John Millington Synge
NAJVEČJI FRAJER ZAHODNEGA SVETA
;o Ljudsko :e Celje
John Millington Synge
NAJVEČJI FRAJER ZAHODNEGA
SVETA (The Playboy of the Western World)
horepetitorja Miha Petric in Marta Kosturska
Lektor Jože Volk
Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak
Asistent režiserja Jernej Kobal Asistent kostumograta Andrej Vrhovnik
Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janez Pipan
Dramaturginja Tatjana Doma Scenograf Marko Japelj
Kostumograt Leo Kulaš Avtor glasbe Miha Petric
IGRALCI
Christopher Mahon Blaž Setnikar
Stari Mahon, njegov oče, zakupnik Renato Jenček
Michael James Flaherty (imenovan Michael James), krčmar Bojan Umek
Margaret Flaherty (imenovana Pegeen Mike), njegova hči Nina Rakovec
Shawn Keogh, njen mrzli bratranec, mlad kmet Oskar Kranjc k. g.
Vdova Quin, ženska pri tridesetih Pia Žemljic
PhiLLy Cullen Branko Završan
Jimmy Fan ell Vojko Belšak
Sara Tansey Minca Lorenci
Susan Brady Ana Ruter
Honor Blake Tina Gunzek k. g.
Vaški klicar Mario Šelih
Vaščana David Čeh, Rastko Krošl
Vodja predstave Anže Čater • Šepetalka Simona Krošl • Lučni mojster Dušan Žnidar • Tonski mojster Drago Radakovič • RekviziterSvetislavProdanovič- Dežurni tehnike Dani Les- Šivilji Marija Žibret, Ivica Vodovnik • Frizerki Maja Zavec Bekirov, Marjana Sumrak • Garderoberki Melita Trojar, Mojca Panič • Odrski mojster Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko • Upravnica mag. Tina kosi
Tatjana Doma
'nimam vere. sem irski
protestant:
(Oscar Wilde)
1871
John Millington Synge (izgovarjava [sine;]) se rodi 1 6. aprila v Rathfarnhamu, v današnjem predmestju južnega Oublina, kot najmlajši otrok v protestantski družini angleškega porekla, očetu Johnu Hatchu Syngu in mami Kathleen Traill. Njegov oče je odvetnik in zemljiški posestnik, pripadnik angleško-irskega protestantskega razreda. Mama Kathleen je ortodoksna protestantka.
1872
Johnov oče umre zaradi koz, pokopljejo ga na njeepv prvi rojstni dan. Vdova Kathleen po moževi smrti ostane sama s petimi otroki in prejema 400 funtov letno od zemljiških prihodkov, kar zadostuje za spodobno življenje. Po moževi smrti se z otroki preseli v bližino svoje matere, otroke pa podvrže zelo strog verski vzgoji. Njen oče, častiti doktor Robert Traill, je bil pastor v katoliški vasi v pokrajini Cork, Johnov stric častiti Alexander Synge pa je bil protestantski misijonar na skoraj popolnoma katoliških Aranskih otokih.
John je bil plašen otrok, ker je bil zelo bolehen, se ni veliko družil z vrstniki. Trpel je za astmo. Ne da bi karkoli vedel o dednosti, je prišel do zaključka, da imajo bolni starši bolne otroke, in se odločil, da se nikoli ne bo poročil. Poleg bolezni je Johnova zgodnja leta močno zaznamovala materina verska vnema. Popolnoma ga je zastrašila podoba pekla, ki jo je Kathleen otrokom nazorno opisovala. Pred strogo versko vzgojo se
je kot otrok umikal v naravo in v njej iskal notranji mir.
Njegovo zgodnje šolanje je bilo pogosto prekinjeno zaradi bolezni. Zaradi šibkega zdravja je po štirih letih šolanja v Dublinu in v Brayu pristal doma z domačim učiteljem, ki gaje poučeval trikrat tedensko. Ta izolacija je še povečala njegovo samotarstvo.
1879
Ustanovljena je irska politična organizacija Land League, ki pomaga revnim irskim zemljiškim najemnikom.
1884
Ustanovljena je amaterska športno-kulturna organizacija The Gaelic Athletic Association, ki se zavzema za promocijo tradicionalnih gelskih športov, prav tako se zavzema za oživljanje gelskega jezika, irske glasbe in plesa.
1885
Pri štirinajstih John odkrije Darwinove evolucijske razprave in teorije o naravni selekciji, ki so bile v popolnem nasprotju z njegovo protestantsko vzgojo in z verskim prepričanjem njegove družine. Srečanje z Darwinom okrepi njegov agnosticizem. Za kratek čas se obrne v krščanstvo, pri šestnajstih ali sedemnajstih pa se veri dokončno odpove, kar povzroči družinsko krizo. Njegova mama goreče moli za sinovo spreobrnitev.
1887
Johnov brat Edward, ki seje ukvarjal z upravljanjem družinskih posesti, s tetinega
posestva v Glanmoru, v grofiji Wicklow, prežene najemnike in poruši njihovo hišo. John, ki s svojo družino nikakor ne najde stika, se bratovega početja sramuje. To je eden ključi nh razlogov, da se John popolnoma odmakne od družine.
1889
Vpiše se na Trinity College (Kolidž sv. Trojice) v Dublinu. Študira jezike, specializira se za hebrejski in gelski jezik, ki so ga poučevali predvsem zato, da bi pomagali protestantskim misijonarjem pri spreobračanju keltsko govorečih katolikov na zahodu Irske.
Vpiše se tudi na Royal Irish Academy of Music (Kraljevo irsko akademijo za glasbo) v Dublinu pod mentorstvom Roberta Stewarta, kjer študira violino in kontrapunkt. Njegova mama meni, daje ukvarjanje z glasbo popolna izguba časa, še bolj pa kasneje nasprotuje njegovemu ukvarjanju z gledališčem. Mama nikoli ni videla nobene njegove igre, tudi ostali bližnji sorodniki se za njegovo umetniško ustvarjanje niso zmenili. John je duševni mir našel v naravi in v svetu glasbe.
1891
John ima koncert, ki v časopisih dobi dobre kritike.
1892
Uspešno zaključi šolanje na Trinity Collegu.
1893
Odpotuje v Nemčijo (Koblenz, Würzburg), kjer ostane eno leto. Tam študira glasbo in
želi postati skladatelj. Igra violino, flavto, piščalko iz pločevine in na klavir. Nekateri pravijo, da je domovino zapustil, ker se je želel izviti iz dušečega domačega nekreativnega vzdušja. Vsak Irec, kise hoče ukvarjati z višjo kulturo, mora najprej zapustiti trsko} (George Bernard Shaw)
Kmalu ugotovi, da ga bolj kot glasba zanima pisanje. Napiše nekaj pesmi in skic za dramske igre, v katerih se zrcalijo njegove mladostne preizkušnje in neizkušenost ob prvih ljubezenskih avanturah.
Poletje preživi z mamo na družinski posesti v Wicklowu. Kadar ni potoval, je preživljal čas z materjo na posestvu v Wicklowu. Vse življenje se je trudil, da bi se odtrgal od posesivne mame. Med počitnicami se zaljubi v Cherrie Matheson, kije bila pripadnica zelo konservativne protestantske verske skupine Plymouth Brethern.
Ustanovljena je nevladna, nepolitična organizacija Gaelic League, ki se zavzema za promocijo gelskega jezika na Irskem in drugod. Za razliko od drugih organizacij v svoje vrste sprejme tudi ženske. Čeprav je nepolitična organizacija, pritegne mnoge irske nacionaliste.
I J. M Syri£;e. Svetniški vrelec. Gledališki list SNG Drama Ljubljana, Ljubljana: SNG Drama Ljubljana, 1991, str. 56.
1895
Januarja odpotuje v Pariz, kjer na Sorbonni študira francoščino in francosko literaturo, primerjalno fonetiko pa na
École Pratique des Haute-Études. Želi si postati učeni kritik francoske literature in to s francoskega zornega kota. Polee; tega posluša še predavanja filozofije, etike, celo socialistične ideje anarhista Sebastiana Feuréja in predavanja o keltski civilizaciji. Seznani se s socializmom, nacionalizmom, feminizmom in spiritualizmom.
Poletje preživi v Wicklowu. Cherrie Matheson zaprosi za roko, vendar ga ona zavrne, ker je ateist.
1896
Za tri mesece odpotuje v Rim in Firence, kjer se uči italijanščino in preučuje njihovo umetnost in literaturo.
Poletje preživi v Wicklowu. Cherrie Matheson še enkrat zaprosi za roko, ona e;a še drugič zavrne. Zavrnitev ga zelo prizadene in odloči se, da bo na Irskem preživel čim manj časa.
Vrne se v Pariz in nadaljuje s študijem na Sorbonni.
21. decembra spozna Williama Butlerja Yeatsa (1865-1939), ki mu svetuje, naj opusti svoje ambicije, da bi postal kritik in poznavalec francoske literature, naj se vrne na Irsko, obišče Aranske otoke in svoj pisateljski talent nameni temam irskega življenja in potrebam novega irskega gledališkega gibanja. Spozna Mude Gonne, feministko, irsko nacionalistko, revolucionarko in igralko aneješko-irskee^ porekla, kije bila dolgoletna neuslišana ljubezen Williama Butlerja Yeatsa.
Yeats je po materini strani izviral s severozahoda Irske, iz mesta Sliep, kjer so ljudje verjeli v nadnaravne moči in pojave iz ljudskih pripovedk in zepdb. Yeats je snov za svoje pesmi črpal iz irske mitologije, spojene z verovanjem v nadnaravne pojave. Leta 1923 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Zavedal seje, da preprost irski človek ne bo nikoli prebiral njegovih pesmi, saj mu nizka izobraževalna raven tee;a ni dovoljevala, zato je začel pisati drame. Menil je, da se lahko gledališče dotakne ljudske množice. Irce je hotel izobraziti in kulturno ozavesti.
1896
Na posestvu pri irskem političnem in kulturnem aktivistu in dramatiku Edwardu Martynu se nekega deževnega popoldneva ob čaju srečata William Butler Yeats in lady Augusta Greepiy (1852— 1932). Oba sta bila privilegirana, angleško govoreča protestanta, ki sta se zavzemala za kulturo preganjanih irsko govorečih katolikov. Lady Greepiy je leta 1891, po smrti moža sira Williama Greepiyja, guvernerja Ceylona, začela z zbiranjem irske folklore in s pisanjem literature. Miti in legende, ki sta jih z Yeatsom zbrala, so pomenili osnovo za mnoep dramske ige, v katerih so nastopali irski junaki. Lady Greepiyje napisala več kot 40 iepr, nekaj pesmi in esejev. Anekdota pravi, daje lady Greepiy Yeatsu na čajanki dejala: Škoda, ker nimamo irskega gledališča, in tako naj bi naključno srečanje rodilo idejo o rojstvu irskega nacionalnega gledališča.
1897
Prisostvuje uvodnemu sestanku združenja L'Association Irlandaise, ki ga ustanovi Maude Gonne s pomočjo Yeatsa, vendar iz združenja čez tri mesece izstopi.
Poletje preživi v Wicklowu.
Decembra je prvič operiran zaradi bule na vratu. Operacija pomeni začetek dolgotrajne Hod^kinove bolezni, vrste raka, ki ogoža limfni sistem.
1898
Pivič odpotuje na Aranske otoke (od 10. maja do 25. junija). Navdušenje nad preprostim življenjem tamkajšnjih prebivalcev, ki se spopadajo s krutostjo narave, surovim podnebjem in nerodovitno zemljo. Ima učitelja, da izpopolnjuje svoje znanje eplščine, preučuje folkloro otočanov, piše prozo in osnutke za kasnejša dramska dela, ki jih je navdihnilo življenje otočanov, njihove zgodbe in anekdote.
Njegovi zapiski o življenju na otoku so prvič objavljeni v New Ireland Review, svoj dnevniški potopis Aranski otoki (The Aran Islands) je leta 1901 dopolnil, leta 1907 pa je izšel v knjižni obliki z ilustracijami Jacka Butlerja Yeatsa. John je potopis označil kot svoje prvo resno delo.
Prvič obišče lady Greepry na njenem posestvu v Coole Parku.
1899
Odpotuje v Bretanijo in se tam uči bretonščino.
Prisostvuje otvoritveni uprizoritvi Irskega literarnega gledališča (Irish
Literary Theatre) - Gospa Cathleena (The Countess Cathleen) W. B. Yeatsa.
Poletje preživi v Wicklowu. Drugč obišče Aranske otoke, za en mesec odide na Inishmaan (od 12. septembra do 7. oktobra), kjer doživi jesenski dež, nevihte in turobno pokrajino. Otočani so zaskrbljeni zaradi slabe ribiške sezone, od katere so odvisni. Na otoku zboli, stakne hud prehlad, dobi visoko vročino in se ustraši, da bo na otoku umrl. Ko se pozdravi, se vrne v Pariz.
1900
Poletje preživi v Wicklowu. Tretjič obišče Aranske otoke, spet odide na Inishmaan (od 1 5. septembra do 3. oktobra), kjer se pobliže sreča s krutostjo morja, ki je otočanom vzelo sovaščana.
Zimo preživi v Parizu.
1901
Poletje kot ponavadi preživi v Wicklowu, potem preživi en teden v Coole Parku z lady Gregory in Yeatsom.
Četrtič obišče Aranske otoke (od 21. septembra do 19. oktobra). Dokonča rokopis potopisa Aranski otoki.
Odeleži se pive profesionalne uprizoritve e;elske ige Casadh an tSugain Douejasa Hyda.
1902
Vpiše se na tečaj stare irščine, ki e;a vodi francoski keltoloe; in arhivar Marie-Henri d'Arbois de Jubainville.
Poletje preživi v Wicklowu, kjer dokonča enodejanki Jezdeci k morju (Riders to the Sea) in V senci globeli (In the Shadow of the Glen) ter napiše osnutek ie;re Brusačeva poroka (The Tinker's Wedding).
Še zadnjič obišče Aranske otoke in tam preživi tri tedne.
Pozimi napiše osnutka za Svetniški vrelec (The Well of the Saints) in za Največjega frajerja zahodnega sveta (The Playboy of the Western World).
Za stalno se naseli v Dublinu in se tesno poveže z gibanjem Irish National Theatre Society, ki je nastalo z združitvijo Irish Literary Theatra lady Gregory in W. B. Yeatsa ter Irish National Dramatic Company pod vodstvom bratov Fay.
1903
Od januarja do marca je v Londonu, od tam odpotuje v Pariz, kjer sreča Jamesa Joycea, potem se vrne v Dublin.
Dokonča enodejanko Ko mesec zaide (When the Moon Has Set) (neobjavljena), ki jo je pisal od leta 1896. Septembra se za tri tedne odpravi v grofijo Kerry na jugozahodnem delu Irske.
Oktobra izide njeepva enodejanka Jezdeci k morju.
Irish National Theatre Society v Dublinu 8. oktobra uprizori njeepvo prvo ie;ro, enodejanko V senci globeli, ki takoj izzove burne reakcije nacionalistov, češ da je avtor v enodejanki oskrunil podobo irske ženske.
1904
Februarja je krstno uprizorjena enodejanka Jezdeci k morju, kije navdihnila Bertolda Brechta pri pisanju Puške gospe Carrar (Die Gewehre der Frau Carrar), marca pa sta v Londonu uprizorjeni njegovi enodejanki Jezdeci k morju in V senci globeli.
Poletje preživi v grofijah Kerry (jugozahodni del Irske) in Mayo (severozahodni del Irske).
Irsko nacionalno gledališče dobi stalno dvorano v prenovljenem Abbey Theatru, kjer stoji še danes. Znamenita angleška ljubiteljica gledališča, občudovalka Yeatsoveep dela in donatorica Annie Elizabeth Frederica Horniman je plačala adaptacijo dveh povezanih zefadb na Abbey Street in Marlborough Street in ju brezplačno ponudila v uporabo Yeatsu in Irish National Theatre Society. Adaptacijo gledališča je plačala, ker je bila prepričana, daje za razvoj dramatike in gledališča pomembno stabilno repertoarno gledališče. Ostanovilajefond, kije podpiral razvoj irskega repertoarne^a gledališča v prenovljenem Abbey Theatru.
Gledališče odpre svoja vrata 27. decembra z dvema novima igrama On Baile's Strand W. B. Yeatsa in Spreading the News lady Gregory in obnovljenima igrama Cathleen Ni Houlihan W. B Yeatsa in lady Gregory in V senci globeli J. M. Syne;a.
Decembra v knjižni izdaji izide enodejanka V senci globeli.
1905
Februarja v knjižni izdaji izide njeepva iga v treh dejanjih Svetniški vrelec in je tudi krstno uprizorjena. Publika nad igo ni preveč navdušena, igralci pa avtorju očitajo, daje iga preveč temačna in da so vsi liki negativni.
Britanski dnevnik Manchester Guardian mu naroči dvanajst člankov o divjih, nerazvitih in revnih predelih zahodne Irske in z Jackom Butlerjem Yeatsom se junija odpravita na potovanje po zahodu Irske (Mayo, Connemara).
Pozno poletje preživi na zahodnem delu grofije Kerry (polotok West Kerry) in na otokih Blasket.
22. septembra je izvoljen za enee;a izmed treh direktorjev gledališča Abbey Theatre, skupaj z Yeatsom in lady Gregory. Živi v bližini Oublina, zato je vedno bolj povezan z gledališčem in poepsto tudi potrpežljiv posredovalec med nepotrpežljivim Yeatsom in drugmi, nič manj temperamentnimi člani gledališča.
Spozna devetnajstletno katoličanko Molly Algiod, z umetniškim imenom Marie O'Neal, in se vanjo zaljubi. Molly je bila sirota in je skupaj s sestro Saro obiskovala dramski tečaj v okviru organizacije Daughters of Erin, ki jo je leta 1900 ustanovila feministka Maude Gonne. Njun mentorje bil igralec in gledališki producent Willie Fay, kije bil eden izmed ustanoviteljev Abbey Theatra. On ju vpelje v Abbey Theatre, kjer se Molly in John pivič srečata. Molly je bila bivša slabo izobražena prodajalka, ki je v Abbey Theatre prišla s sestro Saro, da bi igrala manjše vloe;e, Syne;e pa v njej prepozna igralko, idealno za neukrotljive junakinje.
1906
V Deutsches Theatru v Berlinu uprizorijo Svetniški vrelec, v Prag pa V senci globeli.
John se pridruži turneji gledališča po Angliji in Irski, pozno poletje pa spet preživi na zahodu Irske v Kerryju.
1907
Januarja izide knjižna izdaja njeepve znamenite komedije v treh dejanjih Največjifrajer zahodnega sveta in je 26. januarja tudi krstno uprizorjena v Abbey Theatru. Ob premieri pride do burnih in sovražnih reakcij publike ter protestov, ki so jih podpihovali nacionalisti, z razlagi, da igra ni dovolj politična, daje nemoralna, in jo označili kot ničvredno in nečloveško zgodbo v najbolj umazanem jeziku, kar ga je bilo kdaj slišati z odra. Kljub temu pa Syngi Največji frajer zahodnega sveta prinese svetovno pozornost.
Aprila izide knjižna izdaja njegovega potopisa Aranski otoki.
John in Molly se na skrivaj zaročita, načrtujeta tudi poroko. Njeepva mama je zaroko s katoličanko presenetljivo dobro prenesla. Njuno razmerje ni bilo ravno harmonično; John je težko prenašal starostno razliko med njima, bil je ljubosumen, zaradi česar sta se poepsto prepirala. Poepsto seje pritoževal nad svojim zdravjem, kar je mlada Molly imela za hipohondi ijo. Molly je bila vihrava, mlada, hitre jeze, neodvisna, polna energije in ambicij.
14. septembra je operiran in iz vratu mu odstranijo zatekle žleze, uspeh operacije je zelo kratkotrajen. Takoj ko ga odpustijo iz bolnišnice, začne s pripravami na poroko.
Zadnjič obišče Kerry; tam zboli in se vrne vWicklow.
V gledališču Narodni divadlo v Prag uprizorijo V senci globeli.
14
Decembra izide knjižna izdaja komedije v dveh dejanjih Brusačeva poroka, vendar vodstvo gledališča meni, daje preveč nemoralna za Dublin. Komedija je v Abbey Theatru uprizorjena šele leta 1971.
1908
John režira dramo Hermanna Sudermanna Teja v prevodu lady Greepiy in Molierove Scapinovezvijače prav tako v prevodu lady Gregory.
Maja je operiran na trebuhu in zdravniki odkrijejo tumor, ki ga ne morejo odstraniti; 6. julija ga odpustijo iz bolnišnice. Ne povejo mu, da umira.
Oktobra odpotuje v Nemčijo, medtem umre njegova mama. Izve, da bodo objavili njegove pesmi.
1909
Njeepvo zdravstveno stanje se iz dneva v dan slabša, ima močne bolečine v trebuhu, 2. februarja e;a sprejmejo v privatno bolnišnico Elips Nursing Home.
Syne;e je že dalj časa čutil bližino smrti. Zelo seje trudil dokončati svojo zadnjo igo v treh dejanjih Deirdre, žalosti polna (Deirdre of the Sorrows). Inspiracija za igo je bila precej avtobiografska; ljubezen do Molly in zavedanje bližine smrti.
Zepdaj zjutraj 24. marca umre star osemintrideset let.
V Court Theatru v Londonu uprizorijo
Največjega frajerja zahodnega sveta, Svetniški vrelec, V senci globeli in Jezdece k morju-, v gledališču His
Majesty's Theatre v Londonu krstno uprizorijo komedijo Brusačeva poroka.
Syngov literarni vzpon je bil bliskovit; od leta 1903, ko je bila krstno uprizorjena njegova prva igra V senci globeli, do svoje smrti leta 1909 seje prebil iz popolne anonimnosti do slave in v tako kratkem času napisal šest iger. Njegove igre obravnavajo socialne in ekonomske stiske preprostih irskih ljudi. Naturalistične osnove je nadgrajeval s fantazijskimi in mitološkimi, kasneje tudi pravljičnimi motivi.
1910
Njegova drama Deirdre, žalosti polna doživi januarja krstno uprizoritev v Abbey Theatru z Molly Algood v vlogi □eirdre. Yeats, lady Gregoiy in Molly so besedilo drame uredili, vendar niso upoštevali avtorjevih predlogov in želja.
Julija izide še knjižna izdaja te drame.
W. B. Yeats objavi J. M. Synge and the Ireland of His Time, novembra v štirih knjigah izdajo The Works of J. M. Synge.
in ploske. Gostovanje si ogleda Eugene
O'Neill, kije nad igro navdušen.
Literatura
•	Maja Borin. Diplomsko delo. Ljubljana: AGRFT, 2007.
•	Eugene Benson. J. M. Synge. London: The Macmillan Press Ltd, 1982.
•	The Cambridge Companion to J. M. Synge. Cambridge: Cambridge Oniversity Press, 2009.
•	W. J. McCormac. Fool of the Family, A Life of J. M. Synge. London: Weidenfeld & Nicolson, 2000.
•	John Millington Synge. The Complete Works of J. M. Synge. Hertfordshire: Wordsworth Poetn/ Ubran/, 2008.
•	John Millington Synge. Svetniški vrelec. Gledališki listSNG Drama Ljubljana, Ljubljana: SNG Drama Ljubljana, 1991, str. 56.
1911
Abbey Theatre odide na ameriško turnejo z Največjim frajerjem zahodnega sveta. V Bostonu, New Yorku in Philadelphiji pride do nemirov in izgredov publike. Igralce so obmetavali s krompirjem in smrdljivimi bombami. Tam so se zbrali irski nacionalisti, ki so imeli celo dokaz, da igralke v igri niso prave Irke, ker naj bi imele tipične anglosaksonske noge - velike, nerodne
Tatjana Doma
frajer za en dan
Komedija v treh dejanih Največjifrajer zahodnega sveta (The Playboy ofthe Western World) Johna Millingona Synga velja danes za mojstrovino, ob svoji krstni uprizoritvi pa je razburila publiko in izzvala proteste, ker naj bi žalila irski nacionalni karakter, podobo čiste irske ženske in bila preveč nasilna. John Millingen Syn^eje bil nad reakcijami publike razočaran, predvsem zato, ker ga je zavrnila publika, za katero je pisal - katoliški irski srednji razred, iga pa mu je kljub temu prinesla svetovno slavo. Več kot sto let stara komedija v treh dejanjih, kot jo je označil avtor, ni tipična komedija, saj nima srečnega konca, kot osrednji doepdek pa postavlja zepdbo o domnevnem uboju očeta. Komika ige izhaja predvsem iz nasprotja med svetom domišljije, sanj in iluzije (svet Christyja Mahona) in svetom surove realnosti, kjer ni prostora za domišljijo (svet vaščanov).
Syne;e je med letoma 1903 in 1905 večkrat obiskal polotok West Keny (v gofiji Keny na jugozahodni obali Irske) in divje, nerazvite in revne predele gofije Mayo na severozahodu Irske. Svoja popotovanja je popisal v številnih člankih, ki so bili objavljeni v The Shanachie in v dnevnem časopisu Manchester Guardian. W. B. Yeats je menil, da so ti potopisi veliko slabši od tistih v dnevniškem potopisu Aranski otoki (TheAran Islands) in da ne bi smeli biti objavljeni. Kljub temu pa so zelo pomembni, saj pričajo o genezi Največjega frajera zahodnega sveta. V zvezku št. 52 najdemo osemnajst strani zapiskov o gofiji Mayo, analize dramskih del Racina in Moliera ter zgodnje orise komedije Največji frajer zahodnega sveta.
Fizično nasilje in nenavaden givor, ki ju je Syne;e opazil v gofijah Keny in Mayo, sta našla svoje mesto prav v Največjem frajerju. V gofiji Keny je videl mlade ženske, ki so božale in ljubkovale roke in obraz moškega, ki so ga vre;li z voza; njegiv obraz je bil popolnoma kivav, žensk pa to ni motilo, zdelo seje, kot da jih njegovo stanje celo privlači. Zahod
Irske, še posebej Mayo, je Synga pritegnil prav zaradi nasilja in brezzakonja med irskimi kmeti. Ti predeli so bili vedno znani po nasilju in hudi revščini. Prav v Mayu je Johnov brat Edward razlastil cele zaselke najemnikov. Razlaščeni kmetje so se kruto maščevali in pohabljali živino in ovce posestnikov. Na to se nanaša omemba Marcusa Quina v Največjem frajerju, kije dobil šest mesecev zapora, ker je pohabljaljagijeta.
Synga je pretresla tudi revščina, ki jo je videl v teh predelih, predvsem škoda, ki jo je le-ta naredila ljudem, ki so živeli v izredno slabih bivalnih pogojih in v nenehnem dežju in megli. Pod vtisom divjine, revščine, nasilja, propada in brezzakonja zahodne Irske je začel pisati svojo 'ekstravagantno komedijo1. V enem izmed osnutkov, v farsi Morilec (The Murderer (A Farce)), je bil začetek postavljen na polje s krompirjem, kjer je Christy napadel očeta. Syngeje igro dolgo časa pilil in popravljal, saj je o njej začel razmišljati že leta 1904, nekatere dele zadnjega dejanja je popravljal več kot enajstkrat. Eden izmed naslovov igre je bil tudi Murder Will Out, or the Fool Of the Family (Resnica bo prišla na dan ali Družinski norec) in The Fool ofFarnham (Norec Farnhamski) dokler se ni odločil za domiseln dvoumen naslov The Playboy od the Western World. Oktobra 1906 je pisal Yeatsu, da piše najdaljšo igro, kar so jih naredili v Abbey Theatru, in da je na nekaterih mestih precej težka.
Osrednji dogodek v Največjem frajerju se nanaša na resnični dogodek, ki mu ga je opisal starec na Aranskih otokih. Synge ga je zabeležil v svojih potopisnih zapiskih. Njegova verzija dogodka v komediji je veliko bolj kruta in nihilistična od pripovedi z Aranskih otokov. Starec mu je povedal zgodbo o moškem, ki je v navalu jeze in strasti ubil svojega očeta, zatekel se je na Aranske otoke, kjer so ga domačini skrili pred policijo, dokler ni pobegnil v Ameriko. Synge je kot pojasnilo k zgodbi zapisal, da je na zahodu težnja pomagati kriminalcem popolnoma univerzalna zaradi tega, ker so tamkajšnji prebivalci pravico in zakon povezovali z osovraženo angleško sodno oblastjo, poleg tega pa so otočani ostali nepodkupljivi, kljub nagradi, ki je bila razpisana za zločincem.
Syngeje dogajanje prestavil v divjo obmorsko vas v grofiji Mayo, ki leži na zahodu Irske. Irski zahod naj bi bil avtentičen in prvinski v primerjavi s poangleženim vzhodnim delom. Preplašen, nesamozavesten fant, ki z enim zamahom lopate ubije svojega očeta, se po enajstih dneh bega pred zakonom zateče v zanemarjeno podeželsko krčmo s koncesijo za točenje in uživanje žganja in piva. Tam ga primitivni in pijani vaščani povzdignejo v junaka. Syngeje zgodbo z Aranskih otokov za potrebe komedije radikalno spremenil. V zgodbi z Aranskih otokov je očetomor morilcu oproščen, v Največjem frajerju paje očetomor poveličevan, morilca pa povzdignejo v junaka. Christy Mahon ubije očeta in zato požanje neizmerno občudovanje vaščanov in vaških punc, zanj se resno vnameta kar dve ženski. V zgodbi z Aranskih otokov so bili otočani nedolžni in idealizirani, v Največjem frajerju pa so vaščani pijani, primitivni,
divji, kruti, razuzdani, telesno pohabljeni, brez vrednot in morale: zaripli Linahan škili na eno oko; Ratcheen je hrom na eno noep; Daneen Sullivan je žandarju iztaknil oko; Marcus Quin je pohabljaljaepjeta; vdova Quin je ubila svojega moža; Jimmy Fan eil je obesil svojega psa, ker ni hotel plačati davka zanj, in e^ pustil, da seje tri ure davil; fantje v vasi so enkrat ujeli norca in e^ kamenjali, dokler ni zbežal in se utopil v morju; Sara Tansey pa seje enkrat odpeljala deset milj daleč, da bi videla moža, ki je odejiznil nosnico angleški epspe. Mladi Shawn Keoe;h, mrzli bratranec Peepen Mike in njen bodoči mož, je strahopeten in potuhnjen kmet, ki se boji bo^a in trepeta pred očetom Reillyjem, Syne;e e^ je v pismu Stephenu MacKenni1 opisal kot enega iz brezbožne množice, svinjo debelega obraza in prepotenih las.
Največjifrajerzahodnega sveta ni idealizirana podoba preprostih irskih podeželanov, ki so bolj krepostni in pošteni kot njihovi angleški gospodarji. Synep v komediji naslika svet pijanstva, nasilja in brezzakonja v g ofiji Mayo. Njeepv svet zahodne Irske ni niti malo podoben idealizirani podobi Irske, ki jo je razglašala republikanska stranka Sinn Féin, ki seje zavzemala za neodvisno združeno Irsko s samostojno vlado. Pripadniki stranke so povzdigovali podobo krepostnega, urejenega, plemenitega, hrabrega in poštenega irskega moškega in podobo skromne, zadržane, obvladane, preproste, nežne in zveste irske ženske. Peepen Mike ni prikazana kot čista irska ženska, ampak kot ženska, ki se prepusti želji po moškem in e;a na koncu izda in zavrže. Junaki Največjega frajerja so hinavski, nasilni in pijani, v enem trenutku poveličujejo morilca in njeepv zločin, v naslednjem hipu pa e^ zavržejo in mučijo. Pripravljeni so e^ predati oblastem samo zato, ker se ustrašijo, da bi si zaradi dejanj svojega nekdanjega junaka lahko nakopali težave, ne pa zato, ker je njihov junak storil zločin nad lastnim očetom.
Junaštvo, povezano z nasiljem, in spolnost sta bili Synepvi zelo priljubljeni temi. V Največjemfrajerjuv ospredje postavlja čar nasilja, kije uporabljeno proti zatiralcu: Christy Mahon ubije očeta, ker e^ je ta vse življenje maltretiral. Moški so nad njeepvim nasilnim dejanjem navdušeni, z njim si prisluži njihovo spoštovanje in sprejmejo e^ medse, tudi ženske popolnoma obnori divji moški zju^a, kije ubil svojega očeta, kar epvori o tem, kako privlačno je nasilje za malodušne ljudi v disfunkcionalnih družbah: nasilnež pooseblja vse tisto, kar oni nikoli ne bodo in zato lahko vanj projicirajo vse svoje želje.
Synep poskrbi za nepričakovan obrat: svojega junaka vaščani občudujejo in poveličujejo, dokler je njeepv uboj samo zepdba, ko pa se v krčmi pojavi njeepv oče, Stari Mahon, in se Christy spravi nanj, da bi e^ ubil pred njihovimi očmi, vaščani Christyja zavržejo.
1 Stephen MacKenna (1872-1934) je bil pomemben irsH prevajalec Platina, njegovi sodobniki so \\ imeli za enega najboljših prozaistov tistega časa
Syngeje publiko, med katero je bilo veliko aktivnih članov stranke Sinn Féin, postavil pred dilemo: enoje pripovedovanje zgodb o junaštvih Irske in poveličevanju sporov med Irsko in Anglijo, popolnoma druga stvar paje, ko zares ubiješ človeka. Kot pravi Pegeen na koncu igre - kako velika je vrzel med srhljivo zgodbo in podlim dejanjem.
Yeats, lady Gregory in celotna gledališka ekipa so ob prvem branju igre izrazili zaskrbljenost zaradi uporabe nizkega jezika in nasilja. Synge je v igri uporabil jezik, s katerim bi se irska publika identificirala; izhajalje iz pogovornega jezika, jezikovnih fraz in ljudskega žargona. Producent Fay ga je poskušal prepričati, naj iz Pegeen naredi spodobno in prijetno podeželsko dekle in iz igre črta prizor, ko Pegeen ožge Christyju nogo, vendar ga Synge ni ubogal.
Lady Gregory je 14. januarja 1907, ko so potekale vaje za uprizoritev Največjega frajerja zahodnega sveta, zapisala: Zdi se mi, da se začenjamo boriti za svoja življenja. Ne smemo narediti nobene napake. Vodstvo gledališča je bilo glede uprizoritve zelo zaskrbljeno in zato niso nikomur dovolili, da bi si prišel ogledat vaje za predstavo, kar ni bilo v navadi. Lady Gregoiy je bila mnenja, da je v igri preveč kletvic, ki so ig o pokvarile, in daje igra predolga. Kljub pomislekom, ki jih je gledališka ekipa izrazila ob pivem branju, nihče ni pričakoval takšnega razburjenja, ogorčenja in zgražanja v razprodani dvorani gledališča, kot je bilo ob krstni uprizoritvi v soboto, 26. januarja 1907.
Na večer krstne uprizoritve je imel Yeats v Aberdeenu na Škotskem predavanje, kamor je prejel telegram lady Gregory: Frajerju gre zelo dobro. Ob enih ponoči je prejel še en telegram: Publika je ponorela ob besedi'spodnja srajca1. Naslednji dan, v nedeljo, 27. januarja 1907, ni bilo predstave. V ponedeljek popoldan seje Yeats vrnil v Dublin ravno pravočasno, da je videl, kako se je v dvorani posedla publika pred začetkom predstave. Prišlo je le kakšnih osemdeset ljudi, dvorana pa jih je sprejela več kot petsto. Če je na sobotni predstavi publika izžvižgala del predstave, nad katerim seje zgražala, so v ponedeljek zvečer začeli svoje nezadovoljstvo nad igro kazati že takoj na začetku. Takoj ko se je dvignila zavesa za začetek igre, je štirideset ljudi v parterju, ki jih je Yeats prepoznal kot pripadnike stranke Sinn Féin, začelo topotati z nogami, žvižgati in vpiti. Zganjali so neznosen hrup, da bi preglasili igralce. Willie Fay, ki je igral Christyja, je prekinil predstavo in publiki povedal, da sam prihaja s področja Mayo in daje pošten človek. Občinstvo je pozval, naj predstavo spremljajo v tišini, ali pa bodo poklicali policijo. Publiko je to še bolj razjezilo. Posredovati je morala policija, kije mirno stala v dvorani, publika pa je še bolj ponorela. Lady Gregory in Synge sta pozvala policijo, naj odide. Med žvižganjem in vpitjem so igralci odigrali predstavo do konca.
Nemiri so se nadaljevali tudi v torek. Lady Gregoiy je prosila nečaka, naj na predstavo pripelje nekaj sošolcev iz atletskega krožka iz Trinity Collega, ki bi v primeru napada na
oder lahko pomagali. Pozabila pa je, da so skupine pijanih študentov iz Trinity Collega že od osemnajstega stoletja dalje uporabljali, da so izzivali gledališke nemire.
Pred začetkom predstave je na oder prišel Yeats in pri lil olja na ogenj z najavo, da bo naslednji ponedeljek javna razprava na temo Največjega frajerja zahodnega sveta in svobode gledališča. Povedal je še, da nima nihče pravice motiti tistih, ki so prišli v gledališče zato, da bi slišali predstavo, da bodo igrali, dokler se jih bo slišalo, in da imajo gotovo več potrpljenja kot publika. Po 21.03 so začeli tretjič igrati predstavo. Publika je predstavo najprej spremljala mirno, ko pa je na oder stopil Christy, so začeli topotati z nogami, vpiti in zganjati čim glasnejši hrup. Nemir se je stopnjeval, dokler lady Gregory, Yeats in Synge niso poklicali policije, kije že bila vzaodrju. Nekdo iz občinstva je predlagal, naj policija aretira Christyja, ker je umoril očeta, in publika je izbruhnila v krohot. Vodstvo gledališča je pomagalo policiji, da so iz publike izločali moteče posameznike, nekatere so napodili, druge zaprli. V takem vzdušju so igralci odigrali predstavo, zavesa seje nekajkrat spustila, ko se igralcev sploh ni več slišalo, končno pa je zavesa padla ob 22.30. Ob koncu predstave so med občinstvom istočasno peli God Save Ireland (katoliški nacionalisti v najcenejših prednjih vrstah, nižji srednji razred) in God Save The King (zgornji srednji razred, večinoma unionisti, ki so sedeli na dražjih mestih). Največjifrajerzahodnega sveta ni povzročil le konflikta med publiko in odrom, temveč tudi konflikt med razdeljenim srednjim razredom.
V sredo in četrtek je bilo občinstvo zaradi navzočnosti policije mirnejše. Pripadniki Sinn Feina so o igri zapisali, da ni dovolj politična, daje nemoralna, in jo označili kot ničvredno in nečloveško zgodbo v najbolj umazanem jeziku, kar ga je bilo kdaj slišati z odra. Pripadniki Sinn Feina so bili razburjeni tudi zato, ker naj bi igra žalila irsko žensko, njeno krepost, irsko oliko, gostoljubje in dobroto. Po mnenju irskih nacionalistov nobena krepostna irska ženska ne bi pod svojo streho sprejela morilca, ga povzdignila v junaka in se zapletla z njim v ljubezenski odnos. Ženske v Frajerju so neizživete in zdolgočasene, moški v vasi jim niso dorasli in zato željno čakajo na junaka, ki ga prepoznajo v Christyju, da bi potešil vse njihove sanje, želje in pričakovanja.
Mlada Pegeen Mike ob Christyju prelomi obljubo, ki jo je dala bratrancu Shawnu, in odpove dogovorjeno poroko. Uživa v Christyjevih poetičnih besedah, ob njem se prebudi kot ženska in seje za svojega junaka pripravljena tudi boriti. Pegeen ni čista, ponižna, bogu predana irska ženska, ampak je poganska hči svojega očeta, ima oster jezik, je groba, kruta, brez sočutja in preračunljiva, saj se namerava poročiti z mrzlim bratrancem Shawnom predvsem iz materialnih koristi.
Njena tekmica je Vdova Quin, ki je zaradi umora moža izločena iz vaške skupnosti. Je zrela mlada ženska, ki je obsojena na samoto, na življenje brez moškega, saj seje
vaški moški bojijo. Tudi vdova se vname za Christyja. Čeprav kmalu sprevidi njegovo junaštvo1, mu stoji ob strani in si želi pridobiti njegovo naklonjenost. Edino ona je zmožna predane ljubezni, ki pa ji je nezreli Christy ni sposoben vračati.
Največji frajer zahodnega sveta je bil, sodeč po izgredih, popolno nasprotje temu, kar je publika in med njo zbrani nacionalisti pričakovala od predstave v Irskem nacionalnem gledališču, kjer naj bi bil irski narod spodobno prikazan v luči, kot ga je predpisovala takratna stroga viktorijanska morala, jezikovno čistunstvo in krščansko usmerjeni pogled na irsko žensko, njeno vlogo v družbi in družini.
V	obdobju med 18. in 20. stoletjem sta irska družba in rimskokatoliška cerkev postavili irsko žensko v center irske kulture in ustvarili mit o čisti irski rasi, vsa odstopanja
so bila strogo kaznovana. Ženske, ki so na kakršenkoli način kršile strogo določene spolne norme, so v močno patriarhalni družbi predstavljale odklon od idealne podobe irske ženske. Rimskokatoliška vera je bila tako močno integrirana v zavest irskih državljanov, da so starši v strahu pred sramoto svoje hčere sami pošiljali v posebne ustanove, magdalenske domove, in se jih odrekli.
Številnim različnim interpretacijam igre je skupna oznaka, da tiči osnovni konflikt v dvojnosti med sanjami in resničnostjo; iluzijo in realnostjo, izmišljijo in resničnim dogajanjem; v prepadu med resničnostjo in podobo resničnosti v človekovi domišljiji, ki si jo človek ustvari predvsem zato, da bi se potolažil in se lažje prebil skozi turobno, dolgočasno življenje.
Christy je mlad, nesamozavesten, plašen fant, brez izkušenj z ženskami. Po merilih očeta ni pravi moški, saj ne pije, ne kadi in se izogiba ženske družbe. Je lenuh in sanjač.
V	vaško krčmo se zateče po večdnevnem begu, peče ga vest, utrujen je in prestrašen. Pride med ljudi, ki so izgubili stik s tradicijo, nimajo več svojih junakov, vsa njihova junaštva so preteklost. Prihod skrivnostnega mladega tujca, ki je ubil očeta, jim ponuja možnost, da bi lastno zgodbo obudili kot junaško zgodbo. Vanj projicirajo vse svoje želje in iz njega ustvarijo junaka, ki bi osmislil njihova brezsmiselna življenja. Christy sebe nima za junaka, takega ga vidijo vaščani. Na začetku, ko prizna uboj očeta, ne laže in ne manipulira. Šele reakcije vaščanov in Pegeen Mike mu ponujajo popolnoma novo sliko o njem samem. Ta nova junaška podoba je tako privlačna, da seji ne more upreti in jo sprejme za svojo. Vaščani hrepenijo po junaku, ki bi osmislil njihova življenja in Christyja naredijo za človeka, kakršen v resnici ni. Christy začne zgodbo o uboju očeta ponavljati, jo napihovati skozi poetično govorico laži in začne v svoji zgodbi uživati. Sam sebi začenja verjeti, daje največji frajer zahodnega sveta, popolnoma nepričakovano odkrije svojo močno seksualno energijo, ki v resnici izhaja iz njegovega govorjenja, poetičnega laganja in izmišljevanja.
Uspešen pripovedovalec ze;odb je izviren, vzdržuje in stopnjuje napetost zepdbe, spretno uporablja pripovedni jezik ne e;lede na resničnost zepdbe. Christyjeva zepdba o uboju očeta preraste v junaški mit, njeepv domišljijski svet se vedno bolj razrašča. Iz preplašenega, nesamozavestne^a fanta se rodi samozavesten in samovšečen moški, vaščani imajo radi njeepvo pripoved o junaštvu, ne pa resničnega dejanja uboja očeta. Christy uspešno napihuje svojo zepdbo in vprašanje je, do kakšnih razsežnosti bi se njeepva zepdba razrasla, če se v krčmi ne bi pojavil njeepv oče. S prihodom Starega Mahona se Christyjev sanjski svet sesuje in vaščani ga prepoznajo kot lažnivca; razočarani so, ker njihov junak ni pravi junak. Iz junaških sanj padejo v kruto realnost, ki jim ni všeč. Christy jim je s svojo junaško zepdbo vlival upanje na drugačno prihodnost, ki se s prihodom Starega Mahona razblini. S tem se podrejo njihove sanje v boljšo, junaško prihodnost, spet so postavljeni nazaj v realnost, v svoja bedna življenja, ki jih ne znajo osmisliti.
V upanju, da lahko spet postane največji frajer zahodnega sveta, še enkrat, tokrat pred očmi vaščanov, dvigne roko nad očeta. Tokrat njeepvo dejanje ni več junaštvo, ampak nasilno dejanje. To vaščane dokončno odvrne od Christyja, saj morilec očeta ni veliki junak, ki so ga pomagali ustvariti. Junaška zepdba se razblini, vaščani, pahnjeni v sivi vsakdan, se divje znesejo nad Christyjem. Spoznajo, da njihov junak ni tak, za kakršnega so e;a imeli, ni niti blizu podobi, ki sojo ustvarili iz njee;a, in zato ga morajo pretepsti, izločiti, morda celo obesiti.
Na koncu uspe Christyju z očetom, ki še tretjič vstane od mrtvih, pobegniti. Oče in sin se ne vrneta v življenje, ki sta ga živela, ampak se odločita, da bosta odšla v svet in se krohotala, kadar bosta pravila zgodbe o pokvarjenosti Maya in o tukajšnjih bedakih.
Igo Največji frajer zahodnega sveta so po Syne;ovi smrti začeli igrati kot komedijo, kot jo je avtor označil. Stari Mahon je postal manj krvav, Christy bolj igiv, lahkotnejši, šarmantnejši in dobi ovoljnejši v primerjavi s krstno uprizoritvijo, ki je bila preresna in skoraj temačna. Iga je, ker se zabrišejo meje med resničnostjo in fantazijo in se glavni junak pred publiko spremeni iz fanta v junaka, nepredvidljiva, nekonvencionalna in gozljivo aktualna. Danes, ko ni velikih junakov, ko izgubljamo stik z lastno tradicijo in zgodovino, ko se sprašujemo o lastni identiteti, ko se na novo vzpostavlja vrednostni sistem naroda, ko smo izgubljeni, prestrašeni, brez trdnih načel in prepričanj, brez lastnega mnenja in resnice, je vsak lahko junak. Junaki se formirajo z lepimi besedami, obljubami, s praznim govoričenjem, z razgaljanjem lastne intime, lažmi in manipulacijo. So embalaža brez vsebine, reklama samim sebi. Instant frajerji. Vsaj za en dan. Slava je hitro minljiva, junaki pa rastejo kot e;obe po dežju. Tako kot hitro vzniknejo, so tudi hitro pozabljeni. Sploh ni važno, kakšni so v resnici, samo da so nam všeč, da govorijo to, kar želimo slišati. Vsaj za en dan, za pet minut.
Potem jih zavržemo, zamenjamo, po potrebi na novo povzdignemo, v novi embalaži s staro vsebino, v stari embalaži z novo vsebino ali še vedno brez vsebine. Saj ni važno, samo da nam ponujajo upanje na boljšo prihodnost. Na srečo je naš spomin zelo kratek, največjih frajerjevzahodnega sveta, malih nakladačev, sleparjev, lažnivcev, bleferjev, ki jih povzdigujemo v junake, pa na pretek.
Literatura
•	Maja Bonn. John Millington Synge. Dramski prispevek k preporodu irskega gledališča in uprizoritve Syngovih del na odrih slovenskih profesionalnih gledališč. Diplomsko delo. Ljubljana: AGRFT, 2007.
•	Eugene Benson. / M. Synge. London: The Macmillan Press Ltd, 1982.
•	The Cambridge Companion to J. M. Synge. Cambridge: Cambridge University Press, 2009.
•	Nicholas Grene. Synge, A Critical Study od the plays London: The Macmillan Press Ltd, 1979.
•	W. J. McCormac. Fool of the Family A Life of J. M. Synge. London: Weidenfeld & Nicolson, 2000.
•	John Millington Synge. The Playboy of the Western World and Other Plays New York: Signet Classics, 2006.
•	John Milington Synge. The Complete Works of J. M. Synge. Hertfordshire: Wordsworth Poetiy Library, 2008.
•	John Milington Synge. Collected Works, Volume IV, Plays, Book II. London: Oxford University Press, 1968.
25
Tina Mahkota
OD LEENANA PREK TRANSLAC1J DO ZAHODNEGA
SVETA
Pri pisanju Največjega frajerja zahodnega sveta, kakor tudi svojih drugih iger, sem uporabil komajda eno ali dve besedi, kiju nisem slišal med podeželskim ljudstvom Irske ali pa izgovorjenih v svoji otroški sobi, preden sem se naučil brati časopise.
J. M. Syne;e 1907
Igralci včasih primerjamo izziv ob govorjenju Synga z izzivom govorjenja Shakespeara. Ritem in melodičnost sta tako polna kot sama Narava in čeju ne upoštevaš, si v veliki nevarnosti.
Olwen Fouere, igralka gledališča Abbey, 20041
Petnajst let od tega je bilo, ko sem za gledališki list SNG Drama Ljubljana ob svojem pivem uprizorjenem gledališkem prevodu, Lepotni kraljici Leenana (1996) sodobnega an^lo-irske^a dramatika Martina McDona^ha v režiji Mateje Koležnik, poročala, da seje ta drama s prevodom in uprizoritvijo v irščini, ki sta po naključju sovpadla z začetkom bralnih vaj v Mali drami oktobra 1999, vrnila k svojemu kulturnemu kodu, k svojim pristnim virom. V nadaljevanju članka sem strnila misli u^ledne^a akademika Declana Kiberda, avtorja številnih knjig; o irski književnosti in o J. M. Syne;u, da bogata irska tradicija prevajanja (iz irščine v angleščino in obratno) dokazuje, kako se v prevodu nič ne izgubi, temveč veliko pridobi. Še toliko bolj, bi lahko dodali, vsakič ko je besedilo 'prevedeno' v gledališko uprizoritev, pri kateri je jezikovni sistem samo eden od medsebojno povezanih znakovnih sistemov spektakla.
1 77ie Pageandthe Stage, The Playboy ofthe Western World, Gledališki list Abbey Theatre, Dublin2004, str. 37. (Borin, 2007).
Petnajst let pozneje se s prevodom Synepvega Največjega frajerja zahodnega sveta, ki ga uprizarjajo v SLG Celje, tudi sama vračam k svojim pristnim virom: natanko tja, kjer seje vse začelo, kajti na samem začetku irske dramatike in irskega gledališča monumentalno stoji Syne;e. Razloepv za vzhičenost, vznemirjenost, predvsem pa za tremo (nič manjšo, kot sem jo čutila pred svojim prvencem, prevodom Leenane) je več: Frajerja režira Janez Pipan, kije kot tedanji ravnatelj SNG Drama Ljubljana tvegal in mi, popolni začetnici v gledališču (resda z dokajšnjo kilometrino proznih prevodov sodobnih irskih avtorjev), ponudil zahtevno McDona^hovo besedilo. Leenana namreč motivno-tematsko in jezikovno na neki način sledi modelu, ki ga je postavil že Syne;e (pa čeprav e;a sprevrača ali celo parazitira na njem), in me nato še večkrat povabil k sodelovanju. In velikokrat sva se pogovarjala o tem, da bi bilo treba uprizoriti Syne;ovega Frajerja v novem prevodu. In zdaj ga režira prav on. In zdaj, po toliko letih vem iz lastne izkušnje, pa naj zveni še tako patetično, da se v prevodu (dobesedno in metaforično vzeto) veliko pridobi: od leta 1999 sem prevedla skoraj 60 dram, nič kolikokrat sem potovala in dalj časa bivala v Angliji, na Škotskem in na Irskem, od koder je doma večina 'mojih' avtorjev, se srečevala z njimi, obiskovala njihove resnične in imaginarne kraje (leta 2000 sem preživela dva tedna v Rathdrumu v Wicklowu na poletni šoli, posvečeni življenju in delu J. M. Synga, pa tudi sodobni irski dramatiki in gledališču), in ne nazadnje sem prav zaradi ljubezni do gledališča in literarnega prevajanja že skoraj deset let 'samo' (samozaposlena) prevajalka. Že moepče, da sem oskrbljena z besedami in gramatiko, kot pravi irski dramatik Brian Friel v Translacijah, uprizorjenih v SNG Drama Ljubljana leta 2005 v režiji Zvoneta Šedlbauerja, a se vsak dan in vse bolj (pre)sprašujem, če mi to res pomaga prevajati skrivna bistva. In, če nadaljujem s Frielom: Tega pa ne vem. Ampak to je vse, kar imamo. Resnično ne vem.
In koliko je tega, česar nisem (in morda nikoli ne bom) vedela pri prevajanju Syne;a. Ta sicer že dolga velja za klasika, o či^ar življenju in delu so na voljo številne knjige, članki, akademske2 in poljudne izdaje, biografije'1, eseji, romani4 in seveda tudi
2	S,h;yi \dela so izšla v štirih knjigah med letoma 1962 in 1968 pri založbi Oxford University Press Syn^ove drame so s številnimi komentarji, opombami, osnutki in različicami objavljene v 3. in 4. knjigi, \'i ju je uredila Ann Saddlernyer. Med najpomembnejšimi preučevala S,h;yi iv dela naj omenim šeAdriana Frazierja, Nicholasa Grenea, Alana Pricea in Declana Kiberda (njegova knjiga Syngeand the Irish Language. London: Macrnillan, 1993) je temeljno delo o Syn^overn jeziku.
3	Najpomembnejši sta naslednji: Ki H, David M., John Millington Synge: A Biography (Dublin: Gill&Macrnillan, 1994) in Mc Corrnack, W. J., Fool of the Family: A Life of J. M. Synge (London: Weidenfeld G-Nicolson, 2000).
4	Leta 2011 je pri založbi Vintage izšel roman sodobnega irskega pisatelja Josepha O'Connorja Ghost Light o S,h;;ii in njegovi zaročenki Molly All^ood, ki preseda okvire bio^rafsko-ljubezenske pripovedi in ponuja izostren pogled na pomembno poglavje irske kulturne in politične zgodovine v prvi polovici 20. stoletja.
Irski preporod in ustanovitev irskega narodnega gledališča Abbey ter njegove osrednje osebnosti (lady Gregory, W. B. Yeatsa, S.ii;; in številne dru^e) pa je v odličnem bio^rafsko-kritičnern eseju Lady Gregory's Toothbrush (Lilliput Press) leta 2002 orisal sodobni irski pisatelj Colrn Toibin.
obsežen prevodni korpus njegovih del5. Vseeno pa so njeepv položaj, recepcija in vpliv v izhodiščnem literarnem sistemu skrajno zapleteni, nestabilni in dvoumni - začenši že s krstno uprizoritvijo Največjega frajerja zahodnega sveta v gledališču Abbey, ki se je leta 1907 končala z izgredi, potem ko so jo irski nacionalisti obsodili kot travestijo irskega zahoda, ki se nikakor ni skladala s populističnimi predstavami o pristni irskosti, ki daje čista in izvorno dobra. In kot analizirajo irski literarni znanstveniki in teatrolog, še vedno obstaja nekakšno podedovano nelagodje, ki ga povzroča njegovo delo, nekakšna usedlina sumničavosti do njegovega jezika in njegove vizije Irske. Kot bi hoteli reči, da Irska, kakršno predstavlja v svojih dramah, danes ne obstaja več, in da je veliko vprašanje, če sploh kdaj je (Mahkota, 1999).
V prevodni situaciji, ko ge za (so)ustvarjanje, korespondiranje, lahko pa tudi za subvertiranje irske literarne topogafije in njeno tematiziranje zahoda, ene od velikih pripovedi irske politike in kulture, in to v ciljni kulturi, ki ima po splošnem, resda morda nekoliko plitvem in površnem vtisu toliko skupnega z irsko kulturo, se zapleti, dvoumja in celo nela^odja kaj lahko podvojijo in razrastejo - še posebej, če ge, kakor v pričujočem primeru, za nov prevod klasičnega in kanonizirane^a dela. Daljša kot je veriga 'izvirnikov', večja se zdi primarna potenca izvirnika; več kot je plasti, ki jih je treba občutljivo odstreti in odstraniti, težje začneš z novimi nanosi, svežimi barvami, in, če je potrebno, tudi z dodajanjem patine.
Za umestitev in razumevanje Syne;ove idiosinkratične angleščine (že njeno poimenovanje, omahujoče med izrazi irska angleščina oziroma hiberno-an^leščina, je lahko pravo minsko polje, saj nemudoma prikliče in nelagodno obuja kolonialni diskurz), je ključna sprememba v rabi 'irske' idiomatike v času irskega preporoda in ustanovitve irskega narodnega gledališča na pragj 20. stoletja, ko nastopi novo obdobje bolj realističnega prikazovanja jezika in kulture
5 Slovenci srno se v poklicnih gledališčih s Syngorn prvič srečali z njegovo enodejanko Senca v globeli, ki je bila v prevodu Jara Dolarja prernierno uprizorjena 12. junija 1954 v mariborski Drami. Sledili sta uprizoritvi Vražjega fanta zahodne strani (v tipkopisu prevajalca Cirila Kosmač je naslov Vražji fant zahodnega sveta) v SNG Drama Ljubljana v režiji Mirana Herzoga (prem i era je bila 14. oktobra 1966) in v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu v režiji Zvoneta Sedlbauerja (premiera je bila 14. marca 1980). Slabih deset let pozneje (premiera je bila 7. novembra 1989) je bil uprizorjen v novem prevodu Vesne Jurca z naslovom Junak z zahoda v režiji Eduarda Milerja v Mestnem gledališču ljubljanskem. Svetniški vrelec so v prevodu Lada Kralja in v režiji Georgija Para prernierno uprizorili 8. novembra 1991 v SNG Drama Ljubljana (Borin, 2007). Nekaj odlomkov iz knjige Aranski otoki pa je leta 2 0 02 prevedla Tina Mahkota in so bili objavljeni v Gledališkem listu Mestnega gledališča ljubljanskega. Letn. 52, št 7 (2001/02), str. 11-27.
Kar zadeva prevode Največjega frajerja zahodnega sveta v druge tuje jezike naj omenim štiri nemške: Der Held von Westerland, Der Held der westlichen Welt, Ein wahrer Held, Der Gaukler von Mayo, francoskega z naslovom Le Baladin du rnonde occidental in tri češke: Karel Mušekje dramo prevedel že leta 1914 z naslovom Hrdina Zäpadu, in sicer v rnoravski dialekt - v skladu z interpretacijo, daje Syngov jezik jezik irskih kmetov Leta 1960 je nastal modernejši prevod Vladislava Čejchana v sodobni praški pogovorni jezik. Martin Hilsky, vodilni češki prevajalec dramatike v angleščini (rndr. Shakespeara in številnih drugih klasičnih avtorjev) in akademik je leta 1996 to dramo prevedel na novo (a obdržal prvotni naslov). Njegova razprava Re-irnagining Synge's Language: The Czech Experience (v: Grene, 2000) o zgodovini prevajanja Synga v češčino in o njegovem lastnem pristopu rni je bila v pomoč, navdih in potrditev lastnih izhodišč
Ircev. Za Synga, rojenega govorca angleščine, pripadnika protestantskega vladajočega razreda (ki seje z irščino sicer srečal že med študijem na Kolidžu sv. Trojice v Dublinu), in ki mu je W. B. Yeats med srečanjem v Parizu leta 1896 svetoval, naj gre na Aranske otoke spoznavat tamkajšnje življenje in izročilo, je irščina kmalu postala vir navdiha. Na otoku Inishmaan je odkril ljudstvo, ki še vedno misli z irsko sintakso in idiomi, le da uporablja angleške besede, kot se je sam izrazil. Prizadeval si je, da bi tudi njegov jezik, njegova angleščina, postala avtentični govor, obenem pa jo je naredil vzvišeno in poetično. Predvsem pa je poezijo odkril v dobesednem prevajanju: irščina, prevedena beseda za besedo, je v angleščini zazvenela kot čista poezija. Odkloni od standardne angleške slovnice, kadence in ritem glasovnih in besednih figur so njegovemu, na oksfordsko angleščino uglašenemu ušesu zabrneli kot čista lepota.
Kot so pokazale temeljite študije Syngovega jezika (Kiberd, 1993),je njegovjezikvsvojem jedru nemimetičen in neverističen; nikakor ne gre za posnemanje jezika irskih kmetov - na kar nas sicer dvoumno napeljuje tudi sam, ko v predgovoru k Največjemu frajerju zahodnega sveta pravi: Ko sem pred nekaj leti pisal Senco v globeli, sem bil deležen več pomoči, kakor bi mi jo mogla nudila katera koli učenost, od špranje v podu stare hiše v Wicklowu, kjer sem se mudil in skozi katero sem lahko slišal, kaj govorijo služkinje v kuhinji. Jezik njegovih dramskih oseb ni ne pokrajinsko ne socialno narečje (tudi znotraj posamičnih dram govorijo osebe enovit jezik, ne glede na svoj socialni status). Ta jezik je enkraten, neponovljiv in zapeljiv, sodobnemu Ircu pa tudi zelo tuj, oddaljen, nevsakdanji in
31
močno zaznamovan, lahko bi rekli, poetičen. (0 tem duhovito piše tudi sodobni irski pisatelj Roddy Doyle v pričujočem gledališkem listu).
Pripadniki postkolonialne šole, ki so do Syne;a zelo ambivalent™, pravijo, da so Irci z rušenjem standardne angleške skladnje in svojimi pravili pravzaprav osvobajali skrite in pozabljene potenciale imperialnega jezika. Že pred politično osvoboditvijo in dekolonizacijo so Irci Angleže spodkopavali tako, da so angleščino okužili z irsko skladnjo.jo popolnoma pregietli in iz nje naredili drugačen jezik. Kolonializem v svoji najbolj mogočni obliki je namreč predvsem proces radikalnega ropanja in razlaščanja: kolonizirano ljudstvo ostane brez svoje specifične zgodovine, na Irskem paje ostalo tudi brez svojega jezika. Tako je poskus ponovne prilastitve izgubljenega irskega jezika dobil obliko malodane maščevalne virtuoznosti v angleščini, v želji, da bi irsko angleščino vzpostavili kot jezik sam po sebi, in ne kot različico, nekakšen privesek angleščine (Kiberd, 1993).
Hiberno-aneješčina izvira iz časov kolonizacije v 16. in 17. stoletju, ko so se v večje predele severnega in vzhodnega Ulstra priselili nižavski Škoti, drugod po otoku pa so se naseljevali prišleki večinoma iz severne Anglije. Že v tistem času je bila hiberno-an^leščina odmaknjena od svojega vira, zato je ostala konservativen jezikovni sistem. Po drug strani paje bila v nenehnem stiku z irščino, ki jo je angleščina resda vse bolj izpodrivala, aje hkrati prevzemala njene prvine. Hiberno-an^leščina ima svojo slovnico, ki izhaja iz substrata irščine, tako da se v nekaterih ozirih bistveno razlikuje od 'pravilne' jezikovne rabe v standardni angleščini (na primer pri tvorjenju peifekta, tako da I'm after eating my dinner' pomeni 'ravnokar sem pojedla večerjo'; rabi nekaterih modalnih e;lag)lov in členov ter pri tvorjenju velelnika: 'Let you sit down! ali 'Be startine; your tea'). Nikakor paje ni mogoče kar povprek označiti za narečno ali nižje pogovorno jezikovno različico. Besedni red v hiberno-an^leščini pogosto ohranja besedni red irščine (povedek-osebek), kar govorcu omogoča večjo prožnost pri označevanju namena in fokusa ('Is it porridge you're after? - It is.' 'Močnik bi radi? - Močnik, ja'). Nadalje ima veznik 'in' v hiberno-aneješčini več pomenov kot v standardni angleščini, ker irski veznik 'agjs' pomeni polee; 'in' tudi 'ko', 'če', 'zato', 'čeprav'. Hiberno-an^leščina je zaznamovana tudi z odsotnostjo besedic 'da' in 'ne' v irščini, tako da se v odgovoru na vprašanje praviloma ponovi e;lag)L Na ravni besedišča paje hiberno-aneješčina posejana z irskimi besedami in besedotvornimi prvinami. Tak primer je dodajanje končnice -een, irsko -in za tvorjenje pomanjševalnic angleškim korenom, npr. 'priesteen', 'Peleen'.
Moja izhodiščna prevajalska strategija je temeljila na prepričanju, da bi se drugDst, drugačnost, tujost in poetičnost Syngwega jezika izgjbile, če bi e;a poskušala pripeljati v bližino sodobnega jezika. Muzikalnost in ritmiziranost Syngwe proze sem
poskušala poustvariti z dokaj urejenim pojavljanjem poudarjenih in nepoudarjenih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku, in sicer večinoma z laškim enajstercem (petstopičnim jambom) ter z apokopami in sinkopami (opuščanjem in izpuščanjem zlogov) v skladu s Syngovim lomljenjem enakomernega ritma ('A hat is suited for a wedding day.1 - 'Klobuk za dan poročni pravšnji.). Kar zadeva besedišče, moramo biti nadvse pozorni tudi na pogosto ponavljanje nekaterih sintagem ('dawn of the day' - 'zarja jutranja', 'maybe' - 'znabiti', 'lonesome' - 'samoten'); tudi ta strukturni princip sem upoštevala, kolikor seje dalo glede na pomenske in skladenjske omejitve.
Prevodno besedilo se mestoma sicer začne upirati tekočemu branju, saj ne prihaja do popolne asimilacije in polastitve besedila v ciljni kulturi. Prevod zveni nekoliko tuje, a prav zaradi tega se v njem ohranja drugačnost, tujost in drugost izvirne kulture in - njenega največjega frajerja.
Literatura
•	Borin, M. 2007. John Millington Synge. Dramski prispevek k preporodu irskega gledališča in uprizoritve Syngovih del na odrih slovenskih profesionalnih gledališč. Diplomsko delo. Ljubljana: AGRFT.
•	Dolan, T. R 1998.4 Dictionary of Hiberno-English. Dublin: Gill & Macmillan.
•	Grene, N. (ur.) 2000. Interpreting Synge. Essays from the Synge Summer School 1991-2000. Dublin: Lilliput Press.
•	Kavanagh, R J. 1994. Voices in Ireland. London: John Murray
•	Kiberd, D. 1993. Synge and the Irish Language. 2nd edition. London: The Macmillan Press.
-	1995. Inventing Ireland. The Literature of Modern Nation. London: Jonathan Cape.
-	1999. Gained in Translation. Irish Times. 12. oktober 1999.
•	Mahkota, T. 1999. iz Leenana v Lionain in nazaj, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, dec., letn. 79, št. 5, str. 6-11.
-	2000. Irska drama dobro prenaša potovanje: pogovor z Nicholasom Greneom, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, apr. 2001, letn. 80, št. 11, str. 6-9.
•	Mathews, R J. (ur.) 2009. The Cambridge Companion to J. M. Synge. Cambridge: Cambridge University Press.
•	Share, B. 1997. Slanguage. A Dictionary of Slang and Colloquial English in Ireland. Dublin: Gill & Macmillan.
•	Toibin, C. (ur). 2005. Synge: A Celebration. Dublin: Caiysfort Press.
•	Welch, R., (ur.) 1996. The Oxford Companion to Irish Literature. Oxford in New York: Oxford University Press.
Roddy Doyle
DIVJI IN POPOLN: POUČEVANJE NAJVEČJEGA FRAJERJA ZAHODNEGA SVETA
Najboljše v Največjem frajerjuzahodnega sveta so glasovi. V Frajerju mrgoli kmetavzarjev. Frajer je sanjsko besedilo za vsakega učitelja. Predstavljajte si, kako težko je najti dovolj učencev, ki bi bili pripravljeni brati vloge v Hamletu. Kdo bi bil rad Laert? Roke gor.
Roke ostanejo dol, pogledi zavrtajo v klopi. Ti pa stojiš pred razredom, polnim izredno plahih bodočih veterinarjev in računovodij. In niti enega samega igralca ali štoserja med njimi.
Dokler se šest mesecev pozneje ne pojaviš s Frajerjem.
Kdo bi bil rad Shawn Keogh? Roke gor.
Jaz!
Jaz, jaz!
Jaz, prosim!
Jaz, jaz, jaz, jaz, jaz!
Kaj pa vdova Quin?
Jaz, prosim, jaz, jaz, lepo prosim!
Angleščino sem poučeval štirinajst let. Dolge ure, dneve in mesece sem se trudil prepričati mlade ljudi, da je ironija v Prepričevanju vredna njihove pozornosti. Na naslednji strani je pa en res dober štos, prisežem.
Dolge ure in dneve sem jih poskušal prepričati, da Wordsworth ni bil kreten. Pa to on samo o rožah cel cajt nekaj naklada, profesor Ne ga lomit. Ra da Yeats tudi ni bil kreten. Profesor? Zakaj pa ni on tisti svoji kar direkt rekel, naj gre z njim?
In da ni vsak stavek ali vsak verz, ki ga morajo prebrati, avtomatično delo kakega kretena.
To je bil nenehen boj. Postavil sem se pred tablo in rekel: Odprite... (Dopolnite s čimerkoli od naslednjega: Prepričevanje, Postrežničina hči, Dom strtih src, Portret gospe, Največja od teh. Seznam je neskončen. Čista groza!)
Pozivu, naj odprejo besedilo, je zmeraj sledilo stokanje. In to kakšno stokanje. Tisti zlovešči, vlažni zvok ožemanja mladih možganov. Te otroke sem dobesedno ubijal. Imeli pa smo tudi dobre dneve, in to nemalo. Dijake je bilo kaj lahko prepričati, da je Shakespeare taca. Strašno radi so imeli Edmunda. Strašno radi so imeli lady Macbeth. Strašno radi so imeli Jaga. Strašno radi so imeli Viharni vrh. Strašno radi so imeli Heathcliffa in Cathy. Strašno radi so sovražili vse ostale like v Viharnem vrhu. Strašno radi so imeli strast in krutost Strašno radi so imeli Gospodarja muh. Strašno radi so imeli Pujska in njegovo potuho, pardon, naduho in pa tisto, ko se mu je glava odprla in so iz nje brizgnili možgani. Strašno radi so imeli fine angleške dečke, ki so se suvali, pretepali in - pobijali.
Strašno radi so imeli dejstvo, da bi bili tisti mulci lahko oni sami; strašno radi so imeli to knjigo: zaradi njene iskrenosti in jezika in zaradi preproste zgodbe in njene glavne teme: otroci, ki bi za kaj takega dobili priložnost (in otok), bi se med seboj požrli. In strašno radi so imeli - o, kako zelo radi - Največjega frajerja zahodnega sveta. Jaz!
Frajer je bil sprva zgolj priložnost za oponašanje glasov. Učilnica je bila nenadoma polna samih Christyjev in Peegen Mike. Tudi dekle, ki sem jo izbral, da bo brala didaskalije, seje prelevila v kmečko butaro in oponašala tipično napovedovalko irske radiotelevizije okoli leta 1981. Poleg točilne mize stojijo prazni sodi...
Bilo je odštekano in divje. In za crknit od smeha. Dublinska mularija si je res dala duška. Vsak kaps, ki jim je kdaj težil, naj se speljejo posedat kam drugam, vsak pifoks, ki jih je kdaj pogledal po strani, vsak župnik, ki je kdaj potegnil mašo na več kot petintrideset minut - vsi so dobili svoje na prvih straneh Frajerja.
Kje je pa oče?
Shawn Keoe;h, debel in plavolas mladenič, je prvi moški lik, ki stopi na sceno. V prvih dneh branja so bili Shawni po rodu iz Kenyja, Done^ala, Offalyja, Limericka, Wexforda in, kar je še najbolj bizarno, s Škotske. En od fantov v razredu je znal odlično oponašati Seana Conneryja in odločil seje, da te priložnosti nikakor ne bo izpustil.
Kše je pa oše?
Tako je torej v shebeen vštopil Džejmš Bond, ki pa ga Pe^een Mike ni niti pogledala. In če se prav spomnim - no, najbrž se ne - se je prva Pe^een Mike, potem ko je premagala vse tekmice, odločila, da bo obdržala kar svoj običajni naglas. In tako je bila Pe^een Mike Flaherty, dekle divjega, toda čednega videza, na pivih petih ali šestih straneh doma iz Briarfield Grovea v Killbaracku, dve minuti hoda od postaje dublinske primestne železnice.
Predolge zdaj so že noči, Shawn Keogh, ni res, da bi se puščalo dekle, naj ubogo šteje ure čisto sama vse do zarje jutranje?
Odepvor Džejmša Bonda seje izgubil med krohotanjem in odobravajočim žvižganjem.
Bilo je zabavno, a nič več kot to. Vsaj spiva ne. Prvih nekaj strani je šlo zelo počasi. Pe^eenin nakupovalni seznam na prvi strani seje zdel nepotrebno dolgovezen, povrhu tega pa seje od nas pričakovalo, da bomo gledali Pe^een, kako e;a počasi piše. In kaj sploh pomenijo tisti stavki? Klobuk za dan poročni pravšnji. Bi ženska rada klobuk, ali kaj? In kaj sploh dela klobuk na nakupovalnem seznamu? Kje so pa jajca in kruh? Kaj pa vsa tista imena na pivih dveh straneh? Philly Cullen in zaripli Linahan pa nori Mulranniji in oče Reilly ter Marcus Quin, kije dobil šest mesecev, ker je jagnjeta pohabljal? Prebijali smo se počasi, stavek za stavkom, pavza, naslednji stavek, pavza, do pike tako, kot smo prvič brali Shakespeara, dokler jim le ni steklo, in je vse skupaj počasi začenjalo dobivati smisel.
In kakšen fantastičen smisel je to bil. In - bilje tudi neznansko smešen smisel. Eden velikih uspehov moje profesorske kariere je napočil popolnoma nepričakovano, ko je Shawn Keoe;h z jokavim obupom bral stavek: Pa če se očeta Reillyja bojim, vam rečem. Ne spravljajte me v skušnjavo, skoraj sva že poročena. Tisto dopoldne je bil Shawn sicer po rodu nekje blizu Kenyja, toda njeepv podeželski naglas je popolnoma odpovedal, ko je prišel do v skušnjavo, in mu je nenadoma potegnilo, kaj je pravkar bral; taisto pa je v taistem trenutku potegnilo tudi vsem ostalim devetindvajsetim fantom in puncam v razredu, in žeje tišina - ta je trajala manj kot eno sekundo - postala vpitje, in je vpitje postalo huronsko in še bolj huronsko, in seje Shawn Keoe;h lahko samo še zagledal v klop pred sabo, pa v tla pod njo, upajoč, da se lahko pogezne vanje. Po tistem, ko se je krohot le polegel, in se je Shawnu Keo^hu nekako uspelo znova vzravnati, pa še nisem videl bolj ukaželjnih e;lav; sleherni od dijakov je vneto listal po knjig v upanju, da bo našel še kak podoben stavek. Kaj bi dal, da bi v
tistem stopil v razred ravnatelj ali pa podravnatelj; ali pa kdo drug, kdorkoli, samo da bi kdo stopil v razred. Zaslišal sem zvok popolne zbranosti. Stvari sem imel pod nadzorom in jih obvladoval. In to v popolni tišini. Nobena grožnja ali podkupnina ne bo nikoli več tako učinkovita. Končno sem ga le zaslišal, tisti zvok tišine, kije tako blagodejen - in tako zelo zelo redek - dve celi minuti sem ga poslušal. Dokler ni nekdo našel stasitih, bahavih žena, ki se šalijo z možmi. Katera stran, katera stran? In mrzlično iskanje seje znova začelo.
Nato je nekdo našel odlomek, v katerem vdova Quin omenja kosmate, možate mornarje, ki jadrajo tam prek, in že sem se prebil do zvonjenja in odmora za malico. Kupil sem si twix.
Sprva je bil jezik Frajerja dublinski mulariji enako oddaljen kot jezik Chaucerja ali Shakespeara. V vsako, še tako preprosto vprašanje vdove Quin seje bilo treba poglobiti, preden je postalo približno podobno njihovim besedam. Kaj šele, ko pravi: na stotine žanjcev se vali tod mimo na ladjo v Sligo. Kdo so ti žanjci, kam se valijo? Spet se je bilo treba poglobiti. In kakšen neki je osel bramoravi? Ali pa bajni moški? In kaj pomeni v torek teden je bilo? Toda tako kot pri Shakespearu seje poglabljanje izplačalo. Stotine žanjcev so neko dijakinjo spodbudile, daje povedala zgodbo o svojem starem očetu, kije hodil vsako poletje iz Donegala na Škotsko pomagat pri žetvi. In še danes, dvajset let pozneje, srečujem svoje nekdanje dijake, ki se mi nasmehnejo in rečejo v torek teden je bilo.
Frajer je bil pravi hit. Ra ne samo zato, ker so se dijaki lahko za en dan prelevili v kmetavzarje. Zgodba jih je pritegnila in pri priči postala (za razliko od jezika v njej) njihova lastna zgodba. Frajerja sem poučeval v začetku tisoč devetsto osemdesetih, ko je bilo jasno, da se bodo mnogi od mojih dijakov prav kmalu pridružili stotinam žanjcev. Poleg tega je to igra o ljudeh, ki lovijo ravnotežje na robu pravil, in mojim dijakom seje nekako zdelo, da so jim taki kraji dobro znani. Danes ta del severnega Dublina pogosto najdete v rubrikah z nepremičninskimi oglasi; ponaša se z bližino šol, lepo
obalo in drugimi javnimi dobrinami. V tistih časih je bil sicer videti skoraj natanko tako, kot je videti danes, vseeno pa sem več kot enkrat opazil, da so ga opisovali z besedo 'geto1. V resnici pa ta predel ni bil geto nič bolj, kot je geto Ranelagh, a ti otroci so vseeno poznali bolečino, ki ti jo zada dejstvo, da si že vnaprej odpisan. Poznali pa so tudi moč in čar jezika; jezik je bil ena redkih stvari, ki sojo imeli. Zbadanje je bil šport in je bila umetnost. Najboljša zbadljivka, kar sem jih kdaj slišal, je bila: Tvoja stara mama bi za polflaše gina še iz groba splezala. Čisto malo jo spremenite, pa bi to bila lahko replika iz Frajerja\ mogoče je tudi bila, v enem od osnutkov. To je tipična replika iz Frajerja, kajti Frajer je igra zbadanja. Zbadljivke švigajo čez oder kot puščice. Pegeen Mike in vdova Quin, ta dva veličastna ženska lika v igri, se v zbadanju še prav posebej odlikujeta: Preveč pesniške so te besede za dekle, ki jo kmalu videl boš da se praska in čoha. Zbadanje prispeva ogromen delež k celotni energiji igre. Shakespeare je vedel, kaj zmore dobro odmerjena zbadljivka. Synge tudi. Moji dijaki pa prav tako.
Vedeli pa so tudi to, kaj zmore dobro povedana zgodba. Povej nam o kakšnem filmu, sem rad izzval nekega določenega fanta, kadar se mi ni dalo nič drugega, in fant je vstal in nam po svojih besedah podal vsebino kake videokasete, vseeno katere, ki jo je gledal prejšnji večer. Nekatere teh filmov sem poznal; ampak ta fant je bil boljši, dosti boljši od njih. Ni mu šlo samo za to, da bi nas zabaval. To sem takoj videl na njegovem obrazu, in to sem videl tudi na obrazu vseh drugih, ki so ga gledali in poslušali. Ravno to je bilo bistveno: ta njegova moč. Popolnoma jih je pritegnil. Čisto mogoče, da so bile tiste minute vrhunec njegovega življenja. Tudi v Frajerju ne gre za zgodbo samo, jasno, da ne. Gre za človeka sredi zgodbe, za Christyja, ki zgodbo pripoveduje, za Christyja, ki si izmišlja samega sebe in z besedami gradi samega sebe. Ne vem, koliko naj bi bil Christy star, pojma nimam, katero starost je imel v mislih Synge, ko ga je opisal (slaboten mladenič zelo je utrujen in preplašen in umazan) in mu velel, naj zunajzakašlja, nato pa ga poslal na oder. Christy je najstnik. (Pegeen Mike pa najstnica.) Izgubljen je in plah. Vendar zna govoriti; izmisli si svojo zgodbo. In drugi ga poslušajo. V tem je njegova moč.
Potem pa je tu še Christyjeva zgodba: Mar nisem bil bedak, da nisem očeta že kdaj pred leti ubil. Sofoklesje imel samo na pol prav. Noben pravi irski fant si ne želi spati s svojo materjo. Ubiti očeta - to je pa druga pesem. Kakor hitro so dojeli, daje 'loy' neke vrste lopata in da 'riz' pomeni, da jo je dvignil nad očetovo glavo, so vsi obrazi v razredu zažareli. Saj so bili vendar najstniki, in starši so vsi po vrsti kreteni, no, še huje kot kreteni. In kaj naj bi torej fant drugega počel z lopato? Christyja so takoj vzeli za svojega. In, kar je še bolje, pozneje pride na oder še mrtvec. S tem je igra postala filmska grozljivka, in to ena tistih, ki so za crknit smešne. In potem se
Christy še enkrat stepe z očetom in spet zmaga. Stari Mahon pretep moško prenese in je čisto zadovoljen. Christy e;a potisne z odra in mu sledi. Za fante v razredu seje igra tu končala. Punce pa so brale naprej, vse do Pee;eeninega objokovanja - o, gorje, da sem ga izgubila. Fantje pa so bili v tistem že za odrom skupaj s Christyjem.
Strahovi teh fantov in deklet, njihove sanje, njihove trenutne identitete - vse to je v Frajerju. In - kar je nujna sestavina dobrega šolskega čtiva - ko ga beremo ali gledamo, vidimo, kako osrednji liki prerastejo svojo bolečino, in se učimo. Ko Christyja pivič vidimo, ta gizlja repo. Ko ga vidimo na koncu ige, ugizne Shawna Keo^ha v noga.
Strašno rad sem učil Frajerja; več kot odtehtal je Prepričevanje. Frajer je sijajno šolsko čtivo, ker je divji in popoln, kot je divji in popoln povprečen najstnik.
Prevedla Tina Mahkota
Objavljeno v: Synge: A Celebration, (ur. Colm Toibin). 2005. Dublin: Caiysfort Press.
Roddy Doyle
Irski romanopisec, dramatik in scenarist Roddy Doyle (1958) je avtor več romanov za odrasle in otroke, dramskih besedil in scenarijev ter številnih kratkih zgadb. Kar nekaj njegavih romanov je doživelo zelo uspešno filmsko upodobitev, na primer The Commitments (1991). Predmet njegavee^ pisanja je pogasto Irska, predvsem dublinski delavski razred. Poznan je predvsem po uporabi dialoga v slengj in irskoraneješkemu dialektu. Roddy Doyle je pivi irski Bookerjev nagrajenec. Nagrado je leta 1993 prejel za roman, ki je bil preveden tudi v slovenščino Paddy Clarke, ha ha ha (Paddy Clarke Ha Ha Ha-, prevajalka Tina Mahkota, Mladinska knjiga, 1995). V slovenščino je bil preveden tudi njegav roman Ženska, ki se je zaletela v vrata (The Woman Who Walked into Doors; prevajalka Tina Mahkota, Mladinska knjiga, 1998). Skupaj z nigerijskim pisateljem Bisijem Adigjnom je avtor priredbe Največji frajer zahodnega sveta.
William Butler Yeats
TRAGIČNA GENERACIJA
Četrta knjiga1 (odlomek)
Povsem prepričan sem zastran nekega datuma, kajti silno sem se potrudil, da bi se e;a spomnil. Johna Syne;a sem prvič srečal jeseni leta 1896, ko sem štel enaintrideset let, on pa štiriindvajset. Stanoval sem v hotelu Corneille, in ne v svojem običajnem prenočišču; zakaj ne, se pa ne morem spomniti, kajti Corneille se mi je zmeraj zdel drag Syne;ov življenjepisec sicer pravi, da si v njem lahko bival za en funt na teden, vendar pa sem bil vajen, da sem si zajtrk pripravil sam, večerjal pa za malo več kot en šiling v restavraciji Anarchist na bulvarju St. Jacques. Nekdo, čigar imena se ne spomnim, mi je rekel, da stanuje na vrhu hotela revni Irec, in naju je kmalu seznanil2. Syne;e seje komaj vrnil iz Italije, pred tem pa je igal na gisli kmetom v Črnem lesu - šest mesecev je popotoval s petdesetimi funti v žepu -, zdaj pa je bral francosko poezijo in pisal morbidne in melanholične stihe. Povedal mi je, da seje irščine učil na Kolidžu sv. Trojice'1, zato sem mu velel, naj ge na Aranske otoke in odkriva življenje, ki ni bilo še nikdar izraženo v literaturi, namesto življenja, o katerem je bilo izraženo že vse. Njegove genialnosti nisem zaslutil, začutil pa sem, da potrebuje vzgb, ki bi ga potegnil iz njegove morbidnosti in melanholije. Sam bi bil najbrže dal enak nasvet kateremukoli mlademu irskemu piscu, ki bi znal irsko,
1	Gre za odlomek iz knjige The Trembling of the Veil, ki je del poznejše Avtobiografije WHHama Butlerfi .-vv.'v (1935). (Op. prev.)
2	Yeatsu je Synga predstavil dr. James Cree, ki je Synga predstavil tudi lady Gregory.
3	V Dublinu. (Op. prev.)
kajti tudi sam sem bil poleti tistega leta na Inishmaanu in Inishmoru4 in sem bil še vedno pod močnim vtisom. Ko smo se s prijatelji izkrcali z ribiškega čolna, smo se znašli sredi gruče otočanov, in en od njih nam je rekel, da nas bo odpeljal k najstarejšemu možu na Inishmaanu. In tisti starec, kije govoril zelo počasi, toda s smejočimi se očmi, nam je rekel: Če je kateri od gospodov zagrešil zločin, ga bomo mi že skrili. Nekoč je bil neki gospod, kije ubil svojega očeta, in jaz sem ga imel šest mesecev pri sebi v svoji koči, dokler ni ušel v Ameriko5.
Po tistem sem Synga pogosto videval in odpeljal sem ga tudi k Maud Goone na dom, in prav ona ga je najbrž prepričala, da se je včlanil v pariško društvo Mlada lrskab (to je bil naziv, ki smo ga nadeli tistemu pol ducatu pariških Ircev), a je že po nekaj mesecih izstopil, češ da hoče društvo izzvati kontinentalna ljudstva proti Angliji, le-ta pa nam nikoli ne bo dala svobode, dokler se ne bo počutila, da je varna, kar je bil edini politični stavek, ki sem ga kdaj slišal iz njegovih ust. Miniti je moralo več kot leto dni, preden je upošteval moj nasvet in se za nekaj časa naselil v neki aranski koči in postal srečen, ker se je naposled rešil bede revežev in ničevosti bogatašev7, kot je zapisal. Skoraj pozabil sem že na vso tisto prozo in stihe, ki mi jih je bil pokazal v Parizu, čeprav sem vse skupaj znova prebral, potem ko sem se po njegovi smrti in na njegovo pisno zahtevo odločal, kaj naj se objavi in česa ne. V resnici ne premorem drugega kot zgolj nejasen dojem, kakršnega ima človek, ki bi rad videl skozi okno, obenem pa s tem, ko diha v okensko šipo, zabriše vse, kar vidi. Po moji lunarni paraboli" je bil Synge človek triindvajsete faze; človek, čigar subjektivna življenja - kajti nenehno vračanje posameznika nazaj v svoje življenje je del mojih sanj - so bila končana; človek, ki ne sme zasledovati kake podobe, temveč mora bežati od nje, pa tudi od vseh tistih subjektivnih sanj, ki so bile nekoč moč in radost, zdaj pa trohnijo v njem. On sam je moral narediti prvi odločilni korak v svet onkraj sebe, tisti odločilni korak stran proč od sebe, ki je zmeraj čista tehnika, in ki je kot dejanje samo užitek, a ne zato, ker ga človek resnično stori ali ker naj bi ga storil, temveč zgolj zato, ker ga lahko stori.
Nekoč mi je rekel: Moški mora vzgajati svojo družino in biti tako čednosten, kot je združljivo s tem početjem; če stori več od tega, je puritanec; dramatik mora izraziti
4	Na izletu na Aranske otoke avgusta 1896 so Yeatsa spremljali Arthur Syrnons, Edward Martin in George Moore.
5	Možno je, dajeta anekdota imela kak delež pri nastanku S.hiyiiv - v.w.
6	S, [ is 'f1 |p bil povabljen v društvo kot pridruženi član. Vpisal pa seje tudi v Association Irlandaise, ki jo je ustanovila Maud Gonne 1. januarja 1897, a seje kmalu izpisal.
7	V Aranskih otokih.
8	Yeats je za razlago svojih teozofskih, herrnetičnih in mističnih teorij izumil tako imenovano 'lunarno parabolo': sonce, luna, dan, noč in ciklične menjave letnih časov so simboli harmonične sinteze nasprotij. Vsak od 28 luninih faz je pripisal različen tip osebnosti. (Op. prev.)
svojo temo in odkrivati čim več lepote, združljive s tem početjem; če stori več od tega, je estet, kar pomeni, da je bil zavestno objektiven. Kadar je poskušal pisati dramatiko brez dialekta, je pisal slabo in to tudi večkrat poskušal, kajti le s pomočjo dialekta je lahko pobegnil pred izražanjem samega sebe in videl vse, kar počne, od zunaj, dopustil svojemu intelektu, da presoja o podobah njegovega uma, kakor da jih je ustvaril kak drug um. Vseeno pa je bila njeepva objektivnost zeplj tehnična, kajti v tistih podobah so nastopale prav vse želje njegovega srca. Bilje boječ, preveč sramežljiv za običajno konverzacijo, bolehen in poln skrupulov, in kdaj pa kdaj je ustvaril bahaškega širokoustneža, spet druge opito staro babo, polno poetične govorice, pa spet kakega mladeniča ali mladenko, ki kar pokata od zdravja. Nikoli ni izrekel žal besede in bil izredno omikan, in vendar je njegova umetnost napolnila ulice z izgedniki in nad njegove najdražje prijatelje spravila sovražnike, ki jim bodo gDrki vse življenje.
Noben um ne more spočeti, dokler ni razdeljen na dvoje, toda um Keatsa ali Shelleyja je razcepljen na intelektualni del, ki sledi, in na skrito emocionalno letečo podobo, medtem ko je v umu, kakršen je Syng)v, emocionalni del omrtvičen in mirujoč, njeepv intelektualni del pa je čisti tehnični dosežek, tak kot zrcalo.
Toda ko to pišem o Syngj, že močno prehitevam, kajti leta 1896 je bil zame zgDlj ena od mnogh slik. Pogosto sem zaprepaden, ko pomislim, da lahko spoznamo kakega človeka ali gemo mimo kakšne hiše, ne da bi se nas to količkaj dotaknilo, nato pa bo to v poznejših letih odigalo glavno vlog) v našem življenju. Mar ne bi moral takih srečanj spremljati kak drhtljaj živcev ali pa zastoj srca, kakršnega je doživel MacGregDr Mathers, ko je prvič srečal fantoma?
Iz poglavja Trepet pajčolana (1922). Tragična generacija, IV. knjiga v knjigi W. B. Yeatsa: Collected Works of IN. B. Yeats. Volume III. Autobiographies. New York: Scribner, 1999, str. 262-264.
Prevedla Tina Mahkota
45
William Butler Yeats
SYNGOVA SMRT
Odlomki iz dnevnika, pisanega leta 19 o 91
[nedatirani zapis štev. 117]
Molly Allgood2 meje danes prišla vprašat, kje bom jutri, češ da želi Synge poslati pome, če bo dovolj pri močeh. Rad bi 'uredil vse skupaj'. Umira. Prenehali so mu dajati hrano. Naj Abbey zapremo ali naj ostane odprt, vse dokler bo živ? Uboga Molly ima polne roke dela, kot zmeraj. Morda je to zanjo še najbolje. Sam Syngove bližajoče se smrti zdaj ne čutim tako močno, kot sem jo čutil, ko je zbolel. Navadilsem se na to misel in opažam, da zdaj ne pomilujem njega, temveč pomilujem njo. On izejnja iz življenja. Enake občutke sem imel, ko sem videl M-jaJ v blaznici. Pomiloval sem njegovo ženo. On se mi je zdel že mrtev. Kadar se srečamo s smrtjo, je ne občutimo kot zle - zle za tistega, hočem reči, ki umre. Naš demon je tih, kot je bil tih demon pred Sokratovo smrtjo4. Najbolj divja bridkost, ki se nam utrne ob misli na smrt, je, tako menim, naslednja: Mineval bo vek za vekom, nihče pa ne bo nikoli več vrgel pogleda na to plemenitost ali to lepoto. Kaj je to drugega kot pomilovanje živih in poveličevanje mrtvih?
[24. marec (1909), zapis štev. 118)] 24. marec
Synge je mrtev. Danes zgodaj zjutraj je rekel bolniški sestri: Nima smisla, da bi se še naprej boril s smrtjo in se obrnil stran in umrl. Popoldne sem se oglasil v bolnišnici in
1	The Death of Synge. Extracts From a Diaty Kept in 1909. tudi ta knjiga, ki je izšla leta 1928, je bila leta 1935 vključena v Avtobiografijo Williarna Butlerja Yeatsa. (Op. prev.)
2	Molly All^ood (1887-1952) je bila med letoma 1905 in 1913 igralka gledališča Abbey (njeno umetniško irneje bilo Maire O'Neill). Leta 1906 seje zaročila s Syn^orn. Ustvarila je vlo^e Maurye v njegovih Jezdecih k morju (1904), IVvppi Mike v
NajvečjemTrajerju zahodnega sveta (1907) in Deirdrev Deirdre, žalosti polna (1910), ki je bila uprizorjena posturnno. Syn^e je umrl 24. marca 1909.
3	M. je Arthur Syrnons, ki so \\ sprejeli v blaznico v Claptonu v Londonu, potem ko se rnuje leta 1908 zmešalo v Italiji. Več let si ni opomogel
4	V predgovoru k prvi izdaji S, h;y i ih Pesmi in prevodov (1909) navaja Yeats nekoliko obsežnejšo različico: Naš demon je tako nem, kotje bil nem Sokratov demon, ko so predenj prinesli trobeliko.
vprašal pomočnico glavne sestre, če je vedel, da umira. Odgovorila je: Lahko da je vedel že več tednov, rekel pa ni tega nikomur Nikakršnega cirkusa ni hotel. Tak je pač bil. In dodala, s čustvenim glasom: Mi smo mu bili vsi zelo vdani.
[28. marec (1909), zapis štev. 119] 28. marec
Gospod Stephens, Syngw svak, je rekel, da ni trpel nobenih bolečin, le neznansko slaboten je bil. V nedeljo je natančno zaslišal zdravnika in samega sebe prepričal, da umira. To je naslednji dan povedal svojemu svaku in bil prav dobre volje, celo šalil se je. Zvečer istega dne je videl Molly in ji rekel, da mora biti zdaj pogjmna, in jo poslal k meni, da bi uredil vse v zvezi z njegovim pisanjem. Tisto jutro, ko sem izvedel za njegwo smrt, je divjala močna nevihta, in niti najmanj ne dvomim, da seje razbesnela v trenutku, ko je umrl Syne;e. Tudi lady Gregory je tisto jutro občutila strašansko potrtost in bila je prepričana, da se pripravlja nekaj zelo hudega, le da seje ona zbala za svojega vnuka, zbala se je, da bo zbolel. Po drug strani pa je moja sestra Lolly rekla pri zajtrku: Mislim, da bo s Syngom še vse dobro, kajti sinoči sem videla jadrnico, kako se bori z viharjem, nazadnje pa je le ušla na mirno morje in pod jasno nebo, in že sem zaslišala gredelj kako jezahreščal ob obalo. To nas spomni na potovanje v Tir-nan-oe;e5, še posebej na potovanje duš po smrti v njihov kraj miru.
[nedatirani zapis štev. 120]
Pregledoval sem njegove pesmi in znova prebral tisto na strani 21: Sem vprašal, če zbolel bom in umrlb. Seveda so bili vsi na pogebu, vsi tisti 'tepci', sovražniki njegovi: A.7, ki je med izgedi zaradi Frajera pridrvel, in to v nasprotju z vsemi pravili, epr v
5	Onstranstvo (Tir na n(V) v irski mitologiji. (Op. prev.)
6	Pesem z naslovom Vprašan/i? je bila prvič objavljena v Pesmih in prevodih J. M. Synga (Dublin: Cuala Press, 1909) in ponatisnjena v Zbranih delih J. M. Synga (Dublin: Maunsel fr Co., 1910):
Sern vprašal, če zbolel bom in umrl, boš prišla na črni moj pogreb, da njih besede in molitev čuješ, ko spuste me dol v strmi jarek gline? Ne, si rekla, ker da ti je videti živih tepcev gručo, ki gnete se krog moje krste iz hrasta - oni živi, jaz pa mrtev pod nje deskami - ti zbesniš, raztrgaš jih z zobmi.
7	A. je W. J. Lawrence (1862-1940), irski zgodovinar gledališča in dramski kritik
garderobe povedat igralcem, da nikakor ne bi smeli igrati tako sramotne igre; B.t:, ki je zmeraj zastavil svoj precejšnji vpliv v Abbeyju proti Syngu in je tudi v javnosti govoril proti njemu; in potem so bili seveda tam tudi vsi tisti medli prijatelji, ki so se pretvarjali, da verjamejo vanj, pomagali pa niso nič. In potem je bil tam še C.a, čigar notica govori o Syngovem delu zgolj kot o delu, ki dosti 'obeta' in o pretiravanju tistih, ki ga hvalijo, v nadaljevanju pa trdi še to, da je preživel njen pisec v Parizu dolge ure s Syngom (in se pri letnici ušteje za nič manj kot dve leti), s Syngom, kije bil ponosen in osamljen, skoraj tako zelo ponosen na svojo staro kri, kot je bil ponosen na svojo genialnost in imel zelo malo prijateljev. Potem je bil tam seveda tajnik društva - društvo je poslalo venec - čigar sovražnost je imela dosti opraviti z napadi v Sinn Feinu. Pogreb je bil, če citiram E.-ja", 'majhen, toda izbran'. Dober Syngov prijatelj mi je citiral: Kako naj bo prebran obred, kako le rekviem zapet, če stori naj to vaš zli pogled, vaš strupeni jezik, ki ugonobil je nedolžnost, da prešla tako je mlada in umrla?]z
In vendar so prišli vsi ti, pa četudi samo zaradi kesanja; hodili so gledat njegove igre, pa četudi samo zato, da jih ne bi marali; izgovarjali so njegovo ime, pa četudi samo zato, da so ga klevetali. Premožna Irska ni nikoli hodila gledat njegovih iger ali izgovorila njegovega imena. Je bil kdaj povabljen v kak podeželski dvorec, razen v Coole? Je bil kdaj povabljen na kako slovesno večerjo? Kolikokrat sem mu v mislih želel, da bi živel dovolj dolgo, da bi mogel užiti tisto združitev z brezdelnimi, šarmantnimi in kultiviranimi ženskami, ki jo Balzac v enem svojih posvetil imenuje 'vrhovna tolažba genija'1'1!
[nedatirani zapis štev. 122]
Synge mi je v Parizu enkrat rekel: Morali bi združiti stoicizem, askezo in ekstazo. Po dvoje od tega je pogosto skupaj, vse troje pa nikoli.
8	B. je Joseph Holloway (1861-1944), arhitekt, neumorni obiskovalec dublinskih gledališč in pisec dnevnikov.
9	C. je D. J. 0'Dono^hue, ki je napisal notico o S. ii^n i smrti za dnevnik Irish Independent (26. marec 1909).
10	D. je Searnus O'Connolly, član Sinn Feina, ki je pisal za časopis Sinn Fein.
11	E. je W. A. Henderson.
12	Neznan izvor.
13	V posvetilu grofici Serafini San Severino, rojeni Porda, v romanu Les Employés (1936).
16
[nedatirana zapisa štev. 123, 126 in odlomek iz zapisa štev. 127]
Mislim, da sem nekoč izrekel nekaj, kar je nemara spodbudilo pesem Sem vprašal, če zbolel bom in umrl. S.14 je Syngivo delo pogisto napadal, hkrati pa je priznaval, daje Syne;e e;enij. Napadal ^a je zato, da bi ostal v dobrih odnosih z ljudmi okoli sebe. Ko je bil Syne;e v bolnišnici, kjer naj bi ^a operirali, je bil tam kot pacient tudi S., in ko sem povedal Syngi, da mi vsakdo, s komerkoli sem givoril o njegovi bolezni, reče: Ni žalostno, tole v zvezi s S.-jem?, dokler te^a nazadnje nisem moe;el več trpeti in sem izbruhnil, rekoč, da upam, da bo S. umrl, in me zdaj, kot mi je nekdo povedal, po vsem mestu klevetajo, kako da sem brezsrčen. Izvedel sem namreč, da ljudje kar naprej prihajajo v bolnišnico in sprašujejo, kako je s S.-jem, skoraj nihče pa ne povpraša po Syngi. Dva ali tri tedne pozneje je Syne;e napisal tisto pesem. Mar so moje besede pognale tok njegovih misli o tem, da tepci cvetijo, še posebej zato, ker sem bil prerokoval, da bo S. cvetel, nato pa se mi je v mojem takratnem razpoloženju zdelo dejstvo, da bo S. operiran istočasno kot Syne;e, neke vrste predrznost? S.-juje bolezen dejansko prinesla toliko simpatij, da je vstopil iz bolnišnice naravnost v donosno in ugledno službo in da lahko zdaj z angleškim naglasom, ki ^a je nedavno privzel, reče kakemu soigalcu med iganjem gilfa, ki potrebuje naklonjenost kakega pomembnega človeka: Dobro ga poznam in mu bom rekel kaj dobrega v vaš prid.
14 S. je Maurice Joy, irski novinar in pesnik
50

Irski tedniki so o Syngovi smrti poročali s kratkimi in večinoma skopimi noticami. Pač pa je na isti dan kot Synge umrl tudi neki obskurni pevec, član Gelske lige, ki je bil vodja demonstracij proti Frajerju. Sinn Fein je o obeh smrtih poročal v istem članku in namenil tri četrtine izgredniku. Za Synga ni našel drugega kot prgišče skopih besed, kar je bilo tudi moč pričakovati.
Molly mi je povedala, da je šel Synge, preden je šel v bolnišnico, na obisk k Stephenu MacKenni in njegovi ženi in se od njiju poslovil z besedami: Nikoli več me ne bosta videla.
[nedatirani zapis štev. 128] SLAVLJENJE
1.	Bilje ena tistih neomajnih duš, v katerih je večni 'sodni dan', večno trobentanje in vzpenjanje proti sodbi.
2.	Ni govoril moškim in ženskam in jih prosil za sodbo, kot to počnejo manjši pisci; a ker je vedel, daje on sam del sodbe, je bil tiho.
3.	Pomilujemo žive, ne mrtvih, ki so mrtvi na tak način, kot je mrtev on. Iz svojega bolehnega telesa je odšel navzgor v junaške vodnjake. Mi pa smo izsušeni od časa.
4.	Vedel je, da se mu bliža smrt in bil vse do konca dobre volje, malce seje celo pošalil, ko je njegov konec skorajda že napočil. Potrebe po našem sočutju ni imel. Bilo je tako, kot da smo mi in stvari okoli nas umrli njemu, ne on nam.
[2. april (1909), zapis štev. 129 in nedatirani zapis štev. 130] KLEVETANJE
Premogel je tisti egoizem genialnega moškega, ki ga Nietzsche primerja z egoizmom noseče ženske. Ne jaz ne lady Gregoiy nisva bila nikdar deležna enega samega komplimenta od njega. Po Hyacinthi]s je odšla lady Gregoiy domov, takoj ko je padel zastor, ne da bi počakala, da bi ji vsaj prijatelji lahko čestitali, ker je morala poskrbeti za njegovo večerjo. Zmerom je bil bolehen in slaboten. Edino, kar je imel povedati o zmagoslavju Hyacinth, je bilo: Pričakoval sem, da mi bo bolj všeč. Imel je ne preveč šarmantne in skromne navade v skoraj vseh stvareh v življenju in popolno zatopljenost v svoje sanje. Nikoli ga nisem slišal, da bi bil pohvalil kakega pisatelja, živega ali mrtvega, razen nekega starega francoskega pisca burklb. Zanj ni obstajalo nič drugega
15	Krstna uprizoritev komedije enodejanke Hyacinth Halvey je bila 19. februarja 1906 v gledališču Abbey.
16	Andrieu de la ViEjne (umrl 1515), avtor Moral/tete o slepcu in hrorncu, kije bila S,h;;ii vir za Svetniški vrelec.
razen njegovega mišljenja. Nikoli ni ničesar terjal na glas. Nikoli ni izrekel nobene od tistih samozavestnih stvari, ki jih izrečem jaz, kadar me kaj zbesni, vseeno pa smo vedeli, da ne ceni ničesar drugega. Bilje preveč samozavesten, da bi se postavil sam zase. Enkrat sem rekel Georgeu Mooru: Synge človeka zmeraj prekosi, kajti vsi mi doživimo tiste kratke, a srhljive trenutke, v katerih priznavamo obstoj drugih pisateljev; Synge pa takih trenutkov nikoli ne doživi. Ne mislim, da ni maral drugih piscev - ne, ti zanj sploh niso obstajali. Kljub temu pa ne bi mogli reči, daje bil egoist. V običajnih življenjskih stvareh je bil preveč sočuten in preveč preprost. V umetnosti ni poznal nobenega drugega jezika razen svojega.
Tako kot sem Verlainu zavidal pregrešnost, sem njemu zavidal njegovo zatopljenost. Ali se genialen človek lahko tako popolnoma odpove svetu, če meni, da je to nujno za polno izražanje sebe brez določene pregrešnosti ali določene nezadostnosti? Bil si srečen ali pa vsaj blažen, slepi starec s skalnega otoka Scio".
[15. april (1909), zapis štev. 156]
Molly sem vprašal, če so nemara katere njenih besed Synga pripravile do tega, da je napisal Sem vprašal, če zbolel bom in umrl, ona pa je rekla: Velikokrat se je šalil z mano o smrti in nekega dne je rekel: 'Ali boš šla za mojim pogrebom?1, jaz pa sem mu rekla: 'Ne, ker ne bi prenesla, da bi te videla mrtvega, vse druge pa žive.'
Iz poglavja The Death of Synge. Extracts From a Diary kept in 1909 v knjigi W. B. Yeatsa: Collected Works of W. B. Yeats. Volume Hi. Autobiographies. New York: Scribner, 1999, str. 374-378.
Prevedla Tina Mahkota
17 Iz Byronove pesnitve Nevesta iz AbyrJosa (1813).
53
John Millington Synge
ARANSK1 OTOKI
(1907)
(odlomek)
Neki drugi starec, najstarejši na otoku, mi sila rad pripoveduje anekdote - ne ljudskih pripovedk - o stvareh, ki so se tu pripetile za časa njegovega življenja.
Velikokrat mi pripoveduje o moškem iz Connaughta, ki je v navalu strasti z udarcem lopate ubil očeta in nato pobegnil na ta otok in se izročil na milost in nemilost nekaterim domačinom, s katerimi naj bi bil, kot se je govorilo, v sorodu. Ti so ga skrili v luknjo - ki mi jo je starec pokazal - in ga v njem skrivali več tednov, čeprav je prišla policija in ga iskala vsepovsod, tako daje lahko na svoja ušesa slišal topotanje korakov po kamenju nad svojo glavo. Kljub nagradi, ki je bila ponujena, je otok ostal nepodkupljiv, in po silnih kolobocijah so moškega naposled le spravili v Ameriko.
Nagonsko ščitenje zločincev je na zahodu obče razširjeno. Po vsem sodeč je takšno početje deloma moč pripisati povezovanju pravičnosti z osovraženo angleško sodno oblastjo, bolj neposredno pa primitivnemu občutju teh ljudi (ki niso nikoli zločinci, a so vselej sposobni zagrešiti zločin), da človek ne bo storil česa hudega, razen če ni pod vplivom strasti, kar pa je enako neodgovorno kot vihar na morju. Če je torej nekdo ubil očeta in je od kesanja že ves bolan in skrušen, tedaj ti ljudje ne vidijo nobenega razloga, zakaj bi ga pustili odvleči stran in usmrtiti po zakonu.
Takšen človek, pravijo, bo miren do konca svojih dni; če pa jim samo omenite, da je kazen vendarle potrebna, ker z njo postavimo vzgled, vas bodo vprašali: Kdo pa bi šel ubijat očeta, če bi si znal kako drugače pomagati?
Nekaj časa nazaj, pred uvedbo policije, so bili vsi ljudje na otokih tako nedolžni, kot so tukajšnji še danes. Slišal sem, da je imel guverner in mirovni sodnik na severnem
otoku v tistem času navado, da je vsakomur, ki je zagrešil kaj hudega, izročil pismo za ječarja v Galwayu in ga poslal samega na pot, da bo odsedel zaporno kazen.
Ker ni bilo parnika, so hudodelca spravili na najbližjo točko na celino s pivo ribiško barkačo, ki e;a je izkrcala kjerkoli si že bodi. Od tam pa je vzdolž puste obale hodil milje daleč, dokler ni prišel do mesta. Ko je odslužil naloženo kazen, seje po isti poti odplazil nazaj domov, ves slaboten in shujšan, in pogasto je moral čakati cele tedne, preden je dobil prevoz nazaj na otok. Tako vsaj pravi zgadba.
Zdi se absurdno, da bi iste zakone, ki veljajo za te ljudi, uporabljali za zločinske prebivalce v velemestu. Najbistrejši mož na Inishmaanu mi je pogasto pravil o svojem preziru do zakona in o porastu kriminala, ki ga je na Aranmor zanesla policija. Če pride na otoku, tako mi pravi, do manjšega nesoglasja ali manjšega pretepa med dvema moškima, bodo njuni prijatelji poskrbeli, da stvar ne bo šla predaleč in čez čas bo vse skupaj pozabljeno. V Kilronanu imajo skupino mož, ki jih plačujejo, da posredujejo v takšnih primerih; takoj ko pade udarec, se brž prikažejo in aretirajo tistega, ki je prvi usekal. Oni pa, s katerim se je aretirani udaril, mora pričati proti njemu; cele družine se nato zgnejo na sodišče in medsebojno žalijo, dokler ne postanejo prav zakrknjeno sovražne. Če pride do obsodbe, jim mož, ki je bil obsojen, ne bo nikoli odpustil. Čakal bo, da napoči njegav čas, in preden se leto obrne, ponovno načne primer; tega pa mu ne bo nikoli odpustil oni drug. Spor se poglablja tako dolga, da se lahko na primer pričkanje o barvi las enega od mož konča z umorom - in to eno leto po tem, ko so imeli s primerom opraviti zastopniki zakona. Že samo dejstvo, daje na otoku skoraj nemogače dobiti zanesljivo pričo - pa ne zato, ker bi bili ljudje nepošteni, temveč zato, ker imajo sorodstvene vezi za bolj svete od zahteve po abstraktni resnici - spremeni celotni sistem pričanja pod prisega v voljo jemajočo farso, in kaj lahko si predstavljamo, da mora pravdanje, ki temelji na tako nepristni osnovi, privesti do vsakršnih krivic.
Prevedla Tina Mahkota
56
Oskar Kranjc,
dramski igralec
Oskar Kranjc (1987) je študiral dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT. Obiskovalje OŠ Lovrenc na Pohorju in Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška v Mariboru. Tako v osnovni šoli kot gimnaziji je bil aktiven v lutkovnih in dramskih krožkih. Po končani gimnaziji seje vpisal na AGRFT. V času študija je nastopil v številnih študentskih filmih. Na Svetovnem festivalu gledaliških šol v Peruju je leta 2010 nastopil z Nino Rakovec, Tino Potočnik in Blažem Šefom v uprizoritvi Plešasta pevka Eugena lonesca v režiji Branka Šturbeja. Prejeli so odlične kritike in bili naslednje leto povabljeni na gostovanje v Boston, kjer so ponovno poželi uspeh.
Študij je zaključil z diplomskima predstavama Lepotica in zver (režiser Jaša Koceli, produkcija VII. semestra dramske igre in umetniške besede) in Zavratne igre (režiserka Nina Eva Lampič, produkcija VIII. semestra dramske igre in umetniške besede).
V profesionalnem gledališču je prvič nastopil v predstavi MG Ptuj Oj, čudežni zaboj Paula Maara v režiji Petra Srpčiča. Nastopilje tudi v televizijskem celovečernem filmu Jureta Pervanje Britev (RTV SLO, 2011) in humoristični seriji Trdoglavci v režiji Marka Naberšnika (POP TV, 2011).
Leta 2012 je režiral in odigral krstno uprizoritev monokomedije Pasta in basta Michaela Raeberja v prevodu Darka Čudna.
57
Tina Gunzek,
dramska igralka
Tina Gunzek (1989) je septembra 2012 diplomirala na oddelku za dramsko igo in umetniško besedo na AGRFT v letniku profesorja Braneta Šturbeja. Osnovno šolo je obiskovala v Celju, šolanje paje nadaljevala na Gimnaziji Lava Celje. Že v tem obdobju je nastopila v več gledaliških projektih - Ščuka, da te kap (KUD Zarja Celje, 2005, režiser Miha Alujevič), Skrivni dnevnik Jadrana Krta (KUD Zarja Celje, 2005, režiserka Cvetka Jovan Jekl), Gospod lovec (KUD Zarja Celje, 2006, režiser Miha Alujevič) in Krasen cirkus (KUD Zarja Celje, 2006, režiserka Cvetka Jovan Jekl). Leta 2007 seje vpisala na AGRFT in študij dramske ige in umetniške besede zaključila z diplomskima predstavama Lepotica in zver (režiser Jaša Koceli, produkcija VII. semestra dramske ige in umetniške besede) in Zavratne igre (režiserka Nina Eva Lampič, produkcija VIII. semestra dramske ige in umetniške besede).
V času študija je nastopila v gledaliških in filmskih projektih - Samoupravni organ (kratka TV-iga, projekt AGRFT, 2008, režiser Žiga Vire), Trst je naš (kratki ¡gani film, projekt AGRFT, 2009, režiser Žiga Vire), Tabataba (gledališka predstava, projekt AGRFT, 2009, režiserka Renata Vidič), Skriti spomin Angele Vode (celovečerni film, RTV SLO, 2009, režiserka Maja Weiss), Boga ni. l/se je dovoljeno, (gledališki peiformans, projekt AGRFT, 201 0, režiserka Renata Vidič), Ni problema (gledališka predstava, zveza ŠKIS in Ministrstvo za šolstvo in šport, 201 0, režiserka Renata Vidič), Zamorka (gledališka predstava, projekt AGRFT, 2011, režiserka Nina Šorak).
Po končanem študiju na AGRFT je uspešno nastopila v gledaliških projektih Don Juan se vrne iz vojne (MGL, 2011, režiser Dušan Jovanovič), Lobanja, ki je žrla ljudi (koprodukcija LGL in AGRFT, 2011, režiserka Renata Vidič), Mala čarovnica (SNG Drama Ljubljana, 2011, režiser Diegi de Brea), Odspejsani (SiTi Teater BTC, 2012, režiser Uroš Fürst), Vzklik za človečanstvo (Exponto, 2012, režiserka Renata Vidič) in Vaje za tesnobo (SSG Trst, 2012, režiser Jaka Andrej Vojevec).
Foto Jaha Babnih
Foto Tomaž Vrhovnih
Marta Kosturska,
korepetitorka
Po izobrazbi oblikovalka. Trenutno se izobražuje na Glasbenem centru Edgarja Willemsa, na področju glasbene pedaepgke. Sodeluje s kitaristom Miho Petricem in kontrabasistom Vanjo □izdarevičem v glasbenem projektu Balkan šanson. S pevsko vloep je sodelovala v predstavi Razodetja (režiser Janez Pipan, MGL, sezona 2010/11). Sodelovala je z Zoranom Predinom v glasbenem projektu Tragovi u sjeti, z glasbeno skupino Moonlight sky, s skupino Bossa de novo, v ambientalno-eksperimentalnem zvočnem projektu Aluviana in z makedonskima skupinama Novogadska in Kismet.
Andrej Vrhovnik,
asistent kostumografa
V študijskem letu 2011/12 je diplomiral iz kostumogafije na šoli Accademia Italiana v Rimu. Že pred študijem seje podpisal pod kostumogafijo treh enodejank Antona Pavloviča Čehova Medved Jubilej, Snubač na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V času študija je bil kostumogaf za gledališko predstavo Gente di Plastica (Plastični ljudje) gledališke skupine Compa^nia Teatrale Costelazione v Formii (Italija). Svoje kostume je dvakrat predstavil tudi na modni reviji v Firencah. Bilje tudi asistent kostumografa Alessandra Bentivegia pri predstavi Betrayal (Prevara) Harolda Pinterja v izvedbi English Independent Theatre of Rome. Pri operi Orfejv izvedbi treh umetniških akademij v Ljubljani je sodeloval kot eden izmed kostumogafov (premiera julija 2012). V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu je ustvaril kostumogafijo za predstavo Geor^esa Feydeauja Ne sprehajaj se no vendar čisto naga! (premiera januarja 2013, režiser Alen Jelen). Trenutno opravlja magistrski študij kostumogafije na AGRFT.
59
PRIPRAVLJAMO
Bertolt Brecht, Paul Dessau
Gospodar Puntila in njegov
hlapec Matti (Herr Puntila und sein Knecht Matti)
Ljudska igra
Prevajalka Mojca Hiranje Prevajalec songov Milan Jesih Režiser Nebojša Bradic
Eden najpomembnejših evropskih dramatikov in gledaliških teoretikov 20. stoletja, gledališki reformator Bertolt Brecht (1898-1956) je začel pisati v času študija biologije in medicine v Munchnu. Čeprav je njegov opus zelo raznolik - pisal je družbenokritično, erotično in intimno poezijo, historične in filozofske romane, kratko prozo, eseje, filozofske spise, dnevniške zapiske -, se je v evropsko literarno zgodovino najgloblje zapisal kot dramatik. Leta 1924 je odšel v Berlin in postal asistent pri Maxu Reinhardtu v Deutsches Theatru. V tem obdobju je napisal igre, ki že napovedujejo njegovo epsko gledališče s potujitvenimi učinki', ki gledalca ves čas opozarjajo, daje v gledališču, in mu na ta način razbijajo iluzijo. Leta 1928 je doživel velik uspeh z Opero za trigroše. Po letu 1933, ko je v Nemčiji prišel na oblast nacizem, je odšel v tujino, se do začetka 2. svetovne vojne selil po Evropi, leta 1941 pa je emigriral v Združene države Amerike. Vtem obdobju so nastala njegova najboljša dela: Horatij in Kuracij, Strah in beda tretjega rajha, Življenje Galileja, Mati Korajža in njeni otroci, Zasliševanje Lukulusa, Dobri človek iz Sečuana, Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti, Kavkaški krog s kredo in druge. Leta 1948 se je vrnil v Vzhodni Berlin, kjer je skupaj z ženo Helene VVeigel ustanovil gledališče Berliner Ensemble. Tam je bila uprizorjena večina njegovih del. Brechtovi teoretični pogledi na epsko gledališče so močno vplivali na sodobno dramatiko, ki je sprejela večino njegovih 'potujitvenih efektov' in jih prilagodila novim estetikam petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja.
Ljudska igra Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti (1940) je nastala v času Brechtove emigracije. Motiv za lik Puntile, veleposestnika z dvema obrazoma in dvojnim življenjem, je dobil v eni izmed kratkih zgodb pisateljice Helli VVuolijoki, pri kateri je živel skupaj z družino v času svojega bivanja na Finskem. Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti je eno najbolj pogosto uprizorjenih Brechtovih besedil.
Veleposestnik Puntila je v treznem stanju gospodovalen, pridobitniški, vzvišen in okruten, v pijanem stanju pa se prelevi v prijateljskega, širokosrčnega, veseljaškega in simpatičnega dobrodušneža, ki se ne meni za stanovske in socialne razlike. Šele med pijančevanjem v mestu opazi svojega šoferja Mattija, ki je pri njem v službi že pet tednov. Zaupa mu, da ima vsaj enkrat na mesec napade treznosti in da se takrat spremeni v žival. Edino zdravilo za to stanje je kuminovo žganje. Matti najprej potrpežljivo, potem pa vedno bolj kritično prenaša gospodarjeve muhe in nepričakovane spremembe.
Premiera maja 2013
lip Slovensko Ljudsko i** Gledališče Celje
SPONZORJI IN PARTNERJI SLG CELJE V SEZONI 2012/13
SPONZORJI SLG Celje
glavni medijski pokrovitelj
PARTNERJI SLG Celje
áltenlo ^
center
mediaspeed.net
1(1
THERMAMA
Laško
□
NATIONAL GEOGRAPHIC
SLOVENIJA
^SVET KNJIGE
—	prvi ilovanikl knilini klub
TOPFIT
vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala!
John Millington Synge
THE PLAYBOY OF THE WESTERN WORLD_
Comedy in three acts
Translator Tina Mahkota Director Janez Pipan Dramaturg Tatjana Doma Set Designer Marko Japelj
Costume Designer Leo Kulaš Composer Miha Petric
Vocal Coaches Miha Petric and Marta Kosturska
Language Consultant Jože Volk Lighting Designer Andrej Hajdinjak Assistant Director Jernej Kobal Assistant Costume Designer Andrej Vrhovnik
CAST
Christopher Mahon Blaž Setnikar
Old Mahon, his father, a squatter Renato Jenček
Michael James Flaherty (called Michael James), a publican Bojan Umek
Margaret Flaherty (called Pegeen Mike), his daughter Nina Rakovec
Shawn Keogh, her cousin, a young farmer Oskar Kranjc (guest appearance)
Widow Quin, a woman of about thirty Pia Žemljic
Philly Cullen Branko Završan
Jimmy Farrell Vojko Belšak
Sara Tansey Minca Lorenci
Susan Brady Ana Ruter
Honor Blake Tina Gunzek (guest appearance)
A Bellman Mario Šelih
The Villagers David Čeh, Rastko Krošl
OPENING 22 February 2013
Edmund John MillifcgM Synge (1871-1909jwJ®n ItlaMlaywrlght, poet, prose writer, travel wrier and collector of folklori. He waBrogeiler with William Butler Yeats, a key figure jmflfliisljujtJtv Revival Qlw Jomfcntiie cofounders of th^ Abbey Theatre. Although he cxraom anInMo-lrisF backgrotJa, Synge'? writings are mainly ^Bemed with the w«J of the Japan CathollcHisants of ruraU^jj^
Synge'? llte™»ri?wvcB?wlft; from 1903, ^^fchls first pllwn the Shadavwf the Glen was sfcgH until his death In 1909 hi managed tVfekBbffiakima^Qtmil^tei ano^Blty intlfame, and duriiE this shoat period of tlm«Bw/rote six plays. Synge's plays deal with sociarahd eclFiomlc stria«, of simple Irish people.He upgrM)ed natpallstlt*a|Bdatloi|B with fantasticamdEthologlcal themes and iftr even with fafry taltriJlfs.
ThHlawide^HI^MI asB^j&s masterpiece, ThiUayboyfif tl9t/estemK/orld, wj^Mt performed iBne AtUy on 26 January 1907 and Bused riots In Dublin durlngits oDenimu'un. The Wr®dypntW on the story of apparentjBtriddllWP attracted a wide hoJlleKafllorfflDm the Irish public.
On th(Kfl coast o^Swy Mayo Christy MahoffitJUles Into a tavern ai^ra^e^ a pin^Suwith the tarern-keeper's daughter Kefe^Jlke. Ftegeen Iswaltlngfor the Pope's dlppensatloito marr/ her cousin. Christy claims that he Is on the run because hBflled his father by driving ¿oy Into hlJlead. BeqAe of the nlvelty of uiristy's ejplolts and theWll with which he t« his own Itory, he becomes something of a town helo. There Is an lmmedla«parkW»a(en him and Pegeen, soitrlsty would like to marr/ her. EMfcially Christy's fatherJraBhon, who was rnk tfoundeBtracks him to the fevern. WUBjIl^tonsfoUreallze B)atChris^^^m| I: ;''lve, eveiyone(includiiw 'egeen)shun?hi'nasa .iarandacoward. Inorderto regain Pegemj? love aid thj ripeit of the tour, fhrl?t\BtacgJl^grer a ?econd time.