gotovo, da takrat več kakor dva meseca pri R.-u ni delal. Ravno toliko časa je pa tožitelj gotovo porabil za kmetovanje svojih najetih njiv, katere so glede na letno najem-ščino z okolo 70 K precej velike, in pa za rejo svoje lastne živine. Z ozirom na vse te okolnosti je sodnik zadobil, prepričanje da je tožitelj za svoje opravke 4*/2 meseca v letu porabil in pri R.-u 7V2 mesecev delal. Po izjavi zvedenca znaša v tem Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 23 kraju zaslužek hlapca razen stanovanja in hrane 140 K do 160 K na leto. Ker je rajnki Jakob R. proti priči Antonu Z. sam izjavil, da je tožitelj pridno delal, je za njegovo delo 160 K na leto primerno in znaša torej njegov zaslužek za 5 osmink leta 100 K, za dve leti 200 K. Dobil je pa od R.-a samo to, kar je prostor v hlevu za žrebca in prašiča in za shrambo pridelkov vreden. Te prostore je zvedenec na letnih 10 K cenil, to znaša za dve leti 20 K, in ta znesek je od zaslužka v odmerjenem znesku 200 K odračuniti, tako da ima tožitelj na zaslužku še 180 K dobiti. Z daljnim zahtevkom na plačilo ostalih 820 K bilo je tožitelja zavrniti. V kolikor pa ta odbiti tožbeni zahtevek po 820 K obsega tudi zaslužek rajnke tožiteljeve žene, je ugovor toženca, da tožitelju manjka aktivna legitimacija za tožbo, popolnoma upravičen, kajti ako je njegova žena kaj zaslužila, ta njen zaslužek ni last tožitelja, temveč ostane njena last in bi zamogli samo njeni dediči plačilo tega zaslužka terjati. Dokazano je po zapuščinskih spisih, da sta tožiteljeva žena in njegova hči brez premoženja umrli, torej tožitelj formalno k tožbi ni legitimiran. Od tožbenih stroškov se je v zmislu §-a 43. c. pr. r. tožitelju polovica prisodila, ker je on s polovico svojega zantevka zmagal, akoravno se ni polovica zahtevka prisodila in samo s tisto polovico propade, katero je za svojo rajnko ženo zahteval. C. kr. okrožno sodišče v Rudolfovem ni niti to-ženkinemu, niti tožnikovemu prizivu ugodilo, nego razsodbo 1. instance, pustivši jo v neizpodbijanem delu' nedotakneno, v izpodbijanem delu potrdilo in toženki naložilo, povrniti tožitelju stroške prizivnega postopanja v znesku 37 K 60 h (razsodba z dne 3. marca 1903 Bc I 22/3-10). Dejanski stan. Zoper razsodbo sodišča prve instance sta vložili obe stranki priziv in sicer toženka glede njene cele vsebine, tožitelj pa, ker se mu je za njegovo delo premalo prisodilo. Toženka navaja za prizivni razlog, da prvi sodnik dokazov in dejanskih razmer ni prav tolmačil in stvari prav presodil ter izvaja: tožba sloni na mezdni pogodbi, a iz dejanskih v tožbi navedenih okolnosti se ne more niti molče sklenjene 24 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. mezdne pogodbe sklepati in bilo bi tožbeno zahtevanje že iz tega razloga brez zaslišanja prič zavrniti; tožitelj niti svojih dejanskih trditev ni dokazal, ker jih njegova priča ne potrjuje; tožitelj je bil domač človek pri hiši Jakoba R. kakor otrok, ki pomaga staršem delati, in zato dobiva od njih hrano in stanovanje in ne more zahtevati plačila za delo; tožitelj tudi ni dokazal, da je v času po sklenjenem zakonu napravil z Jakobom R. kako mezdno pogodbo, ali da mu je ta obljubil izročiti grunt, ako ostane pri hiši in dela; že sama hrana za enega človeka, ki se je cenila na 60 h, znaša za 730 dni 438 K in k temu pride še stanovanje in drugo; prvi sodnik pa je cenil tožiteljevo delo za ves čas skupaj le na 180 K; tudi iz tega, kar potrjuje priča Marija R., tožen-kina mati, ni moči sklepati kake mezdne pogodbe; prvi sodnik je vzel za podlago svojemu izreku mezdno pogodbo, in je to sklepati iz tega, ker opira svojo sodbo na § 1152 obč. drž. zak., a o mezdni pogodbi, kakor je navedla, ne more biti govora; tožitelj more zato nastopiti le s tožbo iz naslova, da je gospodarstvu s svojim delom koristil, katera korist brez njegovega dela ne bi bila nastala; prvi sodnik se je postavil iz razloga primernosti na stališče mezdne pogodbe in prisodil po merilu hlapčevskega zaslužka znesek 180 K, toda ni prevdaril, da tožitelj ni bil pri hiši za hlapca, ker ni kot tak živel in toliko delal, nego hodil tudi po svojih opravilih; — prvi sodnik tudi glede pravdnih stroškov ni pravilno presodil, ker tu ni razmerje, da bi sodnik na podlagi zvedenškega mnenja, oziroma sam sodil o velikosti kakega zahtevka; tožitelju še polovica njegovega zahtevka ni prisojena in toženka se je morala zoper tožbo postaviti v bran, ker tožitelj ni že sam vpošteval, da ni vedno delal; prvi sodnik bi bil moral, ker je toženka glede ženine polovice popolnoma zmagala, glede zahtevka za delo tožiteljevo pa tudi čez polovico časa njegovega bivanja pri očetu, prisoditi jej vse stroške, ali stroške vsaj izreči za pobotane. — Prizivateljica predlaga, da se tožbeno zahtevanje popolnoma zavrne in tožitelju naloži povračilo vseh pravdnih stroškov, ali da se spremeni izrek o visokosti prisojene mezde in tožitelju naloži povračilo njenih stroškov, event. da se razsodi, da se stroški obeh strank pobotajo in nji prisodijo prizivni stroški. Tožitelj pobija prizivna izvajanja češ, on le trdi, da je vsled obljube Jakoba R., da dobi posestvo, ali vsled izreka Ma- Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 25 rije R., da dobi dedinski delež, pomagal s svojim delom in trudom množiti premoženje Jakoba R., da je vsled izostalega plačila toženka po njegovem in njegove žene delu neupravičeno obogatela in da sme iz naslova »causa data, causa non secuta« zahtevati, da mu toženka povrne dobiček; prvi sodnik v predmetnem slučaju ni smatral, da obstoji mezdna pogodba, akoravno je vzel za mero hlapčevski zaslužek. Tožnik predlaga naj se priziv toženke zavrne cum expensis. Kot prizivatelj pa navaja tožitelj, da prvi sodnik dejanskih razmer ni prav tolmačil in da je postopanje pomankljivo. V prvem pogledu navaja, da se njegovo delo ne more primerjati z delom kakega hlapca, nego z delom skrbnega gospodarja, ki ne dela samo v svojem interesu, nego tudi nadzoruje druge pri delu in daje tudi potrebna povelja, da takšno njegovo delo potrjuje Anton Z.; da je on torej s svojim delom več koristil in tudi več zaslužil, kakor navaden hlapec in da mu gre najmanj 600 K, — da je prvi sodnik tudi napačno presodil, koliko časa je on zase vporabil, ker potrjuje priča Anton Z., da je hodil po kupčiji le počenši od velikonočnega posta do sv. Jurja, pa tudi v tem času ne redno, ampak samo kateri dan v tednu in da ni nikdar po več izostal, kakor po pol dneva; da v navedenem času na posestvu ni posebnega dela in da se zato, in ker je šel le tedaj z doma, kadar pri hiši ni bilo posebnega dela, plača za ta čas ne more tako visoko zaračuniti, kakor po letu; da je imel na njivi vsejano le deteljo, s katero ni dosti dela; da odbitek zneska 20 K za prostore ni vtemeljen, ker je stal njegov konj le v šupi in ne v hlevu; da se mu ta prostor, kakor tudi čas, katerega je porabil za rejo konja, ne more odbiti, ker je s konjem delal tudi pri Jakobu R. V drugem pogledu pravi tožitelj, da bi bil moral prvi sodnik ako je imel še kaj dvoma o razmerju, katero je obstojalo med njim in pokojnim Jakobom R., zaslišati njega kot stranko, in da je postopanje, ker tega ni storil, nedostatno. Tožitelj predlaga, da se prizivu ugodi, prvosodna razsodba spremeni in razsodi, da mu je tožena Marija K., kot dedinja po Jakobu R. dolžna plačati za njegovo delo pri Jakobu R. svoto 600 K s 5% obrestmi od vročene tožbe cum expensis 1. in 26 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. il. instance in subsidijarno, da se razsodba razveljavi in stvar vrne prvemu sodišču v dopolnitev razprave. Razlogi. Tožitelj navaja v svoji tožbi, da mu je rajnki Jakob R. obljubil pred ženitvijo s svojo hčerjo Terezijo R., da bo njemu in njegovi ženi prepustil svoje posestvo, in da je bil vsled te obljube 2 leti pri Jakobu R. ter mu obdeloval s svojo ženo posestvo, kakor je more "obdelovati le najskrbnejši gospodar; da je po smrti njegove žene in njenega otroka, ko je nato umrl nenadoma tudi Jakob R. brez oporoke, prešlo vse premoženje zadnjega na današnjo toženko. Tožitelj zahteva vsled tega od toženke svoj in in svoje žene zaslužek za v dveh letih storjeno delo v znesku 1000 K, oziroma v prizivnem postopanju le še plačilo za svoje delo v znesku 600 K. Iz navedenih dejanskih okolnosti je razvidno, da tožitelj svoje zahteve ne opira niti na izrecno (1152 obč. drž. zak.), niti na molče (1152 ibidem) sklenjeno mezdno pogodbo, nego da zahteva le odškodnino za svoje, glede na pričakovani uspeh, ki pa ni nastopil, storjeno delo. Da je bil tožitelj dve leti pri hiši Jakoba R., med strankama ni sporno, a da je opravljal pri hiši vsa kmetska dela, dokazano je po pričah Antonu Z., Mariji R. in Janezu K. Da mu je rajnki Jakob R. res obljubil, izročiti posestvo, tožitelj sicer ni dokazal-ker tega njegovi priči Anton Z. in Ana F. ne potrjujeta, marveč izpoveduje prva priča, da je Jakob R. rekel, ko se je tožitelj prišel ženit, da nič ne da in da mu je ljubše, če ne vzame njegove hčere. Toda, ravno ta priča izpoveduje, da je Jakob R. tožitelju takrat tudi dejal, da že dobodo hčere, če bo po njegovi smrti kaj ostalo, saj sta samo dve; glasom druge priče je rekla žena Jakoba R., ko je bila priča pri nji s svojim bratom (toži-teljem) in jo vprašala, kaj mislijo z njenim bratom, ker on, če se oženi, izgubi svoje stanovanje na domu v Ž.: »Saj ne želimo naši hčeri slabo, ona je starejša in njej gre čast in ona bo doma ostala«, in Jakob R., ki je bil pričujoč, tem besedam ni ugovarjal. Po vsem tem je smatrati, da je tožitelj vendarle, v nadi, da bo za svoja dela odškodovan, delal pri posestvu Jakoba R. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 27 Iz navedenih dejanskih okolnosti izhaja torej, da zahteva tožitelj plačilo za svoje delo kot odškodnino, ker pričakovani uspeh ni nastopil, in da je njegova tožba »condictio causa data, causa non secuta.« Tožitelj ima torej pravico terjati plačilo za svoja dela, ker je odpadel razlog, da bi smelo bivše Jakoba R. posestvo obdržati iz tega dela izvirajoči dobiček, in ker tudi ni domnevati, da je imel tožitelj namen brezplačno delati pri hiši. Da tožitelj označuje svojo zahtevo v tožbi kot zaslužek za storjeno delo, ni merodajno, ker mora sodnik subsumirati dejanske navedbe strank pod prikladne zakonove določbe; sicer pa lahko beseda zaslužek znači tudi sploh odškodnino za storjeno delo in ne prejudicira torej pravnemu razmerju. Glede visokosti odškodnine sklicuje se prizivno sodišče na razloge prvega sodnika. Da je sodnik odmeril odškodnino kot zaslužek v zmislu §-a 1152 obč. drž. zak., je tudi brezpomembno, ker potem le subsumcija dejanskih okolnosti po prvem sodniku ni pravilna, in ker gre le za to, ali je pripoznana odškodnina primerna ali ne; temu je pa z ozirom na prvosodne razloge pritrditi. Pripomni se glede na navedbe v prizivnem spisu toženke, da se odškodnina za hrano in stanovanje od tožiteljeve zahteve ne more odbiti, ker je zvedenec Anton Z določil plačilo po 160 K do 180 K, izključivši hrano in stanovanje. Tudi trditev toženke v prizivu, da je bil tožitelj kakor domač človek ali otrok pri svojih stariših, ki za svoje delo razun stanovanja in hrane ne more zahtevati nobenega druzega plačila, ni vtemeljena, ker so otroci od svojih starišev v poplačilo svoje pomoči preskrbljeni z vsem potrebnim, jih stariši zato vzgajajo in skrbe za njih prihodnje gmotno stanovanje, dočim je imel tožitelj, kakor izhaja iz izpovedbe prič svoje lastne izdatke in lastno skrb za svoje gmotno stanje in je bil sploh v samostojnem razmerju nasproti Jakobu R. Glede na izvajanja v prizivu tožiteljevem je pa pri- . pomniti, da ni dokazano, da je delal kot »najskrbnejši gospodar«, saj izpoveduje priča Anton Z., da mu je rekel rajnki R., da včasih noče delati, da včasih še prefrfrast (prehiter in površen) in iz izpovedeb Marije R. in Janeza K. izhaja, da tožitelj ni delal vzdržema, torej nikakor ne kakor vesten gospodar. Da je 28 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. tožitelj v času, ko je šel z doma, po svojih opravilih odhajal samo kateri dan v tednu, da ni nikdar ostal z doma dalje časa, kakor pol dneva, vsega tega priča Anton Z. ne izpoveduje. Nedopustne novote pa so navedbe tožiteljeve v prizivu, da je hodil z doma le v času, ko na posestvu ni bilo nobenega dela, da je imel na svoji njivi usejano deteljo, ki ni dala mnogo dela, da je imel konja nastanjenega le v listnici, da je ž njim tudi Jakobu R. pomagal. Glede izreka o pravdnih stroških prve instance se pripomni, da je uveljavljenje prisojenega dela tožbenega zahtevka bilo združeno s stroški dokazovanja in posebno, da je bila določitev zneska tožiteljeve terjatve odvisna od dokazovanja po zvedencu in sodnikovega uvaževanja in da je bilo tedaj v zmislu §-a 43, odst. 2 c. pr. r. primerno pripoznati tožitelju polovico pravdnih stroškov. Iz teh razlogov bilo je oba priziva zavrniti in potrditi prvosodno razsodbo. Izrek o stroških prizivnega postopanja je vtemeljen v določbi §-a 43 in 50 c. pr. r. C. kr. vrhovno sodišče je z odločbo od 21. julija 1903 reviziji ugodilo in sodbo prizivnega sodišča tako izpremenilo, da je zavrnilo restringirani tožbeni zahtevek, naj bi bila toženka dolžna plačati tožitelju 600 K s 5% obrestmi od dneva dostavljene tožbe naprej — ter tožitelja obsodilo na stroške vseh treh instanc. Razlogi. Obe spodnji sodišči sta priznali tožencu od vtoževanega, v prizivnem spisu na 600 K skrčenega zneska delni znesek 180 K, in sicer prvo sodišče kot mezdo, prizivno sodišče pa kot odškodnino za opravljena dela. A vendar nima tožitelj sploh nobenega naslova za svojo tožbeno zahtevo. Prvi sodnik je priznal tožitelju znesek 180 K kot mezdo samo zaradi tega, ker je smatral za dognano, da je tožitelj toženkinemu predniku pomagal pri obdelovanju posestva, toda niti najmanj ni premotril vprašanja, če je med tožiteljem in toženkinim očetom obstajalo sploh kako službeno razmerje in če sta sklenila kako mezdno pogodbo, bodisi izrecno, bodisi molče. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 29 Jasno pa je, da tako službeno razmerje ni obstajalo, in da tudi mezdne pogodbe nista nikder sklenila. Da bi se bilo mezdo izrecno izgovorilo, tožitelj sam ni trdil; toda iz okolnosti, na katero tožitelj opira tožbeno zahtevo, ni moči — v kolikor jih je dokazal — dognati, da bi bil umrli Jakob R. privolil v plačilo mezde tožitelju. Jakob R. je izjavil, da ne da tožitelju ničesar, da mu je ljubše, če hčere ne vzame, sploh pa, da bodo njegove hčere po njegovi smrti že dobile, če bo ka*j ostalo. Ako je torej tožitelj vseeno vzel Jokob R.ovo hčer v zakon in skupno ž njo živel na tastovem posestvu in je pomagal obdelavati, ter je Jakob R. to dopustil, je to primerno ožjemu razmerju med tožiteljem in Jakobom R. in v tem ni mogoče najti tistega, kar se po §-u 863 obč. drž. zak. ne da drugače razlagati, nego da je imel tožitelj namen zahtevati za svojo pomoč mezdo, Jakob R. pa namen dati mu povračilo. Istega nazora je tudi prizivno sodišče, ko pravi, da tožitelj ne opira svoje zahteve na mezdno pogodbo, sklenjeno bodisi izrecno, bodisi molče, in slednjič tudi tožitelj sam v revizijskem odgovoru ni več zagovarjal svojega stališča zastran mezdne pogodbe. Iz naslova mezdne pogodbe se torej prav tako ne da opravičiti tožbeni zahtevek, kakor tudi ne sodba prvega sodnika. A tudi nazoru prizivnega sodišča, da gre tožitelju znesek 180 K iz naslova odškodnine, ker je pokojnemu Jakobu R. dela opravljal, za kar brez svoje krivde ni dobil povračila (»causa data, causa non secuta«), ni moči pritrditi. Za to nedostaje, kakor se je že zgoraj pokazalo, zaveze Jakoba R., da bi bil dolžan tožitelju kaj storiti; da, niti namena ni za kaj takega. Jakob R. je sploh govoril samo, da nakloni kaj svoji hčeri, a ne tožitelju, in tudi to samo z ozirom na zakon, ki ga je nameraval skleniti tožitelj z njegovo hčerjo, nikakor pa ne z ozirom na tožiteljeve usluge. A tudi nadaljne predmene ni, da bi se bilo pomnožilo imetje Jakoba R. vsled del, ki mu jih je tožitelj opravil pri gospodarjenju s posestvom. Iz tega, da so ta dela zvedenci z zveskom ocenili na podlagi običajne mezde, ki se daje hlapcem, nikakor ne sledi, da se je imetje Jakoba R. za ta znesek pomnožilo. To bi se zgodilo šele tedaj, če bi si bil moral R. iskati, 30 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ako bi tožiteljeve pomoči ne bilo, druge pomoči proti povračilu, in bi to povračilo znašalo 180 K. Šele potem bi se lahko reklo, da si je R. vsled tožiteljeve pomoči prihranil izdatek 180 K in tako na svojem premoženju pridobil. Ta domneva po pravdnih aktih nima podlage. Pač pa se razvidi iz njih, da je R. tožitelju, razen v 7',2 mesecih, v katerih mu je delo opravljal, tudi v ostalih 47-2 mesecih vsakega leta, v katerih je tožitelj oskrboval svoje opravke, dajal hrano in stanovanje brezplačno. Ako pa je tožitelj menil, da ga bo toženec plačal, to ne more vtemeljiti zahteve na povračilo, razen ako bi bil R. kriv te zmote in ako bi se bilo po tožiteljevih delih imetje R.-a pomnožilo. Prvega tožitelj niti trdil ni, za drugo pa v spisih ni nikake podlage. Tožbena zahteva je torej tudi kot »condictio sine causa« neutemeljena (§-j 1431, 1435 in 1447 obč. drž. zak.). Toženkini reviziji, oprti na št. 4 §-a 503 civ. pr. r., je bilo potemtakem ugoditi in, izpremenivši prizivno sodbo, tožbeni zahtevek popolnoma zavrniti. Izrek o stroških vseh treh instanc se opira na določila §-ov 41 in 50 civ. pr. r. K. P. b) Službene pogodbe, ki imajo enostranske pogoje in ne ustrezajo pravemu smotru, da se službeno razmerje na vse strani prosto in pošteno razvije, — so „contra bonos moreš" in zato neveljavne. Firma A. je tožila tehničnega uradnika B. na izpolnjenje službene pogodbe in plačilo dogovorjene konvencijonalne globe 2000 K z naslednjo utemeljitvijo: Toženec B. je bil v tožiteljičini tovarni nameščen za tehničnega uradnika; glede na način njegove uporabe pri tožiteljici je bilo veliko škode pričakovati, če bi stopil toženec iz tožiteljičine službe v drugo službo pri kaki konkurenčni firmi na Kranjskem in v bližnjih pokrajinah ali ako bi se na drug način udeležil pri kakem konkurenčnem podjetju v Ljubljani. — Radi tega sta se stranki tako pogodili, da ne sme toženec, kadar bi iz Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. J1 katerega vzroka koli tožiteljičino službo zapustil, pet let v nobeno službo stopiti niti pri kakem konkurentu, niti v bližnjih pokrajinah in dase nesme udeležiti v Ljubljani pri kakem konkurenčnem podjetju, ker bi sicer bil zavezan, če bi proti dogovoru ravnal, plačati takoj zapadlo konvencijonalno globo 2000 K. — Dokaz pismeno potrdilo toženčevo. Dne 30. septembra 1902 stopil je B. iz tožiteljičine službe in je proti dogovoru nastopil novo službo pri konkurenčnem obrtu C. v Ljubljani. Toženec se na opomin, kako naj ravna in da ne sme v novi službi ostati, nič ni oziral. Tožiteljičin interes na tem, da se pogodba izpolni, se ceni na 10000 K; z ozirom na to in na visokost globe pristojen je na podlagi §-a 51 št. 2 j. n. in §-a 39 št. 2 uvod. zakona k trg. zak. sodni dvor kot trgovinski senat. Tožbena zahteva je: Toženec B. mora pripoznati, da na podlagi s tožiteljico A, dogovorjene pogodbe ni upravičen v teku petih let, odkar je iz njene službe izstopil, službo prevzeti pri konkurentu tožiteljice na Kranjskem in v bližnjih pokrajinah ali se udeležiti pri kakem konkurenčnem podjetju katere vrste koli v Ljubljani; — zavezan je, da temu dogovoru nasprotujočo službo pri firmi C. v Ljubljani v 14. dneh zapusti ter se zanaprej zdržuje pet let vsakega daljnega nasprotovanja napram gori navedeni pogodbi; toženec mora tožiteljici v 14. dneh dogovorjeno konvencijonalno globo 2000 K plačati in troške povrniti — vse pod eksekucijo. Toženec ugovarja: Leta 1894 stopil je on v službo pri firmi A. za risarja z mesečno plačo 70 K; plača se je sčasoma povišala in začetkom leta 1900 je znašala na mesec 150 K.-Dne 1. decembra 1900 stopil je toženec v zakon, kar je bilo firmi A. znano. Dne 28. decembra 1900 je prišel solastnik firme g. D. k tožencu, češ, da se je njemu nasproti naselil ključavničar C, katerega se je treba varovati; predložil je tožencu list enake vsebine kakor tožbena priloga ter rekel, naj ta list prečita in podpiše. Vsebina tega lista je toženca zelo vznemirila in prosil je časa, da si stvar premisli. Tovarnar D. v to ni privolil rekši, naj toženec hitro 32 lz pravosodne prakse. Civilno pravo. podpiše, sicer bi bil primoran misliti, da je v zvezi s konkurentom C. V tej sili podpisal je toženec predloženi list in dru-gopis enake vsebine prejel je od tožiteljice čez par dni. Zadrega pri podpisu navedene listine bila je tem večja, ker se je toženec šele pred kratkim časom oženil in mu je bilo na tem, da obdrži stalno službo; tudi je težko, primerno službo v tovarnah za stroje dobiti, ker so v Avstriji redke in šlo je že tudi proti koncu leta; obrtnih tajnosti pri tožiteljici ni, ker enaki stroji se izde-lavajo tudi drugod, nekaj naprav pa je itak patentiranih in jih varuje zakon. Nikakor tedaj ni bilo vzroka, da se je toženec na tak način moral vezati, kakor je v pismu z dne 28. dec. 1900 razvidno; s tem je oviran na boljšem zaslužku in daljnem delovanju. Službo pri firmi A. bi ravno tako dobro nadomestoval vsak drugi tehnik, ako bi tudi stopil toženec v službo pri drugem konkurentu. Pismo, tožbi priloženo, se glasi: »Na firmo A. v Ljubljani. Bil sem od Vas v Vaš obrt sprejet 1. 1894. in sprejemam sedaj mesečne plače po 150 K; obojestranski rok za odpoved je šest tednov. Glasom dogovora se zavezujem, če bodi si iz kateregakoli vzroka Vašo službo zapustim, da tekom pet let ne vstopim v nobeno službo niti pri kakem konkurentu na Kranjskem niti v sosednih pokrajinah in da se tudi ne vdeležim tukaj pri nobenem konkurenčnem podjetju katere vrste koli, ker sem sicer zavezan Vam takoj v plačilo zapadlo konvencijonalno globo v znesku 2000 K plačati.« Podpis toženca B. Ta listina št. 1. imela je namen, da se edino le firmi A. zajamči dobiček, ker je toženec nanjo pet let navezan, firmi sami pa se ni bilo bati škode, ker je na njegovo mesto lahko dobila drugega uradnika. Dne 1. oktobra 1902 stopil je B. iz službe radi tega, ker ga je tovarnar D. razžalil in ni hotel zalivih besed preklicati. Toženec ni hotel v Ljubljani ali bližini ostati, obrnil se je na različne oddaljene firme, osobito na dunajske, iskal je nove službe celo pri južni železnici in tobačni upravi na Dunaju, vendar ves trud je bil zastonj. — Prisiljen je toraj bil toženec, da sebe in rodbino preživi, vzeti službo pri firmi C. v Ljubljani, in od 1. novembra dela za to firmo, ne redno, ampak doma in Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 33 ne v tovarni; tožiteljica tudi nobene škode ni trpela, ker ima že davno nadomestnika, izurjenega novega uradnika. Listina št. 1 vsebuje dogovor, ki nasprotuje dobrim navadam in je torej proti zakonom. Prostost pogodnikov se ne sme vsled pogodeb toliko omejiti, da se eno ali drugo stranko spravi v nevarnost pogube in materijalnega pogina. — Takim pogodbam se mora odrekati varstvo zakona. Toženec zahteva zavrnitev neopravičene tožbe. Tukaj se naj še samo navede, da je toženec B firmi A bil tudi dolžan nekaj posojila in da je toženec stopil potem v stalno službo pri konkurentu C z mesečno plačo 200 K. Razprava je tudi dognala, da dela firma C firmi gotovo A nekaj konkurence, ker v manjši meri tudi izdeluje stroje, priprave za stroje i. t. d. kakor tožiteljica. Deželno sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in utemeljilo razsodbo ob kratkem tako-le: Vsled soglasnih izpovedeb strank je dokazano, da se je dne 28. decembra 1900 med njima isto dogovorilo, kar je razvidno v listini št. 1, da se je torej med strankama formalno zares sklenila pogodba (§ 861 o. d. z.). Veljavnost navedene pogodbe se ne more izpodbijati v zmislu ugovora toženčevega, češ, da iz vsebine pogodbe ni posneti, kako daleč sega ozemlje, za katero se konkurenčna klavzula določuje; uporabljaje načela §-ov 6, 914 in 915 o. d. z. tedaj v tem oziru o kaki nedoločnosti ni moči govoriti. Sklenjene pogodbe tudi ni moči zanikati iz razloga, da se ofert iz listine št. 1 ni pravočasno sprejel, marveč šele tekom več dni, da torej sploh pogodba ni bila dogovorjena; neute-meljenost teh trditev se že izkaže, ker obe stranki soglasno navajata, da je tožiteljica tožencu stavila predlog, naj se le-ta v zmislu listine štv. 1 zaveže; iz tega izhaja, da navedena listina nima značaja oferta, marveč le ta zmisel, da se je tožiteljičina ponudba sprejela, in je torej čisto brez pomena, kdaj se je listina tožencu izročila, ker navedena listina ni nič druzega nego potrdilo, kako se je pogodba med strankama dogovorila. Na podlagi izrecnega priznanja toženčevega je dalje dokazano, da je le-ta s 30. septembrom 1902 tožiteljičino službo zapustil, potem ko jo je sam odpovedal, ter dne 1. novembra 1902 3 34 lz pravosodne prakse. Civilno pravo. nastopil službo pri firmi C proti mesečni plači 200 K; glede na to, da se je navedena pogodba po soglasnih izpovedbah strank posebno radi tega tako nujno sklenila, da bi se tožencu ne omogočilo takoj službo, ako isto pri tožiteljici zapusti, drugod prevzeti — je jasno, da je toženec zares prekršil one dolžnosti, koje je prevzel v listini štv. 1. Pri tem položaju je vprašanje brez pomena, je li podjetje pri novem gospodarju C smatrati za konkurenčno podjetje z onim pri prejšnjem gospodarju A. V tem oziru pa ni mogoče pritrditi mnenju toženca, da obrt pri C ni konkurenčno podjetje. No glede na to, da namreč toženec v nekem listu sam o tem govori, da se gre za nekako konkurenco proti tožiteljici, izhaja tudi iz dejanskega stanu samega, da firma C zares proizvaja predmete, spadajoče med stroje v isti meri, kakor tožiteljica in tudi v enaki obliki; akoravno podjetje firme C ni tako obsežno, kakor pri tožiteljici, osobito ker se manj delavcev rabi, pride to le v poštev glede obsežnosti podjetja, da namreč firma C tožiteljici nekaj naročnikov odjemlje, nikakor pa to ne ovira stremljenja po novih odjemalcih. Vendar pa tožbenemu zahtevku ni bilo ugoditi, ker se mora pogodbi, na kojo se tožba opira, odreči veljavnost, in sicer po ugovorih toženčevih v zmislu §-a 878 o. d. z., kajti res je pogodba ustanovljena »con.tra bon os moreš«. Zmisel, da pogodnika sprejmeta glede medsebojnih obveznosti tudi več ali manj enake pravice, avstrijskemu pravu ni nov, marveč se to načelo jasno izraža pri obojestransko obveznih opravilih v §-u 934 o. d. z. Da bi se eni stranki ne storila po drugi preznatna škoda (ultra dimidium), smatra avstrijsko pravo po navedenem zakonitem določilu dotično opravilo nedopustnim in se takšni pogodbi, bodisi tudi sama ob sebi neovržna in resno dogovorjena ter ne glede na »bona« ali »mala fides«, odreka veljavnost. Glede pogostnih enostranskih pravnih opravil, recimo daritev, se isti zmisel izraža po ustanovljeni pravici do preklica (§ 947 in 2 o. d. z.); tudi pri takih pogodbah zakon hoče, da se uspeh izražene volje uniči, če je podlaga za to dana. In tako pridemo do načela, izvirajočega že iz naravnega pravnega čuta, da se morajo bremena in dobiček, dolžnosti in pravice enakomerno razdeliti tudi pri uporabi pozitivnega Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 35 prava. Tudi misel, da je treba slabega braniti nasproti močnejšemu, je že prodrla deloma v zakonodajstvu (obramba varovancev, zakon proti oderuštvu, zakoni v obrambo delavcev, zakoni proti pijančevanju i. t. d.), deloma pa ta zmisel prešinja daljnja prizadevanja, da se socialno-politični zakoni razširijo kolikor mogoče še v bodočnosti; s tem pa se naj vzdrži ravnotežje med močnejšim in slabejšim, ker je treba, da se položaj obeh precej z j e n a č i. Iz teh navedeb izhaja, da proglaša zakon tisto pogodbo za nenaravno in nedopustno, s kojo se gospodarsko slabejšim le nalagajo dolžnosti, močnejšemu pa samo pravice in to iz naravnega pravnega čuta. Na takšno pogodbo pa se opira današnja tožba. Iz dejanskega stanu je razvidno, da se je med strankama leta 1894 dogovorila službena pogodba, glasom koje toženec svoje delo kakor risar proti gotovi plači tožiteljici na razpolaganje daje, pri sklepanju pogodbe se je še samo določil rok odpovedi, s tem se je pa pravno razmerje med strankama tako določilo, kakor so ga hotele in tudi v zakoniti obliki. A po šestletni službi je tožiteljica tožencu B vsilila obvezno izjavo v listini štv. 1 in zadrego to-ženčevo izkoristila. Ta sila, ki ne spada pod določilo §-a 870 o. d. z. se je pokazala s tem, da je toženec opravičeno moral biti v skrbeh in strahu, da se mu njegovo službo odpove, ako ne podpiše izjave štv. 1; ta bojazen je bila glasom dejanskega stanu zares opravičena, kar tožiteljica indirektno sama priznava, na drugi strani pa direktno priznava, da je odplačilo za podpis listine štv. 1 bilo v tem, da se službena pogodba vzdrži; ta skrb in bojazen je tem hujše pritiskala na toženca, ker se je kratek čas pred podpisom listine štv. 1 oženil, kar se ne taji, in mu tedaj ni bilo samo zase, temveč tudi za svojo ženo skrbeti ter paziti, da si primeren zaslužek ohrani, tembolj ker je še dolgoval tožiteljici predplače 200 K. Iz tega pa izhaja, da je pri menjavanju izjav štv. 1 tožencu pripadla vloga gospodarsko slabejšega, kar se tudi iz tega razvidi, da dandanes notorično premaguje število onih, ki službe iščejo, nasproti že službujočim in je torej bila bojazen toženčeva, da se mu ne posreči drugod primerne službe dobiti, popolnoma opravičena, dočim tožiteljica ni bila v skrbeh za nadomestnika. 3* Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Navedeni raznolični položaj strank pa je služil le tožiteljici v korist in je povzročil, da se je toženec k nečemu zavezal, česar presoditi ni mogel; tako je tudi umevno, da se je toženec zavezal brez najmanjšega odplačila, kajti vzdržavanje službene pogodbe in neznatno povišanje plače, ki se je šele pozneje pri-godilo, se resno ne more smatrati za odplačilo in tudi ne remu-neracija za novo leto 1901, ker nobena teh dajatev se ni zaznamovala za odplačilo, in naravno je, da se navedene dajatve ne dajo za odplačilo označiti. Vsled listine št. 1 zabranila se je tožencu možnost delo najti v Lj., kakor sploh na Kranjskem in sosednih pokrajinah, torej ravno tam, kjer je najlažje smel upati najti delo vsled njegovih ugodnih zvez (osobno znanstvo, znanje dotičnih zavodov, pri katerih se najde delo i. d. d.); tožiteljica pa se v nobenem ozirn ni dala omejiti po nikacih zavezah. — S tem pa se je kršila zakonito zajamčena pravica prostosti ter se na drugi strani tudi izdatno pomnožila predvlada tožiteljice nad tožencem in v zelo nedopustni meri; kajti vsled svoje teoretične in praktične izobrazbe je toženec navezan na tovarniška podjetja iste vrste, kakor je tožiteljičina in je smel upati, da najde le takšno službo; ker pa so takšne službe redke, je bil toženec v istini prisiljen pri tožiteljici ostati in je bil njej na milost in nemilost izročen. Da je vse to tako, se razvidi iz različnih, aktom priklopljenih pisem, ki svedočijo, da se je toženec zastonj trudil najti novo službo; pri tem ravnanju je bil oviran toženec na svoji prosti volji in ni mogel razvideti, ali mora ostati v službi pri tožiteljici in pod kakimi pogoji, oziroma lastna njegova volja izražati se je le mogla takrat, ako uniči svojo in tudi svoje rodbine eksistenco; takso razveljavljenje proste volje potom pogodbe pa je nenravno in torej nedopustno. Pri tem je še izrecno poudarjati, da je stremljenje tožiteljice povsem zakonito, ako se skuša ubraniti konkurence, posebno v tem oziru, da sadovi njenega duševnega in materijalnega delovanja ne pripadejo drugemu; vendar pa ni moči načina z zakonitega stališča odobravati, kako si skuša tožiteljica pridobiti varstvo proti konkurenciji ravno v le-tej pravdi; kajti na ta način, kakor dokazano, so se še bolj važne pravice tretjih oseb utesnile, da, uničile in tem pravicam nasproti ni pripoznavati Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. nikake prednosti za zgolj materijalne interese tožite-Ijičine. Tožbeni zahtevek je torej bil v celoti neumesten in neutemeljen ter ga je bilo zavrniti. S tem pa odpade tudi samo ob sebi vprašanje, ali ni menda toženec zavezan plačati kon-vencijonalne globe. Tudi ni več pomenljivo, ali je odpoved od strani toženca opravičena ali ne. — C. kr. višje dež. sodišče v Gradcu tožiteljičinemu prizivu ni ugodilo marveč je razsodbo prve stopnje potrdilo iz nastopnih razlogov: Prizivnemu sodišču je razsojati o pravnem mnenju prvega sodišča, koje je smatralo, da je med strankama dogovorjena pogodba z dne 28. decembra 1900 neveljavna, ker nedopustna. Temu nazoru je pritrditi in izpodbijano razsodbo potrditi. V prvi vrsti je sicer priznano, da ni smatrati vsake omejitve osobne prostosti delovanja, kakršno se izrazuje v običajnih »konkurenčnih klavzulah«, za protizakonito in nepomenljivo za vsakdanji promet. Vsaka obligatorična pogodba vsebuje več ali manj omejitev prostega gibanja glede pogodniku pripadajočih dolžnosti in te omejitve je treba spoštovati in se jih držati glasom pravne vsebine v pogodbi. — Obveznost, da kdo po odpovedbi službe ne sme vstopiti v to ali ono določeno konkurenčno podjetje, sama ob sebi še ni proti dobri šegi in tudi ni nedopustna. Čisto drugačna pa je takšna pogodba, ako se posamezni slučaji presojajo, ako namreč že pogodba sama vsled okolnosti, ki jo obdajajo, nasprotuje temeljnim pogojem racionalnega gospodarskega reda in vsled tega krši »dobre navade« v prometu in v istih se izražajoči naravni pravni čuti. V le-tem slučaju je jasno, da je tožiteljica brez prejšnje odpovedi dosedanjega službenega razmerja primorala toženca do enostranske pogodbene obveznosti, ki izključno le služi v korist dozdevnemu obrtnemu prospehu tožiteljice, tožencu pa nalaga krajevne in časovne veletežavne omejitve glede njegovega prostega gibanja za njegovo daljnjo osebno preskrbljenje. Dognano je, da se je ta zahtevek stavil v dobi, ko je toženec še komaj bil stopil v zakon in poleg tega pa še prišel v zadrego vsled pri tožiteljici najetega posojila, kar ga je storilo še bolj odvisnega; dalje tudi, da se tožencu ni dalo nikakšno 38 lz pravosodne prakse. Civilno pravo. materijalno odplačilo za njegovo izjavo v listini št. 1, in da se mu še niti ni zagotovila možnost nadaljnje službe, tako da je bila tožiteljica vsaki čas in že takoj po vzprejemu izjave v št. 1 v položaju, nasprotniku na podlagi pogodbe službo odpovedati. — V tej zvezi posameznih okolnosti se navedena omejitev toženca mora izreči za nedopustno; v nji je videti silo, ki izvira iz mnogo ugodnejšega položaja tožiteljice in je v nasprotju z izdatno skrčeno prosto voljo toženca; v nji se najde, ne da bi toženec za to vedel in to bil nameraval, pravi čin liberalitete in vsled tega nasprotuje, kakor tudi radi preobilo prevzetih dolžnosti »dobri šegi« in naravnim pravnim načelom (§ 878 o. d. z.). Takšni pogodbi pa ni moči podeliti državne obrambe in to tudi ne s stališča prostejših določil trgovinskega prava, tem manj, ker prepirna zadeva ni nobeno trgovinsko opravilo, marveč le »trgovinska stvar« (§ 39 uv. zak. k trg. zak.). — Priziv je torej bilo zavrniti, ne da bi se še izvršili nadaljnji dokazi. C. kr. najvišje sodišče je z razsodbo z dne 19. maj-nika 1903 št. 7212 tožiteljičino revizijo zavrnilo iz razlogov: Revizija izpodbija razsodbo prizivnega sodišča edino le iz razloga napačne pravne razsoje (§ 503 št. 4 c. pr. r.), vendar po krivici. Res je sicer, da je vsak obrtnik upravičen, da si brani in obdrži sadove svojega duševnega in materijalnega delovanja in v to svrho svojim uslužbencem nalaga nekakšne omejitve obrtnega delovanja za slučaj, ko se službeno razmerje konča. Vendar pa takšni dogovori ne smejo prekoračiti meje dopustnosti, da so veljavni. Osobito se ne sme izkoriščati ugodna pozicija gospodarsko močnejšega na ta način, da se to stališče razširi na stroške gospodarstveno slabejšega obrtnega pomočnika; po takih pogodbah se ne smejo uslužbenci na milost in nemilost izročevati službenim gospodarjem in tudi se jih ne sme izpostaviti nevarnosti gospodarstvene pogube, in ker bi pravna obramba gospodarsko močnejšega pri tacih okolnostih nasprotovala »dobrim navadam«, na to mereča pogodba ne more biti veljavna po §-u 878 o. d. z. Vse to se je že na prvi instanci obširno in prav dobro razlagalo. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 39 Ako zakonodajstvo podpira stremljenje trgovcev po obrambi nasproti konkurenci, se vendar to ne sme zgoditi po kršenju pravic tretjih oseb, katere vsaj smejo zahtevati, da se jim v isti meri zakonita obramba podeli; ako pa se kakšnemu obrtnemu podjetju ne more podeliti obramba proti konkurenci, ne da bi se ne ukratile važne pravice tretjih oseb, osobito gospodarstveno slabejših, treba se je tej želji odpovedati. Ako je prizivno sodišče z ozirom na te okolnosti dotično pogodbo proglasilo za nedopustno in dobrim šegam nasprotujočo, se je to po vsej pravici izreklo. Predvsem je treba pomisliti, da je bil toženec za časa podpisane obvezne izjave že več let v tožiteljičini službi, da tedaj glede njega ni bilo moči govoriti, da se šele v službo sprejme, marveč, da se v nji obdrži, torej je le šlo za alternativo, da ali predloženo obvezno izjavo podpiše, ali pa službo zapusti. Pod tem pritiskom se je toženec, ki se je malo časa poprej oženil in se razun tega še pri tožiteljici zadolžil, k temu odločil, da je predloženo izjavo podpisal, ne da bi se mu zato bila dala kaka protikoncesija. Iz okolnosti, da je toženec takrat že več let pri tožiteljici služil, nadalje izhaja, da bi bil toženec že lahko takrat v službo stopil pri firmi C in njej ponudil svoje izkušnje, ako ne bi bil meseca decembra 1900 sprejel obvezne izjave in ako bi se mu bila takrat radi tega služba odpovedala. Pripomniti je še, da toženec meseca decembra 1900 kaj takega ni nameraval, ker je šele prilično dve leti pozneje službo pri tožiteljici zapustil povodom konflikta s tovarnarjem D, kar ne podkrepi mnenja tožiteljice, da je toženec njej nasproti zvijačno ravnal. Tudi to, da se je toženec predvsem pri drugih podjetjih trudil službo dobiti in da je šele po preteku štirih mesecev sprejel službo pri firmi C, ne opravičuje dotičnega spodtikavanja tožiteljice; na to pa, da tožiteljici ni bilo posebno mar za to, da toženca v službi obdrži, kaže dejstvo, da ona nič ni storila, da bi se odpoved toženca preklicala, akoravno je ta samo zahteval, da se njemu storjena žalitev prekliče. Akoravno je toženec že šest let služboval pri tožiteljici, zahtevalo se je od njega, ne da bi se mu izkazala kaka proti-dajatev, da se zaveže za slučaj, če iz službe izstopi bodisi iz kateregakoli vzroka, pet let ne vzame službe pri kakem 40 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. konkurentu na Kranjskem in v sosednih pokrajinah in da se tudi v Lj. ne udeleži pri nobenem konkurenčnem podjetju ka-korsibodi in sicer pod konvencijonalno globo 2000 K; takšna obveznost pa je očividno bila sposobna pridobitvene razmere in preživljenje toženčevo, ako bi* službo odpovedal, občutljivo prikratiti, eventualno njegovo eksistenco docela uničiti. Da pa je toženec takšno obvezo le prevzel pod pritiskom razmer, je že bilo po nižjih sodiščih temeljito obrazloženo. Potemtakem je pravnemu nazoru prizivnega sodišča pritrditi in revizijo zavrniti. K. W. c) Ako je vsled premembe tožbenega zahtevka postopanje prešlo iz onega za rabokupne pogodbe v navadno, tedaj je nastaviti v sodbi rok za opravo dotičnega dejanja (izpraznitev poslopja) v zraislu §-a 409 c. pr. r. — Stranka, ki je pri naroku, v katerem se zahtevek premeni v tem zmislu, zastopana po odvetniku s pravdnim pooblastilom (§-a 31. c. pr. r.) ne more trditi, da se jej je možnost vzela, razpravljati pred sodiščem (§ 477, št. 4. c. pr. r.). A je kupil vinograjsko parcelo in stavbno parcelo s poslopjem in ju prevzel v takojšno dejansko posest brez najmanše utesnitve. V hiši sta bila zakonska B, ki sta baje z nekim prejšnjim lastnikom nepremičnine, ne z neposrednim prednikom sedanjega kupca, sklenila pogodbo, da jima prepusti v poslopju dosmrtno brezplačno stanovanje proti temu, da obdelujeta vinograd ter da vršita viničarske opravke. Tako je ostalo tudi pri kasnejših lastnikih. A je dal pri okrajnem sodišču vR. dne 24. februarja 1902 proti B zapisati v odpovedni register odpoved zastran navedene hiše, obstoječe iz ene sobe, predsobe, kuhinje in kleti. Izdal se je sklep, da morata toženca tožniku hišo predati dne 15. junija 1902; sklep pa se je dostavil njima še le 10. jun. 1902. Proti temu sklepu sta vložila toženca dne 16. junija 1902 u g o v o r e, v katerih pripoznavata, da nista niti s tožnikom niti z njegovimi predniki sklenila nikake najemne pogodbe v zmislu §-a 1090 o. drž. zak., tako da tudi odpoved ni mogoča; protivita se pa nakani tožnikovi, da bi jima vzel stanovanje v njegovi Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 41 zidanici, ker je baje takoj dne 20. marca 1902 tožencema dejal: »Botra, jaz vaju nikoli ne bom preganjal iz stanovanja, ostala bosta tu, kakor do zdaj!« — ter tako izrecno potrdil pogodbo, sklenjeno z njima in nekim njegovim prednikom. Tožnik na razpravi dne 26. junija 1902 trdi nasprotno, da ga je sicer toženec B dne 20. marca 1902 vprašal, če ga bode tudi on pustil nadalje v stanovanju, da je pa tedaj razgovor o tem odklonil in da je bil potem dne 10. aprila 1902 na opetovano vprašanje voljan ugoditi toženčevi želji, a le s pogojem, da se o tem pri sodišču napravi posebna pogodba, in ker tega toženca nista hotela, jima je tožnik dal rok za izselitev do dne 18. maja 1902. Z ozirom na priznanje tožencev, da nista in nikoli nista bila najemnika v njegovi hiši, ugotovi tožnik svoj tožbeni zahtevek tako, da se toženca takoj izselita iz hiše ter mu jo izročita v izključno posest in rabo ter da trpita pravdne troške. Zastopnik tožencev protestuje, da se razpravlja o preme-njenem tožbenem zahtevku, ter predlaga, da se najemna odpoved spozna za neveljavno. Pod prisego zaslišana priča C je potrdila tožnikove dejanske navedbe. Okr. sodišče je razsodilo: toženca se morata takoj izseliti iz tožnikove hiše in mu jo izročiti v izključno posest in porabo, ter v 14tih dneh povrniti odmerjene troške, vse proti izvršbi. Razlogi. Tožnik, ki je toženca našel v kupljeni hiši, ju je lahko smatral za najemnika. Zato je bila odpoved umestna v zmislu §§-ov 1116 in 1120 o. drž. zak. Ako je tožnik dne 24. maja 1902 prepodal svojo odpoved pri sodišču z zahtevkom, naj se toženca izselita 15. dan junija 1902, je mislil, da se jima bode sodni sklep dostavil do 1. junija 1902; ako se jima je dostavil še le 10. junija 1902, bi rok potekel šele 24. junija 1902, od-nosno bi se bila toženca lahko ustavila kaki poprejšnji izvršbi. Toženca pa sama pripoznata, da nista bila najemnika. Njuno trditev, ga sta se zaradi hišnih prostorov pogodila s tožnikom ravno tako kakor z njegovimi predniki, je ovrgla izpoved 42 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. priče C; morala bi se torej umakniti tožniku takoj, oziroma do 18. dne maja 1902, kar jima je bil prostovoljno dovolil. Vzlic temu, pa sta proti tožnikovi odpovedi, s katero se jima je rok za izselitev podaljšal zopet do 15. dne junija 1902, podala ugovore. Povzročila sta torej sama tožbo, h kateri je bil tožnik upravičen že 19. dan maja 1902. V zmislu §-a 571. odst. 2. c. pr. r. ostane odpovednik tudi v pravdi tožnik, ter bistvo odpovedi in pa tožbenega zahtevka temelji v izselitvi iz tožnikove hiše in nje prepustitve v tožni-kovo izključno last in porabo. Po §-u 572 c. pr. r. je sicer v razsodbi izreči ali ostane odpoved veljavna in pa je li in kedaj je toženec dolžan predati najemni predmet. V le-tem slučaju pa po lastnem priznanju tožencev o najemni pogodbi, torej tudi o najemnem predmetu sploh ni govora več. Vzlic temu pa ostane bistvo tožnikovega zahtevka neiz-premenjeno ter z ozirom na dejanski stan povsem utemeljeno; nasprotno pa se zavrača zahtevek tožencev, naj se izreče odpoved za nepotrebno in neveljavno, kakor neosnovan, dasi bi bil po prvotnem odpovednem zahtevku upravičen. Izrek o stroških temelji na §-u 41 c. pr. r. Toženca sta se pri z val a radi napačnega presojanja pravne stvari ter radi ničnosti po §-u 477, št. 4., c. pr. r. ter sta navajala: Prekasno dostavljena odpoved ostane po §-u 564. odst. 2 veljavna, če se proti njej ni ugovarjalo pravočasno; ker se je to zgodilo, se mora odpoved razveljaviti. Odpoved se je tožencema dostavila 10. junija z ukazom, da morata 15. junija izročiti stanovanje predlagatelju. Ravnalo se-je edino o tem, če je tak ukaz veljaven. Proti novemu zahtevku, stavljenemu na razpravi, je zastopnik tožencev ugovarjal. Toženca nista bila klicana k razpravi in jima je le nje izid naznanil kasneje zastopnik; toženca bi sicer na razpravi pojasnila službeno pogodbo, vsled katere sta v tožnikovem stanovanju in katero je on potrdil. Kasnejši tožbeni zahtevek je čisto drug kakor v odpovedi, kar izhaja tudi iz §-a 575 c. pr. r., kjer se razločuje odpoved od tožbe radi izročitve najemnega predmeta. Ker se tožencema nova Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 43 tožbena zahteva ni dostavila ali naznanila, je sodba tudi nična po §-u 477 odst. 4. c. pr. r. C. kr. okrožno sodišče v R. je po tajni, oziroma javni razpravi, h kateri pa ni prišla nobena stranka, zavrnilo priziv radi ničnosti in potrdilo razsodbo prvega sodnika. Razlogi. K izvajanjem v prizivu se omenja: 1.) glede zatrjavane ničnosti, da se je sodni sklep na ugovore tožencev proti odpovedi najemne pogodbe zakonito dostavil v zmislu §-a 90 c. pr. r. zastopniku, kateri po izkazanem pravdnem pooblastilu v zmislu §-a 31. c. pr. r. ni bil upravičen samo za sprejem sklepa, nego tudi za razpravljanje v tej pravdni stvari; imenovani zastopnik je bil pri naroku in se je tudi udeležil razpravljanja. K izvajanjem o napačnem presojanju pravne stvari se 2.) omenja, da je bil tožitelj tudi po §-u 235, št. 2 c. pr. r. upravičen k izpremembi prvotnega zahtevka, ker se razprava radi tega ni otežila, niti raztegnila. Razpravljanje v rabokupnem postopanju se vobče tudi ne razlikuje od navadnega civilnega postopanja, saj so predpisi o njem le oddelek civilnega pr. reda z istimi splošnimi določili. Toženca sta vložila revizijo zaradi ničnosti po §-u 503 št. 1 in §-u 477 št. 4 ter pomankljivosti po §-u 503 št. 2 c. pr. r. kakor tudi radi napačne presoje pravne stvari z revizijskim predlogom, da se razveljaviti obe prvi sodbi, določi nova razprava o novi tožbeni zahtevi, ali pa da se tožba sploh odkloni in sodba predrugači tako, da se odpoved stanovanja za dan 15. junija 1902 zavrne s troški, predrugačenje tožbe pa kakor nedopusto odkloni. Izvajala sta, da se je pooblaščenec tožencev poučil le za vprašanje, če je njima 10. junija 1902 dostavljena odpoved z obrokom do 25. junija 1902 veljavna, ničnost pa je v tem, ker se je na razpravi stavila čisto druga zahteva, za katero pooblaščenec ni mogel odgovarjati in za katero ga sploh pooblastila nista. Nova zahteva bi se morala tožencema naznaniti, morala bi se zaslišati pred sodbo, kar se pa ni zgodilo; ona bi o dogovoru podala dokazila, tudi pričo N. K., tako pa se je pravda vršila torej brez tožencev proti §-u 477, št. 4 c. pr. r. 44 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Predrugačena tožbena zahteva je čisto druga, kakor prvotna. Ugovori proti odpovedi so bili potrebni, sicer bi se bila morala tožena izseliti v 5 dneh po odpovedi in tožniku plačati stroške. Ker prvosodni dve sodbi to prezirati, presojati pravno stvar napačno Pravna stvar se je presodila tudi zato napačno, ker ste obe sodbi izrekli, da je druga tožbena zahteva tista kakor prva in da je tako predrugačenje dopustno. Po prvem zahtevku sta toženca imela vsaj nek rok za izselitev, po drugem nimata ni-kakega. Ako opisano postopanje ni ničevo, pa je gotovo po-mankljivo po §-u 503 št. 2 c. pr. r. Sicer sta se toženca medtem že izselila, stroškov pravde pa nikakor nista zakrivila. Tudi ako bi bila druga tožbena zahteva upravičena, sta toženca vendar zmagala; do tedaj, dokler se je stavila nova zahteva, morajo se jima torej prisoditi troški ugovorov in zastopanje proti prvi tožbi. C. kr. najvišje sodišče je z odločbo od 10. decembra 1. 1902, št. 15716 reviziji deloma ugodilo ter prvi sodbi pre-menilo tako, da se izselitev iz stanovanja in njega predaja nima izvršiti takoj, nego v 14 dneh pod izvršbo. — V drugem se je revizija zavrnila. — Stroški prve instance so se medsobno pobotali, ter je tožnik bil povrniti dolžan tožencema tretjino pri-zivnih stroškov II. in 111. instance v 14. dneh pod izvršbo. Razlogi. Kolikor se tiče revizijskega razloga št. 1 §-a 503 c. pr. r., ki naj ga po trditvi tožencev ustanavlja nezakonito postopanje prvega sodnika v zmislu št. 4 §-a 477 c. pr. r., je že prizivno sodišče dokazalo, da je dotična pritožba ničeva. V tem oziru se proti izvajanju revizijskega spisa še omenja, da je pooblastilo, katero sta toženca bila dala 11. junija 1902 svojemu zastopniku, po vsebini neomejeno pravdno pooblastilo, ki mu daje moč zastopati ju v vseh pravnih rečeh. Ni torej govoriti o tem, da na razpravi 26. junija 1902 nista bila zastopana. Če svojega zastopnika nista zadostno poučila, ni krivo kako nezakonito zastopanje sodišča; njiju pooblaščenec je posredoval na sporni razpravi, bila jima je torej dana prilika pri sodišču razpravljati. Prememba tožbenega zahtevka ni izključila te mogočnosti. Kakor Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 45 je razvideti iz razpravnega zapisnika in iz dejanskega stanu, zastopnik tožencev tudi na tej razpravi ni predlagal, naj se rok preloži, da bi se bolje poučil zaradi premembe tožbenega zahtevka. Tak predlog bi pa ne imel tudi nikakega temelja, kajti premenjeni zahtevek se je v bistvu zlagal z onim, ki se je bil stavil v odpovedi, tembolj ker je bil izpraznilni rok o tej pre-membi (zahtevka) že davno prešel in ker se je ta prememba izvršila po navedbah tožencev samih, izvedenih v ugovorih proti odpovedi, ker je torej zavzemala stališče tožencev, da tu ni ni-kake rabokupne pogodbe. Tudi trditev, da je bilo postopanje pred prizivnim sodiščem pomanjkljivo, ni upravičena. Zastopnik tožencev na razpravi pred prvim sodnikom priče N. K. niti ponudil ni, in na prizivni razpravi se niti zastopati nista dala. Sicer pa bi se zaslišanju te priče pred prizivnim sodiščem ustavljalo tudi določilo §-a 482 c. pr. r. Nedostaje torej tudi revizijskega razloga po št. 2 §-a 503 c. pr. r. V kolikor se tiče pravne presoje sporne stvari, se pritožba v bistvu ozira na dvoje toček; prvič ker sta se oba zahtevka imela za enakovrstna in ker se je zato prememba tožbenega zahtevka dovolila, drugič ker se je naročila takojšnja prepodaja stanovanjskih prostorov. Pritožba v prvem oziru ni utemeljena. Res je sicer, da se premenjeni zahtevek ne opira več na kako rabokupno razmerje med strankama in da zato odpadejo posebna določila civilnega postopnika, tikajoča se odpovedi in izpraznenja najetih predmetov, toda tudi v premenjenem zahtevku se je bistveno zahtevalo to, kakor v odpovedi, dalje pa se vsled premembe razprava ni znatno obtežila ali zakasnila, kar se razvidi iz okolnosti, da se je sporno postopanje končalo pri istem naroku, pri katerem se je prememba zgodila. Dani so torej pogoji §-a 235 odst. 3 c pr. r., da se prememba tožbenega zahtevka pripusti celo proti ugovoru toženca, in je dotični sklep obeh nižjih sodišč torej utemeljen v zakonu. Drugače je pa z drugo pritožbeno točko. Po dovršeni pre-membi tožbenega zahtevka ne ravna se namreč več za izpraznenje najetega stanovanja in zaradi dotičnega roku nimajo več veljati 46 določbe §-ov 560—569 c. pr. r., temuč splošna določila §-a 409 istega reda. Po le-teh pa naj sodnik, če naloži v sodbi komu dolžnost, kaj opraviti, obenem določi tudi rok za to opravo, in sicer pravilno rok 14 dni. Ni utemeljenega razloga, da bi se pri tem slučaju delala razlika v tem pravilu. V tej točki je bilo torej reviziji ugoditi in sta bili sodbi obeh nižjih sodišč premeniti, kakor se je zgodilo, in pri tem se ni dalje ozirati na okolnost, da sta toženca, kakor pravita v revizijskem spisu, med tem stanovanje že izpraznila. Ta uspeh tožencev pa ne more ostati brez vpliva na izrek o stroških, ker izhaja iz pravdnih spisov, da je bilo tožencema glavno za rok izpraznenja in ker ni izkjučena možnost, da bi bila popolno opustila vlogo ugovorov, ako bi se jima bil 14dnevni rok dal precej izpočetka, tako da bi sploh ne bilo prišlo do spora. Iz tega ozira so se stroški I. stopnje vzajemno pobotali, stroški prizivnega postopanja pa so se razdelili v zmislu §-ov 41, 43 in 50 c. pr. r. Dr. V. d) Brez pridržka in omejitve predlagana in po §-u 39. št. 6, izvrš. r. istotako pravomočno dovoljena ustavitev izvršbe z rubežem in prodajo premičnin ne pomeni popolne odpovedi do daljnje izvršbe. — Če se je dovolila in ustavila izvršba na podlagi naslova, ki nima izvršilne moči, se nova izvršba na podlagi istega naslova ne sme odklanjati. — Če sta se stranki odrekli obvestilu o ustavitvi izvršbe, je polu-letni rok §-a 200 št. 3, odnosno §-a 282 izvrš. r. potekel z dnem sodne vložbe ustavitvenega predloga, a ne z dnem ustavitvenega sklepa. Jera H. je tožila Rozo Š. zaradi razžaljenja časti; pri razpravi sta se stranki poravnali; poravnava se je zabeležila v raz-pravnem zapisniku z dostavkom, da se obdolženka zaveže plačati vse stroške; potem se je razglasilo oprostilno razsodbo po §-u 259 št. 2 k. pr. r. in se je obdolženko po §-u 390 k. pr. r. odvezalo od plačila stroškov kaz. pravdnega postopanja. Zastopnik zasebne obtožiteljice je potem dal sodno odmeriti stroške kazenskega zastopanja in sodišče je te stroške odmerilo na 16 K 98 h s pristavkom, da je »obdolženka dolžna te stroške Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 47 v roke zastopnika zasebne obtožiteljice plačati.« Na podlagi tega sklepa se je dovolila zasebni obtožiteljici, zastopani po istem svojem zastopniku drju. I., izvršba z rubežem in prodajo zave-zankinih premičnin dne 10. oktobra 1902. Dne 10. novembra 1902 je dr. i. za svojo stranko vložil ustavitveni predlog, podpisan (navidezno) tudi po zavezanki, zgolj z naslednjim besedilom: »predlagam po svojem izkazanem zastopniku ustavitev dovoljene izvršbe in se obe stranki odrečeta vsakemu obvestilu.« To izvršbo je ustavil sodnik s sklepom z dne 11. novembra l. 1902. »v zmislu §-a 39 št. 6 izvrš. r.« in s pristavkom, da »odpravek sklepa odpade.« Dne 11. maja 1903 je dr. I. kot izkazani zastopnik Jere H. vložil, sklicevaje se samo na sklep kazenskega sodišča, s katerim so se bili odmerili stroški (U 427/3-4) in ne navajajoč prvotne izvršbe, predlog za dovolitev izvršbe z rubežem in prodajo za-vezankinih premičnin v izterjanje ostanka po 8 K 90 v. Pisarniški uradnik je na aktu zabeležil, da se je v tej zadevi vršila poprej izvršba E 376/2. Prvi sodnik je predlog zahtevajoče upnice na dovolitev izvršbe z rubežem in prodajo zavrnil. Razlogi. Za isto terjatev zahtevajoče upnice iz sklepa z dne 1. septembra 1902 opr. št. U 427/2-4 zaradi 16 K 98 h s prip. dovoljena izvršba z rubežem in prodajo zavezankinih premičnin, opr štev. E 376/2, se je na obojestranski predlog s sklepom z dne 11. novembra 1902 opr. št. E 376/2-3 v zmislu §-a 39 št. 6 izvrš. r. brez pridržka in omejitve ustavila; vsled tega so se razveljavila vsa izvršilna dejanja. Izvršilni naslov je torej zaradi popolne odpovedi do izvršbe ugasnil in nova izvršba je nedopustna. — Rekurz zahtevajoče upnice je sodišče predložilo s poročilom in v poročilu navajalo, da je bilo izvršbo odkloniti tudi iz drugih razlogov: 1.) ker naslov nima izvršilne moči; kajti zavezanka je bila po §-u 390 k. pr. r. pravomočno rešena plačila stroškov kot obdoiženka in je zato brez pomena, da se je v od-merilnem sklepu naložilo njej plačilo stroškov, in sicer brez pri-stavka, da ima plačati pod ogibom izvršbe, in ker bi se izvršljivost 48 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. morala in mogla doseči samo potom civilne tožbe; 2.) ker hoče zahtevajoča upnica začeti očividno po preteku polovice leta v zmislu §-a 200 št. 3 izvrš. r. zopetno izvršbo, pa še tudi glede na ustavitveni sklep z dne 11. novembra 1902 in vložbo izvršbe z dne 10. maja 1902 ni potekla poluletna doba. Rekurzno sodišče je rekurzu zahtevajoče upnice ugodilo, dovolilo za izterjavo ostanka v znesku 8 K 90 h, stroškov izvršilnega predloga v znesku 5 K 32 h in rekurznih stroškov 7 K 46 h izvršbo z rubežem in prodajo zavezankinih premičnin in opravo izvršbe naročilo prvemu sodniku. Razlogi. Zavrnilnemu razlogu prvega sodnika, da se vsled ustavitvenega, brez pridržka in omejitve storjenega sklepa z dne 11. novembra 1902 ni ustavilo samo takratne izvršbe in razveljavilo vseh izvršilnih činov, ampak da je ugasnil tudi izvršilni naslov, ni pritrditi, kajti ta razlog bi bil le takrat utemeljen, če bi se iz izvršilnih aktov ali iz ustavitvenega sklepa izkazalo popolno plačilo dolžne terjatve,1) kar pa ni istina. Zaradi tega je rekurentinja v zmislu §-ov 282 in 200 št. 3, izvrš. r. dejanski upravičena predlagati uvedbo novega izvršilnega postopanja, ker se prejšnja ustavitev tiče samo takrat tekoče, ne pa splošno vsake izvršbe; iz tega tudi izhaja, da ta način ustavitve ni istoten s sistiranjem izvršbe po starem sodnem redu, koje se enači prej z odložitvijo. Pa tudi drugih pomislekov ni najti zoper dovolitev izvršbe; tako ni pomisleka zaradi nedoteklega poluletnega roka v zmislu §-ov 78 izvrš. reda, odnosno 125 c. pr. r., kajti ustavitev, dovoljena s sklepom z dne 11. novembra 1902, je veljavna na vsak način »ex tunc«, to je od 10. novembra 1902 (kot dneva vloženega predloga); in dalje tudi ne gre, da bi civilni sodnik odrekel pravomočnemu sklepu, ki ga je smatrati za izvršilni naslov po §-u 1, št. 82) izvrš. r. in ki je kot izvršilen že veljal, zaradi kazensko-pravdnih pomislekov veljavnost. ') To se je ravno smatralo za dokazano iz konkludence. 2) Ta sklep ni razsodilo v zmislu §-a 1 št. 8, izvrš. r. in se po kaz. pr. redu tudi ne more razsodilo nazivati, marveč temelji na izvensodni, četudi v zapisniku se nahajajoči poravnavi in bi mogel pod zakonitimi pogoji priti v poštev samo po §-u 1 št. 5, izvrš. r. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 49 Daljnja vprašanja, ali se je ob priliki ustavitve z dne 11. novembra leta 1902 med strankama dogovorilo razveljavljenje do-tedaj porabljenega izvršilnega naslova ali ne, bi se dalo samo potom tožbe zahtevanih ugovorov v zmislu §-ov 35 in 36 izvrš. reda razmotravati in rešiti. Iz teh razlogov je bilo rekurzu ugoditi ln odločiti v navedenem zmislu. Zavezanka je izvajala svoj r e v i z i j s k i re k u rz nastopno: I. Izvršilni red je glede premičninske izvršbe v §-ih 282 in 200 št. 3 izvrš. r. določil slučaje, v katerih je dovoljeno začasno (poluletno) odnehanje od izvršbe. V le-tem slučaju pa se je izvršba po občnem, brez pridržka in brez omejitve stavljenem predlogu na »ustavitev dovoljene izvršbe« tudi občno brez pridržka in brez omejitve v zmislu §-a 39 št. 6 izvrš. r. ustavila, in se torej ni samo ustavilo prodajno postopanje (§ 282), ampak cela izvršba s sklepom dne 11. novembra 1902 končno, in je ta sklep postal pravomočen. Za dopustnost nove izvršbe je ta formalno pravomočni ustavitveni sklep edina merodajna podlaga, in torej ob priliki novega izvršilnega predloga ni bilo več uva-ževati, v koliko bi se tak ustavitveni predlog ne dal bolje uporabljati za ustavitev po §-ih 200, št. 3 in 282 izvrš. r. potom zahtevanega popravka (glej opazke pri Schauerju k §-u 84 c. pr. r.). Vsi ustavitveni razlogi §-a 39, št. 1—8 izvrš. r. so postavljeni pod logični gorenji stavek neobhodnega razveljavljenja vseh dotedanjih izvršilnih činov, in torej tukaj ne more biti dvoma o popolni ustavitvi izvršbe po §-u 39, št. 6 izvrš. r. (glej vrhovnosodno odločbo z dne 18. novembra 1898 št. 15533, Gl. U. I. št. 24). Iz tega pa izhaja dalje, da v le-tem slučaju ne gre za nadaljevanje prejšnje izvršbe, ampak za čisto novo izvršbo; saj se je tudi predlagala izvršba z novim rubežem in prodajo premičnin. Če je pa to tako, tedaj za novo izvršbo ni merodajen niti poluletni rok §-a 282 izvrš. r. niti kateri drugi; in če bi bila zopetna izvršba dopustna, bi morala biti dopustna tudi takoj 12. novembra 1902, in po morebitni zopetni ustavitvi kar zopet drugi dan zopetna nova izvršba i. t. d., i. t. d., in s tem bi se 4 50 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. omogočilo kupičenje izvršeb, kakor pri starem »sistiranju«, kar pa novi izvršilni red strogo prepoveduje. Pri tako občnem, brez pridržka in brez omejitve se glasečem, po zastopniku zahtevajoče upnice stavljenem predlogu se je moglo in moralo sklepatil) samo, da se je popolnem odpovedalo vsaki daljni izvršbi, in je izvršilni naslov vsed pravomočno sma-trane popolne odpovedi izgubil svojo izvršljivost (argum.: ». . . ako se je odrekel opravi dovoljene izvršbe sploh......ali ako je odstopil od nadaljevanja izvršilnega postopanja..... § 39, št. 6 izvrš. r.; uk. pr. min. z dne 29. oktobra 1898 štev. 24710). Ker torej v le-tem slučaju ne gre za tekočo, ampak za novo izvršbo, zato je bilo tudi veljavnost izvršilnega naslova iznova preiskovati, in njegova veljavnost nikakor ni odvisna od tega, da se je prej porabil za izvršilni naslov. Zaradi tega pa je ravno tudi proti morebitni dovolitvi nove izvršbe na podlagi predmetnega stroškovnega sklepa zopet rekurz dopusten. II. Pa tudi s stališča II. instance same pravna razsoja ni prava. Če je namreč to izvršbo res po §-u 282 izvrš. r. smatrati za začasno, tedaj pa se izvršba pred potekom poluletnega roka in posebno še z dnem 11. maja l. 1903 ni smela dovoliti ker se po §-u 125 c. pr. r. po letih določeni rok neha šele po poteku s številko določenega mesečnega dneva. Poluletni rok pa ni začel teči z dnem pri sodišču vloženega ustavilnega predloga (dne 10. novembra 1902), ampak šele z dnem ustavitve (11. novembra 1.1902), kar izhaja iz izrecnega določila §-ov 200 št. 3 in 282 izvrš. r.: da se nova prodaja ne sme predlagati, dokler ne preteče pol leta od ustavitve (t. j. pravomočne ustavitve). Tedaj pa je 11. maja 1903 meni še bil ves dan prost za pravočasno plačilo. III. Prikrajšano se čutim tudi glede stroškov. Tudi s stališča II. instance je zakrivila zahtevajoča upnica stroške novega rubeža s svojim neomejenim ustavitvenim predlogom, katerega je •) Prvo izvršbo je ustavil drugi, in novo odklonil zopet drugi sodnik. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 51 sama povzročila in ga je ona sama, imajoča pravnega zastopnika, mogla presoditi naproti meni, neuki osebi. Zatorej stroški za novi rubež nikakor niso potrebni. IV. Razen tega sem jaz dosedaj plačala na za devnih stroških enkrat 10 K (glasom poštne izkaznice z dne 3. se ptembra 1902) in enkrat (glasom potrdila nasprotničinega zastopnika z dne 10. novembra 1902) znesek 20 K, in se mi je takrat moj mož, katerega sem poslala s plačilom, izkazal s tem potrdilom na-sprotičinega zastopnika ter na vprašanje pristavil, da se mu o kakem morebiti še ne plačanem ostanku ni nič povedalo. Jaz sem torej smatrala celo terjatev za plačano in šele pred kratkim se mi je reklo, da se je v pisarni nasprotničinega zastopnika mojih poslanih 10 K baje zaračunilo za meni neznano terjatev mojega moža. Jaz tudi ustavitvenega predloga 10. novembra 1902 nisem sopodpisala, ampak najbrž moj mož. V. Zahteva se predrugačba drugosodnega sklepa in zavrnitev predloga zahtevajoče upnice za dovolitev izvršbe. C. k r. vrhovno sodišče je z odločbo z dne 24. junija 1. 1903, št. 9229 izreklo: Izpodbijani sklep rekurznega sodišča se potrjuje iz njemu pridejanih razlogov in iz daljnjega uvaževanja, da se iz pravdnega spisa E 376/2-3 (predmetnega ustavitvenega predloga) glede nepotrebnosti sedaj nastalih izvršilnih stroškov ne da nič umestnega izvajati, in da je rekurentinji prosto, v revizijskem rekurzu navedena odplačila uveljavljati pri sodišču, pri katerem se je dovolitev izvršbe na 1. instanci predlagala. e) Predpis §-a 11 konk. p. ne ovira, da bi se pred otvoritvijo konkurza opravljena izvršba v zavarovanje izpremenila v izvršbo v izterjanje, in da bi se pridobljena zastavna pravica brez ozira na otvorjeno konkurzno postopanje realizirala. Zahtevajočemu upniku A se je proti zavezancu B v zavarovanje terjatve 450 K dovolila izvršba z rubežem pre- 4* 52 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. mičnin, katera se je tudi opravila. Po le-tej prišel je B v konkurz. Predlog zahtevajočega upnika, naj se ta izvršba v zavarovanje izpremeni v izvršbo v izterjanje, je sodišče, sklicevaje se na določbo §-a 11 konk. reda, zavrnilo. Rekurzu ^4-jevemu je druga instanca ugodila ter dovolila zahtevano izpremembo iz teh-le razlogov: Brez dvojbe je, da je razsodba, na katero se izvršilni predlog opira, vkljub temu, da je prišlo dolžnikovo imetje v konkurz, postala pravomočna ter da kaže svoj učinek tudi proti konkurzni masi (§ 6 konk. r.). Tukaj gre še za to, morejo li upniki na podlagi takega izvršilnega naslova vesti proti njej eksekucijo. V našem slučaju si je pritoževatelj še pred proglašenim kon-kurzom z varnostno eksekucijo in sicer z rubežem premičnin pridobil zakonito zastavno pravico (§-i 253, 256 in 374 izvrš. r.), ki je zavisna samo od pogoja, da postane dotična razsodba pravomočna. To dejstvo se je tukaj zgodilo in s tem se je pogojno pridobljena zastavna pravica izpremenila v brezpogojno. Ker je torej A še pred otvoritvijo konkurza že pridobil si zastavno pravico — upravitelj konkurzne mase ni izpodbijal znane mu eksekucije, ki je postala pravomočna — je on brez ozira na konkurzno postopanje upravičen, svojo zastavno pravico samostojno realizirati (§-i 12, št. 2, 30, 137 in 163 konk. r.) in ne sme se tedaj braniti nadaljevanje začete eksekucije. Določilo §-a 11 konk. r., na katero se prvi sodnik sklicuje, tukaj ni na mestu; zato je bilo rekurz zavrniti. C. kr. najvišje sodišče z odločbo dne 26. marca 1902, št. 4418 revizijskemu rekurzu upravitelja konkurzne mase ni ugodilo in se pri tem deloma sklicevalo na pravilne razloge rekurznega sodišča, deloma pa na to, da od upravitelja konk. mase zahtevanemu razveljavljenju varnostnih izvršil stoji na potu predpis §-a 377 odst. 2. izvrš. r. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 53 Kazensko pravo. Glede spisov, katere je vročiti v lastne roke (§ 79 k. pr. r.), ne zadostuje nadomestna vročitev potom javnega razglasila. Kadar takih spisov ni moči dostaviti v lastne roke, je odrediti, da se po dotični osebi v svrho vročitve spisa poizveduje, eventuelno je ukazati, da se jo kot begosumno aretuje; v ostalem pa postopanje v zmislu §-a 422 k. pr. r. počivaj, dokler se dotičnika ne zasači. — V zmislu §-a 80, odst. 2, k. pr. r. je le takrat dopustno rabiti oznanilo na občinski hiši, kadar samo stanovanje adresatovo ni znano, ne pa tudi, kadar sploh kraj njegovega bivanja ni znan. — Določil v 3. oddelku 5. dela poslovnega reda za sodišča I. in II. stopnje o vroče vanju v civilnih rečeh ni uporabljati na kazenske reči. C. kr. najvišji sodni kot kasacijski dvor je na ničnostno, v obrambo zakona vloženo pritožbo c. kr. generalne prokurature z razsodbo z dne 9. decembra 1903, štev. 17085 za pravo spoznal: Z odredbama c. kr. deželnega sodišča v Ljubljani z dne 10. oktobra 1903 opr. štev. Vr VI 659/3-21 in c. kr. okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 13. oktobra 1903, določujočima, kako je vročiti izpisek razsodbe c. kr. deželnega sodišča v Ljubljani z dne 7. julija 1903 opr. štev. Vr VI 659/3-17 obtožencu Martinu O., in s sklepom c. kr. deželnega sodišča v Ljubljani z dne 3. novembra 1903 opr. štev. Vr VI 659/3-24, zavračujočim ničnostno pritožbo Martina O. zoper navedeno razsodbo deželnega sodišča — se je kršil zakon; le-te emanacije nižjih sodišč se razveljavijo, in kazensko postopanje proti Martinu O. počivaj, dokler se ga ne zasači. Razlogi. Z razsodbo c. kr. deželnega sodečega sodišča v Ljubljani z dne 7. julija 1903 opr. štev. Vr VI 659/3-17 sta bila Martin O. in Luka P. spoznana krivima hudodelstva po §-u 81 k. z., Luka P. tudi prestopkov po §-ih 312 in 320 lit. c) k. z. Obsodilo se ju je v povračilo stroškov in Martina O. v 6mesečno težko poostreno in dopolnjeno, Luko P. pa v 4mesečno težko in poostreno ječo. Proti tej razsodbi je prijavil Martin O. takoj po končani glavni razpravi ničnostno pritožbo ter prosil, da se 54 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. mu v svrho izvoda ničnostne pritožbe vroči izpisek razsodbe. Luka P. je dne 10. julija 1903 pismeno prijavil ničnostno pritožbo. Luki P. se je razsodba dne 21. julija 1903 dostavila, in dne 29. julija 1903 je vložil izvod ničnostne pritožbe. Martinu O. pa ni bilo moči vročiti razsodbe, ker je glasom poročila občinskega urada odpotoval v Ameriko. Svetovalstvena zbornica pri ljubljanskem deželnem sodišču je dne 28. avgusta 1903 izdala iskalni list proti Martinu O., in dne 5. septembra 1903 so se v zmislu §-a 285 odst. 2 k. pr. r. predložili spisi kasacijskemu dvoru, da razsodi o ničnostni pritožbi Luke P. Kasacijski dvor je deželnemu sodišču z dnem 30. septembra l. 1903. št. 13367 ukazal, da najprej Martinu O. vroči izpisek razsodbe po določilih §-ov 77—81 k. pr. r., potem na morebitni izvod njegove ničnostne pritožbe potrebno ukrene, oziroma ako bi Martin O. v določenem roku izvoda ne vposlal, v zmislu zakona postopa, in spise v teku 4. tednov zopet predloži. Ljubljansko deželno sodišče je dne 10. oktobra 1903 okrajno sodišče v Škofji Loki zaprosilo, da Martinu O. izpisek razsodbe po navodilu §-a 80 k. p. r. izroči. Okrajno sodišče je poslalo dne 11. oktobra 1903 izpisek razsodbe županstvu na Trati, da ga vroči Martinu O. Ako bi se Martina O. ne dobilo v njegovem stanovanju, se je županstvu naročilo, da naj vroči izpisek kakemu doraslemu domačinu, in če bi takega ne bilo, kakemu sosedu; ako bi ne bilo najti nikogar, ki bi hotel izpisek prevzeti, naj bi se ga pri županstvu položilo, na vratih stanovanja Martina O. pa pripelo pismen ukaz, da mora Martin O. dne 15. oktobra 1903 ob 8. uri zjutraj biti v svojem stanovanju, kjer bo dobil izpisek razsodbe, sicer bi se istega z nasledki vročitve založilo pri županstvu. Županstvo na Trati je poročalo, da je izpisek razsodbe dne 19. oktobra 1903 Ani O., ženi Martina O., vročilo. S sklepom z dne 3. novembra 1903 opr. štev. Vr VI 659/3-24 je deželno sodišče ničnostno pritožbo Martina O. po §-u 1 štv. 2. zakona z dne 31. decembra 1877 štv. 3 d. z. za I. 1878 zavrnilo, ker ni pri oglasitvi pritožbe jasno in določno povedan noben ničnostni razlog, izvoda k pritožbi pa se sploh vložilo ni. Ta sklep so dne 8. novembra 1903 vročili Ani O., in dne 12. novembra 1903 je deželno sodišče spise zopet predložilo kasacijskemu dvoru. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 55 Odredba ljubljanskega deželnega sodišča, po kateri se je smatralo, da namesto vročitve v lastne roke obtoženca (§ 79 k. p. r.) zadostuje nadomestna vročitev potom javnega razglasila, in postopanje okrajnega sodišča v Škofji Loki, katero je izpisek razsodbe očividno po analogiji §-a 106 c. pr. r. dostavilo, pa ne odgovarjata zakonu. Ni bilo dopustno, ravnati se po 2. odstavku §-a 80 k. pr. r., ker je bilo vročiti tak spis, od katerega vročitve teče rok za izvod in zakonito označenje razlogov prijavljene ničnostne pritožbe, oziroma za pritožbo, katero pripušča § 2 št. 2 zakona z dne 31. decembra 1877 štev. 3. d. z. za leto 1878, torej tak spis, kakršnega omenja § 79 k. pr. r. Že plenarna razsodba z dne 29. marca 1883 št. 13731 zbirke štev. 532 tolmači drugi odstavek §-a 80 k. pr. r. tako, da je le takrat dopustno nabiti oznanilo na občinski hiši, kadar samo stanovanje adresatovo ni znano, ne pa tudi, kadar sploh kraj njegovega bivanja ni znan, kakor v le-tem slučaju. Besedilo in početna zgodovina §-ov 79 in 80 k. pr. r. (glej osobito v Ma-verjevi priročni knjigi str. 449 in 450) kažeta, da določujeta navedena §-a različne slučaje vročitev in vročitve različnim osebam, in da ni dopustno, uporabljati za manj važne slučaje veljavnih določil §-a 80 k. pr. r. na važnejše slučaje §-a 79 k. pr. r., za koje veljajo ostrejša pravila. Določilo §-a 79 k. pr. r. hoče osigurati, da je mogoče vložiti pravni lek; v le-tem slučaju tudi ni bilo v zmislu 3. odstavka §-a 79 k. pr. r. nabiti oglasa na stanovanju Martina O. Zaradi tega je bilo edino le odrediti, da se po Martinu O. v svrho vročitve razsodbenega izpiska poizveduje, oziroma tudi ukazati, da se ga kakor begosumneža aretuje; v ostalem pa bi bilo moralo postopanje glede Martina O. toliko časa počivati (§ 422 k. pr. r.), dokler je isti odsoten. — Da določil iz 3. oddelka 5. dela naredbe pravosodnega ministrstva z dne 5. maja 1897 štev. 112 d. z. (poslovnega reda za sodišča I. in II. stopnje) glede vročevanja v civilnih rečeh ni uporabljati na kazenske reči, to pove že § 348 navedenega poslovnega reda; člen I. uvodnega zakona k c. pr. redu z dne 1. avgusta 1895 štev. 112 d. z. pa tudi prepoveduje, da bi se na kazenske reči uporabljalo to, kar se glede vročevanja v civilnih rečeh nahaja v 2. nadpisu 2. oddelka civilnega pravdnega reda. — Glede na vse to je vročitev izpiska razsodbe in sklepa z dne 3. novembra 56 Izpred upravnega sodišča. 1903 opr. štev. Vr VI 659/3-54 v roke Ane O. brez pravne moči in navedeni sklep nezakonit. Zato je bilo predlogu, po c. kr. generalni prokuraturi v zmislu §-a 33 k. pr. r. stavljenemu, ugoditi, po §-u 292 k. pr. r. z razsodbo izreči, da se je zakon kršil in dalje tako za pravo spoznati, kakor je zgoraj povedano. Dr. Rogina. Izpred upravnega sodišča. K razlagi zakona z dne 19. septembra 1899 št. 73 dež. zak. za Štajersko glede na pravice učiteljev do uvrstitve v višjo plačilno stopnjo. Rešujč pritožbo Mateja Ž. v Resniku proti odločbi c. kr. ministrstva za uk in bogočastje od 20. decembra 1902, št. 40.307 radi uvrstitve pritožitelja v drugo plačilno stopnjo je c. k r. upravno sodišče z odločbo od 2. decembra 1903 št. 12.452, po javni ustni razpravi spoznalo za pravo: Izpodbijana odločba se, ker je v zakonu neutemeljena, razveljavi. Razlogi. Matej Ž. je bil z dekretom deželnega šolskega sveta v Gorici od 28. oktobra 1898 nameščen za definitivnega učitelja v Sežani, dne 1. marca 1902 pa imenovan za učitelja in vodjo šole v Resniku na Štajerskem, kjer je napravil prošnjo na štajerski deželni šolski svet, naj bi se mu nakazala plača po 2. plačilni stopnji, določeni v zakonu od 19. septembra 1899 št. 73 dež. zak. za Štajersko. Njegovi prošnji se pa z razpisom štajerskega deželnega šolskega sveta od 15. septembra 1902 št. 5292, oziroma instančnim potom z razpisom c. kr. ministrstva za uk in bogočastje od 20. dec. 1902 št. 40.307 ni ugodilo. Proti tej mini-sterijalni odločbi se je gori imenovani pritožil na upravno sodišče. Izpodbijana odločba se sklicuje edinole na razloge v odločbi deželnega šolskega sveta. Ta pravi, da prositelj in sedanji pri-tožitelj ob času, ko je zakon od 19. septembra 1899 stopil v veljavo, še ni bil nameščen v štajerski učiteljski službi in da se izjemna določba §-a 2 odstavek 2 navedenega zakona da uporabljati le na one učitelje, ki so bili v štajerski šolski službi, še predno je stopil v moč gori omenjeni zakon. Izpred upravnega sodišča. 57 V tozadevni odločbi $-a 2 odst. 2 navedenega zakona je izrečeno, da pripadejo 3 višje plačilne stopnje učnim osebam, ki so bile imenovane že po veljavnosti tega zakona za definitivne učitelje, po 10., oziroma 20. ali 30. službenem letu počenši s prvim dnem onega meseca, pred katerim so si pridobili izpričevalo učne usposobljenosti. Iz gori obrazloženega stvarnega položaja pa izhaja, da pritožitelj ni bil šele po pričetku veljavnosti citiranega zakona, namreč ne šele po 1. juliju 1899 imenovan za definitivnega učitelja, nego da je bil, kakor uvodoma povedano, imenovan že z dekretom deželnega šolskega sveta v Gorici od 28. oktobra 1898 za definitivnega učitelja tretjega razreda in vodjo ljudske šole. Če se pravilno umeva in uporablja zakon, velja za pritožiteljeve pravne razmere le ona določba, ki pravi, da je učne osebe, ki so bile pred veljavnostjo tega zakona imenovane za definitivne učitelje, takoj uvrstiti v drugo, oziroma, ako imajo 20. vštevno službeno leto za seboj, v tretjo, in ako imajo 30 vštevnih let, v četrto plačilno stopnjo (§ 2 odst. 3 zak.). Tu je torej pravica do uvrstitve v drugo plačilno stopnjo zavisna edinole od tega, da je bila učna oseba že pred veljavnostjo zakona imenovana za definitivnega učitelja. Ne dela se pa razločka v tem oziru, če je služil učitelj do trenutka, ko ga je treba uvrstiti, na Štajerskem ali v kaki drugi deželi ozemlja, koder velja avstrijski ljudskošolski zakon od 14. maja 1869, ki označuje učiteljevanje na javnih šolah za javno, vsem avstrijskim državljanom enakomerno pristopno službo. In zato je nedopustno, da bi se tako razločevanje svojevoljno polagalo v zakonovo besedilo. Omenjena zakonova določba pa tudi ni zgolj prehodna, za trajno uporabo nesposobna določba, za kakršno se tudi po vsi zakonovi strukturi ne more smatrati. Kajti ko se je to določilo postavilo, se je pač vendarle moralo ozirati na mogoči in, kakor kaže le-ta pritožba, tudi v resnici se prigodivši slučaj, da se je učiteljsko mesto v štajerski deželi podelilo učni osebi, ki je bila poprej definitivno nameščena v kaki drugi deželi. To uvaževaje je moralo upravno sodišče priti do pravnega nazora, da stoji izpodbijana odločba na nepravilni razlagi in uporabi tozadevnega zakona in da jo je zategadelj po zmislu §-a 7 zakona od 22. oktobra 1875 drž. zak. št. 36 ex 1876, ker je v zakonu neutemeljena, razveljaviti. Dr. I. D. 58 XVII. redna glavna skupščina društva »Pravnika«. XVII. redna glavna skupščina društva Pravnika". I. Dne 25. januarja se je vršila v »Narodnem domu« letošnja glavna skupščina društva »Pravnika«, ki je bila primeroma dobro obiskana. V svojem otvoritvenem govoru je načelnik g. nadsodni svetnik dr. Ferjančič omenjal vzlasti društvenega truda okolo priročnega izdajanja zakonov v slov. jeziku. Temu je pripoznala važnost tudi c. kr. justična uprava, ki je v prošlem letu dala naročiti vse dosedanje izdaje za sodišča in drž. pravdništva v slovenskih krajih. Ista uprava pa, žal, ni pokazala svoje skrbi za slov. sodno uradovanje sploh, kakor je soditi po zadnjih dogodkih, zlasti na Koroškem. Čeprav ni upanja, da bi v sedanjih političnih razmerah imeli naši koraki zaželene uspehe, je vendar posebno odvetnikom vstrajati v boju za pravice našega jezika in nadaljevati pot, ki so jo nastopili z II. odvetniškim shodom v Ljubljani. Tudi »Pravnik« naj ne prekine svojega resnega dela, pripravljajoč potrebne pripomočke za slov. sodno prakso; za civilno-pravdnim redom, ki ga je začel prirejati neumorni g. svetnik Kavčnik, mora iziti trgovski zakonik, menični red in obč. državljanski zakonik. (Odobravanje.) II. G. sodni tajnik M i 1 č i n s k i je prečital letno poročilo, koje je doposlal društveni, kot vodja sodišča na Brdu odsotni tajnik g. dr. Foerster. To poročilo se je glasilo: Slavna glavna skupščina! Poročilo o minulem 15. letu društva »Pravnika« se ne more ponašati s posebno bogato in raznovrstno svojo vsebino, vendar mu je mogoče izkazati, da je delovalo društvo v svojem mirnem razvoju na isti višini ugleda, ki mu pristoja kot odličnemu strokovnemu društvu. Društvo je dobro konsolidovano, vstrajalo je na onem potu, ki so mu ga določile razmere in večletna izkušnja. Članstvo svoje najde društvo pač le med domačimi pravniki sodnega, odvetniškega in notarskega stanu, le-te pa šteje, z nekaj izjemami, skoraj vse svoje. Da se ne more širiti društvo enako vspešno tudi med pravniki drugih strok, je le naravno, ker more nakloniti društvo najintenzivnejšo pozornost ravno sodni in pravni vedi. Poglavitni svoj delokrog ima društvo izkazan v svojem, po dr. Danilu Majaronu vrejevanem glasilu »Slovenski Pravnik«, ki je izahjalo lani kot XIX. letnik. V samostojnih spisih in razpravah, dalje v odločbah najvišjih instanc ter v drobnejših vesteh je nudil ta mesečnik obilo dobrega in prav dobrega blaga, ki pride pravniku prav pri praksi. XVII. redna glavna skupščina društva »Pravnika«. 59 Izvršujoč sklep zadnje skupščine je priredil odbor v dneh 11 in 18. sušca, oziroma 1 aprila tri društvene večere, za katere so priskrbeli zanimiva predavanja gospodje svetnik Karol Wenger, dr. Rudolf An-drejka pl. Livnograd in dr. Janko Polec. Tudi sklepu, da je prirediti društven izlet, je ugodil odbor ob nenavadni obilni udeležbi pravnikov z izletom v Devin dne 28. junija. Zaradi zopetnega uvedenja javnih predavanj se je odbor posvetoval s »Slovensko Matico« in z društvom zdravnikov, vendar se pa ni posrečilo, oživiti idejo. V prid razširjenja po društvu izdanih slovenskih zakonikov je dosegel odbor, da je naročilo pravosodno ministrstvo večje število kazenskega zakona, kazensko-pravdnega in izvršilnega reda, s katerimi se je- obdarilo razna sodišča v območju graškega in tržaškega nadsodišča. Zbirko svojih zakonikov pomnoži društvo v kratkem s slovensko izdajo civilno-pravdnega reda; poveril je odbor sestavo knjige gospodu svetniku Ivanu Kavčniku, ki vredi novo knjigo po načelih svojega »izvršilnega reda« kot pendant k le-temu, in se je nadejati, da dobimo po priznani spretnosti g. svet. Kavčnika zopet izborno opremljeno knjigo, ki si jo praktik že zdavnaj želi. V društvenem odboru so bili izvoljeni na občnem zboru z dne 26. januarja 1903: poleg načelnika dež. sod. nadsvetnika dr. Andrej Ferjančiča, njega namestnik odvetniške zbornice predsednik dr. Danilo Majaron, tajnik sodni pristav dr. Vladimir Foerster, blagajnik odvetniški kandidat dr. Anton Švigelj, knjižničar sodni tajnik Fran Milčinski, odborniki dež. sodni svetnik Ivan Kavčnik, odvetnik dr. Makso Pire in dež. sodni svetnik Karol Wenger. Vnanjimi odborniki so bili izvoljeni sekcijski svetnik pravosodnega ministrstva dr. Janko Babnik na Dunaju, odvetnik dr. Juro Hrašovec v Celju in odvetnik dr. Ivan Zuccon v Pulju. Računska preglednika sta bila odvetnik dr. Fran Munda in dež. sod. svetnik Julij Polec. Podavši s tem o delovanju tega odbora letno poročilo, prosim, da izvoli glavna skupščina to poročilo odobriti. To poročilo se je vzelo brez ugovora ali pripomnje na znanje. III. Društveni blagajnik g. dr. A. Švigelj je predložil naslednje poročilo : Slavna glavna skupščina! V upravni dobi od 25. januarja 1903 pa do 24. januarja letos je bilo društveno premoženjsko stanje tako-le: A. Dohodki. 1. blagajniški prebitek iz lanske upravne dobe ... K 72080 vin. 2. plačani zaostanki članarin in naročnin ..... „ 41150 „ 3. za leto 1903 plačane članarine in naročnine . . . „ 1994'— „ 4. detto za leto 1904.......... . . . „ 517— „ Odnos ... K 364330 vin. 60 XVII. redna glavna skupščina društva »Pravnika«. Prenos ... K 364330 vin. 5. kupnine 2 letnikov »Slov. Pravnika« (O. Fischer) in 2 številk................. „ 17- „ 6. plačani zaostanki kupnin »Izvršilnega reda« . . . „ 200'— „ 7. kupnine od c. kr. justičnega ministrstva naročenih 44 izvodov »Izvršilnega reda«......... „ 264' — „ 8. kupnine od L. Schvventnerja (11) in O. Fischerja (5) prodanih izvodov »Izvršilnega reda« (a 5. 25) . . „ 84'— „ 9. od zopet vstopivšega člana za 2 leti nazaj plačana članarina..........'...... „ 32-— „ 10. 4°/0 obresti od knjižice »mestne hranilnice ljubljanske« št. 29.926................ „ 553 „ 11. obresti od v poštni hranilnici vloženih zneskov . . „ 375 „ 12. povračilo fonda glede javnih predavanj . . . . . „ 11308 „ Skupaj ... K 436266 vin. B. Izdatki. 1. Račun »Narodne tiskarne« za tisek »Slov. Pravnika« 1. do 12. štev............... „ 1416-40 „ 2. honorari sotrudnikom............ „ 1311'— „ 3. najemščina za društveno sobo za mesce januar do incl. julij 1903 .............. „ 126— „ 4. naročnina strokovnih listov.......... „ 80'— „ 5. plačilo dolga tiskarni Blasnikovih naslednikov za tisek »Izvršilnega reda«............ „ 500'— „ 6. kupnina za tri knjižnične omare........ „ 363'— „ 7. tiskarski stroški (vabila za izlet, op. dopisi itd.) . . „ 25'82 „ 8. razne nagrade (pobiralcu članarin po Ljubljani, pismo- nošem itd.)............... „ 30-— „ 9. manipulacijske pristojbine c. kr. poštne hranilnice in provizija................ „ 499 „ 10. vezava »Izvršilnega reda« (za justičnemu ministrstvu poslane izvode)............. „ 3992 „ 11. izdatki na račun izdaje zakonov v slovenskih prevodih „ 2337 „ 12. izdatki na račun javnih predavanj....... „ —'48 „ 13. opominjevalni in drugi urednikovi, tajnikovi in bla- gajnikovi ter knjižničarjevi upravni stroški . . . „_44-96 „ Skupaj ... K 396594 vin. Aka se gorenji dohodki............ . „ 4362-66 ,, primerjajo z izdatki, se pokaže čistega prebitka ... K 39672 vin. C. Društveno premoženje. 1. prebitek iz tega računa............ „ 39672 „ 2. zaostanki na članarinah in naročninah do incl. 1903 . „ 1385 — „ 3. zaostanki za prodani »Izvršilni red« .... . . . „ 226'— „ Odnos ... K 200772 vin. XVII. redna glavna skupščina društva »Pravnika«. 61 Prenos ... K 200772 vin. 4. zaloga knjig »Izvršilnega reda« 170 vezanih izvodov (132 g. Schvventner, 138 g. Fischer) a 5 K 75 vin. „ 141750 „ in 248 nevezanih izvodov pri Bonaču (inventarna vrednost a 4 K)......-.......„ 992 - „ 5. tri knjižnične omare v vrednosti....... . „ 363 — „ vse v skupni vrednosti ... K 478022 vin. in neinventirana sobna oprava, knjige, časniki. Pasiv letos ni. D. Blagajnično stanje. Prebitek v izkazanem znesku.......... „ 39672 „ je naložen v delcu........K 324'07 vin. v c. kr. poštni hranilnici, ostanek . . . „ 7265 „ je v ročni blagajnici kot razpoložnina. E. Izvršilni red. Lanski primankljaj je znašal...........„ 821 21 „ zaostankov se je letos plačalo .... K 200'— vin. justično ministrstvo je kupilo 44 izvodov za „ 264-— „ Schwentner in Fischer sta prodala 16 izvodov za......... . „ 112— „ torej znašajo dohodki . . K 576'— vin. vezava je stala .... K 3992 vin. opomini.......„ 4"14 ,, 25°/0 trg. popust Schwent- nerju in Fischerju „ 28'— „ „ 7206 „ dohodkov se torej pokaže............„ 50394 in primankljaj znaša letos le še.....,.... K 31727 vin. Po podani sliki o društvenih financah bi utegnili soditi, da so le-te v primeri z lanskimi, ko sem izkazal 720 K 80 vin. prebitka, in še bolj v primeri s prejšnjimi na potu nizdolu, tembolj ker se pojavlja zopet kronična bolezen Pravnikove blagajne — zaostanki. Toda tako hudo ni. Lani smo imeli dolga 500 K, ki je letos plačan, vrhutega si je društvo omislilo tri krasne, praktične omare za dokaj bogato knjižnico, ki so stale 363 K, in že vsota teh izdatkov (nad 1100 K) dovolj upravičuje blagajnikovo nado, da se bo ohranilo ono ravnovesje, iz katerega nas niti tisek »Izvršilnega reda« ni spravil. Slavna skupščina izvoli vzeti to poročilo v blagohotno znanje. Ko je g. blagajnik potem še, na vprašanje g. Kavčnika, pojasnil financijalno stran »Izvršilnega reda« in ko se je preči-talo poročilo računskih pregledovalcev gg. dra. Munde in svet- 62 Ravnopravnost slovenskega jezika v praksi. nika Pol ca, ki sta vse knjige našla v pravilnem redu, izrekla je skupščina g. blagajniku in odboru soglasno absolutorij. IV. Predno so se vršile volitve v odbor, je bil kratek razgovor o kandidatih glede na to, da so nekateri dosedanji odborniki izrekli željo, naj bi se namesto njih volilo druge moči. Za tem so bili izvoljeni soglasno: za načelnika g. nadsodni svetnik dr. Andrej Ferjančič, za odbornike ljubljanske gg.: odvetniški kandidat Ant. Dermota, notar Aleks. Hudovernik, odvetnik dr. Danilo Majaron, drž. pravd, namestnika dr. Anton Rogina, odvetniški kandidat dr. Anton Švigelj, dež. sod. svetnik Karol Wenger in odvetniški kandidat dr. Konrad Vodušek; za odbornike vnanje dosedanji, in sicer gg.: sekcijski svetnik dr. Janko Babnik na Dunaju, odvetnik dr. Juro Hrašovec v Celju in odvetnik dr. Ivan Zuccon v Pulju. Za pregledovalca računov sta bila zopet izvoljena g. odvetnik dr. Fran Munda in g. dež. sod. svetnik Julij Polec v Ljubljani. V. Ker se za posamezne nasvete ni nihče oglasil, se je g. načelnik dr. Ferjančič zahvalil za udeležbo in zaključil dveurno zborovanje. Ravnopravnost slov. jezika v praksi. Pod tem zaglavjem bomo odslej zbirali vse važnejše slučaje kršenja ustavno zajamčene ravnopravnosti, tozadevne pritožbe, odnosno predloge v tej ali oni obliki, in pa tudi rešitve treba oblastev v jezikovnem pogledu. Izkušnja uči, da je tako gradivo imeti vedno pri rokah. Zato prosimo, da se nam vsaka tozadevna stvar hitro sporoči. 1. Slovenski jezik pa razdeillni sklepi v izvršilnem postopanju. J už noštajerska hranilnica v Celju je dne 16. novembra 1903 vložila pri c. kr. pravosodnem ministrstvu naslednjo pritožbo: V naši stvari proti Henriku P. zaradi K 2664'32 je, dasi so bili vsi predlogi pisani v slovenskem jeziku, c. kr. okrajno sodišče v Ptuju izdalo razdelilni sklep od 5. novembra 1903 E 559/3-17 v nemškem jeziku. Zakaj seje to storilo? Razdelilni Ravnopravnost slovenskega jezika v praksi. 63 sklep je vendar strankam namenjen in je zadnji akt izvršbe, ki se je vsled našega slovenskega predloga uvedla. Ako sta morebiti bila dražbeni zapisnik in zapisnik o prijavah pisana v nemškem jeziku in je zategadelj izdalo okrajno sodišče nemški sklep, bilo bi tako utemeljevanje naravnost smešno. Že to je bilo nezakonito, da se je rabila nemška tiskovina za dražbeni zapisnik in zapisnik o prijavi; ako se je pa že tedaj nezakonitost zgodila, ta ne opravičuje še nadaljnje nezakonitosti. Razdelilne sklepe, kakor je samo ob sebi razumljivo, druga okrajna sodišča v slovenskem jeziku izdelujejo, kadar je bil izvršilni predlog pisan v slovenskem jeziku; za c. kr okrajno sodišče v Ptuju pa vendar ni nobene izjeme. Sodišče je tudi nedosledno ravnalo, ker je drugi razdelilni sklep glede razdelitve prebitkov izvršilne uprave od 14. novembra 1903 E 843/00-32 izdalo vendar v slovenskem jeziku. Mi se tedaj pritožujemo ter prosimo: Visoko c. kr. ministrstvo naj vzame to na znanje in c. kr. okrajnemu sodišču v Ptuju naroči, da nam dopošlje slovenski razdelilni sklep ter v naprej pošilja vsled slovenskih izvršilnih predlogov strankam tudi slovenske razdelilne sklepe. C. kr. pravosodno ministrstvo je na to pritožbo z ukazom z dne 2. januarja 1904, št. 29203/3 naznanilo, da pritožba po .dovršenih poizvedbah ni utemeljena, ker jezik, v katerem je prvi predlog izvršilnega postopanja sestavljen, nikakor ni odločilen za vse daljnje rešitve v tem postopanju, nego je vsak pismeni ali zapisniški predlog v jezikovnem oziru samostalno razsojevati. Dalje je c. kr. pravosodno ministrstvo za pravo spoznalo, da se je temu nasproti izdal sklep o razdelitvi donosnih prebitkov prisilne uprave v slovenskem jeziku, ker so bili v tem postopanju le predlogi v slovenskem jeziku stavljeni in se je le v tem jeziku razpravljalo. (Intimat c. kr. okr. sodišča v Ptuju od 10. januarja 1904, prez. 21/4-17/3.) Pripomnja: Ta rešitev ni nezanimiva, ker iz nje zopet izhaja, da sodnik na Slovenskem v takih slučajih lahko stori kar hoče. Ako ni prvotni predlog odločilen, kaj je odločilno? Po mnenju gotovih sodnikov in justičnega ministrstva zadostuje, da se je v izvršilnem postopanju sploh zglasila nemška beseda; v tem slučaju lahko sodnik dela nemški razdelilni sklep. Nemška 64 Razne vesti. beseda se pa dobi skoraj v vsakem izvršilnem slučaju. Tako so sestavljeni v nemškem jeziku cenilni zapisniki, prijave davkarij, finančne prokurature in navadno tudi prijave enega ali več upnikov. Vselej tedaj lahko sodnik reče, da rezdelilni sklep rešuje različne prijave in med njimi tudi nemške, da sme torej biti pisan v slovenskem ali nemškem jeziku. Lepa praksa to! Kar se tiče sklepa o razdelitvi prebitkov izvršilne uprave, je pripomniti, da je bil vmes nemško protokoliran upravnikov predlog, da naj se račun odobri; razdelilni sklep pa je bil vendar pisan v slovenskem jeziku. Zakaj se je tedaj sodnik v tem slučaju ravnal po jeziku prvega izvršilnega predloga? Ali zato, ker je bil sklep le kratek, in delo ni bilo tako težavno, kakor pri daljšem razdelilnem sklepu glede izdraženega posestva? Če torej ministrstvo pravi, da sme sodnik vsakokrat ne glede na jezik prvotnega izvršilnega sklepa samostojno presoditi, katerega jezik se naj posluži v svojih daljnjih sklepih, pomeni to: sodniki naj delajo, kakor hočejo; če slovensko delajo, je prav, če pa drugače delajo, je tudi prav! Zopet — lepa praksa to! Dr. J. H. Razne vesti. V Ljubljani, dne 15. februarja 1904. — (Iz kronike društva »Pravnika«.) Novoizvoljeni odbor je imel dne 28. pr. m. svojo prvo sejo, v kateri se je konstituiral. Za načel-nikovega namestnika je bil izvoljen g. dr. Majaron, za tajnika g. dr. K. Vodušek, za blagajnika g. dr. Švigelj, za knjižničarja pa g. Dermota; v odseku za društveno glasilo so poleg urednika g. dr. Majarona še odborniki gg. Hudo ver ni k, dr. Rogina in K. Wenger. Razgovor se je potem vršil zlasti o tem, kako pomnožiti število društvenikov in naročnikov »Slov. Pravnika« ter so se sprejeli primerni nasveti. — (Vseučiliško ustanovo) je podelilo c. kr. naučno ministrstvo gospodu dru. Janku Polcu, avskultantu v Ljubljani, v namen, da pojde v drugem poluletju nadaljevat svoje študije za kazensko pravo na kako vseučilišče v Nemčiji. »Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K, za pol leta 5 K. Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26; naroča se tudi pri O. Fischerju, knjigotržcu v Ljubljani, na Kongresnem trgu. e) Predpis §-a 11 konk. r. ne ovira, da bi se pred otvoritvijo konkurza opravljena izvršba v zavarovanje izpremenila v*izvršbo v izterjanje, in da bi se pridobljena zastavna pravica brez ozira na otvor-jeno konkurzno postopanje realizirala .... 51 Kazensko pravo. Glede spisov, katere je vročiti v lastne roke (§ 79 k. pr. r.), ne zadostuje nadomestna vročitev potom javnega razglasila. Kadar takih spisov ni moči dostaviti v lastne roke, je odrediti, da se po dotični osebi v svrho vročitve spisa poizveduje, eventuelno je ukazati, da se jo kot begosumno aretuje; v ostalem pa postopanje v zmislu §-a 422 k. pr. r. počivaj, dokler se dotičnika ne zasači. V zmislu S-a 80, odst. 2 k. pr. r. je le takrat dopustno rabiti oznanilo na občinski hiši, kadar samo stanovanje adresatovo ni znano, ne pa tudi, kadar sploh kraj njegovega bivanja ni znan. — Določil v 3. oddelku 5. dela poslovnega reda za sodišča I. in II. stopnje o vročevanju v civilnih rečeh ni uporabljati na ka- zenske reči....... . . . ' . .53 4. Izpred upravnega sodišča. K razlagi zakona z dne 19. septembra 1899 št. 73 dež, zak. za Štajersko glede na pravice učiteljev do uvrstitve v višjo plačilno stopnjo......56 5. XVII. redna glavna skupščina društva »Pravnika« . 58 6. Ravnopravnost slovenskega jezika v praksi .... 62 7. Razne vesti .............64