NOVI SEKRETAR
Na zadnji seji občinskega komiteja ZK Kočevje je bil izvoljen za novega sekretarja Miro Heglcr, ki je končal srednjo politično šolo v Ljubljani, čestitamo!
Dosedanji sekretar Ludvik Golob odhaja v Visoko šolo za družbene in politične vede.
Komunisti o gospodarstvu
Pretekli ponedeljek je bila v Kočevju seja občinskega komiteja ZK. Na njej so razpravljali o nalogah in dolžnostih komunistov pri izvrševanju proizvodnih planov po podjetjih, o vplivu komunistov na večjo, cenejšo in boljšo proizvodnjo, o nalogah komunistov pri izdelovanju meril za delitev osebnih dohodkov, o delu komunistov v osnovnih organizacijah in organih upravljanja ter o drugih kadrovskih problemih. Osnova za razpravo je bila analiza o doseganju plana v prvih petih mesecih leta, ki jo je pripravila posebna komisija komiteja. Po poročilu in razpravi so komunisti sprejeli več sklepov za bodoče delo v gospodarskih organizacijah. Ti sklepi so :
— Vztrajati je na vseh področjih za obvezno izpolnitev planiranih proizvodnih nalog. Pri tem ne gre le za količinsko izpolnjevanje plana, ampak tudi za kakovostno in za zniževanje proizvodnih stroškov, kar je možno le tako, da povečamo produktivnost dela.
— Nujno se je vključiti v širšo delitev dela, čeprav bi ta morda zahtevala celo ukinitev določene proizvodnje, ker razmere na tržišču ne dopuščajo, da bi proizvajali vse in za vsako ceno. Za vsak izpad pa moramo najti ustrezno nadomestilo.
— Zaprtost gospodarstva v občinske meje je neupravičena. Če zahtevajo gospodarski in družbeni interesi, je koristno združevanje tudi v širših mejah. Zavedati sc moramo tudi, da vse proizvodnje ni mogoče vnovčiti samo na lokalnem tržišču in da se je nujno vključiti tudi v mednarodno menjavo. Na zunanjem trgu pa lahko nastopa le močna in specializirana proizvodnja.
— Delitev čistega in osebnega dohodka mora še naprej ostati strogo v mejah produktivnosti in doslednega pridrževanja načela: vsakemu po vloženem delu in uspehih na delovnem mestu.
— v interesu nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil in odpravljanja negativnih pojavov, se morajo komunisti zavzeti za stalno izboljševanje strokovnosti vseh, posebno pa še vodilnih kadrov v proizvodnji. Z vso ostrino je odpravljati nesoglasja med posameznimi vodilnimi komunisti, ker lahko močno slabijo akcijsko moč Zveze komunistov, škodujejo pa tudi notranjim odnosom v kolektivu in kolektivu kot celoti.
— Nastale težave v gospodarstvu so često posledica slabega poznavanja potreb tržišča. Tudi investicijska politika večkrat ni upoštevala razmer na trgu. Da bi se v bodoče izognili takim nepravilnostim, je nujno, da se komunisti v gospodarskih organizacijah zavzamejo za izdelavo dolgoročnih programov proizvodnje in investicij.
— Proračunsko potrošnjo je treba vskladiti z realnimi možnostmi in jo razvijati vzporedno r. ustvarjenimi dohodki.
Vsak član kolektiva je na svojem mestu odgovoren
za večjo storilnost in kvaliteto
Na sestanku osnovne organizacije ZK v Tekstilani, so komunisti 'povabili predstavnike organizacij in strokovne delavce, ter skupno obravnavali vprašanje proizvodnje, štednje, odnosov in zavesti članov kolektiva. Analizirali so stanje v kolektivu in nakazali kaj je potrebno vse podvzeti, da bo kolektiv kot celota realiziral plan proizvodnje v tekočem letu.
V Kočevju spet vrste
Star pregovor pravi, da je Vid češenj sit, kočevski prebivavci pa so sredi češnjeve sezone (okoli Vida) prav težko prišli do tega sadeža. Take in še daljše vrste — kot jih vidite na sliki — niso redek pojav pred edino kočevsko trgovino s sadjem in zelenjavo (če ne upoštevamo one na Rudniku). Marsikomu, ki bi tudi rad jedel češnje, se ni dalo čakati v dolgi vrsti ali pa ni imel časa za čakanje in je ostal zato (po čigavi krivdi?) brez češenj. Zadnje dni so začeli kočevski trg oskrbovati, pa čeprav po visokih cenah (120 do 160 din za kg), trgovci in zadruge (ali morda tudi privatniki) iz Gorice, Reke in drugod. Dobiček (ki pri prodaji češenj prav gotovo je) odteka torej v druge občine, v Kočevju pa bomo spet ugotavljali, da promet v trgovini pada, da stroški naraščajo, da je v trgovinah preveč kadra in podobno. Morda ne bi bilo slabo, če bi trgovci premislili (sicer je že kasno), če se ne bi morda splačalo organizirati tudi prodajo češenj (kasneje pa drugega sadja) na tržnici.
znižan za 42 milijonov
Poročilo, ki ga je podal na tem sestanku sekretar osnovne organizacije ZK in vodja komercialne službe, je zajelo vsa tista vprašanja kolektiva, po katerih se je razvila plodna razprava, ki je dala vrsto predlogov, kaj je potrebno storiti, da bo letni plan proizvodnje dosežen, da se bo dvignila storilnost dela, kvaliteta blaga in zmanjšali proizvodni stroški.
Vsi prisotni, komunisti in nekomunisti so v razpravo aktivno posegli in prišli do enotnega stališča po vseh vprašanjih, ki v kolektivu obstajajo. Brezdvo-mno je, da je poleg dobrih strani v kolektivu tudi vrsta negativnih pojavov, katere bodo morali odpraviti, da bo kolektiv v svojem delu uspel. Za tekstilno industrijo je vrsta vprašanj in problemov, katere posamezni kolektivi ne morejo sami rešiti. Rešitev je odvisna od naše-
Na območju ribniške občine je 2848 privatnih gozdnih posestnikov, ki razpolagajo s 9837 hektari gozdnih površin. Med njimi je sorazmerno precej nekmetov, ki so lastniki 1567 ha gozdnih površin.
Dosedanji način blagovne proizvodnje v zasebnih gozdovih ne zagotavlja realno planiranje, kakor tudi ne dostavo lesa lesnim obratom v tolikšni meri, kolikor potrebujejo ti obrati lesnih surovin za nemoteno obratovanje.
Pregled strukture gozdnih posestnikov nam pove, da imamo tri vrste gozdnih posestnikov: lastnike gozdov, ki so v rednem delovnem razmerju in so jim gozdovi le postranski vir dohodkov, nadalje posestnike, ki jim je gozd važen vir dohodkov in so sami sposobni delati v svojem gozdu in tiste, ki so ostali brez otrok in so zaradi starosti nesposobni za gozdno delo. Prav zaradi te raznolikosti gozdnih lastnikov bodo morali biti tudi načini podružabljanja gozdne proizvodnje prilagojeni potrebam. Oblika vključevanja v proces podružabljanja gozdne proizvodnje je enotna pri posameznih kategorijah lastnikov gozdov, z upoštevanjem stanja, v katerem se ti nahajajo.
Podružabljanje privatne gozdne proizvodnje, katere nosilec so kmetijske zadruge, je v bistvu socialistična kooperacija. To bo povzročilo tekom razvoja in pod vplivom naraščanja družbenih sredstev v gozdovih v naši republiki nastanek novih socialističnih obratov in gozdnih gospodarstev takoj, ko se bodo razvili in vzpostavili novi ekonomski odnosi na vasi. Zaradi tega je treba gledati na to problematiko kompleksno in jo obravnavati v okviru procesa socialistične preobrazbe vasi.
Pri razvijanju pod ru žabi jen j a pa ne bo smelo biti zaletavosti,
ga skupnega gospodar, razvoja kako bo ta napredoval v zveznem, ne samo v republiškem, okrajnem ali celo v občinskem merilu.^ Proizvodnja tekstilne industrije je odvisna od uvoza surovin in zato je to vprašanje za delovni kolektiv toliko bolj pereče. Kolektiv bo svoje proizvode tudi izvažal, ker je od tega odvisna tudi dobava surovin. Za izvoz, kakor tudi za domačo potrošnjo, pa zahteva trg kvalitetno blago, ker danes potrošnik ni več zadovoljen samo s tem, da blago dobi, pač pa zahteva že kvaliteto.
O tem vprašanju je bilo podanih precej predloggv, kako se kvaliteta lahko izboljša. Ni dovolj, da se napravi samo kvalitetni vzorec, ko se pa začne s proizvodnjo pa kvaliteta pade. Vsak član kolektiva je na svojem delovnem mestu odgovoren za storilnost in kvaliteto
ki bi se nam lahko maščevala. Preden bomo začeli s konkretnim delom, bo treba vsestransko proučiti vsak primer. Ljudem je treba pojasniti, da podružablje-nje proizvodnje ni odvzem lastništva gozdov, da bodo za les dobili plačilo (koliko, še ni dokončno določeno) in da bodo imeli pravico sekati les v svojih parcelah za kurjavo in za domače potrebe.
Na plenumu so predstavniki iz Loškega potoka opozorili na nekatere posebnosti, ki bodo prišle do izraza ob podružablje-nju gozdne proizvodnje v tem predelu. Prav zato pa naj bo ta akcija, kot smo že omenili, življenjska in nikakor ne sme prizadejati življenjski standard ljudi v oddaljenih in pasivnih predelih občine.
Pri izvajanju podružabljenja, bodo morale zadruge voditi enotno politiko1. Delo bo zelo odgovorno, zato bo delitev dela lahko samo škodovala. Vse tri zadruge bodo morale združiti svoje sile. Prav bi bilo, da bi gozdarsko službo združili v eno celoto z enotnim vodstvom.
O vseh teh stvareh so udeleženci plenuma, kateremu je prisostvoval tudi predsednik občinskega odbora SZDL Kočevje Janez Merhar, podrobno razpravljali. Poudarjena je bila vloga Socialistične zveze za uspešno izvršitev te naloge.
Plenum je bil tudi seznanjen z delom občinske komisije za izvajanje predpisov o delitvi dohodka v gospodarskih organizacijah in ustanovah. V tem poročilu je bilo med drugim navedeno, da je bila delitev dohodka v Kmetijski zadrugi Ribnica pravilna.
Prikazani so bili tudi podatki o izpolnjevanju planov štirih podjetij v ribniški občini, ki se bavijo z izvozom In svoje naloge dobro izpolnjujejo. Prav tako so
proizvodov in to se mora zahtevati od vsakega člana kolek-itva. Tehničnemu in strokovnemu vodstvu’ se morajo podrediti vsa delovna mesta, če hočejo, da se bo kvaliteta izboljšala. Tehnično in strokovno vodstvo pa je odgovorno pred kolektivom in delavskim svetom zato, da bo delo pravilno organizirano. Zato če je član kolektiva komunist, ali član DS in UO, ali pa predsednik organizacije, ne more in ne sme zavirati tehnično strokovnega dela, pač pa se mu mora podrediti, ker v proiz-vodnij na svojem delovnem mestu ni prav nič več kot vsi ostali proizvajavci. Na sejah organov delav. samoupravljanja in organizacij pa naj nakaže slabosti in pomanjkljivosti, da se te odpravijo. Skratka tehnično strokovnemu delu se je dolžan podrediti vsak član kolektiva v času dela. Velja naj načelo: Zavest v proizvodnji, demokracija v upravljanju. Po tem načelu bo kolektiv lahko dosegel uspeh.
Tudi o štednji materiala in znižanju stroškov proizvodnje so veliko povedali. Procent odpadnega materiala je še vedno prevelik. Čas odmora se prekomerno podaljšuje. Za eno delo jih pride več, čeprav bi to lahko opravil eden. Po delovnih mestih naj se namestijo števci, da bodo povsod enaka merila za storilnost. Bolniške dni je potrebno tudi nadzirati, ker je tudi v tem več negativnih pojavov. Storilnost uslužbencev naj se tudi obdela, ker so ugotovili tudi v tem slabosti.
Še vrsto vprašanj in problemov so obdelali na tem sestanku in na kraju sklenili, da vse službe v kolektivu podvzamejo potrebne ukrepe in delajo po smernicah, ki jih je nakazal sestanek. O vseh teh zadevah naj se seznani ves kolektiv, osnovno pa naj bo to, da ne bodo delali samo tako kot lansko leto, ko so plan dosegli, pač pa še boljše in zato je odgovoren vsak član kolektiva na svojem delovnem mestu.
Proračun
Plan proračunskih dohodkov ObLO Kočevje je večji, kakor pa je stvarni dotok sredstev v proračunu. Dotok sredstev zaostaja za planom predvsem pri proračunskem prispevku iz os. dohodkov, dopolnilnem prorač. prispevku in prometnem davku na alkoholne pijače (skupno za 29 milijonov dinarjev) in pri prometnem davku od prometa na drobno in zaradi predvidene oprostitve prispevka iz osebnih dohodkov delavcem, ki imajo do 15.000 dinarjev osebnih dohodkov na mesec, kar bo zneslo nadaljnjih 13 milijonov dinarjev. Skupno znižanje proračunskih dohodkov znaša torej 42 milijonov dinarjev in prav za toliko se morajo seveda znižati tudi predvideni proračunski izdatki. Po dosedanjem še nepotrjenem predlogu in predvidevanjih naj bi se znižale naslednje postavke občinskega proračuna: negospodarske investicije za 18 milijonov, sklad za šolstvo za 4,5 milijonov, dotacije
bili tudi seznanjeni z realizacijo občinskega proračuna za dobo prvih pet mesecev.
Na zaključku so sprejeli sklepe, ki bodo krajevnim organizacijam SZDL napotilo za delo. Izvršene so bile tudi nekatere kadrovske spremembe v občinskem odboru SZDL.
krajevnim odborom za 4,5 milijona, državna uprava za 2,6 milijona, regres za mleko za 3 milijone, dotacije družb, organizacijam in društvom 2 milijona, socialno varstvo 2,5 milijona in
V soboto, 7. julija bo gostovalo v Kočevju Slovensko narodno gledališče iz Trsta, Prikazali bodo Shakespearjevega »Hamleta«. Predstava bo na prostem (pri Šeškovi šoli), začela pa se bo ob 20.30 uri. Srečanje s slavnim S hakes pear jem in enim njegovih najboljših del, »Hamletom«, bo za vse gledavce poseben užitek. Nekateri bodo uživali seveda še v posameznih prizorih (sabljanje, dvoboj), drugi v oblekah, tretji v barvah itd. Predstava bo na prostem tudi zato, ker nimamo drugje tako velikega odra (14 m širokega in 12 m globokega). V tragediji bodo nastopili tudi igravci, ki so sodelovali že pri filmu (predstavili vam jih bomo v naslednji številki, ko bomo objavili tudi sliko Staneta Starešiniča, ki bo igral Hamleta).
Pretekli torek je bil sestanek odbora, ki bo organiziral gostovanje Slovenskega narodnega gledališča iz Trsta. Igra na prostem namreč zahteva precej pri-
zdravstvena zaščita 2,5 milijona dinarjev. To znižanje proračuna je šele predvideni predlog. O njem bodo razpravljali še prizadeti sveti ObLO in občinski ljudski odbor.
prav. Predvidoma bo zagotovljenih 1000 sedišč in nekaj sto stojišč. Vstopnice bodo po 300, 250 in 200 dinarjev. V prodaji bodo od ponedeljka dalje v trafiki pri Kavarni in v posameznih delovnih kolektivih, kjer jih bodo imeli na razpolago posamezni predstavniki sindikalne podružnice. Gostovanje bo stalo po predračunu 310.000 dinarjev.
REALIZACIJA PRORAČUNA NI BILA DOSEŽENA V prvih petih mesecih tega leta je znašala realizacija proračuna občine Ribnica 25 % manj kot je bilo predvideno po planu. Ce so bili dohodki od kmetijstva realizirani s 37 %, kar je razmeroma dobro z ozirom na povečano kmečko dohodnino, pa je slabše z obrtniki, saj so plačali le 15 % davščin za leto 1962. Dohodki iz gospodarstva so znašali 26 %. Dotok proračunskih sredstev se bo moral skoraj v vseh panogah povečati, da bo tako zasiguran občinski proračun.
0 podružabljanju proizvodnje v gozdovih
Petkov plenum občinskega odbora Socialistične zveze Ribnica (15. junija), je posvetil največ časa in razprave o podru-žabljenju gozdne proizvodnje v zasebnih gozdovih v luči sedanjih in bodočih gospodarskih nalog ter vlogi SZDL pri razvijanju tega procesa. Zato, ker je podružabljenje privatne gozdne proizvodnje zelo aktualna tema, bomo omenili nekatere značilnosti in ugotovitve, ki so bile iznešene na plenumu.
Tržaški gledališčniki > kon«
Od petka do petka
doma in po svetu
V	Ljubljani je bila skupna seje Glavnega odbora SZDL Slovenije in Republiškega sveta sindikatov, ki si je zastavili za glavni cilj uresničevati zaključke iz pisma CK ZKJ, govora tov. Tita v Splitu in na beograjskem sejmu in iz ekspozeja tov. Kardelja v Ljudski skupščini. Uvodni referat v razpravo je imel tov. Stane Kavčič. Med konkretno in poglobljeno razpravo so bili osvetljeni nekateri pozitivni in negativni pojavi našega gospodarskega in javnega življenja. Razpravo so prevevali optimizem, pobuda in mobilizacijski duh.
Na seji Glav. odbora SZDL je tov. Vida Tomšičeva predlagala za novega predsednika Glavnega odbora SZDL Alberta Jakopiča, dosedanjega člana GO in okrajnega sekretarja ZK v Kopru. Glavni odbor je predlaganega tovariša izvolil za svojega predsednika. Istočasno sta bila v Glavni odbor izvoljena še tovariša Rudi Čačinovič in Janez Zemljarič, namesto tov. Toneta Boleta, Jožeta Ingoliča in Borisa Kraigherja, ki odhajajo na nove dolžnosti.
Na povabilo Vrhovnega sovjeta ZSSR je prispela v SZ jugoslovanska parlamentarna delegacija, ki se bo mudila v SZ petnajst dni. Na moskovskem letališču so delegacijo sprejeli predstavniki Vrhovnega sovjeta. Predsednik Vrhovnega sovjeta Ivan Spiridinov je v pozdravnem govoru poudaril, da bo obisk jugoslovanske parlamentarne delegacije prispeval k nadaljnji krepitvi tradicionalnega prijateljstva med narodi SZ in FLRJ. Istočasno je poudaril, da obstoje realne možnosti za vsestransko izboljšanje odnosov med Jugoslavijo in SZ na gospodarskem, kulturnem in znanstvenem področju.
Ženevska konferenca za razorožitev je za mesec dni prekinila z delom. Kanadski delegat je ob tej priliki predlagal, naj po prekinitvi nadaljuje konferenca z delom na ravni zunanjih ministrov.
Vršilec dolžnosti generalnega sekretarja OZN U Tant je objavil obsežen program, imenovan »desetletje razvoja OZN«. To je doslej največji program gospodarskega in socialnega vzpona sveta, ki poudarja, da je treba nujno ustvariti pogoje, da bi narodni dohodek v premalo razvitih deželah naraščal za 5 % letno, tako da bi se življenjski standard v nerazvitih deželah podvojil v razdobju 25 do 30 let. Ta program bodo proučevali na XVII. zasedanju Generalne skupščine OZN in v njenih specialnih agencijah.
Velika Britanija je predlagala nadaljevanje Ženevske konference o Laosu, ki se je udeležuje 14 držav. Konferenca je bila prekinjena, da bi se laoški princi med seboj sporazumeli o usodi Laosa. Po doseženem sporazumu je potrebno, da podoben sporazum sklenejo še države, udeleženke konference o Laosu.
Na zahtevo zastopnika začasne alžirske vlade, se je v Kairu sestal svet Arabske lige in razpravljal o alžirskem vprašanju. Svet Arabske lige je sprejel resolucijo, po kateri bodo arabske dežele nudile vso pomoč alžirskemu ljudsitVu v boju za ustanovitev nove alžirske države in za ohranitev neodvisnosti Alžirije.
Sleherni napad na Alžirijo bodo člani Arabske lige smatrali za napad na svoje ozemlje in vse arabske dežele.
V	Kairu je zasedal politični komite dežel, podpisnic afriške ustanovne listine v Casablanci. V zaključnem poročilu so se dotaknili afriških problemov. Poslali so tudi poziv vsem afriškim političnim strankam ter zahtevali od njih, naj ustvarijo »enotne fronte pmtiimperialističnih nacionalnih sil. Prav tako zahteva sporazum odstranitev vseh trgovinskih preprek in ustanovitev novih tržišč. Izrazili so tudi svoje zadovoljstvo z razvojem mednarodnih dogodkov po beograjski konferenci.
Predsednik začasne alžirske oblasti Fares je pozval Alžirce — tudi tiste evropskega rodu, naj na referendumu 1. julija glasujejo za neodvisnost Alžirije.
Visoko poveljstvo O AS je ukazalo svojim pripadnikom, naj ustavijo boje in rušenja. Kljub temu visoki alžirski voditelji izjavljajo, da je položaj v Alžiriji še vedno resen in da imperialisti še niso opustili načrtov o razdelitvi Alžirije.
Nikita Hruščov je na obisku v Romuniji. V svojem govoru v nekem podjetju v Bukarešti je izjavil, da SZ ne bo dovolila, da bi ZDA nagnile ravnotežje sil v svojo korist, čeprav si SZ želi, skleniti sporazum o razorožitvi.
Kolpska dolina
Svoje ime je dobila po reki Kolpi, ki izvira pod mogočnim Risnjakom, od koder je lep razgled po vsem Gorskem ko tor ju in sosedni kočevski. Malo je tako lepih izvirov, kot ga ima Kolpa. V lepi kotanji, ki jo obdajajo strme pečine, neopazno izvira iz globine, do dna pri izviru ni še nihče prodrl. Od izvira hiti Kolpa po soteski dalje, in se pri Osilnici združi s Gabra,nko.
Čabrakna izvira blizu Čabra, manj šega	lesno-industrij skega
mesta, ki leži v slikoviti kotlini (od tod tudi ime Čabar). Ca-branka je .najtoplejša reka v Kolpski dolini, ima tudi več slapov. Ob njenem bregu pelje cesta. Približno 1 km pred izlivom v Kolpo dobi pritok Gerovščico, ki je manjši potok in izvira pri Cerovem, toda kmalu ponikne, ter pride ponovno na dan pod Goro.
Vse do Broda na Kolpi teče Kolpa po soteski, ki se tu in tam razširi in ob njenih bregovih se nahajajo skrbno obdelana polja z majhnimi vasicami. Nad Kolpo se dvigajo pečine in vrhovi. Najlepša med vsemi je 'Loška stena, ki s »kamnitim možem« straži vhod v zgornji del doline. Pod vrhom Loške stene stoji namreč na polščadi kamnit steber, ki je podoben človeku. O njem krožijo, med domačini različne pripovedke. Znana vrhova sta še Krokar in Krempa s Turnom, od koder je lep razgled na notranjski Snežnik.
Čabranka in Kolpa sta mejni reki dveh bratskih republik, Slovenije in Hrvatske, ki ne ločuje dveh narodov, temveč nasprotno jih združuje.
V	Kolpi in njenih pritokih je veliko rib, od postrvi, lipanov in sulcev pa vse tja do majhnih ribic, ki jim domačini pravijo muki in so žeto dobri, če so pečeni.
V	okoliških gozdovih je mnogo divjačine (medvedi, srne, zajci pa tudi svinje itd.) Tako ima svoj dom v bližini vasice Grintovec že skoraj udomačeni medved, ki živi z domačini v prijateljskih odnosih.
Središče zgornje Kolpske doline je Osilnica, ki ima okrog 120 p-reblvavcev. Industrije ni, pač pa je nekaj obratov. Pred vojno in v povojnih letih je bila v Osilnici občina, sedaj je krajevni urad ter šola, pošta in zdravstvena postaja, trgovina in gostilna, kakor tudi kino. Obstajajo tudi vse družbene organizacije, Prosvetno in gasivsko društvo z domom. Razgibano je tudi športno življenje, nogomet, šah, odbojka, atletika in streljanje.
To, kar predstavlja Osilnica za slovensko stran, predstavljajo Plešče za hrvatsko. Ostale večje vasi so: Bezgovica, Bosljiva Lo-
ka, Padovo, Papeži, Ribjek. Na hrvatski strani pa Turki in Za-most.
Svojevrstno življenje imajo hribovske vasi, če jih smemo tako imenovati. Te ležijo na pobočjih nad dolino, kjer nudi narava zelo malo pogojev za življenje, z velikim trudom se nekaj pridela.,
Prebivavci Kolpske doline se povečini ukvarjajo s poljedelstvom. Življenje je še vedno trdo, ker zemlja potrebuje še vedno veliko delovnih rok, ki jih je pa v dolini vedno manj. Zemlja ne more nuditi vsem dovolj dela, zato si mlajši rod išče zaslužek drugje. Mladina odhaja v šole in industrijska središča, da dobi zaposlitev. Včasih je odhajalo veliko ljudi v slavonske in bosanske gozdove, danes ni več tega, ker se lahko zaposlijo na Kočevskem. V preteklosti se je veliko ljudi izselilo v Ameriko in ostale kraje sveta. Tudi danes jih gre še nekaj na sezonsko* delo v Francijo in Nemčijo,, ker mislijo, da bodo več zaslužili kot doma. Tako ostajajo doma le starejši ljudje, ki se ne morejo točiti od svoje rodne grude, ki jim pomeni vse. Mnogi že tožijo o osamljenosti in bi radi vedeli, da bi otroci bili doma, če bi imeli zaposlitev. Sedaj se več
ljudi vozi na delo v Čabar in Gerovo, ker delajo na lesnih obratih.
Za preskrbo prebivavštva skrbijo trgovine in gostilne ter razni obrtniki.' Prenočišča za tuje ljudi so tudi na razpolago, po gostinskih obratih in privatnikih, ki radi sprejmejo ljudi pod
OSILNICA
streho.
Osilnica in vsi ostali kraji v Kolpski dolini imajo vsak dan dvakrat (ob nedeljah pa enkrat) avtobusne zveze z bližnjimi mesti (Kočevje, Čabar, Delnice in Cerovim). Kraji, ki so znani kot izletniške točke so naslednji: Izvir Kolpe pod Risn jakom, Ča-
branke in Gerovščice, Loška stena, Sv. Gora, Taborska stena, Dimovec in Risnjak.
Z ureditvijo ceste v bodočnosti in ostalih gospodarskih zadev se bo tudi življenje v Kolpski dolini bolje uredilo, da od sveta ne bo več tako oddaljeno.
-ip
Potrošniki so začeli ceniti dinar
V Kočevju je bil 15. junija širši sestanek zastopnikov trgovskih podjetij iz občine Ribnica in Kočevje, katerega so se udeležili zastopniki okrajne trgovinske zbornice in predsedniki svetov ObLO za blagovni promet. Na setanku so bila zastopana vsa podjetja, ki se bavijo s trgovino. Razprava je načela več konkretnih vprašanj in problemov, katere bodo v svojem okviru in s sodelovanjem ostalih organov rešili delovni kolektivi trgovine.
Sestanek je vodil podpredsednik okrajne trgovinske zbornice Lojze Bukovec, ki je v uvodu pojasnil, da je namen sestanka, da predstavniki trgovine iz občine Ribnica in Kočevje, povedo svoje probleme in predloge za izboljšanje dela v trgovini, kakor tudi vsa ostala vprašanja, ki gredo za tem, da se čimbolj zadovolji potrošnike.
•V nadaljnji razpravi so, trgovski delavci, zastopniki svetov ObLO in zbornice nakazali vrsto vprašanj, za katere se kritizira trgovino,. Res, je, da je v prvi vrsti potrebno pogledati svoje lastne slabosti in jih tudi odpraviti. So pa stvari, katerih ne more rešiti sama trgovina. Za dviganje cen ni kriva samo* trgovina, pač pa tudi proizvodnja, ki brez kritike dviga cene svojih proizvodov. Tako kot na trgovino je potrebno pritiskati tudi na proizvodnjo., da ne bo dvi-
gala cene svojih artiklov. Ni kriva n,a primer trgovina, če je pred nekaj meseci stal kg čistilnega bencina 90 din, sedaj stane pa 130 din, ker je ta cena prišla od proizvajavca. Takih primerov trgovci zasledijo več. Tudi diktiranje blaga od strani proizvodnje je potrebno čimprej odpraviti. So* pa še vedno primeri, da proizvodnja postavi alternativo*. Ge hočeš dobiti to blago, vzemi še toliko tega in tega.
Poslovni stroški trgovine naraščajo neodvisno od trgovine. Stroški PTT in bank so se dvignili, obveznosti do komun ravno tako, o vsem tem ni odločala trgovina, pač pa ostali organi.
Najemnine lokalov so se ravno tako povečale od lanskega leta in vse to vpliva na povečanje poslovnih in upravnih stroškov trgovine.
Na drugi strani pa so postali
potrošniki mnogo bolj zahtevni v izbiri blaga in zahtevajo vrsto vzorcev na vpogled predno se odločijo za nakup. Potrošniki so začeli ceniti dinar in to prihaja sedaj bolj do izraza tudi v delovnih kolektivih, da organi upravljanja posvetijo veliko več skrbi za pravilno izkoriščanje denarnih sredstev.
Naloga trgovine je, da pogleda v svoje slabosti in jih kot take
odpravi. Koordinacija z ostalimi organi, proizvodnjo*, banko in združenji je potrebno okrepiti, da bo enotnost pri reševanju problemov, ki obstajajo. Teh je nešteto in sama trgovina jih ne bo rešila, če ne bodo k temu pristopili tudi ostali.
Vrsto vprašanj o trgovini je bilo še obravnavanih s težnjo, da se delo trgovine izboljša in zadovolji potrošnike.
ZAKLJUČEN TEČAJ PODRUŽNICE ZŠAM
Bil je torek, 19. julija
ko je bil v Seškovem osemletke Jožeta Šeška.
domu zaključni roditeljski sestanek To je nekaj običajnega in zelo preprosto, bi rekli. Pa ni tako! Ta sestanek mi bo ostal v spominu za vedno. Zakaj? Obisk od strani staršev je bil tako škandalozen, kot ne pomnim še kaj takega v Kočevju. V meni se je pojavilo vprašanje, kdo je temu kriv? Ogledovali smo drug drugega, mi učitelje, oni pa nas. Po številu bi nas kmalu prekosili. Moj notes je bil nabit z raznimi vprašanji, ki sem jih nameraval postaviti vodstvu naše šole. Ostali so tam, kjer so bili. Ce bi jih načel, bi imel občutek, da sem napravil nekaj nepravilnega.
Zavzel se je tudi za ureditev Berlinskega vprašanja. Na obisk v Romunijo je Hruščov prišel iz Bolgarije. V Bolgariji se je v nekem govoru dotaknil tudi odnosov med SZ in Jugoslavijo ter jih ocenil kot dobre z možnostmi, da se še izboljšajo.
Italijanska vlada je sklenila, da bo nacionalizirala električno energijo. Sprejet predlog zakona bo poslala skupščini v odobritev.
Francosko državno toživstvo je zahtevalo, naj začno z novo preiskavo proti bivšemu generalu Salanu. Hkrati je toživstvo zahtevalo*, naj Narodna skupščina odvzame poslansko imuniteto bivšemu premierju Bidualtu, ki se je postavil na čelo* O AS in izjavil, da je cilj njegovega gibanja prevzem oblasti v Franciji.
O AS v Parizu je prejela ukaz, naj do 1. julija ubije francoskega predsednika De Gaulla. Kljub temu francoski predsednik ni spremenil svoje odločitve, da bo obiskal nekatere kraje v vzhodni Franciji.
Nedaleč od Kolna so strmoglavila tri zahodnonemška reakcijska vojaška letala. Ubili so se vsi trije pilote. Zahodnonemško obrambno ministrstvo je objavilo, da so letala sodelovala na nekih vajah. Iz iste eskadrile je izginilo še četrto reakcijsko letalo. Vzroki še niso znani.
V	zgoščeni obliki nam je upravitelj obrazložil stanje, ki je vladalo v šoli v preteklem letu. Za nas, še bolj pa za one, ki jih ni bito na sestanek, je bil to krepak poduk. V teh besedah smo slišali to, kar nam gre. Sami smo videli naš nepravilni in večkrat škodljiv odnos do naših lastnih otrok. Mii smo krivi, če je rezultat učenja otrok slab. Kaj sem mislil tedaj, k*o sem si beležil rane opazke in negodovanja onih mamic, ki zagotavljajo samo to, da so njihovi otroci najboljši, če je pa kaj narobe, so pa temu krivi vzgojitelji. V tem se mi poraja misel, da bi morali v prihodnje imeti šolo za Starše. Eni pravijo*, saj smo bili mi ravno taki. Seveda, tedaj ko sem jaz plonkal in šprical je bilo drugače. Tedanja družba ni želela, da bi se ljudje izobrazili. Višje izobrazbe so bili deležni samo izvoljeni krogi, med katere ni mogel delavski sin. Nihče ni mogel postati zdravnik ali inženir iz delavskih vrst. Danes, ko so odpravljene razredne razlike, pa sami rinemo z glavo navzdol že pri prvih korakih naše doraščajoče mladine.
V	poročilu je bilo povedanega še veliko lepega, bogate in vzvišene misli, predvsem pa velika ljubezen do naših otrok. Skoda, da tega niso slišali vsi oni, katerim je bito poročilo namenjeno.
Za prvim delom, ki nas je vse zelo prevczel, smo slišali še drugi del poročila. Na šoli je skupno 692 učencev, od katerih jih je izdelalo 82 %. Precej otrok je bilo pohvaljenih v nižjih^ razredih, manj pa v Višjih. Želimo, da bi bilo drugo leto še več pohvaljenih. Na govorilnih urah na šoli so bili vedno eni in isti obrazi, to je ugotovitev pisca, 'ker se nekateri starši za učenje otrok niso dovolj zanimali.
Tovarišica se je na kraju zahvalila v imenu vseh, učiteljskemu zboru in upravitelju za njihov trud pri učenju otrok. Tovarišica naj mi oprosti, če jo bom na tem mestu dopolnil.
Ne samo hvala prosvetnem delavcem, pač pa jih prosimo, da nam oprostijo naše pomanjkljivo sodelovanje s šolo in z njimi, morali se bomo kot starši poboljšata in spremeniti naš odnos do šole in otrok.
Da bi nas malo razvedrili, so nam pionirji zaigrali veselo igrico prav prikupno. V srcu pa je ostala grenka zavest krivde, M smo jo nesli domov, da nismo storili tistega do naših otrok, kar bi morali storiti. Ta občutek nas bo še spremljal.
C. N.
— Pri zemljepisu sem bil vprašan Italijo in na katerem koncu je najbolj industrijsko razvita. Kar smejalo se mi je vse, ko sem potegnil tako lahko vprašanje.
— No, na katerem koncu Italije pa je industrija?
— Na severnem vendar. Saj sem dostikrat prevozil vso Italijo. Na jugu vidiš samo kozo in hrib.
Tako so se pogovarjali pred eno izmed gostinskih sob v hotelu »Pugled« šoferji-tečajniki, ki so delali izpite za kvalifikacijo oziroma visoko kvalifikacijo.
Tečaj, ki j*e bil v kočevski gimnaziji in se je začel že 25. marca letos, je obiskovalo* 24 šoferjev. Organiziralo ga je združenje šoferjev in avtomehanikov podružnica v Kočevju. Predava-
telji so bili domači. Tečajnina je bila za tečajnike, ki so se pripravljali za kvalificirane voznike motornih vozil. 23.000 din, za kandidate za visoko kvalifikacijo pa nekaj več. Člani Združenja šoferjev in avtomehanikov so imeli 2000 dinarjev popusta. Izpiti so se začeli v soboto, 16. junija in sicer iz slovenščine, matematike, zemljepisa, zakonodaje, motoroznanstva, avtoelek-trike, servisnih popravil, gospodarjenja v prometu, prometnih predpisih in praktični vožnji. Trajali so 2 dni. Izpit za visoko kvalifikacijo so napravili vsi trije tečajniki, za kvalifikacijo pa odi 21 kandidatov 19, dva pa imata popravni izpit iz enega predmeta čez mesec dni. Izpitna komisija, ki je bila iz Ljubljane, je bila z uspehom izpitov zelo zadovoljna.
Cicibančki razstavljajo
Cicibančki otroške ustanove Rudnik in Šalka vas privede v dneh 24. in 25. junija razstavo svojih izdelkov ter vabijo starše in ljubitelje otrok, da si ogledajo delo marljivih otroških rok.
Najmlajši so iz papirja, lepenke, škatlj za vžigalice ustvarili vagončke, vlake, hišice, nebotičnike. Spretnejši so prirod-ni material pretvarjali v priljubljene živavce. Večji so se z ognjevitim navdušenjem lotevali mrtve gline in jo spreminjali v smešne možice, zavaljene put-ke, dolgovrate žirafe, ki jih šivih še nikoli niso videli, v neokretne čolne in ladjice, ki naj bi jih odpeljale daleč, daleč.
Z vseh izdelkov seva živahna otroška duša, se odraža notranje zorenje, izstopa pa tudi hotenje vzgojiteljic, ki želijo otrokom posredovati čimveč za življenje potrebnih navad, privajenosti in znanja.
Večji izvoz kol lani
Lesnoindustrijsko p od j. Ribnica, Lesna industrija »Smreka« Loški potok, Lesna galanterija in trgovsko podjetje »Suha roba« iz Sodražice so podjetja, ki se vedno bolj uveljavljajo v iz-vo*zu. LIP Ribnica je kljub nekaterim objektivnim težavam izvozilo v prvih petih mesecih tega leta za okrog 90,500.000 din -blaga, »Smreka« Loški potok
69,100.000	din, »Galanterija« So-
dražica 52,300.000 in Suha roba Sodražica za 23,200.000 din blaga. Sorazmerno največje uspehe je v tem obdobju pri izvozu doseglo podjetje »Suha roba«, ki je svoj plan izvoza, ki je večji kot lani doseglo* že s 46 %. Vsa štiri podjetja se bodo trudila, oz. se trudijo*, da bodo plan izvoza izpolnili oziroma še presegli.
Vsako leto odhajajo od nas malčki, ki so bili v ustanovi tudi po več let, nanje smo se zelo navezali, zato je slovo včasih težko in marsikateri teh otrok je nepogrešljiv. Naši stiki in skrb zanje 'z vstopom v šolo ne preneha, nenehno zasledujemo njih šolske uspehe. Ti naši otroci pa se še vedno z veseljem vračajo v svoj drugi dom, kjer je njihovo življenje teklo ob petju, plesu in igranju.
4. julija na Travno goro
V nedeljo, 17. junija je bila v Sodražici seja krajevnega odbora Zveze borcev. Razpravljali so o praznovanju dneva borcev — 4. juliju. Sklenili so, da bodo borci in bivši aktivisti ter ostali delovni ljudje iz Sodražke doline na praznik odšli na Travno goro. Tu bo p.red spomenikom padlih borcev spominska svečanost. Na praznik borca bodo položili tudi vence pred spomenike in spominske plošče.
Nadalje so razpravljali o pripravah na II. ribniški festival ter o otvoritvi zdravstvenega doma in spominske plošče na do*mu v Sodražici. Otvoritev in svečanost bo predvidoma prvi dan festivala, to je 2. septembra, i n seji so obravnavali tudi razn« organizacijska vprašanja in dru-§o.
ŽIVLJENJE IN DELO
Po Ortneku, Velikih Poljanah in Grmadi
Beseda »grmada« nas spominja na dve zgodovinski obdobji iz življenja našega naroda v preteklosti. V času turških vpadov na našo zemljo, so naši predniki organizirali po gorah grmade, katere so straže zažigale in naznanjale ljudem, da je prišel sovražnik v deželo. Iz tega vidika so bile grmade obrambnega značaja in so imele velik pomen za življenje naših prednikov. V dobi fevdalnega družbenega razvoja so vladajoči krogi na grmadah sežigali nedolžne ljudi, povečine ženske, ki so jih imeli za coprnice. Ta doba zaostalosti je imela ravno tako svoje zgodovinssko obeležje boja našega naroda za njegov življenjski obstoj. Tako je beseda ali ime Grmada zgodovinskega pomena za naše kraje, ki je globoko posegla v življenje ljudi.
Obisk na Grmado je kar dober, čeprav je letos tako slabo vreme. Ljudje pridejo iz vseh strani, iz Ribniške, Dobrepoljske, Struške, Velikolaške doline, Slemen in vseh ostalih bližnjih in daljnih krajev. Iz Grmade je naj lepši razgled na vse strani. V domu je dobra postrežba, povedali so nam, da bo popoldne na Grmadi pečeno jagnje. Več Ribničanov je napovedalo svoj prihod na Grmado.
Železniška postaja Ortnek — izhodišče za Grmado
Danes se tega samo še spominjamo. Mladina se iz knjig uči o teh zgodovinskih obdobjih, kako je grmada reševala, ali pa uničevala življenja nedolžnih ljudi. Ime Grmada je zapisano v knjigah in na kartah za del
Mirna so obsedeli, ko smo šli mimo njih
ozemlja Male gore nad Ortnekom in Poljanami. Na Grmado prihaja iz leta v leto vedno več izletnikov, ker je razgled z Grmade res slikovit na vse strani. Grmada je ena najlepših razglednih točk v naših krajih, z nje se vidi vsa Ribniška, Veli ko-laška, Dobrepoljska in Struška dolina poleg vse Suhe Krajine. V lepih dneh se vidijo še Gorjanci, Kamniške planine in ostali vrhovi gora in planin.
$ TOT NA GRMADO
Na kočevskem »brzovlaku« se je ob 10.30 uri nabralo kar precej potnikov, ki so potovali v razne kraje do Ljubljane in še dalje. Potniki so med seboj klepetali in se smejali, saj je bila nedelja in nobenemu se ni posebno mudilo. Dan je bil lep in ljudi j e so bili kar zadovoljni. Posamezniki so se pri peron-skem bifeju krepčali, drugi so pa kar vstopali v vlak.
Potovati na izlet je kaj prijetno. Človek pusti doma vsakdanje skrbi in se mu zdi vožnja mnogo lepša kot če potuje službeno po svojih opravilih.
Tako je bilo tudi z našo družbo, ki je potovala na Grmado. Medsebojno smo se zabavali s prijatelji, ki so potovali z nami. Radovedno smo gledali skozi okna na polje in travnike, hla-pon je pa polagoma ropotal proti Ribnici in Ortneku.
»Rastline na poljih in travnikih pa letos slabo uspevajo,« je menil tovariš.
»Saj ne morejo bolje, ko vedno dežuje,« je dejala tovarišica, ki se razume na ' kmetijstvo. -Tako slab?:' pomladi nismo še imeli. Že smo v juniju, ko bi
morali že kositi, pa je še vedno tako mraz.«
»Ja, res je tako, meseca junija pa moramo nositi še plašče« je dejal nekdo.
»Hm... O kresu boš zmrznil pri peči, kakor dolenjska mačka, ki je ležala na peči, ko so kruh pekli in je zmrznila,« se je oglasil dovtipnež.
V Ribnici je nekaj ljudi odšlo z vlaka, še več jih je pa vstopilo, med njimi so bile tudi tri ženske, ki so med seboj začele razgovor o naslednjem vprašanju.
»Kako boš pa delala z motorno kosivnico, ki ti jo je poslal?« je vprašala ena od njih.
»Kaj pa vem, kako bo šlo,« je odgovorila druga.
»Kaj ne bo šlo, saj je tudi naš poslal lansko leto kosilnico1, s tistim velikim motorjem in ljudje so me vpraševali: ,kako boš pa kosila s tem motorjem,’ pa je kar šlo. Kar užgala sem ga pa začela kositi.«
»Bom že pokosila kako, samo če bom imela kaj, 'ko je kar naprej tako slabo vreme in nič ne raste,« je bil spet odgovor.
No, ženske se same vbadajo z gospodarstvom, ker so možje odšli v tujino, sedaj ne več kot krošnjarji, pač pa kot navadni delavci.
»Kje je tisti ribniški ponos kmetov na svoje domačije, ki je bil v preteklosti tako močan: sedaj pa so zapustili svojo rodno grudo in delajo v tujini kot navadni delavci?« sem pomislil sam pri sebi, ko sem poslušal ta razgovor žensk. V času, ko so Ribničanje krošnjarili, so se ob košnji vedno vračali na svoje domove, da so pomagali pri najtežjih delih svojim družinam in se potem spet vrnili v svet. Sedaj se je to spremenilo. Mož in fantov ni več domov v času košnje, namesto njih dobijo žene kosilnice in motorje.
• NA VELIKIH POLJANAH
Po našem razgovoru ž Ortne-čani in Poljanci smo se odpravili dalje. Grad Ortnek je prazen; pravijo, da bo sedaj prišla otroška kolonija iz Pulja. Stavba potrebuje še vedno precej denarnih sredstev, čeprav je bilo vanjo vloženega že precej denarja.
Ob robu gozda rastejo nove hiše. Pri zidovih gradu ob poti so se igrali trije mali otroci. Ko simo šli mimo njih, so posedli na kamen in nas radovedno opazovali, kot bi hoteli reči:
»Vi greste na izlet, mi moramo biti pa kar doma.«
Na naša vprašanja otroci niso odgovarjali, mirno so sedeli in gledali, ko smo jih slikali, potem so se pa vsii trije veselo- zasmejale.
Pot na Poljane je precej strma in tiste, ki imajo slabo srce, kar kmalu utrudi. Mi smo jo še kar dobro prehodili, čeprav nas je bila polovica z dobrim srcem, druga polovica pa s slabim. Ti so malo tožili, da jim srce bolj hitro utriplje, tako kot v času mladih dni, ko so letali po četah, hribih in dolinah s prijatelji okrog po svetu.
ostalo blago se dobi za pakete, ki jih ljudje dobijo od doma, ali pa z velikim stradanjem v tujini, ki gre na škodo zdravja. Poleg tega pa je domovina vedno najbolj lepa, kdor jo zna ceniti.
Poljane so vse v sadnem drevju. Lepi vrtovi obdajajo vsako hišo. Značilnost Poljan je v tem, da je vsa vas izredno- čista. Okrog vsake hiše je lepo pometeno, kakor tudi okrog vseh gospodarskih poslopij. Veliki čut za red in čistočo se vidi povsod. Turistično društvo ima zelo malo dela, ker ljudje sami skrbijo za red po vsej vasi. Hiš, obdanih z zelenimi vrtovi, je v vasi 45.
Oglasili smo se pri Ambroži-čevih, kjer je bila zbrana doma družina. Mati je praznovala 65. obletnico svojega rojstva. Izredno lepo urejen dom, red in čistoča povsod, cvetje in zelenje je dajaj o tisto- domače vzdušje, ki dela ljudi srečne in zadovoljne. Mati je bila v krogu moža, otrok in vnukov res lahko vesela, srečna in zadovoljna, ker je uspeh njenega dela viden povsod. čestitali smo materi iz Sirca in ji želeli še veliko srečnih in zadovoljnih let v krogu svoje družine.
Pri drugi hiši smo dobili mladega gospodarja v hlevu. Krava je telila in skrbel je za srečen potek. Tudi v hlevu je bilo vs-e tako čisto, skoro prijetno, da nismo dvomili za srečni izid pod nadzorstvom tako skrbnega mladega gospodarja.
Ker nam take zadeve niso prijetne, nanje nismo pač vajeni, smo kmalu odšli dalje.
• ČE BI MISLILA NA TEŽAVE, ME VEČ NE BI BILO
»Obiščite mater, pa recite, naj vam da tiste klobase,« nam je dejal Andrej še na vlaku, ko smo se vozili proti Ortneku.
In res smo jo obiskali. Za klobase jo sicer nismo barali, kot nam j-e dejal Andrej, veseli pa smo bili, ker nas je s hčerko in njenim možem ter vnukinjo veselo sprejela. Bili so ravno pri kosilu, ko smo potrkali na vrata.
»Pozdravljena mati, kako se kaj imate?« smo vprašali.
»Kar dobro. Hčerka z možem in vnukinjo me je obiskala in sem kar zadovoljna, v teh zame tako žalostnih dneh. Vstopite v sobo in se vsedite,« nas je še povabila.
»Hvala, mati. Ne bom vas nadlegovali, prišli smo samo toliko, da vas pozdravimo.«
Mater pa nismo mogli užaliti in morali smo se v sobi vsesti. Hčerka nam je postregla s pristnim domačim žganjem. V razgovoru nam je mati dejala:
»Da. imela sem osem otrok, od katerih so živi še trije in vsi trije so od doma, poročeni in v službah. Stara sem 75 let in do-
Pogled z Grmade na Vrh
materino src— Da, kmalu bo že deset let, odkar mi je umrl mož.«
Tako nam je govorila mati, na njenem obrazu je bilo polno žalosti in trpljenja, ki ga je morala prenesti v življenju. Vztrajno in neumorno se je vse svoje življenje borila za svoje otroke, tako v času med obema vojnama, ker je bila družina ves- čas v naprednih vrstah, kakor tudi v času NOB, ko so bili otroci v vrstah borcev za našo svobodo, po zaporih in internacijah. Po
Mati, ki ji je edino veselje delo, otroci in vnuki
vojni je ostala doma za delo sama in vztrajno dela in gara. Delo je njeno največje veselje.
Taka je Pirnatova mama iz Velikih Poljan.
Mati je šla z nami na konec vrta in -nam pokazala pot proti Grmadi, ker se je bala, da ne bi kam zašli.
»Pazite se, ker na Grmadi precej piha,« je še pripomnila, ko smo se od nje poslovili.
Izredno čista vas
S temi mislimi smo se že pripeljali na po-stajo Ortnek in smo morali izstopiti. Na igrišču odbojke so z velikim veseljem tolkli po žogi, mi smo se pa napotili v tamkašnji gostinski ob rat, kjer smo dobili več mož in fantov. Zapletli smo se z njimi v razgovor o delu in življenju, v Ortneku in Poljanah, kakor tudi o Grmadi. Povedali so nam marsikaj zanimivega.
Že v Ortneku 'jo nam dejali, da je na Poljanah okrog 30 mladih fantov, godnih za ženitev. Dekleta so pa samo tri, ker so se vsa ostala že poročila. Fantje iz Poljan so vsi doma, ker jih ni prijela mrzlica po motornih vozilih, kosilnicah in ostalih tehničnih artiklih. To, kar si želijo nabaviti, pravijo fantje iz Poljan, si zaslužimo lahko tudi doma, ne da bi služili kot hlapci tujcem. Doma smo svoji lastni gospodarji, bodisi doma pri delu, ali pa v naših gospodarskih organizacijah. Mi smo jim dejali, da majo prav, ker so tako ponosni. Oni so nam pa še dejali ,da ni vse zlato, kar se sveti, Tisti avtomobili, kosilnice in
Gostje pred domom na Grmadi
ma za delo sem sama. Imam tri krave in vse ostalo gospodarstvo; hčerka, ki je še doma, hodi v službo v Ljubljano. Težav in gorja sem imela polno v življenju. Če bi mislila na to, me več ne bi bilo v življenju. Najmlajšega otroka, ki je bil star 15 let, so mi v letih vojne vzeli tu iz postelje, kjer sva ležala in ga odpeljali v Velike Lašče. Sla sem za njimi in prosila zanj, saj je bil še tako mlad, skoro še otrok. Nisem ga videla nikoli več. Tako so odhajali otroci, katere sem tako ljubila. Pred kratkim je umrl sin, ki je bil star čez 40 let; zapustil je ženo in štiri otroke. Dala bi vse, da bi mu pomagala; saj veste, kaj je
S NA GRMADI
Odšli smo čez njive po stezi, M pelje proti Grmadi in prišli na cesto, ki je popravljena, da se po njej lahko vozi z avtomobili. Čez senožeti je vodila precej široka steza, cesta pa vodi po ovinku gori v hrib. Na desni strani ceste je stalo drevo in mi smo se napotili proti njemu. Posedli smo v njegovo senco in se okrepčali ter zabeležili naše vtise iz Ortneka in Poljan. Res je pihal že kar prceej močan veter. Opazovali smo Poljane in vasi po Slemenskih pobočjih, ki so ležale pred nami, in veselo klepetali. Sonce je kar prijetno grelo, polje in trave po livadah so rahlo valovile. Sredi smrek doli
proti južni strani so se videle razvaline starega Ortnešfcega gradu. Na desni strani pa male Slemenske vasice: Nebesa, Pro-p-rošče, Pusti Hrib, Maršiči in Gašpinovo.
Mi smo še sedeli na našem mestu pod smreko, ko smo na stezi zagledali Jožeta, ki je po široki stezi, katere smo se mi ognili, šel v hrib z dvema fantoma. Odšli smo proti njihovi smeri in kmalu smo bili skupaj, kajti oni so šli po bližnjici, mi pa po daljši poti. Vsi skupaj srno potem nadaljevali pot. v hrib, ki ni preveč strm, Steza in cesta se kmalu združita in po položnem svetu vodita dalje.
Kmalu smo prišli v Žukovo, kjer sta dve hiši, in dalje na Vrh, kjer sta spet dve hiši. Iz gozda, ki je poleg hiš na Vrhu, so se slišali glasovi pavov; petelin se je šopiral po dvorišču, oblajala sta nas še dva psa. Ženske so začele malo pešati, ena izmed njih je tožila, da ji srce preveč hitro bije. Srečali smo žensko, ki je bila že precej v letih in jo je krepko mahala proti Poljanam. Tovariš je menil:
»Poglejte žensko, kako krepko jo maha danes že drugič v dolino. Ve pa lezete prvič v hrib tako počasi.«
»Ja, ona je pa že navajena tega pota, me pa nismo,« so odgovorile ženske.
»Pa pojdite večkrat v hribe, da ne boste tako mehke in se boste utrudile,« jih je zavrnil tovariš. Morda je imel prav, mi vsi skupaj se držimo preveč doma v dolinah po svojih domovih v mestu in tako malo poznamo lepoto naših krajev.
Ko smo bili še pod Vrhom, smo že zaslišali z Grmade melodije iz zvočnika, ki so se razlegale na vse strani. Pred nami je bila poslednja strmina, ko smo zapustili Vrh in dom na Grmadi nas je že vabil v svojo notranjost. Do njega smo imeli samo še nekaj sto metrov poti, ki smo jo morali prehoditi.
Razgled se nam je od Vrha odprl na vse stran.i Za našim hrbtom se je bleščala vsa Ribniška dolina. Na desni strani se je odpirala dolina Strug in Suha Krajina. Na levi pa Slemeni, Velike Lašče in Lužarji z Bloško planoto. V daljavi so bili zaviti v megle vrhovi ostalih gora in planin. Velika gora z Ribniško dolino se vidi v celoti od Bon-carja preko Travne gore do Sten in dalje v Kočevske gozdove.
Res je Grmada ena izmed najlepših razglednih točk v naših krajih in so Ortnečanje in Poljanci lahko nanje ponosni. To je kraj, ki ga je vredno večkrat, ne samo enkrat obiskati. Z Grmade se vidi velik del naše domovine, ki je tako lepa in domača, da jo moramo ljubiti zaradi njenih lepot in ljudi.
Ko smo prišli do doma, smo bili prvi gostje tega dne. Tovariš in tovarišica, ki vodita postrežbo, sta nas ljubeznivo sprejela. V domu je električna razsvetljava in precej velika gostinska soba s šankom. Postrežba je odlična in v tem višinskem zraku dobi človek takoj dober tek.
Okrepčali smo se v sobi, ker so bili nekateri mnenja, da zaradi našega znoja ni dobro, da bi se vsedli pred domom, ker je pihal rahel veter, ki povzroči prehlad.
»No, ker smo tako mehkužni, pojdimo v sobo,« so menili drugi-
Takoj po našem prihodu so začeli prihajati ostali izletniki od vseh strani. Med njimi so bili stari in mladi, eni s palicami, drugi brez njih in soba, v katero gre tudi do 50 gostov, se je kmalu napolnila. Tudi mize pred domom so bile kmalu zasedene in na Grmadi je nastalo vse polno življenja, smeha in veselja.
Ko smo se odhladili v sobi, smo se napotili na livado poleg doma. Pogledali smo še na severno stran, V Dobrepoljsko do-
(Nadaljevanje na 4. strani)
Družinski tednik=
Preden gremo na počitnice
»HAMLET« v Kočevju
V stanovanjih z električno napeljavo moramo izklopiti električni kuhalnik, radio in druge električne naprave. Prav dobro poglejmo in si zapomnimo, če smo odklopili tudi likalnik, s katerim smo morda še zadnji hip polikali nekaj perila, sicer nas bo kar naprej preganjal strah pred požarom. Dobro zaprimo vodovodne pipe.
Posebne pozornosti naj bo deležna jedilna shramba. Jedilnike zadnjih dni sestavljamo tako, da bomo pojedli vsa živila, ki se hitro pokvarijo. Načetih živil, n. pr. marmelade, masti, gorčice, kumaric itd., ne puščajmo nepokritih, da se nam ne naseli v njih mrčes, posebno muhe. Če le moremo, umaknimo iz shrambe živila, ki jih rada napadata plesen in gniloba. Prepričajmo se, ali je ventilacija v zidu ali v oknu odprta, da nam živila ne zadahnejo.
Sobne cvetice nas bodo najbolj pogrešale. Poprosite sosede, da jih sprejmejo v svoje varstvo, sicer pa si pomagajte tako, da jih postavite v večjo posodo z vodo. Stoje naj na tankih letvah, položenih navzkriž po dnu.
Stanovanje pospravimo, kolikor se le da, pred odhodom, da nas ne posta pri povratku že ob vhodu vznevoljila nered in misel na nujno potrebno čiščenje z veliko metlo, ko smo z mislimi še vedno na letovanju.
Da ne bodo ta čas molji neusmiljeno gospodarili nad obleko, je ne puščajmo na obešalnikih. Očiščeno jo obesimo v omare in temeljito popraši-mo z DDT praškom ali s pan-takanom. Tudi preproge popražimo, jih obložimo na notranji strani s svežim časopisnim papirjem, nato jih zvijmo in zavijmo tudi zunaj v časopis.
Tudi zaboj za smeti in vedro, kamor mečemo odpadke med kuho, morata biti prazna, poribana oz. pomita.
Prepričajmo se, če je drvarnica zaklenjena in vrata ria balkon, ter če so okna dobro zaprta. Ako se nam zdi, da glavna ključavnica ni posebno zanesljiva, tedaj si omislimo posebno patentno ključavnico, če le imamo zanesljivo osebo, ji izročimo en ključ.
Drage pionirke in pionirji, sodelavci in čitatelji Novic!
Končali ste spet leto vašega učenja. Dobili ste izpričevala in veselo odšli na svoje domove. Pokazali ste mamici in očku uspeh vašega dela v preteklem šolskem letu. Morda vam je
(Nadaljevanje s 3. strani)
lino, ki je ležala pod nami in dalje proti Kamniškim planinam in Ljubljani. Daljavo so zakrivali poletni oblaki, vsa bližnja okolica pa se je v soncu jasno razločila. S prostim očesom se je videlo tja do Dolenje vasi, Travne gore, Lužarjev, Polževega in Suhe Krajine. Vsi smo bili nad lepim razgledom navdušeni in res nam ni bilo žal, da smo obiskali Grmado, ta lepi košček zemlje v naših krajih.
Strežno osebje je imelo polne roke dela. Med gosti izletniki so bili Dobrepoljci, Stružanci, Laščan j e, Slemenci, Ribničan j e in mi iz Kočevja. Med gosti so bili tudi otroci, ki so veselo zrli v doliro. Fotoamaterji so delali s svojimi aparati in razpoloženje gostov je bilo na višku. Fantje iz Dvorske vasi so veselo zapeli, vse ostale družbe so se prav tako veselo zabavale.
Strežnemu osebju je moral priskočiti na pomoč še neumorni 75-letni Rigler, ki nam je povedal:
»Turistično društvo smo ustanovili v letu 1956 pod imenom Ortnek-Grmada, ki si ja zadalo nalogo, da zgradi na Grmadi (887 m višine) turistični dom. Kar vidite tu, je rezultat našega dela. Sem prihajajo izletniki iz vseh strani, bližnje in daljne okolice, iz Ljubljane in drugih krajev, mest in vasi. Zadovoljni smo, ker smo z našim delom uspeli. Želimo, da bi se vsi, ki Obiščejo Grmado, čimbolj še po-
Hrana, ki jo jemljemo s seboj na pot, mora biti popolnoma sveža. Za male otroke je nepogrešljiva termovka s čajem. Vse naj bo lično zavito, da bomo družini kar razdelili ob času obrokov in nam ne bo potrebno posamezne porcije šele pripravljati.
Jemljimo s seboj le najnujnejše. Kovčki naj imajo ključe. Ko zbirate stvari za na pot, mislite na to, da greste na oddih in ne na razstavo. Za otroke pa le vzemite nekoliko več, da ne boste vsak dan prali.
Da pa ne boste čisto odtrgani od svoje okolice, pravočasno
Češnje
Češnjev narastek
4 žemlje, 8 dkg olja, 4 rumenjaki, 4 dkg sladkorja, 8 dkg orehov ali mandeljnov, sneg iz 4 beljakov, 4 dkg drobtin, olje za pekač, 2 oblata, 0,5 kg češenj.
Žemlje namočimo v mleku in ožmemo. Penasto umešamo olje, ali surovo maslo, rumenjake in sladkor ter mešanju dodamo ožete žemlje. Orehe ali mandeljne sesekljamo in dodamo zmesi, nato še narahlo primešamo sneg iz beljakov in drobtine. V pekač, ki smo ga namazali z oljem in potresli z drobtinami, denemo nekaj testa, ga obložimo z oblati, nanje naložimo oprane in izkoščičene češnje in pokrijemo s preostalim testom, Pečemo približno pol ure v srednje vroči pečici.
Češnjev zavitek
Četrt kg moke, 2 žlici olja, sol, mlačna voda, 5 dkg drobtin, pol do 1 kg izkoščičenih češenj, 15 dkg sladkorja, malo cimeta, 7 dkg surovega masla; sladkorna moka.
Iz moke, olja, soli in mlačne vode napravimo vlečno testo, ki ga pustimo počivati pol ure. Na pomokanem prtu ga tanko razvlečemo in polovico potresemo z drobtinami, ki smo jih dodali raztopljenemu maslu in češnjami, sladkorjem in cimetom. Ostalo polovico razvlečenega testa pokapamo z raztopljenim maslom. Testo zvijemo, položi-
mamica ali očka kaj obljubil, če boste prinesli tako in tako izpričevalo. Kar držite jih za obljubo, če ste izpolnili njihovo pričakovanje, saj zelo radi verjamemo, da jo bosta mamica in očka izpolnila.
V času počitnic se boste lah-
čutili in jo še večkrat obiskali.«
V domu je tudi spominska knjiga, o kateri bomo drugič kaj več napisali. Naš čas je na Grmadi tako hitro potekel, da smo morali misliti na odhod.
Po našem mnenju bi bilo do-
naročite svoj časopis na počitniški naslov. Če ga pa lahko pogrešate, ga pravočasno odpovejte, da se ne obremenite takoj po oddihu z goro branja.
Preden zaklenete vrata v stanovanju, poglejte v torbico, če so v njej vozne karte, sindikalni dokumenti, osebna izkaznica, ključi od kovčkov, denar, zdravstvena knjižica, šivalni pribor itd. če imate otroke, je potrebno, da imate s seboj tudi malo ročno lekarno (Obveze, sterilna gaza, alkohol, sulfamidni prašek, aspirin zdravila za prebavne motnje).
na mizi
mo na dobro pomazan pekač, namažemo s stopljenim maslom in počasi pečemo. Zrezanega potrosimo s sladkorjem.
Češnjeve rezine
3 jajca, 12 dkg sladkorja, 16 dkg moke, pol pecilnega praška, pol decilitra olja, pol litra češenj, maščoba za pekač.
Cela jajca in sladkor stepamo nad soparo, da zmes dobro naraste, se speni in zgosti. Odstavimo in stepamo dalje, dokler se povsem ne ohladi. Nato nalahno primešamo moko, kateri smo dodali pecilni prašek in počasi prilijemo olje. Testo zlijemo v dobro namazano kozico in počasi pečemo pol ure. Sladico zrežemo na rezine.
SKUTIN PECNJAK S ČEŠNJAMI ALI DRUGIM SADJEM
Pol kg starega kruha, četrt litra mleka, 2 jajci, 15 dkg sladkorja, 25 dkg skute, lupina pol limone, 40 dkg svežega sadja.
Kruh razrežemo na rezine, polijemo z vročim mlekom, zmešamo in pustimo pol ure. Posebej umešamo rumenjak in polovico sladkorja. Ko zmes dobro naraste, dodamo pretlačeno skuto, trd sneg iz beljakov, med katerega smo vtepli še ostali sladkor, dodamo namočen kruh in češnje. Testo prelijemo z dobro pomaščeno kozico in ga pečemo pol ure.
ko breskrbno igrali. Morda boste odšli na počitnice in na izlete po naši lepi domovini. Videli boste marsikaj lepega in veselega, morda tudi kaj žalostnega, kar bo ostalo za vedno zapisano v vaših srcih in spominu. Osvežili boste svoje moči v času počitnic, ko se boste kopali, obiskovali polja, hribe in gozdove. V igrah in veselju bo čas počitnic hitro minil in spet boste prišli v šole, kjer boste nadaljevali s svojim učenjem.
Uredništvo Novic vam želi veliko srečnih in zadovoljnih dni v času počitnic, da jih boste
Poljanah in
čimprej uspelo zgraditi še prenočišča v domu in obisk Grmade bo še večji.
Vrnili smo se v dolino. Na Poljanah in v Ortneku smo se še pogovorili z ljudmi; z večernim vlakom smo se pripeljali v Kočevje. Naš izlet je bil končan
Za stalnega obiskovavca gledališča je vsakokratna uprizoritev Shakespeare j evega »Hamleta« izreden dogodek, ki ga ne bo nikoli zamudil. Ker je ta tragedija uprizorljiva samo na velikem odru, saj zahteva izkušene režiserje in zares umetniško igravsko družino, ni uprizoritev samo preizkušnja umetniških kvalitet nosivca glavne vloge, marveč prav vseh sodelujočih. Pri uprizoritvi tragedije o danskem kraljeviču se najbolj pokaže odrska kultura gledališke hiše. Stalni obiskovavci gledališča vse to vedo. Ker pa naše občinstvo, ki ne zahaja redno v osrednje gled. hiše, o tragediji danskega kraljeviča Hamleta ni dodobra poučeno, nam bo sedaj, pred gostovanjem Slov. narodnega gledališča iz Trsta pri nas, malo kramljanja o Hamletu samo v prid. Shakespeare je zapisal, da se je »Tragedija o danskem kraljeviču Hamletu« zgodila nekako takole;
Umrl je kralj. Zapustil je ženo kraljico Gertrudo in sina Hamleta. Žena je le malo časa žalovala. Kaj hitro se je poročila z bratom pokojnega kralja, katerega strastno ljubi. Spolna sla jo je vso zasužnjila. Hamlet je razdvojen, od žalosti na robu blaznosti. Smrt očeta, katerega ljubi s prekipevajočo si-novsko ljubeznijo, na drugi strani pa razočarana in ogorčena ljubezen do matere ter sovraštvo do strica Klavdija mu ne dajo pokoja. Ne umiri ga niti vdana ljubezen dvor Janiče Ofelije. Misli samo na maščevanje. Dvorne čenče vedo povedati, da je Klavdij s kraljičino pomočjo zavdal pokojnemu kralju, čigar duh da blodi opolnoči po gradu brez miru in pokoja.
Hamlet na bastijonu pričaka očetovega duha. Ta mu s tožečim glasom pove, kako sta ga Klavdij in kraljica umorila. Hamlet mu obljubi, da ga bo maščeval. Klavdij sluti, kaj se dogaja v Hamletu, zato se hoče znebiti tudi njega. Za svoje namene pridobi mladega, po srcu sicer plemenitega moža in Hamletovega prijatelja, Laerta. S podlo lažjo doseže, da ta napove Hamletu dvoboj. Hamlet se je dogovarjal s svojimi prijatelji. Za zastorom je zaslutil prisluškovavca. Sune z mečem. Za zastorom je obležal Polonij, Laertov oče! Hamlet nauči potujoče igravce, kako naj na dvoru zaigrajo strašno zgodbo: žena zastrupi svojega moža, pomaga pa ji pri tem umorjen-
čimlepše preživeli, utrdili svoje zdravje, da bosta mamica in očka, učitelji ter vsi ostali, ki vas imajo radi, veseli in zadovoljni.
Pazite na svoje zdravje povsod, kjerkoli boste hodili, da boste v jeseni zdravi in veseli spet prišli v šole, ki jih sedaj zapuščate.
Uredništvo
Grmadi
in vsi smo bili mnenja, da bi se radi čimprej spet vrnili na Grmado, v ta prelepi košček naše zemlje. Priporočamo vsem, ki imajo možnost, da gredo na Grmado, spoznali in videli bodo naš višinski svet in dobre ljudi, ki bivajo pod vznožjem Grmade.
čev brat! V dvorani postavijo oder, igravci igro odigrajo. Kraljevski par in dvorjani se v silnem preplahu razbeže.
Sledijo si prizori, prepovni tragike, ki ženejo dramo k njenemu višku:	Hamlet tava po
pokopališču, Ofelija zblazni, veliki dvoboj in Hamletov konec. Zaveznik iz Norveške je prišel prepozno: Hamlet je mrtev.
V	torek, 19. junija zvečer je bila v šoli M. Bračiča v Kočevju mala slovesnost, na katero so bili povabljeni predstavniki našega kulturnega, prosvetnega, političnega in gospodarskega življenja. V dvorani šole je odprta razstava del učencev po delih likovne vzgoje. Ekipa RTV Ljubljana pa je prikazala krat-kometražni televijiski film, ki ga je posnela po delih učencev šole M. Bračiča z naslovom Avtor je razred.
V	šolski dvorani se je zbralo kar precej gostov. Stene dvorane so pokrite z deli učencev s pestrimi slikami in motivi iz življenja Kočevja v preteklem in sedanjem času. Učenci so po svojih zamislih napravili celo vrsto del, ki vsa skupaj kot celota dajejo slikovito podobo mladih ustvarjavcev. Vse to je uspeh učencev, ki so pod vodstvom prosvetnih delavcev, v prvi vrsti pa po zamisli akademskega kiparja Staneta Jarma dosegli v likovni vzgoji velik uspeh.
Ekipa RTV Ljubljana jie na osnovi teh del posnela televizij-
Naša šola in
DRAGI UREDNIK!
Odločila sem se, da vam napišem pismo, v katerem bom opisala, kakšna je naša šola na Karlovici in kakšno je delo učencev. Šola stoji v lepi dolini, ki jo obkrožajo hribčki, pokriti z gozdovi. Okoli šole je lep, ograjen vrt. Za ograjo rastejo cvetice in razno zelenje, katero me deklice s tovarišico upraviteljico lepo plevemo in čistimo, da so cvetice in zelenje vedno v čistoči.
Mi učenci pa sodelujemo tudi pri proslavah, ki jih organiziramo v šoli ali pa v zadružnem domu na Karlovici. 29. novembra smo imeli v šoli lepo proslavo. Sprejeli smo ciciba ne med pionirje in jim podarili pionirske kapice in rutke. Potem smo vsi skupaj odšli v sosedno šolo Mohorje. Takrat, ko je bilo na Karlovici razvitje invalidskega prapora, smo sodelovali s petjem in recitacijami. Naše recitacije so bile tako ganljive, da se je marsikateri materi zasolzilo oko, ko se se je spomnila na padlega moža ali sina, katere so pokosile Hitlerjeve puške. Po končani prireditvi je bila čajanka.
Nekaj dni pred Novim letom nas je obiskal Dedek Mraz. Vsi smo ga bili zelo veseli. Pisali smo ravno nalogo, ko je pripeljal avto in iz njega je stopil Dedek Mraz. Vsi smo se ga razveselili. Ker smo že prej mislili na to, da bo prišel, smo se na to tudi pripravili. Jaz sem sestavila govor, s katerim sem ga pozdravila in Dedek se je tega
14. junija je bila na šoli v Dolenji vasi pionirska konferenca, na kateri so pregledali delo, ki so ga opravili v minulem šolskem letu in se dogovorili o delu v jeseni.
Vsi učenci so člani pionirske organizacije. Tovarišica, ki je zadolžena za pionirsko organizacijo, je pionirje najprej seznanila S pomenom 20-letnice njihove organizacije, nato pa so pregledali delo v preteklem letu. Vse naloge so bile v glavnem izvedene. Izvedli so več medrazred-nih športnih tekmovanj, udeležili so se občinskega tekmovanja
Tako nekako se bodo odvijala dejanja te znamenite tragedije. Uprizoritev zahteva mnogoštevilno in igravsko visoko kvalitetno družino ter dobro kuliserijo. Vse to pa bomo v dobršni meri videli pri gostovanju slovenskih gledališčnikov iz Trsta v Kočevju prihodnje dni!
ski film, ki ga je na tej slovesnosti tudi prikazala. V uvodu je tovariš iz RTV povedal nekaj besed o filmu. Vsi so z velikim zanimanjem pričakovali kako je film uspel. Reči moramo, da lahko samo čestitamo učencem in vzgojiteljem šole M. Bračiča in ekipi RTV Ljubljana za to, kar smo videli v filmu. Film je prav dobro uspel in bo v ponos šole in našega mesta Kočevje. Ekipi RTV Ljubljana gre še posebna zahvala in priznanje za tako uspelo delo. Slike mesta Kočevje, šole, stadiona in motivi naših cest in gozdov, so po našem mnenju prav dobro izbrani, ne da bi se kot laiki spuščali v globjo oceno tehnike. Vsebina filma je izredno posrečena in upamo, da bodo s fil-momo zadovoljni vsi, ki ga bodo videli.
Na kraju te slovesnosti se je ekipi RTV Ljubljana zahvalil za tako uspelo delo predsednik starešinskega sveta ing. Savo Vovk, tri učenke pa so članom ekipe RTV Ljubljana izročile šopke cvetja v znak priznanja za njihovo delo.
njeni učenci
tudi razveselil. Ko nam je povedal nekaj šaljivih, je še dejal, da naj bomo pridni pri učenju, nato nam je razdelil darila.
Povedala bi vam rada tudi to, kako smo počastili naše žene. Dolgo smo premišljevali, kako bi letos na poseben način počastili dan žene in matere. Napravili smo več kot sto razglednic, na katere smo narisali razne cvetice in napisali nanje čestitke za 8 marec. Te smo osebno raznesli po hišah ženam. Nekatere so bile tako ginjene, da so kar zajokale.
Odšli smo tudi na proslavo Dneva mladosti v Velike Lašče, kjer je bila organizirana lepa parada. Za to proslavo smo se pripravljali več dni. Napravili smo pletene košarice in steklenice z laksom, ter več izdelkov iz lesa in gline. To smo ponesli s seboj na parado v Velike Lašče. Vsi so nas začudeno gledali in nas spraševali, če znamo res sami to delati. Odgovorili smo jim:
»Seveda, saj imamo še veliko lepih in najrazličnejših izdelkov v šoli, katere smo naredili med letom pri tehničnem pouku. Deklice imamo tudi lepe vezenine, prtičke in stenske ščitnike.« __
Po paradi v Velikih Laščah smo odšli na igrišče in se igrali z žogo.
Sedaj moram končati in se posloviti od vas. Prav lepo vas pozdravlja
v atletiki v Ribnici in prejeli diplomo. Pevski zbor je sodeloval na reviji v Kočevju. Za spomenik pionirja, ki ga bodo odkrili v Ljubljana 29. septembra, so prispevali 1279 din.
Precej so govorili tudi o delu v počitnicah. Sklenili so, da bodo šli večkrat skupaj na kop®'
nje, obiskali bodo Francetovo
jamo, šli na izlet na Bele sten in preko Grčaric v Jelenov žleb. Ob koncu šolskega leta bod imeli telovadni nastop. Izvolil so tudi delegata, ki bo zastopa* pionirje v Ljubljani na proslavi-
bro, da bi TD Ortnek-Grmada
(JHtmieski kotiček Pionirjem za počitnice
Po Ortneku, Velikih
Fr. Cankar
Opozorilo
Vpisovanje novih učencev v Glasbeno šolo v Kočevju bo v ponedeljek, 25. junija od 9. do 11. ure in od 15. do 17. ure v Glasbeni šoli na Reški cesti. Pred vpisom mora vsak opraviti kratek sprejemni izpit. K vpisu je treba prinesti kolek za 50 dinarjev.
Razdelitev spričeval na Glasbeni šoli bo v torek, 26. junija ob 11. uri v Glasbeni šoli. Takoj nato se lahko dosedanji učenci vpišejo za novo šolsko leto. S seboj naj prinesejo kolek za 50 din in pisalne potrebščine.
RAVNATELJSTVO GLASBENE SOLE KOCEV JE
Avtor je razred
Dragica Marolt, učenka IV. r. osn. š.
Karlovica
Pionirska konferenca v Dolenji vasi
Tudi Amerikam nasedli Telo,adni *Sod,aiiti
Naši bravci se prav gotovo še spomnijo letošnjega prvega aprila in naših potegavščin pod naslovom »Kočevje v pomladi«, saj je marsikdo nasedel eni ali drugi, skoraj vsi pa tisti zadnji o pogrezanju kočevskih stolpnic. Razrav in kritik na račun naših gradbenih strokovnjakov je bilo dovolj po cestah, domovih, pisarnah in gostilnah. Tej prvoaprilski potegavščini pa niso nasedli samo domači bravci, ampak tudi Amerikanci. Tako smo brali v 89. številki ameriškega časopisa Prosveta (7. maja letos) kratko vest z naslovom »Težave stolpnic«. Vest sporoča: »Kočevske Novice poročajo naslednjo vest, ki meče slabo luč na on-dotne inženirje in stavbenike,« in potem citira našo potegavščino, da sta se zaradi ogromne teže začeli pogrezati in nagibati proti Rinži kočevski stolpnici. Potegavščina citira časopis da-
lje dobesedno do konca a z manjšim tiskarskim škratom, namreč namesto da bi prepisali dobesedno, da »bodo podrli gornja tri nadstropja« sot napisali, »da bodo podprli gornja tri nadstropja«.
Ameriški bravci in sodelavci Prosvete bodo, upamo, našo prvoaprilsko šalo razumeli in se zaradi potegavščine ne bodo jezili. Hkrati jim sporočamo, da so gradbena dela pri obeh stolpnicah v glavnem končana, vseljivi pa bosta predvidoma še letos. Stolpnici bosta po pogodbi med investitorjem (stanovanjskim skladom) in izvajalcem (SGP Zidar) popolnoma dokončani že letos. Seveda bosta imeli stolpnici vsa nadstropja, kar se bodo lahko ameriški bravci lahko prepričali v eni naslednjih naših številk, ko bomo objavili tudi sliko stolpnic.
V okviru jugoslovanskih pionirskih iger je bil v -nedeljo, 17. junija v Sodražici velik telovadni nastop, v katerem so sodelovali pionirski odredi iz osnovnih šol: Ribnica, Dolenja vas in Sodražica. Telovadni nastop je gledalo veliko število gledavcev iz Sodražice in bližnje okolice ter gostje iz Ribnice in drugih
krajev.
Prireditev je zelo lepo uspela. Nastopajoči so želi aplavz. Zato zaslužijo vaditelji vso pohvalo. Sodražani si želijo še takih in podobnih nastopov mladih športnikov in telovadcev. Vreme je bilo kot nalašč. Telovadišče je bilo za to priložnost lepo okrašeno z zastavami.
Več pijanih mopedistov in kolesarjev
Ni na področju Ribnice in Kočevja nihče prizadet?
Kampanja, ki se je začela na pobudo govora tovariša Tita v Splitu in s tem v zvezi tudi ustanavljanja posebnih komisij za ugotavljanje neupravičeno ustvarjenih »presežkov« standardnih dobrin, je tudi na naših dveh področjih naletela na ugoden odmev.
Dasiravno poedinci trdijo, da so do svojih »dobrin« prišli po pošteni poti, bi bilo vseeno potrebno poedine primere preveriti.
Ko sem se z nekom pogovarjal o tej zadevi, mi je odgovoril: »Naj me samo kdo vpraša, od kje izvirajo moje dobrine, mu jih bom že pokazal!«
Vem, da takšen odgovor ni bil na mestu, še manj pa sem prepričan, da je ravno ta oseba bila s svojo izjavo politično pravilno poučena o govoru našega Maršala.
Verjetno ne bo neumestno preveriti dvomljive primere tudi na naših dveh področjih.
ŠOLSKA RAZSTAVA
V nedeljo, 17. junija je bila v osnovni šoli v Sodražici odprta šolska razstava. Na njej je bila prikazana dejavnost šolarjev vseh osmih razredov iz raznih učnih predmetov in tehnične vzgoje. Nekateri učenci in učenke so pokazale pravo veščino- pri izdelavi predmetov in risb oziroma slik ter drugo. Razstava je pokazala na rezultate enoletnega dela na šoli in reči moramo, da nam je veliko povedala o prizadevnosti učencev in njihovih učiteljev.
Preteklo nedeljo je bila v Livoldu veselica. Vinjeni mopedisti in kolesarji, ki so bili tudi na veselici, so pozneje vozili po cesti proti vsem prometnim predpisom. Nekateri -so vozili tako, da je bila vsa cesta njihova, drugi so vozili brez luči, tretji spet v skupinah in podobno. Nekdo je vzel celo kolo nekoga drugega in se odpeljal proti proti Kočevju. Zasluga organov prometne varnosti je, da ni prišlo do kakšne lažje ali težje prometne nesreče. Miličniki so nekaterim vinjenim mopedistom odvzeli potrdila o znanju prometnih znakov, zapisali pa so tudi nekaj kolesarjev. Vsi ti se
MOPEDIST SI JE ZLOMIL
ROKO
17. junija ob 17.30 uri se je zgodila pri bencinski črpalki v Kočevju manjša prometna nesreča. Os. avtomobil ZG 171-40, ki ga je upravljal Branko Šu-tej iz Zagreba, je prehiteval mopedista Feliksa Horvata iz Dolge vasi. Oba sta vozila iz smeri Stara cerkev proti Kočevju. Mopedist je medtem, ko ga je avtomobil prehiteval, vozil po desni polovici cestišča. Še iz neznanih vzrokov sta obe vozili med prehitevajmem prišli preblizu skupaj in je avtomobil z zad-njilm branikom trčil mopedista, da je ta padel. Pri padcu se je Horvat hudo poškodoval (zlomil levo roko v lakti). Šofer je mopedista pobral in ga odpeljal v kočevsko ambulanto. Na avtomobilu ni škode, na mopedu pa za 4000 dinarjev.
§ V v	/
OWWUWOAM,
Qilanje prebivalcev Obvestila Spvxedi čestitke Mali oglasi
KOČEVJE
Poročili so se: Šabič Petar, delavec iz Kočevja, Reška c. 13 b, star 27 let in Popovič Jela, delavka iz Kočevja, Reška c. 12 b, stara 27 let; Žnidaršič Ivan, ključavničarski pomočnik iz Kočevja, Roška 31, star 26 let in Horvat Ljudmila, natakarica iz Kočevja, Trg Svobode, stara 21 let; Gorenc Alojz, kopač iz Kočevja, Rudnik 28, star 32 let in Curl Marija, delavka iz Kočevja, Rudnik 28, stara 36 let; Kure Viktor, varilec iz Šalke vasi, star 23 let in Hočevar Angela, delavka iz Šalke vasi 73, stara 29 let.
Rodila je: Premrl Veronika iz Kočevja, Podgorska 31 a — dečka. V Ljubljani je rodila: Zajc Helena iz Kočevja, Kolodvorska 4 — dečka.
♦	RIBNICA
Poročili so se: Lavrič Alojz, osebni upokojenec iz Reti j 27 in Car Pavla, kmetovavka iz Reti j 28; Pucelj Jože, delavec sodar iz Kota 1 in Topolnik Darinka, šivilja iz Jurjeviče 41; Arko Franc, delavec iz Kota 14 in Pintar Marica, delavka iz Žlebiča 21.
Rodili sta; Šporar Ivana iz Ribnice 133 — dečka; Klun Marija, gospodinja iz Žlebiča 40 — -dečka.
Umrl je: Ilc Jože, kmet iz Gorenje vasi 31, star 59 let.
♦	loški potok
Umrl je:	Levstik Alojz,
kmetovavec iz Travnika 107, star 92 let.
♦	DOBREPOLJE
Umrla je: Mlakar Marija, gospodinja iz Bruhanje vasi 25, stara 54 let.
»NOVICE« — glasilo SZDL občin Kočevje in Ribnica. Izdaja In tiska CZP »Kočevski tisk« v Kočevju. Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Peter Sobar. Uredništvo in uprava v Kočevju, Ljubljanska cesta 14-a, telefon uprave in uredništva 389. Letna naročnina 800 din, polletna 400 din in jo je treba plačati v naprej. Za inozemstvo 2.000 dinarjev oziroma 3 ameriške dolarje. Tek. rač. 600-27-1-263 m NB podružnica Kočevje
PREDGRAD
Umrla je: Štaloer Marija, pre-užitkarica iz Knežje lipe 5, stara 85 let. V novomeški bolnici je umrl: Mavrin Jože, kmetova-vec iz Vimolja 8, star 28 let.
V novomeški bolnici je rodila: Muhič Marija, gospodinja iz Predgrada 20 — dečka.
PRODAM
Prodam nov motor NSU-Pre-tis Max. Interesenti naj se zglasijo na Reški cesti 18, Kočevje.
PRODAM
Prodam dobro ohranjeno motorno kolo Tomos Colibri. Interesenti naj se zglasijo na Reški cesti 24, Kočevje.
PRODAM
Ugodno prodam odlično ohranjeno motorno kolo PUCH TF 250 ccm. — Petrič Ivan, Sodražica št. 26.
PRODAM
BMW 500 ccm, športni, odličen, ugodno prodam. Naslov v upravi Novic.
IZGUBLJENO
Dne 16. junija sem izgubil ob
13.30	uri od trgovine Zelenjava do Petrola usnjene moške rokavice in dežni plašč rujave barve.
Najditelja prosim, da najdene predmete vrne proti nagradi na upravo Novic.
NAJDENO
Ob cesti Rajndol—Mozelj se je našla rad kapa od Fiata 1100 ali 1600. Informacije na upravi Novic.
IZJAVA
Ker se je izkazalo, da so moje trditve o Petrič Francu iz Ortneka št. 2 neresnične, kar sem naknadno ugotovil, jih preklicujem.
Arko Janez
JADRAN KOČEVJE: 22. in 23. junija danski film »Poslednja zima«, 24. junija nemški film »Slučaj inšpektorja Schirdin-ga«, 25. in 26. junija argentinski film »Te smem imenovati mati«, 27. in 28. junija italijanski CS film »Orientalke«, 29. junija in 1. julija francoski film »Greh mladosti«.
SVOBODA KOČEVJE: 23. in 24. junija francoski film »Oči ljubezni«, 27. in 28. junija italijanski film »Natalija«, 30. junija in 1. julija sovjetski film »Neposlano pismo«.
STARA CERKEV: 23. in 24. junija francoski film »Velike družine«, 30. junija in 1. julija italijanski film »Zena dneva«.
RIBNICA: 23. in 24. junija italijanski film »Običajno neznani lopovi«, 30. junija in 1. julija italijanski barvni film škandal na plaži«.
SODRAŽICA: 23. in 24. junija sovjetski film »Kočubej«.
LOŠKI POTOK: 24. junija ameriški CS film »Bernardin«, 1.
julija francoski barvni film »Noči Lukrecije Borgia«.
VELIKE LAŠČE: 23. in 24. junija ameriški barvni CS film »Vozovi na zahod«.
DOBREPOLJE: 23. in 24. junija italijanski barvni film »Evropa ponoči«, 27. junija italijanski film »Nevarne soproge«, 30. junija in 1. julija jugoslovanski barvni V V film »Ljubezen in moda«.
PONIKVE: 28. junija italijanski film »Nevarne soproge«.
KOČEVSKA REKA: 23. in 24. junija ameriški barvni film osamljeni maščevalec«, 27. junija japonski film »Poslednje žene s Sajpana«, 30. junija in L julija češki barvni film »Ljubezenska legenda«.
PREDGRAD: 23. in 24. junija sovjetski barvni film »Tihi Don I. del«, 30. junija in 1. julija sovjetski barvni film »Tihi Don III. del«.
BROD NA KOLPI: 23. in 24. junija jugosl. film »Razpoka v raju«, 30. junija in 1. julija amer. film »Kovinska zvezda«.
bodo zagovarjali pred sodnikom za prekrške.
IZ PREDGRADA
Posestnik Jože Konda iz Pake pri Predgradu poseduje vola, ki si je polomil parklje, da ni več sposoben za vprego. Lastnik ga hrani in vol se je že precej odebelil in bi ga rad prodal. Dvakrat ga je peljal že v Predgrad, ko mesarji iz Kočevja odkupujejo živino-. Ni nam znano, zakaj odkupovavci tega vola nočejo kupiti in hodijo po živino rajši v druge kraje. Lastnik bi vola rad prodal, ker potrebuje denar za davke in ostale potrebščine. Ta postopek mesarjev se nam zdi nepravilen in bi bilo prav, da mesarji odkupijo živino tudi v našem kraju, saj smo vsi v eni komuni.
lili © Ml ©R
Direktor je pripeljal svojo ženo z avtomobilom v zdravilišče, kjer naj bi ostala nekaj tednov. Ko se je poslavljal od zdraviliškega zdravnika,. ga je ta potrepljal po ramenu, da bi ga umiril in mu rekel:
— Ne bodite preveč v skrbeh. Ko se vam bo milostljiva gospa vrnila iz zdravilišča, boste imeli čisto drugo ženo.
Direktor pogleda zdravnika in ga tiho vpraša:
— A kaj če ona to zve?
ON ŽE VE
Zdravnik:
— Vaš katar ni nevaren, a bo imel neprijetne posledice.
Kmet:
— Vem, vaš račun ...
+ PRENOSNE TRANSFORMATORSKE POSTAJE
Pred štirimi leti je začelo podjetje »Tesla« iz Sombora izdelovati hišice za transformatorske postaje. Ta njihov proizvod je zanimiv predvsem zato, ker ker ga ga z lahkoto in brez poškodb preseljevati. Razen tega delajo tudi transformatorske postaje na rešetkastem stebru, ki so zelo primerne za kmetijska in gozdarska gospodarstva oziroma posestva. Eden izmed njihovih proizvodov pa so tudi transformatorske postaje, ki se vgrajujejo v večje stanovanjske bloke.
NAŠ TRG
Trgovina Sadjc-Zelenjava Kočevje je imela ta teden naslednje cene:
Salata — kraljica maja 110, solata Aserica 130, zelje sveže 100, sveži peteršilj 190, novi korenček 190, grah 120, stročji fižol 290, kumarice 300, jedilne bučke 140, češnje I. kval. 120, češnje II. kval. 100, hruške 210, jagode 260, ribez 150, čebula nova 130, čebula stara (uvožena) 150, krompir novi 105, krompir stari 32, češen 170 dinarjev za kilogram.
FRANC FRAMPUŠ
Spomin
Bil sem plašen deček. Posebno pred mrtvim človekom sem imel nenavaden strah; kadar sem videl koga na mrtvaškem odru, je bilo gotovo, da me bodo še nekaj noči potem mučile težke sanje in da se bom z vzklikom groze prebujal iz spanja. Niti poslušati nisem hotel, kadar so doma pripovedovali o mrtvih. In v tistih časih so vsak dan govorili o mrtvih: ta je padel, drugega je prerešetala strojnica, tam so pobili toliko ljudi, drugod spet so iz pod ruševin izkopali toliko trupel. Preveč mrtvih je bilo takrat, preveč, dvakrat preveč zame, ki sem bil majhen in boječ.
Nekega zgodnjega jutra, v je šeni, ko so jutra najlepša ...
Ne spominjam se rad. Dolga leta se že otepam tega spomina in kadar stopi predme, občutim nekaj tistega, kar me je streslo tedaj. Težko se odločim, da bi to zapisal. Preveč grozljivo je. A zastavlja se mi vprašanje: če bi vsi otroci doživeli to, ali bi bila še kdaj vojna?
Zato pišem.
Nekega zgodnjega jutra, v jeseni, ko so jutra najlepša in ko je cesta še prazna, sem šel po mleko. Kakor vsak dan. Na-
sproti je peljal voz, počasi, dva konja sta ga vlekla in škripal je. Ko sta bila konja že mimo, sem se ozrl na voz. Tisti hip me je stresel obupen krč. Za-gomazelo je po meni, zastal mi je dih, oči so se izgubile v temi, srce je razbijalo v prsih, v vratu, v glavi, povsod. Hotel sem zakričati, toda glasu ni bilo. Sleherno vlakno mojega telesa je drgetalo.
Na vozu so bili pobiti partizani. Petnajst, dvajset. Trupla z razmesarjenimi obrazi, v raztrganih in umazanih oblačilih, so bila vsevprek razmetana na vozu, po katerem se je cedila kri. Dolge, zvijugane rdeče srage. Glave in udje so viseli navzdol. Ob kolo se je drgnila zmrcvarjena roka.
Bili so tudi tisti partizani, ki so jih prejšnji dan zajeli Nemci.
Zamižal sem, krčevito, a slika se ni hotela umakniti izpred oči. Rad bi bil zbežal. Noge me niso ubogale, bile so kot lesene. Voz je počasi, neizmerno počasi, odškripal mimo. še nekaj dolgih trenutkov sem stal nepremično. Potem sem se ovedel in zbežal domov. Tekel sem naglo, z vsemi močmi in se izogibal kapljam krvi, ki so za vozom ostale na cesti.
Razglas
Opozarjamo vse potrošnike pitne vode skupinskega vodovoda ribnica—Kočevje na skrajno štednjo iste in racionalno uporabo.
1.	Paziti je, da so vsa iztočna mesta dobro tesna in da so hišne vodovodne instalacije res vodotesne in brezhibne.
2.	Vsako zalivanje vrtov iz vodovoda se prepoveduje, oziroma naj se vrši z izrabljeno vodo.
3.	Prepoveduje se tudi pranje avtomobilov na tekoči curek vode (z gumi cevmi) toliko časa, dokler stanje pitne vode ne izboljšamo in predpišemo letne takse za tozadvena pranja.
4.	Posebno pažnjo naj se posveča zunanjim iztočnim pipam na gradbiščih, javnih pipah itd., kjer se voda običajno brezvestno troši in pušča odprto.
Vodovodni organi bodo izvajanje gornjih določil kontrolirali in brezvestne neposlušnike javljali v postopek. Ker smo v dobi poletne suše in usihanja naših vodnih virov, so brezpogojno potrebne skrajne mere varčevanja z vodo.
UPRAVA VODNE SKUPNOSTI KOCEVJE-RIBNICA
ZAHVALA
Vsem, lu ste lajšali trpljenje v bolezni našemu dobremu očetu
JOŽETU ILCU
iz Gorenje vasi pri Ribnici in ga spremili na njegovi zadnji poti, se iskreno zahvaljujemo.
Posebej se zahvaljujemo še jamarjem in pevcem iz Ribnice.
ŽALUJOČI SVOJCI
SPORED
za soboto, 23. junija 1962
5.00—8.00 Dobro jurtro! (pisan glasbeni spored) — vmes ob 5.05 6.00, 7.00 in 8.00 Poročila, 8.05 Poštarček v mladinski glasbeni redakciji, 8.35 Paberki iz starejše slovenske glasbe, 8.55 Počitniško popotovanje od strani do strani, 9.10 Zabavni kaleidoskop, 9.45 Petnajst minut s Kmečko godbo, 10.00 Napoved časa in poročila, 10.15 Od tod in ondod,
11.00	Peli so na radijskih koncertih, 11.30 Z zabavno glasbo v dobro voljo, 12.00 Poročila, 12.05 Nekaj popevčič Boruta Lesjaka, 12.15 Kmetijski nasveti — Ing. Mileva Kač: Škropljenje proti najnevarnejšim boleznim in škodljivcem v intenzivnih sadovnjakih, 12.29 Concertino in simfonietta, 13.00 Poročila, 13.15 Obvestila in zabavna glasba,
13.30	Glasbeni omnibus, 14.30 Prireditve dneva, 14.35 Naši po-slušavci čestitajo in pozdravljajo, 15.00 Poročila, 15.20 Napotki za turiste, 15.25 Petnajst minut s francoskimi in ruskimi skladatelji, 15.40 Trije Rožančevi in trije Prelov.evi zbori, 16.00 Vsak dan za vas, 17.00 Poročila, 17.05
Gremo v kino, 17.50 Zbor in orkester Gordon Jenkins, 18.00 Poročila, 18.10 Mediteranski intermezzo, 18.30 Pojeta Jelka Cvete-žar in Rafko Irgolič, 18.45 Okno v svet, 19.00 Obvestila, 19.05 Domače viže se vrstijo brez odmora, 19.30 Radijski dnevnik, 20.00 Za prijeten konec tedna, 20,20 Jerome Klapka Jerome: Trije možje v čolnu, VI. epizoda, 21.00 Za prijeten konec tedna, 22.00 Napoved časa, poročila, vremenska napoved in pregled sporeda za naslednji dan, 22.15 Oddaja za naše izseljence, 23.00 Poročila,, 23.05 Prisluhnite in zaplešite, (Popevke in plesne melodije),
24.00	Zadnja poročila in zaključek oddaje.
SPORED
za nedeljo, 24. junija 1962
6.00—8.00 Izletnikom na pot — vmes ob 6.05 in 7.00 Poročila, 7.30—7.35 Radijski koledar in prireditve dneva, 8.00 Mladinska radijska igra — France Bevk: Deček s piščalko, 8.35 Iz albuma skladb za otroke, 8.50 Zabavna medigra, 9.00 Poročila, 9.05 Z zabavno glasbo v novi teden, 9.45 Pri skladatelju Šivicu, 10.00
Še pomnite, tovariši... Drago Kumer:	Spomini Zagoženove
mame, 10.30 Promenadni koncert orkestra RTV Ljubljana,
11.30	Nedeljska reportaža — Milenko Šober: Na vodnih poteh po kontinentu, 11.50 Deset minut glasbe za dober tek, 12.00 Poročila, 12.05 Naši poslušavci čestitajo in pozdravljajo — I.
13.00	Poročila, 13.15 Obvestila in zabavna glasba, 13.30 Za našo vas, 14.00 Valčkov a parada Borisa Kovačiča, 14.15 Naši poslušavci čestitajo in pozdravljajo — II., 15.00 Poročila, 15.15 Razigrane strune, 15.30 Haydnn Beethoven, 16.00 Humoreska tega tedna — Mahmud Teimur: Poletno potepanje, 16.20 Melodije za nedeljsko popoldne, 17.00 Poročila, 17.05 Športna nedelja, 19.00 Obvestila, 19.05 Nedeljska panorama, 19.30 Radijski dnevnik,
20.00	Vaša pesem — vaša melodija, 20.50 Športna poročila,
21.00	Predstavljamo vam dva angleška operna pevca, 22.00 Poročila, 22.15 Ansambli in solisti RTV Ljubljana, 23.00 Poročila, 23.05 Zaplešimo v poletno noč,
24.00	Zadnja poročila in zaključek oddaje.
OKORG 500 KM DOLG POPOTNI ZAPISEK
Lika in Kordun
Pričujoči popotni zapiski govore o vtisih z nekaj sto kilometrov dolge poti skozi Liko, Kordun in del Dalmacije. Pravzaprav jih ne bi smel imenovati zapiski, prej meditacije, razmišljanja. Vtisi, ki sem jih nabral v dveh dneh (skoraj) neprestane vožnje z avtobusom, medtem ko smo se pretežno ves prvi dan močili, drugi dan pa smo morali hiteti, če smo hoteli priti pravočasno domov. Kljub temu pa bom skušal za naše bravce nanizati nekaj naj zanimivejših vtisov s poti in tako prikazati nepopoln, bežen, vendar pester mozaik tega dela naše domovine.
Za kaj pravzaprav gre? Pišem o dvodnevnem izletu prosvetnih delavcev ribniške občine. Z avtobusom kočevskega podjetja »Avto« so si ogledali Plitvice, Bihač, Zadar, vračali pa so se po Jadranski magistrali preko Kraljeviče in Delnic.
V' BIHAČU STARO...! (del starinske džamije, muslimanske cerkve, s katere stolpa — minareta se vsak dan trikrat oglaša presunljivi muezinov klic, poziv vernikom k molitvi)
L	START
je bil zelo zgoden, še pred tretjo uro v Ribnici. Tudi srečen ni bil kdo ve kako, kajti že tedaj je precej deževalo. Ta nadloga, ki je kmetom in posevkom baje zelo dobro dela, je nam precej neprijetno križala račune. Ni namreč bolj neprijetne zadeve na potovanju, kot je dež, čeprav je tudi res, da človeka ne muči vročina, vendar pa to ne more odtehtati tega, kar izgubi pri ogledovanju krajev, skozi katere ga vodi pot.
Odpravili smo se preko Kočevja in Mozlja proti Črnomlju (oz. Kanižarici) in Vinicam. Bela Krajina je še spala, ko se nam je nekje nad Mavrlenom pokazala v vsej svoji jutranji (z dežjem orošeni) lepoti. Do tu so nekateri potniki že obvladali neprijetne simptome »morske bolezni« in kmalu so se pojavili prvi ocvrti piščanci in kar so še podobnih dobrot vsebovale naše potne torbe.
V Vinici smo se za nekaj časa ustavili. Dež je ponehal, menda zato, da bi lahko vdihnili nekaj svežega zraka in si ogledali rojstno hišo velikega pesnika Otona Župančiča, nato pa nas je zopet negostoljubno pregnal. Motor je zopet brnel med lepimi belokranjskimi griči, mimo nas so bežale bele hiše, zidanice in ozelenela polja...
F	»ŠPRICER IN GEMIŠT«
L-- Prava muka se je pričela tedaj, ko smo zavili z avtoceste na pot prgti Ogulinu. Premetavalo nas je po kamenju in kotanjah, medtem ka je šofer Silvo obljubljal, da bodo kmalu dobili nove amortizerje in bo potem vožnja z avtobusom pravi užitek. No, tisto o »užitku« za nas na žalost še ni vpijalo...
Ogulin, vsaj po mojem, ni lepo mesto, znan pa je, tako kot vsa Lika, po hudih bojih v zadnji vojni ter po starem gradu (ostal je le še hudo razmajan stolp-kula), kjer je bil pred približno tridesetimi leti tovariš Tito nekajkrat zaprt. O tem priča tudi spominska plošča na starem, z zelenjem poraslem zidu.
Tu smo se prvič ustavili za dalj časa, si ogledali središče mesta ter bližnjo, zelo razgibano okolico, kjer smo lahko še videli sledove »kulturnega pr osvetljen an j a«, ki so ga zanesli k nam italijanski okupatorji. V bližnji restavraciji so nam postregli z zajtrkom-vodo, ki so jo
iz žabje perspektive
kot čaj prodajali za pet kovačev — in venčkom hrvaških narodnih iz zvočnika. Ogledali smo si cenik in med drugim opazili, da prodajajo vino tudi kot »špricer« in »gemišt«. Prijazni natakar nam je pojasnil, da je »špricer« s sifonom, »gemišt« pa z mineralno vodo, toda v bistvu je oboje »mešanica« in ni nobeno knjižni izraz. To pa samo mimogrede, ker tudi pri nas pijemo le »špricarje« in so nam »brizganci« tuji po izrazu in vsebini!!
Ko smo se podprli in so si ženske ogledale trgovine in trg, smo se odpravili proti Plitvi-cam. Plitvička jezera so naš najlepši narodni park, ki slovi daleč preko naših meja in ga tujci menda bolje poznajo kot marsikdo pri nas. Sestavlja jih nekaj deset jezer in jezerc sredi razgibane gorske pokrajine, pokrite z bujnimi gozdovi. Vse skupaj je igriva mati narava lepo povezala, da si je kar težko predstavljati. Vsa jezera so med seboj povezana s številnimi slapovi, kjer pada voda tudi nekaj deset metrov globoko.
Na vrhu smo se za nekaj časa ustavili, da bi si ogledali prvi slap, ki nam je »križal pot«. Na robu globeli staji hiša, poleg nje (ali pod njo?!) pa priteče voda in z velikim šumom pada v globino, udarja ob skalovje in se deli v nove in nove slapove. Pri tem nam nekaj ni bilo povsem jasno: namreč to, od kje ta voda pride. Oba Janeza, ki sta ves čas z velikim uspehom in brezplačno skrbela za dobro voljo, sta kmalu ugotovila, da priteče voda iz hiše na robu, samo to jima ni bilo jasno, ob kateri uri jo vsak dan spuste in zapro. Odločili smo kakor modri Salomon: zatvornica je odprta nonstop!
Blizu avtobusa sta pasli dve ženski čredo ovac. Ko smo se z njima zapletli v pogovor in ju fotografirali, sta nam povedali, da je letošnja zima hudo prizadela tamkajšnjo ovčerejo (mimogrede: večina ljudi se v teh krajih, pa tudi drugod po Liki, preživlja v pretežni meri z ovčerejo, kajti tisto malo trave, ki je zraste na nerodovitnem kamenju, zadošča komaj za ovce) in je zelo veliko ovac poginilo. Zato so sedaj jagnjeta precej draga (nad sedem tisoč din).
ZELO LEPO IN ZELO, ZELO DRAGO
Prvi del izreka velja za naravo, drugi del pa za gostinstvo. V omejenem času, ki smo ga imeli na razpolago, smo hoteli videti kar največ; odpeljali smo se še na drugi konec, k »izviru«, kjer smo smeli plačati po 100 din vstopnine, kupili nekaj razglednic, fotografirali slapove in vzdihnili: »čudovito, kako velike naravne lepote premoremo!«, nato pa smo se odpeljali še k velikemu hotelu Plitvice. Tudi tu smo vzdihnili, namreč: »Zelo lepo, ampak tudi drago mora biti!« Hotel je sila eleganten, moderen v vsakem pogledu, kar pa natakarjev niti najmanj ni motilo, da nas ne bi pustili precej časa čakati. V svojih željah smo bili zelo skromni, kar se menda ni skladalo s pojmi strežnega osebja: pivo, pelinkovec in podobne malenkosti. (Ne) prijetno presenečenje: pivo — 205 din, pelinkovec (pol deci) 150 din! Seveda smo drago plačane dobrote potem nekaj časa zamaknjeno opazovali in jih pili z naj večjo zbranostjo, takorekoč po kapljicah...
To je bila grenka pilula za vse in kar s strahom smo razmišljali, kako globoko v žep bi moral poseči človek, če bi hotel preživeti nekaj dni tu! Toda ne, kaj takega si lahko privošči le tisti, ki ima res nekaj pod pavcem; mednje pa prosvetni delavci vsekakor ne sodijo.
S terase hotela je prelep razgled na veliko jezero pod cesto, obdano z bujnimi gozdovi, iz katerih se vsepovsod izlivajo večji in manjši slapovi. Temnozelena jezerska gladina je mirna in le tu in tam nekoliko vzvalovi ali pa jo razreže kljun čolna. Mimo neprestano vozijo avtomobili in avtobusi, domači in tuji, s fotoaparati oboroženi izletniki (ali turisti) postavajo okrog, fotografirajo in uživajo ... Narava pa, kot da se je vse skupaj ne tiče, ne zmeni se za direndaj okrog sebe, ne zmeni se za radovedne množice, navdušene nad vsem, jezersko gladino, žuborenjem potočka ali hrumenjem slapa, jadrnico na jezeru, nad petjem ptic ali samo zaradi lepega razgleda in čudovitega gorskega zraka; njej nič mar, samo sanja svoj tisočleten sen, medtem ko si mogočni iglasti gozdovi v pomladnem vetru prišepetavajo svoje skrivnosti.
Toda kje smo že videli nekaj takega?!_ Vse skupaj se nam zdi nekam znano, domače... Da, taka je v določenem smislu Gorenjska, seveda brez jezer, taka je naša prelepa Kolpska dolina (seveda tudi brez jezer, a s čudovito Kolpo, hribi in gozdovi). Kakopak, ne moremo iskati kdo ve kakšne primerjave, vendar del tega imamo, to je naše, pri nas. Kadar pa potujemo skozi, se še zmenimo ne za naravne lepote; to nam je preblizu, preveč vsakdanje — pa tudi preveč tuje!
NEKAJ UR V BOSNI
Sami ne vemo, kdaj smo bili v Bosni in kdaj smo se po ne ravno najboljših cestah pri-cijazili v Bihač. Tega, da nas je zajel tu prav-
Silno moderen in eleganten je hotel na Plit-vicah, vendar pa si ga zaradi astronomskih cen lahko privoščijo le nekateri; prosvetni delavci pa zelo težko
cati naliv, niti ni vredno omenjati! Dve ali tri ura je bilo in smo imeli približno dve uri časa. In Bihač je že mesto, da si ga je vredno nekoliko pobliže ogledati.
Mesto je znano iz NOB, saj je bilo tu, med drugim, zgodovinsko I. zasedanje AVNOJ. Sedaj šteje okrog 12 ali 13 tisoč prebivavcev — (Drobna opazka: nek domačin je povedal, da živi v Bihaču 20.000 ljudi, statistika pa govori o 12—13 tisoč prebivavcih. Komu naj verjamemo, ne vem, najverjetneje pa statistiki!). Sicer pa je precej podoben kateremukoli bosanskemu mestu, kjer se na vsakem koraku prepleta staro in novo, dediščina preteklih stoletij, turških časov in silne ekonomske, pa tudi kulturne zaostalosti, in moderne dobe. Za vsako tako mesto (tudi za Bihač) velja oznaka, da živi na mejah dveh svetov... Nikjer ni takih kontrastov, kakor prav v teh mestih, nikjer tako drznih prepletov dveh načinov življenja, dveh arhitektur. Ker so bili ravno ti kraji med najbolj zaostalimi (tu ni govora le o Bihaču!), je bilo
Znamenita cerkev iz devetega stoletja v Zadru, ena največjih zadrskih zgodovinskih znamenitosti
treba največ zgraditi na novo. In te sledove smo lahko videli. V sedemnajstih letih po vojni so res napravili ogromno, saj vsepovsod rastejo novi moderni bloki in izpodrivajo stare, razmajane hišice, pojavljajo se vrtovi in parki, sprehajališča in nove široke ulice, tako da mora človek »starino« naravnost iskati.
Hoteli smo si ogledati muzej, kjer bi videli dokumente o zasedanju AVNOJ in sploh o zgodovinskih dogodkih med NOB v teh krajih, vendar je bil zaprt. Precej časa smo iskali človeka, ki bi nam muzej lahko odprl, dobili smo neko tovarišico v šoli, ki pa nam tudi ni vedela pomoči, in končno sklenili, da bomo lahko prebili tudi brez ogleda muzeja! (Mimogrede: šola, ki stoji poleg muzeja in ob glavni mestni ulici, nikakor ne sodi v okvir »modernega«, saj je že zdavnaj zrela za zasluženi »pokoj«. Hodniki so ozki in temačni, učilnice pa... Seveda, tu je bil baje nekoč nunski samostan ali nekaj podobnega!)
Tudi s kosilom so bile težave. Nikjer niso imeli nič, pa smo se morali obrniti kar v hotel. Natakarji so se ravno menjavali in nam niso utegnili postreči. Šele po dolgem moledovanju so nam prinesli, vsem premočenim_ in lačnim, nekakšno mrzlo juho, kaj več pa nilčakor nismo mogli sprositi; pa tudi časa ni bilo. Ni nam preostala drugega, kot da smo se za na pot podprli v bližnjem bifeju s šestdesetdinarskimi konjaki (kaj je bil res konjak?) in dali Bihaču slovo.
»JANEZI, SREČNO!«
Po sila neudobnih cestah, vsemogočih stranpoteh, skozi dež, kameniti kras in redke gozdove (prav res, nekje smo videli še sneg!) smo nadaljevali pot proti Velebitu in Zadru. Nekje smo srečali redni avtobus iz Gospiča in prijaznega šoferja povprašali za naj bližjo pot do Velebita. Ko nam je povedal, se je poslovil z besedami:	»Janezi, srečno!« Bil je res prijazen
fant, tako kot so prijazni vsi ljudje v teh krajih. Ko smo gledali pokrajino, ljudi in naselja, se nam je neprestano vsiljevala primerjava z domačimi kraji. Kaj bi lahko živeli v teh krajih, skoraj brez zemlje in (menda) od samega kamenja, v poletni vročini in zimskem mrazu, skoraj brez vode in (večinoma) še brez elektrike?! Preprosti, mirni, garaški — in zelo dobri so ti ljudje. Tako nekako kot mali bosanski konjički ali (naj mi bo oproščena primerjava) oslički. Žilavi, vztrajni, nezahtevni, a svojo ped zemlje, svoje kamenje m grmičevje ljubijo z vso gorečnostjo. Nimajo dosti, pa tudi ne hlepijo po v tujini prigaranem bogastvu. Srečni so s tem kar imajo — in da lahko živijo.
Ploče se je menda imenovala vas, kjer smo se ustavili okrog osmih zvečer, da bi nekoliko
»tankali«. Gostilničarka je skoraj padla v nezavest, ko je nenadoma zagledala toliko gostov, pa tudi redki pivci so nas začudeno pogledali. V soju kadeče se petrolejke (kaj je že to, petrolejka?) sm popili skoraj vse pivo, ki so ga imeli. Z nekim domačinom sem se zapletel v pogovor.
»Kako kaj živite tu?«
»E, pa živimo nekako. Bolj žalostno je sedaj tu, saj vidite ... Ah, Slovenija, bil sem tam, pri vojakih...« mi je pripovedoval. »V tej vasi nas je okrog 300 in se vsak po svoje prebijamo skozi življenje. Nimamo veliko, pa zadovoljni moramo biti s tem, kar imamo... Med vojno, menda 1944, so ustaši v enem samem dnevu pobili 120 ljudi; skoraj so nas iztrebili...«
GOSTOLJUBNOST, NEGOSTOLJUBNOST ALI KAJ JE TURIZEM
In nato smo se vozili in vozili, globoko v noč. Menda ni nihče natančno vedel, kdaj smo prišli v bližino Zadra, ker smo večinoma spali (kolikor se lahko spi na vejavniku!), razen šoferja, seveda. Naj kar na tem mestu pohvalim Silva, ki nas je skozi vse križe in težave varno in dostojno pricijazil zopet domov. Vsi smo se pritoževali nad naporno vožnjo, nismo se pa spomnili, da je največ trpel on sam, saj je sedel za krmilom od dveh zjutraj do enajstih zvečer! Na takih vožnjah bi vsekakor MORAL imeti sovozača, kajti človek res ni stroj in ne vzdrži toliko kot stroj. Vseeno pa se mu zahvaljujemo za vso pozornost in prijaznost!
Zadar je lepo mesto, lepše od Splita ali Šibenika poln zgodovinskih znamenitosti. Ima lepo lego, prijetna kopališča in — zasoljene cene. Kopanje nam je bilo prihranjeno, pa tudi cenam smo se čimbolj izogibali.
Ko so ribniški prosvetarji kovali načrte za izlet, so sklenili prespati v Zadru. Njihova sindikalna podružnica je pisala sindikatu v Zadar, naj bi jim kako omogočili dobiti čim cenejše prenočišče, le-ti pa jim niti odgovorili niso! Med ljudmi pa so ustaljene določene norme, kot gostoljubnost, prijaznost, ustrežljivost itd. Tudi odpišemo navadno, če nam kdo piše in je ravnanje Zadrčanov na vse prav neprijetno vplivalo. Tako smo se morali namestiti v hotelu Beograd in plačati za posteljo okrog 900 din!... Seveda bi po naporni vožnji tudi radi nekaj jedli, toda v hotelski restavraciji so nam prijazno pogasili luči, v sosednji restavraciji pa so imeli samo pijačo in še od tu so nas ob pol enih vrgli ven. To vsekakor ni bila gostoljubnost, tudi turizma človek ne more zganjati s tem in je za tamkajšnje gostince to zelo slaba, reklama! Seveda, če bi govorili nemško ali kak tuj jezik, tedaj bi... To smo jim tudi povedali, kar pa so imeli za zlobno podtikanje in natolcevanje.
Ko smo v nedeljo bolj kasno vstali, je Silvo že opral avtobus. Stopili smo malo naokrog, si ogledali nekatere znamenitosti, kot je starinska cerkev iz devetega stoletja (sedaj je v njej menda muzej) ter druge stavbe ali ostanke stavb iz rimskih časov, in skušali stakniti kaj za pod zob. V neki ribji restavraciji so nam postregli z dobrimi (in ne predragimi) škombri, ko pa smo hoteli kupiti na trgu jabolka, so nam branjevke ponujale — solato. — Naj s poti proti domu omenim še čudoviti most preko zaliva, v bližini Zadra, kjer je prej vozil trajekt in si ga je vredno ogledati (most namreč!)
Šofer Silvo Ažman in avtobus LJ-12-05, ki sta nas skozi vso dolgo in naporno pot varno in brez manjše nezgode pripeljala domov
Pa še o turizmu! To je bila edina stvar, ki nas je (poleg vremena) razočarala in smo si vsi želeli, da bi bili čimprej zopet v naših »štari-jah«. Tako na Plitvicah, v Bihaču, v Zadru, Karlobagu (tu smo z veliko muko, medtem ko so se nekateri kopali, dobili kosilo. »Pristno« govejo Argo juho!). V Senju je bilo malo bolje, posebno potem, ko smo jih nekaj vrezali prav po kranjsko. Ko je dobil natakar za dolgo pričakovani liter vina 70 din napitnine, je le-ta potiho, bolj zase in skoraj boječ vzkliknil: »Živela Slovenija!« (Ali ob tujčevi napitnini tudi tako vzklika?). Pa smo zopet pri tistih človeških moralnih kvalitetah in normah! Kaj je res samo vse tuje dobro, lepo, naše pa le, če je dobro »podmazano«? Pa naj gre pri tem za karkoli, avtomobile, radioaparate in ostale artikle široke potrošnje, ali pa za navadnega turista, ki ga postrežemo le, če ima kaj več pod pavcem?! Toda, ni vse zlato, kar se sveti! (No. da, možak pa je bil s svojim vzklikom vseeno zabavna prikazen.)
Od tu smo jo vrezali po čudoviti Jadranski magistrali naravnost proti Crikvenici in pri Kraljeviči zavili proti Jelenju, kjer smo si malo oddahnili, v Fari pri Papežu pa smo\ priredil skoraj pravo veselico. Toda to je že skoraj doma
Tekst (po spominu) in foto: F. Gnvec